TRENTARSKI ŠTUDENT. ZGODBA IZ SHOLARSKIH ČASOV. J. LOVRENCIC. UVODNA BESEDA. Od vzhoda do zahoda ima čas peroti in večnosti ga dan za dnem odnašata v objem: Kar je že enkrat bilo, več ne najde poti v življenje naših dni — vse je ko kaplja, ki se v tla gubi. Zamislil sem se v prošlost naših gor, ki jim pravljičnega življenja zor je dolgo svetil in v srcih želje čudežne in hrepenenje netil, in videl sem: Že zadnja kaplja v pozabnosti se pesek nam potaplja. Ah, da, železna kača z rdečimi očmi, tam v davnih dneh prorokovana, se vije, grize v gore in jim pije kri pravljic, v vsakdanjost vsa zaverovana. Iz mojih misli jih ne more: mladost mi jih s sanjavo svojo roko v srce jie vtisnila globoko in dala z njimi svetel mi spomin na moje gore. Vam, moje gore, vzdihi zemlje do neba, vam, moja pesem! Vašo prošlost sem vlil vanjo ljubeče kakor lepo sanjo, vzcvetelo v tajnah hrepenečega srca! 1. ROJSTVO. Zlato solnce je utonilo za gorami in iz zemlje se je vzpela lepa majska noč, modra ptica, in je razmahnila vsepovsod z zvezdami posejana krila: tihosladko se pod njimi drami sanj tisoč v zadovoljnomirnih gnezdih gorskih koč. Triglav, ponosni in častitljivi očak, strmi v misli zatopljen pred se in vidi: vse že spi in se pokoja veseli, samo Pustinarjeva koča, samoitarka ob ovinku, kjer zavije Soča v smrečje, bdi; . dvoje rdeče zastrtih okenc v noč svetlobo meče — koča čaka tihe, mlade sreče: Zdaj zdaj v nji se prvo dete porod! Zdaj! Glej: meglica, tako more v noč pričarati le maj, dvignila se je ob živo šumljajoči Soči in kot lepa misel pluje k tihi koči, kjer oči golobjih dvoje — dvoje okenc v noč žari, Obvisela je nad hišico meglica in iz nje izvile so se Rojenice tri, lepe, ko da bi mesečino pile in bi solnčni žarki s snežnimi kristali jim tenčice bele stkali------- Prva Rojenica pesem je zapela, struna srebrna ne bi tako zvenela: — Dete, dete, oj dete mlado, v gorah življenje * te čaka lepo! V gorah boš živel, v gorah osivel kmet - gospodar, srečen vsekdar! — Druga Rojenica pesem je zapela, zlata struna bi tako ne zazvenela: — Drago dete, ljubo dete, le mladost v gorah ti zacvete! Klic hrepenenja v zarji življenja zvabi te po učenost in te k oltarju pripelje, v sveto veselje!------- Tretja Rojenica pesem je zapela, struna solnčnih žarkov bi tako ne zazvenela: — Dete, dete! Lepo in težko in težko in lepo ti bodi življenje, kakor nikomur ni še bilo! Hrepenenje bodi tvoje — hrepenenje je trpljenje, hrepenenje bodi tvoje — v hrepenenju je kal slasti, hrepenenje bodi tvoje — v hrepenenju je nemir, hrepenenje bodi tvoje — hrepenenje te upropasti! Tvoj dom Povsod, tvoj dom Nikjer, v njem tajnosti, ki jih preteklost je rodila in jih v prihodnosti bo solnčna luč dojila. Ob njih boš živel in ko jih prozreš do dna in ne zadovoljijo ti nemirnega duha in bo ob vsem ti razočarano srce, ob Soči ti Morana, moja sesrtra, utrujene oči zapre!.,. Ko je končala s svojo pesmijo prorokovanje tretja Rojenica, vse tri prijele so se za roke in so odplule ko meglica; na poti v noč jih z lučjo razsvetljenih okenc je pozdravljal jok: Pustinarju se je rodil otrok!------------ 2. ROMANJE. Strmo se vije steza pod smrečjem zelenim v goro, po njej Bovčani romarji gredo k devic Kraljici na Višarje, da jim izprosi milosti in vsega zlega jih obvarje. O Devica Ti premila, naša dobra Mati, iz ljubezni si sklenila tu med nami prebivati, usliši naših prošenj glas: Zdaj in naš poslednji čas prosi Jezusa za nas! Jutranja zarja se je za goro vzbudila in čez grebene vzrastla kakor božja roka in razlila pramene zlate v svežesinji zrak in z gore v pesem romarsko veseli zvonovi so ubrano in vabeče zadoneli: pospešili so romarji korak in srca sladke radosti so zadrhtela, ko jih pozdravila je cerkev bela. Ivanček že stoji na vrhu gore in gleda, gleda in nagledati ne more lepote se, ki jo pred njim je južna stran odgrnila v probujajoči dan, Med romarji se bliža cerkvi dečkov oče in ž njim gre mati in se joče od sladkega veselja in ponosa, ko gleda sina, ki je svež ko rosa. Vstopili romarji so drug za drugim v božji hram in spet se pesem vernomila nebeški Materi je v počaščenje oglasila: Prišli smo, Marija, k Tebi romarji, vsi potrebni, o Marija, Tvoje pomoči! O Marija s Svetih Višarij, Ti nas varji, nam pomaj, in veseli bomo peli Tebi zdaj in vekomaj! — Pobožno romarji gredo, gredo, pojo, po jo. Pred njimi teče Ivanček, deček kodrolas, vesel in živ, ko češnja rdeč v obraz, in črno, nerazgledano oko mu Čudnega je ognja vneto, ko da hotelo bi deželo vgledati deveto . .. Je pesem utihnila in v svetem miru se vsak sam zamaknil je in iz srca molitve tihe Mariji nosijo z obljubami prošnje, in vzdihe. Ivanček kodrolasček pred oltar je šel in tam kleči, v Devico, polno milosti, je uprl oči in moli:. O Devica Pomočnica, prosi Jezusa za mej Ob njegovem si prestoli, lahko bode Ti sprositi, da med svet bom mogel iti, kamor žene me srce! Ob obhajilniku kleči Ivančkov oče in Marijo prosi za zdravje, srečo med družino in med živino, a mati je prikleknila k Ivančku in molitev njena, iskrena, vroča in s solzami oškropljena, zaupno k Materi vseh mater želje nosi: Kakor Ti, o Mati, imam le enega sinu, in kakor Ti, darujem ga Bogii! Izprosi razsvetljenje mu Svetega Duha, da lahko bo učenje — vzredim Ti mašnika. Ko uslišiš, Mati, moje srčne želje, pa pokliči k sebi v večno me veselje!------- Iznad zapadnih gor pramenoma skoz okna solnce sije v oltar, ožarjajoč obraz nebeške Matere Marije; so v cerkvi zbrani romarji, Bovčani, in v slovo otožno Materi Devici pesem pojejo: Dolga je pot še in temna bo noč, sprosi nam, Marija, nebeško luč! ... In že gredo po stezi. Pred cerkvijo stoji še deček kodrolasi, solzne ima oči. In mati ga tolaži: »Ne joči, moj otrok! Poglej, poglej tam daleč belo cesto, kako gre v lepo laško mesto — tja pojdeš tudi ti.. . in Bog in jaz in oče bomo te veseli, ko bomo tvojo prvo sveto mašo doživeli! —« Vzžarel v veselju dečku je obraz, s pogledom enim še objel je južno stran, kjier v rdečih rožah je umiral dan, in šel je z materjo ljubečo in ves zamaknjen v sladko srečo poslušal pesmi romarske je glas; Dolga je pot še in temna bo noč, sprosi nam, Marija, nebeško luč! — 3. PRED ODHODOM. Na jug so lastovice odletele, v grmičju le bogčeve ptičice vesele in še stržički gostolijo, gozdovi rumenijo v medlih žarkih in ječijo ko ranjenci, ki s smrtjo se borijo; ob ostrih skalah brusi burja svojo pesen, kedor jo čuje, mu gre do kosti, v srce ga zaskrbi: jesen, jesen!-------- A v Trenti pomlad se smeji v jeseni: pred hišico Pustinarjevo jablana stoji, pred hišico Pustinarjevo jablana cveti nadahnjeno rdeče, ko ljubek smeh prijazne sreče. Pustinarjev Ivanček je premišljieval jesenski cvet in ko si razložiti ni ga znal, poprašal mater je: »Povejte, mati, kaj pomeni, da naša jablana tako lepo je zacvetela, ko jabolka potrgal sem že zrela?« Ivančka mati k sebi je privila in pozni cvet tako mu razložila: »Ivanček, sinek moj, popotni mož nekoč mi je dejal, na mojo desno dlan zamišljen zroč: ,Ko jablana pred hišo ti požene v letu dvojen cvet, edinca sina pošlješ v svet!' — Glej, letos prišel je, Ivanček, čas, ki težje kakor ti sem čakala ga jaz! Še dober mesec in z očetom stopil boš na liesto in pojdeš v daljno laško mesto. Daleč boš, a ne pozabi, kar sem te učila, in moli, otrok moj, kakor bom tudi jaz molila, da srečno in lahko bi vse prestal in pred oltarjem sveto mašo bral! —« Veselo deček materi je vse obljubil in odletel spred hiše in se v goščo zgubil. Dobil je v gošči ovčke in jih gladil od najstarejše do jagnjet vse zapovrstjo: »Poglejte, ovčke, ravno sem se vam privadil in ste me ubogale —• pa moram iti in moram same vas pustiti — povejte, ovčke, ali vam za mano bo hudo?« Razumno ovčke so v odgovor zablejale, ročice drobne so pastirčku svojemu lizale, vodnici-ovci pa pod vratom zvonček je zapel: Cin, cin, cin, vrh planin bele ovčice, doli pod robom pa rdeče nožice. Ena ovčica pot je zgrešila in je ob skali nožico zlomila: pojte po njo, da ne boste ob njo! ... »Ne boj se, ovčka, saj se vrnem včasi, le pridna bodi in se z družbo pasi! — Zdaj z Bogom, ovčke, velike in male, in hvala za obleko, ki ste mi jo dale! —« So žalostno pogledale ovce in zablejlale in ko so videle, da same so ostale, so poskočile, šle za dečkom, a deček je sedel že v izbi za zapečkom in gledal je očeta, kako iz prožnih viter nov koš spleta. Je mati ob kolovratu sedela in ko s povesma je naprela in napolnila zaokroženo vreteno, ga snela je in z njega volno v štreno na motovilu sukala in ko je dovršila, Ivančku štreno je na roki dala in, ko da bi se ž njim igrala, zdaj sem, zdaj tje, z rok volno v klopčič vila. »Ivanček, viš, naše ovčice so poskrbele za obleko ti in nogovice!« je rekla mati, oče pa se je pošalil: »Ali si se jim že zahvalil?« »Že, že!