Poštnina plačana v gotovini.
Itev. 6.
V Ljubljani, dne 30. junija ^33
XIII. leto
GLASILO UDR. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE
OBLASTNEGA ODBORA V LJUBLJANI
Ust izhaja vsakega 25. v mesecu. Posomei na številka T Din. — Naročnina mesečne 1 Din. Rokopisi se n. vračajo Nefranlura-na pisma se ne spre jemajo. — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani. — Št Peterska vojašnica Telefon štev. 5040
Kongres Udruženja vojnih invalidov v
Vlaki in ladje so pripeljale iz vseh strani naše lepe Jugoslavije delegate Udruženja vojnih invalidov v Dubrovnik, kjer se je vršil letošnji kongres Udruženja.
Pozdravi in sprejemi so bili povsod izredno prisrčni in topli in delegati vojnih žrtev so videli, da niso pozabljeni, da se jih narod spominja, stiska roke in pozdravlja.
Delegati slovenskega oblastnega odbora Udruženja vojnih invalidov: Štete, Osana, Rus, Mlekuž, Kovač ter drugi naši tovariši, ki so se udeležili kongresa, so bili povsod prisrčno pozdravljeni, kot znani po svoji organizirano-
Pozivamo
invalide in vdove iz Slovenjgradca in celega okoliša tamošnje Krajevne organizacije, da pridejo sigurno polnoštevilno na
izredni občni zbor,
ki se vrši v nedeljo, dne 17. julija 1933 ob 10. dopoldne v gostilni g. Debelaka.
Dnevni red:
1.	Poročilo uprave.
2.	Poročilo nadzorstva.
3.	Poročilo delegata Oblastnega odbora.
4.	Sklepanje o nadaljnem obstoju Krajevne organizacije.
5.	Event, volitve novega odbora.
6.	Slučajnosti.
Ta list pošiljamo namesto vabil vsem vpisanim članom in članicam s pozivom, da se občnega zbora sigurno vde-leže. Nihče naj ne ostane doma.
Delegat pride iz Ljubljane z vlakom ob 10. uri 15 minut.
Pridejo naj tudi vsi tisti, ki še niso organizirani; zato povejte drug drugemu, da naj se občnega zbora vsak udeleži. Seboj prinesite vse listine in članske knjižice.
*
izredni občni zbor
«h	pri Krajevni organizaciji
“f*nJa v°inih invalidov v Konjicah
V	v nedelio, dne 9. jul. t. 1.
v prostorih gostilne Potočnik nolee cerkve , Konileah, „„
Dnevni red:
1.	Otvoritev in poročilo funkcijo-narjev.
2.	Glasovanje o absolutoriju.
3.	Volitve.
4.	Poročilo delegata.
5.	Slučajnosti.
Na ta občni zbor vabimo vse redne člane in članice, neobhodno potrebno pa je, da se ga udeleže tudi vsi bivši vpisani člani in članice, da obnove članstvo in slišijo važna poročila.
Pridejo naj tudi tisti, ki do sedaj še niso bili člani.
Vabi se tudi bivši predsednik in oblastni poslanec tov. Bruderman.
Občnega zbora se udeleži delegat Oblastnega odbora iz Ljubljane, ki bo Poročal o današnjem vprašanju in vseh lažnih zadevah.
Vsak naj prinese seboj člansko knji-2ic° in svoje invalidske listine.
Bred občnim zborom naj vsi plačajo a i obnove članarino in naročnino za is . oa vsakega posebej povabimo, vsem’ ki so bili nekdaj vpi-am to številko našega lista. Obvestite
da bo urdT^V°ie znance in prijatelje,
na občnei? po,noštevilna in ne bo občnem zboru nikogar manjkalo.
sti, odločnim zahtevam za izboljšanje invalidskega zakona in razmer sploh.
V	petek 2. junija je zasedal plenum Središnjega odbora celo popoldne. Pripravljal je vse potrebno za kongres, pregledava! delovanje Središnjega odbora in pripravljal predloge.
V	soboto 3. junija je ob pol 10. uri dopoldne predsednik Središnjega odbora tov. Nedič otvoril delegatsko anketo, ki naj pretresa, pregleda in prouči vse predloge in načrte za prihodnje delovanje Udruženja.
Ta delegatska anketa, ki je imela že značaj kongresa, je bila prav živahna.
Tovariš Nedič je pozdravil navzoče in med drugimi rekel: »Ta kongres je odraz množic vojnih invalidov, njihove volje in delavnosti na organizacijskem polju. Naj bo ta kongres dostojen reprezentant junakov-vojnih žrtev. Kritika naj bo objektivna, naj se dotika vseh stvari, ki so potrebne, a stvarem, ki niso važne, naj se izbegava.
Oglašali so se nekateri delegati, ki so poudarjali, da si moramo vse jasno povedati, kar nam ni prav. Prišlo je tudi do majhnega prerekanja, kar je že nekdanja metoda prejšnjih funkcijonar-jev Središnjega odbora silila na dan, to je, da zaščitijo svoje osebne interese. Ali ogromna večina delegatov je eno-dušno povedala, da je konec slepomišenja in raznih »podval«. Zborovanje je dobilo življenjsko gibčnost in valovänje in čutila se je povsod zdrava misel delegatov, Udruženje čimbolje utrditi in uveljaviti.
Ker so bila za kongres na dnevnem redu pravila, poroča predsednik tov. Nedič, da je že včerajšnji plenum sklenil, da se ta točka vzame z dnevnega reda. Naj pretresa pravila širši Središnji odbor in naj jih potem oblastni odbori pregledajo in stavijo svoje pripombe. Pridejo naj potem na prihodnji kongres. Do tedaj pa ostanejo v veljavnosti sedanja pravila. Prihodnji kongres bo ob priliki posvetitve Invalidskega doma. •
Preide se na debato o poročilu, ki je bilo izdano v brošuri.
Vname se živahna debata. Tov. Ma-djarac čita svojo kritiko o poročilu, posebno, kar se tiče finančne strani, češ, da je premalo jasno.
Tov. Nedič pove, da bi se dala finančna stran poročila podrobneje napisati, ali — zadeli bi enega naših že mrtvih funkcionarjev. Ali naj to naredimo? Ali bo s tem kaj izboljšano? Sicer pa je bilo to poročilo podano na lanskem kongresu. Komisarijat, ki je bH- ie delal, kakor je minister socialne politike zahteval, če je bilo to v korist invalidov? ... Naj povedo delegati.
Tov. Nedič konkretno dokazuje vso neosnovano kritiko Madjarcevo in iz teh dokazov se je videlo, da je Središnji odbor delal mnogo in uspešno in da je baš on tisti, ki je izboljšanje invalidskega zakona spravil v pravi tir in ki bo kmalu uzakonjen.
Tov. Nedič poudarja, da je Središnji odbor in on za zadruge. Ali ne za takšne, kakršne so se sedaj vodile, kjer se je denar izdajal, da nikdo ne ve ne kam in zakaj.
S številkami je dokazal, da si je tov. Madjarac izbral slab dan, da bi nekaj očital Središnjemu odboru. Videlo se le> da je Madjarac s svojo kritiko hotel doseči vse nekaj drugega, a se mu ni posrečilo.
