Eramma -v trs^li dejanjih..
Spisal Božidar Korner,
Dramatično društvo v Ljubljani.
¥ iijHMjasi
Natisnila „Narodna tiskarna".
isso.

O S O B E :
Kongo Hoango, načelnik zamurcem. Babekana, mestica. Tonica, njena hči. Polkovnik Stromly,
v fiancoskej službi.
Adiilf, 1 njegovi sinovi.
Edvard, J Gustav Riedski, Nanky, zamursk dečko. Strbml.v-jev sluga. Dva zamurca. Godi se na otoku St. Dominga v letu 1803.
Prvo dejanje.
Prvi prizor.
Noč. Bliska se in grmi. Dvorišče pred Hoangovo hišo. Vrata so odprta.
Babekana in Tirnica (s svetilnico).
Babekana. Nocoj je strašna noč! — Da, take nijsem Še doživela svoje žive dni. Vihar buči strašno skoz dvor.
T o n i c a.
Ah mati! Počivat idive. Kar kri zastaja Mi, ko pravice božje čujem glas! Hu! kak se bliska! — Glej, to srd je božji Morilcem črnim grom v svarilo.
Babekana.
Kaj ? —
Li bele malopridneže miluješ?
l*
4
Pej! Ali ne spominaš se nič več
Zločinstva in bolesti materne? —
Stori li bela koža, dedščina
Sramote moje neobčutno te
Za žalost in za strast po maščevanji ?
Naj bi li pravila še tisočkrat ti
Kak bičali so mene, slabo žensko,
V nemilej jezi ne meneči se,
Da sem nedolžna, dokler obnemogla
Sem zgrudila se, — da zdaj revno hiram?
T o n i c a. Ne, mati ne, nikoli ne pozabim! A kar zakrivil jeden je gerdun, Zakaj nad celim ljudstvom maščevati? Zakaj prelivati nedolžnih kri, Ker nijso črni, kakor vaši bratje; Ker jih je solnce boljše obdarilo, In svitla barva dne milejšega Odseva iz obrazov belih jim —?
B a b e k a n a. Li moreš kaj pomoči? — Pusti moške! Me ženske smo, me slušamo. — Če se Za dom življenja srčno tvegajo, Imamo me dolžnosti mnogo lajše. Ukaz Hoangov znaš: da moramo
5
Begune bele vse prišedše v hišo Zaderžati z zvijačo ali s silo, Dokler ne verne se, da Franka vsmerti. Pravic ne sinemo domovinskih me V očitnem boji hrabro braniti; Tak pa — i slabi služijo državi, Deležni so svobode priborjene. —
T o n i c a. O mati, mati! bodi usmiljena! Pomisli, da imam teh žrtev barvo. Možem naj divji srd še odpustim, Zvijaštvo žensko pak morilsko Bog Zavrgel kot največje skrunstvo je. Če Franki zunaj prosijo na pragu, Ne jemlji notri jih, ohrani čisto Srce morilskih mislij in dejanj. — Ne slušaj, ak za Boga te rote, Da bi jih vzela v to razbojno hišo; — Zatisni ušesa ter zapahni duri! — Očeta mojega se spomni! — Nij li Imel nesrečnih svojih bratov barve? —
B a b e k a n a. Koga me ti spominaš? — Li ne veš, Tvoj oče bil je malopridnež! — On Zasluži sam vse maščevanje zdanje;
G
Samo zavoljo te nesramnosti Zdaj belokožci s smrtjo pokore se. Kar Kongo velel je, naj se izveršif Usmiljenje bi bilo tu zločinstvo. Li mater tako malo ceniš — ter Življenje njeno daš za one tigre?
T o nira.
Daj moje lastno mu! le ne oskruni Nikar rok hčerinih s krvjo človeško; Nikar ne vniči nežne čiste duše Si v svesti čina, ki oskrunjeno Življenje zaznamuje še s krvjo.
B a b e k a n a. Dovelj! O tem kar ne besede več!
T on i ca.
Cuj, mati!
B a b e k a n a. Molči, ti velim! — Hoango Naj z mano zadovoljen bo. — Kri so Sejali beli, setev je vzkalila! — Hči, zdaj le urno spat! Ta grozna noč' Prijatelj nij nikomur, — ne bi htela Na prostem divjej vihri kljubovati. Počivat idi!
7
T oni ca. Bom li mogla spati ? —
Babekana.
Kar hočeš, stori že, a slušat moraš. Pa lahko noč!	(Odide v hišo.)
Drugi prizor.
Tonica (sama).
— Kaj meni lahko noč? —■ Li more človek spati, ako misel O izdajalstvu, vmoru srce muči? — Vsaj spanje je nebeški dih miru, Le čisto srce spavati zamore! — Kak dobro bi in slabo se ločilo, Ak v prsih, kjer so sanje o moritvi, Doneslo spanja mirno bi kraljestvo. Ne moreni spati, lahke si noči Ne smem želeti! — VbOga, vboga Toni! —■ Kdo krade mir iz mirnih prsij mi? Kdo plaši od očij mi trudnih spanje? Bog! — moja mati! — moja lastna mati Bodalo sili mi v to čisto roko Ter srce tira mi v morilstva krog! — Sicer sem spala mirno! Krasne sanje
8
Sladile so mi mirno nežno spanje. — Zdaj sanjam o izdaji in zločinstvu! Ne morem spati! — Lahke si noči Ne smem želeti! — Vboga, vboga Toni! —■ (Odide v hišo.)
Tretji prizor.
Gustav (v jednej roki golo sabljo, dva samokresa za pasom, pride skozi dvoriščna vrata).
Ne morem dalje! — Tu naj se razsodi, Le tu ostanem, — vmrjem al živim Prijatelje zdaj rešim, ali sam Zapadem voljno prvi božjej sodbi! — Priroda se vzdiguja grom in blisk Bojujeta se s temnimi oblaki Zdaj morajo ljudje se vsmiliti, Ko grom neba brez vsmiljenja divja In Bog nesrečneža peha od sebe. — Najrajši me potolčejo zamurci, Porinejo bodalo v prsi mi, Kot bratje bi v nesreči zdihovali, Poskus velja! Morda dobim srce! Vsem gorka kri po žilah se pretaka; Le kožo solnce barva, a ne duše, Ljitbav in vsmiljenje ne loči barv. —
9
(Potrka se sabljo na duri.) Odprite, prosim vas pri večnem Bogu Odprite, kajti za deset življenj gre! Odprite v srcu duri vse, da milost In vsmiljenje zmagavno idev notri. Gre za deset življenj! — Če ste ljudje, Dokažite mi z milosrčnostjo. —
Četvrti prizor.
Prejšnji. Baabekana (skozi okno).
Babekana. Kdo mi pred durimi razsaja neki V tej strašnej uri?
Gusta v.
Nek nesrečnik, ki Te na kolenih prosi vsmiljenja. Oh bodi milejša, kot noč viharna; Pozabi, da me solnce nij ožgalo, Odpri mi duri ter me pusti notri.
Babekana.
Si sam?