« Ivanček rekel je, ko je zvedavo pokazal v izbo boter Gregor glavo in dober dan vošče je stopil v izbo cel in sedel k peči in roke si grel in važno govoriti je začel: »Sem rekel: moram krošnjo odložiti in malo v vas k Pustinarju stopiti, da jim povem, kako in kaj. Ivanček, kar poslušaj zdaj: veš, ko v deželi oglasijo se Vsi sveti, slovo, fant, treba bo od doma vzeti in palico v roko pa mahniti na Laško v Videm jo lepo! Veste« — Gregor se je k Pustinarju in materi obrnil — »predvčeranjem sem se iz Vidma vrnil in vam povem, da bodete veseli: Ivančka v samostansko šolo bodo vzeli!« — »Še mesec dni, še mesec dni, o, da že skoraj bi prešli!« Ivanček vzkliknil je vesel in v mislih že na dolgo pot je šel. 4. MED POTJO. Šumi, šumi Nadiža, kot bi veselo pesem pela, Pustinar in Ivanček ob njej lep voz sta dohitela, Voznik na kozlu je sedel, očito bil grofovski je kočijaž in prašal je Pustinarja: »He, kam sinu peljaš?« »Do Vidma greva,« de Pustinar, »če mogli bi, gospod ., ,« — »Seve, seve, kar prisedita, do Vidma je res dolga pot!« — In oče vrgel je na voz Ivančkovo blago in še sama sta sedla in kakor blisk je šlo. Ivanček se pritisnil jie k očetu: »Kako se mi vse čudno zdi, poglejte, ali konjema ne šviga plamen iz nozdrvi!. . .« »Bodi no pameten, otrok, kako bi bilo to mogoče?« — »In vendar, oče, glejte! . .. In ali ni vam čudno vroče?« — Pustinar je obmolknil, a lepi kočijaž se je ozrl in se tako je nasmejal, kot bi orehe tri. .. Takrat je spreletelo Ivančka do mozga in prosil je očeta: »Izstopiva, izstopiva!« In še je rekel kočijaž, ko je Ivančkove besede vjel, smeje, sladkovesel: »Počakaj, kmalu mi voznino daš! Prišli so do Šempetra, odkoder že Staro goro zagledal je Ivanček in se odkril lepo: »Na svoji prvi poti se Ti priporočim, Marija starogorska, in v varstvo izročim!« Kočijaž se nasmejal je in naenkrat zavstavil voz: »Pojdita — božje poti ne voha rad moj nos! —« 8 Je rekel te besede in že ga ni bilo — Ali se je odpeljal, ali se vdrl v zemljo? In tiho sta šla dalje, obema bilo je tesno, šele ob Ažli sta se vzveselila, ko sta od blizu gledala Staro goro. Oba sta jo pozdravila, oba sta pomolila k Mariji starogorski in milosti prosila------- Ivanček prišel je z očetom skozi Šenčur v Čedad in čudil se nad lepim svetom: povsod ostal bi rad. Ko sta čez most Ponte del diabolo prišla in sta utrujena v gostilno k Grozdu šla in sedla, že prva noč je zunaj temo predla. Še nista dolgo sama bila, odprla so se vrata — družba se je pomnožila: sholarjev pet, kdove odkod, privedla je v gostilno pot; igral je prvi na kitaro, so drugi v strune peli pesem staro: Eden : Vino nam podi skrbi in življenje nam sladi! V štirih : Kjer je vino — tam Študent, vino je naš element! Misli krešem na Široko, kadar vzamem vrček v roko in ga nagnem prav do dna, tako . .. haha, haha! Eden : Oja, oja, krčmarica, dekle moja, daj in vinca še natoči, če te pustil fant, ne joči, saj nas imaš tukaj pet, vsak sladak je bolj ko med! Skoči, le skoči, vinca natoči, mi pa, bratci, zapojmo od kraja, kako nam sladko vince ugaja! V štirih: Kjer je vino — tam študent, vino« je naš — element, vino nam podi skrbi in življenje nam sladi!-------- In družba, vajena ko riba vode krčem, razvnela se je in se veselila, in vrč je šel za vrčem in pesem pesmi je sledila. Ivanček, ko da se pred njim razgrnil bajen čar je, občudoval in gledal razigrane je sholarje in ko jih premotril od glave je do pet, očetu rekel je navdušeno razvnet: »Kako lepo, kako lepo!« A oče zmajal je zamišljeno z glavo: »Kako, kako je čuden in neumen svet!« 5. V VIDMU. Leto k letu vsako bolji hitro je zbežalo v večnosti morje, Trentar Ivanček je že Joannes, z mislimi vidi že čez obzorje. Ve, da vsak človek ima možgane, eden vse žive, drugi zaspane, ve, da je misel več kakor Čustvo, ve, da za drugo noro je ljudstvo. * Njemu je Včeraj, Danes in Jutri ena beseda — pravi ji: Čas, gnete mu ga Historija mati in pod roko ji vzhaja ko kvas. Misel in čustvo druži v celoto, pozna Lepoto, ceni Dobroto in če zasluži z objestno lahkoto, vesoljnemu svetu se roga v obraz! Pri patrih v samostanski šoli Ivanček pridno naukov se je lotil in tekom šestih let nikoli ga duh sveta ni motil, da iz zidovja samostanskega in iz okov predpisov bi jo v prelepi in vabljivi svet pobrisal in zaživel vesele, proste dni ko ptič, ki stvarstva božjega se veseli. Bila ga sama knjiga Je: še prosti čas, , ko moral bi po hišnem redu na dvorišču s tovariši igrati se v trušču in vrišču, ostajal je za pultom ali v pustih koridorjih, neredko skrival se je v dormitorjih in je nemoteno študiral in svoje znanje širil. Šest let ni ferij nič poznal: ko drugi odhiteli so veseli domov, Joannes v Vidmu je ostal. Je prva leta patrom ministriral in spremljal jih, ko po deželi milodare nabirali za revne so sholarje. Vsak pater ž njim dobrotnikom je imponiral, ko pridni trentarski sholar pred njimi nevezano govoril je in je govoril v rimi. Poslednjie ferije, ko moral spet bi s patri iti moledovat in po deželi koš nositi, bolezen si, pretkan, izmislil je in legel, in ko je od namišljene bolezni vstal, ga vpregel scholarum rector je v prijetno delo: Joannes v biblioteki je veselo pomagal knjige brisati in nove kataloge pisati in knjige revidirati * in registrirati — — Bil jie sobotni podvečer, ko patri v kapeli samostanski so na koru molili in so monotono njih glasovi odmevali po dolgem koridoru do biblioteke, kjer ves zatopljen Joannes bil je v pergamen, »ADnotationes et EXplicationes de Arte Amatoria P. Ovidii Nasonis adjunctis variis picturis ad scientiam gaudiumque omnibus lecturis« Joannesu odprle so nov svet: rdeč in bled ie bral in bral in trepetal .. . In šel je in poiskal je Ovida: med »libri valde reservati« je iztaknil njegove Artes amatoriae in vtaknil z Adnotationes jih je pod obleko in zapustil je biblioteko —----- Ko je prešlo poletje in prešle vakance in v samostanu je pozdravljal znance, ki so v collegium se povrnili veseli, razposajeni in čili, do duše mu je bilo žal, da v samostan se je čez ferije vkleniti dal. In sklenil je poslednje leto v samostanu živeti kot dotlej nihče ni: »Ej, patri, vse preveč naivnosti je bilo, ne bom več Odisej, ki bi privezan vstavlial se ko bo morje življenja me vabilo!« [Sireni, Prišel je sv. Martin in v Videm so vrele na sejem jesenski množice vesele od Bovca, Tolmina, iz Brd, od Gorice in tam od Devina. Goved in drobnico so eni gonili in drugi na voz perjad naložili, a tretji kar v koš naložil je kož, da jih v Vidmu speča in nakupi blaga — Pri mestnih vratih valovilo je ljudstvo v pestrih nošah in je vpilo vsevprek, ko da v ogromen panj čebele silile bi in ne mogle vanj. Klobuk širokokrajni, bela peča sta pričala Tolmince in Bovčane, ki jim izvabljala je valoveča gnječa in mestna straža kletvice izbrane, Ali pomagala je kletev ali so komolci, krošnjar Kumar Gregor preril se je do mestnih vrat in tam, ponosno kakor da je v Bovci, pokazal s palcem leve roke stražniku na krošnjio, a z desno je izvlekel mošnjo, razvezal jo in plačal pristojbino in že jo mahnil je, ko vsakokrat, (Gregor in Videm bila sta si stara znanca) naravnost v osterio »Alla buona speranza«. Tam točil je padrone dobro vino, vinik furlanskih preizkušeno starino. Ko krošnjo je odložil in privezal dušo in z dobro kapljico pregnal je sušo, Gregor se spomnil je Ivanca: »Spodobi se, da grem obiskat samostanca!« In šel je in se ustavil pod kastelom na trgu ob poslopju samostanskem in pozvonil pri vhodu stranskem: odprl je janitor in ko spoznal Gregorja Kumarja je, ki mu dosihmal ob vsakem je obisku stisnil penez v roko, priklonil se mu je globoko in, pod nebo Joannesa hvaleč, ga k rektorju peljal Je pater rektor malo ponosljal in dovolil Gregorju je študenta s sabo vzeti. »Samo skrbeti morate,« povdaril je, »skrbeti, da vam ne uide spred oči in se v kolegij z vami vrne do noči!« Vrvelo, šumelo je v ulicah mestnih: furlansko, slovensko si cul govoriti in križema vpiti, in moško in žensko in staro in mlado vsevprek jje vrvelo, bi šotore, stojnice rado od blizu ogledati htelo. Gregor in Joannes sta k »Upanju« šla, vesela se vsedla in govor razpfedla o domu in bovških gorah, ki leto za letom s kladivom in dletom preskuša jih Lah, »Vidiš, Ivanec, jaz s krošnjo po svetu se klatim in ne obogatim, tvoj oče s sekiro od jutra do mraka se ubijati mora, a Lah polni mošnjo z zlato in srebrno biro, ki mu jo da naša gora! Večkrat sem že tuhtal in vprašal sem se: Ali ne mogli bi zlati okrogli v naše roke? — Ti bukve prebiraš in dosti študiraš in črno si šolo menda že začel: gotovo boš mogel zaklade odkriti, ki so že od davna pod Triglavom skriti, • kot stara beseda nam priča. Veš, če bi drugače ne šlo, obljubi mi, daj mi roko, ti znaš — pa pokličeš hudiča! .. ,« Gregor obmolknil je in gledal je Ivanca in zdelo se mu je, da samostanca vznemiril je s hudičem, in povzel besedo je in tolažiti ga začel: »Ne bodi mi, Ivanec, plašen, ko da to greh bi bil neizrečen in strašen! Z zakladom, ki bi ga odkril, dobroto bi očetu in nam vsem storil; in če držal bi greh se tvojih rok, molili bomo zate vsi in dobri Bog gotovo ti ga odpusti! , . .