639 2018 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 330.341.424(497.434Ribnica)"18/19" Prejeto: 31. 8. 2018 Marina Gradišnik mag., višja kustosinja, Muzej Ribnica, Cesta na Ugar 6, SI–1310 Ribnica E-pošta: marina.gradisnik@guest.arnes.si Gospodarska slika Ribnice od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne IZVLEČEK Prispevek osvetljuje čas, v katerem sta obrtnike zaznamovala dokončen premik od klasične cehovske ureditve k obrtni svobodi in pospešena industrializacija. Ribnica kot pomembno obrtniško središče ni mogla ubežati spremem­ bam, ki so jih te novosti prinašale. Čas gospodarskega napredka je v Ribnico na začetku 20. stoletja pripeljal parne stroje, ki so napovedali novo »industrijsko dobo«. V tem času so nastala tudi prva podjetja, ki so največji razcvet doživela v času med svetovnima vojnama. Napredek, ki se je dogajal z bliskovito hitrostjo, je spreminjal potrebe prebivalcev, zato lahko v tem času opazimo počasno izginjanje določenih obrti (krznarstvo, irharstvo, usnjarstvo), vzporedno pa pojav novih (mehanikarstvo, električarstvo, fotografski studio), ki so sledile potrebam modernih časov. KLJUČNE BESEDE Ribnica, obrtniki, obrtna združenja, 19. stoletje, 20. stoletje, industrializacija ABSTRACT RIBNICA’S ECONOMIC SITUATION FROM THE SECOND HALF OF THE NINETEENTH CENTURY TO THE SECOND WORLD W AR The article sheds light on the time marked by accelerated industrialisation, in which craftsmen made a definitive break from the classical system of guilds and a step towards freedom of trade. The changes entailed by these novelties also inevitably affected Ribnica as an important craft centre. The economic progress in the early twentieth century introduced to Ribnica steam engines that heralded the coming of a new »industrial era«. This time also witnessed the establishment of the first enterprises, which experienced their biggest boom between the two world war wars. Swift progress changed the needs of the inhabitants and resulted in the gradual dying out of certain industries (fur, wash leather and leather trade) while at the same time also leading to the emergence of new ones (mechanics, electricity, photographic studio) that were better suited to the demands of modern times. KEY WORDS Ribnica, craftsmen, craft guilds, nineteenth century, twentieth century, industrialisation 640 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 Uvod Ko govorimo o gospodarstvu v Ribnici, večinoma najprej pomislimo na ribniško rokodelstvo – suho robo in lončarstvo. Te obrti, ki so ime Ribnice po- nesle v svet, so bile značilne predvsem za podeželje, medtem ko jih v središču doline, v ribniškem trgu, skoraj ne zasledimo. V trgu je sicer bila prisotna pro- daja izdelkov iz lesa tako v obliki krošnjarjenja kot v obliki klasične distribucije izdelkov, kar zasledimo na popisnih listih – poleg oznake obrti trgovina oziroma poleg obrti trgovina z lesom. V prispevku so pred- stavljene obrti, ki so bile v tem času prisotne v Rib- nici, in nekateri nosilci teh dejavnosti. Seznami niso popolni, ker so nepopolni tudi ohranjeni registri, vendar se z zbranimi podatki zagotovo približamo realnemu gospodarskemu utripu Ribnice. V uvodnem delu prispevka so predstavljeni go- spodarski pogoji v obravnavanem obdobju v monar- hiji (od leta 1867 Avstro-Ogrski) in Kraljevini SHS (od leta 1929 Kraljevini Jugoslaviji), katerih del je bila tudi Ribnica, zato so njihovi ukrepi še kako na- rekovali gospodarski razvoj Ribnice. Ribnica je v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja doživela vrsto upravnih in gospodarskih sprememb. V tem času se je kljub izseljeniški mrzlici število prebivalstva in hiš nenehno povečevalo. Ko- nec 19. stoletja je v Ribnico prišla telegrafska posta- ja, uredili so vodovod, kanalizacijo in elektrifikacijo ter vzpostavili železniško povezavo, sledila pa je tudi ostala modernizacija. Za utrip kraja je skrbelo pestro društveno in s tem povezano družabno življenje. Ribnica se je vedno bolj odpirala navzven in se predstavljala kot priljubljen turistični kraj. Upravičevala je svoj status trga kot pomembnega zbirališča in središča, za katero je bil značilen povečan pretok informacij in storitev. Ven- dar ob tem ne smemo pozabiti, da še vedno govorimo predvsem o agrarnem območju, kjer je večina obrt- nikov še vedno imela kmetijo in vsaj kakšno glavo živine. Prebivalci središča so res prevzemali meščan- ske vzorce, a to meščanstvo je bilo še vedno v tesni povezavi z zemljo. Z uvajanjem novih upravnih sprememb in mo- dernizacije se je povečevalo število državnih usluž- bencev (zdravnikov, notarjev, sodnikov, učiteljev, že- lezniških uslužbencev idr.), vendar je Ribnica ostajala predvsem pomembno obrtniško središče, ki je zado- voljevalo potrebe prebivalcev središča in okolice. Čas gospodarskega napredka pa je v Ribnico na začetku 20. stoletja pripeljal tudi zametke prvih podjetij, ki so predvsem v času med svetovnima vojnama v celoti razvila svoj potencial. 1 1 Gradišnik, Ribniški trg, str. 8–13. Obrtna svoboda – nove priložnosti in pasti Obrtna svoboda Prelom v gospodarstvu sta sredi 19. stoletja pov- zročila leta 1848 izdani zakon o zemljiški odvezi in njegova izvedba v petdesetih letih ter obrtni zakon, sprejet leta 1859. Čeprav je bila cehovska ureditev uradno ukinjena na začetku 19. stoletja, je ostala ne- formalno v veljavi vse do sprejetja obrtnega zakona. Zagovorniki cehov so razumeli, da sodobna družba prinaša spremembe in da cehovska ureditev v njej ne bo preživela, vendar so se obrtne svobode bali, saj so menili, da bo prinesla preveč obrtnikov in premalo strank, kar bi posledično pomenilo premalo dohodka. Z obrtnim zakonom je bila dokončno uveljavljena obrtna svoboda. Obrtnik je lahko postal vsak, ki je sam upravljal svoje premoženje in še ni bil kaznovan. Zadoščala je le prijava, ki jo je vložil pri upravni obla- sti, ne da bi moral izpolnjevati kakršne koli pogoje. To so bile tako imenovane »proste obrti«. Z zakonom so bile uvedene tudi obrti druge vrste – koncesioni- rane obrti, za katere je bilo treba dobiti oblastveno dovoljenje – koncesijo ali izkaz o usposobljenosti. 2 Število registriranih obrtnikov je po letu 1860 zelo naraslo, vendar so številni kmalu propadli. Večja ponudba na trgu in s tem večja konkurenca sta obrt- nike stiskali v kot, zato so začeli že kmalu priprav- ljati spremembo zakonodaje. Poskušali so doseči, da bi obrt lahko opravljal le tisti, ki se je za to izučil in ima izkaz o strokovni usposobljenosti oziroma izkaz o izučenosti. 3 Leta 1883 so obrtniki dosegli, da je bila med že uveljavljene obrti uvedena tretja vrsta obrti – roko- delstvo. Posebnost te kategorije je bila, da za izvaja- nje obrti ni bila dovolj le prijava, temveč tudi izkaz kvalifikacije. 4 Dokaz o usposobljenosti je bil uspešno opravljen mojstrski izpit, ki je obsegal preverjanje praktičnega in strokovno-teoretičnega znanja. 5 Spremembe v obrtni zakonodaji je prinesla tudi novela zakona o spremembah in dopolnitvah obrtne- ga reda iz 5. februarja 1907. To je bila zadnja večja sprememba v staroavstrijski obrtni zakonodaji, ki je ostala v veljavi tudi v novi jugoslovanski državi, in sicer vse do leta 1931, ko je bil sprejet Zakon o obrtih. 6 2 Pančur, Obrtna svoboda, str. 37. 3 Prav tam, str. 38. 4 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 479. 5 Obrtnik. 1. 10. 1883, str. 50–52. 6 Počivavšek, EN GROS, str. 24–36. Leta 1931 je bil z novim zakonom ukinjen tudi t. i. krošnjarski patent, ki je bil v takšni obliki v veljavi od leta 1852, ko ga je potrdil cesar Franc Jožef: … Kočevarjem, Poljancem in Ribničanom je bilo dovoljeno, da prodajajo ostrige, laško olje, rožiče, citrone, datlje, vino iz Drage, fige, granatna jabolka, lešnike, kapre, kostanj, limone, lovorjeve liste, mandlje, školjke, pomaranče, riž, sardele, želve, grozdje, ci­ bebe in drugo blago, s katerim so smeli trgovati že dotlej (Šega, Način življenja, str. 42). 641 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 Vsi ti ukrepi in vpliv industrializacije so pripo- mogli k transformaciji gospodarstva iz agrarnega v neagrarno, v industrijo, obrt in promet z intenzivnej- šo industrializacijo, pa tudi k živahnejšemu ustanav- ljanju novih industrijskih obratov oziroma širjenju in posodabljanju obrtnih delavnic. 7 V drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja je bilo največ sprememb na področju gospodarskega razvoja. Jože Šorn umešča obdobje dokončnega obli- kovanja meščanske kapitalistične družbe na Sloven- skem v čas med letom 1870 in prvo svetovno vojno. 8 Ne glede na to, da je bila industrializacija dežele v porastu, je imela tradicionalna obrt še vedno velik pomen, in to celo v industrijsko razvitih avstrijskih deželah. Obrtniki so se pogosto pritoževali nad slab- šimi pogoji, ki jih imajo v primerjavi z industrijo, ven- dar jim po prepričanju Andreja Pančurja ni šlo tako slabo. Seveda so bile nekatere panoge v resni krizi, določene obrti so zaradi razvoja industrije propadle, tiste, ki se jim je uspelo prilagoditi spremembam, pa so celo prosperirale. 