Gusta, v. Prav čisto sam! —
10
B a b e k a n a.
Nevarno je O času tem upora in morilstva Begunu duri vsmiljeno odpreti; Vendar prehuda je nevihta nočna, Verjeti hčem glasovom tvojim žalim.
G usta v. Ti smem zaupati?
B ta b e k a n a.
Brez skrbi bodi! Nihče razun mene in moje hčere Ne biva v le-tej hiši in rumen Odsev je vaše luči moja barva. — Takoj ti pošljem Tonico, da vhod Odpre ti gostoljuben.
(Odide proč od okna.)
Peti prizor.
Gustav (sam).
Hvala Bogu! Človeško našel sem srce; oni So rešeni, Bog vsmilil se obupa. — Vendar, ne upam li besedam zvitim
11
Prenaglo? — Je to vsmiljenja bil glas? — Kako? — Naj li ostanem? — Vsaj s tem
vničim
Prijatelje, ako ne rešim sebe. — Kaj je storiti?--
Šesti prizor.
Prejšnji. Nanky (ki urno zapera dvoriščna vrata).
Gustav. Stoj! kaj tam počenjaš? —
N a n k y.
V dvorišče vrata tu zapiram ravno, Ker stara mi velela je tako.
G 'usta, v. Ta vrata! — Zdaj ? Čemu ?
N a n k y.
Vprašajte njo! Ker kadar Konga uij doma, tedaj Pa stara gospodari.
Gusta v.
Kdo je Kongo?
12
Nanky.
Zamursk načelnik, ki je še le včeraj Šel v tabor s sto in petdeset možmi K Dessalineju. Vsaj ga poznate, ne? Pravice vrlega branitelja!?
Gusta v. V kakovo jamo sem prišel razbojno! Ključ sem, odpri dvorišču vrata!
N a n k y.
Ne,
Ne smem.
Gusta v. Nekdo prihaja po stopnicah; Tu za življenje gre! Daj ključ mi sem!
Nanky. Ha! Na pomoč! .
Gusta v.
Moj Bog, že je prepozno! Toda za majhno žrtev naj mi ne Dobe življenja izgubljenega.
13
Sedmi prizor.
Tosica (s svetiluico v roki pride skozi hišne duri). Prejšnja,
Gustav (drži jej samokres nasproti).
Nazaj, če drag ti solnca svit! — Nikar Ne spuščaj se z obupom v zadnji boj!
Toni d a (ko vsa luč iz svetilnice sije na njen obraz). Kaj ti je, tujec?
Gustav.
Kakov angelj! T o ni d a.
Tujec,
Kaj ti je?
Gustav. Sanjam li? Al čujem? Deva, Govori, li živiš, al si minljiva Podoba domišljije? Si v resnici? — Pričakoval sem v črnej barvi črno Srce se strahom, — in razveseljen Spoznam pa belo barvo svojih kar, In čistost duše sije iz očij ti.
14
T o n i c a. Nektere bele prsi goljufivo Srce zakrivajo; — kar barvi ne Zaupati. (Na stran.) O, da bi me razumeli
Gustav.
Kaj li? — Kako? naj dvomim li? —NikakorI Tam, kjer stoji pri vhodu takov angelj Si brez skrbi! — Dvomiti greh bi bilo O pričevanji božjem. — Vsacemu je V očeh, na čelu vdolbeno natanko. Ljubezni roka tebi vdolbla je Besede krasne ženske hrabrosti In jaz naj bi odlašal, bal se? — Nikdar!
T o n i c a. Nevarno v hiši prenočiti je; Druhali hodijo okrog zamurske, Pred gosti črnimi mi nijsmo varni, Življenje tvegaš. (Na stran.) Bog, ne Čuje me, Umeti noče me!
Gustav.
Le pridejo naj! Ne vmaknem se! — Ze obljubila mati Je prenočišče mi. — Se ti ne smilim?^ Naj grem na prosto v tej viharnej noči
Li med razjarjeno prirodo — sam, Da me ljudje še hujši bijejo?
T o n i c a.
Da mogla bi rešiti te! — Hajd Nanky Pa reci materi, da greva koj.
Nanky. Grem, Tonica. (Odide.)
To ni ca (skrivaj).
Previden bodi, tujec, Ti nijsi varen, upaj in veruj mi!
Gustav. Kaj hočeš s tem?
Osmi prizor.
Prejšnja, Babekana (skozi okno).
Babekana.
Pomišljate se dolgo!
Tonica (na stran). Moj Bog, ah mati!
16
B a b e k a n a.
Pridita takoj! Luč lahko zvabi radovednost potnih; Koj pridita! —
Tonica (na stran).
To bil je glas osode; (glasno)
Koj bova prišla, mati!
(Babekana zapusti okno.)
Tujec pojdi! Ti v me zaupaš, up naj te ne vara; Zločinstvo ne oskrunja čistih mislij —
Gusta v.
Tedaj, — in če me pelješ v pogubljenje — Lepo — je v sanjah teh pustiti život — (Oba odideta v hišo.)
(Oder se premeni v sobo s srednjimi dvojimi stranskimi durimi).
Deveti prizor.
Babekana (sama). Kaj se pomišlja? Kaj? Sumniči li? Li milosrčnosti ne upa? — Da, —
17
Prav storil bi, — ker ure so se stekle Mu, kakor hitro stopi čez ta prag, — Te duri, ki vesel si jih odprl je Za vedno se trdo za njim zapro; Kij poti več k prostosti in k življenju, Naprej le pelje — na morišče grozno — Čuj! ona sta! — Veseli se, Hoango! —
Deseti prizor.
Prejšnja, Gustav in Toniea.
Gustav (skloni se pred Babekano).
Iz vsega srca naj se vam zahvalim!
Obupa vi ste me rešili. - Že
Nikake vere nijsem več imel
Ne na Boga, ne na ljudi. Up, srečo,
Življenje zaničljivo pustil svetu
Sem, — tu privedel angelj sprave k vam
Me, — sreča mi in up ostane drag zdaj.
Babekana. Mladenič, vi ravnate neprevidno, Zastavite življenje srcem ženskim Vedoč ne, kdo da so, — in zlej osodi Osobo brez skerbi zaupajoč —
2
18
Gusta v.
Jaz zrl sem v zvezdo to in sem pozabil Na srd na boj zamurcev z belimi. Kdo njo bi videl in imel še v srcu Le kteri čut, da ne bi bila vera? —
B a b e k a n a. Kar vi zaupali očem ste svojim, Zaupnost ta i mene pridobi naj — Zamurec Kongo je lastnik te hiše. — Ko občni zbor je sklenil: „Robstvo vse Razrušiti za zmir na teh otocih", Se polastila ona divjost tudi Zamurca Konga je. Gospodu svojhnu, Ki ga oblagodaril, ki prostost mu Denar delil je z dobrodelno roko, Zalučil prvo kroglo skozi glavo Zapalil je plantažo, razven hiše, Kjer jaz tako stradaje zdaj živim, In šel je ven ljudi lovit, morit, Ter bele brate s smrtjo pokončuje. Od včeraj vedno zunaj je, da bi Dovaževal smodnika generalu — Ko vedel bi, da sem vas v hišo vzela, Še s smrtjo bi me morda kaznoval —
T o ni ca (potihoma). O mati, maiti!
