PSIHOLOGIJA
ANTHROPOS 1993/3-4
Dejanje obljube ali obljuba dejanja
JANEZ JUSTIN
POVZETEK
Govorno dejanje je prvinska enota govora. Večina "teorij govornih dejanj " nas skuša prepričati, da socialna validacija posameznega govornega dejanja potekel po postopkih, ki so ustaljeni, predvidljivi in jih je mogoče opisati na neprotisloven način. Temu lahko rečemo "algoritmični pristop". "Algoritmični" nanos pravil na govorno dejanje "volilna obljuba" privede do paradoksnih rezultatov in pokaže na šibkosti tega pristopa. Polje "pragmatičnih " vrednosti govora je v resnici mnogo bolj heterogeno, kot pa so to pripravljene priznati "teorije govornih dejanj ", ki bi hotele biti "enotne " in "celovite".
ABSTRACT
THE ACT OE PROMISING OR THE PROMISE OE ACTION
The act of speaking is an elementary component of speech which is not only recognis-ably efficient, but also socially valid. The social validation of speech, as a rule, runs according to procedures which are firmly established or at least predictable and presumably can become indisputable, from the principal premises of the theory of speech acts of achieved description. In the article we are attempting to show that in the instance of an act of speech, which we describe as an "electoral promise", these procedures - if the subjects that are speaking conform to them at all - lead to paradoxical results. The field of "pragmatic" values of speech is in reality much more heterogeneous than the theory of speech acts, which wants to be "unified" and "complete ", is prepared to admit.
V volilnih obljubah mnogi vidijo sleparske besede zapeljivca. Ni težko pokazati, daje primerjava vsaj delno zgrešena. Volilno obljubljanje nemara res izvira iz želje, ki ne sme bili izrečena. Vendar to ni značilnost zapeljevalncga govora. Zapcljivčeve besede so metafore njegove želje; ne samo daje ne prikrivajo, temveč jo, nasprotno, čezmerno razkazujejo.
Če pa od primerjave ostane le očitek o sleparstvu, nas ta spravi v past. Govorca lahko imenujemo sleparja le, če ne izpolni zaveze, ki jo je z obljubo sprejel. Zaveze ne more izpolniti, če nima ustrezne oblasti; potemtakem ga moramo najprej izvoliti. Sleparijo je mogoče odkriti šele potem, ko ji že enkrat nasedemo.
/. APRIORNA PRAGMATIČNA RACIONALNOST GOVORA KOT ALGORITEM
V besedilu bomo volilne obljube obravnavali kol govorna dejanja. V razčlenitvi vprašanja, kako volilne obljube pridobijo pragmatično identiteto in socialno veljavnost, bomo ravnali tako, kot ravna večina "teorij govornih dejanj". V nekakšni rekonstrukcijski dejavnosti bomo na verbalne izjave nanašali pragmatična pravila, po katerih naj bi se jezikovni objekti spreminjali v socialno veljavna "dejanja" in "dogodke". Takšen pristop lahko pojmujemo kot "algoritmičen". "Algoritem" je v tem primeru sistem pragmatičnih pravil, ki naj bi bila enaka za vse "uporabnike" in naj bi v celoti omogočala (spoznavno) produkcijo in (socialno) validacijo pragmatične identitete verbalnih izjav. Oglejmo si niz takšnih pravil (ali: "uspešnostnih pogojev"), ki naj bi veljala za "obljube":
1.	"Besedilo" obljube mora nedvoumno in izrecno govoriti o nekem prihodnjem ravnanju.
2.	Govorec mora biti iskren.
3.	Nagovorjenemu mora biti ljubo, da bo govorec ravnal, kot pravi, da bo ravnal; vsebina obljube se mora torej skladati z nečem, kar nagovorjeni želi-hoče-namerava (za to bomo uporabljali malce grobo poimenovanje želelni pogoj obljube).
4.	Izjava, ki naj bi veljala za obljubo, mora z ustrezno slovnično obliko (prva oseba ednine, prihodnjik, povedni naklon, tvorni način) izraziti, da govorcc prevzema vlogo subjekta prihodnjega ravnanja.
5.	Govorec mora biti sposoben izpolnili obljubo.
Pogoje smo opisali tako, da iz opisa ni razviden njihov izvor. Nemara se zdi, daje v tem nekakšna "mistifikacija".' Nanjo praviloma naletimo v tistih pragmatičnih teorijah govora, ki zaradi svojega "transcendentalnega" izhodišča uspešnostne pogoje obravnavajo kot del apriorne pragmatične racionalnosti govora.