.	K+. d.ebati «o se oglašali še razni de-
c ® kl 80 Pokazali pravilnost stališča Srechsnjega odbora. Videlo se je, da je bilo nekaj delegatov, ki so hoteli kovati zelezo v Središnjem odboru, kakor so
delali to prejšnje čase, pred komisarija-tom. Ali ogorčenje ogromne večine delegatov, ki so zborovanje oživeli v živahno in ostro atmosfero, je rodilo svoje. Vsak delegat je vedel, da je Središnji odbor celota močnega Udruženja in tisti, ki hočejo rovariti, mu žele propast.
Posebno konkretno poročilo in kritiko je podal delegat tov. Mrvaljevič. Markantno je pokazal, kako so gotovi člani tedanjega odbora postopali v škodo Udruženja in zadruge. Pogrešno knjiženje je bilo na dnevnem redu. Tako se je pol milijona Din, ki so bili dani V letu 1927, vknjižilo v juniju v letu 1926. Torej nazaj, da so tako krili primanjkljaj, ki je nastal za neprave svrhe. Denar, ki se je prejel za določene svrhe, se je izdajal za vse druge reči. In ti nesposobni ljudje niso bili toliko korajžni, da bi priznali pogreške, nego hočejo kritizirati sedanji Središnji odbor. —
Burno ploskanje in odobravanje je motilo poročilo. •
Tov. Mrvaljevič je hotel še drasti-čneje pokazati več slučajev, ali predsednik tov. Nedič sam je posegel vmes in zaključil debato.
Poročilo je bilo sprejeto.
Tudi poročilo financ se prečita in šprejme. Bil je podan predlog, da se da sedanjemu odboru absolutorij.
Odglasovan je bil absolutorij soglasno.
S tem je bila delegatska anketa kot de! kongresa, končana.
V nedeljo 4. junija 1933 ob 9. uri se je začel kongres v mestnem gledališču.
Otvoritev je bila slavnostna, mogočna, silna, da se je človek čutil ponosnega, da je vojni invalid.
Tov. Nedič je otvoril kongres in pozdravil v imenu zborovalcev zastopnika kralja, g. polkovnika Vučiniča. Vsi zborovalci so vstali in zaklicali trikratni »živijo!«
Nato je sledila dolga vrsta pozdravov raznim zastopnikom oblasti in korporacij. Najprvo se je zahvalil mestu Dubrovniku za veličastni sprejem in gostoljubnost, katero je izkazalo vojnim veteranom.
Nadalje je pozdravil odposlance ministrstva vojske in mornarice, ministrstva prosvete, ministrstva za notranje zadeve, ministrstva socialne politike in narodnega zdravja, predstavnika Cia-maca, francoskih solunskih borcev, narodne odbrane, udruženja četnikov, do-brovoljcev. Kolo srpskih sestara, Sokola, Društva Knjeginje Ljubice in Zorke, ter vseh ostalih društev in korporacij, ki so zastopane na kongresu.
Po pozdravih se je oglasil zastopnik ministrstva socialne politike, ki je toplo pozdravil zborovalce v imenu ministra Puclja in izrazil želje za uspeh v nadaljnem delu. Poročal je, da je dobil tele-fonično sporočilo, da je kralj na predlog ministra odlikoval invalide, ki so zaslužili velike zasluge. Čita ukaz.
Nato je poročal o dopolnitvi invalidskega zakona. Poudaril je, da je Središnji odbor in s tem Udruženje vojnih invalidov podal predloge za zboljšanje zakona in delal na tem, da se uzakonijo. Ti predlogi, ta novi zakon je sedaj dospel tako daleč, da stoji pred finančnim ministrom, kjer se že končuje proučavanje finančnega efekta. Glede invalidskega doma v Beogradu izjavlja, da dela odbor za zgradbo najenergičneje v sporazumu z ministrstvom soc. politike in nar. zdravja, ter bo v nekaj mesecih izvršil projekte‘in potem gradbo.
Govoril je nato senator g. Mičič, zastopnik Dubrovnika.
Dubrovnik i
Zastopnik invalidske internacionale je pozdravil kongres v imenu internacionale »Ciamac« Avstrijec g. Josef Bosch. Govori o grozotah vojne, ki bodo, če izbruhne nova vojna, grozote ljudstva, zato smo proti novim grozotam. In mi, ki smo telesno in duševno vse to pretrpeli, smo proti vojni. Preprečiti se mora, razorožitev se mora izvršiti in to pod kontrolo invalidske internacionale. Barbarstvo, ki se je sedaj zgodilo v Nemčiji,' je našo organizacijo v Nemčiji uničilo. Vendar se hitlerizmu ne bomo podali. — Govoril je še kot Avstrijec. Stali smo v vojni drug proti drugemu kot sovražniki. A ne po svoji krivdi. — Tisti, ki so to zakrivili — Avstro-Ogrske ni več. Avstrijsko ljudstvo pa z ljubeznijo gleda na Jugoslavijo in vsako leto odpošlje nad 500 svojih otrok na obalo Jadranskega morja.
Krasen govor je imela zastopnica Kola srbskih sestara, Delfa Ivanička. Tako toplo, nežno, vzpodbudno je govorila, da se je zdelo, da so v dvorani zacvetele rože in da božajo lica vojnih žrtev. Njene mehke besede so bile-sedaj kakor besede materinske, sedaj kakor besede sestrske, sedaj kakor besede ljubeče žene, sedaj kakor besede dragega dekleta, ki pripenja dragemu šopek za klobuk. Oči nekdanjih borcev so se svetile, v njih so se pojavljale solze in rosile po izmučenih licih nekdanjih borcev. Bile so to solze bolečin, solze utehe, solze ljubezni, solzp radosti in sreče.
Draga sestra zastopnica Kola srbskih sestara, hvala ti, in prisrčen pozdrav za tvoj pozdrav, tako topel, mehak in srečo noseč.
Govorili so še drugi in nazadnje se je tov. Nedič zahvalil vsem prav prisrčno.
Prešlo se je na dnevni red.
Tov. Nedič je predlagal, da si naj kongres izvoli predsednika, ki bi naj bil domačin tov. Drago Veljko Kojič. Vsi so dvignili roke; sprejeto.
Izvoljeno je bilo še ostalo predsedstvo. Predsednik je prečital došle brzojavke in pa besedilo brzojavk, ki se imajo odposlati. Odposlana je bila sledeča brzojavka
Njeg. Velič. Kralju Aleksandu 1.
»Vojni invalidi Kraljevine Jugoslavije, zbrani na svojem desetem rednem kongresu v Dubrovniku, smatrajo za svojo sveto in prvo dolžnost pozdraviti svojega Vzvišenega zaščitnika, Visokega kuma invalidske zastave in prvega člana odbora za zgradbo invalidskega doma, zahvaljujoči se iz vsega srca za velikodušno pomoč in pažnjo, katero ukazujejo svojim vojnim invalidom.
Zvesti in vztrajni v službi svojemu dičnemu Kralju in Domovini, kličejo iz globine duš: Naj živi Nj. Vel. Kralj Aleksander! Naj živi dinastija Karadjordje-vičev!
zvoljen je bil še verifikacijski od-odbor za prošnje in pritožbe in lidacijski odbor.