19
Gustav. Nehvaležnika Ne boste preklinjali v belem gostu. Zločinstev mnogo se zgodilo je, Zadolžili so Evropejci mnogo; Izmeček nijsem ljudstva svojega, Srce nij v svesti krivde si nobedne. —•
B a b o k a n a. Kdo ste? — povejte! Prej pa si orožje Še odložite; — varni ste le tu — Strašno ste se orožili —
Tonica (strahoma).
Pustite! Orožje je možaka prvi kras, Nališpane prav rada vidim moške.
B a b e k a n a. Priprosto dekle!
Gustav (položi samokrese na mizo). Co dovolite, Pa odložim ter si storim priročno; Res, da je kras, a tudi breme je.
Tonica (pomenljivo). Koristna reč nikdar prav lehka nij —
2*
20
Babekana, Zdaj tilm, Tonica! — Pripovedujte! —
Gusta. v.
prav rad! — Jaz nijsem Frank, kot menite, To kmalo boste zvedeli; Helvecijo Jaz imenujem svojo domovino — Od mladih nog želel sem čudnih zgodb v Neizrečeno hrepenel sem vedno Široko morje smelo prejadrati Rod tuji videti, deželo tujo. Tu Franki so nabirali vojakov; Moj strijc vže stal s sinovi tremi je p11, nečem polku, ki je hotel ravno Odiadrafa gem na otok Domingo — Brž pustil sem očetovo imetje Prijatelju v oskrbovanje. — Palmo M u zamenfl sem s kervavim mečem prepustil sem valovom se in vetru, Da so prenesli me v ta kraj morije — Našli smo vaše ljudstvo v divjem vrenji S kj smo odkupili to ped zemlje, S krvjo potrebno kapljo hladne vode. Zamum zmagali povsod so; zdaj je Jedrn Cap Francais zmed vseh še zmir Nezmagan. — Mi smo stali v St. Dauphin-u Oblegani v trdnjavi, talne volje
21
Še zadnjo ped prsti braniti hrabro — Tu pa izdana bila je trdnjava; Zamurci pirovali v našej krvi So, zapalili mesto, —• na trinajstih Je voglih se ob jednem plamen dvignil, -Vse ladje, ki so v pristanišču stale So zapalili, nam naš zadnji up, Beg namreč, vzeli v svojej divjej jezi. Pospravili smo hitro vkup najdražje, Moj strijc, njegovi sini in pet slug, Deset mož, ki pripravljeni smo bili Poskusili najzadnje. — Srečno prišli Boreč se smo skoz ulice, skoz vrata.
V	obupu skoz druhal morilsko črno
V	deželo upora smo se namenili,
Da bi dospeli v Cap Francais še predno Udajo se, kjer general Bochambeau Pribežališče zadnje belih brani. —
B a b e k a n a.
Poskus kako predrzen, — da skoz sredo Sovražnikov krdelo malo slabo Nareja smelo si rešilno pot!
T o n i c a. To srčnost imenuj!
22
Gustav.
Ne, to obup je. Že štimajst duij potikamo okrog se, Po dnevi skrivajoč se v temnih gozdih In s časoma naprej gredoč po noči — Vsi obnemogli smo! —- Pri bližnjej lokvi Sem pustil druge. Ak vam v prsih bije Človeško srce, pošljite jim jedij, Vzemite vljudno jih pod streho, prosim, Deset nesrečnikov s tem rešite: Bodite angelj jim, kot meni ste! —
Babe kan a (na stran).
Deset mož? — moglo biti bi nevarno. Srčnost velja tu. — (Glasno) Pre1veliko jer Zahtevanje; deset mož zdaj ne morem Pod streho vzeti brez pozornosti. Li vidite tam ogenj na obzorji? — Stražarski ognji so velike vojske, Druhali manjše lazijo okrog. Ko varno vže na cestah bo povsod, Potem--—
Gusta v.
Tedaj prijateljem krepila In naznanilo upa le pošljite!
23
Toni ca (na stran). Za Boga, kaj le mati namerava? — Bog! moja slutnja!
Babekana.
Dobro, dovoljujem. Pijače in jedi nesrečnim Nanky, Naš dečko še nocojšno noč ponese — Pri lokvi, ne?
G usta v.
Na desno v gozdu, tam Kjer oni velik hrast stoji.
Babekana.
Vže dobro, Bodite brez skrbi! — Kaj ne, deset mož?
Gustav.
Jaz sem deseti.
T o n i c a.(potihoma).
Je to moja mati, Ki more tako krotko dušo izdati? —
Babekana. No, Tonica, le urno, ter pokaži Pribežališče tujcu mlademu!
24
Jaz hočem v tem pripraviti obed. Pogrni to-le mizo!
To ni ca (si dene Gustavov plašč in samokrese čez roko).
Pojdi z mano!
Gustav v.
Takoj grem.
T o n i c a. Tujec, bodi brez skrbi! Ker meni v skerb zročila te je mati, Hajd, beli gost, tvoj angelj hčem postati!
(Odide z Gustavom skozi leve duri.)
Jednajsti prizor.
Babekana (sama). Kaj? angelj biti? — Oj abotna stvar! To angeljstvo bo malo ur trpelo — Zdaj, Babekana, zdaj! zvijačnost ženska Zdaj mi pomagaj! — Samo jedna žrtev Ne zadostuje mi, trop belih ves Naj bode žrtev meča Kongovega — Zaupati nij Tonici, otročja
25
Je in nezmožna še namer velikih, Srce je njeno vdano v rod očetov; Tedaj pa dokončam to čisto sama; Hoango si izbral je dobro družo; S tem mojim činom naj bo zadovoljen. — (Odide.)
Dvanajsti prizor.
Gustav in Tonica (prideta skozi leve duri).
Toni ca (kaže nazaj na duri). Tu varen si. Nekdaj je gospodar Naselbine tu bival, — vrl gospod Je bil, in tako rad me je imel, In bil je tako dober, in si dosti Je daT opraviti z menoj, takrat Še malo, zapuščeno Tončiko — Poplačaj Bog mu! - A sedaj je prazna, Oddaljena od cest, kjer veden krik je. Tu nihče te ne bo iskal.
Gusta v.
Za skrb Ti tisočero hvalo, dekle blago!
26
T o n i c a. Zdaj ti prinesem še obed krepilen, Kar hiša le premore ta; potem Zaspiš sladko, — a Tonica bedi —
Gustav. Oj dobro dete! — (Tonica teka sem in tja obed pripravljaje.)
Kakov me genij Je semkaj k temu angelju pripeljal — Kako mi je pri srcu, ko njo vidim. Ko sladki, mehki njeni glas poslušam, Pozabljena potreba vsaka je; Morilnih bojev temni dnevi plaho Izginjajo, kot hude sanje le. Je li zato me zla osoda vrgla Sem na otok morij uporov zlih, Da z mano se igra osoda in da Ljubezni prvo pomladanjsko cvetje Na tleh s krvjo gnojenih mi cvete? — Oh, Tonica!