2. NEZAUPANJE KOT IZHODIŠČE OBUUBUANJA
Standardnim sestavinam teoretske predstave o govornem dejanju lahko zdaj pridružimo neko nestandardno sestavino. Ob pogojih za uspešno izvršitev dejanja obljube je mogoče fomulirati še implikacijo izvršene obljube:
- Ravnanje, h kateremu se govorec zavezuje, predstavlja zanj potencialen strošek.2
1	Zgornji opisi pogojev za uspešno izvršitev govornega dejanja obljube pa ne nakazujejo le poti v transcendentalno teorijo. Zaradi svoje dvoumnosti dopuščajo tudi realistično psihološko razlago. Vrnimo se k opisu iskrenostnega pogoja. Zahteva po "govorčevi iskrenosti" nam lahko pomeni empirični psihološki pogo j. Temu se izognemo, če nam postavka o "iskrenosti" pomeni le nekakšno spekulativno vrednost, domnevo, ki sodeluje v pragmatičnem "kalkulu", se pravi, v "izračunavanju" pragmatičnega pomena govora.
2	Podobno misel smo našli pri E. Landowskcm (Landowski, 1989, str. 208). Vendar on ne govori o strošku, temveč o "žrtvi". Izrazje premočan in nenatančen. Obljuba se resda lahko veže na domnevo, da bo njena izpolnitev terjala od govorca žrtev. Vendar ta domneva ni del "logike" obljubljanja. Obljube ne more ogroziti možnost, da bo govorčeva izguba v prihodnosti povrnjena - da torej govorcc z obljubo ne sprejema "žrtve", temveč le začasen "strošek". Hkrati je pomembno, da ohranimo tudi kategorijo potencialnega stroška. Landowski tega ne dopušča, niti v različici "potencialna žrtev" ne. Tako spregleda, da je obljubljeno ravnanje sprva lahko povsem skladno ne le z nagovorjenčevo temveč tudi z govorčevo željo in da utegne biti zaveza, ki jo govorcc z obljubo sprejme, zgolj jamstvo nagovorjcncu, da bo govorec ravnal tako, kot napoveduje, kljub možnosti, da se njegova (tj, govorčeva) želja v prihodnosti spremeni.
Nagovorjenčevo sodbo, daje govorec izrekel obljubo, spremlja nagovorjenčev sklep, da utegne imeti govorec zaradi ravnanja, h kateremu se zavezuje, večjo ali manjšo časovno, fiziološko, emocionalno, energetsko, finančno ali drugačno "izgubo". Govorčeva izrecna zaveza k ravnanju, ki mu lahko prinese zgolj korist al i užitek, bi pač bila povsem nesmiselna.
Še nekaj sodi k obljubljanju. Nagovorjcnec ne verjame (povsem), da bi govorec ravnal skladno z njegovo, tj. nagovorjenčevo željo tudi, če nc bi izrekel obljube. Govorca k obl jubljan ju sili domneva, daje nagovorjcncc nezaupljiv glede njegovega (tj. govorčevega) prihodnjega ravnanja. Skratka, negotovost in nezaupanje sta izhodišče vsakega obljubljanja.
3. VERODOSTOJNOST
Zdaj si lahko podrobneje ogledamo nenavadno izjavo, s katero so govorci cnc od slovenskih političnih strank na nekem volilnem zborovanju spomladi 1990- tik pred prvimi "povojnimi" volitvami v Sloveniji - uvedli niz izjav, ki naj bi veljale za volilne obljube. (O tem jc poročal časnik Delo - 5.4.1990, str. 7.)
(1)	"Nc obljubljamo veliko, kar pa obljubljamo, bomo tudi uresničili."
Z obljubo se implicitno zavežemo, da bomo izrečeno izpolnili. Izjava v naslovu pove torej isto reč dvakrat - enkrat izrecno,
drugič implicitno -, zato se zdi, da sta njen drugi in tretji stavek odvečna in daje izjava pleonastična.
Sprejemljiva pa se zdi tudi drugačna razlaga. Osredinjenaje na vlogo oziralnc besedne zveze "kar pa". Ta vodi k domnevi, da obstajata dve vrsti volilnih obljub, "navadne" volilne obljube, ki so praviloma neiskrene, in "iskrene" volilne obljube, ki naj bi jih izrekli govorci na zborovanju, o katerem govori časopisni članek. Ta razlaga terja natančnejše pojasnilo.
