SLOVENŠČINA NA SREDNJIH TEHNIŠKIH SOLAH
Zanimivo je to: srednje strokovno šolstvo je v zadnjih letih pri nas tako naraslo, da prerašča gimnazije, in vendar o strokovno-pedagoških problemih materinega jezika in narodnih književnosti na teh šolah domala ne govorimo. V lanskem šolskem letu je bilo na učiteljiščih, na srednjih ekonomskih in na srednjih tehniških šolah že 63 % naše srednješolske mladine. Samo tri tehniške šole, ki so se letos formirale iz bivše Tehniške srednje šole v Ljubljani, štejejo 2600 dijakov. Znana je prosvetna politika ljudske oblasti, kar zadeva strokovno šolstvo: širilo se bo vedno bolj, medtem ko gimnazije zgubljajo svoj pomen. Se predlanskim je bilo razmerje 50 : 50! Mladina naj bi šla v življenje skozi strokovne šole, pa tudi na univerzo naj bi prihajala pretežno od tod. Računati moramo torej s tem, da bo v prihodnje večina naše inteligence prihajala iz srednjih strokovnih šol. Ti in tisti, ki bodo šli dalje na univerzo, bodo od splošne izobrazbe nesli s seboj v življenje le to, kar jim bosta dali osemletka in strokovna šola. Na strokovnem šolstvu bo tudi slonela domala vsa teža izobraževanja odraslih. Cas je torej, da se tudi slavisti zamislimo v to in poskrbimo, da bo materin jezik imel na reformirani strokovni šoli tisto mesto, ki mu gre.
Srednja tehniška šola je bila v naših skrbeh in ljubezni doslej pastorka. Se iz predvojnih časov smo podedovali predsodke o »obrtnih šolah«: prepričanje, da dober slavist tam nima kaj iskati, da je pri svojem delu pač pomilovanja vreden, ker ne more početi kaj več kot opravljati tlako najhujše vrste, da mladina na teh šolah za slovenščino nima smisla in ne veselja itd.
Takšni pogledi na materin jezik in literaturo na tehniških srednjih šolah že zdavnaj ne ustrezajo već resnici. Ze v prvih povojnih letih smo izbojevali bitko za enakopravnost slovenščine s strokovnimi predmeti. Ne mislim tu formalne enakosti, za katero ni bilo ovir: predmet je dobil tri tedenske ure in postal maturitetni predmet. Ne, mislim tisto enakost, ki jo je bilo treba izbojevati s predsodki strokovnih predavateljev na šolah. Ti so premnogokrat med učenci in v profesorskih zborih vzdrževali mnenje, da je materinščina na strokovni šoli balast. Boj s predsodki ni bil lahek in ne kratkotrajen. Ko je bil končan v naš prid, so naše zahteve pri pouku začele rasti.
Zanimivo je, da prosvetne oblasti niso nikoli postavljale do našega predmeta preciziranih zahtev. Vse je bilo prepuščeno naši iniciativnosti, zahtevnosti, ambicioznosti. V začetku smo sestavljali svoje učne načrte, potem pa prevzeli gimnazijske, le da snov nekoliko krčimo in nekatera poglavja izpuščamo. Uvedli smo tudi iste učne
91
pripomočke: Berila, Slovensko slovnico, Besedno umetnost itd. Kot zahteva gimnazijski učni načrt, imamo govorniške vaje, referate. Čeravno so naši dijaki doma bolj obremenjeni kot gimnazijci, smo vendarle vpeljali tudi domače branje. K temu nas je med drugim prisilila tudi potreba, saj pri treh tedenskih urah zmanjka časa za tekste v šoli, razen tega pa še spoznanje, da bodo tako dijaki spoznali le literarno zgodovino, del, zaradi katerih je bila ta napisana, pa ne.
Kakšni so torej problemi slavista na srednji tehniški šoli? Mislim, da pretiravajo tisti, ki govore o specifičnosti pouka na naši strokovni šoli. Človek, s katerim imaš opravka, je isti kot na gimnaziji, ne boljši ne slabši. Ze so namreč mimo časi, ko je na strokovno šolo šel tisti, ki ni bil »poklican« za gimnazijo. Tisti slavisti, ki še zdaj podare študentu zadostno ob obljubi, da bo šel na strokovno šolo, ravnajo močno napak. Naval dijakov na naše šole je silovit, zato konkurenca huda. Mi pa v svojih zahtevah poznamo prav tako malo prizanašanja kot v gimnaziji. Tako mislim, da o kaki posebni metodiki pouka na teh šolah ne more biti govora.
Pri delu imamo iste težave kot gimnazijski predavatelj. Res, da je odstotek tistih, ki bi jih predmet posebej zanimal, verjetno manjši, vendar to nadomesti resnost pri delu in prizadevnost. Naš študent ve, da bo po toliko in toliko letih prišel do poklica in kruha, zato je njegov odnos do dela drugačen. O priljubljenosti predmeta bi verjetno ugotovili isto kot v gimnaziji: kakršen je predavatelj, takšna je priljubljenost.
