Cerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) Dobro je prevedel iz nemškega ') ludi balado «.Ielen v gozdu«. Tukaj le par vrstic: „0 jelen, mladi jelen! ti strelca ne poznaš. Prej strel'c ne jenja zelen, da mu življenje da5. 0 joj! spet puška poči — prepozen zdaj je strab, Scer enkrat še odskoči — al' mrtev pade v mali. Neskrbni mladi jelen, si ti oj grešnik sam! Smrt- pa je strelec zelen, povsod ti za petam'; En- dvakiat Ie postraši, predramit nas želi, Gorje pa duši naši, ko v tretje zagromi!"'') Zlasti gladko teklo mu je pa pero, ko jc opisaval življenje Matevža Nakar, sirskega nadškofa in velicega sluzabnika božjega. Nakar bil je potomec žlahlne rodbine v Mosulu, ki je bila že od davnih časov udana tako zvani Jakobovi krivoveri. Tudi mladi Matcvž bil je krivoverec in pozneje krivoverski mašnik in nadškol' v Mosulu. Mladi nadškol je ves gorel za vcro svojih očetov in je katoličane, ki so v tistih krajih sicer bolj redko nasejani, silno prcganjal. Nakar prišel je preganjat katoličanov tudi v mesto Alepo; a ondi sreča ga niilost božja. V samoslanu lazaristov prepriča sivolas raisijonar Nakarja njegove zmote lem laglje, ker ve. da Nakar ne preganja katoličanov iz hudobije, nego iz nevednosti, kakor nekdaj sv. apostol Pavel, meneč, da opravlja Bogu prijetno delo, če katoličane preganja. Kakor je bil Nakar prej krut preganjalec cerkve Kristusove, tako postal je zdaj goreč njen aposlol. Toda s tem nakoplje si srd Jakobovcev in njihovega patriarha. >V temno in mokrotno podzeineljsko ječo so ga vrgli in mu dali težke verige okoli vrata. Ali srd patriarha s tem še ni bil utolažen. Zvezanega ukaže peIjati v neki samostan in ga tamkaj vreči v izsušeni vodnjak, kjer ne dobi druge hrane, kakor vsakih 24 ur mali košček krulia in vode. Vsak dan ga iz vodnjaka potegnejo ter vržejo na stol, kjer ga patriarh z lastno roko tako dolgo s palico tepe, dokler mu roka ne obnemore. Slednjič ukaže, krono z železnim trnjem vpleteno na glavo mu djati, v njo potisniti, potem ga zapreti v malo izbico, in okna in vrata zazidati, naj tamk aj gladii umrje. Neka Kurdiška princesinja gre po božji volji miino Nakarjcve stanice, sliši milo njegovo zdihovanje in ga reši.» ") Nas je neka opazka v tem životopisu nagnila, da smo tukaj posneli nekoliko črtic iz življenja junaškega Hpovedovalca sv. vere. Kosar namreč govoreč o lazarislu, ko je spreobrnil Nakarja, piše pod črto: »Lazaristi so duhovniki sv. Vincencija Pavlanskega, kateri imajo svoje misijone v Aziji, Afriki in Ameriki, a ludi ') Erzablungen und Ilumoresken von J. Em. Veitb (3. Bd.) ") Drobt. 1852. '¦') Drobt. 1852. v Evropi neizrečeno veliko dobrega storijo.« ') Ta prijazna in očitna pohvala delovanja oo. lazaristov nas namreč opozarja, da je Kosar menda že tačas na mislih imel, stopiti v družbo «misijonskih duhovnikov« ali lazaristov. Svoje dni — kakor smo rekli — Kosar giede svojega poklica ni imel nnbenega boja, kakor ga mora biti marsikateri drug mladenič. Zato pa so vname zdaj tem hujša vojska v njegovem srcu, ki je več let vznemirjala njegovo dušo. Motila ga je namreč skušnjava, alije stan svetnega dubovnika njegov pravi poklie, ali je morebili pokliean v redovnika in v samostansko življenje. Poizvedujmo, kako se je Kosarju rodila misel, da je poklican stopiti v družbo lazaristov. Pred vsem treba omeniti, da je Kosar bil pobožen in svet duhovnik, in nas torej. ne more čuditi, če se njegov duh vspenja do popolnosti, in da mu v njegovih ušesih zvoni vabljiva beseda Kristusova: »Hočeš pa popoln biti, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zakladv nebesih: in pridi inhodiza menoj!