DVE TUJEJEZICNI S L O V E N I S T I C N I PUBLIKACIJI
Med nalogamii slavističnega strokovnega glasila je itudi poročanje o tem, kar se v tujini piše o naših literarnih vprašanjih. Posredovanje in obveščanje ni le dober kažipot znanstvenemu interesentu, ma>rveč še bolj (spodbujanje fculburne zavesti laičnega izobraženca. Zanimanje za določen problem v naši književnosti ni le dragoceno opoizo-rilo na tisto, kar Evropa v njem vidi, ampak tudi podnet za lastno premišljanje in soočenje naših izhodišč z objavljenimi tujimi.
Pogled v zadnje desetletje s tega sitališča ni ravno vabljiv. Obveščanja je bilo skrajno malo, zaradi česar je javni pozornosti ušlo nekaj tehtnih objav. Še manj pa je bilo strokovne kritike, katera bi pomerila veljavnost ugotovitev z našo sedanjo znanstveno vednostjo. Kaže, da tudi sem pljuskajo valovi življenja, iki je kaotično obsedeno samo s svojo sočasnostjo in is svojo notranjostjo ter prihajajo glasovi preteklositi ali sosedsitva vanj samo kot zamirajoči zven. V času, ki živi pod oblastjo in pritiskom modernega, ko je človeški sipomin kratek in ustvarjalna inspiracija še krajša, se tudi znanstvenega raziskovalca pogosto loteva občutek gluhe loze. Zaradi izgube moralne in materialne spodbude se počuti kot Eton Kihot, ki gleda velikane tam, kjer drugi vidijo mline na veter, in ki opaža mline na veter, koder drugi samo velikane. Toda sreča je spoznavati v sikladu z demonom, ki k temu priganja, ugodje pomeni oblikovanje spoznanega; dolžnost javnosti pa je, zavzeti odnos nasproti povedanemu. Le-to pa enako velja za domače kakor za tuje izsledke.
Naslednji sestavek želi spregovoriti o dveh slovenističnih publikacijah, ki sta izšli lani v italijanščini in nemščini. Avtor prve je slovenski pisatelj Alojz Rebula, ki je v rimski reviji Ricerche Slavističke objavil svojo disertacijo pod naslovom La divina Com-media nelle traduzioni slovene (VIII, str. 199—252). Drugo pa je napisal dunajski profesor znanosti o glasbi, Franz Zagiba, in se peča s temo Die baiiiactie Slavenmission und ihre Fortsetzung durch Kyrill und Mettiod (Jatirbücher für Gesctiichte Osteuropas, Wiesbaden 1961, Heft 1, Str. 1—56). Razpravi se potemtakem ukvarjata s problemi, ki raziiskovalno segajo iz 'kulturne zgodovine v prefinjeno slogovno oceno, časovno zao'bsegata razpon od slovanske naselitve do današnjih dni, vsepovsod pa slovenski problem obravnavata v njegovi zvezi z evropskim ozadjem.
A. Rebula je tretji, ki se loteva vprašanja, kafeo smo Slovenci spoenavali Dantejevo Božansko komedijo. Pred njim je Jože Debevec 1921. leta popisal to poglavje v Resovem, po zamisli in izvedbi monumentalnem zborniku Dante (Dante nelle traduzioni slave). Leta 1958 se je na tem področju poskusil Otto F. Babler, ki je izsledke objavil v zborniku Deutsches Dante-Jahrbuch (Die Dante-Bestrebungen der Südslaven). Samostojno in oprt na poznavanje gradiva, ki prihaja v poštev, pa je zagrabil za delo A. Rebula. V skladu z resnostjo zavesti in občutkom odgovornosti so izsledki tehtni, tako da jih bo tudi s prihodnjimi raziskavami težko kaj premakniti.