Tonica.
Li kličeš me? Gustav v.
Jaz kličem Te zmir, če v mislih sem vtopljen.
27
T onica.
Glej tu
Večerja mala je pripravljena. Zahtevaš li še kaj? — povej mi zdaj Še predno Babekana spat odide.
Gustav (.jo prime za roko). Li strežeš gostom vsem enako skrbno?
T o n i c a. Iz srca rada strežem dobrim vsem.
Gustav. Me čislaš li kot dobrega?
T onica.
Verjel
Si meni predno sva spregovorila; Ti upal v mojo milosrčnost si — Ljudje le dobri imajo ta up; Kdor upa, nij hudobnega srca. —
Gustav.
Vsaj sem i dober, lahko rečem da; Minola leta prosta so krivic mi, In smelo čakam smrtnega trenutka! —
28
To ni ca.
Ne smeš "umreti! — Jaz sem pripeljala V to hišo te, in ti si šel z menoj Zaupal si življenje drago meni Zazrši v prvo mi v oko z očesom; Pri Bogu, tudi ven te hčem izvesti! Rešiti hčem te, ali s tabo vmreti —
Gustav.
Kakove misli imaš? — Kaj ti je? —• Sem li v nevarnosti? so me izdali? —■
Tonica (zavestno). Umiri se, ne skrbi zase, tujec! Življenje moje tvojemu je porok. —
Gusta v. Bi li jokala ti, če bi bodalo Morilca v prsih mi srca iskalo? Govori, bi li lile grenke solze Ti za mladeniča z očij?
Tonica.
Moj Bog!
Gustav. Govori! — To je vendar le lepo Če kdo živi, ki vije grobni venec,
29
Če človek ve, da še so dobre duše, Ki žaluje stoj € okrog mrliča —
To ni ca.
Ne muči me!
Gusta v.
Ti jočeš! — Oh! poljubim Naj solze bisere ti raz očij! Prelivaš solze zame? — Si že kdaj Ljubila, tiho srečo občutila In pa gorje najhuje vse zemlje? Si že ljubila? — Glej, ko sem te vgledal, Ti angelj z boljšega sveta, sem menil, Da novo se življenje mi pričenja — Sel s tabo bil bi, če bi tudi v persih Bodalo čutil že morilčevo —• Čutilo jedno le imel sem v duši, In čudovito, kot pomlad čarobna, — Pretreslo mi je burno srce v preih. Razkril sem dušo svojo ti tedaj, Skrivnosti nijsem mogel na dno duše Vtopiti, ki osrečila me je
Tak čarobno osrečila nad'vse!—--
Še vedno jočeš? — Le besedo jedno Izusti, — le ne molči, — to je strašno! — Govori, — si že kdaj ljubila? Ljubiš? —
30
Besedo jedno le, rotim te pri Devištvu tvojem, deva! — (Tonica iztrga se od čutja premagana, naznanivši S pantomimo svojo zadrego in ljubezen, Gustavu iz rok ter zbeži skozi duri.)
Gustav (biti za njo). Toni! Toni!
31
Drugo dejanje.
Pryi prizor.
Ona soba, karor na koncu prvega dejanja.
Gustav (vstopi skozi leve duri). Še nihče tu? — Prezgodaj je še zdaj. Ni bilo spati mi; sam sem se zbudil! Rad vendar zamenim i sladko spanje Za one krasnomile, rajske sanje, Ki vzbujen sem sanjal jih v radosti — Oh Toni! Toni! — Tiho vendar vodi In čudovito duh sorodna srca
V	minljivosti njihovih dnij k združenju, Jednacih src si išče v tujih krajih,
V	primorji, kamor sanje ne neso,
V	dolini, kamor nij še stopil tujec, Mej burnim bojem, na vrhuncu sreče In nad prepadom strašnega obupa Srce s sorodnim čudovito združi
In zmagovito v nas vzbudi ljubezen! —-Želje sem divje, burne čutil v prsih, Imenoval sem hrepenenje jih Po tujem svetu, do strahov nagon,
32
In šel sem drzne želje pokorit — To nfj prevzetna misel bila le, Mladosti slavohlep nevgnane ne, To bil je srca mojega ukaz Sorodne duše bil je skrivni glas. (Obstoji v sanjah zamišljen.)
Drugi prizor.
Prejšnji in Tonica.
T o ni ca. Vas smem motiti?
Gustav.
Oh, ti moja deval
Tonica. Ste li po konci že?
Gusta v.
Sem smel li spati? Sem mogel li, ko srce mi plamtelo, Še misliti na spanje in počitek? —
Tonica. A vendar je mirti vam trebalo.
33
Gustav. Oh deva, moje srce, vedi vendar; Ak srce vroče v prsih strastno bije, Narava, da protivna, vendar voljno Ravna po duše silnem se povelji! — Si ti kaj spala li?
Tonica.
Ne, nijsem mogla. Zamurcev trume neprestano šle So mimo naše hiše. Cula sem, Da zbral je general vso moč zamursko K naskoku v Cap Francois; in jutri koj Bo grozni dan krvave odločitve Gospodovanju belih storil konec. —
Gustav. Tedaj je skrajni čas, trenutka le Ne smemo izgubiti. — Kje Je mati, Da posvetujemo se o rešitvi? Jaz moram ven na prosto koj —
Tonica.
Za Boga!
Še rojijo zamurcev zadnje trume V obližji tu okrog! —- Le ne sedaj; Prijatelje in sebe pogubiš, če Zapelje naglost k temu te koraku
2
34
Gustav v.
Kako pa rešim jih? — Kako otmem I tebe, hočeš li ostati tu Med krvoločniki v deželi divjih Morij, — oj žlahna nežnočutna tujka — Deviška duša, -— bela golobica? — Ne! — z mano idi v svojo domovino, S prijateljem življenje svoje deli! Zaupaj mi, oj Toni! —
Tonica.
Svojo mater
Naj zapustila bi?
Gustav.
Šla z nami bode.
T o ni ca. Mladenču tujemu naj izročim se, Ki še le včeraj videla ga v prvo?
Gustav v. Ljubezen nema je razmere časa; Skali, vzcvete, zori v trenotji jednem. Kot zdavnej bi te ljubil že, se zdi mi, Odkar zamorem misliti! — Poznam te Odkar lepo in dobro že poznam. Govori, sem si li razlagal krivo
35
Mogočni čut, ki te navdajal včeraj? — Ki ti pretresel srce v prsih je? — Imaš le solze vsmiljenja li zame, In ne ljubezni za ljubezen vročo? —
To ni ca.
Vsaj vsmiljenje imej s slabotno žensko. Vsaj vidiš, da čutilo mi prepolno Skrivnosti v mojem srcu ne pusti — Vsaj vsmiljen bodi! — Da, rada grem s taboj! Očeta nemam več, in moja mati Zameta svojo hčer; o vzemi me S seboj v deželo, kjer ljubav kraljuje Oj vzemi zapuščeno me na prsi •—
Gustav.