Tudi dijak tehnik se zanima za kulturo, še posebej pa za besedno umetnost. Samo nekaj otipljivih dokazov: V svoji praksi sem ne enkrat doživel, da so dijaki z veliko požrtvovalnostjo izdajali razredna glasila; na bivši Tehniški srednji šoli je do njenega razpusta redno izhajalo tiskano literarno glasilo Naša vez; že vsa leta po vojni je na šoli deloval pevski zbor; naši dijaki so sleherno leto uprizarjali gledališka dela in z njimi gostovali po Sloveniji; že vrsto let je šola imela v Mestnem gledališču dva abonmaja, še posebej pa lani tudi opernega. Letos imajo tri tehniške šole, ki so zrasle iz bivše TSS, dva abonmaja v Mestnem gledališču, enega v Drami in skupni operni abonma. V vseh primerih zasedejo vso hišo. V lanskem šolskem letu je bilo na Tehniški srednji šoli okoli 600 naročnikov Mladih potov, se pravi malo manj kot tretjina vseh dijakov. Proslave ob 40-letnici KP v lanskem šolskem letu so bile prave kulturno-politične manifestacije, kakršnih ni zmogla nobena druga šola. Ko je letos uprava Naše sodobnosti začela iskati naročnike med srednješolsko mladino, je bil odziv na treh tehniških šolah v Ljubljani presenetljivo velik.
Glede učbenikov, priročnikov in vseh drugih pripomočkov nas tarejo iste skrbi kot gimnazije in druge strokovne šole. Kako bo v prihodnje s to stvarjo, bo seve odvisno od novih učnih načrtov: po njih se bodo ravnali sestavljavci pripomočkov za pouk materinega jezika in literature. Naj bodo učni načrti za reformirane šole takšni ali drugačni, mnenja sem, da bi bili učni pripomočki za vse strokovno šolstvo in za gimnazije isti. Sodim pa, da bi morali prihodnji sestavljavci Beril imeti pred seboj na moč spremenjeno strukturo dijaštva, ki bo te pripomočke uporabljalo. Večino bodo namreč sestavljali dijaki srednjih strokovnih šol. In pred očmi bo treba imeti to večino, predvsem pa ne bodo smeli pozabiti, da bo vsaj polovica te večine pripadala tehniški mladini. Mislim na tisto, kar naj bi po moji sodbi spremljalo antologijski prikaz slovenske besedne umetnosti: na druge veje kulture, ki so kot ilustracija potrebne za razumevanje besedne umetnosti. Tu bi kazalo marsikje za tehnika izbirati drugače kot za gimnazijca ali učiteljiščnika. Sicer pa smo tu že pri vprašanjih o načelih sestavljanja prihodnjih Beril, kar ne sodi več sem.
Ob koncu bi se rad dotaknil problema, ki je nadvse važen za slavistične forume. Gre namreč za reformo strokovnega šolstva in za mesto, ki ga bo v njej dobil materin jezik. Zdi se mi, da ureditev tega vprašanja prepuščamo usodi. Načrti za novo šolo se kujejo brez nas, odločitev prepuščamo strokovnim predavateljem. Ti pa so odločili, naj število tedenskih ur ostane isto. Spričo stvari, ki sem jih razložil v začetku, bi bilo nujno, da slovenščina dobi štiri ure na teden. Ce pomislimo na to, da bo večina mladih izobražencev prihajala v prihodnje iz strokovnih šol in da bo vsaj polovica teh tehniška mladina, bi bilo nujno treba poskrbeti, da ta predmet dobi v naših učnih načrtih več ur. Ze tako bo splošna izobrazba tega izobraženca ožja, ker je drugim splošno izobraževalnim predmetom odmerjeno malo ur. Slavist ima še največ možnosti, da z ekskurzi na razna področja ved, ki segajo v literaturo, širi dijakovo izobrazbo. Razen tega predavatelja majhno število ur sili, da ostaja zgolj pri literarni zgodovini in se ne utegne skoraj nič ukvarjati z jezikom. To pa postaja nesmiselno in nevzdržno. Ne mislim, da bi ena ura več morala iti na
92
račun dijakove obremenjenosti. Poznam učne načrte tehniških srednjih šol in vem, , da bi marsikak predmet brez škode pogrešil eno tedensko uro.
In še nekaj. Ze prihodnje leto bodo začeli pri nas ustanavljati šole za obratne 1 inženirje. Vanje se bo stekal zelo pisan material s kaj različno izobrazbo. Mislim, ' da bi morali slavistični organi doseči, da postane na teh šolah materin jezik obvezen. ¦
V kratkem bo pri nas tehniška inteligenca najštevilnejša. Kako je z jezikom \ in smislom za leposlovje med tehniki, ni skrivnost. Mnenja sem, da bi morali napeti i vse sile, da se stvari v tem pogledu temeljito spremene, če nočemo, da bo velikemu j delu našega izobraženstva lepa knjiga nekaj nepotrebnega in tujega, in če nočemo, i da bo našemu tehniku in inženirju spričo slabega obvladanja materinega jezika : manjkalo prav tisto, zaradi česar se prišteva k svojemu narodu. Cene Kopčavar