JLisi	V torek 94. Maliga travna	1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Nova ustava in Judje.
(Dalje.)
Zastojno je tedaj zdaj vse besedovanje; nova ustava je židofam enake predpravice podelila , in vpraša se le, ako bi židofi v resnici za našo deželo škodlivi bili, kako se bodemo ravnati morali, da bodemo to škodo po mogočnosti odvernili.
Židof je tergovec (kupčovavec), zemle obdelvati on noče, torej je tud ne ljubi, dobiček on iše pri vsemu kar dela, z drugim narodam se on ne vzajemi, svoj narod črez vse ljubi, pri temu je on marliv in trezen — Slavjan je kmetovavec, zemlo on že od nekdaj obdelava, torej pa tud svoj dom iz serca ljubi; zemlja mu rada rodi, torej pa tud on svoj trud in svoje žule kmalo pozabi, in kar pridela, da tud drugim vžiti, on je daroviten in gostiven proti vsim narodam; pri temu je rad vesel in lahkih misel, torej pa tud pre malo marliv. Potemtakim sta si te dva naroda v značaju ravno nasproti, saniu v temu sta si enaka, da sta se dozdaj oba zatirala, in pov-sodi, kjer te dva naroda skup živita, je Slavjan pod košam. To je gola resnica, ni mi treba izgledov napeljavati. Z tem pa ni rečeno, da je sam židof tega kriv, ampak jaz rečem da nekaj sam Slavjan, nar več pa star jarm, kter je kmetovavca dosedaj težil.
Ozrimo se sadaj na Slovence in scer Štajerske Slovence. Štajerski Slovenc je obdarovan od milega Boga z mnogim nar lepšim in čednejšim darmi: on ima bistro in umno
glavo , vsmileno in rahlo serce, zmiram je pri-
pravlen za svojo sveto vero in cesarja kri preliti; pa nekaj mu manjka, nekaj prav važnega — pre malo marliv je. Bazun srovega pridelka, kterega mu zemlja mila podeli, nima nič, kar bi prodal. To bi ne škodilo toljko ako bi vse drugo, kar potrebuje za obleko tud doma pridelal; alj ravno toga nazaj deva drugim narodam, da ima od dne do dne veče potrebe, pridelk pa zmiram tisti ostane, ker še zmiram večidel zemlo tako obdeluje kakor se je od očeta in deda naučil. Slovenc se pri obdelovanju zemlje še zmiram stare šege derži, pri obleki se pa po novih modah suče. Naši dedi so nosili sukne domačiga pridelka; ovca in oven dala sta mu vovno, ktero so žene, ■ hčeri in dekle po zimi predle; predilo je sam pridelal, imel je hlače pertene. Če si je ravno klobuk kupiti moral, pa ta klobuk je dva roda preterpel; v delavnikih hodil je v bre zovih coklah ; ko je pa o božiču živino zaklal, dal je kožo v stroj , da je imel za nedelo us-njate čevle. Bila je pri ženitvah nar imenit-nejša jed pšenata kaša in štrukel; ni 011 po znal ne kofeta ne punša, ruma ne kakega drugega grunia; vino je pa vselej rad pil, tode dobro je bilo domače v pisani majoliki, ni se oziral po okajenih buteljab.
Tako je bilo nekedaj. Alj nihče ne sme misliti da jaz vse stare šege hvaliti hočem, Bog ne daj! dobro spoznam da so stare šege mnogo napčnega imele; dobro vem da se šege spremeiuijejo z rodmi vred; ne bom ne hvalil brezovih cokel tud ne klobukov z širokimi okraji, ampak vsak pameten naj sodi, alj smo sedaj pri boljšim od naših dedov. Ozrimo se na sadašnji čas.
Nima sadaj Slovenc razun srajce in včasi hlač ne ene niti domačega pridelka na životu.
Vprašajmo da zakaj ne? — Odgovoril bo, da mu obleka drajše hodi, če si jo doma pripravi, kakor če jo kupi. — Zna to resnica biti, alj kako dolgo pa terpijo te pisane cunje? V gojzd se ne sme ž njimi prikazati. Pa naj že bo to, — res je da se obleka za majhno ceno dobi. Alj vprašati moram kaj pa dela kmetijska družina po zimi? dekle vem da nekaj predejo in svinje redijo; pa hlapci po zimi le pre radi praznujejo. Kadar živino oskerbi se okolj peči poslanja. Mnogo pri kmetijstvu prav potrebno orodje je popraviti, mnogo je treba narediti, so grablje, vile itd.
pa kdo bo kaj takega sam narejal — sej se na somnju prav dober kup dobi. Bogme da imamo tako vtraglive ljudi vmed nami, da bi se izjokal nad njimi. Kdo bi verjel, da je v nekimu kraju hlapec, ko se mu je ročnik pri gnojnih vilah zlomil, mlado zasajeno čre šno posekal in je vile nasadil?
Hvala Bogu da še imamo precej veliko število prizadevljivih kmetov, kterim moje besede niso namenjene, ako ravno nečimernost zlo zlo po naši lepi deželi vlada.
(Konec sledi.)
Slavjani.
(Dalje.)
Nada, ktera smo v Poljake v pervi epohi njihoviga razvitja postavili, nas je nekaj raz veselila, nekaj tudi vkanila. Poljaki kot svobodoljubni narod so se vpirali absolutizmu svojih kraljev, kterih moč so z raznimi napravami kratiti skušali. Tako je Vladislav, osla njajoč se na podporo svojiga rojaka nemškiga cesarja, hotel feudalizem na Poljsko vpeljati, k komur ga je narbolj nagovarjala njegova žena ponosna Nemka, ktera tega slavjanskiga nereda, kakor je rekla, prestati ni mogla.