Jato je bil kongres prekinjen in se je :t začel ob 4. uri popoldne. rerifikacijski odbor je podal svoje čilo. Prišlo je do bojnega glasova-Verifikacijski odbor je bil glede a sarajevskega mandata V dvomu, mi so bili trije predlogi glede tega Jata. Sprejet je bil z večino glasov log Središnjega odbora, ki je bil za lanje tega mandata. Burno odobra-e je napolnilo gledališko dvorano, li so se klici: »Proč z desidenti!« stala poročila so se, kakor na deski anketi, vzela z veliko večino elo soglasno na znanje. Pokazalo
se je pa tudi tu, so vseeno, kljub .PO;' razom, nekateri ribarili v kalni vodi in so ovirali potek kongresa. Za treriitčk je bilo videti, da se bo kongres züjeiel v malenkosti in nevažne razprave. Ali spontano je vzplamtel pri veliki večini zborovalcev odpor in — potek konžVešS je šel zopet svojo ustvarjajočo pot.
Pri proračunu za bodoče leto — je pač denarno vprašanje — so se ^opet poskušali pglašati nekateri iz nekdanjih dni. Ali zborovanje je šlo preko njih in proračun je bil sprejet.
Prišle so volitve. Predlog: »Nedič naj bo predsejdnik.«
rano.
no gleda to spontanost.
V upravni odbor: toy. Dušan Orubič, Milutin Mrvaljevič, Dušan Tomič, Dragutin Jovič, Dragutin Rankpvič, Vlada Jakovljevič, Ivah Glišič in Voja Kovar čevič.	m
Namestniki: tov. Djura Šapinac, Bo-rivoje Antonovič, Milan Mtlijaševič in Blago je Djokovič.
Nadžorrii odbor: tov, flijg Trifunovič Birčahin, Dragoljub Djurkovič, Pavle Jovovič in Dragoljub Lješevič.
Namesihiki: tov. Börivoj Ivkovič in Djordje Golič.
Sledili šo predlogi in pritožbe:
1.	Musihfa Čaja govori o težkih razmerah V njegovih krajih in velikih riia-teriSmih žrtvhh ža orgknižaCijo KfajeV-nih odborov. Želi, da še V rešdluciji zahteva spremembe invalidskega zakona.
2.	Ranio KärämdhraetoVid se prrto- j žuje tläd šlkbirh zaposlovanjem invalidov; zähteva, da se •predvideflp v no-veth inv. zäköriü čimprej izvede in želi, da še Središnji odbor še naprej tako zavzema za invalide.
3.	Steväh Savič "Zahteva čimprejšnje zboljšanje invalidskega zakona ter se zahväljuje Središnjemu odboru za uspe-šno delt).
4.	Zdravko Radojevič predlaga odpravo poštnih taks za invalidsko Udruženje, ki ga ttločno obremenjujejo, vendar pa naše Organizacije opravljajo skoro sämo državno adrtiinistracijo. — Proši, naj še kongres spomni, tudi razvida zastave Jadranske straže v Bi-tolju.
5.	Veljko Kremič zahteva, staviti v rešOlucijo, da še čl. 17 invalid, zakona strogo izvaja.
6.	Mdfko Matkovič predlaga, da naj še do leta 1935 odlože volitve Oblastnih odborov, kar kongres odbija.
Nato je bila ‘'Sprejeta
Resolucija:
Delegati invalidskih organizacij Kraljevine Jugoslavije, zbrani na svojem 10. rednem kongresu , v Dubrovniku so prethbtrlli š Svojimi diskusijami na pod-lagi referatov ter Središnjega odbora občo situacijo, v kateri se nahajajo vse žrtve vojn brez razlike, in odločili:
!• Poslati preko svojega Središnjega
dni od obetani,„dl, & 'Vežite od-, redbe .invalidskega z'dkdh’a iz leta 1919 popra vije zakortltiih potbm in ublažile,
bedi, kakršni ni mere.
2,	Zaprositi kräljeVskö vtädb, da z najnujnejšimi fin^dčnirhi, Žrtvami iZvfši čimprej korekturo ''Zakoha/da Še 'he bo v najslgurnejŠefhu patHjoiškefhh 'elementu ukoreninila, Vera, 'da je'pripuščal na mijost in henrilbst ;javnosti in "üfee.
3.	Zaprositi "kraljevsko vlddo/da izposluje pri prometnem ministru oproščen je pošthih in denarnih taks ipvalid-§kim organizacijam, ki s svojim delom olajšujejo posle državni, administraciji in preprečujejo mnoge težkbče in ne-sporazumljenja, katera bi bija'neizbežna, ako ne bi bilo'posredovalca — invalidskih organizacij. Nemogoče je za-h te Vati od naših siromašnih organiza-
.t!L‘da.IläCuJ^° vse te takse- ker so njihOVi člani materialno tako siromašni, da ‘iih organizacije oproščajo celo čla-bätme.	; f <j
. 4;, ^pr°sSti kraljevsko vlado, da z razpisom dpbzori vse sVoje področne otgähe 'rta izvrševanje §§ 24, .25, 26 m 27 invalidskega zakona od 4. julija 1929, kjer'še odreja na vseh mestih prvenstveno po njihovih sposobnostih zaposlovati vojne invalide. V nasprotnem slučaju naj se izrekajo kazni po pred--'
jiisih § 26 isjega zäkona v korist na-rodÄfega invalidskega fönda.
5,	Kongres Smatra za posebno dol-žhoSt, da se V iM'eiiu všeh invalidov toplo zahvaft kraljevski vladi, ker je rešilja definitivno Vptašdhje invalidskega, aömiä ter ga prenesla na .Središnji odbor Üor'uzenja vojnih fnvallđbv. V znak velike hvaležnosti nalaga kongres Središnjemu ödborü, da ureže imena članov kraljevske vlade v Spominsko ploščo, katera bo v bodočem domu vedno spominjala pokolenjä na velike prijatelje mvaficlbv. Kongres pri tej priliki opozarja na zasluge ministra socialne politike in narodnega zdravja, g. Ivana Phclja, ter mu izraža svojo toplo zahvalo.
6.	Kongres izjavlja, da bodo invhlidi verni prošlosti, ostali do konca svojega življenja iskreno Vdani svojemu Kralju in Domovini, toda polagajo na dušb kraljevski vladi, da usliši njihove prošnje ter jih čimprej sprovede.
Predsednik tov. Nedič predlaga, da bi mogel izvesti akcijo za ujedinjenje vseh bojevniških organizacij z Narodno odbrano skupaj v eno Zvezo bojevnikov, v kateri bi vsaka organizacija obdržala svojo individualnost.
Kongres je to soglasno sprejel.
Tov. Nedič se zahvali za zaupanje, še vedno burno pozdravljan.
Po daljšem odmoru se je izvedla volitev ožjega Središnjega odbora. Izvoljeni so bili:
«V
Tako se je končal kongres. Lep, autoritativen kongres Udruženja vojnih invalidov.
Napaka, ki se je naredila na pred-konferenci, ko se je poročevalca tov. Mrvaljeviča prekinilo, ko je hotel konkretno pokazati tiste, ki so kopali grob Udruženju, se je nekoliko zabrisala. A če bi Mrvaljevič govoril — in škoda je, da ni govoril — bi bili v prah zmleti vsi, ki že dalje časa ovirajo napredek.
Kako bomo najbolj poživeli organizacijo.
, Ako hočemo, imeti res vzorno in delavno organizacijo, moramo vsi skrbeti za njo.
Glavno je, da morajo delovati v organizaciji izvoljeni funkcijonarji, in da članstvo izpolnjuje svoje dolžnosti.
Ako se to oboje izvršuje, mora biti dotična organizacija živahna, delavna in močna. V 'prvi vrsti se morajo zanimati za vsako stvar odborniki, tajniki pa za podrobno delo s članstvom.
