—~ 84 '«— —« 85 ~— Cigan in velikani. t s* pripovedovala svoja junaštva. Naposled pa postane velikan gladen in ° " vpraša: ,,Kaj bova zajtrkovala?" — Bosenska pravljica. Priobčil dr.Fr. Rosina. .- ^ ^^ ^ potrebujeni) ti si pa poiščij kar ti je treba,« odgovori V velikem gozdu je stal na samem mlin, ki ni hotel v njem nihče cigan. Nato odvrne velikan: »Poiščem in priženem vola; potem ga pojeva stanovati ali mleti, ker so rekli, da v mlinu straši. Cigan pa je ukradel vrečo .* skupno. Ti pa med tem časom pripravi drva za pečenje." Velikan prižene koruze in premišljujoč, kje bi naskrivaj semlel svoje zrnje, se je domislil vola z bližnjega pašnika, ga zakolje in ga hoče natakniti na raženj. Cigana mlina na samoti. Reče torej ženi: MDaj mi kos kruha in sirovega masla v pa le ni bilo iz šume in cigan torej tudi ni imel ražnja. Gre pogledat za nahrbtnik, danes ponoči pomeljem ukradeno koruzo v samotnem gozdnem ciganom. Dobi ga kopajočega velik jarek okolo bukovega drevesa. »Kaj mlinu." — Prižge torej v mlinu tresko, zapahne duri in zažene mlin. Ropotanje počneš?" vpraša velikan začuden. »Molčt in čakaj! Nočem vedno semtertja mlina pa začuje ve-likan, ki se je zakas-nil na svojem potu. Radoveden pristopi bliže in potrka na vežne duri: ,,Od-prite!" ,,Ne odpre-rao," odgovori ci-gan. ,,Odprite!" za-rjove velikan, ,,ali pa razbijem pod-strešje." Zdajci seže cigan v vrečo, po-tegne iz nje kepo rumenega sirovega masla, pomoli roko skozi luknjo v steni in stisne maslo, da mu je kapalo od rok. ,,Tuglej,"pravi nato s pomilujočim gla-som; ,,kakor sem stlačil ta kamen, da voda teče od njega, tako stlačim iz tebe čreva in možgane." Velikan se pre-straši in da bi po-miril neznanca, reče: nČe si pa tak junak, pa bi se midva zdru-žila, jaz tudi nisem ravno najzadnji." Cigan mu odpre in sedela sta do be-lega dne skupaj in —^« 86 ^- tekati, zato pa izkopljem to bukev in jo ponesem k mlinu." — ,,Čemu nama bo cela bukev?" se jezi velikan, nalomasti nestrpno skladanico debelih vej ter steče s celim tovorom drv na rami k mlinu. »Hočeš li obračati vola ali nositi vodo?" vpraša potem velikan cigana. nVola bom obračal." Velikan vzame meh iz bivolove kože in gre po vodo. Ko se vrne, je bila ena stran vola že pečena, druga pa sirova. »Zakaj ne obrneš vola, da bi se lepo enakomerno spekel?" ga krega velikan; cigan pa odvrne mirno: nZame je dosti pečenja, kdor pa hoče več imeti, naj pa vola sam obrača." Velikan torej speče vola sam docela in reče nato: ,,No, zdaj pri jedi se pokaže, kdo je večji junak." Sedeta vsak na drugo stran vola in pričneta jesti. Cigan si natlači s pečenjem žepe in nahrbtnik, in ko preneha velikan jesti, tnora priznati, da je cigan naredil večjo luknjo v pečenega vola nego sam. Ginjen objame velikan cigana in pravi: »Dragi brat, hodi z menoj, da pokažetn svojitn ljudem tako velikega junaka." Ciganu je bilo to po volji in odšla sta skupaj. Prišedša do bivališča velikanov, opazita, da velikani obirajo črešnje v sadovnjaku. To delo so opravljali velikani na tak način, da so kar z eno roko pripogibali vrhe črešnjevih dreves, z drugo pa so smukali črešnje. To je ugajalo ciganu. Tudi on se pripravi tako, kakor bi pomagal vrh pripogniti, z drugo pa obira in tnarljivo zoblje. Zdajci pa iz-pusti velikan poleg njega vrh, ki se je držal zanj, in cigan zleti z vrhom preko drevesa in pade — krrh! — v sredo grmovja, v katerem je bilo kavkino gnezdo z mlado kavko. Cigan vzame ptiča v žep, kakor da bi nič ne bilo. nZakaj pa si izpustil?" ga vpraša velikan. MIzpustil?!" Ptiča sem videl zleteti ter sem skočil za njim, da ga ujamem. Tukaj je!" In pokazal je kavko. V tem pa priteče mimo zajec. »Hitro, velikan, hitro ga ujemi!11 zakliče cigan. Velikan teče, kar more, a zajca ne ujame. Zaničljivo reče cigan: nTi seveda bi ptiča v zraku ne ujel, ko še tega ne ujameš, kar po zemlji beži." Velikani ostrme in odvedejo cigana v hišo k svojemu starešini in ko mu povedo, kakšna junaštva so videli, povabi ta cigana, naj bi za vedno ostal pri njih. Prihodnje jutro pošlje starešina dva velikana in cigana po vodo ter izroči vsakemu bivolov meh. Ubogi cigan komaj vleče prazni meh; kaj bi šele začel s polnim mehom! Nekoliko ga je nosil, nekoliko vlekel po tleh, spotoma pa premišljal, kako bi se rešil iz te zadrege. Na studencu napolnijo