Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani asaSjgS SffiSrKffitt 2 yss& * 'f * ;■ / r SPISI IV. zvezek TISK IN ZALOŽBA J. KRAJEC NAS L. SPISI KRIŠTOFA ŠMIDA. Poslovenjeni mladini v zabavo in pouk. IV. zvezek: Kanarček. Kresnica. Kapelica v gozdu. A Novo mesto. Tisk in založba J. Krajec nasl. 1906 . Kanarček. / Poslovenil P. Hugolin Sattner. Drugi popravljeni natis. & Novo mesto. Tisk in založba J. Krajec nasl. 1906 . v. .' v ! 11024 Yy ( Proti koncu preteklega stoletja je vladala na Francoskem velika prekucija. Uporna drukal je umorila kralja in njegove privržence, ter mnogo plemenitih družin pahnila v največjo nesrečo. V tem času je živel onkraj Rena*) prav blag in plemenit gospod, vitez Topolovski. Imel je lju- beznjivo ženo in dvoje otrok: Karola in Minko. Koj v začetku grozovitega upora je zapustil vitez Topolovski s svojimi glavno mesto Pariz, in se podal tje blizo Rena na svoje posestvo. Tamkaj je preživel zadovoljno in tiho srečne dni. Skrb je imel le za svojo družino in za podložne, ki so bili veseli, da ga imajo toliko časa v svoji bližini; prej se je mudil le kakih par tednov na svojem posestvu. Bil je pa res dobrotljiv svojim podložnim. Tukaj v samoti je imel čas sam podučevati svoje otroke. Najraje je učil verouk, ker je bil prepričan, da more le vera človeka osrečiti in mu podeliti pravo veljavo, ter ga tolažiti v nesreči in nadlogi. Blaga gospa-mati je bila rada navzoča ‘) Reka, ki je takrat mejila Francosko od Nemčije. 6 pri krščanskem nauku, in je pristavila sem ter tje kako modro in podučljivo besedo. Vitez je rad go¬ voril o božji previdnosti in zaupanju v Boga, kar je bilo prav primerno za otroke, posebno v onem razburjenem času. Materi sta se otroka prav smi¬ lila, češ, Bog 've kaj ju še čaka. Vendar je zaupala v nebeškega Očeta, ki objema vse ljudi z enako ljubeznijo. Otroka sta te nauke pazljivo poslušala in si jih utisnila v srce; zakaj kar iz srca pride, tudi v srce ide. — Bila sta vkljub, bližnjim nevar¬ nostim vesela in zadovoljna. Bazun veronauka je podučeval vitez otroka tudi v druzih koristnih vednostih. Celo peti ju je vadil in igrati na glasoviru; kajti je bil izvrsten pevec in krasno sviral na glasoviru. Na večer vsa- cega dne so v vitezovi hiši igrali in peli; to je bila stara navada. Necega večera proti koncu zime so zopet vsi štirje sedeli v gorki izbi krog glaso- vira. Vitez je nalašč za otroka zložil malo, lahko pesmico. Materi ni o tem nič povedal, da bi jo. otroka iznenadila. Mati je najprej pela nekatere pesmi; njen glas se je razlegal kot zvok srebrne strune, vitez pa je spremljal njeno petje z mojstersko roko. — Zdaj reče: „No, Karol in Minka, sedaj pokažita vidva svojo umetnost!" Karol sede h gla¬ soviru in igra; Minka pa z nežnim glasom, sicer malo boječe, vendar neizrečeno Ijubeznjivo zapoje sledečo pesmico: Ne plaši se! če burja hraste vije; Po hudi uri lepše solnce sije; 'Zročuj Bogu v nadlogi vsaki se! 7 Ne plaši se v bolezni, če pridere, Al’ ti nesreča tudi vse pobere; K nebesom vzdigni roke in srce! Veseli se! Naj se srce razjasne, Saj žalost le škoduje, nič ne hasne: Živiš pošteno, nikdar ne žaluj! Mati, ko sliši prvo pesem iz ust svojih otrok, bila je presrečna. Celo pevske veselice na kralje¬ vem dvoru ji niso naredile tolikanj veselja, ko ta prva pesem. Ljubeznjivo je objela otroka in dejala: „Bog, ki vaju je doslej varoval, bodi vama tudi zanaprej mogočen varuh.“ V tem trenotku se odpro vrata; v izbo pri¬ dere tropa oborožencev narodne garde. Poveljnik pokaže list, ki mu veli viteza takoj prijeti in od¬ peljati v mestno jetnišnico. Tožen je vitez, da je kraljev privrženec in sovražnik svobode; zato mora v zapor. Mati pade na kolena pred odurnega moža, vije roki in vroče solze se ji vdero po obledelih licih. Tudi otroka povzdigneta 'nežni ročici, kmalu nastane grozen jok. Toda vse je bilo zastonj. Voj¬ ščak je bil trdega srca; grozno so se mu svetile oči izpod temnega čela, katero so deloma pokrivali črni lasje, in divja mu je bila brada. Prosili so ga, naj počaka do jutra, ali vsaj eno uro, da očeta preskrbe s potrebnimi rečmi; vse nič ne pomaga. Mati in otroci se viteza oklenejo in plakajo; zdaj so vojščaki pristopili in ga odvedli s silo. Ne moreš popisati žalosti matere in otrok. Materi so se kolena šibile, jn sedla je na "stol, otroka pa sta se jokaje stiskala k njej. Pred durmi je stražilo nekaj vojakov, da bi ne izvedela vas, ker so vaščani viteza silno ljubili in imeli v časti. — Blaga in pobožna mati se vendar umiri in reče: „Draga otroka! Grozna nesreča nas je zadela; vendar zaupajmo v Boga! Bog nam je to žalost poslal, on nam bo podelil tudi milost, da jo voljno sprejmemo in prenašamo. Vse, kar Bog stori, prav stori. Zatoraj recimo zaupljivo: Gospod! Zgodi naj se tvoja sveta volja!“ Nesrečna gospa si je mnogo prizadjala, da bi rešila moža iz zapora. Kakor hitro je odšla straža, je hitela v mesto k sodnikom, in zatrjevala, da je njen soprog nedolžen; sklicevala se je na vso so¬ seščino, da je živel mirno in sam za-se, ter se prav nič brigal, kaj se godi po svetu. Vendar lažje je kamen omehčati, kakor take sodnike. Se dovolili ji niso, da bi obiskala soproga v ječi.' Govorili so celo, da bo obsojen na smrt. V treh dneh se je vrnila na svojo graščino. Ali glej! zasedli so jo vojaki in jo plenili, premo¬ ženje pobrali in graščino spremenili v vojašnico. Gospe niti v grad niso pustili. Žalostna je šla ter zdihovala po otrocih, ker ji nikdo ni vedel povedati, kam so prešli. Ljudje so bili zbegani in razpršeni. Pozno je bilo že v noč. Kam naj se obrne, kje prenoči ? V tem ji pride nasproti Simen, star, zvest grajski služabnik, in pravi: „Milostna in dobra gospa! Slišal sem, da hočejo djati tudi vas v zapor, ker ste v svoji nesreči govorili nekatere trde besede o vnebovpijoči krivičnosti in grozovitosti ljudi j, ki oMjubujejo svobodo, pa le druge zatirajo. Nekdo 9 vas je ovadil; bojim se, da prav kmalo pridejo po vas. Ne ostane druzega, nego da bežite, gospoda ne morete rešiti, rešite vsaj sebe in otroka, ki sta v moji hiši. Idite z menoj k njima. Moj brat je star ribič, stanuje na bregu Rena in je v tej za¬ devi poučen. Še to noč vas spremim k njemu, on vas varno prepelje čez reko, državno mejo, in tako rešite sebi in otrokoma življenje." Šla sta v hišo starega Simna; bila je v sredi vasi. Pregovor pravi, da nesreča nikoli ne počiva. Minka je tisti dan, ko se je gospa v mesto po¬ dala, strahu in žalosti zbolela, in ravno ta večer ji je bilo najhuje. Mraz ji - je pretresal nežno te¬ lesce; zavedela se ni, in matere ni poznala. Mati takoj sklene pri bolnemu detetu ostati in mu streči. Ali zdravnik, ki je bil ravno navzoč, ji odsvetuje na vso moč. ,,Bolnica," pravi, ne more dolgo ži¬ veti; za vas, milostna gospa, je skoro da mrtva. Ce tudi ostanete, ubogemu otroku ne morete po¬ magati. Dolžnost vam je, da rešite sebe in dečka." Bleda ko smrt je stala mati poleg bolniške postelje; nikakor se ni mogla odpraviti na pot. Rahlo jo prime zdravnik za roko, da bi jo iz sobe odpeljal, naredi par korakov, a naglo se zopet obrne; oklene se ljubljene hčerke, ter zakliče bo¬ lestno: „Drago dete, jaz te ne zapustim! Kaj mi je za življenje! S teboj hočem umreti!" Stari Šimen in njegova žena sta jo prelepo prosila, naj odpotuje nemudoma, sveto sta ji ob¬ ljubila, da bodeta za bolno gospico skrbela, kakor za lastno dete. „Noč je," je dejal Šimen, „le po noči je mogoče bežati. Čem dalj odlašamo, tem večja — '10 — je nevarnost za nas vse. Saj veste, da je smrtna kazen odločena vsakemu, kdor ptujca prenoči, če ni prej naznanil gosposki. “ Zdaj reče oplašena mati otroku: „Draga Minka! Ker mi ni ostati v tej hiši, pa pojdem v božjem imenu. Bog s tabo, ljubljeni angelj! Pojdi v pre¬ bivališče miru, kjer nedolžnosti več ne zatirajo, kjer solze več ne teko; pojdi tje, kjer se ljubeča srca več ne ločijo!