Vsak tajnik mora biti v stalnem stiku s članstvom. Nikdar ne sme delati tako, da posluje le, ako se član ali čja-nica zglasi, dtugače pa ga pusti tudi celo leto v nemar.
Tajnik ittorä članstvo povabiti, sklicati v sporazumu s predsednikom članske sestanke, informirati ga o vsem važnem in mu tudi storiti kar je potreba.
Na ta način je potem organizacija živahna. Tako pa se godi, da člana vidi samo od ertega do drugega občn. zbora. Po deželi prihajajo ljudje navadno ob nedeljah k maši od daleč naokoli. Ob takih prilikah po maši, bi se dalo lahko dosti potrebnih sestankov. Nekateri odbori pa mesto da bi vse to storili, napravijo po par sej v letu, posebno kadar so podpore, potem je pa že vse opravljeno.
Volje je treba. Če odbor člana ne pozove in ne vpraša, pofem se tudi član ne odzove, ako slučajno nima potreb in nevarnosti.
Treba pa je organizacijo tako vzgojiti, da tudi druga zavest zanjo vzbudi zanimanje.
KoliKo bi se preprečilo 'napak in zamud, ako bi bilo-članstvo bolj v stalnem ’khtttäktu s predstavniki svoje organizacije.
Kaj pa članstvo? Tudi ono ima neke šV'Oje "dolžnosti. Ne gre, da se pusti satno Cukati in ne pride drugače blizu, pač pa še'je treba čim večkrat oglašati pri tem ali onem odborniku, zlasti pa pri tajniku. Tudi še ne sme pustiti za vsako članarino" opominjati.
Da.‘bi 'te člaharine ne mogel kdo v četem letu''plačati, je neverjetno.
Äko^ bi se res zanimal, bi dal enkrat 2 Din, drügikrat 3 Din itd., samo ako hi bila res zavednost in dobra volja.
Članstvo pa ima dolžnost, da tudi prihaja, kamor je pozvano. Biti član. pa še he udeležiti, kadar Organizacija kliče, je zahikrhost in nesolidarnost.
Ako organizacija slučajno potrebuje apelov, protestov itd., ali hoče sam tajnik vpiti? Ali naj šam'šdbi govori in pojasnjuje?
Zelo slab je pojm: če nič ne dobim, pa tudi ne grem zraven!
Rävno tak se mora najbolj zanimati, da bo eventuelno kaj zopet dobil. Kdo pa se vleče za nov invalidski zakoni kdo izdeluje načrte in predloge in kdo intervenira in se poteguje? Ali predsedniki, täjniki itd. samo za se?
vVšak član pa je tudi dolžan, da opo-nVinja druge in jim pomaga, ako nišo 'šbini'dovolj zavedni.
Ako^ ’še'bo'vsak'držal teh obrazlo-j 'Ženih hMog, bodo naše organizacije zelo močne in med prvimi. Ne smemo misliti, da so sedaj ravno slabe in da pešajo,
pač pa moramo priznati, da bi bile lahko mnogo boljše.
To je čisto lahko in nihče še vedel ne bo, da bi ga to delo kaj zadrževalo, ako bo točno izpolnjeval pogoje organizacije. Samo ni treba trpeti zaspanosti in mrtvila.
Na eni strani odbori, na drugi strani pa članstvo naj stori svoje, potem boste videli, kako lepe organizacije bomo imeli in koliko bodo lahko storile za članstvo.
Za Invalidski zakon.
Že jeseni, meseca oktobra, je naš Središni odbor predložil načrt sprememb invalidskega zakona, ki ga je izdelalo naše udruženje. Napravil je vse mogoče intervencije in tudi javne apele iz zborov in invalidskih prireditev. Ni ga faktorja, kateremu ne bi bile invalidske razmere.neznane, pa tudi vsa javnost je za naše zahteve.
Tudi oni, na katerih je naše vprašanje ležeče, nam vedno priznavajo, da so naše želje upravičene in da je zbolj-šanje vprašanja vojnih žrtev nujna potreba.
Iz poročila o kongresu v Dubrovniku vidimo, da je ministrov zastopnik izjavil, da je vprašanje zboljšanja invalidskega zakona pred koncem proučavanja finančnega efekta.
To nam mora dati upanje, da se na tem dela in da se bodo naše želje slej-koprej uresničile.
Omeniti moramo, da je dne 10. t. m. pri zasedanju narodne skupščine sprožil invalidsko vprašanje narodni posla-nes dr. Košeljevič.
Interpeliral je g. ministra socijalne politike in narodnega zdravja in zahteval, da se narodni skupščini čimprej predloži predlog, s katerim bi se zadovoljile upravičene zahteve vojnih žrtev po njihovem predložeričm načrtu.
G. poslanec je rekel:
Znana je stvar, gospodje, da je bil prvi invalidski zakon najboljši. Ta načrt je bil izdelan po najprikladnejših zakonih, ki so do tedaj obstojali v Evropi. Bil je v glavnem dobro izdelan po prilikah v naši državi, toda je trajal zelo kratko dobo. Po našem starem običaju se je pojavila revizija, toda ne za zboljšanje, temveč poslabšanje. Ta zakon je popravljen, tako da je čisto izigran ves smisel zakona o invalidih.
To je torej morala, s katero se je zakonodavstvo o invalidih do danes pečalo. Mislim, da narodna skupščina ne-glede na to, kdo je predstavnik kakega kluba in skupine, uvideva vso nepravilnost napräm invalidom, zato se nadejam, da se bo ta moj predlog sprejel kot nujen, da se bo naša največja povojna sramota vendar enkrat popravila.
Splošno ploskanje.
Podpredsednik je odgovoril, da bo na bodoči seji podan odgovor, ako se sprejme nujnost tega vprašanja.
Kakor vidimo, se dela, toda predvsem moramo pojmiti, da je to vprašanje z ozirom na današnje težke razmere težko rešiti. Vendar pa smo prepričani, da se nam lahko mnogo nudi in stori.
V miru k svobodi.
v »Prager Presse« z dne 14. t. m. izvaja člankar nekaj misli o gorenjem je imel na veliki petek svoje slav-vprašanju. Cehosiovaški »Rdeči križ« je imei na veliki petek svoje slavnostno zborovanje. Ctenkar pravi, da se mora vsaka institucija, ki živi, gibati s svojimi novimi mislimi v dinamiki dogodkov oziroma razvoja. Parola letošnjega slavja je bila »čistost nad vse in povsod! Več zaupanja in vzajemna pomoč!« To so gesla, ki jih slišimo vsak dan ter se nanašajo lahko na zunanjost ali pa na moralno stran ...
Medsebojna bojazen preveva duhove. Ne mislimo več na desetletja, marveč le na dneve. Kar je danes resnica, jutri ni več. Nevarna fluktuacija giblje socialno morje sveta, države se stresajo v svojih temeljih in ljudje grade barikade ob mejah in carinske zidove med svoja prebivališča. V srcu Evrope, ki je za izgraditev svobode v več kot enem stoletju žrtvovala toliko navdušenja in toliko trpljenja, postaja ta misel najbolj zaničevani pojem in nov val beguncev se zliva preko mej držav. Varnost posameznikov in varnost držav kljub naporom najpametnejših glav Evrope ni zajamčena. Pred petnajstimi leti so državniki in filozofi reorganizirali svet v duhu pravice. Po petnajstih letih so že zopet države in ne samo ena —■ v katerih se poveličuje samo oblast in ki naj bo edini vladajoči faktor.
