fStolni dekan dr. Ivan Mlakar. Mož za možem pada, Ni dolgo, odkar smo položili prof Robifia v liladni grob, \n že zopet stojimo ob ¦sveže skopanem grobiu, v katerega smo zagrebli telfi.jne ostanke stolnega dekana dr. Ivana Mlakar, Oba sta bila iz garde starih, po&tenili rodoljubov, koja je doigo vrsto let imela v javnem, političnem življenju Slover.skega Stajerja prvo in odločilno besedo, in ko ^o se razmere spremenile, ostala zvesta svojim načelom, ki so našle izraza v kratkem, a jedernatem programu. Vse za vero, dom, cesarja! S smrtjo dr. Mlakarja pa naž list ne žaluje sair.o za odličnim rodoljubom, amj»ak mnogo v«5, naSc vezi ž njim so bile tesnejše. 'Mi objokujemo obenem iZ^ubo bivšega našega dolgoletnega urednika. Od lcta 1885 do februarja I, 1894. ko je prevzel uredništvo ^edanji slatinski nadžupnik Fr. Korošec, mu je bil pocojni dr. Mlakar marljiv in skrben uredniK. V istem čiisu je pomenjalo uredništvo našeaa lista tudi \odstvo spodnještajerskih Slovencev, kajti listu iuro stale ob strani nobene politi'6ne in nepolitične orgamza•jije, kakor dandanes, ampak: urednib ,,Slovenskega Gospodarja" je bil primoran, da je dajai pravec vsemu našemu javnemu življenju. Mesto uredirika pri ,,Filovenskem Gospodarju" je bilo zvezano z veliko odgovornostjo, in razvoj naSega naroda v onih letih kažp, da se je dr. Mlakar v polni meri zavedal svoje odgovornosti ter važno mesto izpolnjevai z najvecjo vostnostjo. A tudi pozneje, ko >ii bil več uredjiik, je h'egova beseda veliko zalegla v zboru siovenskih vodoljubov in politikov, kajti razpola.gal je z izredmn zuanjem spodnještajerskih razmer in dolgoletno izknšnjo o obravnavanju javnih zadev, NaŠ list 6uti danos v sebi dolžnost, da se spoštljivo pokloni spominu svojega bivšega urednika ter mu v svojem in v imenv. katoliškega slovenskega ljudstva izreče zalivalo za r>iegovo 'dolgoletno požrtvovalno in nesebi8.no delova^ nje! Ime dr. Mlakarja pa bi bilo znano po našili spodnještajerskih krajfh tudi, ako bi ne bdlo zvezano z uajbolj razširjenim Žasopisom naSeaa liudstva, Sponiin na brezštevilne dobrote, katere je lzkazoval kot l>redstojnik kn.-šk. dijaškega semenišča in poznejo kot predsednik Dijaške kuliiaije, učeči sc slovanski miadmi, mu je postavil trajne spoimenike v srcili olo venske.aa ljudstva, spomenike, ki so lepši m Častnejši kakor vsi spomeniki Iz mra.morja in železa. Ne iz naurobnega kamna ali iz spominskih plošč bo fiilalo slovensko ljudstvo njegova dela, in njegove zastnge. ampak v svojih srcih, v katerth stoji z neizbris.nimi d.rkann zapisano, kako blag, plemenit in dober jo bd pOKojn: dr. Ivan Mlakar. Vse, kar je imel, je dal ubogim, in umii je sam kot revež, seveda kot rcvef: po.svetnega premoženja, toda kot velik bojjatin na riobrih delih, Zlato, zlato srce je nehalo biti Še eno lepo lastnost izrned mnoqih se nmn zdi danes, ko pi§emo posmrtni list za dr, Mlakarjem. poirebno omeniti. To je njeigova neumorna delavncst. Bil je sicer izredno nadarjen, a bil je tudi izrodno ruarljiv. So dobe v njegoveim življenju, ko S2 felovek za-Cudi, da je mogla to delo vršiti samo ena oseba.Tako je bil dolgo 6asa obenem profesor v bogor>jovnici, ravnatelj v dijaškem semeniŠSu, urednik ,,Slovenskega Gospodarja," in urednik dvakrai na teden i/liajajočega, v neimSkem jeziku, a v slovenskem dunu pi.sanega lista: ,,Siidsteirische Post", za katerega je moral veSkrat napisati vse, od prve do zadnje 6rke. Tudi smrt ga je našla pri delu. Dne 16, aprila, po konzistorialni seji, se nri ,|e razlila "lcri v možgane. Drugi dan dne 17. aprilg. je i?dalinil svojo