//. tečaj 1849.
V četertik 26. malicja travna.
17. list I. polovice.
Nevbogljivi sin.
lazaj v preljubo domovanje
Zgubljeni sinek se poda; Več ni mu za posvetne sanje,
Nar lepši bili je doma. Saj ljubav starišev obeta,
De bo mu odpušeno vse; Ter iše ljubiga očeta —
Le milo mater najde še. Spoznali komaj so ga mati,
Ibt'joči dajo mu roko: ,,Prekasno prideš, sinek zlati,
Tvoj ljubi oče — vmerli so! Za te" u smert so se žalili,
Naš up, naš sin si bil edin; Tvoj greli objokaj na gomili,
Zgubljeni, nepokorni sin!" Tje gre na grob, z zemljo zaperti,
Mladenček, pahnjen v svet širok. „Grorje mi! revež sim do smerli,
Jez sim očeta smerti vzrok!" — Nepozabljivimu očetu
Na križ daruje vene cveteč, In kakor Kajn divja po svetu,
Pokoja nima v sercu več. Zastonj ga mila mati iše,
Nje jok spričuje božji vert; Tud? njo 'z števila živili zbriše
Cez malo dni nemila smert. — Storite dobro, dokler doba.
Dokler za vas. še kdo sherbf, Sicer peklila bo do groba
Vas revšina iu griz vesti,
Bernard Tomšič.
130
Milica — angeljček,  ali skrivna   dobrotnica.
Oče Jakob je imel svojo hišo v tistih srečnih krajih, kjer je mlado'st keršansko izrejena dni nar lep-šiga veselja preživela. Jakobovo edino veselje je bila Milica, njegova dobra, ljubeznjiva hčerka. Osim spomlad že je doživela, ter vidila natoro k novimu življenju vstajati, in kakor cveteča roža je rastla, z razumnostjo in nedolžnostjo ozališana. Očetova nar sve-tejši skerb je bila, svojo dobro Milico v nedolžnosti ne le ohraniti, ampak ji tudi do časa nauke keršan-ske vere in čednosti v serce vtisniti.
Kadar so mili oče lepe poletne večera pod kako jablano ali hruško na vertu sami s svojo Milico sedeli, in ji od dobrih del človekovih in od neskončne ljubezni in dobrotljivosli Božje do ljudi perpovedovali; so jo potim za roko prijeli z besedami: „Jeli, dobri otrok! tudi ti hočeš v tim življenji velikokrat nesrečnim solze olreti, z veselimi ljudmi po pameti se veseliti, pošteno in pobožno živeti, de se svojiga poklica vredniga storiš?" In Milica je iz dna svojiga serca zdihnila in rekla: „Pač, ljubi oče, tako' hočem!" Natd so se pebožni oče, polni radosti, proti nebu ozerli in prosili: „Bog blagoslovi tvoje otročje, svete sklepe, in te varuj zaderg pohujšljivosti in zapeljivosti. — Poterjeni v nar slajšim upanji, de njih skerb in trud z Milico gotovo zastonj ne bode, so potlej oče o solnčnim zahodu veseli proti svoji hišici se ver-nili. Hčerka pa je tiho in zamišljena za njimi šla, in prelepe očetove nauke in opomine v svojim sercu pre-vdarjala.
Eniga dne pravijo oče Jakob svoji Milici: „Da-nes, dobri otrok! pojdes nasiga strica obiskat, in se smeš per njihovih dobrih otrocih razveseliti, kakor tvoje serce poželi. Čedno se obleci, hiti k starimu, zvesti-mu perjatlu, in jih v mojim imenu lepo pozdravi." O s kakšnim nebeškim veseljem se je Milica napravila, in v Jelše k svojim znancam in sorddnikam ([žlaht-nikam) tekla! Stric, nedolžnim perjatel in tudi oče štirih dobro izrejenih otrok,  so Milico prav ljubeznji-
131
vo sprejeli, in ji per svojih otrocih s spodobnimi igrami in kratkočasi veliko veselja naredili. Ko se je soln-ce že nagnilo, se Milica spet na pot proti očetovimu domovanju poda. Stric ji kmalo spet priti rečejo, ji v ruto jabelk, hrušk in družili jedil zavežejo, in ji tudi nekaj denarja dajo. Deklica za vse lepo zahvali, in gre vesela po polji in po travnikih k5svojimu očetu domii.