Omenjena besedna zveza deli izjavo (1) na dva dela. V prvem delu gre za "priznanje", da obljube, izrečene na zborovanju, niso velike. Tu vsekakor deluje naslednji "topos":
(2)	Čim " manjše" so obl jube, tem manjša je njihova vrednost.
S "priznanjem", da so obljube "majhne", se vrednost na zborovanju izrečenih obljub najprej zmanjša. Vendar pa se zdi, da besedna zveza "kar pa" v skladenjski zgradbi izjave (1) sproži nekakšno vrednostno nadomestitev. Natančneje, zveza vpelje drugo merilo za vrednost obljube: "trdnost" namesto "velikosti".
Vendar ne gre le za zamenjavo meril in za kompenzacijo. Oziralniška zveza "kar pa" kaže tudi na to, da si merili ostro nasprotujeta. Drugo merilo, "trdnost", izpodrine ali celo izniči prvo merilo, tj. "velikost". Sklepati moramo, da so "velike" obljube (praviloma) "prazne". Še več. Skladenjski mehanizem, ki mu tu namenjamo pozornost, kaže na obstoj nekega verovanja o vrednosti (velikih) volilnih obljub. Kakšno jc to verovanje, postane jasno, če si ogledamo izjavo, ki na skladenjski ravni uvaja enak argumentacijski in vrednostni prelom kot izjava (I):
(3)	Naše obljube so sicer skromne, vendar pa bodo pa za razliko od drugih (velikih) volilnih obljub izpolnjene.
Izjava (3) izreče tisto, kar izjava (1) s svojo skladenjsko zgradbo le nakaže. Za oba pri mera pa velja, da se nam skladnja prepusti v interpretacijo šele potem, ko sprejmemo domnevo, da so (velike) volilne obljube praviloma "prazne besede".
Ugotoviti jc šc treba, s kakšnim motivom bi govorci utegnili vpeljati to domnevo. To je toliko nujnejše zato, ker se zdi, da so si govorci z njo pravzaprav otežili nalogo. Če so volilne obljube praviloma neiskrene, bo govorec toliko teže prepričal nagovorjcncc o lastni iskrenosti, kar pomeni, da bo tudi teže izpolnil enega temeljnih pogojev za uspešno izvršitev govornega dejanja (volilne) obljube.
Vendar pa prepričanja, da so volilne obljube praviloma "prazne besede", pri zborovalcih bržčas niso ustvarili šele govorci. Gre za razširjeno, stereotipno predstavo. Govorcem ni preostalo drugega, kot da pritrdijo nagovorjcncem v njihovem domnevnem dvomu glede trdnosti volilnih obljub. Tako so ohranili verodostojnost svojega izjavljanja in sprožili pomensko operacijo, ki naj bi zarisala ločnico med "siceršnjimi" volilnimi obljubami in njihovim lastnim obljubljanjem.
4.	ISKRENOSTMI VPRAŠANJE O JAMSTVU ZA JAMSTVO
Vrniti se moramo k izjavi (1). Njena skladnja nakazuje, da so govorci v zvezi s trdnostjo volilnih obljub implicitno pritrdili dvomu, ki so ga pripisali nagovorjcncem. Zdi se, daje prek implicitnih sestavin izjave (1) vzpostavljeno nekakšno dialoško razmerje. Pomen izjave (I) lahko v celoti obnovimo le, če upoštevamo tudi dve "nevidni" izjavi:
a)	izjavo, ki izraža "načelen" dvom glede iskrenosti volilnih obljub in ta dvom pripisuje nagovorjcncem
b)	izjavo, v kateri govorcc pritrjuje nagovorjenčevemu dvomu
"Vidni" in "nevidni" del izjave (I) se tako skleneta v naslednji dialog:
(4)	A: Obljubljamo zmerno, ne veliko.
(5)	B: Čeprav! Znano je, da volilnih obljub nihče ne izpolnjuje.
(6)	A: Res je. Vendar pa bomo mi svoje uresničili.
V nadaljevanju bomo skušali opozoriti na vrsto dodatnih razlogov, ki govorijo v prid domneve, da se politični govorci pri volilnem obljubljanju srečujejo z domala nepremostljivimi težavami. Naprej si bomo natančneje ogledali predstavljeni "nevidni" dialog, ki naj bi potekal prek implicitnih sestavin izjave (1).