9 Delovni čas V predindustrijski dobi ni obstajala izrazita deli- tev med delom in prostim časom. Vsak posameznik je sam določal, kdaj bo delal in kdaj počival. To je pomenilo v povprečju daljši, a tudi bolj fleksibilen in manj intenziven delovnik. Obrtnik je npr. lahko zaprl svoj obrat zaradi dela na polju (košnja, pobira- nje pridelka idr.) ali oblike spontane družabnosti. 10 Praviloma je delovni teden trajal od ponedeljka do sobote, pri nekaterih obrteh vse dni v tednu. Delati so začenjali ob 6. ali 7. uri zjutraj in zaključevali med 16. in 18. uro. Nekateri obrtniki, kot so peki, mesarji in gostilničarji, so lokale odpirali že ob 4. ali 5. zju- traj. 11 O nedeljskem počitku ni bilo dosti govora, ra- zen v okviru Cerkve, ki je na to opozarjala predvsem iz religioznih razlogov. Med obrtniki pa je na splo- šno veljalo prepričanje, da se je treba odzvati takrat, ko se pokaže priložnost za zaslužek. Prve zahteve po nedeljskem počitku so se pojavile šele leta 1895, ko so trgovcem zaradi potrebnega nedeljskega počitka prepovedali prodajanje v trgovinah in uvedli obve- zen nedeljski počitek med 12. in 17. uro. S kasnejšimi predpisi se je delo ob nedeljah vedno bolj omejevalo, vendar so na podeželju trgovine praviloma ostajale odprte, saj so ljudje pogosto prav nedelje izkoristili za nakupe. Za posamezne nedelje (božič, žegnanje ipd.) pa je bilo nedeljsko delo dovoljeno celo do osem ur. 12 Za druge obrtnike v trgu so veljale druge posebne določbe, ki niso bile vezane na trgovsko dejavnost. 7 Slovenska novejša zgodovina, str. 78. 8 Šorn, Začetki industrije, str. 10. 9 Pančur, Obrtna svoboda, str. 23–42. 10 Sieder, Socialna zgodovina, str. 99. 11 Počkar, Dve gasi, str. 116. 12 Počivavšek, EN GROS, str. 337. Poleg pekov, ki so pekli ponoči, so zgodaj zjutraj za- čeli delati mesarji, ki so se pripravljanja mesa lotili ob štirih zjutraj, in gostilničarji, ki so že zgodaj kuhali obroke. Med zgodnejšimi so bili tudi kovači, ki so začenjali ob 6. uri in delali do 18. ali 19. ure zvečer, včasih pa tudi dolgo v noč. 13 Večinoma so upoštevali delovni čas, vendar se je ta tudi podaljšal, kadar je bilo treba delo dokončati. Pogosto pred cerkvenimi prazniki, prvim obhajilom, birmo, porokami ipd. so šivilje, krojači in čevljarji delali, dokler ni bilo delo opravljeno. Gostilne so bile praviloma odprte do 22. ure. Zaposleni in njihova zaščita Z razvojem gospodarstva se je povečalo število zaposlenih v neagrarni proizvodnji, zato so vedno več skrbi namenjali njihovi zaščiti. Urediti je bilo treba predvsem nezgodno in bolniško zavarovanje zaposle- nih. Bolniška blagajna je bila uvedena že z zakonom leta 1883. Delovala naj bi pod okriljem obrtnih za- drug, vendar ni mogla zaživeti, ker tudi ustanavljanje zadrug ni potekalo v skladu z zakonom. 14 Prvi ured- bi, ki sta dejansko urejali to problematiko, sta iz let 1887 in 1888. Nezgodno zavarovanje je bilo načelo- ma obvezno, toda obveznost ni veljala v vseh obrtnih podjetjih. Bolniško zavarovanje je bilo prisilno za vsa obrtna podjetja, obsegalo pa je samo podporo bolni- kom in porodnicam ter izplačilo pogrebnine. 15 Orga- nizacija in izvedba teh novosti v praksi podjetnikom ni vselej ustrezala in tudi na ribniškem območju ni bilo nič drugače. Okrajno glavarstvo Kočevje je po- slalo zahtevek, da obrtniki za svoje delavce prispevajo denar v skupno okrajno blagajno. Na ta dopis so rib- niški obrtniki, združeni v pripravljalni odbor obrtne zadruge, odgovorili, da bodo zavarovanje delavcev sami uredili v okviru obrtne zadruge, ki jo ustanav- ljajo. 16 Prav ustanavljanje različnih stanovskih zdru- ženj naj bi vodilo do večje preglednosti in boljšega informiranja obrtnikov v zvezi s postopki, ki so se uvajali. Združenja naj bi skrbela za denarne fonde za delavce, ki bi zboleli ali bi bili zaradi poškodb na delu nezmožni za nadaljnje delo. 17 Celovitejše socialne smernice za zaščito delavcev je sprejel zakon leta 1922. Z njim je bilo poleg že 13 Počkar, Dve gasi, str. 116. 14 »V bolniško blagajnico plačevati morajo vsi mojstri in vsi pomoč­ niki tistih mojstrov, ki spadajo k zadrugam, izuzeti so le vajen­ ci. Donesek kojega plačevati mora mojster za vsakega od svojih pomočnikov iz lasnega, ne sme biti višji, kakor polovica onega doneska, kojega bode plačeval pomočnik. Donesek pomočnika ne sme presegati 3% zasluženih goldinarjev. Blagajna mora bolnim udom izplačevati vsaj polovico dnevnega zaslužka. Plačevati se ima v slučajih daljše bolezni vsaj do trinajstega tedna. Mojstri morajo odpadle doneske pomočnikov, od zaslužka utergati in v blagajno vplačevati, od tistega dne, ko sprejmejo pomočnika v delo« (Obrtnik, 1. 10. 1993, str. 50–52). 15 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 500. 16 ZAL, SI ZAL RIB / 0002 Občina Ribnica, a. e. 1325. 17 Počivavšek, EN GROS, str. 28–30. 642 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 prej znanega nezgodnega in bolniškega zavarovanja uvedeno še zavarovanje za onemoglost, starost in smrt. Številni socialni ukrepi v smislu zaščite delavca, uvedeni v dvajsetih letih 20. stoletja, so bili posledica revolucionarnih gibanj v povojnih letih. 18 Verjetno lahko povojnemu času pripišemo tudi prvo znano delavsko stavko v Ribniški dolini, ki je potekala v ribniški opekarni. Delavci so se uprli za- radi neenakosti plačila in pogojev dela med delav- ci slovenske in italijanske narodnosti. Delavci so se združili, ustanovili sindikat in začeli stavkati. Bili so uspešni. 19 Leta 1922 je bil sprejet zakon o zaščiti delavcev, ki je urejanje delovnih razmerij predvidel v sklopu individualnih in kolektivnih pogodb. Delovni čas v trgovini in obrti pa je bil na novo urejen leta 1929. 20 Ravno z namenom urejanja razmer delavcev je bila leta 1936 ustanovljena Podružnica Narodne stro- kovne zveze v Ribnici, ki je morala »skrbeti za uredi- tev službenega in delovnega razmerja, časa in mezde; sodelovati pri sklepanju delovnih pogodb med delav- ci in delodajalci in njih izpopolnjevanje ter varovati kulturne in socialne interese svojih članov«. 21 Svojim članom je zveza nudila brezplačno pravno pomoč v primeru sporov, nastalih v delovnem razmerju. Dedi- čem umrlega člana je plačala pogrebščino. Oblike obrtnih združenj v Ribnici Trgovske in obrtne zbornice je v Avstriji urejal zakon iz leta 1850. Poleg osnovne naloge zagovar- janja interesov svojih članov so imele tudi politično vlogo. Njihovi predstavniki so imeli mesto v držav- nem zboru in deželnih zborih. 22 Trgovinska in obrt- na zbornica za Kranjsko je bila ustanovljena 12. ja- nuarja 1851. Sestavljalo jo je 15 članov (8 iz trgovine in 7 iz obrti). Njena naloga je bila pospeševanje tr- govine, obrti in industrije, koordinacija povezovanja gospodarskih podjetij ter vključevanje avstrijskega gospodarstva v evropske in svetovne gospodarske tokove. Pomembno delo je opravila na področju organiziranja trgovskega in obrtnega šolstva ter pri ustanavljanju obrtnih zadrug in novih trgovskih in industrijskih podjetij. 23 Oblikovanje stanovskih obrtnih združenj je bilo uvedeno že v obrtnem redu iz leta 1859, z zakonom leta 1883 pa so ta postala obvezna. Člani združenj so bili prek njih seznanjeni z novostmi v zakonodaji, skrbela so za spoštovanje delovnih in učnih pogodb, za ustrezna razmerja med mojstri in zaposlenimi, za 18 Sieder, Socialna zgodovina, str. 203. 19 Lubej, Parna opekarna, str. 35. 20 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 497. 21 ARS, SI AS 68, a. e. 7386. 22 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 481. 23 ARS, SI AS 448, historiat. reševanje sporov med njimi, za strokovno šolstvo, za vzpostavljanje ustanov za podporo članov v primeru bolezni idr. 24 V Ribnici porast stanovskih združenj opažamo predvsem v času med svetovnima vojnama. Obstajala so ločena združenja za trgovce, gostilničarje, kovinar- je, čevljarje in krojače, in sicer za posamezen okraj, mesto, sodni okraj ali več občin skupaj. Za nekatere panoge so obstajala združenja za ozemlje celotne Dravske banovine. Njihove podruž- nice so delovale po posameznih krajih, npr. Društvo jugoslovanskih obrtnikov za Dravsko banovino po- družnica v Ribnici je bilo ustanovljeno leta 1934. Tudi kadar združenje ni bilo registrirano kot podruž- nica, je bilo praviloma del širše stanovske organiza- cije. V Ribnici je delovala tudi Zadruga krojačev in krojačic za sodni okraj Ribnica in Velike Lašče; kdaj točno je bila ustanovljena, ni podatka. Ohranjeno gradivo je iz let 1933 in 1934. Člani te zadruge s pre- bivališčem v ribniškem trgu so bili po popisu iz leta 1934: 25 Ime in priimek Hišna številka Funkcija v zadrugi Angela Češarek 63 Franja Češarek 106 odbornica Marija Kompore 56 Angela Marolt odpotovala Helena Petelin 139 Cilka Pucelj 51 odbornica Ivana Pelc 158 Franc Češarek 59 Štefan Češarek 66 Anton Dejak 21 Leopold Knol 103 Krojači in šivilje so imeli največ težav s konku- renco na črnem trgu. Ogromno šivilj in krojačev je delalo doma in odžiralo posel obrtnikom, ki so bili uradno registrirani in so plačevali davke. Na sestan- kih združenja so veliko časa posvečali temu proble- mu. V ribniškem trgu na seznamu iz leta 1933 iz- med »neupravičenih obrtnikov in obrtnic« v okolici na podeželju najdemo kar 22 imen »konkurentov«. Našteti so le tisti, ki so redno opravljali obrt, ostalih je bilo še več. 26 Od leta 1922 je delovala Čevljarska zadruga za sodni okraj Ribnica in Velike Lašče. Do leta 1935 je bil predsednik društva ali tajnik Ivan Čampa, kasne- je pa Ivan Ložar. V združenje niso bili včlanjeni vsi čevljarji v okraju. Leta 1933 so bili člani združenja iz trga Ribnica naslednji: 24 Počivavšek, EN GROS, str. 27. 