Poziv štajerskim tovarišem in tovarišicam. Dne 6. prosiaca t. 1. se je vršila v Celju seja upravnega odbora »Zveze slov. štaj. učiteljev in učiteljic« , ia pri isti se je skleailo — glasom poročila v 3. št. »Tovariša« — da se vrši prvi občni zbor tega društva 5. aprila ob pol enajstih v Celju. Tovariši in tovarišicel Bliža se torej čas, ko stopi aovo naše društvo na plan, ko bodo njega ustanovitelji nam vsem in. sploh vsernu slovenskemu narodu jasno in nataačno označili ia utemeljili pogoje, ki so jih dovedli do ustanovitve tega društva, oai nam bodo tudi povedali, kaj pričakujejo od njega ia na nas bo, da izrečemo koačno besedo: živi, rasti in razvijaj se! Dolžnost naša je torej, da se pri tej slovesni priliki zberemo p olnoš te viln o , da pazao poslušamo razmotravanja, da z živabno debato pomagamo jasaiti pojme in da izrečerjio kar na licu mesta svojo sodbo. Ne čakajmo le na strani, češ, videti hočemo, kakšne uspehe bo imelo društvo in potem se šele odločim, če mu pristopim. Jeli že trgal vrtnar sadje z drevesa, ki ga še vsadil ni? —¦ V tem oziru bi posebao želel, da pridejo polnoštevilno posebno cenjeai člani gornjegrajskega ia mariborskega učiteljskega društva, ki še ediai dvomijo o koristi novega društva. Pridite, poslušajte, vprašajte in potem sodite! Kdorkoli se briga za našo organizacijo in ji želi uspeha, naj pride in naj pripomore, da se njeni potrebni in koristni členi okrepijo in lepo razvijejo, nepotrebni ali celo škodljivi pa zatro. Nimamo toliko denarja, da bi si mogli špogati nepotrebaa društva, a tudi naš ugled še ni tako utrjea, da bi ga taka društva ne mogla podkopati. V interesu aas vseh je torej, da se nas zbere kolikor mogoče mnogo, zakaj več oči več vidi. Pobrigajmo se tudi, če so naša okrajna društva že dala »Zvezi«, kar je po pravilib njenega, da bo mogla živeti; brez sredstev tudi oaa ne more delovati. Nobenega društva še nismo tako počasi oživljali kakor oživljamo to »Zvezo«, in če še velja netnški pregovor »Gut Ding braucht Weile«, bo to menda najboljše naše društvo. Zberimo se torej dne 5. aprila vsi v starodavnem Celju! Stroški ne bodo posebno veliki, ker se labko pripeljemo in odpeljemo v enem dnevu, prenočevaaje torej ni potrebno. Želeti bi pa bilo, da bi se ne zbrali le učitelji in učiteljice, temveč tudi drugi šolski prijatelji, posebao člani onih korporacij, k i imajo mnogokrat našo usodo v rokah. Tu bi bila za njih najugodaejša prilika, da se seznaaijo z našim mišljenjem, z našim delovanjem in z našimi željami. Sicer bo ceajeno društveao vodstvo še gotovo razglasilo v razaih listih posebna vabila k temu shodu, vendar je treba tudi nam drugim zbujati vsestransko zaaimanje za stvar, ia temu nameau naj služi ta poziv. Na veselo snidenje! Reberničar. Z orožjem v roki in v rezervi — na Amonite! (Dalje.) Kot pristaš in vodja' klerikalizma je bil prav dobro poučen o nameri te straake. Vedel je prav dobro, da je klerikalizem velik nasprotnik novodobne šole, ker ta ni pod njegovo nadvlado, zato se je tudi on kazal šoli in učiteljstvu do daa svoje klerikalne duše aeprijaznega, odurnega in sovražnega. O neki priliki je naravnost izjavil, da je šola prokletstvo za naš narod, a ker je izprevidel, da je ravno ta narod za to šolo aavdušen, je obrail svoj plašč po vetru: prelevil je kameleoaovo kožo ter izjavil, da so dobri učitelji res slabo plačani za svoj trud, a narod je že tako hudo preobložen