Iz potne bisage. Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v Verbovcu. XV. Pismo. m Dragi stric! Iz Krajnske gore sva sla s prijateljem Miloslavom nazaj proti Ljubljani. Memo grede sva obiskala veličastni slap Peričnik. Tukaj sta nas počakala Miloslavov brat in Miloslavova svakinja. Ta slap je gosp. Levičnik spet tako lepo popisal, da za moje pero nič ne ostane. Poglejte toraj ^Novice" leta 1856, stran 82, in bodete imeli celi njegov obraz. Dolgo smo se sončili in krepčali pri tem lepem slapu. Čeravno nisem nem za takošne naturne prikazni, mi je vendar ljubša tiho tekoča rečica, kakor šumeč in doneč slap. Jaz ne morem terpeti ne šuma ne hruma, ker celo večkrat misli pretere. Zato nisem prijatelj pokanja z biči, kterih pokanje bi lahko možgane presekalo, žvižganja lokomotiva, ropotanja kovaških kladev itd. Kdor ni mojih misli, naj bere spis slikara Bronzina „dei rumori", — in prepričal se bode, da sta šum in hrum nekaj neprijetnega. Ložej pa še takošen hrup prenašam, kakor hrum in šum, kterega nekteri delajo dan današnji z dobrimi deli po časnikih. Vsaka dobra trohica, ktero je kdo na oltar keršanske ljubezni položil, vsaka dobra besedica, ktero je kdo izgovoril, že pisanja željne roke raztrobijo po vseh časnikih. Slavni Hammer je iz arabskega lepo prislovico prestavil, ktero naj bi današnji svet slobodno zapomnil: „Thust da das Gute, so vfirf es in's Meer, Weiss es der Fisch nicht, so weiss es der Herr". To je po naše: Storiš le kaj dobrega, verzi v morje, Ak ribi bi snano, Gospod vendar ve. 115 116 Vendar, kje so takošni junaki v devetnajstem stoletji? Zato pa tudi dobre dela imajo tako malo blagoslova božjega, ker dobrotnik že pred, ko je kaj dobrega storil, ima v glavi Ciceronove besede: Laetus sum laudari a laudato viro — to je: Radujem se nad hvalo, ki mi jo poje hvaljen mož. — Ko smo slap bili zapustili in peš proti Mojstrani šli, se gospa Miloslavova svakinja meni pridružijo in rečejo: „Gospod Dragan! Brala sem že večkrat od Vas oovel; zakaj jih več ne pišete? me uboge ženske najdemo premalo berila v „iVovicah". „„Draga gospa!"" ji odgovorim, „„pisal sem pred 20 ietmi tudi takošne reči; nekoliko jih je bilo tiskanih v nemških in slovanskih časopisih; tudi spoznam dobro, da so novele, „panis et circences", po slovenski „kava in cuker" ženskega spola; ali človek nima glave in volje za vse. Tudi tega okusa nikdar ne bo*dem hvalil v novelah, kterega današnji dan najdemo v povestih francozkih in nemških novelistov. Novela mora biti novost, to že ime reče; novost pa mora biti resnica, ne pa fabula ali basen, drugači nihče ne verjame, da bi se res bila zgodila. Najlepše novele je spisal Bocaccio. Njegove novele so večidel mikavne kombinacije redkih razmer življenja — na dolgo izpeljane in samostalne anekdote. Novela mora tudi imeti nravno jedro in vzeta biti iz praktičnega življenja. Kdor v noveli ne najde praktičnih, znanih obrazov, ga povest ne zaunema. Nekteri naših pisateljev so začeli se poskušati tudi v novelah, al večidel manjka povesti — djanja. Vaša želja, draga moja gospa! je pravična, da se premalo skerbi za izobražene Slovenke; zato tudi jaz želim, da bi se našel domač pisatelj, kteri bi izdaval p o-vestno biblioteko"". „„Brez ženskega spola ne bode duh slovenski nikdar v izobraženih slovenskih družinah se ukoreninil, in ta spol, današnji dan navajen zabavnega berila francozkih in nemških romanov, ni zadovoljen samo z berilom wNovic", kjer se piše za hišnega gospodarja, za učenega izsledovatelja, kjer se ohranujejo basniški zakladi naroda in tudi se streže našim politikarjem, zlasti dan današnji, ko je politika kolo, okoli kterega se vse suče, in sta gospod in kmet politikarja. V ženski naturi leži, le kaj takošnega brati, s čemur ni treba si dosti glave ubijati, akoravno celo Hegel da veljati, da ženski spol doseže že z osemnajstim letom zrelost uma, mož pa ne pred