Pot jo pelja memo visociga hrasta, pod kterim je ubog starček v raztergani obleki mirno spal. Zraven njegove glave/je cula ležala, v kteri je nekaj skorij černiga kruha bilo. Milica obstoji, ko ga vgle-da, se proti nebu ozre in zdihne: „0 Bog! ti si tudi ubozim oče. Koliko tolažilo je to temu revnimu starčku, ki tukaj spi!" Naš angeljček mu stopi bliže, in misli si sama per sebi: „ Ubogi starček! naš dobri Oče tam gori ti da hladno hrastovo senco za spav-nico. Tvoji trudni udje sicer ne počivajo v lepi postelji; le v mehki trati med cvetlicami, v naročji zemlje počiva tvoja siva glava, in hrast razširja svoje široke veje po tebi, de ti pekoča solnčua vročina ne škoduje. V sladkim spanji zamoreš pozabiti težave svojiga življenja. Te le skorje černiga kruha in tvoja raztergana obleka mi pravijo, de si resnično siromak. Ubozimu starčku zamorem, ko se zbudi, veliko veselje napraviti. Gotovo, to zamorem, to tudi hočem storiti!" — Prav tiho postavi Milica denarje in sadje, kar je sabo imela, zraven starčkove glave, in gre nato v bližnje germovje, in skrivši se perčakuje, de bi se starček iz spanja prebudil. „Kakd pač, pravi zdej sama per sebi, se bo revež daru razvelil! Že zdej občutim sladko veselje,  de  sim   kaj dobriga storila."
Med tem se starček prebudi in vzdigne J milo proti solncu pogleda, in z žalostnim glasam reče: „Ti, solnce! si priča inojiga nadložniga življenja. Kako dolgo boš še mojo revšino obsijalo ? Kak«) dolgo bom svoj bolehni život še po svetu vlačil, de se bo vzdignila moja duša v kraj miru popotnikov zemlje, kjer tudi pobožni siromak počitek najde? Oh, de bi pač kmalo peršel tisti srečni čas, ker težavno je meni re-
132
vežu to življenje! Celi dan sim se klatil in prosil pred hišami in dvori bogatinov, in nekaj skorij černiga kruha je vse, kar sim dobili O, ali je tudi s tem dne-vam zginilo upanje odrešenja, in sim jspet preživel žalosten dan svoje skušnje na zemlji! *Pa, Gospod, izidi se tvoja volja!" Per tih besedah si obriše solze iz oči, se ozre po svoji culi, ter zagleda sadje in zraven ležeče denarje. „Kaj vidim! z zavzetjem reče, o lepi dar! Ljubi Bog, ki še červa v prahu ne pozabi, je dobroserčniga človeka memo peljal, kteri se je moje revšine vsmilil. Blagoslovi ga Oče v nebesih!" Tako govori in mo'li s proti nebu povzdignje-nimi rokami, in solze veselja in zahvale se mu vde-ro' po bledih licah. Milica, dobri angeljček, pa za ger-mam posluša vse njegove besede. Močno ji tolče ser-ce\An prav vesela je storjeniga dobriga dela. Ker od starčka okolišine njegoviga življenja bolj na tanko zvediti želi, se tiho na stezo splazi, ki memo hrasta pelje, in gre naglo proti njemu, kakor de bi ga ne-previdama srečala. — „Dober večer! ljubi starček, mu prijazno reče, je viditi, de ste veseli!" — Moj otrok! ji odgovori, tudi vesel biti zamorem. Vidiš: tačas, ko sim tukaj spal, je nekdo te denarje in to sadje zraven moje glave djal. O de bi ga mogel zahvaliti tega blaziga dobrotnika, kteri na tihim dobro dela! De bi ga mogli le moji otroci, h kterim zdej pobitim., de jim to pernesem! Bog mu poverni neznanimu dobrotniku!" — „Ali imate mar tudi otroke, ljubi mož?" vpraša Milica. „Zdej so moji, starček odgovori j zakaj njih oče je bil moj sin,, pa je umeri v nar boljV ših letih, in ko potim njegova ljuba žena potrebniga živeža prislužiti in vsih oskerbeti ne more, zdej otroci mene kruha žugajo, in me očeta kličejo. Za nje prosim od hiše do hiše, ker tudi jez zavolj svoje slabosti nič več zaslužiti ne morem. Njih lakote polni pogled pač velikokrat mojo dušo britko presune! Zdej pa se mi mudi. Tam pod unim gričem v tisti pastirski/koči me perčakujejo." Nato se starček na drugo stezo proti svoji hišici oberne. Milica pa še nekaj časa gleda za njirn, dokler so ga njene  oči dosegle.
133
Pokojna in mirna je njena duša, kot jasno nebd. Solze veselja po storjenim dobrim delu se svetijo na njenih licih, kakor kapljice spomladanske rose na vijol-cali, ktere le na skrivnim svoj prijetni duh dajejo.
