O spektakularnih teorijah
Družbene teorije devetdesetih so v Sloveniji izgubile tisto spektakularnost, ki so jo imele pred desetletjem. Nihče si več ne domišlja, da bi lahko danes vodili teoretske razprave kot nekakšno uverturo rockovskemu happeningu. Pa vendar so bili izpostavljeni filozofi in sociologi v tem času skoraj tako znani kot njihov estradni pendant. Vsak kolikor toliko izobražen mladec je moral zablesteti na salonskih žurih z enigmatičnim lacanovskim žargonom, še celo najbolj režimski funkcionarji so pričeli koketirati in se lišpati s postmarksistično terminologijo. Razumevanje kompleksne in konfliktne družbenosti se je omejevalo na preproste, hkrati pa odmevne teoretske modele. Popularna je bila teorija civilne družbe, ki je okosteneli in neživljenjski socializem opisovala skozi dihotomni model država vs. civilna družba. Teorijo je v primerjavi s klasičnimi teoretskimi koncepti resda obvladovala preproščina, vendar je v času prebujanja protisocializma zmogla večjo mobilizacijsko moč. Nova družbena gibanja, civilnodružbene pobude, skupine intelektualcev, disidentov in prizadetih občanov so podpisovali peticije, ki so jih objavljali v javnih medijih, organizirali alternativne simpozije in tiskali neukrotljive revije, ki so jezile vladajoče državne strukture. Na državo se je pritiskalo, naj prevzame odgovornost, v razmerah, ko je ideološko razglašala svoje samoodmiranje, ter tako v soočanju s civilno družbo pokaže svoj pravi obraz. Depolitizirana družba je zase zahtevala politično sfero. Oblast je kmalu izkusila, da represija nima prihodnosti, ter se poskusila reformirati tudi tako, da se je odprla nepravo-vernim teoretskim vplivom. Marsikateri kritik socializma je postal resen sogovornik na simpozijih, ki jih je organizirala prenavljajoča se partija v upanju, da bo s hibridnimi konstrukti, kot je npr. nestrankarski pluralizem, ohranila politično prednost. Kakorkoli že, oblast se je naučila poslušati teorijo, civilizirala se je in tako začela prakticirati popreje zgolj deklariran razsvetljenski ideal. Intelektualce je zajela evforija samopomembnosti, saj se v zgodovini redkokdaj zgodi, da jih jeml-jeta resno tako ljudstvo kot tudi oblast. Slovenija je postala sodobna družba, kjer so pravila spektakelske družbe odrejala pomemben prostor tudi družbeni teoriji. Med teorijo in spektaklom pa obstaja etimološka vez: teoretik ali spektator je v obeh primerih gledalec. Heroična teorija osemdesetih let ni bila voyeursko izvzeta iz družbenih bojev, bila je pravi primer leninske vojskujoče se teorije. Ostane
5
vprašanje, kdo je stal v ozadju, na varni distanci? Kdo je bil dejanski spektator? Je bilo res tako, da so tisti, ki naj bi ravnali, gledali in tisti, ki naj bi gledali, ravnali? So teoretiki postali ljudstvo in ljudstvo opazovalci? Gotovo je, da je ljudstvo imeio svoje razumnike in da so ti, skupaj s heroičnimi intelektualci, postali Demos. Demos pa je bii za grške intelektualce nekaj onkraj politike, drhai brez politične forme. Slovenija se je tej pasti ognila in se formirala kot politična država. V parti-tokratski evforiji, ki jo omejuje logika maiih števil, ni čudno, da je politika povsem absorbirala civilno družbo. Včerajšnji aiternativci postanejo ministri, poslanci in državni uradniki. Toliko doktoratov in akademskih naslovov, kot jih krasi naše državne pisarne in strankarske vrhove, ni videti niti v najbolj razvitih državah! Civilna družba je umria, danes pa ie še razumniki, ki so v osemdesetih ietih, zaradi pomanjkanja državljanskega poguma, pogledovali z varne razdalje, čredniško podpisujejo pamfiete, ki v protestniški preobleki slavijo rezervnega Führerja.
