Naši nagajivčki.
(črtice s Koprivnika.)                                                    Piše Fr. Ks. Steržaj.
2. Češnje.
nj^Kpt^oncem julija ali avgusta — pa češnje!« sc bo začudil kdo izmed JCM3/2) v#s' In vendar je res! Kakor v mnogih drugih' ozirih, tako smo \w\ffCffi KoprivniČani tudi s sadjem za cel mesec ali Še več zadaj. Kdaj C—^C^. so že po ravninah pokosili seno, otava že dozoreva, pri nas pa prično šelc dobro klepati kose, da pomalem kosijo okrog doma. Res je pa tudi, da se glasi potem skozi poldrugi mesec ta žalostna pesem ostre, sklepane in nabrušene kose po naših planinskih rovtih, a ne samč ta pesem cvetjemoreče koser ampak tudi življenjapolna pesem grabljic in prekipevajoči vriski koscev se družijo v eno samo, vsako ieto se po-navljaiočo blagoglasno harmonijo kmetiškega dela.
Pa kam sem zasel! O češnjah sem se vam namenil pisati, pa vam govorim o koscih. No! 0 češnjah in pa o Fortuncevcm Janezku, ki jih je tisto dopoldne prinesel iz župnišča skoro pol klobuka domov. Zakaj pol klobuka — bo vprašal radovednež, I no, tako! Dobil jih je, ker jih je zaslužil. Saj je vsak delavec vreden svojega zaslužka, pa bi Janezek ?e fail, ki je bil siJno priden delavec, posebno, kadar so mati pritresli na mizo polno skledo koruznih, z mlekom politih žgancev. Pa, kaj bo to — naj povem, kako je  bilo.
Imam mlado vevcrico. Gorjuški pastirji so mi jo prinesli. V vcliki kletki se vrti, skače in se prekucujc, da jo je veselje gledati. Vede sc tako živahno, pa tako smešno, zares kakor pravi »pajacelj«. Ni čuda, da iiina zlasti ob nedeljah vse polno gledalcev. Ta ji prinese oreh, drugi lešnik, trctji smrekov storž ali »kartelj« —¦ in vsak jc vesel, ko jo vidi, kako gibčno in urno pride do jedra ter gar sedeč na zadnjih nogah, rep povit ob životu do vrh gtave, držeč sladčico v sprednjih šapicah, kaj urno pozobljc.
Med naizvestejširni prijatelji in obtudovalci naše veverice je pa FortunČev Janezek. Po cele Čctrt je včasih pred kletko, pa sledi z očmi gibčni veverici, ki skače od konca do konca precej velike kletke tako naglo, da ji komaj sledi. In pri tem mu črni očesci žarita radosti in vesclja kakor dva žarcca oglja, kot češnje rdcči ustnici se mu pa Širita v goreč nasmeh, in beli zobki se mu blestijo izza teh rdcčih korald kakor fisči belina vitkih brez izmed bukovega zelenja na naši Langusci za žup-niščem,
Živalca naša je prav krotka. Brez skrbi ji Iahko vtakneš prst skozi žico v klctko. Le rahlo igraje se ga zgrabi s svojimi rumenimi, kot dleto ostrimi zobki. Ce ji pa pomoliš roko skozi kletkina vratica, v hipu bo zunaj, prekucevala se bo in vspenjala po njej, kakor se nafurnejši telo-vadec na drogu ali na bradlji ne more.