osemindvajsetim. Vendar je ženski um prav tanko zmerjen, kar je Stvarnik spet prav modro storil, ker Ve morete v svojem poklicu več s sercom, kakor z duhom delati"". — Možaka sta naji med tem došla in ko sta cula slednje besede najinega pogovora, sta bila prav zadovoljna. Na Dovjem smo se vsedli na voz in derdrali čez Javornik nazaj v Bled, kjer smo obedovali, potem pa čez Radoljco spet v Kranj k ljubeznjivemu bratu Miloslavovemu. Tukaj sem se prav po domače čutil. Ce se more kdo, kteri še ni zgubil naravnosti serca, prav po domače vesti, kakor med svojimi, mu prav dobro de. Nič mi ni bolj zoperno, kakor tista reč, ktero Nemec imenuje ??fade Gespreiztheit", mi pa „neslana šopirnost in puhla košatost". Pogovori v tej družini so lepi v materinskem jeziku, in milo je poslušati, posebno iz otročjih ust kako sladko jim tečejo slovenski glasi. Kranj je že staro mesto, vendar ni najstarejše na Kranjskem, kakor Kranjci pravijo. Ze Valvazor piše, da v mestu stoji grad z imenom wKieselstein", in da mu je „diesen Namen der genannte Stein zugeeignet, ange-merkt: sowohl das Schloss, als die ganze Stadt aus lauter Kieselsteinen ist gebaut, auch der volle Grund von dergleichen Stein gelegt". In Valvazor ima prav. To izpeljavo tudi poterjujejo jezikoslovci, ali, kakor se nekemu horvatskemu profesorju ljubi, jih imenovati: „j ezikodr obči". O ti hor- vatski profesor! tebi zeleni pes iz glave gleda. — Na Šta-jarskem imamo že natisnjene monografije najmanjših mestic in teržičev, celo naš dragi Verbovec je že našel svojega historika. Koliko listin, monografij in kronik pa še hranuje štajersko zgodovinsko družtvo! V Ljubljani poznam poštenega in za zgodovino vsega unetega moža ; al da je svoje celo življenje porabil za spisovanje imen papežev, danskih in skandinavskih kraljev itd., namesto, da bi raje vso svojo moč posvetil domači zgodovini — je vendar poseben ca-pricio. Kar on spisuje, že imamo v polni meri. Poznamo učenega sina kranjskega mesta, prof. Bradaška, kteri so v lanskem zagrebškem programu svojo izverstno moč za zgodovinopisje pokazali — upamo od njihovega domoljubja, da bodo tudi za zgodovino rojstvenega mesta skerbeli. Domačemu sinu se vendar ne bode takošna godila, kakoršna se je Valvazorju, kteri piše: „Die Krainburger haben zwar unterschiedliche Freiheiten und schone Privilegien, aber dabei einen grossen Unlust oder Abgunst, J e-mahden diesselbigen zu verstandigen." Valvazor toži še dalje: da je sam prosil in po dobrih prijateljih, da je „Stadt-Richterju" pisal, posebnega posla v Kranj poslal, pa vendar nikdar ne odgovora dobil. Piše tudi, da je svojega pisača do mestnega župana poslal, pa druzega ni opravil, kakor da je odgovor dobil: „Sie hatten z w a r schone Privilegien, vvollens aber Niemanden zeigen." Zato se Valvazor še dalje pritožuje: „Aber diese guten Leute (i. e. Krainburger) fuhren hierum eine besondere Manier; diirften ihre Privilegien lieber den Schaben und Motten, vveder einem Authori com-muuiciren." Slednjič še Valvazor mestnemu županu na vest govori: „0b solches aber ein solcher Stadtrichter vor Gott konne verantvvorten, lass ich dahingestellt sein, (glej des whoch-loblichen Herzogthums Krain topographisch-historische Be-schreibung, neuntes Buch, str. 112). Dragi stric, Vi iz te Valvazorjeve tožbe vidite, da je kranjski župan pred 200 leti ravno takošen bil, kakoršen naš verbovski Mihael Bedakovič, kteri tudi nobenemu iz-sledovatelju starih reči ni dal pogledati v nekdanje ver-bovske pravice. Valvazor dalje piše: „Wie man geschrieben 1311 hat allhie zu Crainburg Herr Diepold von Stein, ein braver Rittersmann, den Herrn Balthasar von Landpreis, einen gleichfalls ruhmbenahmten Ritter in einem Tournier um's Leben gebracht und damit selbigem ganzen Geschlecht, dcssen dieser der Letzte war, den Garaus gemacht." To mi je pač prav „braver Rittersmanna; ali nisem imel prav, ko sem se nad tistim „Ritterswesen" jezil? Leta 1554 in 1557 je bila v Kranji strašna kuga; ravno tako 1579, da so vsi sodniki in drugi šribarji v Ljubljano pobegnili, ali z aktami vred ali brez akt — Valvazor ne piše. „Ruckstande" so gotovo v Kranji pustili. Leta 1668 „liess das Feuer seinen Grimm iiber diese Stadt aus", in leta 1660 je cesar Leopold v Kranji spal. Pa spet leta 1811 je strašni požar pokončal celo mesto. Še nekaj, ljubi stric, Vam moram povedati iz starih časov kranjskega mesta. Ali so nekdaj tudi Kranjci imeli svojo tiskarnico ali kaj, tega se ne upam za gotovo terditi, — to pa je gotovo, da pred 58 leti so prišle v starem pravopisu v Kranji pri Ignaciu Kremžarji pesmi na dan pod naslovom „Stiri pare kratkočasnih novih pesmi od Pavla K no bel na skovane inu Kraincam za spomin dane." Vodnik je kratko kritiko z lastno roko na enem iztisu tajistih spisal zoper te pesmi nekdanjega kranjskega ljudskega učitelja, rekši: Bukve jiz Krajna Polne dr.....j Nikar De zdeli ga, Pusti mu celiga! 117 Po ti kritiki se jaz ne bom dalje spušal v pretres teh pesem; vendar pa Vam hočem iz ene bolj estetične pesme, kteri se pravi „Za pustni danu nekoliko verstic za pokušnjo dati, da se bote smejali, pa tudi sami sodili, ali se ne kujejo tudi še dan današnji take godčevske, kakor jih je koval Knobel leta 1801. Cujte jo: Bas pravi: bum. bum, bum, Tud mater župani Gosle: didl. didl, di, Je prišla v noge, Citrar: nej vštimal bom: Katere je lani Cink, cink — jih podi, Storila dolge — Pišu prav: dudl, dud I, du, Prav hočem plesati, Guba: ha, h'ha, ha! Siai volna ko viisk, Micka rajala bo, Kdor me 'če pelati, Haha, ha, ha, ha! Bo storil odpustk. Že Micka jen Jaka Te male tud žgače. Se suceta vkrog, Se mešajo vmes, Matice prov skaka, Vse kinka vse skače, Nu trobi v svoj rog; Vse cikne na ples j Ta čotast se suče, Se oča ta stari Anca drobenti — Je želo dobil, Ta krevul se luče Vže gleda po pari, Za njo, jen puhti. De b' se obernil. To imate, dragi stric! imenitniše zgodbe starega Kranja. Najslavniša zgodba novega časa, ktera je vredna, da se z zlatimi čerkami zapiše v kroniko kranjskega mesta, je ponovljenje veličastvene mestne farne cerkve v go tiske m slogu. Kar so njihovi očetje zakrivili, ko so leta 1579 za Jernejem Knafelnom potegnili, to so popravili pobožni unuci. Perva slava gre visokočastitljivemu bivšemu pastirju, sedanjemu ljubljanskemu general-vikarju gosp. A. Kosu, druga pa pobožnim in vernim faranom kranjske fare. Tukaj so se spet odlikovali sami domači umetniki: veliki oltar je delo slavnega Murnika, prižnica od veleumnega Tomca. Gotiški nastavki križopotnih tabel od pridnega Gotzel-na. Tudi oltarne slike so od domačih umetnikov, Egartnarja in Lajera. Natančniši popis prepuščam kranjskim pisateljem. Zapustivši Kranj z najslajšimi čuti sem se podal v Ljubljano. Merno grede sem obiskal v Šent-Vidu, ali kakor na srenjski tabli stoji: „Sent-Veduu slavnega pesnika „Zvonikarjeve". Našel sem ga ravno v vertu pod košatim listnim šotorom prebirati Miklošičevo wVergleichende Gram-matik". Ni Vam umetne slovenske pesmice, ktera bi se tako hitro obnarodila in ime pesnikovo Siovencom tako prikupila bila, kakor Potočnikova ??Zvonikarjevaa. Beseda in viža iz glave in serca pesnikovega ste enako krasne. Bog ga živi še mnogo let! Slednjega januarja je doveršil 60. leto; pa dobrovoljni možak terdno nosi svoje leta; zakaj nam že tako dolgo ni nobene take ali enake zapel? Da Vam, dragi stric, tudi še njegovo osebnost popišem, ker vem, da Vi kaj na Goethejeve verstice porajtate: „VoIk und Knecht und Ueberwinder Sie gestehen zu jeder Zeit: Hochstes Gluck der Erdenkinder Sei nur die Personlichkeit". Vam moram povedati, da je naš slavni pesnik in gra-matikar srednje postave, pošteno rejen, zdravega duha in blagega serca. Iz Šent-Vida so kola derdrale nazaj v Ljubljano, središče mojega potovanja. Bog Vam daj dobro, ljubi stric. Ves Vaš Vicko.