Ali mu je slaba sreča bila. Poljaki ne terpeč feudalizma, so pregnali kralja in ženo njegovo, ki sta oba na Nemško vtekla. Bav-110 to je hotel izpeljati brat njegov Miečislav. Ali vidši izgled brata svojiga se ni hotel po-služitl. sile, ter je bil nakanil z lepo Poljake omamiti in jim dopovedati blaženstvo obso-lutne kraljeve oblasti: ali velikaši in plemiči poljski se niso pustili vldeniti v jarem absolutizma, in tako ni bilo mesta na Poljskim za samovoljnost in v tem obstoji slava, ki ne bode otamnela, dokler bo svet. Ali kakor se skrajnosti (Evtrem) zadevajo, plemiči so od vzeli kralju oblast, seje sami polastili in revne podložnike tako nemilo gnetli, kakor zdaj bosanski spalne z rajo delajo. In to je njih narveči greh, ki jih je na zadnje tudi pogu bil. Ko je tako gerdi aristokratizem ne le Poljski, ampak od Poljakov naprej tudi dru gim Slavjanam prelil, se vsede na prestol mož bistriga uma, blaziga serca in krepkiga ra> mena, ki je, deržaje se keršanske na ljubezni, poterpljenju osnovane politike, slavjanstvo pogube otel. Ta mož je bil Vladislav Jagiello knez litvanski. Pervo njegovo slavno delo je bilo zedinjenje Litve z Poljskim in če prav je to zlo težavno bilo zavoljo raznih naprav tam absolutnih, tukej aristokratiških, je modra politika Jagiellona z ljubeznivim nagovarjanjem in z nctrudljivim poterpljcnjem poravnati znala tako, de se je Litva brez kaplje kervi z Poljskim stopila. —
Ker je Vladislav vidil nered, kteriga je prevelika moč plemičev roditi morala, je skušal z lepim načinam to moč prikrajšati, kar se mu je tudi srečno podalo tako de so ga plemiči kot svojiga očeta spoštovali in ljubili, in to je velika zasluga, ker je z tem osvobodil Poljsko deželo za kaki čas od absolutizma, ki ji je z pogubo žugal. —
Z stopljenjem Litve z Poljskim so bili križaki pruski vso moč na severju zgubili, ker so preobernjenje Litvanov Poljaki na-se vzeli. To se je križanam žal zdelo ter so povzdignili na orožje vse nemške vladarje proti Polja-kam, tako de se je nabralo bilo okoli 150,000 redovne vojske. Poljaki so zbrali tisto malo regularne vojašnje, ter so vsi čez in čez na noge stopili. Ojčyzna (Domovina) to za vsakiga Poljaka čarodelno ime jih je nadahnila ker so 1. 1400 med Tannenbergam in Griin-vvaldam vdarili na Nemce in jih potolkli tako, de jih je kakor zgodopisniki pravijo, 50,000 na borišu ostalo. To je bil smerten vdarec za Križake, ali kralj poljski ni hotel svoje zmage krivo rabiti, ter je sklenil mir s Prusi, kar jim je toliko dopadlo, de so križake kolikor jih je ostalo bilo, sami pregnali in se dragovoljno Poljakam pridružili.
Malo je časa preteklo in glej Čehi, ki so v Žižku podporo svojiga življenja zgubili, so se hotli zediniti z bratji Poljaki in so za to ponudili Vladislavu češki prestol. Ali pravičen kralj deržaje se keršanstva ni hotel tolike krivice storiti Sigismundu, rekoč, de njemu gre češko kraljestvo. Tudi je še svojimu žlahtniku, litvanskimu knezu, ki je bil na Češko šel, de ga za kralja izberejo, prepovedal ta naslov nositi. —
Malo pozneje so prišli tudi Ogri do našiga Vladislava, de naj prime ogersko žezlo, kar je tudi storil z namenam, de bi Turčina, ki je Bulgare podjarmil, Serbije na Kosovim polju razbil in celimu Slavjanstvu z pogubo grozil, vničil in pokončal.
Glavna naloga jagielonske politike je bila namreč hramba keršanstva, torej svobode in omike zoper nevsmiljeniga sovražnika napredovanja in razsvetlenja.
Sin Vladislavov, razbivši Turke, je sklenil ž njimi mir, ki pa nikomur od njegovih zaveznikov dopadel ni, ter so vsi terjali, de se vojska ponovi. — Kardinal Cesarini papežev poslanec, je začel nagovarjati, de se ne-kristjanu dana beseda prelomiti sme in tako se je kralj z zavezniki svojimi pod Varno vtaboril. Boj se začne, naša armada je bila pololčena in sam kralj pade v boju, in tako je verolomstvo zasluženo kazen dobilo. To slišali reče gerški kralj: „Že vidim Turčina v Carigradu." Od tolike važnosti so bili Poljaki kot branitelji keršanstva. — Ljubezen med kraljem in narodam, ktera je dozdaj jagielonsko epoho tako slavno zaznamovala, se preoberne v sovražtvo s podpihova-njem ptujcov. —
Ivan Albreht je imel pri svojim dvoru nekiga Laha z imenam Filipo Buonacorsi, pri-verženca machiaveloviga nauka, kteri je nagovoril kralja, de skruši plemstva moč, kar je (udi storiti nakanil, ker je v boju z Turčinam celo plemstvo pokončati hotel. To se je zaslišalo po celim kraljestvu, kralj zgubi zaupanje in pozneje umerje od žalosti. Njegov nastopnik Sigismund I. zanemari čisto jagi-
elonsko politiko zoper Turke, in ko je kralj hotel vojsko napovedati knezu vlaškimu in moldavskimu in ko narod v vojsko poklice se mu vpre celo niži plemstvo, od kteriga se do 150,000 okoli Lvova zbere in pri ti pri liki tudi pravico glasovanja doseže. Plemstvo po svoji dobri naravi se razide mirno, ali kraljestvo je dobilo rano, iz kterega je giniti počelo. •— V ti obči zmešnjavi stopi na poljski prestol Štefan Batori, knez erdeljski, mož moder in serčen, ki je politiko jagielonsko premenil in na nekaj časa na Itusio gledat počel, de bi jo pogubil, zakaj šlo je zdaj zato, ali ima absolutna, ali pa aristokratiška vlada na severni strani premagati. —
Žalostni nasledki tega, de je tudi niži plemstvo osebno pravico glasovanja doseglo so se pokazali v tem pervim boju. Jvan IV podkupi nektere plemiče, ki so začeli vekati na kralja; de pripravi v pogubo Poljsko deželo, ker vojsko z mirnim carjem napravlja Batori je začel vojsko proti volji naroda, je razbil sovražnika, ali na zadnje od naroda zapušen — je pred kakor je blagonosne naprave v Poljsko vpeljati zainogel, izpustil svojo nevtrudno, od naroda, kteriga je čez vse ljubil, razžaljeno dušo. Če to epoho polj ske zgodovine z pazljivim očesam preidemo bomo vidili, de so Poljaki, če so tudi aristo-kratiške pravice preveč napeli, in včasi se od sovražnikov zapeljati in podkupiti dali, ven dar ideo keršanstva vendno pred očmi imeli in jo tudi v politiko vpeljati se trudili vkljub celi Evropi, ki je v ajdovstvo in gerdi mate rializem pogreznjena bila.