z davki, zato se temu ne smejo nakladati novi davki, ampak ta davek naj plačujejo višji uradaiki. Nerazsodna masa ne sliši aičesar rajša kot kaj takega. On se je na videz pokazal prijatelja šole in učiteljstva, v resnici je pa zavozil svoj politični voz v globoko blato, ker takšen davek mora poprej državni zbor postavnim potom potrditi, a v ta namen ni on v državaem zboru odprl niti ust. To je bilo slepilo za narod, to je navadaa klerikalna zvijača zoper šolo in učiteljstvo. Naš aarod bi nobeaega davka tako rad ne plačeval kakor ravao šolski davek, ker ta odpira vrata narodu do omike in blagiaje. Klerikalizem z dr. Sušteršičem na čelu je izjavil, da rajši razbije deželai zbor, prej ko bi dovolil učiteljstvu izboljšati plače aa deželae stroške. Ljudstvo se grozno smili našemu klerikalizmu, ker je preobloženo z davki, zato ne privoli ničesar za šolo. Tudi to ni aič drugega kot slepilo ia pesek v oči našemu nerazsodaemu narodu. Narod ima te vrste ljudi za svoje zaščitnike, ker ne pozna njih nameaov; ker ne ve, da so to zviti političai glumači v ovčji obleki. Klerikalizmu se ni aikoli smilil narod, ker je za narodai čut popolaoma brez srca, ker je breznaroden. Po eai straai trdi, da se mu narod smili, po drugi strani stiska iz njega za svojo klerikalno mavho denar, da je groza. Za en sam očenaš za rajake ob nedeljah je treba plačati po 10 do 20 h; za eno samo mašo zahteva 2 do 4 K; kako dragi so pogrebi za naŠ narod, to ve tisti, ki je imel kdaj mrliča v hiši. Plačati je treba vse, pa še dobro plačati, klerikalizem ae naredi ničesar brezplačno, še celo mnogo več se navadao računi, kakor je predpisana štolnina. Koliko cerkvenih darovanj je aa leto, da ljudstvo kar godrnja! Ia ker ponekod aiso hoteli iti k darovanju, si je klerikalizem znal pomagati: bilo je darovanje koncem maše pfi zaprtih vratih, da je bil primoran iti vsakdo k darovanju. Ko molzejo deaar na prečudae načine za škofove zavode, seveda takrat se klerikalizmu naš narod prav nič ne smili, ker gre to za klerikalao mavho. Ako ne bo zadostovalo to, imamo preobilao gradiva o tem. Ce bo treba, bomo govorili jasaeje o drugi priliki. Mi imamo dokaze v rokah, da ga ni večjega narodnega oderuha kakor je klerikalizem; in ti ljudje se upajo še trditi, da ljubijo narod in njegove koristi ? Ti ljudje se upajo trditi, da delajo za blagor naroda, ko so aasprotai šoli in učiteljstvu? — Klerikalizem je bil in ostane sovražnik šole, naprednega učiteljstva, narodae izomike in prosvete, ker je ravao šola tisti faktor, ki tvori razsodno maso, ki je pri nas v primeroma kratkem času naredila dovolj, da je naletel klerikalizem na nepričakovano hud odpor. Čim dlje časa, ko ima kakšen kraj šolo, tem razsodnejše je ljudstvo, tem večji upor čuti tam klerikalizem, zato pa sedaj lahko umemo klerikalni strah in napor zoper šolo in napredek. Sedaj je razvidao, zakaj sovraži šolske palače med raztrganimi kmetiškimi bajtami, razumno je tudi, zakaj ta ščuje narod zoper učiteljstvo naravnost na poboj. A povemo odkrito, da bo to ščuvanje izdalo malo ali celo nič, ker smo zasedli postojanke zaupaaja do šole in omike v srcu našega naroda. Za to zaupanje se hočemo izkazati tudi hvaležae, zato rajši stradamo do smrti, nego da bi izdali korist našega naroda barbarskemu, hudobnemu, breznarodnemu in zavedljivemu klerikalizmu. Kako je to mogoče, poreče kdo, saj imajo klerikalci tudi svoje šole, kako