172^ kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 POVZETEK IZ NEKATERIH DOKUMENTOV O DEJAVNOSTI STOJANA PRIBIČEVIĆA O TRŽAŠKEM VPRAŠANJU ANDREJ VOVKO V Inštitutu za zgodovino delavskega giba- nja v Ljubljani hranijo mikrofilme in foto- kopije dokumentov, ki jih je ekipa sloven- skih strokovnjakov preslikala v Arhivu Jugo- slavije v Beogradu. V sklopu tega gradiva hranijo fotokopije fonda »Brace Pribičevič«.^ Naj najprej ugotovimo, da so sam fond v Arhivu Jugoslavije napačno poimenovali, saj je po pregledu dokumentov razvidno, da gre za znanega jugoslovanskega politika Svetozarja Pribičeviča in njegovega sina Sto- jaiia. Iz preslikanega gradiva je mogoče ugoto- viti del dejavnosti Stoj ana Pribičeviča, ki je kot ameriški vojni dopisnik v osvobojeni Ju- goslaviji opravljal pomembno nalogo, ko je ameriško javnost informiral o partizansikem gibanju kot tudi o jugoslovanskih stališčih do dogodkov po koncu vojne, zlasti glede problema meja. Prav tako se ni pomišljal, kot bo delno razvidno iz tega zapisa, prika- zati in braniti jugoslovanska stališča hkrati s svojimi pogledi na omenjena vprašanja, ki pa se skladajo z jugoslovanskimi. Kot je razvidno iz obravnavanega gradiva, je bil Stoj an Pribičevič ameriški vojni do- pisnik, deloval je v Italiji, kjer je prihajal v stik s predstavniki jugoslovanskega narod- noosvobodilnega gibanja. O tem piše Josip Smodlaka v svojem »Partizanskem dnevni- ku«- Tako Smodlaka kot tudi Pribičevič sam navajata, da je bil slednji kot vojni dopisnik v Drvarju med nemškim napadom, kjer so ga ujeli, a jim je ušel. Gradivo iz IZDG bi mogli razdeliti na več enot. Del predstavljajo telegrami Louisu Adamiču, del poročila časopisni korporaciji »LIFE-TIME«, del pa so Pribičeviceva oseb- na sitališča, ki jih naslavlja na razne naslove, v katerih se zavzema za Jugoslavijo in brani njene pravice. Louisu Adamiču je Pribičevič v Milford v New Yerseyu pošiljal brzojavke, v katerih je opisoval razpoloženje predvsem britan- skega tiska do dogodkov v Jugoslaviji in ju- goslovansko-italijanskih odnosov in odnosov do zahodnih sil. Brzojavke so iz 14. maja ter 13., 15. in 20. junija 1945. V prvi piše, da je skoraj celotni londonski tisk napadel Jugo- slavijo glede Trsta in obtoževal jugoslovan- ske vojake, češ da izvajajo nasilje nad ita- lijansikim civilnim prebivalstvom. Posebno pa Pribičevič naglasa dejstvo, da je grški regent Demaskinos z zavezniškim dovoljenjem od- šel na bivše italijanske dodekaneške otoke, kjer naj bi uradno razvil grške zastave, kar je v nasprotju z zavezniškim svarilom Jugo- slaviji, da naj mejna vprašanja počakajo do mirovne konference. V drugi brzojavki je med drugim govora, da se napadi na Jugoslavijo v angleškem ti- sku nadaljujejo, sporazum o Trstu pa prika- zujejo kot angleško zmago nad »primitivno taktiko vdora z oboroženimi skupinami«. Britanski tisk naj bi bil zaskrbljen zaradi usode ostale Julijske krajine. Navaja pa tu- di, da je danski radio kritiziral britanska in branil jugoslovanska stališča. Prav tako omeni, da celovški radio pod britansko upra- vo oddaja samo v nemščini, ne pa tudi v slovenščini. V naslednji brzojavki navaja Churchillovo zadovoljstvo nad tržaškim spoTazumom,^ pri čemer se ta ni zmenil za čustva zelo preiz- kušenih junaških jugoslovanskih zaveznikov. Piše tudi, da so pred nekaj dnevi Angleži spremenili koroško pronacistično vlado v no- vo, v kateri je devet protijugoslovanskih Nemcev in le en Slovenec, kar je v nasprot- ju s koroškim plebiscitom in z deležem Slo- vencev v tej deželi. Prav tako se s tem ne sklada ukrep Britancev, da celovški radio od- daja samo v nemščini. Pribičevič dalje pravi, da mnoge Jugoslovane in pametne Britance skrbi odločenost nekaterih predstavnikov britanske oblasti, da uporabijo imperialno fi- zično moč orožja proti mali zavezniški Ju- goslaviji z namenom, da italijanizirajo Jugo- slovane v Julijski krajini in germanizirajo Jugoslovane v Avstriji, vse z namenom, da preprečijo slovanski pristop do Sredozemlja. Sprašuje