Narodno-vzgojna naloga prosveie Stojimo na življenjski prekretnici. Vse okoli nas podrhteva v nemiru, pričakovanju ali v razočaranju. Odigravajo se veliki dogodki, ki imajo velike posledice. Tem se ne more odtegniti noben narod, ker so danes takšne prilike, da se noben narod ne more zadovoljlti z ulogo neprizadetega opazovalca. Smo li kos času, njegovim velikim zahtevam in vršečim se spremembam ? To je vprašanje, ki je postavIjeno pred poedince in ves narod. V svetu se vrši orjaška tekma med narodi, kakršne ne pomni zgodovlna. Tekma za obstoj in veljavo. Kdor v tej tekmi propade, ne velja in ne šteje več med drugimi narodi. Podlaga zunanje veljave kakšnega naroda je njegova notranja vrednost. Kdor hoče kaj veljati pred drugimi, mora v sebi nositi notranjo veljavo. To se uresničuje pri poedincu prav tako, kakor pri narodu. Če hočemo, da bo naš narod"vzdržal v življenjski tekmi sedanjega časa ter ohranil ugled in čast v svetu, mora sam v sebi biti vreden te časti. Danes vladajo v svetu takšne razmere, da ni nikomur nič podeljeno, marveč vse zasluženo, s trudom in naporom zasluženo. Mesto, ki ga hoče kak narod zavzemati v svetu, si mora pridobiti in priboriti. To zmore samo močan narod. močan po duhu in telesu. Predvsem odloeuje duh. Tvar, tvarne sile in gmot- ne vrednote so važne in potrebne. Niso pa vse, tudi niso prve Prvo je duh, iz katerega narod živi in v katerem zmaguje. Duh ne kloni, tudi ne v osiabelem telesu in ob pomanjkanju tvarnih sredstev in gmotnih dobrin. Njegovo izvirališče in oporišče je nadčutni svet duhovnih idej in moralnih načel, ki je neuničljiv. Zato je tudi neuničljiv narod, ki živi iz duha. Tako je živel naš narod. Nosil je po pričevanju zgodovine na svojih ramah težko pezo, ki ga je večkrat pritiskala tlom, pa nikdar vrgla na tla. Trle so ga nesreče, stiske in katastrofe, pa ga niso strle. Težka stoletja je preživel naš narod. Iz nekdanje politične samostojnosti in lastne državnosti je padel na raven politične podrejenosti. Boriti se je mosal zoper raznarodovanje, ki mu je pretilo od številčno in gmotno močnejših sosedov. Mnogo je izgubil. Ni pa izgubil sebe. Ni zapravil svoje slovenske duše. In tako se je naposled uresničilo to, po čemer je naš narod vedno hrepenel, bodisi podzavestno v duši ljudstva, bodisi zavestno po svojih voditeljih. Uresničilo se je to po svetovni vojni pred 21 leti. Naš narod je podal roko svojim bratom na jugu ter z njimi vstal iz stiske in bede v močni, svobodni, nacionalni jugoslovanski državi ter še vedno stoji močan kot steber. Močni stebri so potrebni povsod, ker živi slovenska kri na slovenski zemlji. Kri in zemlja sta tvarni element in osnova narodnega obstoja in razvoja. K narodnemu življenju pa je še tudi potreben duhovni element. In to je narodna zavest. To je tisti močni steber, ki mora zanj skrbeti prava Ijudska prosveta. Z jesenjo se začenja delovna sezona po naših prosvetnih društvih. Naj bi se vsa naša društva zavedala svoje velike naloge, ki jo morajo vršiti prav v teh časih. Časi stiske in trpljenja so tisti, ki kličejo po izobraževalnem in vzgojnem delu. Če je to kdaj potrebno, je nujno potrebno v dobi težkih narodnih preizkušenj. Ljudje, osobito mladina potrebuje pouka, navodila, tolažbe in pobude. Sredi med stisko in zmedo, ki danes vlada v svetu, nepoučen človek lahko in rad zablodi. Osvestiti se mora v trdnem spoznanju, kaj je danes naloga poedinca in kaj naroda, in kaj je danes potrebno, da narod vztraja- in v svoji vztrajnosti zmaga. Narodna zavest, oprta na vekovita krščanska načela, je tista sila, ki narodu kaže pot, ga vodi, tolaži, krepi in ohrabruje. Narod brez močno razvite narodne zavesti je obsojen na propad. Zato bodi gojitvi in okrepitvi te zavesti posvečeno delovanje po naših prosvetnih organizaci jah!