Bog! moja Tonica! — Kolika radost
Zori že vendar na tem pustem svetu! —
Da, Tonica, pot najna dolga je;
Tu imaš mojo roko, zapustim
Nigdar te ne v britkosti, ne v radosti —
Ti moja ženka si! — Zdaj pa k rešitvi;
Koj materi se razodenem.
T onica.
Bog!
Tak najhitreje pogubljena sva. Poslušaj me, jaz hočem te rešiti!
3*
36
Skrivnost skrivala strašno sem doslej Globoko v srcu hudo mučenem!
Ti si — ---o Bog, oh mati! — Stori se
Brezskrbnega kot bi zaupal jej.
Gustav.
Kaj je? Povej!
T o n i c a. Rotim te, molči zdaj!
Tretji prizor.
Babekana in Prejšnja.
Babekana. Aj tujec, vam li blagor gospodinje Tak malo je, da brez premisleka V to prvo sobo pridete? — Vsaj veste. Da je v nevarnosti življenje naše, Če zve se! —
Gustav.
Odpustite skrbnosti! Rad bi bil zvedel o prijateljih.. Ste odposlali že?
37
B a b e k a n a. Prišel je že Nazaj on sluga, zahvaljujejo se Po njem za mojo milo dobrotljivost.
Gustav. Sicer nič poročila?
Babekana. Nič!
Gustav v.
Bog plati,
Kar ste storili nam nesrečnežem!
Babekana. V zavetje vaše urno idite! Poklicala vas bodem, ko bo varno.
Gusta v.
Jaz grem.
(Potihem.) Li hočem, TonicaV
To ni ca (potihoma).
Ne skrbi!
Nevesti upaj, ona reši te.
38
Gustav (potihoma). Verujem ti! — Vsaj Bog povsodi je! — (Odide.)
Četrti prizor.
Tonica in Babekana.
Babekana. O neprevidni! Kak gre mirno tja; On misli, da prišel nazaj bo kmalu, Sanjari o sladkosti še življenja Brezskrbno pozabivši kje da je, In je zapal bogovom žrtev že — Li to slavljeni bistroum je belili? Sram bodi vas, od nas učite se, Učite tu se vsmiljenja osvete In milosti izdajic na Domingu!
Tonica (se zgrudi Babekani k nogam). Ob, mati!
Babekana. Kaj ti je?
T onica.
Oh milost, mati l
39
Babekana.
S kom?
Tonica.
Z belim gostom! — Nemaš v srcu li Nič druzega čutila, ko osveto? — Ak ti je svetega še kaj na svetu, Rotim te pri ljubezni materinski, Pri ljudstva tvojega preliti krvi, Oh, z belim gostom vsmiljenje! Li hočeš Presuniti z morilno roko prsi, Ki pridejo brezskrbno ti pod nož? — Oh mati pri zveličanju nebeškem! Oh s tujcem vsmiljenje imej!
Babekana.
Li bledeš?!
Razkošje povračila in osvete Naj opustim li zarad solz otroških? Zapravim naj trenutek, kojega Sem v srdu šestnajst let se veselila, Nepovratljivi čas osvete grozne, Ker pred menoj deklina mi ihti? — Li nijsem pravila ti, kak da je Tvoj oče s tisoč umetnijami Preslepil srce mi ter vkral ljubezen Iz njega, ko sem bila na Francoskem?
40
Kak me potem sramoti je prepustil In tebe, Tonica, s prisego krivo Pred sodbo, lastno svojo hčer, zatajil? Si li že pozabila, vpljiva li Očetove sramote dedina, Gerdunov kri toliko močno nate, Da tu na vsmiljenje, na milost misliš?
Tonica. Pri Bogu, mati! vsemogočnem! Nikar ne vzemi vere mi v človečnost, Vezi še zadnje, ki še naji veže! Oh! vniči me! ne pusti le nikar S seboj in hčerjo priti tako daleč Da kolne mater, ki jo je rodila Da ne onečasti matere ime! —
B a b e k a n a.
Predrznost!
Tonica. Bog odpusti mi besedo! — Brez madeža mej nama biti mora. Glej pred teboj ležim, kolena ti Objemam. Mati vsmiljenje imej! Oj ne oskruni svojih rok s krvjo Nedolžno, ki prelita bo prezgodaj —
41
Krvava setev sad rodi krvav. Nebeškej cvetki vsmiljenja daj vzcvesti; Ne sili me v trepetu sramotiti To, kar častiti moram in ljubiti.
Babekana. Nič več, — izdajica, da ne izdam Prelepega izreka Kongu. Molči!
T o n i c a.
Naj zlije Kongo nadme ves svoj srd, In če zadene me gotova smrt, Primorat me ne more zemska sila; Življenje stavim, srečo in ljubav, Da! — rešen mora biti beli gost, če tudi jaz bi smela žrtev bila! —
Babekana (zelo hladnokrvno). Tako ti govoriš? — No, tudi dobro, Jaz se ne brigam, nij pregrešek moj, če tujca živega več ne dobi!
Toni ca (potihoma). Bog! — kaj izmišlja si? — Ne živega! Tedaj — le mrtveg! — O strašna slutnja, Ki vzbuja mi jo lastna mati v srcu! — (Glasno.)
Tedaj! oh mati! Bog nebeški sam
'42
Naj bo sodnik! Dolžnost storila sem. Razrušila si vse vezi ljubezni, Ime si „mati" v krvi zadušila; človeškemu odrekla sercu si, I jaz se odpovem dolžnosti svojej. Ki v bolečinah detS si rodila Ti dvigaš meč, — že si je izgubila! — (Odide burno.)
Peti prizor.
Babekana (sama). Je bil li moj otrok to? — Kakov ogenj Plamtel je v prsih jej, in lice jej Žaril! — Li takov glas je vsmiljenja? Ne, ne, to bil nemir je strasti le; Srce jej je preslepil beli tujec — (Odpre omaro, \zame ven necega prahu ter ga vsule v vrč.)
Ljubezen vzbujena Tonična
Bi lahko vničila namere modre —
Najprej dekle iz pota. — V kleti je
Za tisoč trmastih hčera prostora,
Potem dve uri še in ak Hoango
Se še ne vrne, spije beli gost
Mej mlekom v vrču nagel strup pripravljen,
Pet druzih vrčev pošljem tjakaj v gozd
43
Ter pripomorem tak k prostosti zlatej S tem čem meščanstvo si pribojevati. — (Odide.)
Šesti prizor.
(Oder se premeni v drugo sobo v Hoangovej hiši z jednim vhodom in jednim oknom.)
Giuitav (leži speč na postelji). Tonica (vstopi z vrvjo v roci).