Zadnja izjava iz tega dialoga riše ločnico med "siccršnjc" volilno obljubljanje in volilne obljube, ki so jih skušali izreči govorci na zborovanju. Veljavnost te ločnice jc močno vprašljiva, kajti edino jamstvo zanjo je (implicitna) izjava "Vendar pa bomo mi svoje uresničili", ki pajc očitno tudi sama le nova volilna obl juba, za katero bi potrebovali novo jamstvo.
Čcje tako, moramo sklepati, da govorci svojega volilnega obljubljanja niso uspeli ločiti od "siceršnjih" volilnih obljub, kar pomeni, da jc problem izpolnitve iskrenostnega pogoja kljub njihovemu prizadevanju ostal nerešen.
5.	NESPOSOBNI OBUUBUALEC
Navedli smo pet pogojev za uspešno izvršitev govornega dejanja obljube. Peti pogoj je za razčlenitev volilne obljube posebno zanimiv.
Ta pogoj se nanaša na govorče vo sposobnost za izpolnitev obljube. Kandidatom v času pred volitvami te sposobnosti očitno ne moremo pripisati, saj šc nimajo oblasti, za katero se potegujejo. V tem smo predhodno videli nekakšen paradoks ("sleparijo lahko razkrinkamo
šele, ko ji že enkrat nasedemo"). Zdaj se nakazuje sklep, ki je radikalnejši in za političnega govorca navidez tudi usodnejši. Ker govorec ni sposoben izpolniti zaveze, njegova izjava pravzaprav nc more veljati za obljubo. V slednjem pa bi morali nagovorjenci videti razlog za to, da za govorce na volitvah nc glasujejo. Čemu naj glasujejo za nekoga, ki se ni z ničemer - niti s "prazno obljubo" nc - zavezal k ravnanju, ki bi njim, tj. nagovorjencem ustrezalo?
Algoritmično nanašanje pogojev za uspešno izvršitev govornega dejanja volilne obljube vodi torej v paradoks. Nagovorjenci naj bi v dejstvu, da govorci nc razpolagajo s sposobnostjo, ki jc pogoj uspešnega obljubljanja, videli razlog zato, da jim iste sposobnosti z izvolitvijo ne podelijo.
Na prvi pogled se zdi, da se temu "formalističnemu" sklepu lahko izognemo, če vpeljemo pojem pogojne obljube. Vendar je rešitev le navidezna. Pogojno obljubo si lahko zamislimo v dveh različicah:
(7)	"Če mc izvolite, vam obljubim, da si bom prizadeval za..."
(8)	"Obljubim vam, da si bom v primeru, če mc izvolite, prizadeval za..."
Če skuša govorec obljubiti na način, ki ga nakazuje prva različica, postane sporočilo dvoumno. Tolmačiti ga je namreč mogoče tudi takole: Govorec nc obljublja, da bo pogojno storil "to in to", niti nc obljublja pogojno, da bo storil "to in to". V resnici pravi: "Če bom izvoljen, vam bom obljubil, da si bom prizadeval za..." Lahko si torej predstavljamo, daje govorec obljubo začasno odložil.
V	drugi parafrazi pa sploh nc gre toliko za obl jubo - ki po definiciji enostransko streže želji nagovorjenca - kot za menjavo, za "trgovino":
(9)	"Ustrežitc moji želji in jaz ustrežem vaši."
V	tem pa moramo prej videti govorno dejanje ponudbe kot dejanje obljube. Trditev se sklada s Searlovo in Vandcrvekenovo trditvijo, daje ponudba "pogojna obljuba", ki deluje na govorca zavezujoče le, če jo poslušalec sprejme" (Scarlc & Vandervckcn, 1985, str. 195/196).
6. STROŠKOVNI VIDIK OBLJUBLJANJA
Vzemimo, da so udeleženci volilnega zborovan ja, o katerem poroča časnik, spregledali vse zgoraj opisane razloge, ki govorijo zoper domnevo, da so govorci ob tej priložnosti sploh kaj obljubili, in so izjave govorcev kljub vsemu tolmačili kot izvršene obljube. Zdi se, da tudi domneva o izvršeni obljubi lahko deluje na nagovorjcncc le kot razlog za to, da za govorca na volitvah nc glasujejo.