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo je tudi v teh časih politične evforije ohranil distanco hladnokrvne družbene teorije in se navduševal nad temami, ki grejo onkraj spektakuiarnih teoretskih dihotomij. Ta teorija je biia manj spektakuiarna kot tista v osemdesetih ietih, manj primerna za "alternativo", ker nima čemu biti alternativa. Tudi z nerazumljivimi žargoni se ne da več navdušiti brucov, ie tu in tam pridobiš novega adepta, ki zmore ponavljati fraze starih junakov. V morju politične evforije smo hoteli biti svetilnik, ki kaže pot k drugačnim temam od tistih, ki si jih je domišljala nacionalna partitokracija s svojimi "usodnimi" zadevami. Nehote smo odpirali teme, za katere danes vidimo, da niso siediie "Evropi" in "svetu", ampak da smo jih odpirali istočasno. Medtem, ko smo pisali o new ageu aii o virtuaini resničnosti ter so se nam pos-mihaii tisti, ki so vajeni teoretskih junaštev in težkih besed, se v tej "Evropi" in "svetu" niso mogii načuditi, kako jih je iahko prehitel kdo v deželi, za katero niti ne vedo, kje je. Medtem, ko nekateri neuspešno promovirajo znanost s komercialnimi podvigi in prevodi v dvomljivo angleščino, se mi iahko pohvalimo, da nas citirajo tudi v tujih revijah. Tema neokorporativizma res ni spektakuiarna, je pa dovolj pomembna, da nemškojezična znanstvena revija opozori, da jo je v Sloveniji obravnaval "Časopis za kritiko znanotri". Droge, hendikepiranost, očetovstvo, toleranca itd. so teoretske teme, ki so biie obravnavane tako, da so dostopne široki strokovni javnosti. Družboslovje in humanistika se pri nas pogosto pritožujeta, da se jih "ne razume". "Ne razume" pa se jih tudi zato, ker sta nerazumljivi. Temeljna naloga teorije je, da komunicira s svojo javnostjo. Ce te ni, jo pa mora ustvariti. Tudi iiterat, naravoslovec in tehnik se morata zanimati za družboslovje in humanistiko, kot je samo po sebi umevno, da naravoslovec iahko bere leposlovje, filozof pa je iahko techno-freak. "Vse, kar je spioh mogoče misliti, je mogoče misliti jasno. Vse, kar je mogoče izreči, je mogoče izreči jasno." /L. Wittgenstein, Logično filozofski traktat, 4.116/ Z jasnostjo ne mislimo
6
poenostavljanja teorije, ampak brisanje žargona, ki deli bralce na posvečene in neposvečene, žargona, ki proizvaja teoretske sekte.
Sredi devetdesetih ima Slovenija priložnost, da se normalizira. Če so se ljudje do zdaj obnašali kot tisti vaščani, ki so po vojni streljali na filmsko platno, ko so tam videli Nemce, je upati, da zdaj jemljejo politike toliko resno kot reklame za pralne praške. Volilna udeležba se je normalizirala. Vročekrvneži, ki še blodijo iz stranke v stranko iščoč svojega odrešitelja, bodo pod nadzorom evropskih standardov političnega obnašanja. Zdaj se lahko teorija glasno vpraša, po kakšnem modelu se bomo normalizirali. Razmišljanja o socialnem partnerstvu in nevladnih organizacijah niso teoretski prispevek revoluciji ali izrednim razmeram, so premišljanje tranzicije kot normalizacije, kot družbene umiritve, ne da bi precenjevali teoretski domet in omejitev, ne da bi zaupali v utopijo nekonfliktne družbe. Če koga hibrid socialnega partnerstva moti, si bo lahko pomagal s teorijami incesta. Če koga nevladne organizacije dolgočasijo z duhom socialnega pragmatizma, naj se ozre na podobe politi~ne mitologije.
Normalizacijo si, seveda, vsak predstavlja po svoje. Klasična levica obuja mit socialne države in polne zaposlenosti, desnica posega po neokonzervativnih receptih vsesplošne privatizacije in obnove "vrednot". Socialna država pa je birokratizirana, draga in neučinkovita, zato so ji volivci obrnili hrbet in omogočili neokonzervativno revolucijo, ki pa je poglobila družbeno bedo in socialno anomi-jo. Sta v procesu normalizacije možni le ti dve alternativi ali pa gre za skrajnosti? Je državo mogoče instrumentalizirati, namesto da nas ona manipulira s svojim socialnoskrbstvenim totalitarizmom? Je državi mogoče predpisati odgovornosti, namesto da v imenu "vrednot" prenaša bremena s proračuna na ramena pavperi-ziranih družin? Spektakularna teorija na to ne more odgovoriti: enkrat je specta-culum, pogled, drugič pa theoria, gledanje, je torej nekakšen patolo{ki narcis, ki se ukvarja sam s seboj ali pa zaradi sebe. Guy Debord je ponudil teorijo družbe spektakla. That's another story!
Darij Zadnikar
7