se, kako daleč bo šel predsednik Truman pri svoji pomoči Britancem, ki ga- zijo wilsonske principe. V zadnji od teh brzojavk iz Londona, ohra- njenih v omenjenem fondu, navaja Pribiče- vič, da je Manchester Guardian 18. junija obtožil Jugoslovane ropanja in terorizma v Istri in nasprotoval spremembi imen Reke in Postojne iz italijanske v originalno obliko. Pri tem pa je časopis prezrl dejstvo, da so na Reki odiprli italijanske šole, medtem ko so bile vse jugoslovanske šole pod italijan- skim režimom zaprte. Do sedaj še noben čla- nek ali komentar v tisku ni predstavil jugo- slovanskega stališča, Pribičevičev članek v New Statesmanu pa ne bo izšel. kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 173 Iz navedenih primerov moremo zaključiti, da je Pribičevič redno obveščal Adamiča o reakcijah britanskega tiska na dogodke v Julijski krajini in Avstriji, prav tako pa je dodajal svoje komentarje, predvsem ogorče- nje nad pristranskostjo tega tiska in postop- ki britanskih oblasti ter njihovim sovražnim razpoloženjem do Jugoslavije. Kot naslednjo obliko Pribičevičevega de- lovanja bi prikazali njegova dopisniška po- ročila korporaciji Life-Time v New Yorku. Poročila so naslovljena na Davida Halburda. Prvo je iz 15. novembra 1944 in iz Beograda. Pribičevič navaja, da je partizanski tisk za- čel s kampanjo za vključitev Trsta, Gorice in Istre v Jugoslavijo in omenja, da tam živi 600.000 Hrvatov in Slovencev. Tisk prav ta- ko objavlja dokumente in fotografije o zve- rinstvih italijanskih okupatorskih oblasti v Sloveniji. Tako omenja dokumente iz štaba divizije »Isonzo« v Novem mestu. Od aprila 1941 do 8. seiptembra 1943 naj bi po podatkih, ki jih navaja, ustrelili okrog 1000 talcev, ubili 8000 civilistov, zažgali okrog 3000 domov in po- slali okrog 35.000 mož, žena in otrok v kon- centracijska taborišča v Italijo. Navaja be- sede predsednika Titove državne komisije za preiskavo vojnih zločincev profesorja beo- grajske univerze dr. Dušana Nedeljkovica, ki je navedel vojne zločince, med njimi mar- šala Badoglia, generala Maria Roatto (načel- nika štaba v Badoglievi prvi vladi v osvo- bojeni Italiji), generale Robottija, Macaria, Gambaro, visokega komisarja Graziclija in druge. V dopisu 14. maja 1945 govori o stanju v Trstu. Navaja, da angleški dopisniki nagla- sa j o discipliniranost jugoslovanskih vojakov, tudi žensk. Dalje piše, da so italijanski mešča- ni pozdravili prihod škotskih čet ter da se je 12.000 dolgobradih četnikov prebilo iz Srbije in se predalo 8. armadi. Neki poroče- valci so obiskali pokrajino Okrog Trsta in na- šli povsem slovensko prebivalstvo v majhnih belih hišah. Vsi so partizani in so se borili z Italijani, zdaj pokopavajo padle v zadnjih spopadih v sprevodih, na čelu gredo z doma narejenimi jugoslovanskimi, angleškimi in ameriškimi zastavami, ženski zbori pa pojejo žalostinike. Med njimi vlada živa vera v mar- šala Tita in projugoslovanska čustva. Zaradi preganjanj so bile vse šole italijansike, otroci govore s težavo slovensko. Celo nagrobniki so samo v italijanščini. Poročilo zaključuje z ugotovitvijo, da se v Trstu srečujeta dva svetova. Kot prehod od poročil h komentiranju sta- nja pa bi mogli označiti Pribičevičev tele- gram Hulburdu z dne 15. maja 1945. Uvo- doma Pribičevič izjavlja, da je tržaška kriza direktni rezultat zavezniškega neuspeha, da bi se pogovorili o problematiki na področju z jugoslovansko večino prebivalstva, ikar so Jugoslovani načeli že pred letom dni. Zavez- niško poveljstvo je toleriralo Titove borce v Julijski krajini po premirju z Italijo leta 1943. Ti so to področje osvobodili, zdaj pa zahodne sile zahtevajo njihovo evakuacijo. Navaja Bonomijevo vztrajanje, naj anglo- ameriške čete zasedejo vse ozemlje predvoj- ne Italije, ikot je to v določilih premirja. Pro- ti temu pa postavlja Pribičevič zanimiv ar- gument, da Italija ni podpisala premirja z Jugoslavijo, jugoslovanska armada ni bila pod anglo-ameriškim poveljstvom in je torej Italija legalno še