“ Mali Karol je tudi prijel sestrico za roko in dejal: „Veseli se ljuba Minka! Prišla boš v družbo angeljev; tam boš srečnejša, nego mi na zemlji, ki vedno živimo v strahu in nevarnosti. O kako rad bi šel s teboj!“ Mati poklekne pred posteljo, vpre oči proti nebu ter govori tako-le: »Sprejmi jo, o Bog, v dar od žalostne matere. Priporočim jo tvoji milosti in usmiljenju!" Potem vštane, Minko goreče poljubi in s Karlom urne odide iz sobe. Gospa Topolovska je tedaj na begu. Zvesti Šimen je pospravil nekatere potrebne reči za njo in jo spremil. Gospa je korakala s Karlom, ki je imel tudi malo popotno torbico. Ni besedice ni bilo čuti; vsi so molčali. Noč je bila silno nepri¬ jazna, ker je bučal veter in gosto padal dež iz oblakov. Slednjič spregovori Simen: „Bog nam je poslal nevihto in stemnil noč, sicer bi ne bili varni pred zasledovalci. Glejte, kar se nam hudo zdi, je vendar v naš prid. Tudi nadloge in nesreče nam pošilja Bog v naš blagor.“ Prišli so do koče starega ribiča. Stopijo v malo zakajeno izbo, katero je le borno razsvitljevala sve- 1 tilnica v kotu. Ribič je z odkritosrčno prijazno¬ stjo pozdravil gospo in dečka, in jim velel sesti; sam pa je šel s Simnom pripravit , čoln. Njegova žena je donesla gorke juhe, kruha in vina. Begunca sta le malo zavžiia; ni se jima ljubilo, ker sta mraza in strahu šklepetala z zobmi. Ribič se kmalu vrne, in vsi so šli k reki. Luna, v zadnjem krajcu, je ravno vshajala, pa zasvetila le sem ter tje skozi pretrgane oblake. Groza je spreletela gospo, ker se je imela v tej viharni noči prepeljati čez mo¬ gočno reko v malem čolničku, ki je imel prostora komaj za dve osebi. Toda ribič je stopil v čoln, prijel za veslo, in s pobožnim zaupanjem dejal gospe: „Le vstopite! Bog nam bo pomagal, da pridemo srečno čez.“ Simen je ponižno vzel slovo od gospe in ji izročil, kar je mogel v gradu rešiti: zlato tobačnico, zlato uro in dvoje dragocenih uhanov. Prjložil je še nekoliko cekinov, ki si jih je prihranil v go- spejni službi, a gospe tega ni povedal. Poljubil ji je roko, dečka pa goreče objel. „Oh, milostna in dobra gospa,“ je dejal, „star sem že, težko, da vas še kedaj vidim. Rad bi vam še služil, a to ne gre. Bog bode že za vas skrbel, in vam dal do¬ živeti srečne dni. Tako dobrotljivih ljudij Bog ne more zapustiti Jaz pa bodem skušal tudi vi¬ teza rešiti, naj velja kar hoče.“ — Vsi so jokali. Simen pomaga gospe in dečku v čoln, potem pa poklekne in reče: „Tukaj bom klečal in molil, do¬ kler mi brat prinese vest, da so srečno prišli čez reko. Hotel Bog, da bi jim imel kmalu dati vesela poročila o vitezu in Minki!“ 12 Gospa Topolovska se je srečno prepeljala čez reko. Zdaj ni bila več v nevarnosti. Vendar tukaj ji ni ostati. Kam naj se obrne? — Zavila je poleg Rena v Švico, a tam 'je bilo drago živeti. Svetovali so ji na Švabsko. A tudi tam ni bilo za njo. Po dolgotrajnem potovanju dospe na mejo Ti¬ rolske, in izve, da jo nek star, pošten Tirolec rad sprejme v svojo hišo. Tje se tedaj poda s sprem¬ ljevalcem, kateremu so bila znana vsa pota. Šli so čez visoke gore in globoke doline. Slednjič vendar ugledajo nizko v dolini, vendar še vrb sivega ska-' Iovja nekoliko lesenih hiš, in med njimi inalo ka¬ pelico. Na levo se je razprostiral temen smrekov gozd, in za njim ste se dvigali dve gori, pokriti še z belim snegom; v dolini pak je bilo že vse zeleno, ker je pratika že davno kazala pomlad. Tje doli pokaže spremljevalec s svojo palico, in pravi: „Gospa, to je Grnvrh, kamor ste se na- potili.“ In težkega srca je stopala s Karolom po ozki stezi navzdol. Stari Tirolec, vrl možak, jo prijazno sprejme. On sicer ni umel z gospodo občevati: „ti“ ali „vi“ mu je bilo vse jedno. Vendar se je vedel pošteno in spodobno. Da bi gospo bolj počastil, oblekel je sivo nedeljsko kamižolo in rudeč telovnik, na glavi pa je imel lep zelen klobuk z zakrivljenim pete¬ linovim peresom. „Bog te sprejmi, milostna gospa,“ je dejal po stari Tirolski navadi, „drago mi je spre¬ jeti te s tem prijaznim dečkom pod svojo streho." Tirolka, prijazna starka, je stala na hišnem pragu. Bila je snažno opravflena. Vidi se, da pride iz kuhinje, ker si briše roko ob bel predpasnik, 13 potem pa jo poda gospe, rekoč: „Bog s teboj, Jjuba gospa! Kosilo je že pripravljeno; vendar z malim boš morala biti zadovoljna, ker pri nas se hranimo le z mlekom, ovsenim kruhom in krom- pirjem.“ Vrli Tirolec pelje gospo v izbo, ki je bila pripravljena zanjo. Skozi malo okence si videl oni smrekov gozd in omenjena dva Snežnika. Pohištvo je bilo kaj priprosto; miza, klop, par stolov iz smrekovega lesa in zelena peč. Iz te izbe se je šlo v malo, revno spalnico. Gospa pa je bila za¬ dovoljna in prav hvaležna za to prijazno zavetje. Sama je gospodinjila in kuhala, sicer pa je pletla in šivala, ter si prislužila marsikak krajcar. Naj bolj jo je pa skrbelo za Karola. Sama ga ni mogla podučevati, ker je že začel z latinščino. Knjig pa tudi ni pri roki. Ko so jo nekega jutra mučile te skrbi, oglasi se mali zvonček nad kapelo. Stara, pobožna Tirolka je brzo v sobi in pravi, da so prišli gospod župnik od župnije maševat v kapelico. Gospa se nemudoma poda s Karolom v svetišče. Gospod župnik so opravili sv. mašo in imeli kratek nagovor. Gospa si je vtisnila vsako besedo globoko v srce. Po svetem opravilu je govorila z župnikom in spoznala, da je gospod prav moder in prijazen. Ob¬ ljubil je za Karola naročiti potrebnih knjig in ga tudi podučevati, da se le deček potrudi do župnije. Kdo je bil tega bolj vesel, nego Karol. Komaj je čakal, da je kosilce minolo, ker popoldne jo je navadno brisal s knjigami čez hrib. Ako je pa deževalo, je ostal doma. V takem slučaju mu je postalo dolg čas. Razumna mati je vedela, da mora — 14 imeti deček tudi kako zabavo; je čas za delo, pa tudi čas za počitek in zabavo. Na Tirolskem rede obilo kanarčkov, katere prodajajo daleč na okrog po tujih deželah. Tudi naš stari Tirolec je, imel več lepih, mladih ka¬ narčkov. Karol prosi tedaj mater, naj mu enega kupi; dejal je: „Minka je imela doma tudi ka¬ narčka, kupite ga ljuba maii, tudi meni. Vsaj nas bo spominjal drage domovine P Mati mu ga je rada kupila; drag tako ni bil. Karol si je izbral onega, ki je bil Minkinemu najbolj podoben. Imel je z živalico veliko veselja. Tiček je postal kinalo krotak;- priletel je in se mu vsedel na roko, ter mu jemal drobtinice izmed ustnic. Kadar je Karol pisal, priletel je in mu kljuval pero ali pa roko; da mu ni bil pri delu nadležen, moral ga je včasih zapreti v kletko. Pel je pa tako, da se je Karol le čudil. Stari Tirolec je dejal: „Nauči ga žviž¬ gati kako lepo pesmico!“ Karol se je starcu smejal, ker ni še slišal, da se kanarček nauči kake melo¬ dije. Tirolec pa prinese malo fiavtico in zapiska veselo poskočnico. „Oj, oj,“ zakliče Karol, „ta fiav- tica ima pa res prijeten glas!“ Karol je imel ve¬ sele in zmožnost za vsak uk. V kratkem času se nauči toliko na flavti, da more vsako pesem za¬ piskati. Posebno ono je večkrat piskal tičku, in nepopisljivo je bilo njegovo veselje, ko jo tudi ka¬ narček nekega dne brez napake zažvižga. „Glej, ljubo dete,“ reče mati, „da tudi ti svoje dolžnosti tako točno/in vestno spolnuješ." Kanarček je včasih oba zabaval, posebno kedar je bilo deževno vi’eme in nista mogla iz izbe. 3 5 — Mirno je teklo njuno življenje. Mati je vedno mislila na svojega soproga in na Minko. Marsi¬ kateri dan se ji je srce krčilo skrbi in 'žalosti, in marsikatero noč je prečula v solzah. Vedno je pričakovala kakega poročila, toda zastonj. Gospod župnik so ji vsak teden enkrat po Karolu poslali časnikov, in tam je bilo večkrat kaj brati iz Fran¬ coskega. Nekega večera pride Karol vesel domov in poda materi časopise, rekoč: „Gospod župnik sicer niso vsega brali, vendar so dejali, da boste brali veliko veselih poročil ondi.