« —° Na dalje je ljubi Bog po hudi bolezni, ki je Kosarja spravila na kraj groba, tako glasno potrkal, da se je zvesti hlapec hitro popaščil na pot popolnosti, da ga smrt ne najde nepripravljenega. Skušnja namreč uči, da če eno skledico tehtnice obtežimo, drugo naglo naženemo kvišku, in da tudi človeška duša nikdar tako vstrajno ne misli na Boga in na večnost, kakor če telo nosi težki križ dolgotrajne bolezni. Slednjič gotovo ni ostala brez vpliva na mladega duhovnika smrt Ijubega očela, katerega je ljubi Bog v najlepših letih moške dobe poklical na račun. Škof sam ga namreč tolaži zbok tolike zgube, rekoč: »Bodimo prepričani, da Bog taka obiskovanja zlasti nam duhovnikom rad pošilja, da bi ljubezen našega srca očistil, naše nagnjenje do raesa in krvi zatrl in nas celo in popolnoma za sebe pridobil.* Radovedni smo še slišati, zakaj je Kosar mislil ravno na družbo misijonskih duhovnikov? Tukaj zopet, poudarjamo, da je bila zlasti beseda njegov dar, katerega je prejel od Boga, in je tore.j celo razumljivo, zakaj je hotel vstopiti v družbo misijonskih duhovnikov ler postali misijonar. — V tem času obljubi tudi imenilna in imovita rodbina školu Slomšeku zdatno podporo, če bi ga bila volja, uvesti v svoji škofiji družbo misijonarjev sv. Vincencija. Poprejšnji cesar Ferdinand zanimal se je za to stvar. Ta ponudba bila je kakor vcsel glas z nebes 2a dobrega pastirja, ki je bil velik prijalelj misijonov. Slomšek takoj predlog vsprejme ter odloči lepo in prostorno cerkev sv. Jožela poleg Celja za misijonsko cerkev in hišico poleg cerkve za stanovanje misijonarjev. Toda kaj bodo nemški misijonarji v slovenski Skofiji počeli? Družba je namreč imela sicer že dosti nemških duhovnikov, ali slovenskega še nobenega. Vendar apostolskl škof se tudi tega napolka ne ustraši. Ali ni moči Bogu, ki more Abrahamu iz kamenja vzbuditi sinove, ludi sv. Vincenciju med Slovenei vzbujati duhovnih sinov? Kosar torej sluti skrivne želje svojega škofa, naj bi misijonska hiša v Celju ne ostala prazna, in že je pripravljen vstopiti v družbo lazaristov. Kosar se namreč ni nikdar vojskoval zunaj vrste na svojo roke, ampak vedno je zvesto stal v vrsti ob strani svojega škofa, izvršujoč ne samo njegova povelja, nego tudi opazujoč želje njegove. S tem korakom je Kosar res oveselil srce svojega škola. Ko mu namreč Kosar razodene namene svojega srca, odgovori mu Slomšek: »Močno me je razveselila vest, da ste se odločili vstopiti v družbo misijonskih dubovnikov sv. Vincencija, ker smalram vas celo sposobncga za la poklic, če le ne bo ostro redovno *) Stian 110. življenje na kvar vašemu zdravju; kajti zvedel sem, da čestokrat bolehate in zavoljo svoje gorečnosti menda tudi premalo gledate na svoje zdravje. Pred veliko nočjo (1851) nikakor ne morete odpotovati;J) tudi bo treba počakati, kako se bodo politične spletke na Francoskem razvozljale. Ge je trden vaš sklep, kazalo bi, da se prilično seznanite s Irancoskim jezikom, a da tudi molite, da Ijubi Bog naše podjetje utrditi in blagosloviti blagovoli. Toda presveta in premodra vol.ja božja naj bo eeščena v vseh rečeh! l'o vuzmu vas pričakujem prav gotovo. Veselo alelujo vam želi vaš vas ljubeči žkof Anton Martin.