« Joannes je poslušal zvito modrovanje in se vživel v pravljične sanje, kako je, alkimist, kamen modrih iznašel in ž njim med ljudstvom se ponašal in vseokrog med reveže delil dobrote ko sam Bog .. . In ko Gregcfr je z modrovanjem dokončal, nasmehnil se Joannes je in roko mu podal. In vstala in na ulico sta šla, da Gregor si nakupi drobnarij in s krošnjo polno vrne v gorske se vasi. Ko Gregor je od šotora do šotora, od stojnice do stojnice blago izbiral in se za ceno je prepiral, Joannes je motril vrveči svet in vnemal ob lepoti se deklet, ki kot metulji pestrokrili žgolele mimo njega so v šumeči svili. Tedaj ga čudnosladko je prevzelo in srce mu nemirno je vzdrhtelo: mimo njega z očetom je mladenka šla in ga z nebeškomodrimi očmi pogledala. Pozabil je na botra in, toliko da besede je lovil, mladenki in očetu je sledil in je izvedel: tam od morja, od Devina prišla z očetom Jelvica je na semenj sv. Martina in pri »Treh angelih« izpregla voz sta in nočevala bosta .. . Joannes ju je prehitel in za streljaj pred njima se obrnil je in je po navodilih artis amatoriae pogled mladenkin vnovič ujel in še smehljaj — pač Jelvica mladeniče^o je pozornost opazila in jo s smehljajem rahlim nagradila------- Ko je Gregor nakupil drobnarijo in je bil spet namenjen v osterio »Alla speranza«, je Joannes menil, naj raje do »Treh angelov« bi krenil, ki je gostilna dobroznana in je v bližini samostana. Gregor, nič hudega sluteč, z Ivancem k »Trem angelom« je šel in sedla k mizi sta, kjer Jelvica z očetom je večerjala, in vina je naročil meri dve in trčil je na zdravje s svojim varovancem, ki mu nemirno bilo je srce . . . In ko Gregor je vjel, kako dekle z očetom po domače govori, koji prašal je moža: »Odkod pa vi?« In sta spoznala se Kumar in Cehar in sta govorila o sejmu, Bovcu in Devinu, a mlada dva, ki sta od kraja se z besedami lovila, čebljala sta ko ptička dva in nista se v pogovor starih mešala, ki sta razgrela se ob vinu. Bil pozen je večer, ko je Joannes vstal in poslovil se od Gregprja, Ceharja in Jelvice in stisnil ji roko in ji zašepetal: »Na svidenje! . , ,« Pusto so zimski dnevi šli Joannesu v poslopju samostanskem, spomini, hrepenenje, sni ob morjiu bili so jadranskem in so se z Jelvico igrali, ko amoretti mali... . Prišla pomlad je, prišel maj, v sholarju je vse vrelo in kipelo in klicalo v prostost ga je veselo mladost uživat in njen raji. Mrtvo mu bilo samostansko je življenje, ko svoja pota je hodilo hrepenenje; in ko premišljeval je prostih ved sedmero, izgubil v samostansko učenost je vero: »Ah, to naj bo dovolj, da z abecedo spet v črke razložim besedo in da znam šteti, da znam peti in govoriti v ciceronskem slogu in da sem na kolo memorije navil številke iz historije in mi na dlani je geografija in z njo poznana mi astronomija — ob zvezdah vseh tema je kakor v rogu! 11 Vse nič, vse nič!. .. Umu ni dosti plesnive in omejene modrosti, ki dobri patri jo uče — naprej v nevezano prostost želi srce! Še je na svetu cest in mq^t, kjer za katedri siva učenost od črke in besed do tajnosti vseh zida most!...« Tako je samostanec mislil in ko leto se je obrnilo, ki v noviciat bi ga vklenilo, Joannes se je prelevil v posvetnega sholarja in vzšla mu je pričakovana nova zarja. Pozabil je na dom in stariše in šel je med tovariše in ž njimi skozi mesto, trg in vas je šel vesele pesmi glas in kratek čas. Iz mesta v mesto in iz dvora v dvor sholarski potoval je zbor, gospodi in meščanom se pojoč predstavljajoč: Pod nebom italijanskim sholarji mi študiramo in klasikom rimljanskim kosti obiramo. i Nas Livij zgodovino uči, Virgil s Sibilo staro nam pravi čudežne reči, Horac uči nas piti, Ovid uči ljubiti, Marcial in kompanija dovtipe z nami zbija, a s Ciceronom Kvintiljan nas straši noč in dan! Zdaj, zdaj so naše ferije, prosti po svetu rajamo, modrost prodajamo: kdor bi od nas jo kupil rad, vtolaži žejo nam in glad in reši nas mizerije s cekini in drobižem — mi vzamemo vse križem! In pod nebom italijanskim bomo spet študirali in klasikom rimljanskim kosti obirali!-------- Tako sholarji dan za dnem so potovali razigrani in vsi, gospoda po gradovih in meščani, sprejemali so jih veseli: so dolgočasje jim preganjali s prigodnicami, ki so jih ob strunah peli, in z igrami, z dvoboji, ki so vprizarjali v objestnosti jih svoji. Sholar Joannes v vsem je vse prekašal in zbor sholarski se je z njim ponašal. 6. JELVICA. Ob morju v beli pristavi živela je edina hči: lepša ko zarja je bila Ceharjeva hči Jelvica. Je daleč sloves šel o nji, je daleč šel na vse strani, in mnogokdo očeta prosil je za hčer lepo. Oblastni Cehar je smeje poslušal snubcev vseh želje, dokler ni mladi kavalir prišel in s svojo prošnjo vspel. De Gibellino, Padovan, tolminskih grofov kastelan, v devinski grad gredoč se vstavil je na pristavi nekoč. In lepa mlada Jelvica je plemiča očarala in mu razvnela je srce in prosil je za roko nje. Ni Jelvica ga marala, ga kratko zavrnila je, ga kratko odslovila je: »Imam že fanta zbranega!« Se plemič ni odgnati dal in Ceharja je poiskal in je sladko mu razodel, da Jelvico bi rad imel. In Cehar dal mu je roko in je poklical Jelvico: »Glej, čaka te plemiški stan, zasnubil te je kastelan!« Je pobledela Jelvica I in tresla se ko šiba vsa in ko blesteče jagode v oči so prišle ji solze. In še ji oče je dejal, ki se nje solzam je smejal: »Ne joči, hči, in ne vzdihuj, očetov sklep lepo spoštuj!« Je Jelvica ko daljen glas to slišala in spet v obraz je pobledela in se zgrudila in ko mrlič bila. Poklical Cehar dekle je, so jo odnesle v sobo nje, a z Gibellinom pila sta, dan svatbe ugotovila sta. De Gibellino Padovan, tolminskih grofov kastelan, je zadovoljno roke mel, pristave, Jelvice vesel. 12 Težko je ločil se in je nerad odjahal na devinski grad: je v gradu pismo izročil in nanj odgovor je dobil. Nemudoma z odgovorom je moral jahati v Tolmin na dom, a vendar na pristavi še se vstavil je mimogrede. Pobaral je po Jelvici, svoji mladi nevestici, in zvedel je: Bolna ieži, bolna leži, smrti želi. Še Ceharju je roko dal in s konjem je odpeketal, ga spremljal Cehar je z očmi, dokler v daljavi zginil ni. In še je mislil sam s sebo in še pokimal je z glavo: »Boljšega zeta ne dobim, pa če bi šel ga iskat v Rim!« Je ozdravela Jelvica, a bila je vsa žalostna in ob večerih, ko prišle so na modro nebo zvezde, ob oknu je posedala in čez morje je gledala, oj čez morje na laško stran, in vzdihala sred svojih sanj: »Oj pridi, pridi že enkrat, Joannes, k meni žalostni, da spet mi lice zarudi ko češnja na pomlad . ..« (Dalje. ČAROVNIK IZ PEKLA. ANTON PODBEVSEK. (SEDEM DNI PRED RAZSULOM BIVŠE AVSTROOGRSKE ARMADE, OB FELLI ZA ŠPANSKO BOLEZNIJO UMRLEMU TOVARIŠU, ENOLETNEMU PROSTOVOLJCU PODDESETNIKU STANKU STARCU.) Stal sem že proti večeru na prostranem pokopališču in medtem, ko sem gledal brezizrazno z griča v dolino pod seboj, kjer se je leno valila reka in so se vrstili predori, vsekani v žive skale, si mi govoril šepetaje, kakor da se ne pogovarjaš z menoj, temveč z mrtvimi, spečimi po zanemarjenih grobeh: »Samo eno misel imam in ta je črna kakor netopir, ki naju obkrožuje. Meni, ki vidim povsod samo umiranje, se zdi, da ne bom nikoli prišel iz tega solnčnega kraja, ki je sicer lep, doma pa je vendar najlepše! Zakaj odkar sem videl nešteto rumenih lobanj, suhih skoro kakor puškino kopito, posušene roke in noge kakor bi gledal travnate bilke in sem slišal berača z gramofonom, se ne morem prepričati, da ne. bom izdihnil v daljni zemlji in me ne bodo pokopali na tujem brez sveč in duhovnika. O kaj bo neki naredila moja plavooka ljubica, ki me ima tako rada, pa bo slišala nekega jesenskega dne, da sem umrl?« Smejoč se kakor hijena v Tvoj trpljenja polni obraz, sem Te naenkrat prekinil: »O, kje ste moja detinska leta, ko sem še spuščal ladjice v potoček in zmaje v zrak, streljal na lok, igral se razbojnike, lovil metulje in prisluškoval v gozdovih ves zamaknjen ptičjemu petju?! V meni plamte pisani spomini kakor baklje, goreče v temni noči, pa gledam samega sebe, kako sem stal vsako leto enkrat pri vrtilnici, ki so jo obkrožale množice ljudi, — doneli so neprestano eni in isti zvoki, — večkrat tudi sam zajahal konja ali leva, pa sem se vozil v vedno enakih krogih. O kje so že tudi moja zrelejša leta, ko sem že kot mladenič otvoril spre-hajajočo se šolo za pionirje, vodil tovariše kakor pav svoj .rep in jim govoril, da se vidim poševno stoječega na hribu s piščalko v ustih, pa da piskam v najviharnejšem slogu, da se podirajo brzojavni drogovi, hiše ob cesti, zvoniki v mestih?!