Tonica:
Glej, spi! — tak sladko kot brezskrbnost
spava,
Tak mirno, kot nedolžnost le zamore, Svet mir zatiska mu očesi bistri, Prikazni ljube plešejo krog njega — Morda clo moja, — al ljubezni dihljaj — Gotovo lepe sanje so le te Ker iz obličja sije mu veselje — Tedaj naj spava, naj ne vzbudi ga Iz sladkih rajskih sanj moj glas tresoč. Buditi nočem ga v življenje pusto! — Naj le še sanja o nebeškem miru, Ko že izdajstvo stavi zanjke mu In mu pripravlja že krvav pogin;
46
(Skloni se čeznj, da bi ga poljubila; v tem trenotji zasliši ropot.) Kaj slišim! Kaki glasi! ■— (hiti k oknu)
Bog nebeški! Hoango je z zamurci tukaj, — Babekana Naznanja urno mu novico strašno, Ha, — kak peklensko smeje se! Kak meč Krvav vihti! — Bog vsmili se sedaj! — Sem gori kaže! —— Stopajo že v hišo — Nič ne ostaje, nego skupno vmreti! — Nič? Nič na tem širocem dolzem svetu? Nič, kar biv moglo nas rešiti ? — Nič ? —-Moj Bog! Že čujejo se na stopnicah! —
Ljut Kongo je; — in nij rešitve? Nij?---
Kot blisk mi šinila je misel v glavo! To je nebes ukaz, Bog še je vsmiljen! —• (Prime vrv ter jo ovije večkrat okrog Gustava in njegove postelje, da leži trdno privezan nanjo.)
Gustav (se prebudivši). Kaj delaš, Toni! Bog, kaj če to?
T o n i c a.
Tiho!
Gustav.
Jaz sem izdan!
47
Tonica.
Gre za življenje! Molči! Ce ljubiš me, veruješ tudi mi. —
Sedmi prizor.
Banana in Hoango z dvema zamurcema, ki se orožena vstavita pri vratih. Prejšnja.
Hoango. Kje je zalega bela mi? — Kje je Nesramnica, ki nas je htela izdati? — Ha! te imam! — Je li že všel? Povej! , In kam? — Pri roda mojega osveti Kje tujec je? — Ta zadnji je izrek, Ki se spoveš pred našim solncem ga.
Tonica.
Kaj pa vam je, Hoango? — Ste li besni, Gospod, da primete me jezno? — Kaj sem Pa pregrešila? Kakega zločinstva Me pa dolže? —
Babekana.
O kak brezkončna drznost! Hoango. Li nijsi s Frankom zarotila se? Mu nijsi pomagala bežat? —
48
T onica.
Divjost
Stori pač slepe vas! — Poglejte tja Ter se mi zahvalite!
Babekana.
Kaj — Frank?
Hoango.
Mati,
Kaj to pomeni? — Čakaj beli gost! Ti si mi ravno prav za slast večerje; — Kak v srcu kri tkoj vre mi in kipi, Če barvo le spoznam sovražnika — Svoj dolg z nebesi umo poravnaj!
Gusta v.
Bog!
Naj umrjem li od teh morilnih rok! Oh Toni! Toni!
Hoango.
Kaj je res, povej! Kdo vjel sovraga je? Jaz menil sem, Da Frank že zdavnaj vbežal je. Izdajico Mi zatožila te je Babekana.
T onica. Res — smilil se mi mladi tujec je, Da na Domingu sem, sem pozabila
49
In htela sem rešiti ga. — Ko pa Hitim od matere, začarana Pred vrati obstojim, ko vgledam tu Poziv Dessalines-ja generala, Da moramo moriti beli zarod Znanec svobodo rodu čvrstemu Otokov naših. To me je pretreslo; —• Zalila tebe, mater sramotila — Da odpustite mi, sem morala To poravnati, kar sem zagrešila. Tu najdem tujca v spanji; v temnej noči Je skrivaj hotel vbežati od tod, To ved'la sem. — Pa vzamem te vrvi Ter zvežem ga. — Zdaj me le ozmerjajte, če si še upate in če zaslužim — Za Boga! to nij bil najslabši čin!
Hoango.
Prav vrlo deklica! — Bog ti sicer Podaril barvo malopridnežev je, A duh se zvrgel je po materi. Kaj ti porečeš k temu, Babekana?
Babekana.
Jaz ne razumem je. —- Da bil bi slišal; —• Kot bi zblaznela bila.
4
50
Hoang o.
Pusti to zdaj! —-(Zamurcu.) Dalmara, celo trumo koj poišči, S streljanjem kratkočasiti se hčemo, Ta beli gost tu bode naša tarča. — Daj, Omar, puško mi! (Pomeri.)
Gustav.
Nebeški Bog!
To niča (skoči vmes). Stoj, Kongo, stoj! nikar tak naglo ne! Pri ljudstva tvojega osveti! — Višje Namere skrivne poti ne razruši!
Hoango.
Kaj! li živi ta pes naj vedno? — Pusti! Pritisnem — in ta krogla smrt ponese V proklete prsi!
Tonica.
Pri svobodi našej, Stoj! — Zadostuje li že ena žrtev? Li hčeš, da drugih ti devet uide? Zdaj ga še pusti, jutri ga prisili, Da sem prijatelje povabil bo. Nevarno bilo bi z obupnimi Boriti v lokvi se. Le par besed
51
Zapiše on, pa pridejo brezskrbno, Brez boja jih lahko pobijete.
Ho ango.
Prav moder svet! — Da, da! jaz vbogam te. Kaj meniš Babekana? —
Babekana.
Maščevanje Odlašati pravično ne koristi. Ti si gospod, in ti tedaj razsodi!
H o a n g o. Pri tem ostane.
To ni ca (potihoma).
Bog mogočen si! —
H o a n g o. Dalmara! reci bratom, da naš posel Končan je že; naj se le okrepijo, A jutri se pripravijo, na migljaj — Ti pak pripravi se na zadnjo pot, Prihodnje jutro se znebiš življenja, .In krogla ta je zate!
Gustav.
Sproži koj! Le v prvo vsmiljenje imej z menoj!
52
Glej, belokožec sem in vaš sovražnik; Predli srce, ki je ranila ona. O Toni! Toni!
Toni ca (potihoma).
Bog! —- ne veruje mif
Hoango. Tvoj javk je godba mojemu ušesu, Ječanje milo mi najljubša pesem —-Življenje ti je muka? vmreti hočeš? Tedaj le živi, živi, dokler v drugo Na obzor zlato solnce vzplava, tebe Hčem prihraniti si za čas osvete.
(Zamurcu.) Za njega mi je porok tvoja glava.
(Babekaiii in Tonici.) Zdaj idite, želim jedi, pijače; — Nektero reč povedati imam, Ker srečno smo končali smeli čin. (Odide z Babekano.)
o niča (porabi to trenotje in šepne Gustavu), Bog vsmiljen je! Zaupnost v njega stavi! Ljubezen te otme ob uri pravi! — (Urno odide.)
53
Tretje dejanje.
Prvi prizor.
(Gozdnat kraj.)
Polkovnik Stromlv, Ferdinand, Adolf, Edvard in štirje služabniki. (Vsi oroženi.) Zadaj koraka peti kot stražar gori in doli.
Stromly. Še zdaj nič naznanila! — Naj li Gustav Ostane vjet? Do Cap Franeois nij dosti Ur. Deček pa je rekel, da se kmalu Povrnil bo. Razlagati si tega Ne morem na noben način.