vedno v vojni z Jugosla- vijo. Po mednarodnem pravu imajo tedaj ju- goslovanske čete pravico prodirati v Italiji, kolikor morejo. Ves mednarodni položaj med Italijo in Jugoslavijo bi bilo treba razjasniti, treba pa je razlikovati med anéksijo in za- časno vojaško upravo sovražnega ozemlja, ki je v glavnem naseljeno z Jugoslovani in so ga osvobodili pred prihodom Angležev. Na- glasa, da Jugoslovani niso proglasili inkor- poracije ozemlja, da so se pripravljeni pod- vreči sodbi mirovne konference, da pa imajo kot vsa'ka druga zavezniška vojska pravico do vojaške uprave. Glavni kamen spotike pa je dejstvo, da Titova armada ne spada pod Alexandrovo poveljstvo. Ce bi Tito tako po- veljstvo sprejel, bi mogle njegove čete ostati zunaj predvojnih jugoslovanskih meja. V drugem delu navaja nova protijugoslo- vansika stališča britanskega tiska, ki govori- jo o »nacističnih metodah«, o jugoslovan- skem nasilju nad italijanskim prebivalstvom. Navaja uredniško rožljanje z meči, v tekstu pa je prečrtal primerjavo te kampanje z Goebbelsovo o čeških zločinih v Sudetih. Na- vaja dalje, da so Angleži napačno prevedli Titov komunike z dne 4. maja, da so britan- ske čete vkorakale v Trst »brez jugoslovan- skega dovoljenja«, medtem ko govori srbo- hrvatski tekst »brez soglasja«. Jugoslovani v Londonu, od koder Pribičevič poroča, so vznemirjeni zaradi takih novinarskih prije- mov. Navaja tudi reakcije ljudi z ulice na vesti, da plove britansko ladjevje proti Trstu kot: »Strašno je, da se bomo borili z Jugo- slovani,« zakaj naj bi se borili z našimi za- vezniki? Ponovno omenja zadevo z grškim regentom na Dodekanezu in protislovno opo- zarjanje Britancev, da mora Beograd glede mejnih vprašanj čakati na mirovno konfe- renco. Dalje navaja ureditev poljskih meja, dejstvo, da so Rusi zasedli Gradec v nasprot- 174 i kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 ju s sporazumom o vojaških conah in niso dobili ultimata, naj se umaknejo. Iz tega se jasno kaže, da zahodni zavezniki uporabljajo silo le proti majhnim narodom, ne pa tudi proti velikim v podobnih okoliščinah. Po Pri- bičevičevem mnenju skriva anglo-ameriška zahteva po jugoslovanskem umiku iz Julij- ske krajine poskus, da bi Italijo za druge iz- gube potolažili s ponovno izročitvijo 650.000 Jugoslovanov. Ce pregledamo drugi del Pribičevicevega delovanja, kot je zajeto v dokumentih iz IZDG, pride kronološko prvi na vrsto dopis Kingsleyu Martinu"* 30. maja 1945, ki se je vrnil v London iz ZDA. Pribičevič je prav tako v Londonu, kaže, da vsa prej omenjena poročila, razen prvega iz Beograda izhajajo od tam. Martin je pisal članek o Trstu v »The New Statesman and Nation«, Pribiče- vič, ki pove, da čaka na razplet tržaške kri- ze, pa upa, da bo ta članek prikazal tudi jugoslovansko stališče in njegovo ozadje. Dalje pravi, da je mislil sam napisati »na podlagi dragocenih notranjih informacij •¦< nepristransiko analizo o silah, ki so v ozadju spora, pri čemer bi skušal razložiti sedanje jugoslovansko stališče in predlagal, kako bi Jugoslavijo najbolje pritegnui k častnemu sporazumu. To naj bi bilo zelo pomembno, ker britan- ski tisk ni v vseh štirih tednih, kar ta kriza traja, objavil niti enega poročila ali članka, ki bi predstavilo tudi jugoslovanska gledi- šča. Tu Pribičevič ponavlja svojo ugotovitev iz enega svojih poročil Adamiču. Nékolil;o zadržani so bili le Daily Worker, Times in DaUy Mirror, ostali tisk pa je naklonil svoj prostor le italijanskim in uradnim britan- skim stališčem, ali pa se je drugače angaži- ral v pro ti jugoslovanski kampanji, ki je vča- sih že mejila na »Goebbelsiano«. Pribičevič izvaja dalje, da je tako stališče britanskega tiska škodljivo, ker bo verjetno v Jugoslaviji povzročilo ostre in dolgotrajne protibritanske občutke, kompromitiralo pa bo tudi britansko vlogo razsodnika med Ju- goslavijo in Italijo na bližnji mirovni kon- ferenci. Neposredno vmešana stran je upra- vičena izgubiti živce, ne pa tudi sodnik, strani, vmešane v spor, pa morejo