“ — Mati urno pregleda časnike in bere, da bo krvave vojske kmalu konec. V duhu je že zopet v svoji domo¬ vini. — Pa kaj stoji tiskano na zadnji strani čas¬ nika? — Dolga vrsta imen je; imena tistih ple¬ mičev, ki so bili radi zvestobe do kraljevega pre¬ stola umorjeni. Med njimi je bilo tudi ime viteza Topolovskega. Gospa se vstraši bolj nego bi poleg nje treščilo. Časnik ji pade iz rok, ona pa se zgrudi nezavestna. Karol kliče na pomoč, in dobri ljudje urno pridejo iz drugega konca hiše. Komaj so jo obudili k zavesti; ali ostala je bolna od ti¬ stega trenotlca in hirala od dne do dne. ,Ubogi deček' se ni ganil od njene posteče in je sam jel bolehati. Stari Tirolec je majal z glavo, in sam pri sebi dejal: „Jeseni, ko bo orumenelo listje z drevja padalo, padlo bo na groba teh dveh revčkov." Vrnimo se sedaj k Simnu. Ko se je poslovil od gospe in Karola, čakal je, da se vrne brat s čolnom in mu pove, če so srečno dospeli onkraj. Zdaj pa mu je bila sveta skrb rešiti viteza smrti. Zdelo se mu je čez vse mere krivično, viteza usmr- 16 titi zavoljo tega, ker je bil zvest in udan svojemu postavnemu kralju. Koj v jutro druzega dne hiti v mesto. Tam je služil pri narodni gardi njegov sin Jaka, sicer ne rad, pa nič ni pomagalo. Od časa do časa je prišla nanj vrsta, da je stražil jetnike. Z Jakovo pomočjo tedaj je upal Simen oprostiti svojega gospoda. Naredila sta razne načrte, a nobenega nista mogla izpeljati. Slednjič sta sklenila, da bo Jaka najbolj sam vedel za pripraven trenotek in ugodno priliko. A ta prilika se ni ponudila, Jaka je obupal nad rešitvijo ubogega viteza. Topolovski je bil nekega dne obsojen k smrti, in koj drugi dan se je imela izvršiti obsodba. Žalosten je sedel vitez v svoji ječi tisto noč in si podpiral glavo. Tema je bila, ker mu še luči niso dali v ječo. Mislil je na soprogo in na svoja otroka. Bal se ni umreti, a skrb ga je trla za svoje drage, saj še danes ni ničesa čul o njih. Vendar je bil miren in popolnoma udan v voljo božjo. Dejal je: „To je zadnja noč mojega življenja, in kje naj iščem to¬ lažbe, če ne pri Tebi, mili Bog! Kar Ti storiš, je vselej najbolje. Ravnaj tudi z menoj in z mo¬ jimi po svoji sveti volji. Ako si mi odločil smrt, potem skrbi milostljivo za mojo ženo in za otroka, ter vlij tolažbo v njihova srca. Zaupajoč v Tvojo milost, bodem mirno položil glavo pod nož, ki je že rudeč od krvi mojih prijateljev. Ako si pa sklenil, ohraniti me, bode tvoja vsemogočna roka odprla vrata moje ječe in me rešila krvoločnih sovražnikov. V tem slučaju naj bo ostalo življenje Tebi darovano v hvaležen dar!“ 17 V take misli vtopljen, začuje vitez velik šum od strani hodnika. H krati se odpro vrata nje¬ gove ječe; gost dim sili vanjo in grozen blišč raz¬ svetljuje prostore. Mlad vojak stopi pred viteza in mu zakliče: „Za božjo voljo vas prosim, rešite se!“ Vojščak je bil Jaka, sin starega Simna. Po neprevidnosti vojščakov je nastal ogenj v hiši. Ti so urno odložili orožje in gornjo obleko, ter hiteli gasit požar. Jaka je porabil to priliko, v naglici pobral nekaj orožja in vojaške obleke, ter hitel z njo k vitezu rekoč: „Urno oblecite vojaško opravo!“ Pomagal mu je zapenjati sukno, postavil mu klobuk s kokardo na glavo, prepasal mu sabljo in podal puško v roko. Brada, ki mu je zrasla v ječi, delala ga je podobnega divjim vojakom. „Zdaj je vse prav“,- reče Jaka, „le urno in pogumno po stopnicah skozi velika vrata; nikdo vas ne bo spoznal. Hitite k mojemu očetu, ki je pri svojem bratu na bregu Rena!“ Vitezu se je zdel Jaka rešilni angel j, ki mu prinese rešitev iz nebes. Resnega obraza hiti po stopnicah, kakor da je poslan izvršiti najvažnejša naročila. »Umaknite se! Prostor!" Je vpil nad ljudmi, ki so privreli z gasilnim orodjem, ter je srečno prišel na cesto. Pogumno koraka proti mest¬ nim vratom, in ko pove po Jakovem naročilu geslo, pustijo ga iz mesta. Krog polnoči dospe do koče starega ribiča in potrka na okno. Ribič pride iz koče in se zelo prestraši, videč pred seboj vojščaka. Že je mislil, da so prišli ponj in po brata, ker je bilo znano, Krištof Šmid, IV. 2 18 — da sta vitezova prijatelja. Toda v tem trenotku spozna gospoda Topolovskega in zakliče s povzdi¬ gnjenima rokama: „Bogu bodi čast in hvala!“ Brzo stopi vitez v izbo, kjer je čakal Šimen že deset dni svojega gospoda. Ginljivo je bilo videti, ko sta se gospod in služabnik objela kot dva brata. Prvo vprašanje Topolovskega je bilo: „Kje je moja so¬ proga, kje sta otroka ?“ — Šimen je povedal, da sta se srečno rešila onostran Rena, da je bila, Minka zelo bolna, sedaj pa je zdrava in prenočuje v istej koči. Minka, ki je spala v sredi izbe, se zbudi in koj spozna očeta po glasu. Kmalu je pritekla v očetovo naročje, in oba sta točila solze veselja. Vitez se je naglo odločil, slovo dati svoji, nekdaj tako srečni očetnjavi, ter se preseliti na nemška tla. Čoln, ki je rešil njegovo soprogo in Karola, isti čoln naj prepelje tudi njega čez Ren. Vsi štirje se urno odpravijo; stari ribič gre naprej, Šimen koraka za njimi s prtljago na rami. Noč je bila jasna, in nebo obsojano z zvezdami. Že so se bližali reki. Kar začujejo za seboj strel, in divji glasovi vpijejo: »Stojte! Stojte!" Bili so vojaki iz mesta, ki so kmalu pogasili ogenj v jetnišnici in sledili viteza. To jim ni bilo težko, ker so kmalu uganili, da je vitez pobegnil v pogrešam vojaški obleki. Čim bližje reke so prišli, tem bolj so vpili. Ni čuda, da je našim beguncem skoro vpadlo srce. Vendar so hiteli, kar se 'je* dalo. Vitez, z Minko v naročji, skoči urno v čoln, Simen za njim. V hipu sta prijela za vesla in na vso moč veslala. Stari ribič, ki tako ne bi bil imel prostora v čolnu, se je skril v votlino stare vrbe. 19 Ali komaj so priveslali dvajset korakov od brega, že so vojaki tik vode, ter začno streljati za begunci. Strašno so jim žvižgale krogle krog ušes. Vitez veli Minki vleči se v čoln, on pa s Šim- nom krepkeje prime za veslo. Ena krogla je pro¬ drla vitezov klobuk, dve drugi ste prileteli v Šim- novo veslo. Čolniček se je močno zibal; malo da ni zajel vode. Vendar so srečno dospeli onkraj reke; nobeden ni bil zadet. Vsi trije so pokleknili na bregu, ter se goreče zahvaljevali Bogu za srečno rešitev. Potem so se malo počili od prestanega dela in strahu. Kmalu pa so se dvignili ter kre¬ nili proti Svabskemu gorovju, ki se radi smrečja imenuje Črngojzd. Topolovskemu je bilo zdaj edino na srcu, po¬ iskati ženo in sinka. Šimen je poznal poštenega kmeta, stanujočega tik Črngojzda. K njemu so šli, da bi si privoščili par dni počitka in se okrepili za daljno pot. A Topolovskemu ni bilo tamkaj ostati. Dejal je Simnu: „Jaz nimam miru, dokler ne najdem gospe in Karola. Praviš, da sta morda v Švici. A, dragi Šimen, kako pridemo tje ? Minka ni za pešpot, voza pa ne premoremo." Šimen privleče mošnjiček iz žepa in strese iz njega rumene cekine na mizo. „Gospod vitez, nismo tako revni, kakor mislite. Ko ste bili še na svojem posestvu, pomagali ste radi ubogim. Onim, ko so bili v denarni zadregi, ste radi pomagali. Ko ste bili v ječi, iztirjal sem jaz mnogo tega denarja. Kes, veliko jih je, ki so nehvaležnega srca in tudi poštenosti ni pri njih doma; a mnogo jih je, ki niso le dolga poplačali, ampak iz hvaležnosti tudi 2 * 20 kaj pridejali. Glejte vitez, to je tedaj vaša last!“ Vitez je denar preštel in hvaležen dejal: „Veliko je denarja, res, prav veliko ga je. Vendar, koliko časa izhajamo ž njim!“ — „Dobro hočemo gospo¬ dariti,“ pravi Šimen, „a v Švico vendar gremo.