Svet kliče po zaupanju. Toda precej časa sme samo upati. Upati in si med seboj pomagati ter lajšati bedo, ki je nastala zaradi pomanjkanja zaupanja. Milijonska vojska nezaposlenih živi tam nekje pod površino pravega življenja in redko prodre solnčni žarek v zakotje bede, sramotilne, z nikakršnimi grehi povzročene, svet in njega voditelje sramoteča beda. Skoraj postajamo praznoverni in si jamemo domišljati, da nam določajo usodo elementarne sile. Pozabljamo pri tem svojo lastno krivdo, da smo prepodili človečnost in naravni razum...
Misel zahodnih dežel, ki ie tako bogata na inspirativnih silah, ki vodijo človeštvo k blagostanju, mora biti: Misel nikdar zastarane svobode!
Prizadetim po redukciji.
Vsi smo prizadeti po svetovni vojni, posebno kruto je zadelo bolnike.
Zato si štejem v dolžnost, da spodbudim sotrpine k vztrajnosti, da si priborimo odvzete pravice, katere smo neutemeljeno izgubili!
Za te pravice smo žrtvovali zdravje, zato upajmo, da bo tudi domovina za žrtve žrtvovala kar je neobhodno potrebno. Naj se zboljša težek položaj, v katerem se nahajamo. Zato prosimo popolnoma upravičeno!
Da pa zamoremo zahtevati kar nam pripada, se moramo strniti v eno fronto potom naše organizacije, ker le ona bo mogla izvojevati naše pravice.
Kajti ako pogledamo življenje posameznega, je nemogoče vztrajati brez vsake zaščite.
Že 1. 1925. se je zavrglo, kar ne spada pod zaščito. Kdor ni sodnijsko dokazal, da izhaja hiba iz fronte, se ga je že takrat reduciralo. Torej je nadaljna redukcija popolnoma neutemeljena. Vzemimo, da je že težko preživljati sebe in družino kot zdrav član človeške družbe. Kako pa zamore živeti 60% in večji invalid brez zaščite? Večina teh prizadetih je fizično in duševno uničena. Zakaj se tirja od invalidov kuluk kot od zdravih članov? Tak človek vendar ni za delo na cesti, odkod pa vzeti, da bo plačeval?
Torej zavedni tovariši in tovarišice, zbudite se, strnimo se v vrste sotrpinov v organizacijo, da gremo skupno naprej v borbo za življenje! Še večja je potreba, da si v slogi napravimo pot do pravic za naše potomstvo, da nam počasi ne umira, kakor mi!
Ker smo že toliko žrtvovali; bomo še toliko, da bo vsak in vsaka'redni član in članica in izvršil svojo dolžnost sebi, svojemu naraščaju in organizaciji. Da si ni lahko odtrgtati vsote vsak čas je razumljivo, vendar moramo vztrajati!
Torej'tovariši in tovarišice, stopite v vrste, da skupno zakličemo iz enega grla: Dajte nam-kar nam gre,'vsi imamo pravico do življenja!
60% voj. Inv. bolnik.
Nekaj podatkov glede doftoditov monopola.
»Glasnik«, trafikantski list, prinaša statistiko o monopolskih dohodkih, iz katere posnemamo tudi nekaj, kar bo predvsem zanimalo naše invalide tra-
tikante.	.	,
V budžetnem letu 1932/313, t. j. ou 1. aprila 1932 do 31. marca. 1933, so
znašali celokupni monopolski dohodki 1894 290 188 Din napram 2.13o,o_/.40-Din ’v prejšnjem letu. Dohodki so bih tedaj za 239,237.274 Din manjši.
Sam tobak je prinesel od gornjih celokupnih dohodkov 1.346,114.307 Din napram 1.591,410.689 Din v prejšnjem letu, torej 245,296.382 Din manj.
Pohodek od soli pa je znašal 216 milijonov 230.931 Din, in sicer 2,039.016 Din več od prejšnjega leta.
Tudi od petroleja je znašal dohodek 127,853.365 Din, napram prejšnjemu letu 120,917.601 Din, torej za 6,935.764 Din več. -
Vžigalice so prinesle 100,772.014 Din, prejšnje leto pa 114,244.594 Din, torej 13,472.579 Din manj.
Papirčki za cigarete so prinesli 48,532.703 Din napram 72,537.673 Din v prejšnjem letu, torej za 24,004.970 Din manj.
Razni dohodki pa so bili večji, in sicer znašajo 53,786.864 Din napram 19,224.888 Din v prejšnjem letu, torej za 34,561.876 Din več.
Takse (koleki) so znašale 1.035 milijonov 966.482 Din.
Ta pregled kaže, da je dohodek od tobaka padel, kar je pripisovati krizi, tako da se morajo ljudje tudi pri kajenju omejiti.
Seveda se s tem slabša tudi položaj trafikantov. Zato se pritožujejo nadalje.
Ako vzamemo letnih bruto dohodkov samo od tobaka in vžigalic 1.425 milijonov 419.020 Din in odračunamo okoli 300,000.000 Din, kolikor znaša* izvoz tobaka v inozemstvo, tako prodajo vsi trafikanti za okoli 1.195 milijonov dinarjev tobaka, vžigalic in papirčkov na leto,.
Vseh trafikantov v državi je okoli. 40.000, zato ne pride niti 15;000 Din lednih bruto dohodkov na enega.
Kljub temu pa se dovoljujejo* nadaljt-nje trafike na vsak korak. Ako se od-računa stroške trafikantov, je vidbti; dat
prav malo zaslužijo. Seveda se ne sme vzeti enake dele za vse, ker nekateri imajo boljšo prodajo, vendar pa je na ta način pri nekaterih, in to v veliki večini, še manjša od gornjega deleža dohodkov.
Zato žele trafikanti, da se njihov položaj zboljša in da izide čimprej nov pravilnik, ki se pripravlja že 3 leta.
Tudi mi vedno poudarjamo, da bi bilo treba predvsem trafike omejiti in jih dajati samo vojnim žrtvam, ki bi potem lažje živele in bi ne bile odvisne samo od državne pomoči.
Kopališko zdravljenje oficirjev invalidov.
Pod St. br. 17.275 je objavil g. minister socijalne politike in narodnegä zdravja:
Na predlog Središnega odbora Udruženja vojnih invalidov je g. minister socijalne politike in narodnega zdravja izdal rešenje dne 23. maja t. 1. pod St. br. 17.275, s katerim je soglašala tudi glavna kontrola, da se oficirjem osebnim invalidom daje denarna pomoč za kopališko zdravljenje v tem letu, in sicer: oficirjem invalidom I, skupine 1200 Din (za zdravljenje v kopališču, katerega odredi zdravnik), invalidom oficirjem od II. do IX. skupine: oženjenim po 900 Din, neoženjenim pa po 700 Din.
Prejeta podpora se izkazuje s potrdilom odrejenega kopališča, da je oficir invalid resnično bil 21 dni v zdravljenju, v slučaju pa, da porabo podpore ne izkaže, izgubi pravico do vsake nadaljnje podpore za kopališko zdravljenje.
Kredit za kopališko zdravljenje invalidov v tem budžet, letu znaša 300 tisoč dinarjev in se ne bo v nobenem slučaju zvišal.
Prošnjo za to podporo je treba vložiti neposredno ministrstvu socijalne politike in narodnega zdravja. Priložiti je treba zdravniško spričevalo državnega zdravnika z izjavo, katero kopališče je predlaganemu potrebno, spričevalo pristojne oblasti o imovinskem in družinskem stanju ter izvršljivo rešenje višjega invalidskega sodišča v poverjenem prepisu.