Ker so Busi z raznimi vladarji razdrobljeni bili, so skušali nekteri veliki knezi druge vladarje pregnati in Ruse pod absolutno vlado spraviti, ktero so od Normanov dobro naučili. Temu prizadetju se je vpiral narod, ali zastonj. V tistim času so se vderli Tatari na mogočniga Mšcislava, so ga nabili čez in zez pri Kalki ter so neizrečeno nesrečo nad rusko deželo prinesli. — Pod jarmam teh grozovit-nih in samosilnih gospodarjev ni čuda, de se je ruski narod malo po malo na absolutno vladarstvo navadil. Okolšine so tedej iz Busov sužnje napravile in ne natora, kije čisto slav janska in svobodoljubna. Na konec dolge suž nosti je vstal Ivan III., ki je zlomil tatarsko moč in si je celo Busio podvreči hotel. Ali to ste mu zlo branile dve mogočni in slavni republiki, na kteri se ni derznil šiloma za gnati, temuč posluževaje se zvitosti po navadi Normanov in Tatarov je vsejal razper-tijo med prebivavce tako, de ga je ena stranka kot svojiga podpornika v pomoč poklicala in tako je Ivan dosegel to, de so ga cele republike za podpornika razglasile. Te politike se še dan današni derže ruski cari. — Na to pride epoha, ktere se vsaki Slavjan sramovali mora. Kervoločno vladarstvo Ivana IV. Kdor hoče na tanjko znali divjost Ivana IV. naj bere Mickievičevo prednašanje slavjansko, tam bo našel grozovitne data iz ruskih pisem zajete. Mi samo toliko opomnemo, de je ta grozovitnež napravil trume strelicov, podobnih turškim Janičarjem, ki so na njegovo zapoved po ulicah nedolžne ljudi morili. Dosti bodi rečeno, de je Ivan IV. imel izučene medvede, ktere je po ulicah na gredoče spušal, in se še čez te boje široko smejal. Pokončanje Novogorodske in Pskovske republike je bilo njegovo poslednje slavno delo. — Zakaj niso Rusi vstali na noge junaške in pokončali tolikiga hudobneža? Slavjani od nekdaj svoje vladarje za očete derže, in za to vse njegove tudi nargrozovitniši zapovedi s spoštovanjem izpolnujejo. —
Pisaje od ilirske veje je treba, de razločim zgodovino hervaško od serbske. Hervati pridši v 6. stoletji pod vodstvam petero kne-ževskih bratov iz karpatskili stran v sedajno Hervaško, kjer so Avare premagali in raz-gnali, so padli zavoljo nezložnosti zdaj pod gerški zdaj pod franški jarem; pod svojimi kraljevi so se prizadjali deželo obogateti in
vterditi. Ali v politiški evropejski vagi niso imeli velike važnosti, dokler se niso pod Ko-lomanam z Ogersko deželo zedinili. Znamenito in častno je prizadetje Hervatov, de so branili liturgio od Ivana IV. podeljeno , proti nasilju rimskih papežev, ki so enoličnost v cerkev vpeljati liotli, in za res se je do da našniga dne v senski škofii v Dalmacii in Istrii ohranila. De se je liturgia tudi v Zagrebški škofii v ilirskim jeziku opravljala, ni dvombe in upamo, de ne bo dolgo, ko se bo mili na-rodni jezik zopet v cerkvah slišal. Odkar se je Hervaška dežela s stanovitnimi pogoji Ogersko združila pod Kolomanam, so poka zali Hervati, kaj zamorejo, in obstoj ogerskiga prestola in ustave se mora večidel le njim pripisati. Slavne so imena, z kakoršnimi se malo kteri narod ponositi zamore, naših Šubičev, Frankopanov, Oršičev, Draškovičev, Brankovičev itd. Z eno besedo, Hervati so dosegli slavno ime „antemurale Europae con tra immanissimum christiani nominis hostem."
Serblji pod vlado Nemaničev so imeli za celo 11. 12. in 13. stoletje edini izmed juž nih Slavjanov neodvisno kraljestvo. Narmo-gočniši izmed njih vladarjev je bil Štefan Dušan , kteri je pod svojo vlado okoli raztresene Slavjane zbral, napravil mogočno cesarstvo in se razglasil za serbskiga cesarja. Tudi Serblji so mnogo kervi prelili za keršanstvo. Ko so se Turki leta 1376 vsuli s vso močjo na Carigrad, je poklical gerški kralj Nemce na pomoč, te personificirane ego iste, ali zastojn: priteče tedej k Serbam, ki so berž na boriše hiteli. — Leta 1383 pade na Kosovim Lazar in ž njim pade tudi serbsko cesarstvo. Od tega časa so bili Serbi kot žoga v turških in ogerskih rokah, kakor je temu ali unimu sreča na boju nanesla, dokler jih ni Turčin na zadnje čisto (zunej Cer-nogorcev) pod svojo oblast spravil.
(Konec sledi.)
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Izseje odbora slovenskiga družtva v Ljubljani 13. maliga Travna. Poglavitni
namen današnje seje je bilo posvetovanje : kako naj bi na podlagi novih družtvinih postav, ki so jih presvitli Cesar 17. dan Suša? začasno dali, slovensko družtvo prihodnjič obstalo. Sklep odbora je bil: de naj bo družtvo prihodnjič le slovstvino (literarno), in de naj se 1. razdelk postav tako le glasi:
„ Namen slovenskiga društva je: obdelo vanje in omikanje slovenskiga jezika, in povzdiga domovinniga slovstva (literatureJ in umetnosti."