25 ARS, SI AS 448, Okrožni odbor obrtniških združenj, 5/49. 26 Prav tam. 643 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 Ime in priimek h. št. Št. pomočnikov Št. vajencev Ivan Čampa 48 1 1 Matija Honigmann 96 1 2 Karol Primišar 114 Članarina v združenju je za leto 1937 znašala 500 din. Kot zanimivost, kako so se obrtniki soočali s prihodom industrijske konkurence, navajam prepis iz zapisnika redne letne skupščine Združenja čevljar- jev Ribnice iz 30. avgusta 1936: »… predsednik poroča o borbi proti tvrdki Bata, katere podružnico smo dobili tudi v Ribnico. Združenje je poslalo na različna pristoj­ na mesta ostre protestne note, toda ostale so brez uspeha. /…/ omeni tudi o različnih tečajih, katere prireja zdru­ ženje, tako o prikrojevalnem tečaju v Dobrempolju in o knjigovodskem tečaju v Ribnici. Med tem poročanjem je prišlo med gotovim članstvom, menda podhujskanemu od gotovih oseb, do velikih prerekanj in skoraj bi rekli do živinskega vpitja. Gotovo članstvo bi rado, da bi se danes volilo novega predsednika in novo upravo …«. 27 Čevljarjev, ki niso bili vključeni v združenje, je bilo seveda veliko več. V obravnavanem obdobju je v Rib- nici delovalo 15 registriranih čevljarjev. 28 Zadruga kovinarjev za sodni okraj Ribnica in Ve- like Lašče je delovala vsaj od leta 1926. To dokazuje ohranjeni zapisnik sedmega občnega zbora zdru- ženja, ki je leta 1933 potekal v Ribnici. Občni zbor leta 1933 je potekal v prostorih načelnika združenja Alojzija Češarka v Ribnici (h. št. 20). K zapisniku je bil priložen seznam članov društva iz tega obdobja s številom njihovih vajencev ali pomočnikov. Seznam obsega člane iz celotnega sodnega okraja, vendar so tu izpostavljeni le registrirani v trgu Ribnica: Ime in priimek člana Obrt Št. pomočnikov Št. vajencev Alojzij Češarek ključavničar 1 1 Alojz Grča puškar / / Janez Pucelj kovač / 1 Janez Lesar kovač 1 Anton Oražem ključavničar 2 4 Vinko Burgar klepar 2 1 France Gorše klepar / 1 Janez Pucelj kovač / / Iz ohranjenega gradiva je tudi razvidno, da je za- druga namenjala finančno podporo Obrtno nadalje- valni šoli v Ribnici. 29 Za prvega načelnika Zadruge gostilničarjev v Ribnici, kasneje imenovane Združenje gostilniških podjetij v Ribnici, je bil na ustanovnem zboru zadru- ge 2. februarja 1915 izvoljen Ivan Lovšin (h. št. 70), za podnačelnika pa Josip Podboj (Slavinov) (h. št. 69). V ribniškem muzeju so ohranjeni originalni za- 27 ARS, SI AS 448, Okrožni odbor obrtniških združenj, 5/50. 28 Gradišnik, Življenje, str. 148. 29 ARS, SI AS 448, Okrožni odbor obrtniških združenj, 5/51. pisniki sej od ustanovitve zadruge do 19. julija 1939. Ti zapisniki so odlični pričevalci časa in problema- tike, s katero so se gostilničarji soočali. Članstvo v zadrugi je bilo številčno, vsaj glede na zapisnik z dne 28. marca 1930, saj je v tem času zadruga štela kar 110 članov. 30 V Ribnici je deloval tudi Gremij trgovcev za so- dne okraje Ribnica in Velike Lašče ter občini Dra- ga in Trava kočevskega sodnega okraja. Kdaj je bil ustanovljen, ni podatka, zagotovo pa je bil aktiven leta 1926, ko vest o njegovem delovanju zasledimo v časopisu Trgovski list. Načelnik je bil v tem času Josip Divjak, trgovec iz Ribnice. V prispevku poro- čajo, da je gremij trgovcev v Ribnici »… priredil dne 10. januarja t. l. popoldne v Sodražici, dne 17. januar­ ja t. l. popoldne v Dobrepoljah in dne 24. januarja t. l. popoldne v Velikih Laščah in Ribnici sestanke radi na­ povedi osebne dohodnine in drugih važnih stvari!« 31 V istem prispevku je tudi vabilo na sestanek gremija z dnevnim redom: »… v nedeljo, dne 7. t. m. ob 15. po prihodu popoldanskega vlaka iz Ljubljane v gremijalni pisarni sestanek s sledečim dnevnim redom: 1. Pogoj za carine prosti uvoz strojev in naprav; 2. Taksna prostost trgovskih opominov in blagajniških blokov; 3. Besedilo nove krošnjarske naredbe; 4. Raznoterosti. Ker bo sesta­ nek važen, zato se ga blagovolite gotovo udeležiti.« 32 Že v osemdesetih letih 19. stoletja je bil obli- kovan začasni odbor Obrtne zadruge Ribnica, ki je pripravljal ustanovitev zadruge. Kdaj je bila zadruga ustanovljena, ni podatka. Od leta 1919 pa je tu de- lovala Zveza lesnih obrti v Ribnici, ki si je pridobila neke vrste posredništvo za krošnjarske potne liste. Združevala je 528 članov, povečini zdomarjev. 33 Zametki industrije Prvi parni stroj v ribniški opekarni Parna žaga in opekarna A. Peterlin in tovariši z začetka 20. stoletja pomeni začetek novega obdobja v gospodarskem raz- voju kraja. V Ribnici se pričnejo oblikovati podjetja: Tovarna telovadnega orodja JOR (od leta 1910), M. Rudež in A. Rudež & Company (v Ribnici verjetno od leta 1933). 34 Čeprav je delovala v manjšem obse- gu, pa v ta sklop uvrščamo tudi Pletilnico žičnatih in žimnatih sit Emil Pakiž (od leta 1920). Za nastanek ribniške opekarne je bil izpolnjen prvi osnovni pogoj – velika zaloga dobre gline, ki je tu ni manjkalo. Nahajališča gline so bila zlasti na de- sni strani reke Bistrice proti Veliki gori. Ustanovitev podjetja Tvrdka A. Peterlin in tovariši opekarna in parna žaga sega v leto 1899. V različnih 30 Muzej Ribnica, t. e. 8D. 31 Trgovski list, 6. 2. 1926, str. 8, »Delovanje Gremija v Ribnici«. 32 Prav tam. 33 Gradišnik, Življenje, str. 85. 34 Družina Rudež je imela že od leta 1900 veliko parno žago v Jelenovem Žlebu, tega leta pa so jo preselili bližje železnici (Matić, Knjiga gostov, str. 124–130). Gl. tudi op. št. 43. 644 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 Predstavitev različnih športnih rekvizitov, izdelanih v Tovarni telovadnega orodja – JOR (Digitalna zbirka Pokrajinskega muzeja Kočevje, original v zasebni lasti). Parna žaga in opekarna v Ribnici (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica, original je v zasebni lasti). 645 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 virih in literaturi se pojavljajo različne letnice, najpo- gosteje letnica 1901, ker je bilo takrat podjetje ura- dno registrirano. Nove raziskave pa delovanje ope- karne postavljajo že v leto 1899, saj o obstoju tvrdke priča ohranjena pogodba z dne 3. oktobra 1899, ko je Franc Pust opekarni prodal dve njivi, Johana Levstik, rojena Nadler, pa eno. 35 Glavni ustanovitelj podjetja je bil Andrej Peterlin, ki je imel že pred tem regi- strirano obrt opekarstva (že leta 1882). Za partnerje pri oblikovanju podjetja si je izbral še tri prijatelje iz ribniškega trga: Andreja Podboja, Franca Pirkerja in Josipa Kluna. Načrte za izgradnjo tovarne, ki je zrasla na Veliki Mlaki (h. št. Ribnica 172), so izdelali na Dunaju, zgrajena pa naj bi bila leta 1906. Poleg ope- karne je v podjetju od leta 1903 delovala tudi žaga. Leta 1919 je Jakob Oražem opekarni prodal elek- trarno in oskrbo Ribnice z elektriko. Zato v dvajsetih letih 20. stoletja zasledimo delno spremembo v poi- menovanju – opekarna, parna žaga in elektrarna. Konec dvajsetih let je prišlo do zamenjave večin- skega lastnika podjetja, saj je Andrejev sin Filip Pe- terlin leta 1927 svoj del prodal Ivanu Klunu. Podjetje se je takrat preimenovalo v »Ivan Klun in tovariša«. Število zaposlenih se je gibalo od 75 do 130 oziroma 164 leta 1940. Med zaposlenimi v ribniški opekar- ni je bilo več Italijanov, med njimi so bili opekarski mojster, opekarski preddelavec, dninar (zanj ni pose- bej navedeno delo, ki ga je opravljal), žagar ter trije delavci brez opisa del. Po letu 1919 je število Itali- janov upadlo; na vprašalni poli tega leta piše, da je bilo v podjetju zaposlenih 60 delavcev po narodnosti Italijanov, leta 1924 pa le sedem. 36 Jakob Oražem je obrtniško pot začel kot kovač in ključavničar, obrt je registriral že leta 1888. 37 V publikaciji 50 let telesne vzgoje v Ribnici je navedeno, da naj bi prav njegovo navdušenje nad telovadnim društvom Sokol pripomoglo k temu, da je skupaj s svojimi sinovi, ki so bili vsi med ustanovitelji sokol- skega društva v Ribnici leta 1906, zasnoval Tovar­ no telovadnega orodja JOR (Jakob Oražem Ribnica). Nastanek tovarne telovadnega orodja postavljamo v leto 1909/1910. Poleg obstoječe strojne delavnice so uredili še mizarsko in sedlarsko delavnico. 38 Prva svetovna vojna je nadaljnji razvoj ustavila. Med vojno je Oražem delal tudi za vojsko. A ko je leta 1915 požar uničil večino hiš na Veliki Mlaki, so do tal pogorele tudi Oražmove delavnice. 39 Po prvi svetovni vojni so Oražmovi projekti dobili nov zagon. Vedno bolj se je posvečal razvoju telovadnega orodja. 35 Lubej, Parna opekarna, str. 29. 36 ZAL, SI ZAL RIB / 0027 Opekarna in parna žaga, t. e. 1, a. e. 7. 37 Leta 1906 je Oražem postavil prvo elektrarno v Ribnici, s katero je v letih 1909–1919 skrbel tudi za javno razsvetlja- vo ribniškega trga. Leta 1919 jo je prodal ribniški opekarni (Gradišnik, Ribniški trg, str. 88–90). 38 Gregorka in Vazzaz, Razvoj, str. 184. 