blago dušo, sprejemši sv zakramente za umirajoče, Pogreb je bil v soboto, dne 18. aprila ob 4. un popoldne na mestno pokopališče, kier p^Mva blizu groba slovenskega apostola Skofa SlomšewP.. Dr. Tvan Mlakar je sin podravske ravani. Rojen je bil dne 5, junija 1845 v ŽupeCji vasi pn Sv. Lovrencu na Dravskem fX)ljii iz poštene in veljfivjio kmefike hiše. Bil je ponosen na svoie kSnffSko pokoljcnje, in sicer tako, da bi prostega. slovenskega kmeta težko postavil za kom druglm. Njegova najveftja zabava je bila, ako se je moged s kmetom pogovarjali, a riegova najveSja srefia, ako Je mogel polilteti na svoj rojstni kmečki dom.. Tiakrat je zopet poživel m se pomiadil. Ko je zadnjikrat vabil svoje, toliko hvale mu dolžne častiloe in prijatelje, na svoj dom k Sv, Lovrencu, rekel je: Ne vem, če boano še kedaj šli. — Njoeova slutnja se je izpolnila. Vlegel se je med tera k večnemu spajiju,. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v M.anboru.V niašnika je bil posve6en kot tretjeletnik 21.jul.1872. Kaplanoval je v Ljubnem v Gornji Savtinjski dolini,, pri Sv. Križu tik Slatine in v Konjicah. L. 1878 je bil poklican za podravnatelja v 'dijaSko semenig^e. Leta 1879 je promoviraj na graški univerzi za doktorjabogoslovja. Leta 1885 je postal, ko je odšel pokojni g. Skuhala za ljutomerskega deičana, ravnatlelj dijašfcega somenišSa, kojo službo je opravljal do 1. 1902. Tega leta je bil pokltcan v bogoslovje za ravnatelja bogoslovnice, Eatero službo je opravljal do leta 1909. Na bogoslovnici je poučeval dogmatiko od leta 1881 do leta 1905. Leta 1895 je postal član stolnega kapitelja lavantinskega, leta 1907 stolni dekan. Ob enem je bil v stolnem' kapitelju procurator fiscalis, v zavodu Cč. šolskih sester kn.-gk. komisar, predsednik Družbe lavantinskih duhovnikov, predsednik Dijaške kuhinje, predsednik Slovenskega društva ter Clau premnogih cerEvenih, dobrodelnih in narodnih društev. , Pogreb se je vršil v soboto, dne 18. aprila ob 4. uri popoldne. Vkljub glabemu vremenu je bil poi-reb velikanski, udeležilo se ga ie mesto tertudi mnogn kmeftkega ljudstva iz dežele. Duhovnikov je bilo 76 i.n vsi bogoslovci. Tudi prevzvišeni knezoškof si navzhc skrajno grdemu vremenu m dal vzeti pnložnosti, da izkaže svojemu marljivemu in čislanemu kapitularju zadnje spoštovanje.. Saan je blaaoslovil krsto, vofi sprevod v stolno cerkev ter tamkaj opravil z (iiiiiovništvom in bogoslovci običajne mrtvaške molitve. Iz cerkve na mirodvor je vodil sprevod kanonik Jos. Majcen. Pri tem, res veli6astnem pogrebu, so bili zastnpani vsi državni in drugi uradi, častniški zbor, veliko mešfianstva, skorodane vsa maribtorska slovenska inteligenca, narodna društva, premnogo osebnih čestilcev dragega rajnega od blizu in daleč; še celo iz daljnega Gradca sta prihitela kanonika baron Oer in Fotsch izkazat predragemu sobratu zadnjo čask Družbo sv. Mohorja je zastopal g. dr.. Rožič, izmed poslancev so se udefežili pogreba gg. dr. Korogec, • dr. Verstovšek, Pišek,, Ozmec. V vrsti žaJujočih sta korakala razven velikega Stevila dekanov, župnikov in rlniije dohbvgftine, tudi mil. g. F.Ogradi, opat celjski, ter mil. g. Fran Hrastelj, arhidiakon konjiški, Za. šesterovprežnim vozom so stopaji potrtegai srca njegovi najbližji sorodniki in zatem nepregledna množica žalujofiih, kakoršne je Matribor tudi ob Hajlepšem vremenu le redkokedaj poprej videl; razvien bogoslovcev na stotine dijaštva, učenlce |in gojenke zavoda 65. šolskih sester ter v velikem Številu mariborske gospe in gospodične in "drugo obginstvo. Svetila blagemu pokojniku vefi;ia luft!