Deklice! ako hočete, kakor Milica, pravo, resnično veselje vživati, in dobre,, ljubeznjive otroke Očeta nebeškiga skazati se: o pojdite kakor neznani, do-brotljivi angeljci revnim pomagat, terpečim solze oti— rat, bolnikam streč, žalostne tolažit, povsod, kjer morete, potrebnim ljudem dobro storit, ker so vsi, kakor ve, božja podoba, in z vami ravno tistiga Očeta v nebesih imajo, kteri vidi in ve vse, naj se še tako na skrivnim zgodi, in vam bo vse po zasluženji po-vernil! —                                                                  P
Denarji gorijo.
Včasi se vidi na zemlji po 2, 3, 4 čevlje širok ogenj. Ljudje pravijo, da denarji gorijo ali cvetejo, kijih je nekdo kedaj zakopal. Hodijo jih izkopavat. Kopaje — pravijo — se ne sme ne besedice ziniti, sicer bi se zaklad (šac) še enkrat tako globoko pogreznil. Sliši se tudi govoriti: Tisti, ki zaklad pervi premakne, mora čez leto in dan vmreti. Eni pa terdijo: Ce se v tak plamen molče čevelj desne noge verze, nima hudoba, v čigar oblasti zaklad stoji, moči, ga še bolj pogrezniti.
Sam Bog ve, kaj se^še od te reči ne kvasi. Tedaj ne gorijo denarje? — Kako bodo denarje s plamenam goreli? — Morebiti hudoba tako naredi. — Kako pa! Ljuba šolska mladost! ne pripisuj tudi ti, kakor nevedneži, ki niso nikdar v šolo hodili, tako čudapolnih prikazen hudobi namesto neskončni modrosti božji, ki ves svet vlada. — Ali niste lani v Vddežn *) brali, da se v močvirnih in sploh takih krajih, kjer je dosti trohljivih reči, včasi tak zrak naredi, ki v podobi lučic gori. Prosti ljudje imenujejo take lučice veše (Irrlichter). Vidite ravno tako se po natornih postavah napravi ogenj, od kteriga nevedni ljudje mi-
¦) Stran 13'(.
134
slijo, da od zakopanih denarjev pride. Med ve sami in tem ognjem je samo ta razloček, da vešč po zraku plavajo; imenovani ogenj pa se še ni od zemlje kviško vzdignil. Tak ogenj ne vžge nobene reči. Oslini dlan, dergni po nje v tami z glavico žvepleniga klinčka (Ziindholzchen), se boš prepričal. Dlan se bo svetila kot ogenj. Peklo te ne bo kar nič. V žveplenih klinčkih je zamovžig ali fosfor, ki se v tami sveti. Tako tudi v ognji, ki si ga nevedni denarjev cvet mislijo.
Pomoč zoper kačji pik.
Le nagla pomoč zamore človeka smerti oteti. Zato-raj se mora strup urno iz rane izmiti ali s scavinico, ali z drugo vodo, pa ne merzlo, ampak toplo. Tudi znaš strup iz rane izsesati in izpljuniti. Nič ti ne bo zato. Kačji strup le takrat škoduje, kadar se s kervjo kake rane pomeša. Ako imaš tedaj ranjene ali razpokane ustnice ali usta, strupa izsesati ne smeš, de te strup ne vmori. Ta pomo-ček je tedaj le zato nevarin, ker bi vtegnil človek razpokane ustnice ali usta imeti, in bi ne vedil, de jih ima. Nar bolje je tedaj rano izprati. Kadar si rano že izprab jo iztisni al izžmi, de strup do čistiga iz trupla spraviš. Stiskati jo pa moraš zgorej nad rano, nikoli spodej pod rano. Nad rano al zgorej rane je pa to, kar je bliže ser-ca. De kerv (kri) iz rane še bolj teče, se pičeni ud kakih pet minut v gorki vodi derži. Ko bi pa bila kača svoje zobe globokeje v kožo zasadila, je treba rano, ko je na imenovano vižo že zmita, s tanjkim, ojstrim nožem še malo bolj razparati, de kri lože izteka.
Poslednjič je potreba, rano izžgati, ker jo z malo sinodnikam poštupaš, in ga na nji sožgeš, ali pa z razbeljenim žebljem, ali z živim ogljem jo posmodiš. Nato po-maži celi ud z lanenim ali laškim oljem, in ga nekoliko časa nad žerjavico derži, de se prisad uda ne prime.