A. Rebula v študiji izhaja iz dveh izhodišč. Prvo mu predstavlja kriterij jezika in drugo kriterij idejne povezanosti z dobo, v kateri je prišlo do prevoda. Pod tema vidikoma se loteva obravnave Janeza Čopa, ki je začel slovensko prevajanje Danteja
186
z epizodo o grofu Ugolimi (1835). Poskus se ni ohranil. Pomembno pa je, da je brat Matije Čoipa, odličnega dantologa svoje dobe, prvi prevajalec Danteja. Stanko Vraz je prevedel tri odlomke iz Pekla, a se mu je posrečil samo III. spev. Janez Vesel-Koseski je 1877 izdal Paklo, ki pa je ostalo v tistih mejah kakor večina njegovih stihov. Franjo Zakrajšek je 1885 prevajal zgodbo o grofu Ugolinu. Toda zavoljo oblikovnih težav se je vdal in z delom prenehal. Šele Jože Debevec je bil prevajalec Božanske komedije, »che gli consacrera la passione di una intera vita« (str. 214). Kljub temu, da je njegovo delo predvsem filološko vestna ponašitev, pomeni prvi celotni prodor v Dantejev tekst in vsebuje še danes nekaj poetične svežine. I. in V. spev Pekla je čudovite prelil Oton Zupančič. »La terzina del Župančič e perfettissima, tanto che si potrebbe dire che se Dante 1' avesse scritta in sloveno, l'avrebbe scritta cosi come 1' ha tradotta 11 Zupančič« (str. 229). V klenem jeziku in tekočem izrazu je 1914 Aleš Ušeničnik objavil XXXIII. spev Raja. Po drugi vojni je z Dantejem poskušal Ciril Zlobec. Dobili smo »un Dante linguisti-camente rammodernato« (str. 234), kar pa je prizadelo enkratnost izvirnika. Alojz Gradnik je izdal 1959. leta Pekel. Naslonil se je na Debevca, prevajal ohlapno in z neizči-ščenim izrazom. Ponekod sicer zablesti, v celoti pa je »una prova non tra le piu felici« (str. 243). Leto kasneje je izšel Pekel v prevodu Tineta Debeljaka. Prevajalec je v njem poskusil »di dare a Dante una interpretazione 11 piu possibile rispondente al carattere immanente della lingua slovena, tendendo a risolvere la sintassi dantesca paratattica-mente e centrando la proposizione di preferenza sul verbo, notoriamente punto di forza dello sloveno« (str. 246). Uspel je predvsem v dramatičnih, komičnih in realističnih sestavinah izvirnika. Zanesljivega okusa pa nima v uvajanju pogovornega jezika. Ta prevod »rappreiseittta, col suo nuovo timbro lessicale e stilistico, una tappa importanite nello sforzo, ormai giä secolare, dd dare a Damte una veste slovena non indegna deli' autore della Commedia« (str. 251).
Dante potemtakem ni bil samo avtor, ki bi privlačil slovenskega prevajalca k vedno novim poskusom. Posamezni prevodi pomenijo hkrati tudi stopnje »nella stessa evoluzione della capacita espressiva del linguaggio poetico sloveno« (str. 251). Konkretneje in literarmozgodovinsko natančno pomeni to, da odkriva razvoj »della lingua slovena dal primitivismo degli inizi fino alla maturita espressiva di oggi« (str. 199). Razen teh jezikovno-stilističnih posebnosti pa prevodi odsevajo »le diverse atmosfere culturali, dal romanticismo aH' espressionismo« (str. 251).
A. Rebula ima zanesljiv čut za finese pesniškega izraza. Enako je močan v analizi kot v sintezi. Gradi predvsem iz močnega umetniškega doživetja, ki ga pa razumsko kontrolirata zanesljirv okius iin logika. Zato je njegova razlaga razumsko jasno razčlenjena, spoznavno bogata in naitančna v formulacijah. Jedrnatost izraza je zadnja in edino mogoča stopnja v dozorevanju misli. Prav na takšnih vrhovih miselne formulacije mu pride prav njegova pisateljska izkušnja. Germansko šolanemu pedantu bi takšne, navidezno samo »esejistične« zveze malo povedale. V romanskem znansitvenem izrazu verzirani bralec pa lahko samo uživa v zgodovinsko ustreznih in miselno pre-gnantnih vzorcih, kakor sita na primer: »un gendo solitario« = Prešeren (str. 199), »la tradizione europeistica del Čop« = Stritar (str. 205) idr.
Studija A. Rebule je torej prispevek k slovenski dantologiji. Njena cena in njen pomen sta še večja spričo najavljajočega se Dantejevega jubileja (1965). Prav bi bilo, ko bi do takrat kdo raziskal sledove, ki jih je »1' altissimo poeta« zapustil v slovenskem duhovnem življenju sploh. Spis A. Rebule in ta, še nenapisana razprava bi predstavljala lepo darilo Dantejevi veličini ob njegovem slavju.
Spodbuden je tudi prispevek F. Zagibe. Raziskave, ki jih je opravljal v zadnjih letih, so opozarjale, da je vse bolj izkušen tudi v slovenski medievalistiki. Na Več mestih se je že dotikal problema Brižinskih spomenikov (Die Funktion des Volksliedgutes in der Entwicklung der südeuropäischen Musikgeschichte: Die deutsche und slavische Choraltradition als Verbindungsglied zwischen West und Südosteuropa; Die Entstehung des slavischen liturgischen Gesanges im 9. Jahrhundert nach westlichem und östlichem Ritus-, Der slavische Gesang nach westlichem Ritus im IX. Jahrhundert im Donauraum: Rom und Byzanz an der mittleren Donau in zlasti še Zum Vortrag der ältesten Sprachdenkmäler bei den Völkern im Donauraum). Strnitev teh kulturnozgodovinskih izsledkov, objavljenih v različnih priložnostnih iiadajah, pa je navedena razprava. V njej je med obiljem gradiva za slovenskega literarnega zgodovinarja nekaj zanimivih ugotovitev, ki jih Ido treba včleniti v naše poznavanje problematike. Vse se nanašajo na problem Brižinskih spomenikov in pomenijo eno od mogočih rešitev v zvezi z njihovim nastankom in avtorstvom.