39 Petelin, Od kovačije, str. 15. Že v dvajsetih in tridesetih letih je postal ključni iz- delovalec telovadnega orodja v takratni državi. Prav tako se je razvijal izbor izdelkov, na kar kažejo pro- spekti in ceniki iz let 1922/23, 1924 in 1928/1929. Prvi so pisani le v slovenščini, drugi že v srbohrvašči- ni. 40 Za razvijanje in izdelovanje izdelkov so potre- bovali različne profile obrtnikov; zaposlovali so kro- jače, mizarje, kovinarje in kasneje tudi projektante. Oražem je bil dobavitelj orodja za šolske telovadnice, sokolska društva, vojsko in mornarico. Njegovi sino- vi Anton, France in Jakob so delali v podjetju, sin Veljko pa se je zaposlil na Kreditni banki v Ljubljani. Tudi sin Stane je sprva delal v očetovem podjetju, sredi dvajsetih let 20. stoletja pa je prevzel vodenje elektrarne in vodarne v Kočevju, kamor se je z druži- no tudi preselil. 41 Les je bil pomemben gospodarski dejavnik v živ- ljenju družine Rudež, ki je imela od leta 1810 v lasti ribniško gospostvo. Že Anton Rudež (1871–1932) se je po končani gimnaziji odločil za študij gozdar- stva na Dunaju in tudi prvorojenega sina, prav tako Antona (1903–1938), je poslal študirat gozdarstvo na Dunaj in v Zagreb. Oče Anton je leta 1901 na jasi v Jelenovem Žlebu postavil parno žago z ogrom- no cisterno za vodo. 42 Po nastanku Kraljevine SHS je postal predsednik Zveze lesnih proizvajalcev Ju- goslavije. Kasneje sta sinova Anton in Marko še za časa očetovega življenja ustanovila lesno podjetje M. Rudež in A. Rudež & Company, ki je trgovalo s severno Afriko, Italijo in Anglijo. Zaradi prevoza lesa do ribniške železniške postaje sta zgradila novo cesto preko Rakitnice, ki je pot znatno skrajšala. Podjetje je imelo tudi tovornjak za prevoz lesa. Kasneje sta leseno žago iz Jelenovega Žleba preselila v Ribnico, v neposredno bližino železniške postaje. Zraven je bilo skladišče lesa. 43 V Ribnici je bila večja žaga, tako imenovana Križ- manova parna žaga, katere lastnik je bil Franc Križ- man. V bližini žage sta bila bazen za vodo in večje skladišče lesa. 44 40 Gradišnik, Življenje, str. 176–177. 41 Dušan Oražem. Intervju leta 2016. 42 Zraven žage sta bili dve hiši za delavce in nekoliko stran še dve. V repertorijih za Kranjsko iz leta 1900 je Jelenov Žleb naveden kot zaselek, v katerem živijo štiri ženske in trije mo- ški. Verjetno so bili to oskrbniki posestva – gozdarji in lovski čuvaji z družinami. V bližini je Rudež zgradil lovsko kočo za osem oseb, leta 1906 pa še kapelo, da so prebivalci naselbine lahko imeli mašo vsakih 14 dni. V to lovsko hišo so Rudeži radi zahajali, tam so sprejemali številne goste; ti so svoje vti- se zapisovali v knjigo gostov, ki jo še vedno hranijo potomci (Matić, Knjiga gostov, str. 123–124). 43 Po podatkih iz Dnevnika Olge Rudež (Matić, Knjiga gostov, str. 130) in Krajevnega leksikona Dravske banovine (str. 220) so žago v Ribnico preselili leta 1933, medtem ko je v tipkopisu kronike družin Seeman, Kosler in Rudež zapisan podatek, da je bila žaga v Ribnici postavljena še za časa življenja Antona Rudeža starejšega, ki je umrl decembra 1932 (Schöppl, Kro­ nološki pregled družin, str. 277). 44 Franc Vesel. Intervju leta 2008. 646 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 Glede na množičnost prodaje ribniških rešet, sit in ret vsepovsod po svetu ni nenavadno, da je tu na- stal obrat Emil Pakiž in tovariši – Izdelovanje žičnih, medenih in žimnatih sit in suhe robe. Če se opremo na spomin sorodnikov, lahko sklepamo, da so se člani družine s to dejavnostjo ukvarjali že prej, 45 vendar je bila prva uradna registracija te obrti v ribniškem trgu na naslovu Ribnica 84 leta 1920. 46 S to dejavnostjo se je v vasi Jurjevica že prej ukvar- jal Emilov ded Simon Pakiž, 47 zaenkrat pa ni znano, da bi se z njo ukvarjal tudi oče Matevž. Kmalu po prvi svetovni vojni je Emil skupaj z bratrancem An- tonom Pakižem iz Dan ustanovil Pletilnico žičnih, medenih in žimnatih sit in suhe robe. Za izdelovanje sit je imel pet strojev. Delavnica je bila ločena od pri- marne hiše, spodaj je bila delavnica s stroji, zgoraj pa stanovanja za zaposlene. V delu njegove hiše so sita izdelovali, zbijali skupaj in razpošiljali naročnikom. Poleg izdelovanja mrež so pri suhorobarjih kupovali lesene obroče, jih sestavljali skupaj v končne izdelke ter prodajali naprej. Pri Pakižih niso delali samo mrež za sita, temveč tudi mreže za ograje in drugo. Odje- malce so imeli tako v svojem okolju kot po celotni takratni državi (govorim o predvojnem obdobju). 48 Pri pomembnejših podjetjih, ki so zaznamovala predvsem lokalno okolje, moramo omeniti še stavbe- nika Alojzija Hrena. Poleg gradbeniške dejavnosti, s katero je pomembno zaznamoval Ribnico v tridese- tih letih 20. stoletja (in tudi še po vojni), sta imela z ženo v središču trga trgovino z gradbenim materia- lom. Njegovo gradbeno podjetje je zaposlovalo šte- vilne ljudi iz okolice. Podatki o številu zaposlenih so dostopni za obdobje od 1931 do 1942. 49 Raznolikost obrtniškega sveta Struktura in število obrtnikov v Ribnici sta se skozi čas spreminjala. V 18. stoletju so v Ribnici de- lovali naslednji obrtniki: sedem čevljarjev, trije kova- či, štirje krojači, petnajst krznarjev, en mesar, dva mi- zarja, en mlinar, en sedlar, dva tkalca, dva tovornika, trije vinotoči, dva zidarja, en kramar in en založnik tobaka, torej skupaj 45 obrtnikov. 50 Razmerje med obrtniki, obrtniki, vezanimi na zemljo, ter čistimi kmeti lepo pokažejo podatki ce- nilnega operata, kjer je zapisano, da je v ribniškem trgu leta 1830 živelo 126 kmetov, 20 obrtnikov in 61 takih, ki so se ukvarjali s kmetijstvom in obrtjo. 51 V Ribnici so bile prisotne obrtniške delavnice, ki so 45 Marjana Starc. Intervju leta 2008. 46 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 47 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 48 Marjana Starc. Intervju leta 2008. 49 Leta 1931 je imelo podjetje zavarovanih 79 oseb, leta 1932 70, leta 1933 75, leta 1934 46, leta 1935 41, leta 1936 33, leta 1937 65, leta 1938 52, 1939 51, 1940 75, 1941 13 in leta 1942 sedem oseb (Zupančič, Modernizem, str. 21). 50 Golec, Družba, str. 571. 51 Šifrer, Katastrska občina, str. 3. delovale predvsem v družinskem krogu. Pomagal jim je pomočnik ali vajenec. Pomočniki in vajenci so se z leti menjavali. Življenje in razvoj obrti so narekovale spremem- be, ki jih je prinašal čas. Nekatere obrti so nazadovale po številu nosilcev oziroma so v določenem obdobju zaradi spremenjenih navad kupcev životarile in po- stopoma povsem prenehale z delovanjem. V nadaljevanju so zbrane obrti, katerih nosilci so v dokumentih navedeni kot nosilci določene panoge. Upoštevani so samo obrtniki za območje ribniškega trga od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne. Pri navedenih podatkih je treba upoštevati, da je posameznik obrt morda opravljal samo eno leto ali vse življenje, čeprav to ni zavedeno. Zbrani podatki pričajo o razgibanem obrtniškem življenju. Seznam obrtnikov je bil sestavljen s po- močjo arhivskih podatkov iz Arhiva Republike Slo- venije, predvsem iz ohranjenega gradiva Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, ter Zgodo- vinskega arhiva Ljubljana. Deloma je bil dopolnjen s pomočjo ustnega spomina posameznikov in arhiva ribniškega muzeja. Številke, ki so zapisane v oklepajih poleg imena nosilca določene obrti, pomenijo hišno številko stavbe v Ribnici, kjer je imel obrtnik registrirano dejavnost. Usnjarstvo V ribniškem trgu je bila usnjarska obrt zelo raz- vita, vendar se je ravno v času, ki ga raziskava zajema, pričelo njeno zamiranje, na kar opozarja padajoče število nosilcev te obrti. Med letoma 1850 in 1883 so v Ribnici delova- li štirje irharji. 52 Zadnja letnica verjetno ne pomeni konca dejavnosti, ampak leto, ko je obrtnik, v tem primeru Johan Nossan, dobil podaljšano obrtno do- voljenje; do kdaj je to dejavnost opravljal, ni bilo mo- goče ugotoviti. Med letoma 1850 in 1887 je bilo v davčnem kata- stru kot nosilcev obrti usnjarstva – strojarstva zave- denih devet oseb. 53 V 20. stoletju imamo med usnjarji – strojarji le še družino Burger (h. št. 121), ki jo med usnjarji zasledimo že v 19. stoletju in se je s strojar- stvom ukvarjala še vse do druge svetovne vojne. 54 Vrvarstvo Znana ribniška vrvarska družina je bila družina Šmalc. Začetnik vrvarske obrti na naslovu Ribnica 78 je bil Matevž Šmalc, ki je tu leta 1890 zgradil vr- varsko delavnico. 55 Obrt je nadaljeval sin Anton. 56 V 52 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 53 Prav tam. 54 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 55 ZAL, SI ZAL RIB / 0002 Občina Ribnica, a. e. 2887. 56 Anton Šmalc je vrvarsko obrt registriral leta 1931 (ARS, SI AS 448, t. e. 331, št. 157). 647 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 Ribnici se je s to obrtjo sredi 19. stoletja ukvarjala tudi družina Gelze. 57 Od leta 1901 naprej v doku- mentih srečamo vrvarja Ivana Zadnika (h. št. 106). 58 Zadnji ribniški vrvar je bil Franc Mate, 59 ki se je obrti izučil pri Šmalčevih, kasneje pa je imel kot mojster svojo vrvarsko delavnico pri Petelinovih (Suščevih) v trgu. Tik pred drugo svetovno vojno si je v Mali Hrovači pri Ribnici zgradil hišo in delavnico. 60 Klobučarstvo V 19. stoletju je bil kot klobučar zabeležen Johan Gregorič (h. št. 67). 61 Zadnja znana oseba, ki se je v Ribnici ukvarjala s klobučarsko obrtjo, je bil Franc Trampuž. Obrt je v Ribnici prijavil leta 1932. 