Marica II. : Trmoglavjc. 387
Trmog-lavje.
Spisala Marica II.
'osti starišev se veseli, trdne volje, katero javljajo njihovi otroci,
mene, da se gotovo razvijejo i v trdne značaje. Ako se pa
ti pojavi takozvane trdne volje, kateri najčešće niso drugega,
nego poskusi svojeglavnosti, gledajo s takim pogledom ali pa'celo
prezró, razvije se iz njih pravo pravcato trmoglavje, upornost in
slednjič kljubost.
Tak človek, ki vzlic vsem protivnim razlogom in dokazom
¦ostane pri svojem mnenju in svoji volji, je trmoglaven. V otroku je
trmoglavnost prav za prav celo naravna lastnost, ker po svoji slabi
pameti in pičlih izkušnjah otroci ne morejo preudariti protivnih raz-
logov, kateri omajujejo trmo in baš radi tega se morajo neprestano
vaditi, da se podrejajo vzg-ojitelju, to je, da so pokorni. Kakor hitro
se je zamudil pravi trenutek, preide trmoglavje v navado. Da, da,
saj to je prav lepo in kako nam ugaja, če ima človek lastno voljo,
lastno mnenje, da ne živi kakor opica, ki ni kimovec, kateri ti pritrja
zdaj, če mu rečeš, da je nebo plavo, črez pol ure se pa strinja s
teboj, da je zeleno. In sosebno, ako vodi tako kukavico koristolovje,
je to jako nemoralno in nevredno človeka.
Vzgojitelj mora gojenca osvobojati in vzgajati iz njega človeka,
kateri se ne le zna, ampak se tudi hoče ravnati po lastnem prepri-
čanju na podlagi lastnega razuma brez ozira na desno in levo. Spoš-
tovati je treba gojenčevo stremljenje po svobodi, po neodvisnosti, a
vendar ne zaupati preveč v voljo tam, kjer je še prav za prav ni.
Ako se otrok vstavlja temu, kar je proti prepričanju, ako iztika po
vzrokih, da, še pomagati se mu mora in ga navajati, da razmišlja
sam. Zakaj je n. pr. vzgojitelj odredil v tej ali oni zadevi tako in
ne drugače. Ako se pa pripeti slučaj, da se gojenec upre, ne kaznuj
ga, ne da bi se prepričal, zakaj je otrok ravnal tako. Recimo n. pr.
da je zvečer. Hipoma potrebuje mati česa iz druge sobe, kjer je pa
temno. »Hajd, Tonček, idi in prinesi!« Tonček pa ne gre in ne gre.
Mati se razjezi, preti mu s kaznijo za pokoro, kar pa se noče prijeti
mladega grešnika. Slednjič pa materina sveta ali krivična jeza —
bomo že videli — vzkipi do skrajnosti, roka se dvigne in pade,
Tonček zajoče, mati pa si gre sama po predmet, ki je zakrivil ta
prizor in potem se huduje dalje časa nad »porednežem«, odteguje
mu svojo naklonjenost. Oh, kako napačno ! ^Materina jeza ni bila
sveta, ker Tonček ni bil uporen vsled trmoglavja, ampak radi tega,
388 Jlarica II. : Trmoglavje.
ker ga je bilo strah iti v temno sobo, česar pa ni mogel povedati,
ker ga je bilo nekaj sram, nekaj pa je bila kriva mati, ker ga v
svoji jezi ni vprašala po vzroku. Ako bi se pa bila malce premago-
vala, napredovala bi ob vzgoji svojega otroka v dvojnem oziru. Prvič
bi bila lahko delovala napram plašljivosti in pa njen Tonče ne bi
napravil prvega koraka v naročje trmoglavja, kar je provzročila mati
s svojoj nepremišljenoj kaznijoj, kajti otroško srce, čute se kaznovano
po nedolžnem, zakrkne in postane svojeglavno, uporno, kljubostno.
Ako torej hoče vzgojitelj uspešno delovati proti trmoglavnosti,
mora najprej iskati, kje tiče njene korenine. Dostikrat je vzrok trmo-
glavnosti bolezen ali sploh bolestno stanje, najsi bo duševno ali
telesno, ker se bolan človek nima tako v oblasti kakor zdrav. Sploh
se pa lahko trdi, da odrasli pokvarijo otroke v tej točki celo lastno-
ročno. Ali so ž njimi preveč prizanesljivi ali pa prestrogi. Tukaj je
torej treba mnogo previdnosti, katera mora na vsak način upoštevati
otrokovo individualnost. Vse ni za vsakega ; tega pretrese že hud
pogled, dočim se onega ne prime niti šiba. Kar je dobrega v otroš-
kem stremljenju po samostojnosti, mora se gojiti in razvijati, slabo
in le slabo se mora iztrebljevati in baš pri svojeglavnih otrocih se
lahko najlažje zabrede. Vzgojitelj mora biti dosleden, kajti omahljivost
vzgojiteljeva je največja zaveznica in zaščitnica gojenčeve svoje-
glavnosti.
Trmoglavje začno javljati otroci okoli tretjega leta. Tukaj je
umestna najstrožja in najdosledneja disciplina, kajti na tej starostni
stopinji se svojegavnost nikakor ne more streti s prepričevalnimi
dokazi. Ako pa sta vzgojitelj in gojenec premagala to krizo uspešno,
tedaj je svojegavnež ozdravljen za vedno.
Povsem napačno je tudi, ako vzgojitelj kaže upornemu otroku
dneve in dneve zlovoljen obraz. Kakor se ne sme trpeti pri otrocih,
da bi kuhali jezo v sebi delj časa, prav tako si tudi vzgojitelj ne
sme dovoliti kaj takega. Z blagohotnim postopanjem in ljubeznijoj
opravi se več, nego s hudoj besedoj in še celo v izvrševanju kazni
naj otrok ne vidi strasti in jeze, ampak samo dobroto, resnost in
trdnost. Gojenec mora nadalje živo čutiti, da s trmoglavjem ne do-
seže prav ničesar, temveč da si kar naravnost škoduje.
Trmoglavnež igra v življenju nehvaležno ulogo. Ni hujšega
stališča, nego če je človek navezan tako ali tako na svojeglavno
osebo, katera s svojimi trmami draži in ogorča druge in trapi sebe.
V otrocih izvira trma iz nevednosti, v odraslih pa iz zlobnosti. Ako
je v družbi le jeden, ki kljubuje, pokvarjena je takoj vsa ugodnost,
A. Cjehanovič: Mstinski močeradi. 389
kajti proti nevednosti se laliko deluje, uspeh ni celo izključen, a
napram zlobnosti je človek brez orpžja.
Svojeglavna in trmasta oseba naj si pa nikar ne domišlja, da
je trma isto, kar se naziva značaj, ampak da je mnogo prikladnejše
ime za trmoglavje . . . neolika in neomika.