Ministrstvo pošlje denar po poštnem čeku na njegov naslov.
Kopališko zdravljenje.
Kraljevska banska uprava dravske banovifle je razglasila:
Po razpisu ministrstva za socijalno politiko ih narodno zdravje od dne 30. maja 1933, St. br. 14.996, se 06 tudi letos vršilo kopališko zdravljenje vojnih invalidov pö načinu, ki je veljal tozadevno v prejšnjih letih.
Pravico do brežplačii'ega zdravljenja imajo samo osebhf vojni invalidi do vključno čiha narednika, in Sicer:
1.	Vsi vojni invalidi zd vse rane in poškodbe, zaradi katerih so bili priznani za vojne invalide, kakor tudi za poznejše komplikacije, ki bi še dojavile kot njih posledico;!
2.	vojni invalidi L, II., III., IV., V. ih VI. skupihe tudi za one bolezni; ki so jih dobili tekom življenja.
Vojni invalidi, ki hočejo izkoristiti to ugodnost, morajo pristojni politični upravi (sreskemu ali mestnemu načelstvu, sreski izpostavi) predložiti nekol-koväno prošnjo ter prošnji priključiti naslednje priloge:
a)	Overjen prepis rešehja višjega invalidskega sodišča, da mu je prisojena invalidnina po invalidskem zakonu od dne 4. julija, če takega rešenja še nima, mora priložiti potrdilo Dravske finančne direkcije, da ni reduciran in da še prejema invalidnino.
b)	Vojni invhlidi, ki ne prejemajo iri-validnine zaradi previsokih davkov, (§ 99 invalidskega zakona), morajo predložiti potrdilo finančne direkcije, da jim je invalidnina ustavljena säirio zbog previsokih davkov.
c)	Vojni invalidi, ki nišo prevedeni po odredbah novega invalidskega zakona, toda imajo pravico do brezplačnega' zdravljenja pö § 113 te&a z'äkona, morajo predložiti Overjen prepis sodnega sklepa o prevedbi po odredbah invalidskega zakona iz leta 1925.'
č) Vojni invalidi VII., VIII. irrlX. skupine ter vojni invalidi; navedeni v predhodnem odstavku, morajo ražen že.navedenih listin predložiti še overjen ^prepis invalidskega uverenja o zadnjem zdravniškem pregledu, iz katerega je razvidna diagnoza in stopnja nesposobnosti.
Pristojna politična upfavä je dolžna, da prosilca takoj po prejemu prošnje, opremljene s spredaj navedenimi dokumenti, predstavi državnemu ali samo-
upravnemu zdravniku prosilčevega stalnega bivališča, kateri ga mora pregledati in oddati potrdilo o pregledu s svojim mnenjem, če je prosilec v resnici zdravljenja potreben in kje. Zdravnik mora uvažavati točko 1. in 2. tega razpisa’. Povodom oddaje mnenja, kam naj se hrvatfd pošlje na zdravljenje, se naj uvažuje, da še bo kopališko zdravljenje vršilo predvsem v invalidskem domu v Toplicah pri Novem mestu, v drugih kopališčih pa le tedaj, če bo za to dovolj Sredstev na razpolago.
Politična oblast je dolžna, da vse prošnje, za katere je zdravnik oddal mnenje, da je zdravljenje potrebno, nemudoma dostavi kraljevski ban. upravi, ki bo izdala ustrezno rešenje.
Vse prošnje po ,tem razpisu je smatrati za zelo nujne (glej § 97 invalidskega zakona). Kopališko zdravljenje se bo namreč predvidoma pričelo že začetkom meseca julija in končalo koncem avgusta, zato se prekasno predloženih prošenj ne bi moglo obravnavati v letošnjem letu. Na nujnost je treba županstva še posebej opozoriti, kakor tudi na to, da je treba prednji razpis priobčiti prav vsem invalidom.
Začetek zdravljenja se bo razen tega objavil še v dnevnikih.
Po pooblastilu bana, načelnik‘oddelka1 za socijalno politiko in narodno zdravje:
Dr. Dolšak s. r.
Dopis Krajevnega odbora iz Celja:
Ker se nam Vaše pojasnilo glede spremljevalcev inyalidov I. skupine pri potovanjih po železnici ni zdelo dovolj jasno, smo se obrnili na ravnateljstvo drž. železnic v Ljubljani in vprašali:
V § 12 pravilnika o voznih olajšavah je navedeno, da pripada spremljevalcem vojnih invalidov 1. skupine tudi pravica do brezplačne vožnje.
Drugi odstavek pa pravi, da imajo invalidi, kadar potujejo po privatnih po-, slih, 50% popust normalnih cen, torej le invalidi ali s spremljevalci? Ker imajo invalidi I. skupine napisano »s spremljevalcem« je logično, da imajo tudi spremljevalci ugodnost pri vožnji.
Kakšna je ta ugodnost?
Direkcija državnih železnic je odgo-
Vojno gorje.
Utonilo je v pozabljenost. Kdo bi se menil? Štirinajst let je-minilo po svetovni vojni* po sklenitvi miru med dhžavami. Mesta, trgu in vasi porušene od granat: ali požgane od plamenov so dobile prvotno sliko, belb. in okusno; po njivah ter senožetih je pridna roka oratarja izravnala vdrtine in jarke. Pognala je po poteptani zemlji zopet bujna, zelena travica, zabrisala je sled trdega vojaškega kopita. Mlad rod, ob vojnih letih še v povojih, obdeluje naša bajna po-Ija, poje, se smeje ter sanja o krasni bodočnosti.
i dav svetovn° vojno- takratnih braniteljev jemlje le redko v misel; mti se ne zaveda, da je ta njihova zemlja pbvarovana za ceno krvi njih prednikov, njih bratov in očetov.
Toda pri nas invalidih ni tako. z nami žive mnogobrojni bridki spomini. V pretežnji nam je po vojni uničeno vse drago in blago človeka, ugonobljeno naše zdravje, uničena naša bodočnost. V srce pada tuga, ko išče? skozi svoja najlepša leta sončnega žarka, toda zaman; povsod samo megla in bridkost.
V spomin mi prihaja često silovito hrepenenje po milem domu ter dragih svojcih, ki sem jih pred davnim ostavil. Šest dolgih let pa je minulo, predno se mi je izpolnila želja. Odpuščen sem bil iz bolnišnice domov.
Potoval sem domov poln radosti? Ne! Kakor mora me je tlačila v prsih zavest, da nisem zdrav, da mi ne bo mogoče še prijeti za kmetsko delo. Kdaj si opomorem? Kmalu gotovo ne, ali pa nikoli. Ne živeti ono lepo, mirno in poetično življenje na kmetih, bržčas le umreti se vračam. Izbiram kakor Cvetka, ki so ji korenine potrgane.
Kdo je zakrivil, kdo me je upropastil? Liki tu-°hrio zvonenje se je oglašalo v mojem srcu. Zvo-nenie k pokopu. Res pozdravim kmalu domači kraj, 2azrem svoj mili dom, poljubim in objamem svojo toamico in sestre, toda podati roke očetu mi ne bo mogoče. Brat mi je sporočil pred par tedni, da očeta ze tri leta več nimam. Umrl je koncem vojne; grob ga zakriva mrzel in otožen. To je torej sad našega atenja po svetu. Ostati brez očetovega blagoslova o smrtni uri, niti orositi njegove zadnje postelje solzo ljubezni in zahvale. Cez hribe in ravni mi je
koprnelo srce dan in noč po skorajšnjem svidenju z očetom, toda došel sem — prekasno.