62 Nje- gova hčerka je obujala spomine: »/…/ za svoj posel je iskal kraj, kjer bi z izdelovanjem klobukov dovolj za­ služil. Ostal je v Ribnici, kjer je spoznal Nežo Tomšič, izučeno šiviljo. Poročila sta se leta 1934. Žena Neža je šivala za svoje stranke in v klobučarski delavnici poma­ 57 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 58 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 59 Obrtno dovoljenje izdano leta 1927 (ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje). 60 Franc Vesel. Intervju leta 2008. 61 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 62 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. gala pri ženskih klobukih. Šivala je dodatke h klobukom, notranje robove, podlogo in zunanje okrasne trakove s pentljami raznih oblik in velikosti.« 63 Čevljarstvo V Ribnici je delovalo 15 čevljarjev, sedem od njih v 19. stoletju. Sem lahko prištejemo še Mathiasa Hönigmanna, ki je dovoljenje dobil že leta 1891, če- prav je z opravljanjem dejavnosti nadaljeval še v 20. stoletju. Med čevljarji je bilo veliko takšnih, ki so de- javnost, predvsem pozimi, opravljali »na črno«. 64 Krojaštvo in šiviljstvo Med dostopnimi podatki najdemo 14 registrira- nih krojačev in krojačic, od tega jih je 6 to dejavnost opravljalo v 19. stoletju, in 4 registrirane šivilje, ki so vse dovoljenje za obrt dobile v letih 1925–1927. 65 Med krojači v Ribnici je bil tudi Štefan Lovšin, ki je obrt uradno prijavil leta 1936: 66 »Štefan Lovšin – Zotlarjev je imel delavnico v svoji nizkopritlični hiši št. 37 z osvetljenim reklamnim napisom 'Modno krojaštvo – Lovšin Štefan'. Malo pred vojno je staro hišo podrl in začel zidati novo, enonadstropno. Ta čas je lokal preselil na h. št. 47 (Debeljakovi). Delal je tudi uniforme oficir­ jem stare jugoslovanske vojske in jih imel tudi razstav­ ljene v izložbi.« 67 Mesarstvo V Ribnici je bilo pred drugo svetovno vojno šest mesarjev: Janez Bregar, Ivan Podboj, Josef Podboj, 63 Pakiž, Pogled, str. 34. 64 Gradišnik, Življenje, str. 146–148. 65 Prav tam, str. 148–150. 66 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 67 Franc Vesel. Intervju leta 2008. Vrvar Matevž Šmalc pri delu (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica, original v zasebni lasti). Štekličkova oče in sin na dvorišču svoje hiše in mesarije okrog leta 1925 (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica, Original v zasebni lasti). 648 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 Slavko Podboj, Anton Lovšin in Franc Lovšin. Vsi, razen Franca Lovšina, ki je imel svojo mesarijo v na- jemu pri Činklu (h. št. 48), so obrt podedovali. Pri Podbojevih, p. d. Cenetovih (h. št. 25), je zagotovo obstajala od začetka 19. stoletja, pri Bregarjevih (h. št. 93) pa od srede 19. stoletja. Pri Slavinu (h. št. 69) in Činklnu (h. št. 48) je bila obrt prenesena, ko sta se tja priženila Podbojeva (Cenetova) sinova. Pri Štekličku (h. št. 27) je bila tudi mesarija, vendar ne vemo, od kdaj. Morda je razvoj obrti povezan z obrtjo trgovine z zaklanimi prašiči, za katero je Anton Lovšin, p. d. Štekličov (h. št. 27), leta 1870 že plačeval davek. 68 »Anton Lovšin – p. d. Štekliček je delal samo te na­ vadne debele klobase, dokler ni k njemu prišel mesarski pomočnik iz Ljubljane, doma iz avstrijske Koroške, Franc Mrak. Šele on je popestril izbiro mesnih izdelkov in so jih nekaj časa razstavljali tudi v izložbi, seveda pozimi. Ko smo šli ob nedeljah po maši k njemu po meso za juho ali pečenko, je vedno na vago vrgel še malo jeter, nam otrokom pa odrezal košček navadne salame.« 69 Vseh imetnikov obrtnega dovoljenja za oprav- ljanje mesarske dejavnosti je bilo 10, vsi, razen že omenjenega Franca Lovšina (ki je imel mesarijo v najemu) in Josefa Lauridona (h. št. 3), s katerim me- sarska obrt na tem naslovu preneha, so bili nasledniki družinske obrti. 70 Mizarstvo in tesarstvo Med mizarji najdemo brata Antona in Ivana Arka (h. št. 33). Po pripovedovanju 71 je imel Anton obrt v svoji rojstni hiši (h. št. 33) pri Rajhovih, 72 ko pa je domačijo prevzel njegov brat Ivan, se je z družino preselil in delal v delavnici pri bratu, svojo obrt pa je imel prijavljeno tudi na svoji novi lokaciji (h. št. 94). 73 Med mizarji najdemo tudi Josipa Češarka (h. št. 91), ki je imel registrirano obrt od leta 1927: 74 »Češarek Josip (Škrl) je imel domačijo na h. št. 94. Tukaj je imel baje tudi hlev. Ne vem, zakaj je to stavbo prodal oziroma zamenjal za zemljišče Filipa Peterlina.« 75 Franc Vesel se je spominjal še enega mizarja, in sicer Ivana Pete- lina (h. št. 150), p. d. Barbkin, ki je imel registrirano obrt stavbnega mizarstva, izdeloval pa je tudi krste: »Mislim, da je to Ivan Petelin (h. št. 150). Spomnim se ga, da je izdeloval krste, saj je imel na frčadi neko rekla­ mo za te stvari. … Že pred drugo svetovno vojno si je sezidal novo hišo z delavnico na desnem bregu Bistrice, nasproti sedanjega župnišča /…/.« 76 68 Gradišnik, Življenje, str. 151–152. 69 Franc Vesel. Intervju leta 2008. 70 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 71 Franc Vesel. Intervju leta 2008. 72 Obrtno dovoljenje od leta 1897 (ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje). 73 Gradišnik, Življenje, str. 152. 74 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 75 Franc Vesel. Intervju leta 2008. 76 Prav tam. Med mizarji se je v obravnavanem obdobju zvr- stilo 13 nosilcev te obrti, od tega jih je 7 obrt oprav- ljalo pretežno v 19. stoletju. 77 Brivsko-frizerska obrt Za nosilce te obrti so podatki pred letom 1895 skopi. Iz dnevnika Avgusta Juvanca, ki se je s to obrt- jo ukvarjal od leta 1895 naprej, 78 lahko razberemo, da je salon prevzel po Josipu Müllerju. 79 Do tridesetih let 20. stoletja se je v Ribnici s to obrtjo ukvarjal le Avgust Juvanc. Za brivca in frizerja sta se izučila tudi njegova sinova Štefan in Bogomil, prav slednji je od leta 1937 nadaljeval družinsko obrt v Ribnici. 80 Jožef Kalčič (h. št. 47) je leta 1932 dobil uradno potrjeno obrtno dovoljenje, istega leta je odprl salon v Ribnici, vendar je že leta 1936 obrt v Ribnici odjavil; v is- tih prostorih je nato z obrtjo od leta 1937 nadaljeval Marjan Gril (h. št. 47). 81 77 Gradišnik, Življenje, str. 152–154. 78 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 79 Dnevnik Avgusta Juvanca, ohranjen v rokopisu. Original hrani družina Juvanc. 80 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 81 ARS, SI AS 448, t. e. 331, št. 183. Frizer in brivec Avgust Juvanc s sinovoma Bogomilom in Slavkom pri delu v družinskem salonu (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica, original v zasebni lasti). 649 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 Sedlarstvo Sedlarstvo je bilo v tesni povezavi z jermenar- stvom in torbarstvom. Poglavitni izdelki sedlarjev so bili konjski komati ter naglavni goveji komati. 82 Med registriranimi sedlarji v Ribnici najdemo pet oseb, vendar so kar tri iz družine Knol, ki je bila od leta 1872 do druge svetovne vojne v Ribnici sinonim za to obrt. 83 Prevozništvo Prevozniki so skrbeli za prevoz oseb, najprej s ko- čijami in vozovi, kasneje z avtomobili. Pogosto so skr- beli za prevažanje oseb z vlaka v trg ali kam drugam. Poleg poklicnih prevoznikov so za prevoz potnikov skrbeli tudi lastniki hotelov, v Ribnici npr. Arko. 84 Po- membna naloga je bil tudi prevoz pošte na postajo ali z nje. Zjutraj, ko je pripeljal vlak iz Ljub ljane, so od- peljali pošto za Kočevje in dobili pošto iz Ljubljane, popoldne pa obratno. S tem poslom so se v Ribnici ukvarjali Franc Pelc (h. št. 41), 85 Ivan Bregar (h. št. 93), Anton Pelc (h. št. 33) in Franc Pelc (h. št. 89). 86 S prevozom oseb se je v 19. stoletju ukvarjal Johan Pauser (h. št. 54), 87 medtem ko v dvajsetih in tridese- tih letih 20. stoletja v registru najdemo še Ivana No- vaka (h. št. 84), Franca Pelca (h. št. 41), Ludvika C. Tschinkla (h. št. 48) in Davorina Oniča (h. št. 10). 88 V davčnem katastru najdemo tudi izdelovalca pe- pelike 89 in steklarja. Kot izdelovalec pepelike je bil registriran Johan Pelc (h. št. 34), zasledimo ga leta 1861 in 1874, kot steklar pa Anton Peteln (h. št. 144), zasledimo ga še v letih 1850 in 1883. 90 Soboslikarstvo Kot soboslikarja sta zavedena Franc Šušteršič (h. št. 45) leta 1883 91 in v tridesetih letih 20. stoletja Viktor Tomažin (h. št. 182). 92 82 Bogataj, Domače obrti, str. 98. 83 Gradišnik, Življenje, str. 164. 84 Vodopivec, Prispevek, str. 120. 85 Franc Pelc (od leta 1922) in Ivan Bregar (od leta 1923) sta imela uradno koncesijo za prevažanje oseb (ZAL, SI ZAL RIB / 0002 Občina Ribnica, a. e. 1450 in a. e. 1466). 86 Franc Vesel. Intervju leta 2008. 87 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 88 ZAL, SI ZAL KOČ/0001, Okrajno glavarstvo Kočevje, t. e. 63, a. e. 169. 89 V nemškem jeziku Pottaschensieder – kdor pepelik ali sol iz navadnega pepela napravlja (Cigale, Deutsch­slovenisches W ör ­ terbuch). 90 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 91 Prav tam. 92 ZAL, SI ZAL RIB/0002 Občina Ribnica, a. e. 904. Kolarji V 19. stoletju sta se s to obrtjo ukvarjala Markus Oberstar (h. št. 59) in Michael Nadler (h. št. 17), 93 po vsej verjetnosti pa tudi Gregor Lovšin (h. št. 162), ki ga kot kolarja zasledimo v začetku 20. stoletja. 94 Leta 1931 je dovoljenje za opravljanje kolarske obrti dobil Jože Lovšin (h. št. 162). 