Scer smo pretresli tudi vse sledeče razdelke postav.
Odbor slovenskiga društva v Ljubljani. Napoved veliciga zbora slovenskiga družtva v Ljubljani. Postavni letni zbor slovenskiga družtva, pri kterim ima po postavi tudi nova volitev predsednikov in odbornikov biti, bo 2. dan prihodnjiga veliciga Travna ob dlesetih dopoldne v stanišu slovenskiga družtva na St. Jakobski-mu tergu, v Virantovi hiši v pervim nadstropji. Častiti udje slovenskiga družtva so tedej povabljeni, obilno priti v zbor, namenjene govore pa odboru saj en dan pred zboram oznaniti.
Odbor slovenskiga društva.
V	Ljubljani 13. mal. Travna 1849. # V listu 30. Slovenije smo ponatisnili
jili iz Novic lep sostavek, v kterim je bilo razloženo, de je pregrešno otroke v neraz-imljivim jeziku svete vere učiti. Poslednje Vovice prineso sledeči odgovor g. kateheta:
V	poslednjim listu „Novic" je neki šolski irijatel svoje neprecenjene skušnje za kate-leta poglavitnih in normalnih šol naznanil, in v svojim sostavku tako znanje k a te h etike razkazuje, de se na pervi pogled vidi, de mora ta en častiti duhoven gospod biti, in po
njegovi skušeni učenosti soditi, je gotovo kdaj kakor katehet mladost osrečoval ali jo pa še osrečuje.
Pač škoda! de si je toliki modrijan ilirski gerb Z kakor šemo na obraz obesel; namest de bi nam bil svoje slavno ime razodel, in nam tako priložnost dal, iz močniga studenca njegove skušnje in učenosti zajemati. O Kader bodo šolske svetvavce volili, naj „Novi-ce„ *) nikar ne pozabijo, tega moža posebno priporočiti,2) take bistroumnosti bi ne bilo mogoče nadomestiti. Kakor hitro namreč častiti gospod prebere pismo svojiga prijatla, in najde , de so častitljive gospe nune in gosp. katehet v Loki le slovensko spraševali, že tudi za gotovo ve, de v poglavitnih in posebno v naših normalnih šolah kateheti mladost le v ptujim, nerazumljivim jeziku keršanske resnice uče.3)
Kaj ne, častiti gospod! taki kateheti so gerdi nemškutarji, kterim je nemčija dražji, kakor pa sreča blage mladosti ? 4)
Ali mar res mislite, de imate le Vi in nekteri ultra5) Sloveni občutljivo serce in ljubezen do mladosti ? Ali mar res verjamete, kar bi radi, de bi svet verjel, de ga ni ne v poglavitnih, ne v normalnih šolah kateheta, kteri bi ne (sic!) vedil presoditi, koliko je mladosti mogoče storiti, in kaj je za-njo potrebno in koristno? Ali mar res mislite in verjamete de naprejpostavljeni šol in cela vlada res tako brez vse vesti delajo, de take napake zapovedujejo, alj pa saj terpe?
Častiti gospod, Vi razkazujete po tem takim ali veliko nevednost, ali pa hudobno voljo; oboje ni — ako ste — duhovnu nič pristojno. 6)
Pridite gospod! k našim šolskim spraševanjem , če Vam je drago, in vidili bote, kako naši mladenči, ne le to, kar ste jih za gra-dam čivkati slišali, ampak tudi to, kar se jim še zraven h katekizmu pove, v nerazumljivim 7) jeziku tako gladko ®) pripovedujejo, de bote Vi in tavžent Vaših prič omolknili. Sicer pa ne išemo Vaše hvale, ne bojimo se Vaše graje, dokler spoštujemo in spolnujemo dolžnost in postave.	A. Reš.
J) Modra glava ne praša po imenu pisavca, temuč le potem, kaj in kako je pisano; po imenu barajo listi, ki so vajeni jurare in vevba magistri. V časopisih sploh ni navada podpisovati se.
Vred.
*) Kar mi gospoda ^ poznamo, bi bil gotovo vredin ud šolskiga svetovavstva na Krajn-skim, posebno zato, ker bi ta gospod, kar — na priliko — šolske bukve vtiče , v svetovavstvu ne bil le dober svetovavec, temuč tudi sain tako iz-verstin pisavec, de jih na celim Slovenskim ni ravno veliko enacih.	Vred. Novic.
2)	Le iz takih mož, ki imajo glavo in serce, naj bodo duhovni ali ne, učitelji ali ne, se morajo šolski svetvavci izbirati; zakaj ako se možje, ktere hvaliti bi g. odgovornik vtegnil pripravljen biti, v šolski zbor denejo, je boljši, de ga Slovenci nikdar ne dožive.	Vred.
3)	Častiti g. odgovornik sam tega v svojim
odgovoru ne taji.
Vred.
4)	Zakaj pa g. odgovornik odkrito in na ravnost ne reče: Ni res, de bi mi slovensko mladost po nemško učili?	. Vred.
5)	Kaj si pač misli g. odgovornik pod besedo ultra Sloveni ? Slovencu mora za Bogam (in g. £ se ravno čez to pritoži, de se sveta vera za sredstvo učenja nemšine rabi) narsvetejši biti slovenska domovina iu narodnost, vse drugo na tem svetu mu mora za tema dvema biti.	Vred.
B) Mimogrede opomnimo, de se tudi pričijoč odgovor, kjer se od sem itd. bere, duhovnu posebno pristojniga ne kaže.	Vred.
7)	Hvala Vam! de sami spoznate. Vred.
8)	Tu gre zahvala le dobrim slovenskim glavicam. De tega, kar po nemško odgovarjajo, nič ali saj dobro ne razumejo, je častiti g. odgovornik sam priterdil, in tudi nihče pošten odreči ne more. Ali je pa tako učenje fantiču v prid, in ima mar dosti veči ceno, kakor posnemanje človeških glasov s kakšno govorno mašino, od ktere smo že včasi brali?	Vred.
