Za samoizobrazbo! Kljub južnemu solncu ,in počitku se ču= tim primoranega da o tako važni zadevi nas vsch ne gledam ob strani, kakor je čla= nek pod zgornjiim naslovom od tov. Zadrav« skega v »Učit. Tov.« v 3. številki. Prcčital sem ga enkrat, dvakrat in ved* no sem obstal na mrtvi tocki. Nastopiti moramo enkrat z vso odločnostjo za to, da bomo stvorili skupno organizacijo, najmanj pa stopili v najožje stikc z vserhi učitclji ljudskih, meščanskih, <srednjih in visokih šol v glavni točki, t. j. kako bomo skupno reorganizirali šolstvo, pričenši z otroškim vrtcem. Naša zahteva po višji izobrazbi naj ne sloni na pogoju izboljšanja gmotnih raz* mer, ampak se mora prilagoditi scdanjemu času, ko nas kliče in krvavo potrcbuje na* rod. Pri tem našem principu pojdimo pre* ko vseh uradnih uniform, sabelj in perja* nic po znanem pregovoru: Če zahtevamo večjo izobrazbo za učitelje, ako zahtevamo, da imej tudi učitelj prost dostop z vsemi pravicami na univerzo nli to nikaka smešna zahteva, temveč je isto, kakor bi kmet za« hteval meščansko in drugo strokovno šol* stvo za svojo višjo izobrazbo, povdarjajoč, da osnovna šola popolnoma ne zadostuje v sedanji dobi za poklic kmetijstva. Ne pričakujerno od znanja »vekovite« pridobitve. Naša smer naj bo prerojenje naroda, pričenši s prvim šolskim letom. Sholastična disputa o »Leonardu« Merežs kovskem naj gre mirno mimo nas. Glede reorganizacije univerze pustimo proste roke v to poklicanim, nas more tan* girati samo ono šolstvo, s katerim živimo, kateremu posvečamo vse! Pač pa naj bo naša glavna zadača, kas ko bi reorganizirali naše borno učiteljišče. Pri tej reorganizaciji moramo sodelovati v največji meri. O tem vprašanju sem tudi jaz podal v »Učit. Tov.« par misli. Odpade naj vsako argumentiranje o pomanjkljivosti učiteljišč, specialno v pedagogiki, kar je visakomur zhano! Držimo se gotovega temelja reorganis zacije in na tem temelju zidajmo. Moje mnenje je. da tako aktualno vpra« šanje, kakor je izobrazba učiteljev, ne spa* da pred širok forum skupščine, ker sem mnenja, da bi skupščina ne mogla iizkrista* lizirati točnih in premišljenih predlogov. Radi teh svojih predsodkov sem na skup= ščini o tem vprašanju molčal. V svrho res alizacije naše izobrazbe in samoizobrazbe — jaz nanireč to temeljito ločim — bi bilo po= trebno, da društveni odbori, oziraje se na mnenja članov, pošljejo poverjeništvu kons kretne Dredloge: kakšna naj bo reorganiza* cija? Poverjeništvo naj nato skliče anketo, oziraje se na ožji krog članov in odpošlje predloge glavnemu odboru UJU v Beograd, ki naj napravi vse mogoče korake, da se vsaj ndcaj preokrene. Za svojo osebo sem že podal v »Učit. Tov.« predloge glede »Pedagoških institu* tov«, ki naj bodo podlaga samoizobrazbi in predloge glede reorganizacije. Tudi tovariš Pibrovec je podal svoje predloge, a potem je vsa stvar ostala na mrtvi točki, čakajoč, da pridemo enkrat do realnih sklepov. V svrho samoizobrazbe se oprimimo v prihodnjem šolskem letu z vso vnemo pe* dagoških krožkov, uredimo jih sistematičs no glede predavanj, povabimo strokovnjake od drugod da nam predavajo, poživimo stvarne debate, zainteresirajmo vse učitelj= stvo za sodobno šolstvo, ustanavljajmo pe= dagoške knjižnice z modernirrii deli vsaj v okrajnih učiteljskih knjižnicah, prirejajmo tečaje vseh strok in mrtva točka bo oživela. Bol na Braču, v juliju 1927. Slavko Mrovlje.