Kako žalostni spomini.
Vlak je švigal mimo drevja, hiš in vasi. V svoje tužne misli poglobljenega me nišo zanimala cvetoča polja ali zeleni hribi. Le eno ni ušlo mojim očem. Upadli in medli obrazi ljudstva, brez rdečica in smeha na licu. Tolmačil sem si iz tega obilico trpljenja in skrbi, bržčas tudi pomanjkanje kruha; skladno z našim stradanjem po frontah.
Dosihmal odprto polje se je jelo čimdalje bolj krčiti, vlak je sopihal večjidel po preseki med hribi, obrastlimi z gozdovi. Jele so se že vrstiti tudi znane mi postaje. Še dve, še ena in vlak se je ustavil na moji domači postaji.
Prvi domačin, ki me je izstopivšega pozdravil, je bila moja zlata mamica. Da, edino materina ljubezen je pristna, vroča, brezmejna ter zvesta v sreči kakor v nesreči, dočim je tisoče ljubezni na svetu le radi bogastva, časti ali celo hinavščine. Torej mojo mamo mi je privedlo nasproti njeno ljubeče srce. Solze so ji stopile v oči, ko me je zagledala tako zdelanega, izpremenjenega. Padla sva si v objem brez besed, le dvoje src je govorilo glasno, kaj vse čuti mati — sin ob svidenju po vojni.
^ Pot proti domu sva ubirala polagoma. Šele gredoč sem opazil, kako zelo se je reva postarala, kako utrujen je njen korak. Bridko tugovanje so bile njene besede, zlasti nad smrtjo našega očeta;
»Kako zapuščena sem bila, sinko moj,« se ji je izvilo končno med jokom iz prsi.
»Verjamem, ljuba mamica, veliko ste trpeli in prestali; kaj pa sestre? So vas li morda tudi one zapustile, odšle služit?«
Na vprašanje vpre mati vame svoj kalni pogled, ter reče:
»Sta šli služit, sta; obe k Bogu, upam. Obe sta umrli 16. leta v bolnišnici v Gradcu. Nisem pa ti z obvestilom hotela bojnega trpljenja še pomnoževati. Srce, sem mislila, mi mora počiti od žalosti. Sinovi Bog ve kje v smrtni nevarnosti, oče in hčerke pa v grob. Niti očesa nisem po več noči mogla zatisniti od tuge — in ...«
»In kaj se je še zgodilo, mama?« Mrzel pot me oblije.
5>Tvoj brat L. tudi ne živi več,« nadaljuje mati z bolestjo. »Zadala mu je; izkopala prerani grob gorja
polna vojska. Srce se človeku stiska. O tujina! Brez rožic, brez sveč bo na dan Vseh svetih klical na tujem njegov grob mater in brate med neznanim ljudstvom. Pismo s črnim robom mi je prineslo to žalostno vest. Jutri ti ga pokažem.«
Kako težki spomini!
Po dveurni pešhoji sva stala z mamo pred mojo domačijo. Prva' je stopila mati, v sobo, .za njo jaz. Čudno je vplivala name turobna praznina. Kakšna izprememba vendar, prej in zdaj po vojni. Zaplakal bi človek. Vendar, vsaj ti, draga moja rodna hišica, še stojiš, skromna sicer, a bogata prijaznosti in sladkega miru. Koliko let sem pogrešal ta blaženi mir. In mama še živi, in dva brata tudi. Delila sta z menoj isti delež na bojnih poljanah.
Hišica naša je klicala po čvrsti, zdravi roki. Mamici so moči odpovedale, a moje stanje se ni hotelo zboljšati. Kako povsem drugače je bilo pred vojno. Zavihal sem si rokave, pljunil v roke in delo, bodisi katerokoli, se je kar topilo pred menoj. A danes... Niti v delu mi ni mogoče potopiti svojega vojnega gorja, katero je v duševnih ranah mnogokrat najboljši lek. Ah, srečni prošli časi, ko bi se vrnili! Toda zaman vsi klici, vsi vzdihi. Gorje, strašno gorje vsled proklete vojne. Brezkončno gorje za marsikoga. Kaj vse je čutilo moje srce, ko sem ostajal vsled bolezni brez haska za prospeh naše hišice, bil dolga leta pretežno le v postelji, mi ni mogoče popisati. Ljubil sem svojo rodno grudo iz dna duše. Kakor svojo' dobro,' nenadomestljivo mater. Toda gorje! Odstopiti sem moral dedno pravo mlajšemu bratu. In on se je milemu domu izneveril. Naša hišica je danes v tuji lasti; prodal je brat v svoji nepremišljenosti od očeta podedovano tako rekoč najdražjo svetihjo, ki jo spoštuje, ceni in varuje dostikrat celo nevernež.	.	,	-	.
A jaz in moja mama danes? Odpotovala je moja zlata mamica spomladi obiskat moža in^ hčerke v domovino neskaljene sreče, odkoder ni več povratka. Z njeno smrtjo mi je ugasnilo tudi edhm gorko in ljubeče srce med tisočerimi hladnimi, brezčutnimi.
Brez roditeljev, brez doma, brez zdravja, brez kruha se potapljam danes dan na dan v svoje r* spomine. In to ne prestane, dokler še mene ne z g gladna prst.
O vojska, vojska, kaj si nam napravi a.
vorila z dopisom z dne 23. maja 1933 pod št. 12653-1-33:
»Na Vašo vlogo z dne 20. t. m. št. 341 sporočamo, da vživajo spremljevalci vojnih invalidov I. grupe, ki imajo železniško legitimacijo s pristavkom: „vojni invalid s spremljevalcem", brezplačno vožnjo kadar spremljajo vojnega invalida, ki se koristi polovične vozne karte na podlagi železniške legitimacije.«
Torej je na ta način pojasnjeno, da se vozita na eno polovično karto invalid I. skupine in njegov spremljevalec (oba skupaj) in ni treba za spremljevalca nič posebne polovične karte.
Vprašanje:
Franc Platinovšek, vojni invalid prosim, da mi odgovorite v listu: Ali lahko napravim prošnjo za odkup invalidnine in če mi bo premalo ponudenega, da potem lahko odklonim?
Odgovor:
Odkupnino lahko odklonite, ako niste z njo zadovoljni.
Ko prejmete obvestilo, pač ne podpišete izjave, ki se zahteva. Lahko pa takrat še s posebno vlogo odgovorite, da odkupnine ne sprejmete.
Naše gibanje.
Ptuj. Tukajšnji Krajevni odbor je odposlal 1. junija t. 1.	117 opominov
vsem onim članom in članicam, ki so v zaostanku na članarini, kakor tudi na naročnini za list. V teh opominih je stavil pogoj, da se mora poravnati članarino in naročnino za list za nazaj in za naprej najkasneje do 15. junija t. L, v nasprotnem slučaju bomo primorani list ustaviti. Ker se temu pozivu niso vsi odzvali, pozivamo ponovno vse one, ki tega niso storili, da čimpreje, najkasneje pa do 15. julija t. 1. uredijo, ker je to zadnji rok, katerega stavimo.