9)	Škoda, de nam častit, g. odgovornik ni razložil, ali saj omenil teh postav, ki toliko enakopravnosti okljubujejo! Tudi še moramo opomniti, de je ta odgovor Lloydovim dopisaču H. C. iz Ljubljane tako dopadel, de ga je hitel prestaviti in na Dunaj poslati. Velika čast!	Vred.
Odperto pismice Slovenii (poslano). Ker sira prepričan, da se za vsaki slan, bodi si gosposki al kmečki enako poteguješ, tak Ti hočem na znanje dati, kar se je z mano v poprejšnimu, in v temu letu godilo.
Na svetiga Miklavža dan poprejšniga leta me je dal gospod komisar Ogrinc v ječo zapreti, brez da bi bilo spričano, da sim kaj pregrešil, in me je tri dni v ječi pustil, brez da bi me bil zaslišal, tretji dan še le se mu je poljubilo, me iz ječe izpustiti, in nisim vedel , zakaj da sim bil zapert. — V novi ustavi sim bral, da je vsakimu deržavljanu torej tudi kmetu osebna svoboda zagotovljena; naš komisar pa ne ve, kaj de je svoboda, ker uboziga kmeta kakor hudo zvir zapira. —
Mi kmetje smo mislili, de imamo za naprej tudi pravico divjo žival loviti, zavoljo tega sva z enim mojih tovaršov, dvema lov-cama, ki sta po naši gmajni s puškami na ramah hodila, puške vzela. Komisar Ogrinc je nas dal potem 30. dan Grudna poprejšniga leta zapreti, in me je koj drugi dan zaslišal; jaz sim mu svojo pregreho obstal, in sim mu tudi obljubil, da bodem puško komisarju od-rajtal.
Ce sim ravno zabit kmet, vonder mislim, de gospod komisar ni imel pravice me zapreti, ker sim radovoljno v pisarnico prišel, in ker sim gruntar, kateri zavoljo majhne pregrehe ne bode pobegnil. Gospod komisar ni moje besede poslušal in je rekel, da bodem tako dolgo zapert, dokler ne bodem puške prinesil.
Še človek telečje pameti lahko prevdari, de zapert človek ni v stani reči prinesti, ka-tira je dve uri dalječ od ječe skrita, gospod komisar pa še tega ni pomislil, in me je 11 dni v ječi pustil, 11. dan mu je še le v glavo padlo, me iz ječe izpustiti, pa še takrat sim mu mogel o goldinarjev zastaviti, da bodem puško nazaj prinesel, katero sim tudi prinesel in komisarju izročil.
Gospod komisar ima Žužemberski lov v najemu in lovci, katerim smo puške vzeli, so bili v službi gospoda komisarja, puške pa, katere smo Iovcam vzeli, so bile komisarjove.
Dolžnost komisarjova je bila, me zaslišali, in ker sini vse obstal, kaznovati, pa ne 11 dni nepostavno v ječi zapertiga imeti, tudi mislim, da ni imel komisar pravice me zapreti, ker nobeden v svoji reči soditi ne sme.
Vprašani Te ljuba Slovenija, al poterdiš ravnanje našiga komisarja, če Ti še nadalje povem, da me je zadnjič iz samiga sovraštva pri rekrutiringi, če sini ravno nepogojno od vojašine rešen, med nepogojno k vojašini zavezane vtaknil. —
Po takim nepostavnim ravnanju bi mogli tudi duhovni, sodniki in drugi nepogojno od vojašine rešeni belo sukno nositi, ako bi se enimu ali druzimu komisarju poljubilo, njih med nepogojno k vojašini zavezane vrediti. —
Vprašam Te še enkrat, ne zasluži komisar Ogrinc, da bi mu gosposke slovo dale, ker za nobene postave ne mara, in le po svoji termi nepostavno ravna. —
Iz Trebanskiga kantona na Dolenskim.
Janez Gregorčič.
* Novice herv. dalm. slav. pišejo: Na Bansko svetovavstvo je prišlo te dni slovensko pismo od Ljubljanskiga mestniga magistrata, kar je lep dokaz, kako naši bratje Slovenci napredujejo. — Ali to pismo nam je ob enim tudi lep dokaz neznanosti, ktera se na neki pošti znajde. Na pismu je bil nad-pis: „Slavnomu banskomu veču." To je hotel neki poštar prestaviti v nemški jezik, de bodo drugi vedli, komu je to pismo namenjeno, ter napiše pod slavjanski nadpis: „Slovenischer Verein in Agrarn."
„Lloyd piše: Dunaj 18. Aprila. Nemški narodni zbor je prijel ustavo , po kteri se imeniten del austrijanskiga cesarstva, v kterim prebivajo Nemci in tudi Nenemei, Nemčii prida.
Če je res temu tako, gotovo. Vred.
On je sklenil, de ima novo deržavo Cesar vladati. Dedišno čast nemškiga cesarja je izročil rodovini Hohenzollern. Zadnjič je izrekel, de ta ustava vse neodrekljivo veže, in de torej nobeniga pogovarjanja z nemškimi vladarstvi treba ni.
Nemška ustava loči torej nemško Austrijo od nenemške Austrije. Ona postavi Dunaj, poglavitno mesto našiga cesarstva pod žezlo vladarja, kteri ima svoj sedež v Berolinu. Ona stori iz Cesarja Franca Jožefa vazala kralja Friederika Vilhelma IV. Ona nas pripelje v ozko zvezo z Limburgani in Šlezvik-Holstejnam, med tem ko mejne kole zabije na sredi Bonave, pri Lajti in Moravi." Obre-kvavci Slovencov, to berite, položite desnico na persi, in povejte, če imate vest; kdo zamore reči, de je ravno to, kar zdaj ministerski časopis spozna, že lansko leto mesca Sušca in Aprila govoril, razširjal, opominjal, med tem ko ste vi nemško bandero razvijali ? Ali niso bili to Slovenci in zlasti Slovenske družtva na Bunaju, v Gradcu, v Ljubljani? Slovenci smo ostali stanovitno enih misli!