“ Šimen je kupil konja in voziček. Pritrdil je nanj velike obroče, in nanje pripel štorijo, da bi jih varovala dežja in vetra. Tedaj se podado na pot. Šimen je večjidel korakal poleg voza, vitez in Minka pa sta se morala skoraj zmirom peljati, ker ju je Simen silil. Srečno so dospeli v Švico. Povpraševali so povsod po gospe, a nikjer ni bilo sluha o njej. Vrnejo se nazaj na Švabsko. Ali moči vitezove so opešale. Dolgotrajna ječa, skrb za svoje in težavno potovanje ga je tako pre¬ vzelo, da je obolel in ni mogel dalje. Ostali so tedaj v malem mestecu na Svabskem. Simen je vzel v najem stanovanje z dvema izbama in ku¬ hinjo, kupil je potrebnega pohištva, ter začel prav vrlo gospodariti. V tem ga je Minka po moči pod¬ pirala. Vitez je bil večjidel v postelji in dolgo dolgo je trajalo, da je mogel zopet na noge. Minka mu je skrbno stregla, in ga kratkočasila, kakor je vedela in znala. Vsaki dan mu je storila kako ve¬ selje, ali mu je zapela novo pesmico, ali mu brala iz knjige, ali pa mu je pripravila kako tečno jed. Vitezu je Minkina pozornost dobro dela in skazo- val se je hvaležnega in zadovoljnega pri vsakej priliki. Minka je obhajala svoj rojstni dan. Zgodaj v jutru je šla k sveti maši, da bi se Bogu zahvalila za obilne prejete dari, in molila za ljube stariše. 21 Ko pride domov, zagleda na oknu krasne cvetlice v nežnih posodah, in nad njimi v lepi kletki ru¬ menega kanarčka s čopo na glavi, kakoršnega je imela doma v gradu. Jutranje solnce je kaj pri¬ jazno sijalo skozi okno, in v solnčnem svitu so se cvetice še bolj kazale v krasnih barvah. Minka je bila kar očarana. Precej je uganila, da so ji oče napravili to veselje. Z otroško ljubeznivostjo se je zahvalila dragemu očetu za toliko nepričako¬ vano veselje. Vitez pa je dejal: „Sprejmi to za dobro, drago dete! Saj veš, doma je bilo drugače; tvoj rojstni dan je praznovala vsa vas. Danes pa ga moramo praznovati v tihem veselju . 41 Kosilo je bilo ta dan nekoliko obilnejše. Vitez je bil vesel prav iz srca. Tudi Simen je obedoval ž njima. K sklepu obeda je prinesel potvico, okin- i čano s cvetlicami, in steklenico rudečega vina. Vitez je napil Minki, svoji soprogi in Karolu. Ali pri tem spominu se mu je milo storilo, solze so mu kapale v kupo. „Bog zna, Minka,“ reče, „kje in kako praznujejo mati tvoj rojstni dan? Vedi Bog, v kakih razmerah žive? Oh, koliko nevarnosti in neprijetnosti preti gospe in Karolu, ki na tujem nimata varuha, ne prijatelja. Kdo ve, če bomo ta dan še kedaj skupaj praznovali? Jaz sem bil sicer vedno zadovoljnega srca, in sem trdno upal božji previdnosti; sedaj pa me tare žalost in grozna skrb. Bojim se, da- “ Minka se oklene očetu krog vratu in ga to¬ laži: „Umirite se, ljubi oče; Bog nas ne zapusti. Bešil nas je res po čudoviti poti, bode nas gotovo tudi združil . 44 „Bog nas ne bo pozabil , 44 pritrdi 22 Šimen. Vsi trije so nekako pobožno umolknili. V tem zažvižga kanarček nam že znano pesem: Ne plaši se! če burja hraste vije; Po hudi uri lepše solnee sije; 'Zročiij Bogu v nadlogi vsaki se! Minka začudena sklene roke, in pravi: „0 Bog, to je pesmica, kojo sva pela s Karolom isti večer, ko so vas, ljubi oče, neusmiljeni vojaki od¬ peljali v ječo.“ Vsi trije se čudijo in opazujejo ptička. Ta je pesmico ponovil dvakrat, vselej enako, do pičice. — „To je čudno", reče slednjič vitez. „Skoraj bi začel upati, da zopet najdem ljubljeno ženo in Karola; saj le ta dva sta mogla ptička na¬ učiti to pesmico. Povej, Šimen, kje si dobil ka¬ narčka?" Šimen pravi, da ga je kupil od mladega Ti¬ rolca. „Tedaj pojdi ga urno iskat in pripelji ga sem; morda kaj ve o naših dragih!" — Šimen gre in ga dolgo ni nazaj. Topolovski in njegova hči sta ga že težko, težko pričakovala. Prvi reče žalosten: „Hudo se jima mora goditi, ako prodasta tako ljubeznjivega ptička. Ali pa sta umrla, in kanarček je prišel v tuje roke.“ — V tem vstopi Šimen z mladim Tirolcem, a mož ni vedel nič po¬ sebnega o kanarčku. Kupil ga je v Tirolih od nekega pastirčka. Imena „Topolovski“ ni nikdar slišal. Po daljšem povpraševanju je povedal, da živi v istem kraji gospa z malim dečkom. Morda sta ona dva imela prej tega kanarčka. „Gospa,“ pri¬ poveduje Tirolec nadalje, „pride vsako nedeljo k božji službi, dečka pa je pogostokrat srečal, ker hodi k gospodu župniku v šolo. Deček je videti učen; nosi namreč kup bukev z jermeni zvezane na rami.“ Ko Tirolec še natančneje popiše njih po¬ stavo, zakličejo vsi trije polni veselja: „To so naši, brez vse dvombe, to so naši!“ Gospod Topolovski je prav natančno poizvedoval za kraj, kjer gospa živi, in za pot, ki drži tje, ter je podaril odkrito¬ srčnemu Tirolcu velik tolar. Zna se, da jim ni bilo več ondi ostati. Ta vest je Topolovskega preje ozdravila, nego naj¬ boljše zdravilo. V hipu se čuti krepkejšega. Minka je jela pripravljati za pot, Simon pa je vravnal voz. Koj drugi dan se podajo na pot v prijazne Tirole. Se ve, da je šel kanarček tudi ž njimi. Privezali so kletko na obroč strehe in ptiček jih je kratkočasil, ponavljaje svojo ljubeznjivo pešmico. Mala družba je srečno dospela v vas, kamor je spadal tudi Črnivrh. Takoj se podajo v župnijo. Gospod župnik jim pove, da res v bližini stanuje gospa Topolovska s svojim sinom, toda gospa je bolehna in silno pobita, odkar je prejela vest, da je vitez bil usmrčen. Malo, da je ni bolezen po¬ drla; le počasi se ji vrača zdravje. Vitez vpraša, kdo je raznesel to laž. Gospod župnik prinese časnik in ga da vitezu brati. Te¬ daj je bral vitez na lastne oči, češ, da je bil ta in ta dan usmrčen. Vitez je izprevidel kmalo, za¬ kaj so ga tiskali med nesrečne žrtve. Dvoje je bilo mogoče. V tistih dneh splošne zmešnjave so ga morda pozabili izbrisati iz števila usmrčenih, ali ga pa nalašč niso izbrisali, češ, saj ni zbežal, kakor se je govorilo, glejte, ta dan je bil usmrčen. 24 — Viteza je bolelo, da je lažnjiva vest prišla do njegove soproge in jo tako hudo podrla. Gospod župnik je dejal, da kaže zdaj previdno ravnati, sicer bi preveliko veselje imelo slabe nasledke za gospo. Dogovorila sta se z vitezom, kako bosta stvar vravnala, potem pa so se podali vsi proti Črnvrhu, dasi je bilo že pozno, in vreme tudi neprijetno. Ves dan je namreč deževalo, in zdaj na 'večer je celo naletaval sneg. Vendar pot ni bila dolga; kmalu so dospeli na vrh hribca, odkoder so se videle nizko doli s snegom pokrite koče. Pod gostim, smrečjem so se ustavili in čakali. Šimen pa je šel doli proti koči, katero mu je po¬ kazal blagodušni duhovnik. Gospa je v črnem krilu sedela pri peči, ter pletla. Deček pa je ravno prižgal luč, ter jel brati iz knjige. Ko zagleda gospa starega, zvestega slu¬ žabnika, glasno zakriči in pletenje ji pade iz rok. Srčno ga pozdravi, kakor pozdravlja hči svojega očeta. Tudi Karol samega veselja ni vedel kaj. Primaknili so še en stol k peči, in Šimen je sedel nanj. „Oh, Šimen, v kakem stanu se zopet snidemo! Ne govorite mi od grozne smrti ljubljenega soproga., Moje srčne rane se še niso zacelile. Povejte mi raje, kaj je z Minko? Je li umrla? Vsaj zdravnik me je takrat malo potolažil. Morda že davno po¬ čiva v grobu ?