zahtevati izključitev člana razsodišča, ki je pokazal naklonjenost ali predsodek do ene v spor vmešanih strani. Postopanje omenjenega časopisja bo ško- dilo britansikemu slovesu svobode tiska. Naj imajo Jugoslovani prav ali ne, vendar pa mo- rajo imeti možnost, da informirajo angleško javno mnenje. To je osnovni princip anglo- saksonskega prava in svobode tiska. Tudi »New Statesman « je dal doslej pro- stor le italijanskemu, čeprav umirjenemu stališču prof. Salvemini j a, ki pa še vedno za- vaja. Pribičevič piše, da se pogaja z BBC in nekaterimi založniki, da bi dobil več možno- sti prikazati jugoslovanske argumente in bi tako napravil britanski tisik in radio manj pristranska glede tržaške propagande. Tudi Martina šteje med te izdajatelje in upa, da bodo imeli posluh za velike stvari, ki so po- vezane s tem vprašanjem. Sledi nekoliko polemičen dopis Pribičevi- ča prof. Gaetanu Salveminiju 18. marca 1946. Pribičevič je tokrat v Ameriki, saj v uvodu pravi, da se je pred kakimi tremi meseci vrnil, potem ko je več let preživel kot do- pisnik listov »Time« in »Life« na Atlantiku, v Angliji in v Sredozemlju, tudi v Italiji in Jugoslaviji. Upa, da Salvemini ve, kdo je bil njegov oče, prav tako pa tudi, da je mogoče bral ali slišal, da so ga med nemškim padal- skim napadom na Titov glavni štab v Bosni Nemci ujeli, postavili pred zid in da je ušel. V »Free Italy « iz decembra 1945 je bral Salveminijev članek »Jugoslovansiki memo- randum«, katerega ton pa ga je prizadel. Na- vaja, da to ni jezik razumevanja med Jugo- slavijo in italijanskimi liberalci. Zlasti ga je zbodlo imenovanje Jugoslovanov »Herren- volk«, kar je nespametno. Jugoslovani šte- jejo le okoli 14 milijonov ljudi in so jih okrog 2 milijona izgubili v vojni, Italija pa je velik narod in jih ima 45 milijonov. Ko dalje analizira Salveminijev članek, ugotavlja, da so Jugoslovani v resnici imeli svoje kvizlinge, ki so bili prav tako slabi kot Mussolini, mali jugoslovanski narod pa je imel hrabrost, vreči princa Pavla in njegovo procsno vlado in sprejeti vojno z Nemčijo, pri tem pa ni bilo nikogar na vidiku, ki bi jim pomagal. Nemci in Italjani so pregazili Jugoslavijo, partizani pa so začeli boj z os- nimi silami in kvizlingi in so se borili brez »Lend-lease«. Kruto je imenovati to ljudstvo, ki je za stvar zaveznikov izgubilo 10 ali več odstotkov svojega prebivalstva »Herren- volk«. Pribičevič zaključuje, da je sam videl krvave sledove italijanske fašistične okupa- cije v Jugoslaviji, prav tako pa ve, da da- našnja Italija ni dolžna plačati nikakršnih reparacij Jugoslaviji. Pravi, da so tudi Itali- jani revni in lačni, čeprav ne tako kot Jugo- slovani, ker dobivajo več ameriške pomoči. Dalje piše, da ve, da uživajo Jugoslovani simpatije mnogih italijanskih patriotov in da se mu zdi čudno, zakaj človek Salveminije- vega svetovno znanega ugleda ne more go- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 175; voriti o problemih italijansko-jugoslovanske meje z manj jeze in z več vzvišenosti. Pribičevičeva stališča in argumenti v prid jugoslovanskim stališčem pa pridejo najbolj do izraza v obsežnih pripombah k članku o tržaškem vprašanju, ki naj bi izšel v reviji »Report« v New Yorku. Pribičevič jih 18. marca 1946 naslavlja izdajateljem omenjene revije Združenju za zunanjo politiko. Uvo- doma upa, da se ga še spominjajo, ker je zanje nekaj delal v letih 1939 in 1940. Da- lje pove, da je dobil krtačne odtise članka »Trst — viharna točka Evrope«, ki bo izšel v prihodnji številki »Reporta«. Pravi, da av- torja ne pozna, ker je bil dolgo časa vojni dopisnik in zunaj ZDA, misli pa, da mu ne bodo zamerili nekaj opazk, čeprav ga niso za kaj takega naprosili. Predvsem daje nekaj pripomb glede ter- minov in virov za razpravo. Avtorju pri- spevka po Pribičevičevih besedah niso jasni pojmi »Slovani«, »Jugoslovani«, »Južni Slo- vani«, »Slovenci in Hrvati«, ki jih uporablja kot enakovredne. Prav tako mu očita delitev med zavezniki in Jugoslovani, saj so bili Ju- goslovani