95 Zidarska obrt Anton Lesar se v svoji knjigi Ribniška dolina na Kranjskem, ki je izšla leta 1864, pritožuje, da se prebi- valci te doline vse preveč ukvarjajo z gostilniško obrt- jo in premalo na primer z obrtmi, kot je zidarska. V drugi polovici 19. stoletja v ribniškem trgu najdemo le zidarja Antona Venturinija (h. št. 10). 96 Čez šest- deset let so se razmere očitno izboljšale, saj leta 1925 županstvo poroča: »Za občino Ribnica ni sedaj nikake krajevne potrebe za izdajo novih stavbenih koncesij, ker je potrebam prebivalcev popolnoma zadoščeno. Zidarska dela izvršujeta mojstra Josip Hren in Janez Pahulje oba iz Prigorice, katera imata že koncesije ...« 97 Pečarski in keramični obrat S to obrtjo se je ukvarjal Franc Widerwohl (h. št. 172), obrtno dovoljenje je dobil leta 1939. 98 Puškarstvo Alojz Grča se je v Ribnico priselil kmalu po prvi svetovni vojni in prijavil puškarsko obrt. 99 Koliko se je v resnici ukvarjal s puškarstvom, ni znano. Ljudje se ga spominjajo predvsem kot mehanika, ki je poprav- ljal vse: kolesa, krpal zračnice itd. Je pa Alojz Grča zaveden tudi kot lovski čuvaj, tako da je bil očitno aktiven lovec. 100 Že leta 1863 v Ribnici kot puškarja zasledimo Jakoba Kopišarja (h. št. 148). 101 Ambulantno brušenje 102 S to obrtjo se je ukvarjal Jožef Pohale (h. št. 43), obrtno dovoljenje je dobil leta 1929. 103 93 SI AS 448, Zbornica za obrt in trgovino, knj. št. 290. 94 ZAL, SI ZAL RIB/0002 Občina Ribnica, a. e. 2824. 95 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 96 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 97 ZAL, SI ZAL RIB/0002 Občina Ribnica, a. e. 1915. 98 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 99 Prav tam. 100 Gradišnik, Življenje, str. 173. 101 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 102 Ambulantno brušenje je ime obrti, ki je navedeno v obrtnem listu, kaj točno to pomeni, ni znano. 103 ARS, SI AS 448, t. e. 331, št. 271. 650 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 Kamnoseštvo Andreas Erker je bil v davčni kataster za trg Rib- nica vpisan leta 1884, vendar ob njegovem imenu ni zavedene hišne številke. 104 Kasneje v ribniškem trgu ni zabeleženega nobenega kamnoseka več. Urarstvo Po pregledanih dokumentih je bil Petrič edini urar v ribniškem trgu, vendar najdemo med ustanov- nimi člani tamburaškega društva Andreja Kezeleta, ki je zaveden kot urar v Ribnici. 105 S tem podatkom ga lahko datiramo v leto 1893. Kezeleta so nadome- stili Petriči; Matijo Petriča srečamo že leta 1904. 106 Kasneje je obrt nadaljeval njegov sin Rudolf Petrič. 107 Pleteninarstvo S to obrtjo se je ukvarjala Frančiška Klinar (h. št. 1), obrtno dovoljenje je dobila leta 1925. 108 Sodavičarstvo V predvojnem času so bile pijače, ki jih je priprav- ljal sodavičar, edine brezalkoholne pijače, ki so jih prodajali v gostilnah. Sodavičarji so z njimi oskrbo- vali gostilne. »Ivan Klun, po domače Bukovčan, je imel na dvorišču stavbo, v njej pa stroj za polnjenje sodavice. Proizvajali so dve vrsti pijače; mi smo po domače rekli 'sifon' in 'krahrle'.« 109 Poleg omenjenega Ivana Kluna, ki je imel dovoljenje za opravljanje obrti že od leta 1914, 110 najdemo po letu 1932 kot sodavičarja ribni- škega lekarnarja Josipa Ančika (h. št. 164). 111 Konjederstvo V arhivih sta kot konjederca zabeležena Štefan Hamberger (h. št. 148) 112 in Anton Joras (h. št. 151), ki je imel od leta 1912 dovoljenje za opravljanje obr- ti v sodnih okrajih Velike Lašče in Ribnica, od leta 1927 pa tudi v sodnem okraju Kočevje. 113 Dimnikarstvo Franc Höge je po do zdaj pregledanih podatkih edini znani ribniški dimnikar. Obrt je imel prijav- ljeno v različnih obdobjih na različnih lokacijah po 104 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 105 ARS, SI AS 68, a. e. 540. 106 ZAL, SI ZAL RIB/0002 Občina Ribnica, a. e. 2824. 107 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 108 ARS, SI AS 448, t. e. 331, št. 158. 109 Franc Vesel. Intervju leta 2008. 110 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 111 ZAL, SI ZAL RIB/0002 Občina Ribnica, a. e. 2263. 112 ZAL, SI ZAL RIB/0002 Občina Ribnica, a. e. 2042. 113 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. Ribnici (h. št. 10, 23, 136). Obrtno dovoljenje je dobil leta 1904. 114 Fotograf Ta obrt spada med nove obrti, ki so se razvile ob splošnem tehničnem napredku. Kdaj točno je bil v Ribnici registriran prvi fotograf, ni natančnega po- datka, vendar lahko glede na zbrane pisne in ustne podatke sklepamo, da se je to zgodilo v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja. Omenjata se Veličan Bešter (h. št. 45), ki je obrtno dovoljenje dobil leta 1937, 115 in znani ribniški fotograf Josip Divjak, ki je imel ate- lje v hiši svojega očeta (h. št. 50). 116 Krošnjarstvo Prodaja znamenite ribniške suhe robe je bila prisotna tudi v trgu. S prodajo in preprodajo lese- nih izdelkov so se ukvarjali številni ribniški trgovci. Prodajalce sit in rešet najdemo že v davčnem kata- stru, vendar je veliko bolj nazoren popis iz leta 1887, kjer je zapisano, da je v ribniškem trgu 163 hiš in 1013 duš, od katerih je kar 15 zdomarjev oziroma krošnjarjev. Pri popisu so zapisane le hišne številke in ob njih število oseb, ki se na tem naslovu ukvarjajo s prodajo suhe robe. 117 Kasneje, na začetku 20. stoletja, lahko glede na hišne številke evidentiramo še neka- tere krošnjarje, ki jih med naštetimi še ne najdemo, na primer: Simon Gorše (h. št. 111), Ivan Vesel (h. št. 38), Franc Lovšin (h. št. 61), Franc Klun (h. št. 88) 118 in Ivan Klun (h. št. 159). 119 Izdelovanje bisernih gumbov Pred drugo svetovno vojno je v Ribnici to obrt opravljal Jože Čihal (h. št. 47) 120 – verjetno od leta 1939, ker je takrat odjavil obrt v Škofji Loki. Možno je tudi, da je imel že prej obrt prijavljeno v obeh kra- jih. Jože Čihal je bil Čeh, poročil se je z Mimi Pelc – Debeljakovo iz Ribnice. Izdeloval je gumbe, tako krojaške kot tudi harmonikarske. 121 Izdelovanje posteljnih vložkov/modrocev Poleg izdelovanja posteljnih vložkov je bilo na na- slovu Ribnica 105 registrirano žičarstvo in rešetarstvo 114 ARS, SI AS 448, t. e. 331, št. 259. 115 Prav tam, št. 265. 116 Franc Vesel. Intervju leta 2008. 117 ZAL, SI ZAL RIB/0002 Občina Ribnica, a. e. 2679. 118 Klun, Jaklčev s trga, je hodil suho robo prodajat z vozom na Hrvaško. Francetov sin, Jože Klun, je pred drugo svetovno vojno, leta 1939, na tem naslovu odprl trgovino z mešanim blagom (ZAL, SI ZAL KOČ/0001 Okrajno glavarstvo Ko- čevje, t. e. 63, a. e. 169). 119 Gradišnik, Življenje, str. 173. 120 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 121 Franc Vesel. Intervju leta 2008. 651 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 (Proizvodnja žičnih in lesenih izdelkov). Dovoljenje je iz leta 1932, vendar lahko glede na zapise na popisnem listu sklepamo, da so obrt na tem naslovu opravljali že veliko prej in je bila tega leta le overovljena. Ime obrt- nika je Janez, medtem ko je priimek neberljiv. 122 Pekarstvo in slaščičarstvo Peki v Ribnici so kruh pekli v klasičnih pečeh iz opeke, razen pri Novakovih, p. d. Suščevih, kjer so že pred prvo svetovno vojno uredili parno peč. In- formatorka, potomka Novakovih, se je spominjala družinske obrti: »V pekariji smo imeli po dva pomočnika, vajence pa tudi zmeraj, včasih po tri. Pri hiši smo imeli vajence in pomočnike, pa tudi dekle. … Kremšnite smo delali in sladoled. … Veliko smo delali tudi po naročilu: torte, pa recimo te pletenice, če je katera rodila ... V redni prodaji je bil pa kruh, žemlje in kuhane preste.« 123 Pekovske izdelke so prodajali tudi mimo pro- dajaln. S to obrtjo se je v Ribnici ukvarjala Angela Kovačič (h. št. 202). Pri peku je nakupila kruha in žemelj, jih zložila v koš in tako oprtana hodila po žagah in drugih mestih, kjer je bilo skupaj več lju- di. 124 V Ribnici sta takšen način prodaje uporabljali vsaj dve pekarni, pri Drobničevih, p. d. Pepelarjevih, in Novakovih, p. d. Suščevih. Kruh so prodajali po hišah ne le po trgu, pač pa tudi po okoliških vaseh. 122 Verjetno gre za Janeza Skubeta, ki ga po reambulančnem ka- tastru najdemo na tej hišni številki (ARS, SI AS 448, t. e. 331, št. 54–55). 123 Tinca Vučemilović. Intervju leta 2008. Informatorka je po- tomka družine Novak in je tudi sama nadaljevala družinsko tradicijo. 124 Franc Vesel. Intervju leta 2008. Od druge polovice 19. stoletja do tridesetih let 20. stoletja so v Ribnici kruh pekli trije peki, leta 1935 pa dobi dovoljenje za pekovsko obrt še četrti – Jožef Ferlič (h. št. 70). 125 Število pekov se ni bistveno spre- minjalo, menjavali so se le nosilci te obrti. Leta 1939 je v Ribnici podružnico svoje slaščičarne iz Kočevja odprl Ali Abdi Bejtović. 126 Gostilna – krčma, točilnica in prodajalna alkoholnih pijač Gostilne so imele nekoč pri razvoju kraja po- membno vlogo, saj niso bile le prostor druženja, ampak predvsem prostor kroženja informacij in skle- panja dogovorov. Družbeni položaj gostilničarjev je bil ugleden. Pogosto so iz njihovih vrst izšli vpliv- ni trški gospodje, tudi župani. Nekatere gostilne so bile registrirane samo za točenje pijače, druge tudi za ponudbo tople hrane, tretje še za prenočišče. Vse to pa velikokrat ni zadostovalo, zato so se gostilničar- ji pogosto ukvarjali še z dopolnilno obrtjo: imeli so pekarije, mesarije, trgovine in prevozništvo. Nekateri so imeli registrirane tudi javne tehtnice za tehtanje živali in vozov, s čimer so si zagotovili dodaten zaslu- žek in hkrati povečali obisk v gostilni. 