velikani svoje velikanske mehove; cigan pa vzame lopato in prične kopati jarek od studenca proti hiši velikanov. nKaj to pomeni?" vprašajo velikani. ,No, ali ne vidite?" odgovori cigan; ,,kdo bi vsak dan vlačil vodo? Napeljal botn vodo k hiši in imeli jo bomo vedno svežo." »Ne stori tega," prosijo velikani, nvoda bi nam potopila hišo." ,,Jaz pa hočem vendar to storiti ali pa ne bom več nosil vode." nPusti to, ljubi cigan," prosijo velikani, »rajši bomo tebe in tvoj meh ponesli domov." -^, 87 ~- Dotna poročajo starešini, pred kakšno nevarnostjo so obvarovali hišo. Ta jim reče: nČe je pa tako, ga bom zanaprej pošiljal samo po drva." Pošlje ga drugi dan z velikani v les. Prišedši v goro, si poišče vsak debelo bukev, jo poseka ter zadene na rame. Cigan pa vzame 50 vatlov dolgo vrv in jo ovije okolo celega lesa. BKaj bo to?" vprašajo velikani. BE, kaj, nič! Kaj bi hodil vsak dan po drva, ko lahko naenkrat toliko nesem domov, da imanio za štirinajst dni zadosti." BNe stori tega, ljubi cigan," ga prosijo velikani, Bti nam bi s tem na-polnil celo dvorišče, tako da bi se morali plaziti v hišo." BJaz pa to storim vkljub temu ali pa ne botn nosil drv." nTedaj pa pusti, hočemo rajši tebe in tvojo bukev nesti domov," poreko velikani. Ko doma povedo velikani o novem junaštvu ciganovem, je druge zaskrbelo. Starešina se posvetuje z njimi in nato reče ciganu: BNaša hiša je premajhna za toliko ljudi. Tu imaš petdeset zlatov in pusti nas!" BKaj vam na misel ne pride," odgovori malopridnež, Bmeni se tu predobro godi, mi spadamo vkupe kakor prst in noht." Cigan je spal v kuhinji pri ognjišču, kjer je bilo lepo toplo, in čul, ko so se velikani ponoči pogovarjali: BNe moremo drugače, kakor da ga ubijemo, če se ga hočemo iznebiti." Ko cigan to začuje, vzame iz kota sedlo, ga položi na svoje ležišče in ga pokrije, sam pa leže v kot. Ne traja dolgo, pa se priplazi velikan z velikim železnim kladivom iz sobe k ciganovemu ležišču. Potem sečuje: BKr— kr — kr!" — in velikan reče sam pri sebi: »Zdaj sem ga". Pa odide spat. Cigan pa vrže sedlo zopet v kot, vstane pred solnčnim vzhodom, . zaneti ogenj na ognjišču in prične veselo popevati. Velikani priteko in ko ga vidijo na ognjišču sedeti, vprašajo začudeni: BKako si pa kaj spal?" »Nikdar bolje kakor danes; samo zdi se mi, da so me dve ali tri bolhe ugriznile; natančno ne vem, koliko jih je bilo." Strmeč so se spogledavali velikani in obtnolknili. Starešina pa cigana žopet pokliče in mu reče: BNaša hiša je v resnici premajhna, in pravzaprav ti ne spadaš k nam, čeprav si junak. Tu imaš sto zlatov in pojdi, odkoder si prišel." ,Ne grem, če mi daš tisoč zlatov!" odvrne cigan, »predobro rai je; doma me nihče ne potrebuje, nobeno kričeče dete in noben kašljajoč starec." Ko je bil praznik, je delo počivalo, in velikani so šli na travnik vadit se kamenje metati, kakor to delajo drtigi, ki niso velikani. Jemali so skale ha dlan, jih vzdigovali do ramen in metali daleč od sebe. Vrsta pride na cigana in ta vpraša: »Čigav je tisti grad tam-le z visokim stolpom?" BZakaj želiš to znati?" reko velikani. »Molčite in glejte!" se jezi cigan, Bzakaj takoj odleti stolp!" BNikari, nikari! Tam stanuje naš cesar, in ob glave smo, če vržeš kamen v tisti stolp." BKaj me to briga," reče cigan Bjaz se ne bojim niti njega niti vas." In že si začne vihati rokave. oo Zdaj ga obstopijo velikani in milo prosijo: »Ljubi cigan, dragi brate, daj si kaj dopovedati! Damo ti bivolov meh poln zlatov, samo glej, da se odpraviš. Hočemo te še na tvoj dom odnesti, da se ne trudiš sam." Ker žaba rada skoči v vodo, vdal se je tudi cigan in se poslovil. Sedel je velikanu za tilnik, za njim pa sta nesla dva velikana bivolov meh zlata. Ko so že odhajali, reče starešina potihem velikanom: nVšeč bi mi bilo, če bi ne bilo treba zlatov pustiti ciganu." Cigan pa se dela, kakor da ni nič slišal. Pridejo do ciganovega doma in gredo skozi nizke dveri. Eden nosačev se skloni in reče: »Uf!" In kakor bi ga veter pihnil, zleti cigan na podstrešje. »Kaj to pomeni?" vprašata velikana. »Čakajta, zdaj vama odgovori moj dimnik, vidva pa odgovor lahko poneseta starešini, če se vrneta zdrava." Velikana urno pobegneta, in cigan obdrži bivolov meh in v njem polno rumenih zlatov. Bilo jih je več, kakor bi jih mi vsi skupaj potrebovali.