“ Šimen pripoveduje, da bolezen ni bila tako huda, kakor je zdravnik z besedo trdil. Imel je pa dober namen pri tem; nalašč je dejal, da je prav hudo, samo, da bi se bili laglje za beg odločili. Minka je kmalu okrevala in od 25 tega časa je zdrava in trdna ko mala seničica. Materi se je bralo veselje na licu in oči so se zopet enkrat prijazno zasvetile. „Ali Simen," dejala je, ,,zakaj je niste pripeljali s seboj ? Zakaj ste jo pustili na Francoskem, kjer je njeno življenje v vedni nevarnosti? Prišli ste do mene, brez nje, trdosrčen —Še ni dobro izgovorila, kar se vrata odpro, in v hipu je Minka v materinem naročju. Tudi Karol se je približal. Gospa je pretakala gorke solze; a bile so solze veselja, zakaj utolažilo se je nekoliko njeno hrepenenje, oba svoja otroka je stiskala na materino srce. Vendar ji je to veselje kalila še bridka žalost. „0, da bi bil še živ moj mož," rekla je milo gospa, „o koliko bi bilo potem naše veselje! Ali, ljuba otroka, očeta ni več. Srce mi poka, ko vaju gledam. Kako vaju jaz, uboga vdova preživim in izrodim?" — Sedaj začne Simen praviti o vitezu, češ, da še živi. Previdno je govoril, ker se je bal slabih nasledkov za gospo, ki je bila že dovolj razburjena. A gospa je bila že na vse pripravljena. Veselje se ji je počasi množilo. Najprvo je prišel Šimen, potem Minka, sedaj bi skoro verjela, da tudi njen mož še živi. Ta je že čakal pri vratih na ugoden trenotek. Slišal je vse, kar so notri govorili, in zna se, da mu je srce hudo bilo. Ko je tedaj gospa iz nadaljnih pogovorov s Šimnom povzela, da vitez res še živi, zaklicala je v divnem veselji: „Toraj še živi? O, hvalen in češčen bodi usmiljeni Bog, ki ga je rešil tolovaj¬ skih rok! Gotovo ni daleč! Pojdite otroci, gremo mu naproti!" — V tem se odpro vrata in vitez 26 — Topolovski hiti oklenit se svoje ljubljene soproge. Mislil bodeš, ljubi braveč, da je sedaj gospa kar veselja vpila. Pa vedi, da so to posebni občutki, če zagledamo koga pred seboj, katerega smo že prištevali mrtvim. Tudi gospa je svojega soproga boječe gledala, kakor bi dvomila, je li res on, ali le njegov duh. Svojega veselja ni mogla izra¬ ziti z besedami, le to je rekla: „Oh, koliko bo še le naše veselje v nebesih, kjer bomo zopet videli vse naše ljube ! £t Zdaj so prišli v sobo še gospod župnik, stari Tirolec in njegova žena, in vsi skupaj so imeli prav prijeten večer poleg gorke peči. Drugo jutro je šel Simen v župnijo po kanarčka. Najbolj vesel ga je bil Karol, pa tudi drugi so se mu dobrikali. Je pa kanarček v resnici največ pri¬ pomogel, da so so naši znanci tako hitro sešli. Čudna so božja pota! Ko je bila gospa še hudo bolna, ušel je ptiček skozi odprto okno in se ni več vrnil. Vse povpraševanje po njem je ostalo brez uspeha. — Gospod Topolovski je povedal, da je Simen kanarčka kupil, in da je ta s svojo pesmico pripomogel, da je našel bivališče gospe. Gospa je hvaležno sklenila roki in rekla: „To je božja previdnost! Dobrotljivi Bog se je poslužil tega ptička, in vam naznanil, kje prebivamo. Da niste kmalu prišli, gotovo bi bila umrla obilne žalosti." Karol se je tudi oglasil rekši: ,,Gotovo je bila od Boga misel, da sem naučil ptička isto pesmico. Žalosten sem bil, ko mi je ušel iz kletke. Pa kdo bi bil takrat mislil, da mi ga Bog zopet povrne, 27 in ž njim očeta in sestrico. Sedaj l spoznam: „Kar Bog stori, vse prav stori." „Prav imaš, ljubi Karol", pravijo oče. »Glej, Bog nam je vzel vse imetje, da bi nam dal boljše dari. Čednost in krepost je več vredna, kot zlato in srebro. Zanjo si prizadevajmo, potem nam morda Bog prida še našo imovino, kakor je tebi vrnil kanarčka." Huda se je godila pastirju, ki je kanarčka vjel in prodal tičarju, mesto, da bi ga bil vrnil. Gospod župnik so ga poklicali k sebi in ojstro posvarili. Deček je obljubil, da se bo za naprej varoval nepoštenosti, „zakaj, zdaj spoznam", dejal je, „da ni nobena reč tako skrita, da bi ne po¬ stala očita". Gospod Topolovski je sklenil tukaj ostati čez' zimo. Šimen se je ustanovil v sosedni hiši. Ka¬ narček je prišel na svoje staro mesto. Minka ga je skrbno krmila; če tudi je bila zemlja s snegom odeta, vendar se je našlo zanj zeleno peresce v po- boljšek; ali je vrezala košček jabolka in ga djala med kletkino mrežo. Kanarček pa je vesel prepeval svojo pesmico in žnjo marsikdaj razvedril lice vitezu in njegovi družini. Včasih so bili v stiskah in skrbeh. Ptiček je zapel svojo pesmico; spomnili so se na pomen besed iste pesmi in se kmalu potolažili. De¬ jali so: „Zaupajmo v Boga, ki nam je bil tolikanj dober po tem kanarčku. Tolikrat nam je že po¬ magal, gotovo nas ne zapusti." Šimen: „Res, to je tudi moja misel. Kolikor- krat opazujem ptice, pridejo mi na misel besede sv. evangelija: Glejte ptice pod nebom: ne sejejo, 28 ne žanjejo, pa vendar jih preživi Oče, ki je v ne¬ besih ! Ali vi niste popolnejši kakor one ? Pesmica ki jo ta kanarček žvižga, sega mi še globokeje v srce: vsa malosrčnost me mine, naj so naše zadrege še tako obilne. On, ki za ptičke skrbi, ne bo tudi nas pozabil. “ Naša družina se je morala še nekaj časa bo¬ riti s pomanjkanjem in skrbjo. Slednjič pa se je pomiril upor v domovini; vrnili so se na svoja posestva in veseli so bili svoje imovine tembolj, ker so mogli sedaj bogato poplačati zveste jim pri¬ jatelje v sili: starega Simna, njegovo ženo in sina, starega ribiča, z eno besedo vse, ki so jim storili le količkaj dobrega. / Kresnica. Poslovenil P. Hugolin Sattner. Bilo je po leti. Solnce je ves dan hudo pri¬ pekalo. Na večer je sedela Mara,, revna vdova, pri odprtem oknu svoje tesne izbice, in zrla tje po sadnem vrtu, ki je obdajal njeno kočico.. Trava v jutru pokošena, se je posušila-v ednem dnevu po¬ polnoma; že je spravljena v kopice, ter razširja pri - jetno in krepilno vonjavo. Solnce je že davno za¬ tonilo; tudi večerna zarja je izginila. Na jasno nebo je sedaj priplaval mesec in razsvetlil okolico s svojo čarobno lučjo. Poleg' vdove je stal njen sinček, šest¬ leten deček, Tinček. Videlo se je, da je vdova trudna dolgotrajnega dela, in da želi počiti. Ali njo je težila še ena bolest, ki je bila hujša od telesne onemo¬ glosti. Na mizi je stala večerja, polna skleda mleka in v mleko je bil nadrobljen kruh. Mara je zavžila par žlic, več ni mogla. Tudi Tinče, videti mater žalostno, ni dosti jedel. Ko je ta začela še jokati, položi kar žlico na mizo, in tiho stoji poleg okna. Mara je postala vdova, ko je sneg skopnel in je nastopila prijazna pomlad. Njen mož je bil 32 gotovo najbolj marljiv hišni oče, kar jih je bilo v vasi. S pridnostjo in varčnostjo si je toliko prihranil, da si je mogel kupiti omenjeno kočo z lepim sadnim vrtom okoli. Ali na hišici je bilo nekaj dolga. Rajni je na vrtu zasadil obilo mladih drevesc, ki so pri¬ našala že mnogo lepega sadja. V zakon je vzel Maro, vbogo vaško siroto, ki ni imela dote, pač pa je bila dobro izrejena in po vsi vasi slovela za pošteno, pobožno in pridno dekle. Njun zakon je bil prav srečen. Prišla je vročinska bolezen in mož je moral umreti. Mara mu je stregla z vso Ijubze- njivostjo, ali kmalu po njegovi smrti je zbolela tudi sama in malo da ni umrla. Seveda bolezen stane denar; zato je Mara tudi ubožala. Pa še nekaj hujšega je prišlo. Marin mož je preje služil pri Kerčan-u, najbogatejšemu posestniku v vasi; ker se je vedno dobro vedel, posodil mu je Kerčan tri sto goldinarjev za nakup hiše s tem pogojem, da mu vsako leto povrne pet¬ indvajset goldinarjev v denarji, ravno toliko pa od¬ služi z delom. Mož je vsako leto svojo dolžnost vestno opravil, in vse poplačal, le za to loto je ostalo še petdeset goldinarjev dolga. Zgodi se, da tudi Kerčan umrje za vročinsko boleznijo. Njegov zet, ki je vse podedoval, najde med zapuščino tudi dolžno pismo za tri sto gol¬ dinarjev. Ker rajni Kerčan ni nikoli govoril o tem dolgu, je mislil dedič, da je še vse plačati; zato tirja vdovo za ta denar. Prestrašena Mara zatr¬ juje, da je rajni mož razen petdeset goldinarjev plačal že vse, pa to ni nič pomagalo. Mladi go¬ spodar jo je imenoval lažnjivko in jo tožil pri 33 sodniji. Izpričati ni mogla, da bi bil dolg res že skoro poplačan, zatorej je sodnija razglasila dolžno pismo za veljavno. Dedič bi bil rad dobil denar, ker pa Mara ni imela ničesar, je sklenila sodnija prodati kočo in sadni vrt. Mara je kleče prosila odloga in Tinče je klečal zraven nje; pa zastonj. Pred eno uro je izvedela,. da bodo kočo že drugi dan prodali. To je vzrok, da sedi danes nema pri oknu, in milo pogleduje zdaj proti jasnemu nebu, zdaj zopet na malega sinčka. To je vzrok, da toči grenke solze. „Ljubi Bog,“ si misli, „tedaj sem danes po- slednjikrat sušila travo na vrtu! In Tinče je danes zadnjikrat pobiral slive pod drevjem, ki ga je oče zasadil za njega! Morda danes slednjikrat preno¬ čiva v tej preljubljcnej izbi! Vedi Bog, čegava bo hiša jutri osorej. Morda naju precej zapode iz nje. Bog zna, kje bova jutri prenočila; morda celo pod milim nebom!