—   150   —
         Novičar iz mnogih krajev.
Iz 0^erskig"a je prišlo preteceni teden toliko imenitnih novic, de se zamore zdej dolgo zaželjeni konec ogerske vojske ob kratkim pričakovati. *d. dan tega mesca je namreč vojskovodja Haynau s svojo armado puntarske trume, ki so se pri Malim Beckereku ze-dinile in ktere je Dembinski napeljeval, po hudi 13 ur terpeči vojski p op olnama premagal, in scer tako, de je 6000 ogerskih vojakov vjel. Ze tisti večer je mesto Temešvar v svojo oblast dobil. 15. dan tega mesca je padlo mesto Rab, 16. dan pa terdnjava Ar a d v oblast nase armade. Nar imenitniši prigodba pa se je zgodila 13. dan tega mesca, ktera je razsodila konec ogerske vojske, namreč: ogerski vojskovodja Gdrgey se je pri Vilagosi 13. dan tega mesca z večino svoje armade avstrijanski oblasti podvergel: okoli 40,000 njegovih vojakov je sebe in svoje orožja izročilo naši armadi, naj stori ž njimi, kar koli hoče. Nasledke te prigodbe, ktera je gotova in ki je Cesarju po posebnim poslancu 16. dan tega mesca na Dunaj oznanjena bila, vsak sam lahko previdi. Ogri morajo zdej vse zaupanje zgubiti, in če nočejo svoje dežele po-polnama pokančati, se morajo na vsih straneh podati. Komorn in Petrovaradin ste scer močni terdnjavi, pa ondašnje armade bodo tudi obupale, ko bodo slišale tolikšno pogubo na tolikih straneh! —Tudi Benetkam, ki se še zmirej niso podvergle, bo ta prigodba ves pogum vzela in jih nagnala, de se bojo podvergle. Ma-nin je zdej samo oblastnik v Benetkah. Goreče bombe, ki jih naša armada na mesto strelja^ padajo scer zlo v medhišno morje, vunder je že več hiš od njih strašno razdjanih. V velki cerkvi sv. Marka opravljajo duhovni skozi in skozi molitve za zmago Benečanov, pri kterih je zmirej velika množica pričijoča, morebiti ne toliko zato, de bi molili, ampak zato, ker mislijo, de avstrijanska armada te stare in neizrečeno lepe cerkve ne bo z bombami pokončala. Kužna vročinska boleziu (^rumenica) in pa kolera tako hudo v Benetkah razsajate, de so v nekterih hišah že vsi ljudje pomerli, kar černe bandera, na kterih je bel križ namalan in ki nad vratami vise, memo gredejočim oznanujejo! — Cesar niso svojiga godii praznovali na Dunaji, kakor so Du-najčanje pričakovali, ampak so se v kopvo Išel podali, kjer so Njih starši.