tudi zavezniki. Avtor je pogosteje uporabljal italijanske kot jugoslovanske vire in daje vtis, da ne more prikriti svojih proitali j anskih čustev. Tako citira revijo » Progresso* iz New Yorka, ki jo je ameriški list »Fortune« leta 1940 označil za protifašistično. Poleg tega navaja citate iz lista »Trieste Diary«, tema viroma popolnoma zaupa tako glede vprašanja raz- položenja Italijanov v Trstu do zveze z Ju- goslavijo, kot tudi glede pisanja o jugoslo- vanskih zločinih, za katere pa vzbuja vtis, da nima nobenih dokazov. Pribičevič dalje zavrača trditev avtorja članka, da so jugoslovansko-italijansko pole- miko o Julijski krajini začeli Jugoslovani. Pravi, da je hodil po Italiji in Jugoslaviji kot vojni dopisnik in da ima izrezke iz ča- sopisja, ki kažejo, da je debato začel grof Sforza; ta je prišel na dan z zahtevo po ob- novitvi rapallske pogodbe, oziroma predvojne jugoslovansko-italijanske meje. Dalje polemizira z avtorjem glede spora- zuma Tita z maršalom Alexandrom o razme- jitvi okupacijskih con v Julijski krajini.' To naj bi bila po Pribičevičevih besedah neikoč popularna in zdaj ovržena zgodba. Po nje- govih besedah je iz znane izjave, v kateri Alexander obtožuje Jugoslovane »nacistično- fašistično^japonskih metod«' in trdi, da je po- skušal kar največ, da bi se dogovoril s Ti- tom, jasno razvidno, da sporazuma ni bUo. Pribičevič navaja, da mu je prejšnjega ok- tobra Tito v Beogradu povedal, da so ga obtožili kršitve sporazuma, ki ga nikoli ni bilo, ker so pustili vprašanje razmejitve na pogovorih odprto v pričakovanju prijatelj- skega razumevanja. Prav tako tega oktobra mu je v Beogradu polkovnik John Clark, bri- tanski vojaški ataše v Jugoslaviji, potrdil, da ni bilo sporazuma med Alexandrom in Titom glede Trsta. Polkovnik je bil priča prve roke, saj je bil tolmač na teh pogovo- rih. Pribičevič navaja tudi mnenje že omenje- nega Kingsleya Martina, urednika revije »The New Statesman and Nation«, ki je prav tako pisal o tem vprašanju in je po natanč- nem preverjanju ugotovU., da sporazuma o mejah oikupacijskih con med Titom in Ale- xandrom ni bilo in da je tisk v tem pogledu zagrešil resno napako. Pribičevič svari Zdru- ženje pred tako napako. Dalje obravnava vprašanje osvoboditve Trsta, ob katerem avtor članka dvomi o ju- goslovanski vlogi. Pribičevič pove, da je bil takrat v Londonu in da ima izrezke iz bri- tanskih časopisov, ki dokazujejo, da so Ju- goslovani osvobodili ves Trst razen dveh točk, kjer so se Nemci predali Novozeland- cem brez boja. Navaja, da, je v bojih za Trst in v prodoru do Tržiča padlo 8.000 Jugo- slovanov, prav tako pa spodbija ugotovi- tev avtorja članka, da so se italijanski Trža- čani dvignili pred prihodom jugoslovanske vojake in v enem dnevu prisilili Nemce na pogovore o premirju, kar povzema po »Pro- gressu«. Pribičevič navaja za pričo ameri- škega mornariškega atašeja v Jugoslaviji, ki je bil prisoten v bitki za Trst. Dalje daje Pribičevič pripombe k trdit- vam v članku, da je v Trstu v nekaj mesecih jugoslovanske vlade izginilo okrog 3000 oseb. Pribičevič ugotavlja, da ni razvidno, čigave so te ocene, da je normalno, da so bile are- tacije in usmrtitve, prav tako pa trdi, da so bili aretirani in usmrčeni fašistični teroristi in vojni zločinci. Dalje navaja, da je minilo že skoraj leto dni, kar je zavezniška vojna uprava prevzela Trst, da pa še ni njenega natančnega poročila, koliko nedolžnih Itali- janov naj bi ubila Titova tajna policija. Prav iz dejstva, da takega iporočUa še ni, je očit- no, meni Pribičevič, kaj naj iz tega skle- pamo. Avtor članka meni, da živi na spornem ozemlju 600.000 Jugoslovanov in 400.000 Ita- lijanov. To slednje je po mnenju Pribičeviča najvišja številka, kar jih je bral, pa še ved- no precej pod večino. Najprej pripominja, da avtor ne naglasi, da na podeželju Julijske krajine ni Italijanov, ki so skoncentrirani v nekaj mestih in da so jugoslovanski kmetje 176 : kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 migrirali v mesta, ne