Navedimo najprej že navedeno implikacijo izvršene obljube. Ravnanje, ki je za nagovorjenca zaželeno, za govorca (potencialno) predstavlja nekakšen - časoven, finančen, emocionalen, fiziološki itd. - "strošek". O "strošku" lahko govorimo le, če:
-	se govorec in nagovorjcnec že v govorni sedanjosti razlikujeta glede svojih želja-iiotcnj-namcr,
-	se bodo govorčeve želje-hotenja-namere v prihodnosti spremenile in se pričele razlikovati od nagovorjenčevih.
Premislimo najprej, kakšne nasledke za volilno obljubljanje ima prva od obeh možnosti. Če se željc-hotcnja-namcrcgovornih subjektov razlikujejo že v govorni sedanjosti, dobijo nagovorjenci razlog za to, da za govorca na volitvah ne glasujejo. Čemu naj bi namreč človek glasoval za nekoga, ki ima drugačne politične želje-hotenja-namere od njegovih lastnih?
Pretchtajmo drugi primer. Čc jc volilna obljuba zgolj zavarovanje pred možnostjo, da bi segovorčevcžcljc-hotcnja-namerc šele v prihodnosti pričeli razlikovati od nagovorjenčevih. se nagovorjcncc ponovno sreča z razlogom za to, da za govorca ne glasuje. V takšnem primeru mora namreč govorcu pripisat i nekatere negativne lastnosti: nezanesljivost, odvisnost od okoliščin ipd.
Ko bi bila govorčeva žclja-hotcnjc-namcra povsem skladna z nagovorjenčevo željo-hotenjem-namero, se govorcu ne bi bilo potrebno k ničemer izrecno zavezovati. Zadoščalo bi, da govorcc svojo željo-hotenje-namero naredi vidno. Sredstvo za dosego tega cilja pa ni govorno dejanje obljube, temveč govorno dejanje, ki ga opisujemo kot "izraziti svojo željo" (hotenje, namero).
Vprašljiva pa postane tudi domneva o pogojnosti volilnih obljub. Pogojna volilna obl juba se spremeni v dejansko obljubo le, čc jc govorcc izvoljen, torej čc dobi oblast in s tem sposobnost za izpolnitev obljub. Če vidi nagovorjcncc v pogojni volilni obljubi le razlog za to, da za govorca na volitvah nc glasuje, gre za pogojnost brez prave "prihodnosti".
7. SPOZNAVNE, AKCIJSKE IN SOCIALNE SESTAVINE ŽELELNEGA POGOJA
Predhodna opredelitev želelnega pogoja za uspešno izvršitev govornega dejanja (volilne) obljube ni bila dovolj natančna. Zapisali smo, da jc obljuba uspešna, čc si nagovorjcncc želi ravnanja, h kateremu se zavezuje govorec. V Scarlovi in Vandervekcnovi analizi dejanja obljube govora najdemo tudi drugačne opise omenjenega pogoja. Čeravno je najprej rečeno, da si mora poslušalec "želeti" obljubljenega ravnanja (str. 17), kasneje avtorja zapišeta, da mora bili to ravnanje v poslušalčcvem "interesu" (ibid.) ali v poslušalčevo "korist" (str. 192).
Medtem ko vidimo v "želji" izključno subjektivno vrednost, pa se zdi, daje mogoče o "interesu" in "koristi" oblikovati objektivno sodbo. Vendar pa nam ta dodatna opredelitev "želelnega pogoja" ni v kdo ve kakšno pomoč. "Želje", "intcrcsi"in "koristi" subjekta si namreč pogosto nasprotujejo. Jc mogoče subjektu obljubiti nekaj, kar je zanj nemara "objektivno" koristno, vendar ni skladno z njegovo "željo"? Odgovor je seveda neizogibno nikalen.
Celo v območju same "subjektivne" želje včasih delujejo "sile", ki si medsebojno nasprotujejo. Čc se motivacijski proccs ne konča z nagovorjenčevo "odločitvijo", kaj si v neki zadevi želi, nikakršna izjava nc more izpolniti želelnega pogoja za izvršitev govornega dejanja obljube. V predvolilnih obdobjih je vsaj zadel volilccv mogoče trditi, da so njihove želje nejasno artikulirane in da si želijo takorekoč "vse" (cf. Landowski, 1989, str. 208).