Adolf.
Strije Gustav Gotovo čakal bo noči; ker mnogo Druhalij črnih lazi zdaj po cesti, Nevarna bila pot bi.
Ferdinand.
Jaz pa menim, Da naj bolj pametno bi bilo, če bi Šel kdo na ogel gozda prot zahodu;
54
Od ondi bi lahko opazovali Sovraga ležo.
E d v a r d. Oče, mene pošlji! Vsaj jaz tako še nijsem nikdar nič Poskusil sam.
S t r o m 1 v.
Svet dober je in moder, Pa ta zahteva le zvedenega; Zato hčem saa.....
Adolf.
Ne oče, nikdar nel Nikar ne bodi drzen in blaga Najdražjega nikar zastavljaj ne. Kar ti zgubiš, svojina naša je, Mi vsi pravico imamo do tebe!
Edvard. Resnico Adolf govori; poskusim Naj! Ako mene kaj zadene, kaj je Na meni ? vi se lahko še otmete; Kar pa zadeva tebe, to i nas. Tu smrt zadene lahko vsacega!
Ferdinand. Cuj oče, pusti ga!
55
Adolf.
Naj gre, dovoli!
Stromly. Naj bo tedaj. Pa idi, vrli sin! Zahodno tam na zadnjem oglu gozda Naj cilj bo tvojej poti. Ondi se Ozri okrog ter opazuj sovraga Bog bodi s taboj! — S tem poljubom naj Od sina hrabrega se loči oče.
Edvard.
Zdravstvuj mi, oče! z Bogom, bratje moji! Kmal vernem se, Bog daj, z vestjo veselo.
Stromly. Če tu nas več ne najdeš, vedi, da Odšli smo v varno naselitev; vsaj Ti znana pot je tja. Zdravstvuj, moj dragi!
E d v a r d. Da vidimo se srečni kmalu zopet! — (Odide.)
56
Drugi prizor.
Prejšni brez Edvarda.
S t r 6 m 1 y.
Vrl dečko, da! — Osoda eudodejna Kako možake odgojuješ si! Otroci, je li kdo prisojal tak Bogat zaklad brezskrbniku? — Resnično; Vi vsi ste se mi priljubili zdaj Močnejša vez, ki druži nam sorodna srca. Sinove tri sem vzel s seboj med svet S prijatelji se tremi srečno vrnem!
Ferdinand. Le zabi ujca Gustava nikar ne; Če hvalo vso nad nas razsuješ damo Kaj ti potem ostane za junaka, Ki žrtvoval življenje sladko je Desetkrat za prijatelje. Da, Gustav Bil vedno prvi v boju je in zadnji Je vtikal britko sabljo v nožnico. Kdo nij dolžan mu hvale za življenje? — Te nij li rešil dvakrat ono noč V krvavem boju v Fort Dauphin-u smrti? Ce spolnimo dolžnost že tako lahko, Kako naj zovem li ta vrli čin? —
57
S trom1y. Za Boga v on se je boril, kot se Spodobi Švicarju in hrabremu Nasledniku pogumnih Winkelriedov; Pridobil si ljubezen mojo je Pribojeval si za očeta me. Oblagodarjen z vrlimi sinovi Obdan s prijatelji častim Boga, Da me poslal je v ta krvavi boj.
Stražar. Po stezi dol sopiha neko dekle Naravnost k nam!
Stro m 1 y.
— Zamursko dekle?
Stražar.
Ne, naših je; zdaj me je vgledala — Ter kima mi, — korake pospešuje.
S t r 6 m 1 y. Kaj bo iz tega? — Urno, brž na noge (Vzdignejo se ter gredo Tonici naproti.)
58
Tretji prizor,
Prešjnji in Tonika.
T o n i c a (skoraj brez sape). Ste vi iz Fort Dauphin-a? Da, vi ste. Vi Franki ste! Zahvaljen bodi Bog, Pri vas sem, pri prijateljih njegovih!
Str omly. Govori, kaj pa vendar hočeš tu?
T o n i c a. Na noge, hrž k orožju! Le trenotje Se ne mudite! Oh, življenje drago Odvisno od minljivega je časa; Hajd, kdor ima pogum, ljubezen v srcu! To uro še je pogubljen, — gotovo! Ne prašajte me kdo in kaj! rešite!
Adolf. Kaj slutim! Bog!
S t r d m 1 j.
Povej! Razjasni nami Koga rešiti? In komu pomoči?
Tonica.
Li nij zadosti vam beseda, „človek" ? Vam moram li še reči: brat vaš je!
Le oni mladi Frank!
59
Stroml y.
Nebeški Bog!
Moj Gustav!
Ferdinand. Oj nesrečni naš prijatelj!
Adolf.
Govori, deklica, povej! Je li Mogoče ga rešiti, in kako? Ga li odkupim se življenjem svojim? Zamorem li? Tu roka je, tu srce! Iz srca rad za brata dam oboje!
T o n i c a. Zamurci imajo ga vjetega Že danes vmreti moral bi, pa kratek Odlog prihlinila sem s strašnim svetom. Zaupajoč, da vi pomorete. Sem srečno všla, sam Bog obvaruj me! Z menoj tedaj, rešitev je mogoča! Zamurcev vas obilnost naj ne straši. Jaz peljem zadaj vas skoz vertna vrata! Zamurci spe se boja ne nadje Po hlevih. Puške imajo v dvorišči Zložene v piramidah. Dva, tri vdarce, Zabijemo vse hleve, — ga otrnemo, Potem vas peljem jaz po skrivnih potih
60
Koj v Cap Francois. — Kaj se mudite?
Urno!
Vam nij prijatelj več li, kot življenje?
Stromly. Na noge! naj bolj vrli čin nas čaka; In če prelijemo zfnj tudi kri, S tem dolg poplačamo samo! — Za nas Zastavil smelo je življenje on: Življenje za življenje, kri za kri! Kdor se pomišlja še, nič vreden nij.
T o n i c a.
Še meni dajte meč! — Vsaj tudi ženski Obup moč velikana podeli,
V	ljubezni srčnost je in smel pogum, Ljubezen tudi zmaga. —
(Adolf jej da sabljo in samokresov, koj'e ona vtakne za pas.)
Hvala vam! Zdaj dragi, hajdimo! — V obupnih prsih Jekleni svit jeklen pogum razžari,
V	ljubezni je življenje, smrt brez nje;
Kaj mi je smrt ? —— Če zanj velja, naj vdari Nje bridki meč v ljubeče me srce! Vsaj če pogum zapade zlej osodi Nas boljši up tolaži, blaži, vodi,
61
Z življenjem izgubljeno nij še vse, Žlahnejšega imamo nekaj še, Za kar življenje radi damo drago! •—■ Bog vodi, da dobi ljubezen zmago! — (Odide.)
Vsi.
Bog vodi, da dobi ljubezen zmago! (Vsi odidejo.)
Čeerti prizor.
(Soba, ki smo jo videli na koncu druzega dejanja.)
Gustav zvezan; zamurec stoji pri vratih na straži.
