LR 67 / Kužna znamenja na Škofjeloškem 67 Jure Ferlan Kužna znamenja na Škofjeloškem Izvleček Med številnimi znamenji na Škofjeloškem je le malo kužnih znamenj. Po opravljeni terenski raziskavi so takšna le štiri, od tega tri preprostejša, zidana, slopnega tipa na podeželju in razkošnejše kamnito znamenje s kipi na Mestnem trgu v Škofji Loki. Eno kužno znamenje, domnevno kamnitega stebrnega tipa na Vrhu Sv. Treh Kraljev, je izpričano, a že izginulo. Znamenja, imenovana kužna, so bila postavljena kot obeležje grobišča umrlih za kužno boleznijo ali kot votivna v priprošnjo in zahvalo Bogu, Mariji ali svetnikom za varstvo pred kugo. Kot posebno znamenje v spomin na kužne epidemije lahko štejemo še kapelo Marije Pomočnice v škofjeloški kapucinski cerkvi. Ključne besede: kuga, znamenja, tipi znamenj, Škofjeloško, spominski napisi. Abstract Plague shrines in Škofja Loka region Among the many wayside shrines in Škofja Loka, only a small proportion are desig- nated plague wayside shrines. According to field research, there are only four of them, of which three are simple masonry columns in the countryside and a more luxurious stone sign with statues in Mestni trg in Škofja Loka. One plague sign of a supposedly stone pillar type on Vrh Sv. Treh Kraljev is attested but has already disappeared. Plague shrines were erected either as a memorial to those who died of the plague, or as a votive shrine in intercession and thanksgiving to God, Mary or the saints for protection against the plague. The Chapel of Mary Help of Christians in the Capuchin Church in Škofja Loka can also be considered a memorial to the plague times. Key words: plague, shrine, types of shrine, Škofja Loka, memorial inscriptions. Kužna znamenja na Škofjeloškem / LR 67 68 Uvod Tako kot druge predele slovenskih dežel so nalezljive bolezni pestile tudi kraje nekdanjega freisinškega Loškega gospostva, na območje katerega se v raziskavi o kužnih znamenjih omejujem. Glede na to, da sem pri raziskavi na terenu odkril le štiri obstoječa in eno že izginulo znamenje, ki jih vsaj lokalni prebivalci še vedno imenujejo kužno, bi lahko sklepali, da Loško gospostvo zaradi epidemij v prete- klosti ni bilo tako hudo prizadeto kot drugi predeli Dežele Kranjske, ali gledano širše, celotno slovensko ozemlje. Toda to je le domneva, saj nimamo podrobne raziskave o kužnih boleznih v preteklosti na tem območju. Loško gospostvo je bilo ena večjih zaokroženih fevdalnih upravnih enot na Slovenskem, zato je dopustno sklepanje, da jo je bilo zaradi tega možno relativno uspešno upravljati tudi v zdravstvenem smislu. Zaradi geografske lege je bilo neenakomerno poseljeno, zato se kužna znamenja nahajajo le na bolj poseljenih predelih, tam, kjer je bila koncentracija prebivalstva večja, s tem pa tudi možnost za prenos bolezni in posledično večje število umrlih. Izraz kuga so sicer v preteklosti, ko še niso poznali mikrobov, uporabljali splo- šno za vse visoko smrtne nalezljive bolezni. Kužna znamenja pa so poimenovana tista, ki so postavljena bodisi na mestu grobišča umrlih za kugo ali kot votivna znamenja v priprošnjo ali zahvalo Bogu, Mariji ali svetnikom za varstvo pred kužnimi boleznimi. Med svetniki, zavetniki zoper kužne bolezni, so na Slovenskem najbolj pogosti sv. Rok, sv. Sebastijan (Boštjan), sv. Rozalija, sv. Frančišek Ksaverij ter ponekod sv. Jožef. Znamenja so, razen nekaterih reprezentativnih