« Tvoje zbegane oči so me gledale vprašujoče, jaz pa sem resnobno zopet ozirajoč se proti nizkemu, rdečemu nebu, kjer so se videla čudna nebeška znamenja, govoril že bolj samemu sebi kakor Tebi, ki si bil vedno kakor harfa, ki ji je začelo ubirati mehke strune lepo dekle: »Ti deviški moj otrok že zopet strmiš vame kakor v kakega nenavadnega božjastneža, jaz pa Ti še rečem, da že vidim naše parnike z vrlimi mojimi mornarji, ki mi prepeljujejo na moj brezžični, brzojav stotisoče naših izseljencev, parniki plujejo proti državam zlata in jekla in se vračajo z mojimi ljudmi, ki so se šolali v tujini. Vijejo se že vlaki z zastavami, na postajah regljajo številne strojnice v pozdrav in že drve orjaške lokomotive globoko v notranjost moje države proti že znanim vojaškim zbirališčem!« Izpod oblačnega neba se je nepričakovano vsula silna ploha in že sva molče stopala v zasedeno mesto. Ko sva šla mimo velike cerkve, si rekel še vedno očitno preplašen nad mojim nerazumljivim vedenjem: »Že dolgo nisem bil v cerkvi, kaj šele pri maši, stopiva noter!« In sva 13 TRENTARSKI ŠTUDENT. ZGODBA IZ SHOLARSKIH ČASOV. J. LOVRENCIC. 7. SHOLARSKI POHOD. Veseli do neba in razigrani nekoč so šli sholarji čez beneško plan, po vinu hrepeneč in po kovani mani, ^i je skopnela kakor jim prišla je v dlan. »Ej!« se domislil je Joannes iznajdljivo. »Mi vsi po morju hrepenimo živo, kaj, če bi že današnji dan ubrali pot do morja, do Devina? Veste, tam grajski so ljudje, dovolj bo vina!« Ni bilo treba drugih argumentov, Joannes je prodrl v zboru študentov in šli so in ko solnee umiralo je na obzorju in razprostrlo čez valovje zlatotkan škrlat, prišli so pod devinski grad, ki dvigal se je na pečini tik ob morju. Pred vhodom v grad sholarji v kolo so vstopili in s pesmijo so v goste se vabili: Z laške strani smo sholarji prišli, sholarji vaganti, komedijanti..... Če je gospodi grajski po godi, vrata odprite in nas vsprejmite! Mi vam v zahvalo pesem in šalo bomo nudili, vas vzveselili! . . .« In še Joannes je kitaro ubiral in novo pesem je študiral, ko jim odpret prišel vratar je in z njim je prišel grajski pater in sholarje lepo pozdravil je in jih odvel je v prostore grajske ves vesel je-------- Pod lipo na dvorišču grajskem obstali so sholarji in čudili se ob prizoru rajskem: valovje je šumelo pozlačeno v slovo večerni zarji, nad njim — nedolžne misli — pluli so galebi, a daleč, daleč tam na nebi, kjer strinjala morje sta in nebo se v eno, oblačkov so velike rdeče rože cvele in od trenutka do trenutka bolj rdele, In v čolnu, ki v morje je plul, ko da za solncem hoče, sedelo dekle je cvetoče in pritajena oesem je v večer donela. V morje veslala Jelvica je in je pela: Prišel fant je in se vstavil pod dekletovim oknom, vstavil se in nanj potrkal s svojim zlatim prstanom. Prav na lahko je odprla, ga lepo pozdravila in še sladko ga vprašala, kaj povedati ima? — »Mamki, očku sem obljubil, da bom novo mašo pel, tebe, deklica, bom snubil in te bom gotovo vzel! .. .« Dekle v kamro je zletela, oj v to kamro velbano, pregledavala obleko, ki si jo oblekla bo. »Če oblečem plavo krilo, rekli do do, da sem ofertoa, če oblečem črno krilo, rekli bodlo, da sem žalostna! Pa oblečem belo krilo, ker veselo je srce, pa oblečem belo krilo, ko nevesti mladi gre!--------« Štiri leta so minula, z dvanajst mašniki je šel fant nje ko trinajsti v cerkev, da bi novo mašo pel. Prvič, drugič jo pogleda, dekle skoro omedli, ko pa v tretjič jo pogleda, dekle mrtvo že leži, Fant je pustil novo mašo, šel je doli k ljubici in objeti jo je hotel — še on mrtev obleži!-------- Skupaj so ju pokopali oj v ta britof žegnani, za oba so mašo brali, da jima Bog odpusti, Niso maše še končali, že iz groba črnega je pognala lepa roža, lepa roža v dva vrha. Eden je cvetel rdeče, drugi pa ko paden sneg — Bog ljubezen je obrajtal, ni je jima štel za greh ... Joannes je ob strani stal, poslušal in drhtelo mu je srce, ki pesem je živelo, in ko je izzvenela, je v pozdrav zamahnil z roko in »Jelvica!« je hrepeneče dahnil. Je drug njegov ime nje vjel in ga vesel podražil je, na čoln kazaje, ki za dekličjim je v morje brizel: »Kaj bi zaljubljen hrepenel v daljave, amice, pojdi z mano v družbo raje! Poglej nov čoln — v njem mlad' gospod, gotovo ne veslari in ribari tod brez trnka in brez bave! ..-.« Še enkrat se ozrl Joannes je na čolna in morje in žalost mu je šla v srce------- Prišel je v družbo. Miza kamnata je obložena bila pod lipo že z jedačo in pijačo — s teranom, drago kraško kapljico domačo, ki daleč ne doseže je nobena: sam Plinius Starejši, ki gotovo je poznal vsa rimska vina, hvali kapljo naših tal, omenjajoč, da Liviia, mogočnega Avgusta žena, Vinum Pucinum pila je in ga hvalila, ko v akvilejski se provinci ie mudila, Sholarii k mizi so posedli, čase si nalili in v zboru so gostiteljem napili: Naj prva časa zazveni gospodi gostoljubni v čast: Bog živi jO do skrajnih dni in njih prelepo last! Dokler iz kraja v kraj bo pot še meril kak sholar, prijaznega sprejema in lepot, ki tu jih užil — ne žabi več nikdar! Ko davno bo za nami čas, ki ga živimo — živel bo spomin: sholarske lepe pesmi glas rodove pozne klical bo v Devin! Gospoda grajska je z balkona gledala sholarsko družbo in poslušala »n ko odpeli so, je ploskala, Iti še je grof, ko je v sholar je v sredo pognal cekinov pest, povzel besedo: »Vam lepa hvala za pozdrav, a h z bi se še rad nocoj smejal: rad videl bi vas v sceni, sholarsko osoljeni, v dvorani Muzam posvečeni!« Sholarji živo so v en glas zaklicali: »Pripravljeni smo slednji čas!« Ko se gospoda milostno je poslovila, nad morje luna je zlati sijaj razlila, v grmičju slavec je zapel, v soseščini ga drugi, je prekašal, in ko je prvi hrepeneče onemel, je tretji h gnezdu svojemu zletel in se oglašal, a nad sholarji je šumela stara lipa in vonj opojen je dehtelo njeno cvetje. »Kaj ne, lepota ta je kakor skrivno razodetje eksotičnih dežel?« dejal je grajski pater fra Alasia da Sommaripa, ki med sholarjie se veselo je vživel, >0, naša domovina je utelešena lepota! Gore pojo ji himno vekovito m polja, kier se ziblje zlato žito, in reke, ki so vsekale si same pota, m morje, naše Adrijansko morje, ki ladija po njem razore orje — vse poje lepoto domovine moje!« Tako sholar Joannes, Pater je soglašal in še veseloradovedno je poprašal: »Gotovo si, Joamnes, v deželi domačin?« Sholar Joannes je navdušeno priznal: »Da. reverende pater, jaz planin sem sin! Tam gori, kjer se dviga kralj višav, ponosni naš Triglav, in naše sinje Soče bistri val vesel življenja orišumi izpod mogočnih skal, stoji samotno, kot zašla bi, hiša borna, v njej sem mladosti prve živel leta zorna! —« »Potem ti znan je jezik, ki govori ga ljudstvo tod, saj od morja do gor in še za njimi biva isti rod! Jaz tujec sem in bivam tu le malo let in kakor se mi je priljubil svet, se mi je tudi ljudstvo dobro prikupilo in dem, ljubezni več, kot uživa jo, bi zaslužilo! Poglej, v deželi tej ne eden se ne spomni, da ljudstvu bi sermone patrio kaj spisal v podučil^, zato jaz mislim zaenkrat v obliki skromni Vocabolario' pisati in menim, prav bi bilo, če hotel ti na gradu bi ostati in mi pri delu pomagati!« »Prav rad!« delal Joannes je, misleč na Jelvieo a fra Gregorio Alasia je menil: »Gotovo grof Raimondo bo visoko tvoje delo cenil in te nagradil bo lepo!« SKoJarjL ki medtem so krepko pili se šalili. zaklicali so patru: ^Reverende, vašo čašo že davno smo nalili. kdaj boste io priieli in spraznili na vašo žejo in na zdravje in na srečo našo!« Nasmehnil se je pater, za kupo je prijel, negledai je po družbi in ji napil vesel, In peli so in pili so. dokler ie v vrčih kaj bilo, in ko jih grof poklical ie, veselo razpoloženi gospodi »Sedem modri h« so predstavljat šli. 71 SEDEM MODRIH. K o m e d i j a. Osebe: Thales, Bias, Myson, Solon, Hilon, Periander, Kleobulds, Pittakos, Sluga. Dejanje se vrši v Miletu neposredno po solnčnem mrku 585. pred Kr. PROLOG [v osebi Kleobula govori): Iz davnih dob prišla je družba sedmih zbrana, da svo'j povzdigne glas in vam za kratek čas vprašanja zmeša slana in neslana. » Toda p ar d on, pozabil sem, da smo v šestnajstem veku, ko bon ton zahteva vsem — na desno in na levo----lep poklon! (Se klanja v vsej filozofski neokretnosti.) Tako — pokazal sem vam plešasto glavo, ki jo modrost je sama, če ni medtem iz nje pognala slama! Rad bi vam še obširen argumentum dal, pa kaj, ko sam ne vem, kako se bo špektakel razvozlal. Vem le: zdaj se razklalo bo na dvoje zagrinjalo. In prosim vas: mir in posluh! Kedor je gluh — ne bo mu škodovalo! — le vame, najmodrejšega, naj gleda, ki sem končal in mislim: molk najboljša je beseda! PRVA SCENA. (Thales v svojem- vrtu sprehajaje se. Sluga zaliva rože.) Thales. Prav kakor sem izračunil, solnce je stemnelo; dogodek ta mi dal je moč za novo dušno delo. Pomislil sem: bil mlad si in se že prelevil v starca. Kar pomniš, pil si vodo iz prgišča ali iz kozarca, in.videl si, kako jo pije slednja stvarca, ne samo v tebi, rodni moj Milet, povsod — saj potovali si križem svet! — in