990
Igor Gedrih
TROJE DOMAČIH KNJIG PRI SLOVENSKI MATICI
Memoarno leposlovje ima po svetu že kar dolgo posebno mesto in velja za tisto literaturo, ki povezuje dokumentaristiko z osebnimi doživetji in mislimi. Pred vojno so bili spomini komajda zaznavni v slovenskem prostoru. Precej bolj se je memoarna literatura začenjala razvijati po vojni, morebiti so vsaj v določeni meri pripomogli tudi prevodi - čeprav zelo redki. Kakor koli že, povojni lok spominskega podajanja je iz različnih pobud in namenov postopoma naraščal, preraščal prvotno črno-belo tehniko in v najboljših delih dobil žive pričevalce z mero objektivnega prikazovanja. Najsi so spomini vedno ravnotežje med objektivnim in subjektivnim (vsaj teoretično), pa ohranjajo življenjski utrip časa in razmer v optiki osebnega doživetja na leposlovni ravni, kar daje takemu pisanju čisto drugačen ton od suhe, zgodovinske doku-mentaristike.
Med pridobitvami memoarne književnosti je treba prišteti Radoslavo Premrl s spomini Moj brat Janko - Vojko, kjer prepleta lastno življenjsko usodo s spomini na legendarnega partizana, ki je prezgodaj tragično končal. Radoslava Premrl je spominom sledila širše kot pove naslov, njena pričevanja so jasna, odprta, brez zadržkov, beseda je naravnana na preprosto (iz)povednost, nizanje spominov je kronološko in ob usodah domačih in drugih ustvari vzdušje in tipiko časa na Primorskem, pristno občutje za življenje v preizkusnih časih. Knjiga je prežeta z globokim humanizmom, kot bi ga malokje našli. Tembolj to ostane vidno, ker govori o vojnih časih, ki nujno prinašajo ostrino, negotovost, človeško ujetost v brezobzirni čas polarizacije sil. Po drugi strani pa terjajo odločnost, zavezanost narodu, kakor to potrjuje Radoslava Premrl. Znala je ohraniti pokončno držo tudi v težkih, celo življenjsko tveganih trenutkih, resnica doživetja in spoznanja pa ji je ostalo vodilo, ko je prikazala Vojka, druge člane družine in
vojne razmere. Preplet raznih življenjskih usod ostaja živ v realnosti, ki ne pozna olepševanja, pa tudi poenostavljanja ne. Avtorica je brez zadržkov tudi, ko govori o sebi, o mladostnem času, ko je zavestno ohranila osebnostne prvine, ne da bi kakor koli okrnila memorativno osnovo svojega pisanja. Knjiga je posvečena Vojku, toplina človeške zavesti pa se razliva skozi celotno pričevanje. Za lepo knjižno opremo je poskrbela Andreja Mejač.
Argentinski spisi Vinka Brumna imajo v celoti zaledje v njegovi drugi domovini, ne da bi izgubil iz zavesti domačo zemljo, ali še več, prav misel nanjo je pogojila prenekatero premišljevanje. Vinka Brumna, pedagoga in filozofa iz F. Ve-brove šole, pri nas ne poznamo, zato je toliko bolj dobrodošla spremna beseda Irene Mislej. Resda je Vinko Brumen pojasnil samega sebe in razmišljanje o zdomstvu uvodoma v knjigi Naš in moj čas (Buenos Aires, 1980), toda kdo bi poznal to knjigo? Irene Mislej, ki od blizu pozna te ljudi in probleme, je v Razmišljanju o zdomstvu Vinka Brumna osvetlila poglavitno problematiko - njim skupno in V. Brumnu osebno - tako, da je tudi našemu bralcu prezentno, katera vozlišča so bila zdomsko temeljna in zadevajoča v eksistenco preživetja. Knjigo sta uredila Irene Mislej in Frane Jerman, izbor V. Brumnovih spisov upošteva tri momente, pač glede na časovne in razvojne težnje. Publicistika V. Brumna je precej obsežnejša, kot se da slutiti, kar je mogoče razvideti iz bibliografije, izbor pa daje prerez tega, kar je značilno za avtorja. Tematično pa je razumljivo, da se je avtor odzival na boleča narodna, zlasti zdomska vprašanja v luči osebnih doživetij in izkušenj, tudi situacije, vse do skrbi za slovenščino na daljni celini. Zdi se, da je Irene Mislej zamudila priložnost, da bi s precej širšo in poglobljeno študijo nadrobno prikazala celotno publicistično naravo V. Brumnovih spisov, dasi ne gre dvomiti, da jo dodobra pozna. S filozofskega gledišča je avtorja obravnaval Frane Jerman in v Filozofski
991
Troje domačih knjig pri Slovenski matici
misli Vinka Brumna kljub strnjenosti izluščil povezavo med F. Vebrom in V. Brumnom ter očrtal naravo Brumno-ve miselne sentence. Polovica knjige je tako odmerjena filozofskim spisom. Za lepo knjižno opremo je poskrbel Jure Kocbek.
Pridobitev v Filozofski knjižnici je 26. zvezek, ki prinaša Klasike daoizma, besedila je prevedla, uredila Maja Milčinski ter napisala opombe in komentarje, oboje je prepotrebno. Uvodoma je podala obsežno razpravo, navajajoč, da je ob konfucianizmu s sedanjim prevodom klasikov daoizma podana še druga najpomembnejša kitajska filozofska šola. Ni mogoče enotno pojmovati daoizma, kot ga zaznamujemo v luči zgodovinskih procesov. Je tudi ta razlika, da je konfucian-ske klasike lahko zaobjeti, težko pa pisanje »stotih filozofov«. Glavnina teh spisov pa je nastala v času vladavine Han (206 pr.n.št. do 220 n.št.). Srečujemo se z nečim nepoznanim, kar je bilo sprva filozofske narave, potem se je nagnilo k religiji, ne eno in drugo pa ni v času in razmerah enovito. V ospredju sta Dao kot pot, metoda, pravilo ravnanja, medtem ko je De povezan s posameznimi vrlinami. Naravni red govori o neneh-
nem vračanju k izhodišču, to gibanje je Da. Preobrazba od Ne-biti v Bit in obratno sta premisi življenja in smrti. In kot pove Maja Milčinski: »Daoistični mistik se ne samoprilagodi ritualno in fiziološko spremembam narave, temveč ustvari v sebi praznino, ki mu dopušča vrniti se k naravnemu izvoru.«
Maja Milčinski je poznavalka daoizma in je tudi primerjalno segla v sorodne pojave v kitajski filozofiji, oziroma religiji, našla vzporednico z Mojstrom Echar-tom ipd. Obsežneje se je pomudila pri neizrekljivem v daoizmu in opozorila na vprašanje jezika, ki je v teoriji lingvistike ostalo zanemarjeno, namreč problem ne-verbalnega jezika, jezika tišine, ki ima v daoizmu veliko vlogo. S prevodom, ureditvijo in razlago Klasikov daoizma je naredila veliko delo, sila zahtevno je poznavanje daoizma, šele zatem je mogoče opraviti zelo zahtevno prevajalsko delo. Pri opremi knjige je izpadlo ime Andreje Mejač, tokrat je narejen odmik od standardne opreme Filozofske knjižnice, a je estetska oprema zadela duha kitajske filozofske klasike in poživila opremne možnosti.
Igor Gedrih