* G. Lašan piše iz Frankobroda, de si ne pusti od (8) ministrov predpisovati, kdaj ima domu iti, de bo marveč svoje (7) volivce za to prašal.
x—y. Pretečeni teden bi se bila kmalo velika nesreča v Ljubljani pripetila — ali Bog nam je prizanesel.---V Ljubljanskih nemških novicah namreč so bile neke dogodbe, ki Parmo zadevajo, pod naslovam: Sardinsko kraljestvo natisnjene in ta nedolžna pomota so neki gospodje berž Bog kakim naklepam pripisovali.
Hervaška in slavonska dežela.
„Agramer Zeitung" piše: Sliši se, de je ministertvo sklenilo, serbsko vojvodstvo v versto samostojnih kronskih dežel prijeti in tudi nektere reči v dani ustavi premeniti, ktere jugoslavjanske dežele poprejšne ogerske krone zadevajo.
Serbska vojvodiua.
Novica se poterdi, de je Stratimirovič na Šajkaški zemlji Magjare čisto potolkel in raz-gnal. Serbska vojska se je zbrala v občinah Vilovo, Mošerin in Titel. Perčel seje s svojo trumo bližal Vilovu. — 13. t. m. ob 2 se zažene Stratimirovič na Magjare iz mošorinske in vilovske strani. Boj je bil vroč. Za 8 ur so bili Magjari povsod pobiti. So obernili ledja ter so se raztekli na tri strani. Zgubili so več sto mertvih, Serbi imajo le 13 mertvih in 40 ranjenih. „Lloyd" oznani to dogod-bo ter pristavi, de je žalostno, de 8000 cesarskih vojakov (pod Albertam Nužanam) tega storiti ni moglo, kar je serbski vodja z dobrovoljci na ravnost storil, in de se ima tak vodja ki je čast c. k. armade omadežval, na dogovor poklicati.
V	v
Ceska dežela.
Iz Prage 18. t. m. Na čast rojstva Ferdinanda Bobrotljiviga je sklenilo mestno svetvavstvo razsvetliti svetovavnico, kar je je tudi razglasilo. Berž na to je pa izdano bilo oznanilo grofa Brandisa, de se Nj. V. zahvali za to vdanost, zavoljo težkih časov pa želi, de bi se to opustilo.
Vendar je bila Praga prav slavno razvet-Ijena, sosebno obilo in lepo pa mesčanska beseda in svetvavnica. Slovanska Lipa je imela primerne transparente. Nismo prijatli golih svečanost, ali takrat smo vpili iz polniga ger-la Slava temu, kije d a 1 n a r o d am n a z a j njih pravice. To naj pokaže, de je močnejši kot vse duh časa.	(Nov. Slov. L.)
18. t. m. je prišla v Prago nadvojvodinja Sofia, mati sedajniga cesarja, njega mlajši bratje in pa nadvojvoda Ludvik. Na Cesarja Franca Jožefa so se Pražani tudi zanašali, ki pa peršel ni.
Narodna Pražka straža je sklenila Badec-kimu na čast spominik v mestu postaviti.
Br. llieger je šel čez Frankfurt v Pariž.
IVIoravia in Silezia.
Bružba sv. Cirila in xWetuda se lepo širi na Moravskim. V velkim zboru 17. t. m. so se družbine postave prenaredile. Natisnemo tukaj naslednje razdelke:
I.	Ta družba ima namen, omikati ljudstve na Moravskim, kar doseči skuša z izdajanjem bukev, časopisov in umetalnih del, z ustanov-ljenjem knjižnic, bravnic, naravopisnih in umetalnih zbirk.
II.	Udje družbe in njih dolžnosti. Udje družbe so: ustanovitelji, delavni in pripoma-gajoči udje.
a)	Ustanovitelj postane, kdor 100 gold. ali na enkrat ali delama narmanj 10 gold. na leto v 10 letih položi.
b)	Belavni ud postane, kdor vsako leto 5 gold. plača, ali kdor se od odbora zavoljo zaslug sprejme kot ud družbe.
c)	Pripomagajoči ud postane, kdor vsako leto 2 gold. odrajta.
III.	Kaj podaja družba svojim udam?
1.	Slednji ud družbe brez razločka ima pravico deležnosti pri očitnih posvetih, delati predloge in glasovati.
2.	Ustanovitelji in delavni udje dobe knjige in druge dela od družbe izdane zastonj; pripomagajoči udje pa za dober, od odbora odmerjen, kup. i. t. d.
Ogerska dežela.
„Slovenski Pozornik" piše: Te dni so nas obsipali z dopisi iz vseh strani Slovaške dežele, ki vsakiga zvestiga Austrijana in Slav-jana z žalostjo napolniti morajo. O, hudo je na Slovaškim, de hujši v času narveči slave madjarstva Ianskiga leta ni bilo. Uradi župa-nijski so s košutovim duham navdani; tlačenje na verne Slovake od te strani je veliko; ali naše dobro ljudstvo se bojuje, terpi in upa, de iz milosti božje pridejo enkrat boljši časi. Hujši nam ne more biti, kakor do zdaj! Na dokaz tega podamo nekoliko iz teh dopisov:
Modra 11. t. m. Bavno smo dobili pismo iz Zay-Uhrovca, de je te dni k tamošnji-mu učitelju, očetu našiga Stura prišel uradnik L—y rekoč: de preiše: če nima pisem od svojiga sinu, ker de je na kneza Vindišgreča pritožba zoper Stura in Hurbana prišla, de cummunismus razširjata.
Vel ki Honth. 6. t. m. Prevzetnost žu-panijskih uradnikov je že narvikši stopnjo dosegla, de Slovake še hujši kot poprej zatirajo. Tu imate primer. Gosp. fajmošter v B—ah, čisto slovaški vasi, je poslal slovaški prijemni list na urad.
Na to ga je županijski uradnik P—y z pisma m osramotil in mu z ječo žugal kakor panslavistu. O Bog! ali je to naša enakopravnost?
Iz Sariša 10. t. m. Ti dnovi so bili za naše dobrovoljce zlo vroči, zakaj iz vseh strani so vreli Madjari na Prešov, od Slovakov pod Bloudkam obseden. Košice in Le-voča so bile že pred tednam v madjarskih rokah.