vžgala se mi je v možganih svetla lučka, (Prolog, skrit za njim, privzdigne nad glavo svečo.) prišel sem srečno do velikega zaključka: Iz vode — eL t(b vdau — je vse nastalo in v njej se bo nadaljevalo, razvijalo! He, čui, kaj praviš ti, moj sluga, je li mogoča še rešitev druga? — Sluga (obstoji s škropilnico in ko spači obraz). Haha! To je tvoj dgtoTov to vdcog no, da, res, morje 'je polno vode čez in čez in zemlja ima polno rek povsodi in če se zberejo na nebnem svodi oblaki in izlijejo se, je še v zraku voda! No, drugega res ni izhoda — samo če mislim še na vino, utegnil v n§em dobiti bi prvino! Thales. Drži oslovski jezik za zobmi, sicer fJ>a Aia! . . . Sluga. Da, oslarija, ia, ia! . . . ______. Thales (stopi v sveti jezi za slugo. Kleobulos ugasne svečo). DRUGA SCENA. (Prejšnji razen sluge. Bias, Hilon.) Bias. Pozdravljen! Voščim dober dan in ti čestitam k mrku, modrijan! Hilon. I jaz občudovanje moram ti izreči, med nami mislec si največji! Bias. Oprosti, Thales, kaj pa je s tebo, da oledaš tako mrko in hudo? Hilon. Gotovo si zamislil se v nov mrk in sva midva te zmotila! . . . Thales (še vedno razburjenj. Nič, nič! ; Ta sluga! Vzel naj bi ga že hudič! Bias. No, če ni hujšega — vse prav! Hilon. Da, da! Le da si, Thales, zdrav! Thales (ki komaj čaka, da začne). Razložil sem mu novi svoj sistem, pa se posmiha mi ob njem, češ: ne voda, vino vsemu je počelo — Koga ne bi razgrelo? Bias. Vsakogar — se umeje — helenska kapljica razgreje! Thales (postane ob Biasovi interpretaciji nervozen). Hilon. Le nič, le nič se ne huduj, moj zlati rek čuj in spoštuj: Mrjdsv ayav\ Le nič preveč, Ver tudi z vodo bi znal počasi priti v škodo! Bias. Da, da! Recimo, če je hud naliv in moraš preko travnikov in njiv, da se do gležnjev vdira noga, pa se jeziš — za Boga! — kakor zdaj jaz. (Zase): Bil bi že čas, da ukazal nama bi kam sesti in vina dal prinesti! — 72 Kleobulos (stoječ ob sceni, občinstvu). Prekiniti se moram, oprostite, gospoda. Kot vidite, je Thales res zamišljena neroda, ki še ne uvidi in ne ve, da sta kolega sita že vode! — Thales (vzhičeno). - 0 voda, voda! Iz sebe se je vzela in se vrtela in vrtela . . . Hilon. Da tudi mehe je razgrela! . . . Bias (se škodoželjno muza). c , Thales. beveda, to prava je beseda. Ko si v prvotnosti v njej bil atom in se razvijal — kot hotel naravni je aksiom .. . Kleobulos (občinstvu). Argumentacija je slaba, jaz bi dejal; in se razvijal si ko žaba! — Bias. A dragi, dobri Thales moj, oprosti, da te prekinem: spomni gostoljubne se dolžnosti, midva od daleč sva prišla in bi za grla prašna kaj mokrega rada! Thales. Res, res; pozabil sem, hehe ... Hej, sluga, slišiš, prinesi vrč vode! Sluga (v ozadju). Koj! — Bias in Kilon. Joi o joj!-------- TRETJA SCENA. (Solon, Pittakos, Mvson in prejšnji.) Novodošli (obenem). . Videli smo, Helios se v času je omračil, ki si pred le tlom ga že ti označil. Zato prišli smo .. . Thales. Dobro, dobro, k štirim še trije! Me veseli, iskreno veseli! Posedite, pa kam ste z mislimi že svojimi prodrli, prijatelji vi moji*vrli, mi povedite! Solon. Ljubezni pesmi sem koval in v boj za Salamino sem ljudi navduševal in zdravo sem postavo oskrbel za državo, yr)odox že davno luč, V temo je dvanajst vdarcev bronastih prišlo; ko čakajoč drug drugega so tajnostno brneli, sholarju, ki je vstal obupan, zadnje misli so razvneli: O Bog, o Bog! In še ni konec časa, spet svoj krog začne od kraja! Če se že čas pomlaja, daj, da mu jaz odmrem, * daj, da oči zaprem in v večnost grem , , , Ni bridke misli dogovoril še do konca in soba je vzžarela, ko da solnca krvavega se v njo1 je luč razlila. Sholar vzdrhtel je in neznana sila mu je povrnila moči, in ko so' v rdečo luč strmele mu oči, začul jie glas kot še nikjer nikdar: »ON noče tvoje smrti, o sholar, ON hoče, da trpiš in se trpeč življenja veseliš! — Si zadovoljen ž NJIM sholar?« In v rdečo luč rdeč smeh je prasnil in v njej je čez trenutek ugasnil . , , Sholarju bledi je zbledel obraz, vse ude mu prevzel je oster mraz in glas mu je drhtel, ko izza zob vprašanje všlo je: »Kdo si?« v sobo tiho kakor grob. »Kdo sem? Ki NE mu geslo' je vseh gesel, ki NE mu veslo je vseh vesel in nosi varno ga povsod čez morje — zvano žalostni človeški rod!« »In kaj bi rad, zanikujoči duh?« vprašanje drugo šlo je do nevidnih uh, »Obiskal sem te, čul sem tvoj obupan glas, ki klical je pomoč in spas, 140 ON ni te slišal! — Hočeš, te jaz trpljenja rešim? Telesni ti in misli glad utešim za zdaj in za vselej, Samo pogoditi se morava poprej! Svoj živi dan se ne skesaš, če se zapišeš mi in — dušo mi prodaš!« Sholarju v sencih je začelo biti, ko da narastli so možgani zviti in nimajo v črepinji več prostora, in zadnjega pomisleka zavora se obžgala je ob veliki, blazni želji: »Zapišem se ti in prodam, Vtolaži glad in zdravje daj telesu, ki bolezen ga mrtviči in da verjamem, pri tej priči pokaži Jelvico mojo in razodeni, kaj je ž njo!« »Želel si; vse se ti zgodi! Pogodbo še potrdi tvoja kri!« Iz luči v roko je sholarju bel priplul papir in na papirju ležal je rapir. Sholar je vzel rapir in roko ranil, krvi tri. kaplje pod pogodbo kanil, Tedaj ko trenil bi postala vzhodna stena je prosojna, in ko da ni razdalje, tik ob njej pokojna je v noči stala bela pristava, in lučice sijaj iz okna Jelvičine sobice je lil,.. ¦ Joannes se je vzveselil in presenečen prašal: »Kaj je ž njo?« »Poglej!« mu glas veselo je odgovoril. Pogledal je in videl tiho sobico in Jelvico prepadeno, bolno. »Je Vojna vihra potihnila, se Jelvica je že iz Padove vrnila, prodana od očeta Gibellinu — jo v tednih treh poročil bo v Devinu!« To rekel Glas je in zginila je sobica in pokrajina in sredi sobe se je izobličil nič: v žareč erdeč škrlat odet je pred sholar jem stal hudič: »Spioznajva se iz obraza v obraz, da ti ne poj dem iz spomina! Glej, to sem jaz, ki bom ti služil viden in neviden v dobi tvojih let!« Z desnico segel je sholarju v desno, čez prste mu je palec vžgal, a v dlan mu znamenje je štirih prstov dal in še je rekel vOtlo-resno: »Pri znaku tem se vselej me spominjaj, in ko želiš, ž njim v službo me zaklinjaj!« To rekel je in kot se je iz niča vzel, spet v nič hudič je pred Joannesom splahnel------- 13. PROTI DOMU. Po ravnem polju cesta gre, po ravnem polju med gore; po beli cesti gre sholar, nad njim se jasno jutro pne in pije solnčni žar. Ob njivici pripotnici beneški kmet stoji, viniko' obrezuje, jo h kolom privezuje in misli na jesenske dni in^svetega Martina, ki pride krstit vina. »Dobro srečo, dobro srečo!« »Bog daj, Bog daj vsak dan večjo!« Kmetic šegavo odgovori in še Joannesu kriči: »Hola, hola, sholar učen, • če črno šolo si končal, bi za gotovo razodeti znal, kako bo na jesen!« »Jesen, jesen ... je velik čas in daleč je še proč od nas, a pride, ko čez Pasji plot spet plezal bo kričavi rod, da orle bi lovil.. .« »Hola, hola, •sholarček moj, le kar lepo naprej potuj, kaj bi iz nas se norce bril, ko drugi jih s tebo, ki so zmešali ti glavo!« Tako dejal je kmetic in se nasmejal, Joannes pa je dalje potoval po beli cesti čez beneško našo plan in vrgel kletev v mladi dan: »O čas, prokleti čas krvavih zvezd, ki narodu daš mojemu nov palimpsest!« In šel in šel je. Pred Čedadom je na cesti še srečal viteškega jezdeca, oblečenega v romarja. Voščila sta si dober dan in romar sam, ne da bi prašal ga Joannes: Kam?, spokorrto mu je razodel: »Požig in kri imam na vesti in romam v Rim! . . . Joannes srečno pot mu je želel in še vznemirjen gledal je za njim — — — V zenitu je bleščalo solnee, ko sholar prišel je po nadižki cesti v Krejsko vas: bled kakor marmor mu je bil obraz, .oči izraz teman in presunljiv v njem čar, Živ čudež bil je, bil prikazen, in ljudstvu je strmečemu prorokoval prijazen: »Kaj vse vas čaka? Večne čase reveži ostanete, če se ne ganete! Na križem Matajur mi presecite, iz njega bo privrelo jezero, nosilo vam zlato! Ko Vrh z jeklom pokrijete, vsak dan lahko se v mleku vmijete; a Krna, Krna ne kopajte! Če kdaj bo razkopan, vam bodi znamenje in znajte, da nadenj bliža se pregrozen dan: Ognjenomodre kače bodo sikale in v naglo smrt vse pikale! — Poslušajte še to me, starčki sivolasi, in ti, mladina, plod še nerojenih dni: ko pridejo v deželo taki časi, in se železna kača z rdečimi očmi bo zvito vila čez ravni — jaz davno že ne bom več živ in rad bi, da še jermen moj bi že segnil — takrat očistite srce in čakajte: 141 Vojak se kmetu bo pridružil, in kmet, ki je stoletja dolgo le tlačanil, na svoji zemlji drugim služil, bo vničil vse in s svojo krvjo svojo last nahranil . . . In takrat, takrat se bo čas približal, kedor ostane, se pred njim bo križal! Od morja do Predela bi zastaaij iskal, da bi za mernik zlatov kdo pšenice mernik ti prodal, in če na isti poti kravo bi dobil, bi se talko razveselil, da zvonec zlat obesil bi ji koj na vrat! Devet žen bo moža iskalo, od daleč hrepenenje njih ga vgleda, a ko približajo se mu, obstane jim beseda: zijalo jim naproti bo trhnjivo tnalo, In ko se v tistih dneh na cesti bosta srečala moža, spogledata se in zahvalita Boga, da sta po tolikem trpljenju ostala še v življenju, ker kar ljudi tedaj ostane cd Predela do morja, pod senco se orehovo zbero in joj, sprejoj med sabo poreko! . . .