»Češnje so le češnje!«
leto 49         
Nad vse pa ugaja naši veverici, če jo vzamem v kuhinjo in jo iz-^H pustim, da more prosto skakati po svoji volji.  Ha — tudi misel jo komaj dohiteva, tako naglo brzi z okna na mizo, pa na stoi in na tla. V hipu plane spet po meni, pa se mi vspenja po obleki kakor v gozdu po smreki. Zdaj mi prašne na ramo, živahno se oglasi njen »muk«, pa mi skoči ua vrh glave in zbrzi spet po hrbtu nizdol, še preden skoraj začutim, kje^J se je ravnokar mudila.                                                                          ^M
Pred par dnevi sem pa čisto pozabil, da skaklja veverica po meni;^| Stopil sem na prosto in se  pogovarjal  s cerkvenikom.   Ko sem se paj^f spomnil nanjo, jc že brzela po dvorišču in — naprej pod Bajdrov kozolecf Trije smo stekii za njo, klicali jo, lovili jo — veverica je pa drvila okoli
vrta, skakala po rži-------izkratka povsodi tam, kjer je ni bilo treba,
samo v našo bližino je ni bilo. Sam sem biJ že nevoljen in jezen; pustil aem to brezuspešno tekanje za njo in bil prepričan, da je nikoli več ne vidim v kletki.
Pripoznati pa moram, da mi je bilo nekoliko hudo za njo. Ljubke živalce sem se privadil. V tako samotnem kraju, koder bivam, pride člo-veku vse prav, da se včasih malo razvedri. No, in sedajl — Kaj sem hotel? Veverica je šla, kletka je bila prazna-------
V tem je pa pritekel po poti Fortunčev Janezek in zvedel od Baj-drovega Lovrenca, kaj se je zgodilo. Takoj sta pričela oba z našo Zinko loviti veverico.
Živalca se je bila v deževni rosi po travi premočila. Vsa mokra je priskakala pod Bajdrov kozolec ter ondi, mrazu trepetaje, čepeia, stis-njena v klopčič. Prvi sc je je lotit Lovrenc s klobukom. Prav počasi in previdno ga je spuščal vedno nižje in nižje .,. in hop! Ko je padel klobuk na tla, je pa smuknila veverica dalje — pod Janezkov klobuk, ki je čakal na drugi strani.
»Jo že imam! Jo že imam!« je vriskal ves vesel Janezek in trdno pritiskal klobuku krajce k tlom, da mu poredna živalca ne uide izpod klobuka.
»Čaj no, primi jo z roko!« ga oppmni Lovrenc. Janezek ga uboga, lahuo dvigne krajec in počasi, počasi leze z roko spodaj, da živalco pre-vidno prime. Toda!
»Asa!« vzkliknc obupno, suDkoma potegne roko izpod klobuka in, otresaje krvavečo roko, skače po eni nogi semintja. Naglo vtaknc prst v usta, obriše ga ob hlačoico, pa zopet pritisne klobuk k tlom, da mu veverica nc uide.
Počasi smo jo vcndarle spravili v kletko. Prav vescli smo bi!i vsi. Janezek, da jo je srečno ujel, naši domači pa, ker so jo zopet dobili; najbolj menda pa veverica sama, ker je bila spet na gorkem. Takoj se je lotila z vso vnemo mleka in kruha ter se potem zavila v svoji škailici v volnene ostanke nogavic ter zaspala ...
»Janezek in Lovrcnc, sem pojdita,« sem ju poklical in ju peljal k domači češnji. »Tu-le gori splezajta in naberita si češenj.a
Stran 14S                                  VR TEC             ______            LetoJ9
Ej, ali sta bila naglo gori! To sta si hitela polniti usta s temno-črnimi hrustavkami in potem še klobuke! Nosek, lica in prej snežno-beli zobje so se izpreminjali vsakemu v raznih izpremenih od rdečega v modro in črno. .. Pa kaj! ČeŠnje so le Češnje — in takih ni po vscm Koprivniku, kakor so naše.
A doma? Poglejte na sliki Janezka! Ponuja jih svoji sestrici — pa kako! Revica mora po trikrat včasih ziniti iri zastonj požreti sline — in šc Ie v četrto se je porednež usmili in ji potisne eno ali pa dve v drobna usteca — pa phčenja Uko zopet iznova. Pa recite, da ni navit, U Fortunčev Janezek!