127 Janez Debeljak, potomec ribniške družine Debe- ljak, p. d. Kramarčkovih, se je takole spominjal doma- če gostilne: »… Stara mama je imela gostilno, potem sta jo pa naša dva prevzela, bolj zato, da se je obdržala; naša dva sta bila oba učitelja. Od gostilne ni bilo zaslužka, saj je bilo takrat v Ribnici okoli 24 gostiln. Pri Pakižih so 125 ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 1212. 126 ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 448. 127 Gradišnik, Življenje, str. 154–162. Janez Debeljak – Kramarčkov (desno), učitelj in gostilničar, pred svojo hišo (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica, original v zasebni lasti). 652 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 Naziv dejavnosti/obrti Število nosilcev obrti obdobje krčmar ali krčmarica 57 31 / obdobje 19. stoletja (izdaja dovoljenj od 1850 do 1891) 26 / obdobje 20. stoletja (izdaja dovoljenj od 1902 do 1940) točilnica žganja 4 Obdobje 19. stoletja točilnica vina in žganja 1 Zavedena leta 1871 točilnica vina 3 Obdobje 19. stoletja (izdaja dovoljenj od 1865 do 1877) točilnica vina, piva in žganja ter ponudba hrane in sprejemanje gostov na prenočevanje 4 Vsi štirje so zavedeni leta 1882. prodaja alkohola 6 1 / obdobje 19. stoletja (prvič zaveden leta 1876) 5 / obdobje 20. stoletja (izdaja dovoljenj od 1909 do 1935) Dva nosilca te obrti sta bila hkrati nosilca gostilničarske obrti. • prodaja vina 3 2 (Ivan Podboj in Benedikt Radonić) sta se s to dejavnostjo ukvarjala od leta 1922 oziroma 1928 naprej. • trgovina s pivom (zaloge piva, pivo v sodih in steklenicah) 2 Za to obrt sta bila registrirana dva različna nosilca na istem naslovu v različnih obdobjih. • trgovina z žganjem v zaprtih steklenicah 1 Za to obrt je bila leta 1909 registrirana Margarethe Škerbec. Pravila za krčmarje iz leta 1869 (ZAL, SI ZAL RIB/002 Občina Ribnica, a. e. 3156). 653 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 bili tarokisti, pri Oniču šahisti, mislim, vsaka gostilna je imela svoj krožek, nasproti Picka so bili Slemenci, tam sta bili dve vdovi Slemenčevi, tam so gospodje hodili itd.« 128 Nekatere gostilne so imele balinišča in kegljišča. Leta 1935 je po popisu v ribniškem trgu delovalo 21 gostiln. 129 Priloženi številčni seznam nosilcev različnih oblik gostilniške dejavnosti je sestavljen na podlagi razpoložljivih arhivskih podatkov. 130 Prosta obrt in trgovina V tem poglavju so predstavljene trgovine z meša- nim blagom in kramarije. V teh trgovinah je bil izbor izdelkov zelo pester, saj so prodajali od živil in teks- tila do gradbenega materiala. V tem sklopu je zabe- leženih 26 posameznikov. 131 Od tega jih 12 najdemo 128 Janez Debeljak. Intervju leta 2008. 129 ZAL, SI ZAL RIB / 0002 Občina Ribnica, a. e. 1277. 130 Gradišnik, Življenje, str. 154–162. 131 Prav tam, str. 166–172. K popisu lahko dodamo še Jožefa Kluna (h. št. 88) (obrtno dovoljenje za trgovino z mešanim blagom iz leta 1939 (ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Rib- nica, a. e. 512)) in Marijo Pust (h. št. 50) (dovoljenje po možu od leta 1920 (ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 765)). že v 19. stoletju. Po ustnih virih pa so v Ribnici poleg že upoštevanih v 20. stoletju delovale še štiri trgovine z mešanim blagom, vendar jih v arhivih ni mogoče zaslediti. To so bile Pri Pirkerju (h. št. 31), Pri Klunu – Bukovčanu (h. št. 49) ter še ena na Mlaki, ki so jo odprli nekaj let pred drugo svetovno vojno – Pucelj (h. št. 113). Trgovino z mešanim blagom je imela tudi družina Šmalc. 132 V sklopu trgovina z usnjem in s surovimi kožami najdemo sedem nosilcev obrti, tri od njih v 20. sto- letju. 133 Kot trgovci so bili registrirani tudi posamezniki, ki so imeli prijavljeno obrt trgovine s posameznimi, jasno določenimi izdelki. Vseh skupaj je bilo 18, med njimi so bili v 19. stoletju zavedeni trgovina za pro- dajo soli na drobno, prodajo petroleja na drobno, tr- govec z žitom, trgovina z železnim materialom in dve trgovini s špecerijskim blagom. V 20. stoletju pa najdemo večji nabor različnih trgovskih dejavnosti: prosta obrt z narejenimi čevlji, prosta obrt trgovanja z raznovrstno kuhinjsko emaj- lirano posodo in kleparsko (galanterijsko) posodo doma in po sejmih, koncesijska obrt prodaje ljudskih in meščanskih šolskih knjig in molitvenikov, prosta obrt trgovanja z galanterijo in šopki ob raznih prilož- nostih, trgovina z železnim in gradbenim materia- lom, prosta obrt – trgovina z dežniki, slaščicami, ga- lanterijo, zelenjavo, brezalkoholnimi pijačami idr. 134 K trgovcem spadajo tudi tisti, ki so trgovali z ži- vino; tu gre predvsem za trgovino, tesno povezano z opravljanjem mesarske obrti. V Ribnici je bila zelo razvita tudi trgovina z le- som, katere velik porast zasledimo v 20. stoletju. Tudi če sklepamo, da so podatki za 19. stoletje pomanjk- ljivi, gre kljub temu za izjemna odstopanja. V drugi polovici 19. stoletja so se s to obrtjo v Ribnici uradno ukvarjali le 3 nosilci obrti, v 20. stoletju pa kar 22. Število trgovcev je naraslo predvsem v času med obe- ma vojnama. 135 Med trgovinami naj izpostavimo trgovino Boro- vo Tvrdka Bata jugoslovanske tvornice gume i obuče d.d. Borovo, prodajalnica Ribnica (h. št. 48), ki je bila prva 132 Gradišnik, Življenje, str. 168. 133 Prav tam. K popisu lahko dodamo še Martina Oniča (h. št. 10–11) (obrtno dovoljenje iz leta 1920 (ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 755)) in Josipa Riglerja (h. št. 3–4) (obrtno dovoljenje iz leta 1920 (ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 779)). 134 Gradišnik, Življenje, str. 154–162. 135 Prav tam, str. 170. K popisu lahko dodamo še Ivana Podboja (h. št. 25) (obrtno dovoljenje 1920 (ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 761)), Cirila Picka (h. št. 54) (obrtno dovoljenje 1930 (ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 764)), Marcela Ramborška (h. št. 161) (obrtno dovoljenje 1920 (ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 784)), Antona Češarka (h. št. 192) (obrtno dovoljenje 1935 (ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 1236)), Ivana Sel- ška (h. št. 20) (obrtno dovoljenje 1920 (ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 1441)) in Bernarda Adamiča (h. št. 65) (obrtno dovoljenje 1919 (ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 1498)). Pred Šmalčevo trgovino z mešanim blagom, kjer so prodajali tudi zaloge žime in morske trave (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica, original v zasebni lasti). 654 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 samostojna prodajalna industrijske obutve v Ribnici. Kdaj so jo odprli, ni bilo mogoče ugotoviti, zagotovo pa je že delovala leta 1936. Po pripovedovanju Franca Vesela je imela trgo- vina Bata cene urejene tako, da so bile zaokrožene, npr. 49,50 din ali 59,50 din itd. Ko si tam kaj ku- pil, si za reklamo dobil balon ali iz kartona izdelano »pokalico«. 136 Leta 1939 je bilo poleg prodaje obutve poslovodji Francu Kralju izdano tudi dovoljenje za opravljanje obrti negovanja nog – pedikure. 137 V Ribnici je bilo registriranih 5 nosilcev ključav- ničarske obrti, 2 v drugi polovici 19. stoletja, Franc Zadnik (h. št. 127) in Jakob Oražem (h. št. 110), 138 ter 3 v prvi polovici 20. stoletja, Alojz Češarek (h. št. 20), Franc Gorše (h. št. 107) in Anton Oražem (h. št. 110). 139 Obrt mehanikarstva je imel leta 1920 registrira- no Alojzij Grča, ki ga omenjamo že kot puškarja. 140 Kot mehanikarja sta bila zavedena tudi Janez Vesel (h. št. 38) ter Jernej Kožar (h. št. 36), ki je imel obrtno dovoljenje od leta 1938, poleg mehanikarske obrti je imel tudi trgovino. 141 Nosilec kinematografske obrti je bilo Sokolsko društvo, v imenu društva je zabeležen poslovodja Jo- sip Ančik, lekarnar. Kot kinooperaterja sta navedena Stane Grča in Leopold Kersnič. Obrtno dovoljenje je bilo izdano leta 1932. 142 Kot kovači so bile v 19. in v 20. stoletju registri- rane tri osebe. Kot zanimivost lahko omenimo, da so kovaško obrt ne glede na to, da so se nosilci obrti menjavali, opravljali na istem naslovu – Ribnica h. št. 136 Franc Vesel. Intervju leta 2008. 137 Gradišnik, Življenje, str. 172. 138 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 139 ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 4023. 140 Prav tam. 141 ARS, SI AS 448, t. e. 353, Okraj Kočevje. 142 ZAL, SI ZAL KOČ/0001 Okrajno glavarstvo Kočevje, t. e. 63, a. e. 169. 113 in 115. 143 Zadnja podkovska kovača v Ribnici na Mlaki sta bila Janez Pucelj (h. št. 115) 144 in Jakob Pucelj (h. št. 113). 145 V 19. stoletju sta imela kleparsko obrt registrira- no Franc Batriani (h. št. 60) in Johan Loušin (h. št. 30), 146 v 20. stoletju pa Vinko Burger (h. št. 158), ki je obrtno dovoljenje dobil leta 1926, leta 1939 pa tudi dovoljenje za kritje z lesocementom (smolo). 