je veadar mogoče, da bi bili šoli taki hudi nasprotniki ? To ni mogoče, saj klerikalizem vedno vpije in se baba, da je za ljudsko prosveto naredil in še dela maogo več, kakor liberalizem ali katerakoli druga stranka 1 — Da bomo to ložje razumeli in razločili, je treba, da ločimo klerikalizem od prave učeče cerkve, kakor smo že omenili. Klerikalizem je tudi ud učeče cerkve, a je poleg tega tudi bojevnik za posvetno nadvlado, medtem ko se pravi kleriki nočejo pečati s tem. Oai opravljajo zvesto in vdano svojo službo, živijo mirno, pohlevao, pobožno in sveto po Kristusovem zgledu. Njih delovanje bi lahko primerjali z apostolskim delovanjem, z ljubeznijo in 'neutnornim delom za dušai blagor narodov. Sv. Ciril in Metod n. pr. sta bila apostola Slovanov; učila sta Slovane vere in omike, za posvetao sta se brigala le toliko, kolikor sta potrebovala za svoj obstoj. Njihova skrb je bila v prvi vrsti le dušni blagor, ne pa posvetne zadeve. Takšnih dobrih dušnih pastirjev imamo še nekaj med seboj; ti se ne brigajo nič za posvetno bojevaaje današajega klerikalizma, marveč opravljajo z mirno, zvesto in vdano pobožaostjo svojo službo v največjo zadovoljnost ia najlepši zgled našega naroda. Klerikalizem pa je bojevit. Duhovaiki te stranke so konsumarji, zagrizeni sovražniki trgovstva, se pečajo s politiko, prirejajo shode ter učijo ljudtvo, kako mora voliti njih pripadaike, ki jih imenujejo katoliške može, medtem ko druge psuje za brezverce, sleparje, neiistnike in malovredneže. V cerkvi psujejo brez usmiijenja za vsako malenkost svoje verae, ako jim niso slepo vdani, so pohlepni za denar in drugo posvetao blago, ki ga nimajo nikoli dovolj. Ti se ločijo kakor noč in dan od prvih, Tudi njih življeaje in njega S smer se loči, čeprav so duhovniki ti kot prvi. Prvi so delali ia še delajo med narodom mnogo dobrega v dušnem oziru, aa šolskem polju in na polju napredka, tnedtem ko boče posvetni klerikalizem samo uživati, vladati ter imeti prvo besedo povsod in pri vseh zadevah. Za resno delo tem ljudem ni mar. Ob kratkem rečeno: njih bog je želodec, čast, slava in posvetno blago. Ti ljudje si prisvajajo neumorni trud prvih, da se bahajo in lažje zavajajo nerazsodno ljudstvo. Temu pravimo klerikalizem, in ta je nam in šoli smrten sovražaik, ker ne ljubi napredka, ampak nazadajaštvo, ne luči prosvete, ampak temo nevednosti, ker vse to več nosi v njihovo klerikalno bisago. S temi ljudmi se mora šola in učiteljstvo bojevati, ker se jim je posrečilo dobiti na svojo stran z obrekovanjem in zlorabo cerkve velik del nerazsodne mase, zato vpijejo sedaj in se bahajo, da so edini gospodarji v deželi in da imajo edinole oni pravico do nadvlade. Ker so se jim drugi postavilt po robu, so preprečili redno delovanje deželnega zbora s takoimenovano obstrukcijo, ki je prinesla in bo še donašala mnogo škode in zla. Ti Ijudje niso bili in tudi nikoli ne bodo prijatelji šole, niso bili nikoli prijatelji naroda, ker so brez narodaega čuta ter šoli in splošni omiki nasprotni. Oni so torej ljudje, ki bi pognali ako bi prišli do popolne nadvlade, Aarodao blaginjo s šolo in učiteljstvom vred v prepad. Že sedaj >rimaajkuje učiteljev v deželi. To je klerikalizmu jako všeč. V bodoče bo še hujše, ker se raJi slabib plač noče mladina posvečati težavnemu ia trudapolnemu učiteljskemu staau, ampak gre drugam, kjer dobiva za svoj trud primeren košček kruha.  (Dalje.)