V predhodnih opredelitvah želelnega pogoja smo ob sami "želji" omenjali še "hotenje" in "namero". Zadnji od treh pojmov, "namera", je praviloma v tesnem razmerju s pojmom akcije. "Namera" in "akcija" sc najpogosteje vežeta na isti subjekt. Pri obljubljanju je položaj bolj zapleten. Prvotna zamisel o nekem možnem in želenem prihodnjem ravnanju nastane pri subjektu, ki nc bo postal vršilec akcije. Govorcc se mora zavezati k takšnemu ravnanju, ki jc predvideno v neki nagovorjenčevi shemi možnih akcij (izraz navadno uporablja kognitivna psihologija). Hkrati pa mora biti v nagovorjenčevi "shemi" govorec že predviden kot možni subjekt "akcije". S tem sc približamo socialni razsežnosti želelnega pogoja za dejanje obljube. Med govorcem in nagovorjcncem mora že pred obljubo obstajati nekakšna vez. Nc obljubljamo tujcem. Njim "dajemo besedo".
8. ŽELJA UREZ SEMANTIČNE VSEBINE
Čc sc govorec, ki skuša izreči volilno obljubo, nc more opreti na jasno artikulirane želje nagovorjenccv, si lahko pomaga tako, da nagovorjcnccm pripiše semantično prazno željo. V mislih imamo željo, kije sicer pogoj zato, da pri nagovorjcncu nastanejo "sheme možnih akcij", vendar slednjih vsebinsko (semantično) ne določa.
Vzemimo, da govorci pripisujejo nagovorjcnccm željo po "pravičnem družbenem sistemu", "človeka vrednem življenju","kulturnem odnosu dočloveka" ipd. Ta poimenovanja nc govorijo o semantično določljivem objcklu želje, temveč o neki temeljni volicionalni dispoziciji v samem subjektu. Govorci imajo pri različnih zaporednih rabah izraza "pravičen" v mislih različne "konkretne" družbene sisteme, enkrat socialno-demokratskega, drugič liberalnega itd. Neodvisno od tega kaže izraz zmerom v isto smer, v smer subjekta in njegove konstitutivne želje.
Čc subjcktu-nagovorjencu pripišemo željo po "pravični družbeni ureditvi", nc domnevamo, da seje rajši kot za "nepravičen" sistem odločil za "pravičnega". Tu nc gre za izid samostojne izbire med dvema semantično določljivima objektoma. "Odločitev" za "pravičnost" nasproti "krivičnosti" seje zgodila že v samem jezikovnem sistemu in jc prav toliko "objektivna" kot je "subjektivna". Žclelna projekcija jc del pomenske zgradbe leksične enote "pravičen". Individualna raba priča le o tem, da subjekt vstopa v govorico kot želelni subjekt.
Vendar pa kljub vzniku te pripisane želelnosti dvom o izpolnjenosti želelncga pogoja ostaja. Dejali smo, daje ena od implikacij izvršene obljube domneva o (možni) razliki med govorčevimi in nagovorjenčevimi željami. V območju žiroskopske želelnosti si tc razlike ni mogoče zamisliti. Žiroskopske želje nimajo na individualni vrednostni izbor vezanih semantičnih vsebin.
Lahko bi nemara pomislili, da so želje žiroskopskega tipa preprosto dvoumne želje. Čc bi sprejeli to razlago kljub dejstvu, da očitno nasprotuje našemu predhodnemu tolmačenju, sc pojavi nek drug razlog za sklepanje, da govorec nc more ničesar obljubiti. Ta razlog se skriva v ugotovitvi, izrečeni povsem na začetku. Dejali smo, daje eden ključnih uspešnostnih pogojev za govorno dejanje obljube v govorčevi nedvoumni opredelitvi ravnanja, h kateremu se zavezuje.
Algoritmično nanašanje uspešnostnih pogojev na dejanje volilne obljube sc nc more izogniti tovrstnim paradoksom. Čc hočemo razumeti, zakaj so volilne obljube kljub vsemu lahko "uspešne" in socialno veljavne, se moramo odločiti za drugačen pristop. Vzemimo, da imajo pri določanju identitete govornega dejanja in njegovem socialnem delovanju pomembnejšo vlogo individualne kognitivne strategije kot "algoritmi". To sproži takšne spremembe v teoretski perspektivi, da bi bilo potrebno analizo zastaviti povsem nanovo.
LITERATURA
-	Austin, J., How to Do Things with Words, Oxford U. P., London, 1976
-	Landowski, E„ La socictc reflechie, Scuil, Pariz, 1989
-	Scarle, J & Vandcrveken, D., Foundations of Illocutionary Logic, Cambridge U. P., Cambridge, 1985