Kdor tako ravna, bo nar bolje storil, dokler zdravnik, po kteriga naj hitro pošlje, na pomoč ne pride.
135
Voda dala, voda vzela.
(Povdstica.)
Ne davno sim v nekih bukvah naslednjo povestico bral:
Sleherno jutro je mlada deklina iz neke vasi v bližnje mesto mleko na prodaj nosila. Preden je do mesta prišla, je mogla čez en potok iti. Eno jutro jo skušnjava zmoti. V verč, v kterim je mleko nosila, vode nalije, in gre tako k navadnim kupcam. Nobeden ni spoznal te goljufije, in ona 2 krajcarja več skupi. Drugo jutro zopet nese mleko, in ko pride do potoka, stori, kakor prejšni dan. Konec mesca je tukaj, in ona ima že en goldinar v mošnici. Kaj nardi? Kupi si lep slamnik. Ko ž njim do-mii pride, odgovori poprašajočiin starišem, de ga ji je nekdo, ki od nje vsako jutro mleko kupuje, podaril. — Drugo jutro je po navadi spet pri potoku vodo zajemala. Kar veter potegne, in kakor bi mignil, ji slamnik vzame, ter ga na sredo potoka zadervi. Milo pogleda za njim; ali potok je urno naprej tekel s slamnikam. Ni ga bilo več. Zdihne in reče: Voda mi je dala, voda mi je vzela!
Jez pa rečem: Karkoli delamo, Bog nas vidi, in vsako pregreho kaznuje on poprej ali poznej.                Likar.
Belizar.
Mogočni vajvoda Belizar je služil rimskimu cesarstvu na jutrovim. Vse sovražnike je njegova roka premagala. Pred njim so divji Huni trepetali, pred njim ležali hrabri Gotje: Bandale in Perzjane je imenitni vitez vžu-gal. Na stare dni — pravijo — Belizar, celiga cesarstva steber, za potam blizo morja zunaj poglavitniga mesta Carograda na kameni slep sedi, in vbogajme prosi. Po krivim je bil zotožen, ino oči mu izteknejo. Srotej ne vidi hoditi; dečic ga o palici vodi, de si živeža prosi.
Večerno sonce gorko sije, ino slep Belizar mladenča pobara: Ali sije sonce tudi po CarogiadiV Vse strehe se
136
od sonca svetlijo, mu dečic odgovori. Belizar se h Caro-gradu oberne, se nasmeji, jno od veselja se mu debela solza (sleza). po bledim lici v sivo brado potoči. Pokaj se obračate po. nehvaležnim mesti, ki vam je ljubo luč vzelo? ga fantič popraša. Belizar mu lepo odgovori: Jaz sim ljubil, ljubim ino bom ljubil deželo mater no.
U% Drobtinic 18490
Domač pomočeh, za opeklino.
Ako se spečeš, derži opeklino, naj si po na perstu ali drugde, iz strani nekoliko minut tako blizo proti luči, ognju, peči, ali drugi vroči, reči, kjer si se spekel, kar le moreš terpeti. Večji vročina ognja bo potegnila manjši vročino iz tvoje opekline. Nobene bolečine ne boš več čutil. Če pa opeklino z vodo hladiš, «oš le toliko časa po-lajšanje čutil, dokler jo boš v vodi deržal, ali dokler se voda ne sogreje.
Oroslan pa osel.
(Basen.)
Oroslan na lov mi gre,                    ,,Hm, lim!" uni osel pravi:
Trombarja si osla zvoli.                  ,,Misliš, več od osla si
Osel drug — primiivse —              V družbi^kralja oroslana?
Da ju sreča lam na polji.                Zlo se moliš, bratec ti!
Ljubi bralec! dober dan,                 Taka misel je štimana."
Osla on lepo pozdravi,                   Ako v družbi višjih si,
Ta pa krene glavo vstran. —         Nimaš večji vrednosti.
Sinešnica.
Neki kmetovavec je vidil jpaliga dečka, ki je hotel mlado drevesce zriožkam poškodovati. Rad bi mu bil malo hlače pomeril. Ali deček zbeži. „ Pojdi k meni, moj sinek!" — ga kliče mož s hlinjeno prijaznostjo — „ti bom nekaj povedal." — „0, tako majhni dečki, kot sim jaz", — pravi mali zločestnik — „ni treba, da bi vse vedili."
Nenavadne besede t tem listu.
Carograd,  večidel Carigrad (Konstantinopel) je poglavitno mesto turškiga cesarstva. — Zločestnik}  hudobnež.
Rozahja Eger, založnica.  /. Navratil, vrednik.