Dolgo časa so se Slovaki terdno deržali, ali v velko Saboto so vderli Madjari z 4 štuki na enkrat od Levoče in od Košic na Prešov, tako de so se naši ki le eniga štuka imeli niso do Bardejova vmakniti mogli. Tode v kratkim pride nam pomoč; prednja straža pod generalam Voglam je že ogersko mejo prestopila.
Ptuje dežele.
VFlorenci je ljudstvo diktatorja Guerazzi pregnalo in zopet postavno oblast nadvojvoda toskanskiga spoznalo in vstanovilo.
Genova je čisto podveržena zopet pod oblast sardinskiga kralja.
Frankobrod na Majnu. 24 nemških vla-(larstev (Baden, Hessen-Darnistadt, Kurhes-sen in druge male) je izreklo zadovoljnost z sklepam nemškiga zbora, kakor tudi s tem, de hoče Pruski kralj na čelo nemške zvezne deržave stopiti.
Več austrijanskih p os Ianco v je sklenilo v Frankobrodu ostati in na boljši vreme v narodnim zboru čakati. Nekaj se jih je pa vendar našimu ministerstvu podverglo, in sklenilo , odstopiti in odstop zboru naznaniti.
V Šlezvik-Holštejnu nemško orožje dobro napreduje in Danci se povsod vmikvajo.
M e p o 1 i t i £ k i ti e 1.
Rojakom.
Ko novino obdeluje, Mnogo preterpi ratar,
Roka žuljev zatekuje , Celo taja vroči žar.
Marsikaki tern ga rani, Marsikaki prasne berst,
Preden gojzdi so pregnani, Preden germ se ogne čverst.
Marsikrat olare lica, Mnogo roka plug verti,
Preden upno zerna klica V mehki brazdi zeleni.
Vendar delati ne neba,
Trud ne straši ga , ne žar;
Dan na dan se mamo peha In priganja volov par.
Leta voz se urno giblje - ■ Glej! ko pride spet serpan,
Zlata se pšenica ziblje,
Kjer je pred bil ternja stan.
Zdaj z ženico pregleduje Blagonosni žita val,
Radost mu sereč vzdiguje, Mu zalije truda žal.
In še pozni vnuk ga slavi , Rad od deda govori,
Rože na gomilo stavi, Duši sveti raj želi.
Ko napoči čas pomladi, Zapusti bučela panj, Najti medne zelenjadi Preletava hrib in plan.
Malo trave je po trati,
Redek se še kaže cvet, Ojstre burje se je bati, Še iz dolov žuga led.
Ona pa, za svoje vneta ,
Se težave ne boji ; Po resici urno leta, Pridno bere slad sterdi.
In doma sestrice krepi.
Slabe oživljuje z njoj — In ko pride traven lepi, Jo že ves spremljava roj.
Roj, od nje oteti glada
Z njoj po cvetju zdaj šumi, Znaša vkup potoke slada, Glasno hvalo jej buči.
Pusto naše domovine Širi dušno se polje ,
Mnoge čakajo novine In ratarjev hrepene.
Manjka domorodne piče , Vlastnih virov grešamo;
Mladi zarod milo kliče — Kdo ga sliši vsmiljeno ?
Dragi bratje in rojaki, Sini slavne matere!
Zgrabimo orodje vsaki, Truda ne strašimo se!
Pasti morajo zavire,
Plašno zginuti v pobeg,
Kakor germ pod ostjo skire, Kot pred solnčuim žarom sneg.
Težko je sicer začetje , Naj bolj peče pervi trud;
Vse pak zmaga prizadetje , Vsili vse poguma čut.
In nobena noč imena Rodomila ne vtamni,
Večna bode Samu cena, Vekoma Prešern živi.
Podgorski.
Knjiga splošnih deržavjjanskili postav.
§. 239.
Obrajti se morajo na vsako leto alj naj pozneje v dveh mescih po njega izteku z vsemi potrebnimi skazali varstvini sodnici izročiti. V
teh obrajtih se morajo prijem in izdavek, ostanek ali pomanjšanje istenge natanjko zaznam-vati. Ako premoženje maloletniga kupčijo ob-seže, se ima sodnica z predloženo poverjeno sklenitvijo obrajta, ali s tako imenovano bilanco , zadovoljiti, in taisto skrivno imeti. Proti varhu, ki v odločenim času obrajt položiti opusti, se je okolšinam primernih pravnih silnih sredstev poslužiti.
§. 240.
Če maloleten v različnih deželah nepremakljivo blago posestva, česar oskerbništvo je enimu samimu varhu zaupano, mora varh za vsako deželo poseben obrajt peljati in 011-dašnji oblasti predložiti: vender mu je prosto v prid maloletniga ostanek v eni deželi leže-čiga premoženja, v drugi deželi porabiti. 241.
Varstvina sodnica je zavezana obrajte var-ba po posebnih predpisih od oseb v obrajtu znajdenih in umetnih pregledati in popraviti dati, in odkaz čez nje varhu naznaniti, g'. 242.
Če se je v obrajtih kaj pozabilo ali ka-koršna koli druga pomota zgodila, ne more ne varhu ne maloletnimu v škodo biti.
243.
Maloletni ne zamore ne kakor tožnik ne kakor tožene pred sodnico priti; njega mora varh ali sam namestvati ali po drugimu namestili dati.
§. 244.
Maloletni ima sicer pravico z perpušenimi deli brez pripomočka svojiga varlia, sebi kaj pridobiti; vender pa brez poterjenja varstva ne zamore ne kaj svojiga oddati, ne kakšne dolžnosti na se vzeti.
§. 245.
Sosebno ne zamorejo maloletni brez dovoljenja varstva nobeniga veljavniga zakona skleniti. (§. 49-51.)
246.
Ako se je maloleten tudi brez dovoljenja svojiga varlia k službi zavezal, ga varh brez važniga vzroka pred postavno ali pogojeno dobo ne more nazaj poklicati: z tem kar si na ta ali drugi način z svojim pridani pridobi, kakor tudi z tistimi rečmi, ki so mu po doseženi dorašenosti k njegovi rabi izročene bile, zamore prosto ravnati, in se zavezati.