Gustav. Izgubi se prikazen mi slepilna! Nikar ne vzemi srcu zadnje vere, Jedine imovine, ki mi je Ostala še: — v človečnost zvesto vere! —-Še nikdar znajdena hudobnost! — Ženska Se hlini s srca čarobnimi glasi, Igra sramotno z najsvetejšim čutom, V ljubezni sladkej misli na pogubo! — In to je mogla Tonica? — Za ktero Bi rad bil dal življenje, srečo; ona Je mogla to izdajstvo strašno li Gojiti v srcu? — Ne, ne! Nikdar ne!
62
Tak daleč seže ne ljudij nesramnost, To onstran mej človeške je prirode, To je prestop mejnika stvarnikovega, Tako hudobne nij na svetu ženske! — Nevarno bilo bi golobov par Gojiti, lilije vonjava bila Bi kužna, jagnjeta krotkost zločinstvo, Če te oči se hlinijo, če mi Je srce čistost nežno hlinilo — Ne, Tonica, ne! tega nijsi v stani! Srca izdih ti bila je beseda. Ne urnem te, a hočem ti verjeti.
Peti prizor.
Prejšnja in Hoango vstopi.
Hoango (zamurcu). V dvorišče idi, tam počakaj me; Tu belokožcu straže treba nij, Še danes vmrje! — (Zamurec odide.) (Gustava.)
No, vi tuj gospod, Kak vam dopada na Domingu? Take Postrežbe nadjali se menda nijste? Da, da! mi smo priljudni —
63
Gustav.
O, gorje vam,
Ker še jetnika zasmehujete.
H o a n g o.
Kaj?
Li nijste zaslužili? Se li nijste Širokoustili, da vničite S pogledom ostrim že zamursko ljudstvo ? Pa zarotim pri peklu se, da ne! Tega ne boste, tega ne! Pogin Zalegi kačjej! — Belokožni psi Vmerjo v krvavo zadoščenje naj Duhovom prej krvavih naših žrtev —
Gustav.
Li prosim vsmiljenja? — Želim življenje? Kri drago prelivali Franki so, Zadolžil prejšnji rod osveto to je. Mi boljši, nego bdi pradedje naši Stojimo zdaj le tu; kri je pognala, Nedolžni pademo za drugih dolg — Življenja večni zakon takov je. Izvrši, kar si rekel, tu je srce. Če imaš li pogum z morilnim mečem Življenje raniti, ki je brez hrambe — Divjost ti na bojišči odpuščam,
64
Tam brat zadet od brata v prah telebi; A vjet sovražnik.....
' Hoango.
To nij vojska taka. Kjer bijejo se kralji in cesarji; Tu ne velja človeška sreča nič. Poginit morate do zadnjega, Ker kjer so belokožci, robstvo je, — Na naših tleh prostost požene naj.
(Strel zagrmi.) Kaj je to bilo? —
Šesti prizor.
Prejšnja in Baltekana.
Babekana.
Brž, Hoango brž f Trop belih je napal pohištvo naše, Zapahneni so naši vsi po hlevih —• Hajd doli z mečem, da jih razkropiš.
Gustav. Ha, to so moji bratje! — Bog povrni Vam vrli čin, prijatelji!
65
H o a n go (pri oknu).
Prokleto!
Že vro v dvorišče. Pekel vas požri, Vi evropejski psi!
Babekana.
Moj Bog! že čujem Jih na stopnicah. Reši nas, otmi, Da nas ne zahite!
Hoango (potegne sabljo ter vihteč jo plane proti Gustavu).
Zalega bela! Ne najdejo te živega; doživel Ne boš proklete zmage svojih več. (Zavihti sabljo, da bi Gustava posekal.)
Sedmi prizor.
Prejšnja in Tonica.
Tonica (priteče in ko vidi Gustava v nevarnosti sproži svoj samokres na Hoanga).
Hoango (se zgrudi). Prokleto, ta zadel je!
Gusta v.
Toni!
3
66
To ni ca.
Gustav! (Zletita si v naročaj.)
Babekana. O, da bi zemlja črna me požrla!
Osmi prizor.
Stromly, Ferdinand, Adolf, Prejšnji. Stromly.
Moj sin!
Gustav. Moj oče! Oj prijatelji! Tovarši bojni! Sem li oproščen?
Stromly. Bogu za to gre hvala in tej devi, Ki bila tvoj rešilni angelj je!
Gustav. Zaupal sem, junaška deva ti! Ljubezni tvoje nijsem razumel, A veroval sem lahko ti in upal —
67
Stromly.
Li ta je Kongo? — Kdo je zmogel tega? Kdo dici se s tem činom?
Gustav.
Njena krogla Zadela je morilca, ko zavihtel Je v jezi meč že, da bi mene vsmrtil.
Stromly. Tako osramotila nas je, dvakrat Rešila te.
To niča (v stran obrnenej Babekani).
Ne kolni me, oj mati! Storila sem, kar srce mi velelo!
B a b e k a n a. Izpred očij nevrednica mi idi! Jaz ne poznam nikake hčere več; V deželo belih tja ti s Franki pojdi, Da le pozabim, kaj si ti mi bila; Nikol', nigdar več videti te nočem. (Hiti proč.)
To ni ca (hiti za njo, ter obstoji plakaje pri priprtih durih). Ne, mati! mati!
68
Gustav. Tonica!
Stromly.
Naj joče Solze časte otročjo nje ljubezen; Z bolestjo to pokoplje svojo mater!
Deveti prizor.
Edvard in Prejšnji. E d v ar d.
Zahvaljen Bog, tu ste! — Da boj krvav Ste bili, vse že vem. — Zdaj čujte, vest Veselo vam prinašam h krasnej zmagi: Sovražnik vmiče se bolj prot zahodu Ter zbira svojo moč na jeden kraj, In ceste se spra^znjujejo, mi lahko Še danes pred nočjo, dospemo v Cap Francois. Skoz do zidovja gozd se razprostira, In v gozdu našel varno stezo sem, Ki srečno nas k trdnjavi tja pripelje —
S tr omlv. Daj v roko seči si za naznanilo — Otroci kvišku, da po dolgej bitvi Okusimo miru darove boljše!
69
Še majhen čin, potem smo rešeni, Potem odjadramo na svojih ladjah Veselega srca v naš tihi dom Prestanega se boja veseleči.
Gustav (objame Tonico). V življenje strašno si prijatelja Peljala bila! — Zdaj pa pojdi z manoj: Popeljem te v ljubezni krasni raj Kjer vedna sreča se smehlja ti naj! In tam povrni cvetje dobe zlate Dejanje tebi, meni vero nate.
Toni C a (njemu na prsih). Ti rešen si in moj. Kaj druzega Naj hočem še na svetu si želeti. —
Stromly (stopi med-nja ter ja prime za roke). Obmolknila je zemlja, in nebo Se vama je prejasno odklenilo, — Tedaj iz srca kličita na veke: Bog vsmiljen je, je geslo in glasilo, Ljubezen srčna zmaga vse zapreke!
(Zagrinjalo pade.)
(Konec.)
3