pa italijansiki meščani prodirali na podeželje. Italijanov ni v bližnji okolici mest, pač pa so tam Jugoslovani. Tako 50.000 Slovencev naseljuje tržaška predmestja. Ce bi opravili razmejitev po et- nografski liniji, bi morali center Trsta lo- čiti od okolice. Pribičevič se dotakne argumentacije o tr- žaškem pristanišču. Navaja, da ima Italija dovolj odličnih pristanišč, da so Benetke med italijansko vladavino prevzele Trstu večino njegove trgovine in da je Trst edino jadran- sko pristanišče, ki je s cesto in železnico povezano z Jugoslavijo, Avstrijo, Češko in Madžarsko. Reško pristanišče ima povezavo le z Jugoslavijo in Madžarsko, poleg tega pa je polno min, ki jih je po navedbah britan- ske admiralitete težko očistiti. Split pa je le jugoslovansko pristanišče in je povezano z zaledjem le s slabo cesto. Celo večina po- moči UNRRA Jugoslaviji gre preko Trsta in Jugoslovani trdijo, da bi italijanska domina- cija nad Trstom pomenua italijansko kon- trolo nad jugoslovansko trgovino. Avtor je sicer opisal ekonomski propad [Trsta pod Italijo, ne pa tudi njegovega razcveta za časa Avstro-Ogrske, ko je imel veliko centralno- evropsko zaledje. Pribičevič meni, da je ita- lijanski argument, da bi jim pripadel Trst, ker je v njem 180.000 Italijanov in 50.000 Jugoslovanov, precej različen, če ugotovimo, da bi imeli ti Italijani kontrolo nad edinim sredozemskim izhodom za 45 milijonov pre- bivalcev centralne Evrope, od tega kakih 25 milijonov Slovanov. Pribičevič zameri avtorju tudi, da ni ome- nU razlike v številu prebivalstva med Ita- lijo in Jugoslavijo, kot tudi dejstva, da je tradicionalna italijanska politika napadati Balkan in ne obratno. Mali jugoslovanski na- rod, ki ga je stoletja ogrožal in napadal ve- liki italijanski narod (omenja tudi Beneško republiko), se zdaj boji, da bo pomenil Trst, če ga bodo dali Italiji, njeno vojno bazo za ponovno agresijo na Balkan. Preganjanje Ju- goslovanov v Julijski krajini se je začolo po prvi svetovni vojni že pod liberalnim^i re- žimi in Mussolini je to politiko le zaostril. Pribičevič podčrtuje, da je Jugoslavija med obema vojnama z mednarodno ipogodbo šči- tila pravice nekaj tisoč Italijanov celo pod diktatorskimi režimi, Italije pa podobna po- godba ni obvezovala. Italija je že pred vojno s svojimi postopki dokazala, da ne more ci- vilizirano vladati ne-Italijanom. Navaja ve- like žrtve, ki jih je povzročil italijanski oku- pator, ceni jih na skoraj 400.000 Srbov, Hr- vatov in Slovencev in ugotavlja, da se jugo- slovanski narod z upiranjem ponovni itali- jansiki dominaciji bori za svoj biološki ob- stoj, podobnega argumenta pa Italija ne mo- re uporabiti. Pravi, da je med vojno in po njej ugo- tovil, da Jugoslovani ne morejo razumeti, zakaj jih anglo-ameriški zavezniki postav- ljajo na isti moralni nivo kot prejšnjega mu- čitelja, Italijo. Ponovno navaja, da Italija ne bo dala reparacij in misel, da Italija ni pod- pisala premirja z Jugoslavijo in je zato pre- magan sovražnik. Na primeru Reške svobodne države, o ka- teri avtor ni povedal, da jo je D'Annunzio zasedel že pred formalno priključitvijo k Ita- liji, Pribičevič ugotavlja, da ni izključeno, da kakšen nov d'Annunzio čez nekaj let ne za- vzame svobodnega mesta Trst, če bi ga An- glo-Americani razglasili za takega.' Ob avtorjevi tezi, da bi bila jugoslovanska dominacija nad Trstom upravičena cena za fašistično agresijo in zatiranje, dodaja Pri- bičevič, da glede na vsa italijanska prega- njanja Jugoslovanov pred drugo svetovno vojno in med njo, ti ne morejo kaj dosti za- upati obljubam kakega italijanskega ministr- slkega predsednika glede bodoče avtonomije zanje v sklopu italijanske države. Ob av- torjevih ugotovitvah, da bo tržaško vpraša- nje rešilo ravnovesje sil med ZDA, Veliko Britanijo in Vatikanom na eni in Sovjetsko zvezo na drugi strani, pa Pribičevič naglasa, da avtor ne opozori, naj bi se o tem vpra- šanju posvetovali tudi z vladami centralno- evropskih držav. Pribičeviceva prizadevanja nam kažeta