« Poslušali ljudje so in se križali in še bi radi zvedeli, kdaj konec bo zemlje in pride sodni dan. »Ko se pisalo bo dvakrat tisoč in še in še . . .« sholar odgovor jim je dal teman, Večer se je nagibal, ., Zapustil sholar je vas, a v vasi je ostal prerokujoči glas; drhte so srca ga sprejela, vase skrila, ga strahoma gojila in dan za dnem sočakala, kdajdozoriprorokbavkias pregroznih dejstev, ki jih žel bo čas, Tih podvečer na zlate solnčne strune prepeva Krnu svoj pozdrav v slovo, a tam nad njim prihaja mrak že s srpom lune, da bi oblakov žito žel mu nad glavo, Sholar Joannes gre zamišljen svojo pot. Pa kaj, mu je oko, željno lepot, v sijaj večera tako zastrmelo, da je obstal in mu srce nemirno je vzdrhtelo? — Ni ga prevzela solnca luč rumena, ki se poslavlja od slemena do slemena; Joannes gleda in strmi, strmi v zamišljeni obraz, ki v Krn ga vseh umetnikov umetnik čas stoletja, tisočletja z dletom strel je izklesal, Visoko čelo: misli v njem, da planejo med svet, ga prerodijo, oči so temne: večnost govorijo, in ustne — neme so, a človek bi ob slutnji njih besed na zemljo pal in v mozgu čutil led: Prorok iz tisočletij je za tisočletja vstal!-------- Tih podvečer na zlate svoje strune dopel je Krnu svoj pozdrav v slovo, a tam nad njim je vstala noč, da s srpom lune gre žet oblakov žito čez nebo, Sholar gre svojo pot, samotno pot , . , Nadiža oddaleč že za njim šumi, ne zmeni misel se za šum, Obrazu v Krn se bliža, da ž njim se svobodno razgovori, Stal je pred njim in ni ga vprašal, kdo je, Zamišljeno oko mu je strmelo sam Bog ve, kam; a ko vprašanje smelo mu je zaupal, vprl ga vanj temno je: »Oko do dna bi rad izprašal moje in misli, ki so se zagrizle v čelo, in ž njimi mojih usten onemelo besedo, ki nemirna v prsih gloje? Pozdravljen, če si mož, ki govori odkrito in resnico golo ljubi in k njej se vi je jo mu vse poti! Drugače — preko čela sta dve gubi se včrtali — oko v oko mi vpri in beri: kakor si prišel se zgubi! —« . »Vsemoč sem videl božjo, ko beseda zaukazala je njena niču: Bodi! In bili smo: gore so svoje grodi razgalile, da čas se v nje zajeda, Pozneje z morjem bila sva soseda in govorila o človeškem rodi, kako zaslepljen v trdi temi blodi, ko v liku stvarstva božje Bitje gleda, V obrazu tvojem, vidim, so poteze, ki hočejo, da misel bi povedal; začni, ne motiš, jaz ne zabim zveze!« »Ta čas bo spet. Prihodnjim dnem presedal bo Bog in rod njih pojde stare steze: v vesoljstvu svojega boga bo gledal!« »Tako? Mu bodo zgodbe davne znane?« »Herodot, Livij, Tacit, Plutarh, Strabo davnino včrtali so in ne slabo, prevrtal jim bo mozeg in možgane , ,.« »In prišel bo do novodobne hrane, da Bog stvaritelj nič več ni za rabo, in zadovoljen bo tedaj sam s sabo, da rešil umno je problem riirvane?« »Tako je!« — »Vidiš, jaz sem zrl rodove prastarih Keltov, Grke sem poznal in slavnih širnih rimskih tal sinove, in znaj: ker Vere svit jim ni sijal, moči izkrvavele so njihove — kdor upa samo v svojo moč, bo pal! ,, , Prešli so narodi, ki so ob mojem vznožju prebivali, in prišli ste Slovenci, ko drugi tavajoči v smrtni senci po svojih lepih pokrajin okrožju — in proti Blagovestju po orožju ste zgrabili — a sreča: zmage venci so v Vero razcveteli in mučenci 142 junaški proti vzhodnemu brezbožju postali ste za njo. In vaša dela, zapisana v povestnici zahoda: ,Predstraža vere. ..' bodo v vek živela in bodo sveto jamstvo, da usoda vas ljudstev-preidnikov ne bo zadela, ker ste s krvjo že spričali Gospoda!« »Vse dobro, toda kot sem rekel: Vero, ki uči pravičnost, bodo pozabili in vsepovsod navdušeno učili, naj človek vsak in ljudstvo naj vsaktero do!ločeno le v Moči vidi mero obstanka . . . Nauk ta bodo izrabili tako, da malim narodom se vsili jeklenotrd dilemma na izbero: ,Vklonite nam se, če želite biti, se nam ne vklonite, železna moč vam naša brezobzirno da čutiti samozavestne volje žgoč obroč, iz kterega ne bo vam moči priti! Ah, ne življenje, rod naš čaka noč! —« »Noč, temna noč — a v jutro se prelije in v velik dan veselega življenja, po dolgem času težkega trpljenja svobode svetle solnce vam posije!« »Toliko, da oblak ga lahko skrije in bo zaman klic hrepenenja, ki bo — prevaran — čakal odrešenja, iz samrodržne, tuje tiranije .. .« »A narod, narod vaš pa le ostane! V zavesti, da stoletja kljuboval je in prebolel vse velike rane, . ki bile so krvavo dosihmal krivično mu tolikokrat zadane, mogočno rastel bo sred rodnih tal!« OSAMLJENA DEVA. Ko bi ti prišel, vse rože bi dobil, — do zadnje vse. Povila v kito bi ti jih lepo, z rdečim trakom bi ti jih ovila. Pa zdaj — čemu sem se trudila? Čemu zalivala sem jih skrbno, da bo se sleherna mi posušila? Ti si odšel! — brez mojega poljuba, brez cvetja sam tja v tuji svet. Ni bilo mar ti priti po slovo, še enkrat seči ljubici v roko. Ti si odšel — a kdaj se vrneš spet, da ti natrgam cvetja z vrta mojega? Vida Taufer. POPOTNA PESEM. Od tope vročine do bolečine sem truden. Da bil bi maj! O večeri, v zarji gaj . ,. Na oknih deklice, nekdo jim igra piščal. Na oknih deklice, nekdo z violino jih tiho vodi v mesečino ... , O veter, veter, mehki, tožni val! V vročini govorica je kričanje. Ah, hreščanje voz, kako mi trgaš moje tihe sanje' Da bi bila zima! Spet bi naše sobe bile bele, tihe . . , še besede bile bi vse tišje . . . Stopinje v snegu mehke so, kot da je popotnik bos . . . Anton Vodnik. BEDA. Rad bi jokal, j>a so solze kakor kamen, nočejo iz oči, rad bi klel, pa je beseda trda ost, ki v grlu obtiči. Vendar so vse štiri strani sveta odprte, in vsekrižem k veliki maši pozvanja, kadar se gladnemu o kruhu sanja. Ivan Albreht. 143 TRENTARSKI ŠTUDENT. ZGODBA IZ „ v SHOLARSKIH ČASOV. J. LOVRENCIC. 14. DOMA. Veselo jutro vstalo je izza Triglava, v blestečih biserih žarela je narava in ptice so se oglasile, ko Joannes prišel je domov pod rodni krov. »Me še poznate, mati vi, me še poznate, oče vi? Se dolgo nismo videli!« Pogledal oče je grdo, pogledal je grdo, rekel trdo: »Je dosti dolgo trinajst let, kar sem odpeljal te med svet! Pozabil ti si starišev, mene in matere; takega sina me je sram, jaz tebe ne poznam!« Ga malti je pogledala, objela in poljubila, s solzmi v očeh ga prašala: »Moj sin, moji sin, kako je šlo, kako je šlo, kako bilo, kedaj boš pred oltarjem stal in sveto novo mašo bral?« »Kaj pravim vam, mati moja, jaz ne bom pred oltarjem stal in ne bom nove maše bral, slovo sem črnim šolam dal!« In mati se je zjokala in žalostno je vzdihnila: »Moj sin, nikdar miru ne bom imela, ker nočeš biti, kar =seim si želela, Kako težko mi je srce bilo, ko mislila sem nate, ve Bog samo, ki k Njemu sem molila zate!« Sholar je sklonil glavo in srce mu je drhtelo. Krvavelo: rado bi materi se razodelo, a vedel je — zastala bi ji kri in v smrt bi zastrmele ji oči . . . »Oj z Bogom, z Bogom, mati vi, o j z Bogom, z Boigom, oče vi, ki ste sprejeli me trdo, ko sem prišel jemat slovo, olj žalostno slovo, ker mene več naizaj ne bo! . . .« Tako Joannes rekel je in šel navzdol ob bistri Soči, razposajeno šumljajoči, in bolj ko mogel je hitel, ker materin presunljiv jok 182 in klici: »Vrni se, otrok!« in glas očetov: »Pusti ga, izgubljenca!« boleli so ga do srca. Je v Bovec prišel podvečer, pri Kumarju potrkal je na dver, pa botra mu objokana je žalostno povedala, da mož je šel obupan spet zaklade iskat v gorski svet, Poslovil se Joannes je in pot nadaljeval, a misli žalostne domov so se povračale do matere in žal mu bilo je in se je že kesal, da ni doma ostal. .. »Pozdravljen, dragi moj sholar, in ne zameri mi nikar: pre|drznil sem se nepovabljen priti! Želim te razvedriti! Potujva skupaj kratek čas in spet se ti zjasni obraz, vsem mislim materinega srca se boš smejal . . , haha, haha! . . .« »Smejal? Hudič, ni bilo dano ti, da bi slovo jemal od matere ljubeče, ki srce v strahu ji za sina ljubljenca trepeče, zato svoj zlobni smeh le pusti, nič več o tem mi ne širokousti!« — Hudič požrl odgovora je kost in zlezel v drugo je modrost: »Vso svojo temno tajno moč sem tvoji službi dal, da bi jo rabil, a ti, se zdi mi, nanjo si pozabil in spotoma kesaš se, da si mi prodan.— Se še spominjaš, kako. boter Kumar je nekoč te v Vidmu prosil, da bi se poslužil mene in mu odkril zaklade zaželjene? Hehe, veš, jaz takrat sem te imel že rad in kmalu sem ko škrat odprl Gregorju tvojemu zaklad in rudnike železne mu odkril, a Gibellino, tekmec tvoj, ga je po laško preslepil: zdaj grof podgorski rudnike ima, ki srečal pred Čedadom si ga, romarja, Gregor pa ves obupan išče škrata, da bi k zakladom spet odprl mu vrata, Če mu želiš pomagati, nocojšnjo noč bi še potreboval tvojo pomoč! ,. .