“ — Tako je premišljevala in glasno ihtela. V tem se ji približa Tinče, ki se doslej ni ganil z mesta, in pravi tudi jokaje: „Ljuba mati, ne jokajte tolikanj, sicer mi težko de z vami go¬ voriti. Ne veste, kaj so oče dejali, preden sq. tam le umrli: „Ne jokajte,“ so dejali, „Bog je oče vdov in sirot; prosite ga v sili, pomagal vam bo. Kaj ne, da so tako dejali ?“ „Dobro si si zapomnilo, ljubo dete; ravno tako so dejali dobri oče.“ „Zakaj pa tolikanj jokate? Prosite Boga, saj vam bo pomagal. Ko sva bila z očetom v gozdu, sem se zatekel v vsaki sili k njim. Sem bil lačen, Krišt/of Šmid, IV. 3 34 — ali se mi je trn zadrl v nogo, šel sem k njim, dali so mi kruha, ali so izdrli mi trn. Jaz mislim, da tudi Bog rad pomaga; saj ni tako trdega srca, kakor oni bogati mož, pred katerim sva oba kle¬ čala in ga milosti prosila, pa bi naju bil kmalu pahnil čez prag. Ali morda mislite, da Bog ni bogat? Bogatejši od Kerčana. Glejte mesec in vse zvezdo so njegove. Oče so pogostokrat pravili, da je ves svet božji. Čemu bi toraj jokali in skrbeli. Prosiva Boga, gotovo nama pomaga. Vi začnite, jaz bom pa pomagal.'* .,Prav imaš, blago dete," reče Mara, in že je bolj potolažena. Oba skleneta roke k molitvi in vpreta oči v nebo. Mara moli glasno, deček pa govori za njo. „Nebeški oče! Glej tu ubogo mater z dete¬ tom! V veliki sila sva, na svetu ne najdeva po¬ moči. Pa ti imaš usmiljeno srce! Saj si sam dejal: Kličite me v nadlogah, in vam bom pomagal. Glej k tebi pribežimo! Ne daj nas pahniti iž te koče! Ge pa po svoji neskončni modrosti pripustiš, da nas preženejo z očetove dedovine, o tedaj nam od- kaži drug kotiček na prostorni zemlji, in tolaži naše srce, ko bo žalovalo slovo jemaje od pri¬ ljubljene hiše!" Dalje ni mogla govoriti, jok ji je zaprl glas. Tinček je še imel sklenjeni roki, pa naenkrat jih razpne in kaže tje proti oknu, rekoč: „Oj mati poglejte! Kaj pa je to? Mala lučica je, zvezdica je! Sedaj plava skozi okno. Oj, kako lepo se sveti; nekako zeleno se sveti, še lepše, kot večernica. Zdaj plava tam pod stropom! Kaj je to?“ 35 ,,To. je kresnica, ljubi Tinče; po dnevi se nam vidi le majhen, neznaten hrošč, po noči pa se tako lepo sveti.“ „Jaz bi ga rad vjel. Ali nič ne speče tista luč?“ „Le vjemi ga, nič ti ne stori žalega. Vidiš, božja vsegamogočnost se ti pokaže tudi na tem neznatnem hrošču.“ Tinče pozabi zdaj žalost; skače za kresnico zdaj pod mizo, zdaj pod stol. Ravno je iztegnil roko da bi jo vlovil, oj, v tem hipu se skrije živalica za veliko omaro, ki je stala ob steni. Zrl je za omaro in dejal: „Vidim jo dobro, kresničico, tam le se drži na steni, pa roka mi je prekratka, da bi jo mogel prijeti. Zdi se, kakor bi mesec sijal za omaro, tako zelo se' sveti.“ „Le potrpi,“ pravi vdova, „bode že spet pri¬ lezla iz omare.“ Tinče čaka, čaka; ker pa le nič ni, prosi mater prav lepo: „Mati sezite vi za omaro, ali jo pa malo odmaknite, da vjamem kresnico!“ Mara vstane in odmakne omaro, deček pa vzame kresnico od zidu in jo ogleduje v roki. Gotovo je imel večje veselje s- kresnico, kakor bogatin z najlepšim biserom. Mara je pa zapazila nekaj druzega. Ko je namreč odmaknila omaro, je padlo na tla, kar je bilo obtičalo med njo in med zidom. Pobere in z veselim glasom zavpije: „0 Bog! Zdaj smo pa rešeni nadloge! Tinče! To je lanski koledar, kate¬ rega že dolgo, dolgo iščem. Ko sem bila bolna, stregli so mi tuji ljudje, in mislila sem, da so mi 3 * 36 ga ti zapravili. Zdaj se bo pokazalo, da je dolg do leta poravnan, zakaj oče so v ta koledar vse natanko zapisavali. Kdo bi bil pač mislil, da tiči za omaro, katere Bog ve kako dolgo nismo več premaknili!“ Govori in prižiga luč. Potem pregleda liste in najde, kar je rajni zapisal konec minolega leta, da od tri sto ostane dolga le še petdeset goldi¬ narjev. Bilo je tudi zaznamovano, koliko in kedaj je to leto odslužil, kar je bilo izgovorjenega. K sklepu pa je bil še rajni Kerčan z lastno roko zapisal: „Na praznik Matere božje v adventu sva z Matijo Eožičem sklenila račune; on mi ostane dolžan le še 50 gl. (reci petdeset goldinarjev). 4 ' Mara je od. veselja stisnila Tinčeta na srce in zaklicala: „0j Tinče! Bodi hvaležen Bogu! Zakaj ostala bova v najini hišici, nobeden naju ne bo podil iz nje!" „Kaj ne," pobaha se Tinče, „to sem jaz na¬ redil: ko bi vas ne bil prosil, da omaro odmaknete, ne bi bili našli koledarja; tičal bi še dalje zanjo. 4 ' Mara je za trenotek obmolknila, potem pa reče: „Tinče, to je Bog naredil! On je poslal kresničico v izbo, in mi tako rekoč luč : prižgal, da sem našla te listine. Bog vse vodi in prav stori. Božja previdnost očitno vlada nad nami. Nobena reč' se ne primeri, ampak vse se zgodi po božji naredbi in pripuščenju. Niti las ne pade z naše glave, da bi Bog ne vedel. Pomni to, dokler bodeš živel, in zaupaj v Boga, posebno, kadar te tare nadloga. Bog nam lahko pomaga, kakor nam je to pot pomagal po tem bornem črvičku." 37 Tinče je šel k počitku; Mara pa to noč ni spala samega veselja. Komaj je napočil dan, že jo vidimo na cesti, šla je v mesto k sodniku. Sodnik je poklical dediča, ki je kmalu prišel. Mož je potrdil, da je to res pisal njegov rajni tast, močno se je sramoval svojega prejšnjega vedenja. Sodnik je odločil, da ima dedič vdovo oškodovati, ker ji je prizadejal toliko sramote in žalosti. Ta se tudi ni branil. Ko pa je vdova povedala o kresnici in znanem naip prigodku, je dejal sodnik: „To je roka božja; Bog vam je vidno pomagal." Mladi Kerčan je ginjen poslušal; solza mu stopi v oči in reče: „Res je tako. Bog je Oče vdov in sirot. Odpustite, da sem trdo z vami ravnal, bila je pomota. Za odškodnino vam podarim onih petdeset goldinarjev, ki bi jih imeli še pla¬ čati; in če vam bo kedaj česa manjkalo, oglasite se pri meni. Zakaj, kdor v Boga zaupa, ta ima najboljšo zaslombo. Ko bi se zgodilo, da bi ubožal, ali da bi moja žena vdova postala in otroci sirote, o tedaj naj tudi nam Bog pomaga, kakor je po¬ magal vam!" , Na to reče sodnik: „Zaupajte trdno vanj in bodite vedno pošteni, kakor ta vdova, potem bo božja pomoč vsikdar pri vas!“ A 1 / » \ * Kapelica * * v gozdu. Poslovenil P. Hugolin Sattner. Valentin Trtnik je bil mlad in čeden mla¬ denič; izučil se je kotlarstva do dobrega, in se¬ daj že tretje leto potnje v zadevi svojega roko¬ delstva. Nekega poletnega dne koraka skozi temen gozd. Bil je čedno napravljen; težko torbo je imel na hrbtu, v roki pa grčavo drenovko. Dolgo časa že hodi po gozdu, a ne pride nikjer na prosto polje. Poskuša na to in ono stran, pa na zadnje popolnoma zgreši pot, da ne ve, od kod, ne kam. Solnce se je že nagnilo k zatonu. V tem zagleda za gostim smrečjem mal stolpič, razsvetljen od zlatih solnčnih žarkov. Tje se nameni; kmalu pride na uglajeno stezo, ter v kratkem zagleda pred seboj malo kapelico, prav osamelo na lepem, zelenem gričku. Oče so našemu Tinetu pogosto dejali: „Ako te pot pelje mimo cerkve, stopi vanjo, če ti le čas dopušča; saj je cerkev hiša molitve in stolp je kakor stegnjen prst ki kaže proti nebu. Ne za¬ mudi tedaj prilike, ampak pojdi v božji hram, ter se vrzi pred svojim Stvarnikom na kolena, srce pa dvigni proti nebu. Tu in tam najdeš lepo sliko, 42 ali drugo delo umetnosti, ki te bo zanimalo; bereš na steni ta ali oni rek, ki te bo potrdil v dobrem.