187
F, Zagiba povezuje originale Brižinskih spomenikov z misijonskim škofom Bosom na podlagi Thietmarjeve kronike (prim. objavi: R. Holtzmann, Die Chronik des Thiet-mars von Merseburg, Leipzig 1933 ali M. S. Jedlicki, Kronika Thietmara, Poznan 1953). V njej je med dr. tudi talcole sporočilo; »Um die ihm anvertrauten Seelen um so leichter unterrichten zu können, hatte er eine Anweisung in slavischer Sprache geschrieben und bat die Slaven das ,Kyrie eleison' zu singen, in dem er ihnen den Nutzen davon auseinandersetzte« (str. 43).
Kaj je avtorja privedlo do tega? Predvsem je važna časoivna zveza. Boso je umrl 1. novembra 970 na poti v. Bavarsko. Bili je najprej miisijonar, ki ga je regensburški škof Mihael poslal na raapolago O temu Velikemu, le-^ta ga je pa 968 imenoval za škofa v Merseburgu. I. in 111. spomenik bi bila Bosov prepis, 11. (Adhortatio) pa njegovo izvirno delo. Fr. Zagiba je znane letnice, katere veljajo za čas nastanka, pomaknil nekaj let nazaj in to »mit ziemlicher Sicherheit in die Zeit. . ., als sich Boso für seine Missionstätigkeit bei den Slaven in Sachsen vorbereitete« (str, 44). Takšno predpripravo pa naj bi imel v samostanu St. Emmeram, v katerem je bilo literarno središče za izdelavo misijonskih metod in pripomoökov. Boso je bil ali Slovan ali pa je izhajal s področja, na katerem je bila v navadi dvojezična pasterizacija (Bavarska, Češka).
Boso je bil — kakor poiroča Thietmar — literarno nadarjen, kar bi podpiralo avtorstvo umetniško visoko izdelanega II. sipomenika (prim. letošnjo 4. šte>/iliko Jezika in slovstva, str. 114—17). Teksti so zapisani v pontifikalu, torej v knjigi, ki je bila namenjena izključno škofu. Boso pa je bil misijonski škof in toliko bolj navezan na bilingvistično opravljanje obredov. Vprašanje, kako so se ta besedila vrnila v St. Emmeram, je reševati v skladu s takratno prakso. Po njej je misijonski škof moral ob izpolnitvi misije ali smrti poskrbeti, da so se liturgične knjige, kelih in oblačila vrnila vrhovnemu pastirju. Tako je mogoče Boso sam vse to nosil s seboj na poti, na kateri ga je zatekla smrt, in je njegovo spremstvo posredovalo, da so bile navedene stvari izročene.
V dobro tezi Fr. Zagibe gre tudi tip jezika. St. Emmeram je bil seznanjen s ciril-metodijsko tradicijo, imel pa je tudi zveze s panonsko-velikomoravsko in karantansko jezikovno prakso. Celo takratna Praga je bila Parochia Regensburgensis. S tem je mogoče razložiti zahodnoslovanske jezikovne prvine, ki se javljajo v rokopisu.
Fr. Zagiba se je dotaknil izredno važnega vprašanja, ki presega samo literamo-zgodovinsko območje in sega lahko celo v politiko ali v šovinizem (Dejiny staršej slovenskej literatüry I, Bratislava 1958 na str. 19—22 obravnavajo Brižinske spomenike kot svoj književni spomenik). Čeprav sam Slovak po rodu, ga je rešil zgodovinsko mirno in znanstveno trezno. V predloženi obliki je njegova postavka zanimiva znanstvena hipoteza, ki bi jo bilo potrebno mnogo bolj podrobno izdelati. To pa ne nalaga dolžnosti samo avtorju, marveč tudi in predvsem slovenski literarni zgodovini. Nikakor ne bi smeli molče preiti mimo raziskav, ki so jih v novejšem času opravili A. Isačenko, A. Siegmund, B. Bischoff in W. Lettenbauer. Ce ne bomo solidno obveščeni in temeljito znanstveno pripravljeni, se bo ab naši nemarnosti najbolj častitljivi književni spomenik v očeh sveta izmuznil iz naše literarne tradicije. Neizpodbitih hipotez za takšen videz je že (in še) precej.
Jože Pogačnik
188