L i s t e k. Listi slovenskega pesimista. V. Gospod urednik! Že zadnjikrat sem omenil, da danes pač vsakdo toži, bodi že vsled preinajhne ali celo slabo organizirane plače, ali vsled kake premajhne remuneracije, ali pa — iz dolgega časa. Ko bi sploh kaj verjel vremenskim in prihodnosti prerokorn, trdil bi labko, da je letos, ne pa 1886. ono leto, kakor pravi stoletna »pratka«, da »takrat bo vpil ves svet gorje!« Tudi mi učitelji smo do sedaj tožili o slabib plačah. Bilo je toliko lamentacij. povem Vam, gospod urednik, da sein jih skoio sit, če tudi nam sploh niso nič zalegle. Kakor kaže, bodemo še jedini, dokler nas zopet ne doleti kakšna »kost«, ker bo treba še moledovati zanjo. A predmet o našem materijalnem stanji, za prave tožbe in jeremijade o slabih plačah se mi zde že tako vsakdanje kot dolgočasnim ljudem pogovor o vreinenu, zato sem sklenil tole reč vender pusliti, ker se človek tudi dobrote naveliča. Isto svetujein tudi drugiin. S praznim ro. potanjem ni nič. In baš mi listkarji in podlistkarji imamo podedovani privilegij, da mnogo govorimo in malo poverao. Ta privilegij je nam to in še več kot pesnikom »licentia poetica«. Popolnoma neupravieno si laste to prednost tudi nad — listkarji, in jaz bi vsacega, ki le tako nekam ongavi in kvasi, kar po prstih krcnil, če bi ga lc mogel. Resno in sainosvestno treba potrkati tam, kjer se nain mora odpreti. Zdaj pa o naših plačah »amen». Gospod urednik! Oni dan sem prišel iz Trsta zdrav in — vesel. Tudi truden nisem bil preveč, dasi mi še danes ne more v glavo. zakaj so nas »zavlekli« baš na oni hrib »pod gradom«. Res lepi so prostori pri »Bergerji«, a tudi pluča in noge morajo biti zavarovane za precejšnjo vsoto, da jih človek napreže na ono višavo. Sicer sem nekaj slišal o vzrokih,- verjamem pa ne vsega. Ko sera stopal po tistib vražjih stopnjicah, spoinnil sem se legende, katere g. Kosi sigurno ni še napisal. A po tako sitni poti mora človek pač tudi kaj primernega misliti. Legenda je pa taka-le: Gospod in sv. Peter sta hodila po svetu. Nekdaj srečata dva drvarja, ki sta nosila precejšnji bremeni. Jeden je zaupno rnolil. da bi mu Bog breme zlajšal, drugi je pa klel na vse pretege. Peter se obrne k učenemu Mojstru in pravi: »Gospod, daj, daj, pornagaj!« — »I, kaj meniš, Peter, kateremu treba pomagati?« praša Zveličar. »I, no, tistemu, ki moli.« — »0 pojdi, pojdi! Ta, ki moli, ne počenja nič slabega. Onemu moram pomagati, da neha kleti«, pouči Gospod Petra, ki je tako mislil, kakor mi Slovenci. — Prišel sem torej srečno iz Trsta, poln najslajših spominov, najlepših načrtov, najkrasnejših sanj, najbujnejših nad. Toda nekaj dnij potem se je skoro vse razkadilo in misliti sem začel o — nirvani. Pač čuden človek, mislili si boste in rekli: Ta jo pa le najde, da nam potem razklada svojo črnoglednost. Tega mi menda vender nikdo ne zameri, da iniam tudi jaz svoje posebnosti, saj jih ima vsakdo. Že Jurčie pravi nekje, (pa ne v povesti »Bela ruta, bel denar«) da, ko bi tega ne bilo, potem bi bili vsi ljudje same kopije. — Začel sem torej o nirvani, a ne o tisti nirvani ali neobčutnem stanji, kamor nekda preide prasnov, kakor uče nekateri, če tudi jim jaz ne verjamem. Premišljal sera ob oni nirvani, kamor prehajajo naši sklepi, naši trdni nameni potem, ko so se ohladili z razgretimi možgani. Gospod urednik! V to nirvano pa jaz verujem brez vsakeršnih razprav o budhizmu, v to nirvano verujem, ker jo preživo čutim: Prijateljski smo se pozdravili pri tretjera zboru »Zveze«, ki nam mora biti ideal Slovenije. Z nekirn svetim strabom segel sem v roko prijatelju Volariču, z veseljem in ponosom sem pozdravil ljubko Marico. Res, redko je tako snidenje, a toliko bolj prisrčno, ker se imenovani naši zvezdi vedno bolj odlikujeta na obzorji narodne na.še umetnosti. Veliko mora čutiti skladateljevo srce, da vlije svoje čute v tako krasno pesem kot je »Pogovor z domom«. Niance te pesmi so zajedno odmev vsacega domorodnega srca. Res nas je navdušila, živo navdušila, elektrizirala Volaričeva skladba »Pogovor z domom«. In dične naše novelistinje kdo ni želel osebno poznati? Nobeden si ne more kaj, da se ne bi spominjal, zroe nje brhko osobnost, tudi njenega idealnega poleta v izbornih novelah. Torej tam globoko čustvo, srčna ljubezen do doma, tukaj vzvišeni idealizem, ki mora oživljati nam ves pozemeljski jek, le to dvoje da bi vsakdo ohranil in hranil v svojem srcu, pa bi bil vspeh III. občnega zbora še brez konca sijajnejši. Toda nirvana, nirvana. V trenotku smo navdušeni, kar v ogenj bi šli za te sve. tinje, a le malo časa treba in vse je pozabljeno, kakor dim zgine v zrak brez sledu. Le spomin ostane, spoinin srečnih trenotkov in pa tega, da je slovensko učiteljstvo — solidarno. Za to je vesel celo Vaš . pesimist.