“ Valentin se spomni očetovega naročila in stopi v odprto kapelico. Temen obok, rujavo zidovje, ozka okna z okroglimi šipami, starinski oltar; vse to ga je spominjalo starodavnih časov. Sveta tihota je vladala v božjem hramu. Valentin po¬ klekne v zadnjem stolu blizu vrat in moli. Preden odide, gre bližje k altarju, da bi natančneje po¬ gledal altarno sliko, ki se mu je zdela staro umetno delo. Tedaj zagleda na klečavniku tik altarja malo molitveno knjižico, vezano v rudeče usnje z zlato obrezo. Vzame knjižico v roke, odpre jo, in ostrmi. Na prvem belem listu bere svoje lastno ime, zapisano od njega samega. Zdi se mu, ka¬ kor da gleda stvar v sanjah, in lastnim očem ne verjame. Premetava liste, in vse mu je nekako znano. Spominja se podobe: „Izveličar, blagoslav¬ ljajoč male“; znane so mu molitve in pesni v knjigi. Ves prevzet zakliče: „Ta knjiga je bila nekdaj moja, in to ime sem jaz zapisal. Tako sem pisal kot mali učenec. Ali kdo mi pove, kako je prišla knjiga v to osa¬ melo kapelico sredi širocega temnega gozda ?“ Spomini na otroška leta so mu oživeli. Valentinu se je jelo tožiti po domu; goreče je želel videti zopet svoje domače. Vroče solze so mu tekle po licih. Poklekne pred oltar in pravi: „Ljubi Bog! dobre stariše si mi bil dal. Srečne dni smo otroci preživeli v očetovi hiši. O kako sem bil srečen sedeč poleg matere, ki so nam otrokom po cele ure pripovedovali o Tebi in Tvojem božjem Sinu; 43 kako sem bil srečen, če so nam oče, domov pri- šedši po dokončanih opravkih, pravili lepe in pod- učftive povesti; ali če sva se s sestrico na vrtu igrala in oskrbovala nežne cvetice! Ali grozna vojska nas je z doma pregnala in po svetu raz¬ kropila. Ljubljena mati so že davno umrli v rev¬ ščini in pomanjkanju, in blaga njih roka, ki mi je podarila to knjižico, strohnela je že davno v grobu. O očetu že več let nisem nič čul, prej ko ne jih je nesreča tudi že spravila pod zemljo. Tudi ne vem, je li sestra še živa, in kako ji je. Ločen od svojih živim sam na svetu, tako sam. Vendar Tebi, vsevednemu Bogu je znano, jeli mi žive še oče in sestra. Ce je kateri izmed njiju še živ, o pelji me do njega. Usmili se me, dobrotljivi Bog! Naj se izpolni očetova molitev, ki so jo molili pri našem slovesu! Naj še izpolni blagoslov, ki so ga meni dali, ko sem se poslovil od njih!“ Valentin je še dolgo molil, potem pa vstane. „Ne upam se,“ pravi, „knjižice seboj vzeti, ker ne vem, v čigavi lasti je sedaj. Gotovo jo je nekdo pozabil in pride ponjo, preden bo noč. Zatorej bom tukaj čakal, morda zvem kaj o svoji sestri." Sede V kot kapelice in začne brati iz knjige. Pa komaj prebere par listov, tedaj stopi v kapelico mlada, šestnajstletna deklica, gre spoštljivo pred altar, se prikloni in osupnjena reče: „Oh, ljubi Bog! Knjižica je prešla! Raje bi ne vem kaj zgu¬ bila!“ Poklekne pred altar, malo pomoli, tedaj pa hoče oditi. V tem stopi Valentin s knjižico pred njo. Deklica ga prej ni opazila. Valentin ji reče: 44 „Deklica, gotovo si ti knjigo pozabila ?“ — „Jaz sem jo pozabila,“ vsklikne ona veselo; „na prvem listu je pisano ime Valentin Trtnik." Na to Valentin: ,,Kakor se vidi, ti je knjižica v velicib čislib. Rad bi vedel, zakaj ti je tako pri srcu. Valentina Trtnika jaz poznam, in lahko ti kaj o njem povem." Deklica: „Ne veš, kako sem srečna, če mi kaj poveš o njem. Jaz se prav zanimam zanj. Po¬ potniki so mi pravili, da so ga tu in tam videli; vendar gotovega nič ne zvem o njem." „Poslušaj me, kar ti povem, potem boš lahko presodil, če pravega Valentina poznaš. — Moj oče so bili uradnik onkraj Rena, nastala je Vojska. Sovražniki so zasedli našo domovino in so nas z domačije pregnali. Knez, ki je sam ob vse prišel, ni mogel dajje podpirati očeta. Tako žalostne so bile razmere v naši družini. Mati so umrli žalosti in pomanjkanja. Očetu je bilo težko z menoj in mojim bratom po svetu hoditi in službe iskati. V mestu pa, kjer so mati umrli, je živel pošten kotlar brez otrok; ta se je usmilil mojega brata' in ga vzel k sebi. Jaz pa sem šla z očetom daleč daleč po svetu. Naenkrat pa tudi oče zbole in po kratki bolezni umrjejo. Jaz sem imela še le šest let, ko so umrli in še nisem prav umela, kaj sem izgubila z očetom. Neka usmiljena gospa me je vzela k sebi. Zdaj je že deset let, kar so oče umrli, in ves ta čas še nič nisem čula o svojem bratu. Oče so še zadnjo noč pred svojo smrtjo prosili dobrotnika, ;v čegar hiši so umrli, naj spo¬ roči bratu očetovo smrt, in prosi ljudomilega kot- 45 larja, naj bo odslej oče ubogi siroti. Z onemoglo roko je še zapisal na listek ime kotlarja in mesta, v katerem prebiva, a listek se je žalibog izgubil. Nevešča dekla ga je našla, ko je pospravljala sobo umrlega očeta, ter ga strgala in proč vrgla, ne vedoč, da je velike vrednosti. O kolikrat mislim na brata! Vedno vprašujem po njem, a do sedaj brez uspeha. Ta-le knjižica je edini spomin nanj. Knjižica je njegova, kakor kaže napis na prvem listu, a ostala je v kovčeku, v katerem smo pre¬ našali našo siroščino po svetu. Oče so namreč po¬ zabili nanjo; obleko so bratu izročili, knjigo v kov¬ čeku pa so prezrli, in tako je ostala meni.“ Valentinu so igrale že davno solze v očeh; ni mogel več molčati, ampak ginjen v srcu pravi s tresočim glasom: „0 Bog, kako čudna so tvoja pota! Kaj ne, ljubo dete, ti se zoveš Pavla.“ ,,Da,“ odgovori ona začudena, „Pavla Trtnik je moje ime.“ „Tedaj mi bodi prisrčno pozdravljena, lju- beznjiva sestra! Glej te vrste v knjižici sem jaz zapisal; to je moje ime, in jaz sem v resnici tvoj brat Tine Trtnik." Sestra je ostrmela, in bratu se je skoro zdelo, da so le sanje. Stala sta si en čas nema nasproti. Slednjič se jima udero gorke solze po licu, in na svetem mestu se pozdravita prav prisrčno kot brat in sestra. Ko se je prvo veselje malo poleglo, reče Tine: „Ljuba mi sestra! Dobro se spominjam trenotka, ko sem slovo vzel od tebe. Neka gospoda, ki je bila tudi izgnana iz svojega posestva, in se je tam 46 mimo peljala z otroci vred, ponudila se je, da pelje tebe do bližnjega mesta, oče pa naj pridejo peš za teboj, ker ni bilo v vozu več prostora za nje. Dobro še vem, kako si se veselila vožnje v kočiji; jaz pa sem jokal, ko so te oče vanjo posadili. Takrat si bila še majhna, in jaz sem te imel pred očmi vedno le kot malega otroka. V tem si zrasla; zdaj si velika, in kakor zunanjost kaže tudi čvrsta in zdrava. Ne bi 'te bil spoznal, draga sestra! Bogu bodi hvala, da sva se zopet našla!“ „Srce mi je radostno, ljuba Pavla, ker te zopet imam! A žal! Cesar sem se vedno bal, se je vresničilo; oče, naš nepozabljivi oče so umrli. Da bi ti vedla, kako težko mi je bilo, ker nisem mogel nič • zvedeti o njih. Dobrosrčni kotlar me je učil svojega rokodelstva. Mnogokrat pa sem čul, da so mu ljudje očitali, zakaj me zastonj v hiši ima: češ, moj oče so ga goljufali. Obljubili so priti po-me in stroške poravnati za mojo izrejo, zdaj pa se še ne zmenijo za svojega otroka. Lahko si misliš, da me je žalilo tako besedovanje, ko vendar vem, da so bili oče dobri in pobožni! „Bes dobri so bili,“ pristavi Pavla. „Nikdar ne morem pozabiti, da so me zadnjo noč dali po¬ klicati in k smrtni postelji dovesti, tam so mene in tebe blagoslovili. Njih obraz pa je bil tako lep in vzvišen, kakor da so že vživali nebeško zveli¬ čanje. Podoba umirajočega očeta ne pride mi nikdar iz spomina ! 