primerkov v urbanih okoljih, v ljudski domeni, zato je njihovo raziskovanje s tega vidika oteženo, saj ne obstaja pisno arhivsko gradivo v povezavi z njimi. Zanašati se moramo na lokalno ustno izročilo, kolikor je še ohranjeno. Kužna znamenja na Loškem Znamenja, imenovana kužna, so, vsaj na Loškem, po obliki in dostopnih podatkih sodeč, nastala v 17. ali 18. stoletju. Mogoče je bilo katero od njih postavljeno na mestu še starejšega, kasneje se ne pojavljajo več. Z znamenji na Slovenskem se je, kot eden redkih, strokovno ukvarjal umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar, ki je o njih napisal temeljno znanstveno delo Znamenja na Slovenskem, 1 ki je polju- dnejši ponatis doživelo s knjigo Slovenska znamenja. 2 Najzgodnejše pisne omembe znamenj segajo sicer v 15. stoletje, 3 a so verjetno starejša. Skozi stoletja so se spreminjala, zato jih Zadnikar tipološko razvrsti glede na njihovo obliko. 4 1 Zadnikar, Znamenja na Slovenskem, Ljubljana, 1964. 2 Zadnikar, Slovenska znamenja, Ljubljana, 1991. 3 Zadnikar, Slovenska znamenja, str. 11. 4 Zadnikar, Slovenska znamenja, str. 14. LR 67 / Kužna znamenja na Škofjeloškem 69 Največ pozornosti posveti kamnitim in zidanim, manj pa lesenim znamenjem. O vzrokih za postavitev znamenj, tudi kužnih, doslej pri nas še ni bilo narejene temeljite analize, obstajajo le lokalne raziskave; takšna je tudi ta. Še obstoječa podeželska kužna znamenja na Loškem se nahajajo v vasi Bukovica na Selškem, na Godešiču in Gorenjih Hotavljah. Vsa pripadajo slopnemu tipu znamenj. 5 Ta so bila najbolj pogosta v 16. in 17. stoletju, v 18. stoletju jih počasi začnejo zamenjevati kapelice, ki v 19. stoletju povsem pre- vladajo. 6 Znamenje v vasi Bukovica Na polju, nekoliko izven vasi Bukovica v Selški dolini v smeri proti Dolenji vasi, stoji zidano slopno znamenje kvadratnega tlorisa, v katerem so štiri niše, po ena na vsaki strani. Znamenje je pokrito s strmo štirikapno streho iz skrila. Po obliki sodeč je bilo posta- vljeno v drugi polovici 17. stoletja. 7 V nišah so naslikane preproste upo- dobitve Križanega, Marije iz Lurda, sv. Florijana, zavetnika cerkve v Bukovici, in sv. Nikolaja, zavetnika cerkve na bližnjem Sv. Miklavžu. Poslikava je nastala leta 1998, ko so vaščani obno- vili že precej načeto znamenje; med domačini velja za kužno. 8 Lega izven naselja kaže na domnevo, da bi bilo tu lahko množično grobišče umrlih za nalezljivo boleznijo, saj je bilo kužne bolnike prepovedano pokopavati v naseljih. Znamenje je nekoč stalo ob glavni cesti iz Selc proti Škofji Loki, ki je šla mimo vasi Bukovica. 9 5 Zadnikar, Slovenska znamenja, str. 28. 6 Prim. Zadnikar, Slovenska znamenja. 7 Skok, Tipi in razvoj znamenj na Loškem ozemlju – Selška dolina, 1985, str. 44–62. 8 Za podatek se zahvaljujem zgodovinarju Vincenciju Demšarju. 9 Za podatek se zahvaljujem Niku Štiblju. Znamenje na polju pri Bukovici. (foto: Jure Ferlan) Kužna znamenja na Škofjeloškem / LR 67 70 Znamenje na Godešiču Znamenje na Godešiču ima bolje dokazane zgodovinske okoliščine. Leta 1599 se je kuga razširila po Sorškem polju, prizadela je tudi vas Godešič in zahtevala več smrtnih žrtev. 10 Mrtve so pokopavali izven naselja, nedaleč od znamenja na kraju, ki se še vedno imenuje Kužni britof. 11 Mestna oblast je tedaj v Škofji Loki širjenje epidemije drugod po Loškem z ukrepi omejila. 