tu- di dva telegrama z dne 22. aprila 1948. Prvi je namenjen tajništvu konference zunanjih ministrov o mirovnih pogodbah v Londonu. Pribičevič, ki se podpiše kot vojni dopisnik in bivši predstavnik vsega ameriškega tiska v Jugoslaviji, ponavlja tezo o Trstu kot edi- nem pristanišču za Centralno Evropo, ki za Italijo ni ekonomsko koristno, vsebuje močno jugcslcvansko manjšino in ga obkroža po- polnoma jugoslovansko ozemlje in ga je Ita- lija dobila kot nagrado za podporo Antanti v prvi svetovni vojni. Srbi in Jugoslovani so bili zapadni zavezniki, jugoslovanska ve- čina pa je v Julijski krajini 20 let trpela ita:- lijansko teroristično raznarodovalno politiko. Poleg tega je Italija povzročila velike pokole in pustošenje skoraj v tretjini Jugoslavije in je tradicionalni agresor na Balkanu ter velika sUa, Jugoslavija pa majhna drža- va, ki pa je bila za razliko od Italije vedno zaveznik. Zaradi vsega tega »skromno pred- laga«, naj Italija plača Jugoslaviji repara- cije, meja med obema državama naj poteka tako, da dobi Jugoslavija zelo potrebno ja- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 177 ; dransko pristanišče in da niti en Jugoslovan ne ostane pod Italijo. Prav tako naj bi se glede Trsta posvetovali z življenjsko zainte- resiranimi vladami Madžarske in Češkoslo- vaške. Pribičevič zaključuje, da je to po nje- govem mnenju, ki si ga je pridobil po dolgo- , letni časnikarski izkušnji iz prve roke, edini način, da bi vzpwstavili »naš vpliv« med Slo- vani, ki so drago plačali svojo lojalnost za- veznikom, o kateri ni bilo mogoče dvomiti v obeh svetovnih vojnah. Na tem mestu je Pribičevič strnil vse svo- je argumente v prid jugoslovanskemu sta- lišču, ki jih je obširneje prikazal v pripom- bah k članiku v »Reporterju«. Kopijo tele- grama je poslal senatorju iz New Jerseya, Alexandru Smithu. Iz tega je razvidno, da prejšnjega telegrama ni poslal le ministrski konferenci, amipak tudi »državnemu sekre- tarju«, verjetno ameriškemu za zunanje za- deve. Senatorja prosi, naj bi proučil navede- ne argumente in jih posredoval zainteresi- ranim senatorjem in poslancem. V fondu je tudi srbsko-hrvaški tekst Pri- bičevičevega članka, ki je 15. decembra 1953 izšel v reviji »Foreign Policy Bulletin«. V isti številki je objavu Gerard. J. Magnone članek, v katerem je zagovarjal stališče, da naj ves STO pripada Italiji. Pribičevič piše, da je odločitev 8. oktobia'* izzvala v Italiji in Jugoslaviji strasti, iki naj bi jih umirila. Glavna škoda je, da je izjava oslabila antisovjetsko fronto v zelo občut- ljivem delu sveta, kjer je Jugoslavija na straži in kjer more, kot so pokazali jugoslo- vanski vojni manevri prejšnjega septembra, učinkovito braniti prihode k Trstu. Razcep med Italijo in sevemo-atlantskim paktom ali med Jugoslavijo in Zahodom bi bil zelo po volji Moslkvi. Balkan je bil v zgodovini dostikrat »sod smodnika«; mali narcKÜ so bili sod, veliki pa smodnik. Sodi, da zahodni diplomati še slabo razumejo psihologijo balkanskih naro- dov, ne razumejo, da so se Jugoslovani sto- telja borili za narodni obstoj in neodvisnost, pri čemer so se mnogokrat čutili zapostavlje- ne cd Zahoda. Srbi v Beogradu so se dvig- nili v demonstracije proti izjavi 8. oktobra, ker so sodili, da gre za nacionalno dostojan- stvo, ne le za kos ozemlja. Jugoslovani so dobli vtis, da Washington in London posto- pata z njimi, kot je ne dolgo tega postopala Moskva. Niso mogli razumeti, zakaj so po- stavljeni moralno nižje od bivše osne sUe Ita- lije. Pisec navaja, da je v mestu Trstu od 280.000 prebivalcev 180-200.000 Italijanov in 60.000 Slovencev, predvsem v predmestjih. ostalo so Avstrijci, Cehi, Grki in dr. V pre- ostalem delu cone A pa je 20.000 Slovencev in 4.000 Italijanov. Vprašanje Trsta bi morale rešiti direktno zainteresirane strani, poleg Italije in Jugoslavije tudi Avstrija, katere delež v železniškem prometu Trsta je leta 1952 znašal 62«/». Po Pribičevičevem mnenju bi bila najra- zumnejša rešitev, če bi cono A z izjemo Trsta