Kdor tega ne more storiti osebno v naši pisarni, naj to poravna po poslani čekovni položnici. Nakazati pa mora brezpogojno na opominu označeno vsoto! — Članstvo, ki ne izvrši svoje dolžnosti napram svoji stanovski organizaciji, nima pri isti ničesar več opraviti in tudi ničesar zahtevati. Za morebitne posledice bo vsak sam odgovoren.
Toliko na znanje in ravnanje!
K. O. Ptuj.
FABIANI & 3UR3QVEC
Ljubljana, Stritarjeva ulica štev. 5
VELIKA ZALOGA
suknenega blaga za moške in ženske obleke. Lepa izbira svilenih
_____rut in žepnih šerp._
Krojači in šivilje, pišite po vzorce!
Ptuj. Naznanjamo, da je na tukajšnjem kolodvoru za oddati majhna trafika. Otvorjena je le kadar stoje osebni vlaki na postaji in to le podnevi. Zaslužek ni velik. Prednost imajo vojni invalidi in vdove.
Reflektanti naj se zglase v pisarni Krajevnega odbora Udruženja vojnih invalidov v Ptuju.
Krajevni odbor U. V. v Celju priredi letos svojo običajno IX. invalidsko tombolo dne 2. julija 1933. V slučaju slabega vremena pa se vrši prihodnjo lepo nedeljo v juliju mesecu ob 15. uri pred Narodnim domom v Celju. Vsega je preko 500 vrednostnih dobitkov, preko 10.000 dinarjev. Prva dva glavna dobitka v »jurjih«.
K obilnemu obisku se vabijo vsi prijatelji vojnih žrtev in vsi invalidi in vojne vdove, ker se bo čisti dobiček kot vsako leto vporabil za podporo naših najrevnejših članov. Tomboljske karte se bodo prodajale po 2 Din 50 p.
Krajevni odbori še niso vsi poslali letnih obračunov za leto 1932. Opozarjamo vse, da se točno drže pravil in pošiljajo obračune točno vsakega pol leta.
Inserate naj nabirajo naši tovariši tudi izven Ljubljane. Mnogo je tvrdk, ki izdelujejo in prodajajo predmete, kakršne rabijo tudi invalidske družine. — Ker gre naš list skoro v slehrno vas naše banovine, pa tudi v vse druge važnejše kraje naše države, je inseriranje v našem listu zelo pomembno in uspešno. — Nabiralcem damo procente.
Nemškega Reichsbunda ni več.
V Nemčiji je pod gornjim imenom obstojala organizacija invalidov, vojnih žrtev in ostalih družin.
Sedanje politične razmere so jo prisilile, da je morala prenehati in jo je prevzela narodno-socijalistična državna zveza vojnih žrtev.
Na ta način so tudi nemške invalidske organizacije prešle iz čisto samostojnega organizacijskega delovanja v politične roke.
Reichsbund je bil član internacionale vojnih žrtev in bojevnikov Ciamaca in se je močno udejstvoval za skupno in-ternacijonalno delo.
Ima pa tudi velike zasluge za notranje delo v prid nemških vojnih žrtev.
Do te spremembe je prišlo na sledeči način:
Dne 14. marca t. 1. je izdal Reichsbund manifest vsem vojnim žrtvam, da se kakor vedno tudi še naprej postavlja na stališče državne ureditve v smislu rezultata državnozborskih volitev od 5. marca t. 1. in bo podpiral vlado pri njenem prizadevanju, rešiti nemški narod iz duševne in gospodarske krize.
Stoječ nad vsemi strankami hoče delati tako naprej, svojega nacijonalnega stališča in prepričanja pa si ne pusti nobenemu odrekati, ker so njegovi člani z žrtvami med vojno pokazali v tem smislu dovolj jasen izraz.
Ker je s tem Reichsbund pokazal, da ni za Hitlerjevo diktaturo, je takoj trpel posledice.
V aprilu t. 1. so dobile posamezne organizacije komisarijat in omejitev poslovanja.
Predsednik Reichsbunda je dvignil protest pri delavskem ministrstvu, češ, da je to marksistična organizacija, ki stoji na temelju Weimarske sestave in hoče služiti narodu.
Lahko podvzame spremembe v osebnih ozirih kot se želi, ne more pa voditi računa o zahtevah političnih ;strank.
Izšla je zahteva, da mora celokupen Reichsbund prestopiti k nacijonalistični državni zvezi. Pod temi okolnostmi je bila telegrafično sklicana državna skupščina Reichsbunda za 29. april t. 1. z dnevnim redom:	»Nadaljnji obstoj.«
Udeležilo se je 37 podružnic in 1 komisar.
Skupščina je sklenila, da razpusti z dnem 31. maja celokupni Reichsbund.
Članom organizacij pa se priporoča radi zavarovanja njihovih zahtev pri-
stopiti k nacijonalni državni zvezi nemških vojnih žrtev.
Na ta način seveda je prestalo vsako zastopstvo iz Nemčije v internacijo-nali Ciamac, ker sedanja nacijonalna organizacija sigurno ne bo hotela sodelovati v kaki internacijonali.
Delovna dolžnost v Ameriki.
Ampak ne za vse.
Dne 13. marca 1933 je bil tudi v ameriških Zedinjenih državah sprejet zakon o delovni dolžnosti. Po tem zakonu bi iz nezaposlenih zbirali posebne oddelke civilnih delavcev, ki bi morali služiti po eno leto z vso preskrbo in majhno mesečno plačo. Opravljali bi pogozdovanja, izboljšavah zemljo in podobno. Zaenkrat bi ti oddelki šteli 250 tisoč oseb. (Smešno! Nezaposlenih je tam 15 milijonov!) Predsednik ameriške strokovne organizacije je izjavil, da svobodne strokovne organizacije odklanjajo službeno dolžnost, ki zaradi nizke mezde znižuje delavske mezde. Vsa navedena dela naj bi se opravljala po običajnih mezdah in s prostovoljnim delavstvom, vse delo v vojaškoslužbeni obliki pa izključilo.
Izdaja Udruženje vojnih invalidov. Odgovorni urednik: Fricko Juvan, Kolodvorska ul 35. Tiska tiskarna „Slovenija“ v Ljubljani. — Predstavnik za tiskarno: Albert Kolman.
Vpoštevajte tvrdke, ki oglašajo v našem glasilu!
LEGAT — sPecer*ja — delikatesa — zajutrkovalnica ■BBBBuB Ljubljana — Miklošičeva cesta štev. 28
Kava, dnevno sveža iz lastne novodobne pražarne
Julija Polajnko
Izdelovanje in barvanje klobukov ter volneni izdelki domače izdelave.
LJUBLJANA, Klunova ulica 7
Vabimo Vas,
oblecite se pri nas
Po svojem okusu si izberite oblačilnih potrebščin
Za mal denar — irenchcoate,
suknje, obleke, perilo in drugo.
A. PRESKEP
Ljubljana, Sv. Petra c. 14
ciKCanA
naš pravi domači izdelek!
Uojni tovariši in invalidi!
Priporoča se tvrdka damskih slamnikov in klobukov
BEI
Cecilija Bricelj, Ljubljana
Križevniska ulica št. 2 in Vodnikov trg (stojnica)
Vam nudi dobro blago po najnižjih cenah. Sprejemajo se popravila in barvanje vseh vrst klobukov,
Dr. Pirčeva sladna kava
Dr.
in
Pirčeva sladna kava je prav prijetnega okusa jo pijo odrasli kot otroci z užitkom.
je prvovrsten domač izdelek, s katerim pripravite zdravo, izdatno, redilno in ceneno pijačo za Vas in Vaše otroke.