12 Znamenje slopnega tipa s štirimi nišami v nastavku in strmo široko šti- rikapno streho, pokrito s skrilom, je leta 1992 obnovil Vinko Hafner, lastnik sosednje hiše. Podobe Križanega, zavetnika godeške cerkve sv. Nikolaja, sv. Mohorja in Fortunata ter sv. Vincencija je naslikal akadem- ski slikar FrancNovinc. 13 Streho zaklju- čuje kovan patriarški križ s tremi prečkami, karnakazuje pri-padnost Loškega ozemlja Cerkvi v Ogleju, posredno pa tudi starost znamenja. 14 Poleg spomina na umrle za kugo naj bi znamenje služilo tudi kot krlež, 15 saj so mimo znamenja nekoč, še pre- den je bila v Retečah ustanovljena župnija s pokopališčem za Godešič, pokojne po nekdanji stari cesti vozili pokopavat v Staro Loko. 16 10 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 430–431. 11 Krajevna skupnost Godešič. Učna sprehajalna pot. 12 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 431. 13 Godešič skozi tisočletje : 1006–2006, str. 34. 14 Oglejski patriarhat je bil ukinjen leta 1751. 15 Tudi krlejž, znamenje ob poti na pokopališče, ob katerem se krajani obredno poslovijo od umrlega; iz grško: Kyrie eleison, Gospod, usmili se (obredna molitev). 16 Za podatek se zahvaljujem Vinku Hafnerju. Znamenje na Godešiču. (foto: Jure Ferlan) Kažipot do kužnega britofa na Godešiču. (foto: Jure Ferlan) LR 67 / Kužna znamenja na Škofjeloškem 71 Znamenje na Hotavljah Na Hotavljah v Poljanski dolini se v zgornjem delu vasi, ki ga domačini imenujejo Gorenje Hotavlje, nahaja zidano slopno znamenje v dveh etažah, s poglobljenimi polkrožnimi nišami, kar je posebnost na Loškem. Stoji ob nekdanji glavni cesti preko Hotavelj. Znamenje so leta 1971 obnovili vaščani v sodelovanju s takratnim Spomeniškim varstvom in Kulturno skupnostjo. Takrat je niše v zgornji, nekoliko ožji etaži s podobami štirih evangelistov v fresko tehniki poslikal akademski sli- kar Ive Šubic. Drugo obnovo, ki je tako kot prva zabeležena s kamnito ploščico na postamentu, je znamenje dočakalo leta 2008, ko sta k njej pristopila Občina Gorenja vas - Poljane in Turistično društvo Slajka Hotavlje. Ob tej obnovi je s freskami, ki upodabljajo alegorične ptice, niše v spodnji etaži poslikala akadem- ska slikarka Maja Šubic. Znamenje je poudarjeno z nekoliko neobičajno streho, podobno tistim na zvonikih, s trikotnimi zatrepi na vseh stranicah in strmo zaši- ljeno konico, ki jo zaključuje zanimiv kovan križ s šestimi peterokrakimi zvezda- mi. Morda je bilo, glede na nekatere tipološke značilnosti, v sedanji obliki posta- vljeno šele v 19. stoletju na mestu starejšega. 17 Po izročilu naj bi znamenje posta- vila v spomin in zahvalo edina preživela 18 po hudi kugi, ki je prizadela Hotavlje. 17 Na podlagi dejstva, da znamenje ni vrisano na vojaških zemljevidih iz 18. stoletja tako sklepa Bernarda Jesenko Filipič. Za podatek se ji zahvaljujem. 18 Po eni izmed variant hlapec in dekla. Kužno znamenje na Hotavljah in sv. Janez Evangelist, s podpisom Iveta Šubica in letnico 1971. (foto: Jure Ferlan) Kužna znamenja na Škofjeloškem / LR 67 72 Porušeno znamenje na Vrhu Svetih Treh Kraljev V bližini kmetije Pri Petrač na Vrhu Svetih Treh Kraljev, ki je nekoč spadal v hlevnovrško župo Loškega gospostva, je stalo kužno znamenje, domnevno kamnitega stebrnega tipa, štirikotnega tlorisa, s piramidno strešico in nastavkom, nišami na vse strani in svetniškimi podobami v njih. Znamenje so v času gradnje Rupnikove linije vojaki porušili, kasneje so ga domačini zasilno popravili, a je po 2. svetovni vojni propadlo. Epidemijo kuge na tem območju dodatno potrjujeta ledinski imeni Za britofom in Pod grobi v bližnjih Goropekah, kjer naj bi po izročilu od vseh prebivalcev vasi kugo preživeli le dve dekli, ki sta pokopali umrle, kar naj bi se zgodilo v 17. stoletju. 