KNJIŽEVNOST.
E, v, Handel-Mazzetti: Stephana Schwcrtner, veliki roman v treh zvezkih, je dovršen. Lansko leto je izšel tretji del. Omenjam ga, ker mi je vedno bolj očito, da nam ni le koristno, ampak naravnost potrebno, seznaniti se s tem romanom, ki je tako obsežen in čist izraz katoliškega etosa,
Fabula je jako kratka in povedana v par besedah: motiv Romeove Julije, prestavljen v dobo najhujših verskih bojev med protestanti in katoličani, v kateri so bile skrite korenine tridesetletne vojske, v začetek sedemnajstega stoletja. Ker netivo za človeško zgodbo ni več rodbinsko, ampak versko sovraštvo, vodi pot pisateljico preko rodbinskih, samočloveških konfliktov do dvoboja svetovnih naziranj. Da bi te izčrpala v celotnem obsegu, si je postavila za glavni cilj idejno resnicoljubnost, ki je močnejša od zahteve po verjetnosti tega ali onega značaja, ali po verjetnosti zgodbe same na sebi, Dasi je nekoč označila za svoj glavni cilj risanje značajev, iz katerih se samoposebi razvija dejanje, moramo to izjavo, ki se nanaša na formalno stran njene umetnosti, glede našega romana omejiti; formalna stran ji ni mogla biti najvažnejša, kajti iste značaje, ki nastopajo v Stephani, smo napol ali celotno spoznali že v njenih prejšnjih delih. Ali ni mladi Handel z vso svojo elementarno vehemenco in očaru-jočo zunanjostjo, katero slika pisateljica včasih kar prevsiljivo s celim ženskim navdušenjem za uniformo, le protestantovsko prebarvan Herliberg iz Arme Margaret? Njegov oče, železni propagator luteranstva, je skoro druga izdaja Mac Endola iz Meinrada, Pater Albert je bil v Jesse in Marija sicer le v glavnih potezah, a že v celi moralni velikosti začrtan. Le devica in mučenica Stephana nas zanima kot novo ustvarjen značaj. Pred njo potemne vse glavne junakinje prejšnjih romanov, dasi je pisateljica tudi prej osredotočila glavno težišče in duševno vsebino svojih del ravno okrog njih.
Bistvo romana torej niso zunanje, formalne pridobitve, kajti one so skoro tradicionalne, ampak šele duševna vsebina daje zmisel večkrat neverjetnemu dejanju z običajno krvavo sceno na koncu, ona daje pravo veličino tem skoro v klasičnem stilu zgrajenim, nadpovprečnim junakom, ob njej šele lahko pozabimo marsikak žensko-kratkovidno započeti zapletljaj. Ta vsebina je prava, globoka krščanska religioznost, vsled katere pisateljica ohrani ravnovesje v predstavljanju verskih bojev in objektivnost v ustvarjanju značajev. — Ona   ne   kontrastira   katoličanstva s kulturo,  am-
GLASBA.
Stanko Premrl: Slava presveti Evharistiji! Zbirka 75 evharističnih pesmi za mešan zbor. Cena part. K 6*—, glasovi po K 0-80. Impozantna zbirka, za katero je prispevalo 33 naših cerkvenih skladateljev. Zbirka nudi toliko in tako raznolikega gradiva, da bo dobil vsakdo dovolj tvarine za vse potrebe; od naj-
10
pak pravično meri enega ob drugem, moralno višino razumske kulture protestantstva ob oni, ki jo doseže v katoličanstvu očiščeno človeštvo, racionalizem ob religiji, utilitaristični svetovni red ob onem, ki izvira iz najglobljega pojmovanja življenja, iz odnosa človeka do Boga. Njena pot ni kratkovidno tendenčna, kajti njena tendenca jo vodi do resnice in pravice. Zato v katoličanstvu ne izbira takih motivov, ki ga delajo razumsko prikupljivega, ampak da izrazi popolno resnico, da ga pokaže v celi moralni višini, včasih kar nalašč poudarja stvari, ki se racionalistu zde ne-zmiselne. Najjasneje nam je to ob glavnem konfliktu, ki je podoben onemu v Manzonijevih Zaročencih. Da se mi veselimo blagosti krščanstva, ki hoče srečo mladim in starim, razveljavi Manzonijev duhovnik zaobljubo nevedne deklice; Mazzettina Stephana pa, preprosta deklica iz ljudstva, ki si je izvolila ideal devištva, zavrže najlepšega junaka, sina lutrskega župana Handela, tudi če bi zatirani katoličani dobili še toliko ugodnosti od te zveze in tudi če bi sam prestopil h katoličanstvu. In res, več kot bi koristil kompromisni utilitarizem, o katerem sanja tudi mnogo katoličanov v svoji povprečnosti, prinese do zadnjih kon-sekvenc izpeljani ideal nesebičnega devištva, kajti »iščite najprej božjega kraljestva in vse drugo vam bo privrženo«. Šele ta etična sila katoličanstva, ki zašije v neskaljeni čistosti na preprosti deklici, vrže s prestola protestantsko moč, ki jo vidimo obdano z vsem sijajem materialne kulture na njenem reprezentantu, sodniku in mestnem glavarju Handelu. Ako pravim, da presoja boj protestantov s katoličani kot boj racionalne kulture z religiozno, ki obsega celega človeka, nikakor ne sledi iz tega, da so protestantje samo ra-cionalisti in katoličani vsi globoko religiozni, ampak oboji so predvsem ljudje, podobni si v svojem bistvu, različni le v svojih ciljih, ki so jim dani po raznih okolnostih. Tako se pri protestantih povzpno mnogi kljub direktivi utilitarnega racionalizma do pravega človečanstva, ki ga pisateljica identificira s krščanstvom, in mnogi katoličani pojmujejo svoje ideale na racionalno protestantski način, čeravno ne s sovraštvom nasprotnika. To je isti problem kot v Razkol-nikovu Dostojevskega: nasprotje med samorazumskim in religioznim pojmovanjem človeka. Dostojevski ga je rešil z umetniško intuicijo v človeka, Mazzeti s krščansko vsebino svojega srca, kajti krščanstvo je vedno imelo odgovor za najgloblja vprašanja človeške duše.                                                                 Dr. J. Šile:
preprostejših, skoro naivnih skladeb, zloženih v duhu P. Angelika, do najsijajneje opremljenih, deloma skrajno modernih, globoko zamišljenih Hochreiterjevih, ki jim je treba dobrega, naravnost bistroumnega interpreta, je vse zastopano, kar je zadnjih petinštirideset let dobrega rastlo na cerkvenoglasbenem polju. V celoti
105