14 Tine: „Ko sem prej-le stopil v to kapelico, prišli so mi oče prav živo v spomin. Zdelo se mi je, da vidim častitljivo postavo pred seboj, kakor 47 pred leti, ko so se; bledih lic poslavljali od mene. Ko si se namreč odpeljala z ono gospodo, spremil sem očeta do bližnje vasi. Cerkvena vrata so bila odprta; tedaj so oče omenili, naj nikdar ne opustim navade, stopiti mimogrede v odprto cerkev. Šla sva vanjo in oba molila in jokala. Tedaj reko oče: „Sedaj sem tebe in Pavlo prav toplo priporočil Bogu in vaju izročil njegovi sveti previdnosti. Kekli so, naj imam Boga vedno pred očmi in v srcu, naj zvesto spolnujem Jezusov nauk, in nikdar ne storim nič hudega. „Jaz ne bom dolgo več živel“, rekli so, „težko, da se še kedaj vidiva. Če bodeš mogel, skrbi za svojo dobro sestro." Pred altarjem sem jim moral dati roko, da bom vse izpolnoval, kar so mi naročili. Potem so mi veleli poklekniti, ter so me iz dna srca blagoslovili. Potem so me vzdignili in poljubili; dali so mi nekoliko denarja in dejali: „Bog te obvaruj". Ko sva stopila iz cerkve, pogledali so me še enkrat neizrečeno milo in ^jubeznjivo. Njih zadnje besede so bile: „Živi vedno tako, da se v nebesih snideva!" Urno so se obr¬ nili in izginili za cerkvijo. Takrat sem jih videl zadnji pot. V tej kapelici mi je vse to živo pred oči stopilo, posebno pa goreča očetova molitev v tisti cerkvici. Zdelo se mi je, da jih vidim klečati pred altarjem. Goreče sem prosil Boga, naj se me usmili, in naj mi da kaj zvedeti o očetu in tebi. Zdaj pa sem potolažen, ker slišim, da me oče tudi ob smrti niso pozabili, ampak so me Jjubeznjivo blagoslovili." Sestra je ves čas jokala. „Oh dobri so bili pač naš nepozabljivi oče", reče sedaj. „Oni se že 48 — v nebesih vesele, midva pa očividno vživava njih blagoslov. Ljubi brat! Ali ni to čudno. Glej, pred altarjem sta se z očetom za zmirom poslovila, in tu pred altarjem se najdeva -- njihova otroka! To je Bog naredil! Bog je uslišal očetovo in tvojo molitev tu v kapeli. Hvala Bogu, da si ti očetovim naukom zvest ostal in vedno Boga pred očmi imel. Hvala Bogu, da si stopil po očetovem naročilu v to odprto kapelico, sicer bi se gotovo nikdar ne bila videla na zemlji. O poklekniva tedaj pred altar in zahvaliva Boga za srečno svidenje!" Oba sta pokleknila in se ginljivo zahvaljevala Bogu, da sta se srečno našla. Tedaj reče brat sestri: „Povej mi vendar ljuba sestra, po kaj si prišla v sredino tega neizmernega gozda?" Na to ona: „Nisva tako daleč v gozdu. Gozda je tukaj skoraj konec, in jjudje zelo hodijo tukaj mimo. V to kapelico pogosto in prav rada zahajam. Spomladi in po leti pridem vsako nedeljo semkaj; tudi druge dni, ako je vreme ugodno in mi čas pripusti. Tu sem mi je najljubši izprchod. Večjidel imam tudi druščino; spremlja me namreč moja draga prijateljica. Danes pa ni imela časa. Tole molitveno knjižico vzamem vselej seboj; molitvice znam tako skoro vse že na pamet. Bog zna koli- krat sem v tej kapelici na te mislila in Boga pro¬ sila, da bi se zopet sešla. Bog je mojo prošnjo uslišal. Knjižico sem tu pozabila, in ta mala ne¬ zgoda nama je v največjo srečo!" „Jaz pa sem taval po gozdu", pravi Valentin, „in nisem mogel najti pravega pota. Zdaj pa je 49 moje veselje veliko, ker sem našel tebe, svojo drago sestro. Taka je na svetu: po bridkosti in trpljenji dosežeš srečo. — Vendar, ljuba sestra, kje pa stanuješ sedaj ?“ Pavla: „Četrt ure od tukaj za onim gričkom leži trg Mirnidol. Tamkaj živi blaga gospa, ki se me je usmilila. Vdova je, njen mož je bil bogat kupec in je umrl brez otrok. Gospa ravna z menoj kakor z lastnim otrokom. Ne mudiva se; vzemi klobuk in palico, jaz ti nesem torbico, in pojdiva k njej. O kako bo moja druga mati vesela, videti tebe, mojega ljubega brata!“ Tine ni pustil sestri nesti torbice, ampak jo je zadel na svojo ramo; v prijaznih pogovorih ko¬ rakata čez holmič. Prideta v lepo, snažno hišo in Pavla vesela predstavi gospe svojega brata. A gospa ni koj verjela, da je njen brat. Prišlo je zraven tudi več druzih, ki so v hiši stanovali. Eden pravi: „Seveda je njen brat, saj ji je po¬ polnoma podoben. 11 Drugi pa reče, majaje z glavo: „Glej, komu zaupaš! 11 — Valentin pa vzame iz žepa svojo listnico, jo odpre in pokaže izučni list, potno knjižico in spričevalo domačega župnika. Zdaj ni nobeden več dvomil, ampak veselje je bilo splošno. Gospa je radosti jokala, ko je čula, na kak način sta se spoznala v kapelici. Dejala je: „Že davno sem se namenila, Pavli zapustiti hišo, in vse, kar imam, da le ostane pridna in po¬ štena, kakor doslej, in ne posnema lahkomišljenih deklet, ki se le nečimerno lišpajo in po slabih potih hodijo. Pa tudi tebi, dragi Tine, bodi po- magano. Bog mi je dal vsega v obilosti; in če Krištof Šmid, IV. 4 50 s temi božjimi darovi ljudi srečne storim, so go¬ tovo prav obrnjeni. Kotlarja v trgu ravno ni no¬ benega. Stari je umrl, in njegova hiša je naprodaj. Hišo kupim za-te, in če si se svojega rokodelstva dobro izučil, bodeš prav lahko živel. 11 Nekateri sorodniki gospe so to kaj neradi sli¬ šali in so jo skušali pregovoriti. Bili so sami bo- gatinci, katerim so se pa sline cedile po gospejnem premoženji. Gospa pa je bila odločna, ter je ostala mož-beseda. — Valentina je kmalu vse spoštovalo. Oženil se je, in pridno skrbel za svojo družino. Tudi Pavla se je omožila in je bila prav srečna. Valentin v svoji sreči ni pozabil svojega mojstra in dobrotnika. Večkrat mu je pisal, ter se mu zahvaljeval za njegove dobrote. Pa tudi v dejanji je pokazal svojo hvaležnost. Mojster se je postaral, umrla mu je žena in vojska je oškodovala njegovo imovino. Tedaj ga je Valentin povabil k sebi. Celo iskat ga je šel sam, in vedel se je do njega zmirom tako spošt¬ ljivo in ljubeznjivo, kakor da je stari mož njegov pravi oče. Tudi Pavla je lepo ravnala s svojo dobrotnico. Ta dva stara sta pogostokrat rekla: „Bog nama sicer ni dal lastnih otrok, a ta rejenca nama delata toliko veselja, kakor ga redkokedaj otroci delajo svojim starišem. 11 Tine in Pavla sta dala staro kapelico v gozdu prenoviti, in krog nje je zasadil Tine štiri lipe. Staro podobo v altarju je vešč umetnik osnažil in obnovil. Zdaj se je šele videlo, kako krasno delo jo. Stopivši v kapelo je bil vsakdo veselo izne- naden. Bele so bile njene stene in altar se je svetil 51 kakor marmor; okusno je bil pozlačen. Najlepše v njej pa je bila krasna podoba. Barve so se lepo- glasno strinjale in nebeška miloba je odsevala na obrazih. Podoba je namreč predstavljala sveto dru¬ žino. Sveta devica sedi pri vhodu svoje hišice, katero opleta gosto trtje; v naročji drži božje De- tice, sveti rednik Jožef mu pa .podaja košarico grozdja. Oba milo zreta na otroka; ta pa ima skle¬ njeni roki, in z neizrekljivo pobožnostjo gleda proti nebu. Na eni strani klopi leže ženska ročna dela, na drugi pa tesarsko, orodje. Pod podobo pa stoji pisano z velikimi zlatimi črkami: „Ponižnost, pobožnost, dobrota srca, Med vsemi bogastvi še največ ve)ja.“ J. KRAJEC nasl. v Rudolfovem knjigarna, tiskarna in knjigoveznica ter trgovina s papirjem, različnim pisarniškim in šolskim orodjem. Zaloga tiskovin za cerkve, županstva in šole. Iz lastne zaloge se posebno priporočajo: Spisi Krištofa Šmida. f. zvezek: M- „ jh r „ RT „ VIII, IX. X. -XI, XII. XIII. XIV. XV. Ljudevit Hrastar. — Golobček. Poslovenil P. Hugolin Sattner. (Drugi natis.) Mehko vezan 60, trdo 80 v. Jozafat, kraljevi sin Indije. Posl. P. Flor, Hrovat. (Tretji popravljeni natis.) Mehko vezan 60, trdo 80 v. Pridni Janezek in hudobni Mihec. Posl. P. Flor. Hrovat. (Drugi natis.) Mehko vezan 80 v, trdo 1 K. Kanarček. Kresnica. Kapelica v gojzdu. Posl. P. Hu¬ golin Sattner. Mehko vezan 40, trdo 60 v. Slavček. Nema deklica. Posl. P. Flor. Hrovat. (Drugi natis.) Mehko vezan 40, trdo 60 v. Ferdinand. Posl. P. F. Hrovat. Mehko vezan 60, trdo 80 v. Jagnje. Starček z gore. P. Flor. Hrovat. Mehko vezan 70, trdo 90 v. Pirhi. Ivan, turški soženj. Krščanska obitelj (družina). Posl. P. F. Hrovat. Mehko vezan 60, trdo 80 v. Hmeljevo cvetje. Marijina podoba. Poslov. P. Flor. Hrovat. (Drugi natis) Mehko vezan 60, trdo 80 V. Ludovik, mladi izseljenec. Posl. P. Flor. Hrovat. (Drugi natis.) Mehko vezan 60, trdo 80 v. Najboljša dedščina. Leseni križ. Poslovenil P. Flor Hrovat. Mehko vezan 40, trdo 60 vi Roza Jelodvorska. — Izdalo Katoliško tiskovno društvo v Ljubljani. Mehko vezan 60, trdo 80 v. Sveti večer. Posl. Fr. Salezij. Mehko vezan 60, trdo 80. Povodenj. —■ Kartuzijanski samostan. P