19 To znamenje je bilo eno izmed zelo redkih kamnitih stebrnih znamenj na Loškem; v nekaterih drugih predelih na Slovenskem so bolj pogosta. Znamenje na Mestnem trgu v Škofji Loki Na Mestnem trgu v Škofji Loki stoji znamenje, ki po kakovosti izdelave presega podeželska znamenja, gre za tip baročnega znamenja s kipi. 20 Postavili so ga meščani v zahvalo, ker so bili obvarovani pred kugo. Na postamentu v obliki oltarja iz klesanega konglomerata stoji steber, na katerem je kip Marije Zmagovalke 21 z vencem dvanajstih zvezd okoli glave. Stoji na zemeljski obli, ki jo ovija kača, Jezušček v njenem naročju kačo z dolgim kovinskim križem prebada skozi odprta usta. Kača je lahko med drugim tudi simbol kuge. Ob stebru sta na postamentu postavljena elegantna kipa, na levi sveti Jožef s kotomerom in vzcvetelo palico v roki, 22 na desni pa sveti Anton Padovanski. 23 Nad oltarno menzo je na plošči iz sivomodrega kamna pozlačen napis – kronogram: InhonoreM pIa genItrICIs IesV IosephI atqVe antonII statVa Ista posIta eX DeVotIone CIVItatIs. RENOVATUM 1865. 24 Kronogram sporoča letnico postavitve znamenja: 1751. Prenovljeno naj bi bilo tudi leta 1879. 25 Ker je bila prek stebra speljana električna napeljava, se je kmalu po 1. svetovni vojni obelisk pozimi zaradi teže ledenega snega na napeljavi zrušil. Madonin kip se je poškodoval, žal so ga raztolkli v gramoz, čeprav ni bil tako poškodovan, da 19 Za podatke se zahvaljujem domačinkama Mariji Treven in Pavli Laznik, ki sta obudili spomine na znamenje iz otroštva na Vrhu Sv. Treh Kraljev. 20 Zadnikar, Slovenska znamenja, str. 23. 21 Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 122–124. 22 Po legendi je bil sv. Jožef izbran za ženina Mariji tako, da mu je vzcvetela palica v roki. Kotomer je znak njegovega mizarskega poklica. 23 Sveti Anton Padovanski velja za univerzalnega priprošnjika, kot takega so ga očitno izbrali tudi Ločani. 24 Prevod: V čast blagi Jezusovi Porodnici, Jožefu, kakor tudi Antonu, je bil ta spomenik postav- ljen iz pobožnosti meščanov. Prenovljeno 1865. 25 Pokorn, Loka, str. 29. LR 67 / Kužna znamenja na Škofjeloškem 73 obnova ne bi bila mogoča. Spomeniška referenta dr. France Stele ter pozneje dr. France Mesesnel in nekateri Ločani so se trudili, da bi spomenik v prvotni podobi restavrirali. Dela je izvedla občina v letih 1939 in 1940. Leta 1939 je bil spomenik restavri- ran, leta 1940 je bil po starih fotografijah izdelan nov kip Marije z Jezusom in postavljen na obelisk oziroma steber. Vsa dela je oskrbel kamnoseški podjetnik Feliks Toman iz Ljubljane. 26 Kot zanimivost velja omeniti, da je Elizabeta Nastran, lastnica hiše na Placu 25, v testamentu z večjo vsoto denarja leta 1829 ustanovila 26 Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki. 2, str. 36. Marijino znamenje na Mestnem trgu v Škofji Loki s kronogramom. (vse foto: Jure Ferlan) Kip Marije Zmagovalke z Jezusom in kip svetega Jožefa na kužnem znamenju v Škofji Loki. Kužna znamenja na Škofjeloškem / LR 67 74 posebno ustanovo večne luči pri znamenju. 27 Znamenje je bilo postavljeno po vzoru številnih mest v avstrijskih deželah. 