147 Poleg že omenjenih parnih žag je obstajala še žaga na vodni pogon (h. št. 104). Ob njej je bil osrednji trški mlin, zato so temu območju Ribničani rekli trški maln, lastnike malna pa imenovali Malnski. V obravnavanem času so se zamenjali trije lastniki, in sicer Johan Čelešnik, Simon Pakiž 148 in Franc Ilc, ki je obrtno dovoljenje pridobil leta 1906. Po smrti Franca Ilca je bila obrt prenesena na njegovo vdovo Marjeto Ilc, v tridesetih letih 20. stoletja pa na sina Stanislava Ilca. 149 Zaključek Po pregledu obrti je razvidno, da so v Ribnici za- stopane vse obrti, ki so značilne za to obdobje. Enake obrti srečamo tudi v drugih slovenskih krajih. Raz- lika je bila predvsem v številu obrtnikov posamezne obrti in deloma v ponudbi, vse to pa je bilo povezano predvsem s potrebami in številom prebivalstva, ki je kupovalo storitve in izdelke obrtnikov raziskovanega območja. Ribniška posebnost so krošnjarji, trgovci s suho robo, ki so značilni za te kraje in so zagotovo njihov prepoznavni znak. Večkrat je bilo poudarjeno, da so se obrti prilaga- jale spremembam časa. Tako lahko na prehodu iz 19. v 20. stoletje opazimo padec števila obrtnikov usnjar- ske in irharske panoge, medtem ko je krznarska obrt popolnoma izginila že v drugi polovici 19. stoletja, čeprav je v prvi polovici tega stoletja med ribniškimi obrtmi še predstavljala pomemben delež. Z izginja- njem nekaterih obrti zasledimo porast novih obrti s področja mehanike in tehnike. Poleg mehanikov v 20. stoletju v Ribnici najdemo tudi električarje, fo- tografa in celo kino. Po številu nosilcev obrti sta ne- dvomno najštevilčnejši gostilniška in trgovinska obrt. Kot zanimivost lahko izpostavimo porast trgovine z lesom v času med obema vojnama – v drugi polovici 19. stoletja najdemo le tri trgovce z lesom, v 20. stole- tju pa njihovo število v trgu Ribnica zelo naraste, saj jih naštejemo kar 22. Prelom iz 19. v 20. stoletje je zaznamovala in- dustrializacija Ribnice. Čeprav je bila industrija le v zametkih, so podjetja, ki so se tu razvila, delovala 143 Gradišnik, Življenje, str. 177. 144 ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 1458. 145 ZAL, SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica, a. e. 1267. 146 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 147 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. 148 ARS, SI AS 448, knj. št. 290. 149 ARS, SI AS 448, t. e. 323, števni listi, Okraj Kočevje. Odprtje Kožarjeve mehanične delavnice in trgovine (Digitalna zbirka Muzeja Ribnica, original v zasebni lasti). 655 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 uspešno in s svojim delovanjem segla preko lokalnih meja. Postavila so pomembne temelje, iz katerih so se na Ribniškem po drugi svetovni vojni razvila podje- tja, ki so pisala nove uspešne zgodbe. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske ba- novine, Upravni oddelek, 19. st.–1941 SI AS 448, Zbornica za trgovino, obrt in indu- strijo v Ljubljani, 1850–1948 MUZEJ RIBNICA Združenje gostilniških podjetij. Zapisniki občnih zborov in sej (1915–1939). ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana SI ZAL KOČ/0001 Okrajno glavarstvo Kočevje SI ZAL RIB/ 0002 Občina Ribnica SI ZAL RIB/ 0027 Opekarna in parna žaga ZASEBNI ARHIV DRUŽINE JUVANC Dnevnik Avgusta Juvanca. ZASEBNI ARHIV IVANE DOLENC Dopisni listi in trgovinske vrečke, ki pričajo o hiš- ni obrti družine Šmalc. ČASOPISNI VIRI Obrtnik (Der Gewerbsmann). Strokovni list za obrtni­ ke, 1883. Trgovski list, 1926. USTNI VIRI Janez Debeljak – Kramarčkov (1929–2017). Intervju leta 2008. Dušan Oražem (roj. 1927). Intervju leta 2016. Marjana Starc – Pakiževa (roj. 1949). Intervju leta 2008. Franc Vesel – Sinovški (1931–2011). Intervju leta 2008. Tinca Vučemilović – Suščeva (roj. 1942). Intervju leta 2008. LITERATURA Bogataj, Janez: Domače obrti na Slovenskem. Ljublja- na: Državna založba Slovenije, 1989. Cigale, Matej: Deutsch­slovenisches Wörterbuch . Lai- bach: J. Blasnik, 1860. Matić, Dragan: Knjiga gostov v Jelenovem Žlebu (Mathildensruhe). V: Dnevnik Olge Rudež Kozler. Utrinki iz slovenske zgodovine. Ribnica: K. Zorc Kobi, J. Rudež, 2001, str. 123–132. Gregorka, Boris in Jelica Vazzaz: Razvoj telovadnega orodja. Ljubljana, 1984. Gradišnik, Marina: Življenje v ribniškem trgu v 19. in prvi polovici 20 stoletja. Ljubljana, 2010 (ma- gistrsko delo). Gradišnik, Marina: Ribniški trg v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Ribnica: Rokodelski center, 2017. Golec, Boris: Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. stoletja. Ljubljana, 1999 (doktorska disertacija). Krajevni leksikon Dravske banovine: krajevni reperto­ rij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgo­ dovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujsko­ prometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937. Lesar, Anton: Ribniška dolina na Kranjskem. Ljublja- na: A. Lésar, 1864. Lubej, Tjaša: Parna opekarna v Ribnici (1900–1969). Ljubljana, 2015 (diplomsko delo). Pakiž, Alenka: Pogled v babičino skrinjo XXIV del. Rešeto. Glasilo občine Ribnica, september 2007, str. 34. Pančur, Andrej: Obrtna svoboda na zatožni klopi. Konservativni nazori o obrtništvu v drugi polovi- ci 19. stoletja na Slovenskem. Zgodovina za vse 6, 1999, str. 23–42. 50 let telesne vzgoje v Ribniški dolini: 1906–1956 (ur. Andrej Arko et al.). Ribnica: Propagandna komi- sija zletnega odbora, 1956. Petelin, Miloš: Od kovačije do tovarne telovadnega orodja JOR. Ljubljana, 2003 (diplomsko delo). Počkar, Ivanka: Dve gasi, dva policaja, sto obrtnikov. Življenje mestnih obrtnikov od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne na primeru Brežic. Bre- žice: Društvo za oživitev mesta Brežic; Krško: Valvasorjev raziskovalni center; Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 2005. Počivavšek, Marija: EN GROS k EN DETAIL. Tr­ govina v Sloveniji do druge svetovne vojne: trendi, strukture, prakse. Celje: Zgodovinsko društvo Ce- lje, 2012. Schöppl, Hans: Kronološki pregled družin Seeman, Kosler, Rudež, Gollmayer, Mach. Dunaj, 1940 (tip- kopis v nemškem jeziku). Sieder, Reinhard: Socialna zgodovina družine. Ljub- ljana: Studia humanitatis, ZRC, 1998. Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinje­ ne Slovenije do mednarodnega priznanja Republi­ ke Slovenije 1848–1992 (ur. Jasna Fischer et al.). Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Šega, Polona: Način življenja krošnjarjev iz Ribniške doline v 19. in 20. stoletju. Ljubljana, 1999 (dok- torska disertacija). 656 2018 MARINA GRADIŠNIK: GOSPODARSKA SLIKA RIBNICE OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE, 639–656 Šifrer, Mojca: Katastrska občina Ribnica v luči fran­ ciscejskega katastra. Ljubljana, 1988 (seminarska naloga). Šorn, Jože: Začetki industrije na Slovenskem. Maribor: Založba Obzorja, 1984. Vilfan, Sergej: Pravna zgodovina Slovencev. Ljublja- na: Slovenska matica, 1996. Vodopivec, Peter: Prispevek k zgodovini kočevske železnice. Kronika 30, 1982, str. 117–122. Zupančič, Bogo: Modernizem na deželi. Delo ribniške­ ga stavbenika Alojzija Hrena. Prispevek k razume­ vanju stavbeništva med obema vojnama in po drugi svetovni vojni v Ribniški dolini. Ribnica: Galerija Miklova hiša, 2004. SUMMARY Ribnica’s economic situation from the se- cond half of the nineteenth century to the Second World War The article aims to shed light on Ribnica’s eco - nomic development in the second half of the nine- teenth and the first half of the twentieth century. The said period was primarily marked by the craftsmen’s freedom of trade and accelerated industrialisation, which also affected Ribnica as an important craft centre. Crafts adapted to the changes of time. Thus, the turn of the nineteenth and twentieth centuries wit- nessed a notable decline in the number of craftsmen specialising in leather and wash leather industry, while fur trade died out by the second half of the nineteenth century, after still representing an impor- tant share of Ribnica crafts in the first half of the same century. The disappearance of some crafts led to a growing emergence of new ones in mechanical and technical fields. In addition to mechanics, the early twentieth-century Ribnica also boasted electricians and even a stationed photographer and a cinema theatre in the 1930s. Numerically the strongest in- dustries were undoubtedly tavern-keeping and trade. Another noteworthy trend was the growing wood trade in the period between the two world wars: the number of wood traders in the market town of Rib- nica quickly rose from three in the second half of the nineteenth century to no less than twenty-two in the twentieth century. The time of economic development also brought about the establishment of the first enterprises in Ribnica in the early twentieth century, such as the gymnastics equipment producer JOR, a steam mill and brickworks, and a wire net manufacturer. These enterprises fully developed their potential between the two world wars by expanding their sales across the local boundaries. Ribnica’s trade composition in the period con- cerned was extremely diverse and on a par even with cities. The difference was primarily in the number of trade holders, which corresponded to the needs and the number of the local population utilizing their services. Ribnica also boasted peddlers, i.e., vendors of woodenware, as typical representatives and hall- marks of this area.