predali Jugoslaviji. Pri eventualni avtono- miji ali popravkih meje pa bi morali poleg 4.000 Italijanov v coni A in 29.000 Italijanov (proti 35.000 Slovencem) v coni B, upoštevati še 80.000 Slovencev v Italiji zunaj STO. Ob kakršnemkoli sporazumu o mestu Trstu bi morali garantirati pravice manjšin in svo- bodno luko za Italijo, Jugoslavijo in Avstri- jo. V primeru njegove internacionalizacije, za kar naj bi bil dobršen del njegovega pre- bivalstva, naj bi za njegovega guvernerja iz- menoma volili italijanske, jugoslovanske in avstrijske kandidate in to v skupščini OZN, ki je ni mogoče motiti z vetom. (Očitno ima v mislih sovjetskega). Nedavna razburjenja ne bodo ugodno vpli- vala na začetek konference ZDA, V. Brita- nije, Francije, Italije in Jugoslavije, anglo- ameriške čete bodo verjetno morale še nekaj časa ostati v coni A. Pribičevič zaključuje z ugotovitvijo, da mora v daljni bodočnosti Trst služiti vsemu srednjeevropskemu zaledju, vključno s Če- škoslovaško in Madžarsko, ki bi bile osvo- bojene Rusov. Kot je razvidno iz prikaza, daje Pribiče- vič v svojem pisanju velik poudarek pomenu Trsta, ki bi po njegovem moral nujno pri- pasti Jugoslaviji. Posebno težo daje argu- mentom o pomenu tržaškega pristanišča za Jugoslavijo in vse centralno-evropsko za- ledje, kar ni nova teza, saj je dovolj, če cmenimo Vivanteja. Prav tako si prizadeva, da pod Italijo ne bi ostalo nič Jugoslovanov, za kar so mu glavni argumenti agresivna italijanska politika na Balkemu, trpljenje Slovencev in Hrvatov pod italijansko oblast- jo in velike žrtve, ki so jih tudi po krivdi Italijanov pretrpeli jugoslovanski narodi med narodnoosvobodilno vojno. Obsoja ravnanje zahodnih zaveznikov z Jugoslavijo, pri če- mer pa je prisotna skrb, da bi to povzročilo razcep med obema tema stranema. Posebno v članku leta 1953 je pri tej skrbi opazna tudi skrb, da bi od takega razcepa imela korist le SZ. Tako zanimiva osebnost, kot je Stojan Pri- bičevič,« bi gotovo zaslužila natančnejši pre- gled svojega življenja in dela. Toda že iz 178 j kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 tega izbora dokumentov je razvidno, da je ostal zvest svoji jugoslovanski domovini in si je po vseh svojih močeh prizadeval za njene koristi. OPOMBE 1. Arhiv Jugoslavije, Bograd, Fond brade Pri- bičevič, fotokopije v arhivu IZDG, Ljubljana. — 2. Josip Smodlaka: Partizanski dnevnik, Nolit, Beograd 1972 str. 88, 104, 120. — 3. Gre za spo- razum 9. junija 1945 med ZDA, Veliko Britanijo in Jugoslavijo v Beogradu o začasni vojaški up- ravi v Julijski krajini, vključno s Trstom. — 4. Kingsley Martin, urednik revije »The New Statesman and Nation«. — 5. S tem sporazumom naj bi Trst prepustili Anglo-Američanom. Gre za Morganov obisk v Beogradu 8. maja, ki je predlagal demarkacijsko linijo, Tito pa je nje- gov predlog zavrnil. Sporazum so sklenili šele 9. junija. — 6. Alexandrovo dnevno povelje z dne 19. maja. — 7. Pribičevič navaja tudi, da je bila Wilsonova linija 1919 maksimalna jugo- slovanska meja po vojni, v kateri je bila Ita- lija zaveznik, po drugi svetovni vojni pa hoče Italija, ki je bila sovražnik, isto linijo. — 8. Uradna izjava ZDA in Velike Britanije o umiku anglo-ameriških sil iz cone A in izročitve cone italijanski upravi. — 9. Ljubljansko v>-Delo« je v št. 116 (20. maja 1976) na 6. strani poročalo brez navedbe dneva smrti, da je Stoj an Pribičevič umrl v New Yorku, star nekaj manj kot 71 let. V članku je dalje rečeno, da je v Ameriko emigriral leta 1934, da je bil urednik revije >>Fortune« ter dopisnik revije »Time« in »Life«. V »Time« je decembra 1942 objavil članek o NOB. V začetku leta 1944 je prišel kot vojni do- pisnik v Italijo, 14. maja 1944 pa se je s pada- lom spustil v Bosanski Petrovac in je pri Vrhov- nem štabu NOV in POJ postal prvi ameriški voj- ni dopisnik. Med napadom na Drvar so ga sku- paj še s tremi ameriškimi in angleškimi dopis- niki ujeli nemški padalci in ga obsodili na smrt, vendar pa mu je ob napadu Seste liške uspelo pobegniti.