28 29 V svojem času je doseglo svoj namen, saj je sredi 18. stoletja nevarnost prave kuge, ki jo povzroča bakterija yersinia pestis, v avstrijskih deželah zaradi ukrepov oblasti in drugih dejavnikov prenehala. 30 Kapela Marije Pomočnice v škofjeloški kapucinski cerkvi Poleg kužnih znamenj na pro- stem velja kot spomenik epide- mijam omeniti še kapelo Marije Pomočnice, prizidano škofjelo- ški kapucinski cerkvi sv. Ane. Gre za eno od treh na desni stra- ni cerkvene ladje prizidanih kapel, in sicer najbolj severno. Kapelo naj bi postavili že ob gradnji cerkve v začetku 18. stoletja. Natančno kopijo Marije Pomočnice (Mariahilf), ki jo je naslikal nemški slikar Lucas Cranach v 16. stoletju in jo časti- jo v stolnici sv. Jakoba v Innsbrucku v Avstriji, je leta 1707 oskrbel loški glavar baron Jožef Anton Evzebij von Halden. 31 Marijo Pomočnico, ki so jo častili v tej kapeli, so leta 1750 Ločani izbrali za posebno zave- tnico mesta, ki jih bo varovala, še posebej pred kugo in požari. O tem priča tudi napis na slavolo- ku, ki ga v naslikanem okviru držita dva angela: 27 Prav tam. 28 Prim. Štukl, Po poti kulturne dediščine, str, 30. 29 Eno pomembnejših znamenj je na dunajskem Grabnu, ki ga je dal postaviti cesar Leopold I. v spomin na epidemijo kuge leta 1679. Najrazkošnejše kužno znamenje na Slovenskem je na Glavnem trgu v Mariboru, delo Jožefa Strauba iz leta 1743, in spada v vrh slovenskega baroka. 30 Prim. Travner, Kuga na Slovenskem. 31 Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Ane, str. 49. Slika Marije Pomočnice v škofjeloški kapucinski cerkvi. (foto Jure Ferlan) LR 67 / Kužna znamenja na Škofjeloškem 75 Latinski napis na notranji strani slavoloka kapele Marije Pomočnice iz časa obnove leta 1888; kapucinska cerkev v Škofji Loki. (foto: Jure Ferlan) Kapucin skupaj s prosilci Mariji priporoča bolnika. Slika Marije Pomočnice v škofjeloški kapucinski cerkvi, detajl. (foto: Jure Ferlan) Kužna znamenja na Škofjeloškem / LR 67 76 ANNO DOMINI 1750 S. MARIA AUXILIATRIX a DOMINIS LOCO-POLITANIS electa fuit in PATRONAM civitatis pro avertendis omnibus malis praesertim PESTE et IGNE. Ex comuni eleemos. totaliter restituta anno 1888. 32 Zadnji stavek še sporoča, da je bila kapela leta 1888 temeljito predelana. Takrat jo je v fresko tehniki poslikal slikar Simon Ogrin z Vrhnike. Na stranskih stenah je upodobil prizora iz Marijinega življenja, v kupoli štiri evangeliste ter stensko oltarno arhitekturo, na katero je obešena velika oltarna slika, katere avtor je najbrž tudi on. Vanjo je všita milostna slika Marije Pomočnice iz leta 1707 kot quadro riportato. 33 Milostno sliko na nebu držita dva angela, v spodnjem delu slike pa je prizor, na katerem kapucin privzdiguje mrtvaško bledega bolnika in ga s kretnjo desne roke priporoča Mariji. Zraven je skupina, ženska in dva otroka. Ženska z roko kaže na otroka, ki se prižema k njej, in zaupno zre v Marijo. V ozad- ju je silhueta Škofje Loke. Zaobljubo so z »duhovnim opravilom« 34 v kapucinski cerkvi obnavljali še konec 19. stoletja. 35 Glede na datacijo kapele in znamenja na Mestnem trgu se zdi, da sta oba povezana z isto zaobljubo. INFORMATORJI: Demšar Vincencij, zgodovinar, Škofja Loka Hafner Vinko, Godešič Jesenko Filipič Bernarda, konservatorka dokumentalistka ZVKDS OE Kranj Laznik Pavla, Briše pri Polhovem Gradcu Štibelj Niko, Bukovica Treven Marija, Lavrovec VIRI IN LITERATURA: Benedik, Metod: Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Ane Škofja Loka. Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2008, 279 str. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo : (973–1803). Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, 560 str. Godešič skozi tisočletje : 1006–2006. Godešič : Odbor za pripravo tisočletnice Godešiča, 2006, 546 str. Krajevna skupnost Godešič. Učna sprehajalna pot. Pridobljeno 25. 2. 2021; na: https://www.godesic.si/znamenitosti-in-posebnosti/ucna-sprehajalna-pot/. Lavrič, Ana; Resman, Blaž: Marija Pomagaj na Slovenskem : Layerjeva slika, njene predhodnice in naslednice. V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino, letn. 62, [št.] 2, Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2014, str. 233–254. Menaše, Lev: Marija v slovenski umetnosti : ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne. Celje : Mohorjeva družba, 1994, 373 str. Pokorn, Franc: Loka. V: Dom in svet : zabavi in pouku, leto VII, številka 5, Ljubljana : Katoliško tiskovno društvo, 1894. 32 Prevod: V letu Gospodovem 1750 je bila Sveta Marija Pomočnica od meščanov Loke izvoljena za zavetnico mesta, za odvrnitev vsega zla, še posebej kuge in ognja. Iz skupnih milodarov popolnoma prenarejena leta 1888. 33 Lavrič, Resman, Marija Pomagaj na Slovenskem, str 248. 34 Najbrž je šlo za slovesno mašo in molitve k Mariji Pomočnici. 35 Pokorn, Loka, str. 29. LR 67 / Kužna znamenja na Škofjeloškem 77 Skok, Barbara: Tipi in razvoj znamenj na loškem ozemlju – Selška dolina. V: Loški razgledi 32, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1985, str. 44–62. Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki. 2, Klobovsova ulica, Mestni trg, Spodnji trg, Cankarjev trg, Blaževa ulica : druga polovica 18. stoletja do 1984. Škofja Loka [i. e.] Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 1984, 221 str. Štukl, France: Po poti kulturne dediščine. Škofja Loka : Občina, 2011, 206 str. Travner, Vladimir: Kuga na Slovenskem. Ljubljana : Življenje in svet, 1934, 146 str. Zadnikar, Marijan: Slovenska znamenja. Ljubljana : Družina, 1991, 421 str. Zadnikar, Marijan: Znamenja na Slovenskem. Ljubljana : Slovenska matica, 1964, 192 str. Summary Plague shrines in ŠkofjaLoka region Among the many wayside shrines in the Škofja Loka region, only a small proportion are designated plague wayside shrines. According to field research, there are only four of them, of which three are simple masonry columns, which are located in the coun- tryside in the settlements Bukovica, Godešič and Hotavlje, and a more luxurious one made of stone with statues in Mestni trg in Škofja Loka. One plague wayside shrine of a supposedly stone pillar type in the settlement Vrh Sv. Trije Kralji is attested but has already disappeared. All the aforementioned shrines stood near main roads in the past, which were abandoned through the course of time and are now at a distance from modern traffic roads. All of them are currently renovated and in good shape. So-called plague wayside shrines were erected either as a memorial to those who died of the plague, or as a votive shrine in intercession or thanksgiving to God, Mary or the saints for protection against the plague. There is also a votive chapel dedicated to Mary Help of Christians annexed to Škofja Loka Capuchin church, which is a memorial to the plague times.