« Sholar se vrnil z mislimi je v rodno kočo in videl je in slišal mater jokajočo, in beseda kot iz jekla skremžila obraz je vagabundu pekla; »Izgini k vsem hudičem! Prej ne, ko kadar te pokličem, prikaži se mi in mi bodi v službo in družbo!« »Hehe, saj kmalu, upam, klical me boš, o sholar — Sicer se klanjam! , . .« In izginil je pekla vladar. In dalje med gorami se je vila nova cesta, ob njej je Soča, spremljevalka zvesta, sholarju pela pesem o življenju: Od rojstva do groba, o človek, podoba sem tvoja! Izpod čeri moj vir prišumif hrepenenja nemir ga Objame „ | in s seboj vzame, Skalo, ki pot mu zastavlja, šumeče poizdravlja in v pesek drobi, Vklenitii ne da se: od kraja do kraja se širi in širi in rase in rase in gore razdvaja. V ravnini se umiri in leno se vleče in tiho izteče v morje mogočno in v njem se zgubi. — — Joannes je poslušal pesem do morja, na bregu se vstavil s srcem kot nikdar razdvojenim in do obupa vznepokojenim, 15. JELVIČINA POROKA. Je lunica svetila in ura polnoč bila: na bregu stal je mlad mornar, na bregu stal je mlad čolnar - zaljubljeni sholar, V levici gosli mi drži, z desnico strune ubira, po morju, da odmeva: »Oj veter, veter ti neba oj veter, veter ti morja, ti veš za morja ceste vse, ti veš za steze zemlje vse, ne veš, kaj moje si želi srce! Oj morje, morje široko, oj morje, morje globoko, ti v sebi kriješ ribji trop; oj ribe, ribice zlate, ve boste mi pogrebnice, da bi še koga drugega bile! . . Na bregu jablana stoji, na njo sholar upre oči, in glasne gosli z javora jej vrže tja v zeleni vrh. 183 Čez morje veter pridrvi, skoz jablane zeleni vrh šumi: »Saj veter vem za ceste vse, za steze vse čez zemljo in morje; in tud' to vem, oj mlad mornar, in tud' to vem, oj mlad sholar, kaj tvoj« si želi srce! . ,.« Od brega čoln je odvezval in vanj se je sholar podal — — Po morju plava mlad mornar, po morju plava mlad sholar, na morje veter zadrvi, sholarju v uho zašumi: »Sholar, na teh dišečih rož, da malo mi zadremal boš!« In veter čoln naprej je gnal in v čolnu je sholar zaspal------- Čez morje veter zadrvi, skoz jablane zeleni vrh šumi, iz gosli glas se oglasi in v svetlo1 noč se razieti: »Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, ti hči bogatega Ceharja! Po morju plava pisan čoln, je samih žlahtnih rožic poln, Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, že kmalu bode beli dan, in mladi pride kavalir po te, kot se z očetom zmenil je. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, da iz teh lepih, žlahtnih rož svoj venec spletala si boš prej kakor pride beli dan! . . .« Zbudila se je Jelvica, sama pri sebi prašala: »Al drobne ptičke dan pojo, al svat je pome že gredo?« Iz postlije Jelca vstajala, skoz okno je pogledala, na oknu je poslušala —.— Spet veter v gosli zašumi, . iz gosli glas se oglasi, in strune milo mi pojo, bolj milo in še bolj sladko: »Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, ti hči bogatega Ceharja! Po morju plava pisan čoln, je samih žlahtnih rožic poln. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, že kmalu bode beli dan, in mladi pride kavalir po te, kot se z očetom zmenil je. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, da iz teh lepih, žlahtnih rož svoj venec spletala si boš prej kakor pride beli dan! Od okna Jelca vstajala in mojškro svojo1 klicala: »Vstajaj hitro, mojškra ti, poslušaj tole petje mi: al drobne tičke dan pojo, al svatje pome že gredo?« »Dan drobne tičke ne pojo in svatje pote ne gredo, le veter piše čez morje, od sebe daje glase te! —« Spet veter v gosli zašumi, -iz gosli glas se oglasi, bolj milo strune zdaj pojo, bolj milo in še bolj sladko: »Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, ti hči bogatega Ceharja! Po morju plava pisan čoln, je samih žlahtnih rožic poln. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, že kmalu bode beli dan, in mladi pride kavalir po te, kot se z očetom zmenil je. Oj vstajaj, vstajaj, Jelvica, da iz teh lepih,. žlahtnih rož svoj venec spletala si boš prej kakor pride beli dan! . . .« Iz kamre zvabi Jelvico, iz dvora zvabi Jelvico, in k morju zvabi Jelvico, lepo mlado nevestico — Stoji tik brega pisan čoln, je samih žlahtnih rožic poln, še stopi Jelca v pisan čoln, od brega plava sred morja------- Zdaj veter huje zašumi, in gosli glas se oglasi, in strune zadnjič zapojo, pa bolj trdo in bolj strašno: »Saj veter vem za ceste vse, za steze vse čez zemljo in morje; in tudi' to vem, otj mlad mornar, oj mlad mornar, oj1 mlad sholar, kaj tvoje si želi srce! .. . In že je morje globoko, oj globoko in široko, ki v sebi krije ribji trop, bilo zeleni grob; in ribe, ribice zlate, te bile so pogrebnice prelepe mlade Jelvice-------— Ko je sholarjev čoln pristal, na bregu že. hudič je stal, shoilarja vzdramil in dejal: »Pokoren v vetru sem ti^bil in sem ti želje izpolnil: na dnu morja globokega počiva tvoja Jelvica, da kavalirju ni v roke prišla. Ti sam pa moraš še živeti, ker tvoji dnevi niso še došteti!« Zagrabil se sholar je za glavo, globoko vzdihnil, rekel je talko: »Gorje, gorje, trikrat gorje, ki sem, nesrečnik jaz ga kriv, o kje studenec bi dobil, da bi z roke tvoj črni znak izniil in vse, kar mi teži srce! —« Ob bregu vrag je zadovoljno stal in zvito zlobno se smehljal: »Nikjer, nikdar ne rešiš se me več, sholar!« — 16. PRI PATRU. Sholar se je predal bolesti in šel in šel po beli cesti: v ušesih mu je porogljivi smeh brnel, a kes, ki vsega je prevzel, ga je bodril in moč in voljo mu je v dušo lil, ' In sam ni vedel, kdaj, kako prišel je na dlevinski grad; in fra Alasia da Somimaripa mu je dal roko in ga pozdravil kakor brata brat. In spet sta v knjižnici. sedela in sholar pregledoval je tiskani »Vokabular« in še med listi patrovimi pesem je dobil, jo bral in se ob njej solzil: Dete, dete majceno, zjutraj se rodilo je; ko se zvečerilo je — umrlo je in šlo v nebo. Prišlo dete pred nebo, rekel mu je Jezus sam: »Dete, ti ne smeš še k nam, dete majceno! Vzemi, dete, kanglico, pojdi, pojdi na zemljo, v njo naltoiči mi vode, j ki iz k ost ene vre gore. ko prineseš kanglico, vrhano natočeno, sprejmem, dete, te v nebo! . . ,« Dete, dete majceno, zajokalo je bridko, zajokalo je bridko in na zemljo šlo. Srečalo je sivi svit, prašalo je sivi svit: »Čuj me, čuj me, sivi svit, ali ti vodo si videl kje, ki iz kostene gore vre?« Sivi svit mu je dejal: »Jatz nič ne vem, po temi grem — mogoče beli dan bo znal!« Dete, dete majceno s svetlo, prazno kanglico beli dan vprašalo je: »čuj me, čuj me, beli dan, solnce s tabo gre visoko, s talbo sveti na široko, tebi bo studenec znan, ki iz kos t ene gore vre!« Pa je rekel beli dan; »Solnce z mano gre visoko, z mano sveti na široko — ta studenec mi ni znan. Prašaj- moje sestre noči, ona ima sto oči, ona vidi v vse strani!« Dete, dete majceno s svetlo, prazno kanglico bridko zajokalo je in nfoči čakalo je, Ko je prišla črna noč, dete jo je vprašalo: »Čuj me, čuj me, črna noč, ti oči imaš sto in sto, ali videla si kje, da iz kostene gore živ studenec vre?« Dete, dete majceno s svetlo, prazno kanglico — takega studenca ni, če prehodiš vse polti! —« Dete, dbte majceno s svetlo, prazno kanglico bridko je zajokalo. In ko je jokalo, prišla naprot mu je bela gospa, bela gospa — sama Marija: »Dete, dete majceno, kaj se joČeš prebridko?« »Kaj ne jokalo bi bridko, zaprto meni je nebo ker svit in dan in noč ne ve, kje živ vir iz kostene gore vre. Jaz moralo' bi natočiti kanglico, da sprejme Jezus me v nebo! . .,« In Marija dete majceno potolažila je talko: »Ne joči, dete majceno, studenec, ki iz kostene gore vre, to materine so solze: grehe vse izpirajo, nebeški raj odpirajo! — —« Sholar Joannes pesem je prebral in s solznimi očmi pogledal je na črno roko in vzdihnil je globoko: »0 -mati, mati!-------« A fra Gregorio, ki ob sholarju je zamišljen stal in slutil tajno bol, sočutno je dejal: »Prijatelj; dragi moj, dokler človeku se srce spominja matere v ljubezni vroči, v življenja še tako viharni noči se dneva belega zave, in pot njegova k solncu gre! —« 17. NA SVETI GORI. Lepo solkansko je polje, po polju bela cesta gre, po beli cesti v vas Solkan Joannes je prišel naslednji dan in čudil ljudstva se množici, ki stala je pred cerkvijo v vasici. »Povejte, dobri mi ljudje, kaj vi se tukaj zbirate?« »Kaj mi se tukaj zbiramo? Na Skalnico poromamo, kjer spet se je Marija prikazala in cerkev zidati vkazala. Na vrhu gor, kjer znamenje stoji, svetišča si želi, da bo nam milosti delila, za nas Boga prosila! . , .« Joannes stopil je do vrat cerkvenih in tam poslušal na kolenih; 1. Presrečen mož, ki ne sledi nasvetu zlih ljudi in ne nastopa grehov poti . in se ne klanja blodni zmoti; 2. temveč Gospodovih postav se veseleč, jih vdan premišlja noč in dan. 3. On raste kakor drevo, ki ga je kraj potoka vsadila roka in sad rodi, ko je v svoj čas prišel. In niti list lahan mu ne odpade in vse, karkoli le začne lepo in srečno mu od roke gre. 4. A z zlimi ni tako: ko prah so, ki ga veter piše in briše z zemlje, ko gre čez njo, 5. Zato pred sodbo zli ne bodejo obstali in grešniki ne tam, kjer so pravičniki se zbrali. 