§. 247.
Maloletnimu, ki je dvajseto leto življenja izpolnil, zamore vikši varstvo čisti osta-nek njegovih dohodkov v lastno prosto osker-bovanje prepustiti. Zastran tega njegovimu oskerbovanju zaupaniga zneska ima pravico se iz lastne moči zavezati.
§. 248.
Maloletni, ki se po izpolnjenim dvajsetim letu pri kakim opravilu polnoletniga dela, je za vso škodo odgovoren, če drugi del pred sklenitvijo opravila ni mogel še le zastran resnice tega terdenja poprašovati. Sploh je on tudi v obziru na druge prepovedane djanja in škodo s svojim pregresenjem napravljeno s svojo osebo in s svojim premoženjem odgovoren.
249.
Varstvo konča popolnama s smertjo maloletniga. Če pa varh umerje ali se odstavi • se mora po predpisu postave (§. 198 ino 199) drugi postaviti.
250.
Varstvo konča tudi, če oče, nekaj časa zaderžano rabo svoje oblasti zopet prevzame (§. 196.)
§. 251.
Varstvo vgasne tudi berž, ko je varvanec polnoletnost dosegel. Vender zamore varstvina sodnica na prošnjo ali na zaslišanje varlia in žlahtnikov, zavoijo slabosti telesa ali duha varvanca zavoljo zapravljivosti ali zavoljo drugih važnih vzrokov, nadaljevanje varstva, za daljši in neodmerjeni čas, vkazali. Ta vkaz se mora pa v primerni dobi pred doseženo polnoletnostjo javno oznaniti.
§. 252.
Malolclnimu, ki je dvajseto leto izpolnil, zamore varstvina sodnica po zadoblenim nasvetu varlia in po okolšinah tudi naj bližnih žlahtnikov spregled starosti dovoliti, in za polnoletniga ga izreči. Če oblast maloletnimu opravo kupčije ali obertnije dopusti, je s tem ob enim za polnoletniga spoznan. Izrečenje polnoletnosti ima popolnama enako pravno moč s doseženo pravo polnoletnostjo.
Odstavljenje varha sklene sodnica v nekterih primerlejih uradno, v drugih, če se za taisto prosi.
254.
Varh mora uradno odstavljen biti, če varstvo proti dolžnosti oskersbuje; če je za nepri-pravniga spoznan, ali če se pri njem taki za-deržki pokažejo, kateri bi ga bili po postavi od prevzetja varstva izločili.
255.
Če se mati, ki ima varstvo čez svojiga otroka, zopet omoži, mora to ona sama, ali sovarh varstvini sodnici naznaniti v presojen-je, ali se ji ima nadaljevanje varstva dovoliti ali ne.
256.
Če sta zapustnik ali sodnica varha le za kaki čas postavila, ali ga na kaki zaznamvan prigodek izločila, se mora taisti odstaviti, kakor hitro je ta čas pretekel, ali se zaznamvan primerlej zgodil.
257.
Če v dobi varstva taki vzroki nastopijo, ki bi bili varha po postavi od prevzetja tistiga oprostili ali izločili, ima on v pervim primer-leju pravico v zadnjim pa dolžnost za odstavljenje prositi.
§. 258.
Varhu, kterimu je bilo varstvo kakor doz-devnimu naj bližnimu žlahtniku maloletniga naloženo, je prosto poznej najdeniga bližnjiga in pripravniga žlahtnika na svoje mesto na-svetvati: bližji žlahtnik pa namu nobene pravice terjati, de bi mu manj bližni žlahtnik že nastopljeno varstvo prepustil; drugači ko bi bil pred zaderžan, se oglasiti.
259.
Mati ali brat zamoreta, če sta ob času postavljeniga varstva še maloletna bila, po doseženi polnoletnosti se za varstvo potegniti. Tudi je vsakimu žlahtniku prosto, če je sodnica nežlahtnika k varstvu poklicala, se med enim letam za prevzetje varstva oglasiti.
§. 260.
Ako se maloletna omoži, prevdari sodnica ali se ima oskerbništvo zakonskimu družetu prepustiti (§. 175.)
261.
Varh zamore pravdama le konec varstvi-niga leta, po tem, ko je njegov naslednik o-pravništvo premoženja redno prevzel, od varstva odstopiti. Če pa sodnica za varnost osebe ali premoženja potrebno previdi, mu taisto berž odvzeli zamore.
§. 262.
Varh je zavezan nar dalj v dveh mescih po dokončanim varstvu, končni obrajt sodnici podati in dobi od taiste, po spoznani pravosti pismo čez pošteno in redno opravljanje svojiga vrada. To pismo ga pa od dolžnosti iz kakiga poznej razodetiga goljufniga djanja ne od-veže.
263.
Na konec varstva je dolžnost varha, premoženje polnoletnimu ali novimu varhu proti prijemnim listu izročiti in to sodnici skazati. Napravljen zaznamnik premoženja in poterjeni letni obrajti so vodilo pri tacih izročbah. §• 264.
Sploh ima varh le za svoje zadolženje in ne tudi za zadolženje svojih podložnih odgovoren biti. Če je pa vedama nepripravne osebe v službo vzel, če je take obderžal, ali če ni silil na povračilo od njih napravljene škode, je tudi zastran te nemarljivosti odgovoren. 265.
"Tudi varstvina sodnica, ki je svoj vrad v škodo maloletniga zanemarila, je za to odgovorna , in če drugih sredstev za povračilo ni, škodo poverniti zavezana.
§. 266.
Marljivim varham zamore sodnica iz prihranjenih dokodkov primerno letno plačilo pri-spoznati; vender ne sme to plačilo nikoli več kot pet od sto čistih dohodkov znesti in naj vikši štiri tisuč goldinarjev na leto doseči.
# Zastran heksametra , kteriga v zboru o Slovenskim pravopisu (list. 30. Slov.) Kroparski poslanec izreče, nam jc poslal neki g. Kropčan naslednjo versto:
Ni res temu tako, pri nas pravimo: voda — ne loda.