— 186 — ¦ Naš grobar , tari Matija je bil obenem cerkovnik in grohar. Že dolgo vrsto let ga je gledalo pomladansko solnce, ko je hodil po po-kopališču pa urejal in čedil grobove, ki so se mu bili posuli čez zimo. Videlo ga je, ko je bil še hrhek mladenič, opa-zovalo ga je zrelega moia. m zdaj kot sivolasemu starčku mu z vescljem grelo premrle ude. Pa saj je bil kot starček najbolj vesel solnca. Po zimi, ko so je zakrivali lemni, gosti oblaki, pogledal je grobar večkrat koprneče proti nebu, kdaj bodo vendar prisvetili solnčni žarki in ga nekoliko ogreli. Še celo poleti, ko so drugi vzdihovali vsled prehude vro-čine, ostal je Malija ua solncu in premišljal, če je mogel Bog sploh kaj boljšega ustvariti, kot ono gorko ploščo na nebu . . . Ljudje pa, ki so videli, da sc solnči v največji vročini, so si poki-mavali, češ: ,E, starost, starosl! Ta ima mrzlo kri." Star pa je bil, star, grobar in cerkovnik Matija. Tri gospode župnike je preživel in jim izkopal jame. Kolikim drugim Ijudem je storil enako zadnje dobro delo tudi pri podružnicah, tega ne ve dobro, ker je star in ker ga zapušta spomin. To se pa še spominja, da prvi, kateremu je izkopal jarno, je bil Kot-nikov Tomaž. Tudi to vc, da poCiva Tomažev vnuk France v onem grobu, pri katerem je nekollko postal, ko ga je izkopal, pa govoril: .Kmalu bo četrtič prekopano pokopališče. Vseh jam. kolikor sem jih izkopal, je ravno tisoč." Toliko se torej šc spominja, da tisoč gomil je prekopal pri fari; ali koliko jih je čez — tega ne ve, ker ga vsled starosti zapušča spomin. To mnogoletno službovanje ga je izučilo v marsičem. Vedel jet da je včasih prav hudo kopati grob. Znan mu je bil tudi pregovor: kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri. Če je imel torej čas in če je bilo lepo vreme, je vzel svojc orodje, pa je Sel in začel kopati jamo. Mimo so prihajali Ijudje in ga povpraševali: ,Komu koplješ, Malija, koinu?' ,Kdor bo prej umrl, tistega bomo deli notri." ,,Pa nimaš nič mcre — nič? .Vedno mislim, da jo kopljem za Sablarja, ki je največji v fari — gotovo ne bo prekratka za nobenega." Polagoma se \e tako navadil. da je moral imeti vedno eno jamo izkopano. Bil je na veliki iari, kovnaj so zasuli to — že je kopal drugo, dasi morda nobenega bolnika iii bilo v celi župniji. Že bolj proti spomladi onega leta je zapadel debel sneg in pritisnil hud mraz. Matija je zopet kopal — nič ni vedel, komu. Mimo je prišel Lunder iz bližnje vasi, postal nekoliko ob zidti pokopališča, pogledal Matijo pa zavpil: — 187 - »Stoj, Matija, koga boste spravili, koga?' Matija pa je bil že nekoliko gluh vsled starosti, zalo ni slilal, kaj ga je vprašal. Slutil je vendar, ka| bi rad izvedel. Zalo je odgovoril po stari navadi: DKdor bo prej iimrl." »Priden si, Matija, vse naprej preskrbiš." Matija pa ni sliSal, zato je nastavil roko k ušesu in vprašal: »Ka-aj praviš?" nPriden si, pravim, priden. Vse naprej preskrbiš." »Moram tako. Danes lahko storim, jutri morda ne bom mogel. In če pride sila, koga botn prosilr" Lunder je odšel, grobar pa je kopal naprej. Nekako čtidno mu je bilo pri srcu, ko je stal v grobu in se je videl samo konec njegove polhovke vcn. Sicer je bil tega navajen — ali danes prvič ga je obšel nekak strah v odprtem grobu. Danes prvič mu je prišlo na misel: kdo ncki bo tukaj počival? Navadno tega ni premišljal. »Kdor bo prej umrh, ie odgovarjal drugim in sebi, ie se mu je slučajno vzbudila ta misel. Danes pa bi bil rad vedel tudi to, kdo bo prej umrl. Seveda si na to ni mogel drugače odgovoriti kakor: Bog v6. Drugo jutro ni zvonilo o pravem času dneva. Stari Ijudje, ki ne po-trebujejo dosti spanja, so prižigali luči in svetili na ure. Nato so zmajevali z glavami in govorili: ,Že toliko je ura! Čudno, da še ni zvonilo dneva!' Tudi farovJki hlapec Miha je vstal s svojega ležišča in šel ven. Delal se je že dan — a k dnevu le Še ni zvonilo. Napotil se je k stanovanju cerkovnikovemu. Pri oknu je obstal in potrkal: ,Hej, Matija, ali spi5? Dan pojdi zvonit, dan!" In to je govoril glasno, da se je sližalo skoro po vsi vasi — kajti Matija je bil precej gluh. Iz sobe se je slišal odgovor: »Daj, Miha, daj, pozvoni ti nekoliko — pa gospoda napravi, ka bo maša. Veš, jaz ne morem. Prsa me bolijo — in noge imam (ako težke, kot bi bile iz svinca." in Miha je šel tn odzvonil dan in napravil gospoda. Nato je šel pa doli k Matiji pogledat. Ko ga je videl, je zmajal z glavo in rekel: ,Slab si slab! Menda ne boš dolgo veL. Dobro, bi bilo ko bi prišli gospod k tebi. Ne rečem, da si bogve kakšen grešnik — saj pijan nisi bil nikoli, klel nisi, pri maši si'bilvsak dan — ali vendar bi bilo morda dobro, le bi prišli." Matija je prikimal in začel delati račun o svojem življenju. Posegel je daleč nazaj — kolikor se je spominjal. Še tisto dopoldne je bil previden. Obiskavali so ga sosedje in sosedinje, a vsi so bili mnenja, da ne bo dolgo. V prsih ga je bolelo in kaSelj ga je silil. Sklenili so. da ima pijučnico. 12" — 188 — Tretji dan je Matija zatisnil oči. Napravili so mu oder, oblekli ga v njegovo pražnjo obleko in naročili Kaščarju iz vasi, naj mu napravi krsto. Miha, ki je bil velik prijatelj Matiji, je vzel rovnico in lopato. da mu izkoplje zadnji dom. A ni bilo treba — jama je bila že izkopana. Po bli- J skovo se je širila novica: Matija je umrl — jamo si je pa sam izkopal. 1 Ko so bili pogrebniki na sedmini, bil je med njimi tudi šepavi Jurček, ki ni nikoli izgubil šaljivosti. Ta se je torej oglasil: „Vidite možje, pa 4 retite, Le ni res! Drugim je jamo kopal, pa je sam vanjo padel — prav 1 kakor pravi pregovor. Možje so se smejali in zatrjevali drug drugemu, da se kaj takega ne zgodi izlepa in povsod Prepriden je bil. .. Selko