6. Gospod, ki je Bog sam, pozna stezo, ki so pravični jo hodili, a pot, ki zli s hudobnimi so jo hvalili se sama v sebi v breznu izgubi---------- 186 Joannes, zamišiljen v nauk, ki ga psalmist je dal, je vstal in zapustil solkansko dolgo vas; in ko da sliši tajen glas ljubezni poln z vrha gore, s Svete gore, je šel in šel po stezi kameniti, kakor romar gre, ki ima žalostno srce — Ni še prešel četrt poti, ga sreča tujec in tako nagovori: »Gotovo, ti sholar, še nisi hodil tod nikdar, zato pa pot si zagrešil, ko z gladke ceste si na desno v strmo stezo jo zavil!« »Res samo enkrat in sicer nikdar še hodil nisem tod sholar, a poti nisem zagrešil, ko z gladke ceste sem na desno v hrib zavil -— jaz romam na Sveto goro, da bi Marija rešila mojo dušo!« »O) vrni, vrni, romar, se nazaj, saj Skailnica je prazen kraj, gor mi zvonovi ne zvono, le ovce se med skalami pašo!« Joannes tujcu je dejal: »Naj volja božja se zgodi!« in pot' je romarsko nadalje val. Ni dobro bil na pol poti, ga drugi tujec sreča in nagovori: * »Oj kam, le kam, sholar, ti greš? Na hribu ni taberne, veš, da pesmi tvoje sladki glas veseli družbi bil bi v kratek čas!« »O saj jaz romam le na Sveto goro, da Jbi Marija rešila mojo dušo!« »Oj vrni, vrni, romar, se nazaj, saj Skalnica ni pravi kraj: tam gor zvonovi ne zvOno, le ovce se med skalami pašo!« »A meni v srcu nekaj govori: naj volja božja se zgodi!« — Ni še sholar napravil tretji del poti, ga tretji tujec sreča in tako nagovori: »Na težko pot želim ti dober dan! Gotovo, ti sholar, si Padovan, ki gladkih cest se naveličal hehe! ... in greš na Skalnico, da bi se izveličal!« »Naj božja volja se zgodi, če še rešitve duši je moji! —« »Na Skalnici zvonovi ne'zvono, le ovce med skalovjem se pašo — Hehe, sholar, saj nimaš sivih las, in za pokoro, če jo sploh je treba, je še čas! Le vrni se z menoj na cesto, ki te vodila bo iz mesta v mesto, kjer noč in dan življenje polje in človek je vesele, razigrane volje! —« Sholar trenutek je omahoval, a vendar tudi tretjič tujcu-vragu se ni vdal; skesan spokorno pot je šel, sam Bog mu je stopinje štel------- Ko prišel je na vrh gjore, ozrl v dolino se je in v daljavo in videl je, kako na levo. in na pravo se vijejo ceste, in na obzorju v gledal je morje — in vse življenje se je v srcu obnovilo in mu iz prs besede te izvilo: »Otrok sem bil in v svet zahrepenel. Res, hrepenenje me je vrgloi v svet in življenje; svet in življenje' sem stokrat proklel! Še zadnjo kletev: Proklete ceste, ki greste večno vabljive v daljave sive! Moja noga se vas več ne dotakne, v svoje gore sholar se umakne — pastir v naših gorah bom vžival mir. Mir? — Beseda besed, delež otrok, ko v dušah čistih živi Bog, a jaiz — sem zabil nanj: v omotici mladih sanj sem dušo prodal — mir mi je vzet, ne vrne ga planinski svet! Nemiren trpel bom do zadnjega dne: pokora — materine solze, pokora — očetov obraz, pokora — podoba nje, pokora mi ho — moj lastni jaz! Ena želja, ena sama želja je moja: Ko bo konec nemira, ko bo konec boja, mi reci vest: ,Dovolj trpljenja je bilo za grehe mladih cest!' To dušoi mi vteši in naj je ne reši, vdan pozdravim svoje smrti dan! ¦— —« Sholar ju se približala priprosta je dekle, ki pasla tam v bližini je ovce in slišala izpoved je njegovo, in rekla je: »O dobri človek, Mariji se izroči, pri Njej, Pribežališču grešnikov, išči pomoči, pomagala ti Ona bo gotovo! Glej, tu je mesto, kjer se mi je prikazala in cerkev zidati vkazala, da milosti nam bo delila, za nas Boga prosila! —« 187 Pokleknil je Joannes in molil vdano ko svoj čas, ko je v Višarsko Mater vprl obraz; »Češčena Marija, milosti polna, Gospod s Teboj je, blagoslovljena med ženami, blagoslovljen je sad telesa Tvojega — Jezus. Sveta Marija, Mati božja, od grehov, glej, je moja prosi zame, grešnika, duša bolna, sedaj in ko ob zadnji uri z mrzlimi rokami me bela smrt objame, da iz življenja časnega me v večnost vzame!-------< 18. MIMO TOLMINA. Tolminski grad — siv jastreb vrhu smrečja — ponosno po dolini gleda, ko da oblastno se zaveda: Jaz vladam Sočina porečja! Ko ga Joannes je ugledal, mračnih lic se spomnil težkih je krivic, ki po Tolminskem kmetje so jih pretrpeli, kar tega jastreba nad sabo so imeli: Ponosen si, ponosen grad, na griču zelenem, s krvjo oškropljenem. • Ni bilo griča, tebe ni bilo — grič je in tebe ljudstvo zgradilo! Tisoče rok tvoj prvi gospod v sužnost je vpregel, z njimi tebe dosegel, krvolok! A klel ga je tlačeni rod in kletev je včakala žetev: gnil je in ni mogel živeti, ni mogel umreti — svoje meso je videl t rohneti!------- Vsi gospodarji tvoji, grad, izginejo in z njimi težki časi minejo in ljudstvo novo dobo bo veselo in svobodno živelo; a ti, grad, podrtima vrhu smrečja boš pričal: Ljudska moč od dne do dne je večja, kedor se ji ne vkloni in je ne prizna, mu mrpomoči, ko zvezda pojde, ki se sred neba je vtrnila ponoči! — Rumeno žito kresu pesem v čast šumelo je na njivi, ko čez polje sholarja je vodila steza ob Tolminki Kmetje seno so grajskim spravljali, živi. lepo so ga pozdravljali, in vstavil se je tu in vstavil se je tam in da trpljenje bi ublažil, tlačana-4cmeta je tolažil: »O pride čas, ko spravljal boš vse v lastni hramU > Bog daj in Bog te usliši in te za te besede tvoje vse življenje viži!« Zahvaljeval se je sholarju kmet-tlačan in gledal še za njim hvaležnovdan . . . Joannes šel je dalje in se vstavil ofo votlini, iz ktere govorili davni so spomini: »Pošto j in čuj: tu je prebival poet, ko grozo pekla je odkrival!« In ko da mesto, kjer je stal, bilo bi posvečeno, zavzdihnil * je in rekel je iskreno: »0 da njegovo knjigo bi vzel v roko preden zapisal sem glavarju pekla zaslepljen se! Ne padel bi tako globoko. Ne bal bi se, kdaj bo mi ura stekla, življenje živel čisto bij veselo, dokler da prišla smrt bi in mi rekla: »Dovolj si živel, zdaj za svoje delo dobiš plačilo večno pri Očetu, ki si posvetil mu življenje celo!« Tako pa dan za dnevom sem v trepetu, -zavedajoč potrt se revež greha, Tolažbe ni in ni miru na svetu! Edino Ona mi je še uteha, ki kliče ljudstvo jo Pribežališče; k Njej klicati srce nikdar ne neha! Pri Njej si pomoči zaupno išče, da reši dušo. mi in jo razvname tako, da njeno bo poslej svetišče . ..« Joannes šel je mimo Dantejeve jame, 19. NA BOGATINU. Nad Bogatinom se razpenjala je bajna kresna noč Na Bogatinu je obstal sholar: »Pekla vladar, nocoj porabim zadnjič tvojo moč! Videl sem jih: od štirih strani so prišli, videl sem jih: od štirih vetrov so prinesli skrbi in krampe prinesli, prinesli lopate: štirje možje radi rude bi zlate! —« In šel je in rekel je štirim možem: »Zlata bi radi? — Bogatin vam odprem, v njem pustite skrbi in vzemite zlato!« Rekel je in zabobnelo je že pod goro — odprla se je!, . , A siromakom vzbledel je obraz in v grlih obtičal veselja jim je in začudenja glas, okameneli gledali so in niso umeli: Sholarja so črne pošasti objele in pele: »Prišel je čas, prišel je čas, 188 ti boš zdaj naš, dušo nam daš! Slišiš naš glas? slišiš naš glas? Prišel je čas, ti boš zdaj naš, dušo nam daš! . . .« Sholar med njimi stal je, ni se bal, mračno jih je pogledal in jim trdo dejal: »Kričite, kričite, je ne dobite — vam je ne dam! Naj pride s pergamentom oni sam, • ki sem prodal mu dušo v bridkih dneh!« Pošasti zle so zaibučale, da odmevala je gora, v divji smeh in rjule in pele vesele in sholarja v tesnejšem krogu objele: »Prišel je čas, prišel je čas, neljub ti je glas; zdaj' boš naš, zdaj boš naš, dušo nam daš!« Joannes sklenil je roke, obrnil proti nebu je obraz in prosil — drhtel in trepetal je njegov glas: »O Mati, Mati, misli name ta čas!« . . . Pošasti so v tretjič zarjule, a prej ko pesem so ponovile, potihnile so in druga v drugo> se zvile — kot vihar se pojavil nad Triglavom njih je vladar: »Sholar! Trenutek ta ti mati je odšla v nebo, izbrisana je na pogodbi tvoja kri, moj znak na roki se nič več ti ne črni — Molitev materina je močnejša ko peklo!« V NOČNEM AZILU. V orkestra vzdušje, omamljivo in vsiljivo se vtapljajo bleščeče in šumeče dvorane, množice vrveče, gneče pršečih vonjev, krikov, vikov ... v utrudljivo breizdanjost tone vse, v obupno utešenje skrbi morečih dnevnih, blodnih duš praznote, ljubezni, sladostrasti, misli zlih nagote . . . To lek strupen, varljiv je za prahrepenenje. O, vseh teh src utripi: bolni, zli, ljubezni polni, še zasanjani, vi tisočeri, tujci si in vendar vsi ljudje, od sil nevidnih bičani! Miran Jarc. VEČER. Snežna pena — beli golob v samotni breg je sela, temna hoja melanholka tiho zašumela, moja duša' tihovdana v večer zastrmela--------— Joža Pogačnik. 189