154 ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 » 1996 » 1(102) 
naravnimi območji, za katera je avstrijska statistika po letu 1869 objavljala podatke. Ta naravna območja so bila manjša 
od dežel. V celoti so le štiri prešla v Slovenijo: Dolenjska, Notranjska, Alpsko in Predalpsko območje Goriške in 
Gradiške; Spodnja Štajerska z 99,70% območij in Gorenjska z 98,58% območij. Od ostalih je upošteval alikvoten del 
pridelka glede na delež neke nekdanje avstrijske statistične enote, kije prišla v Slovenijo. Sreča v nesreči je bila torej v 
tem, da je kar 84,57% območij našega današnjega ozemlja bilo v 6 naravnih območjih. Za ogrski del slovenskega 
ozemlja, kjer so objavljali podatke po županijah, je enak postopek izvedel glede na njihovo nekdanje ozemlje, ki je 
danes v Sloveniji. Glede na ozemlje, ki je po I. svetovni vojni pripadlo Italiji, pa te metode zaradi velikih italijanskih 
statističnih enot in značilnosti slovenskega obmejnega ozemlja ni mogel uporabiti, ampak seje oprl na podatke Catastro 
agrario za 1929. leto, ki ima podatke po upravnih občinah, in nato izvedel kartografsko metodo sinhronega snemanja 
kart različnih meril, »naše« dele naravnih območij in občin pa ugotovil z ročnim planimetriranjem. Nato je izvedel 
ustrezna preračunavanja. Dosegel je neverjetno natančnost. Razlika površine Slovenije med stanjem 31. 12. 1969 in 
Mačkovim izračunom za isto ozemlje Avstro-Ogrske je namreč 0,01%. Podatkom za posamezna leta so dodana še 
povprečja za večinoma petletna obdobja Stare merske enote je prevedel v nove oziroma preračunal v metrske stote. 
Tabele so opremljene še z grafikoni in zelo kratkimi komentarji. 
Tabele so izredno zgovorne. Za primer vzemimo najprej pšenico. V obdobju 1869-1939 je bilo z njo posajeno 
največ ha v letu 1927, absolutno so je pridelali največ leta 1925, glede na ha 1913, najbolje pa je rodila v letih 1911 -
1913. S krompirjem je bilo zasajenih največ površin 1938. leta, absolutno največ so ga pridelali 1929., na ha 1907, 
najbolj je obrodil v letih 1906-1910. Z vinsko trto je bilo zasajenih največ površin 1906. leta, absolutno največ vina so 
pridelali 1908., največ pridelka na haje bilo istega leta, količinsko najboljše vinske letine pa so bile v letih 1921 - 1925. 
Na previdnost pri prebiranju statističnih podatkov najbolj opozarja avtorjeva pogojna ugotovitev, da trma uš, ki so jo 
ugotovili pri nas po letu 1880 »ni povzročila takega opustošenja vinogradov kot kažejo drugi viri«. Za primer samo 
navedimo, da je to v nasprotju s konkretnimi podatki, ki jih navaja Andrej Dular za Adlešiče.2 Strinjati se moramo z 
Jožetom Mačkom, da so za popolnejše razumevanje zbranih statističnih podatkov potrebne še dodatne študije. 
Običajno poročila o tovrstnih knjigah zaključimo s trditvijo, da pomenijo velik prispevek k naši gospodarski 
zgodovini. Tega ni mogoče zanikati. Opozoriti pa vseeno moramo, da ima pridelovanje hrane še številne druge 
implikacije. Spomnimo se samo posledic krompirjeve bolezni na izbruh, potek in oblike revolucije 1848 v Evropi! 
Vsekakor se velja zavedati, da so dejstva, ki jih ponuja knjiga Jožeta Mačka o kmetijski rastlinski pridelavi v Sloveniji 
v letih 1869-1939, vplivala na celokupno življenje naših prednikov v tem obdobju. 
S t a n e G r a n d a 
Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). 
Ljubljana : SAZU, razred za zgodovinske in družbene vede, 1995. 382 strani. (Razprave; 17) 
Slovenci in država, zbornik prispevkov z znanstvenega posveta v novembru 1994. leta, je izšel več kakor leto 
dni pozneje. Še dalj pa so trajale priprave za posvet. Pobuda zanj je zrasla v razredu za zgodovinske in družbene vede, 
sprožil jo je akademik Pleterski. Že od vsega začetka seje pokazalo, daje k projektu nujno pritegniti še druge ustanove, 
posebej zavoljo tega, da bi se zagotovila vsebinska plat posveta. Pripravljalni odbor so nato sestavljali predstavniki I. 
razreda SAZU, Slovenske matice, Filozofske fakultete in Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki so nato dale 
večino referentov. Z delom tako sestavljenega pripravljalnega odbora se je zamisel »obravnavati realne pojave v 
zgodovini državnosti pri Slovencih« vse bolj bogatila, konceptualno dopolnjevala in dobila vsebino, kakor jo je v 
uvodni besedi nakazal predsednik odbora pokojni akad. prof. dr. Bogo Grafenauer. Program posveta je vseboval široko 
zgodovinsko in pravnosociološko problematiko, ki je pokrivala zastavljeno temo Slovenci in država. Zajel je obdobje 
od najstarejše slovanske državne tvorbe na slovenskem naselitvenem prostoru v zgodnjem srednjem veku, t.i. 
Karantanije, pa do plebiscita 23. decembra 1990. leta ki gaje akad. Grafenauer kratko, a vsebinsko vseobsegajoče 
označil za sintezo slovenske politične volje za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Zakaj sta se posvet in z 
njim tudi zbornik zaključila s tem dogodkom, je stvar, ki je tu ne gre posebej osvetliti; poudariti je le, da je obravnava 
poplebiscitnega obdobja nastajanja samostojne Slovenije dolg že več ali manj predvidenega novega posveta. 
Poleg nagovora predsednika SAZU akademika dr. Franca Bernika in uvodne besede predsednika 
pripravljalnega odbora akad. Grafenauerja, v kateri je prikazal konceptualno linijo posveta, je v zborniku objavljenih 39 
od 43 prispevkov. Štirje na posvetu prebrani referati (P. Vodopivec, Dežela, narod, domovina in Slovenci v 19. stoletju; 
J. Šumrada, Ilirske province; F. Kralj, Oblikovanje meja škofij na Slovenskem in J. Stergar, Položaj zamejskih 
Slovencev po določitvi državnih meja 1947 oz. 1955 v dejavnosti republike Slovenije in jugoslovanske federacije) v 
zbornik niso vključeni, ker jih avtorji zavoljo preobremenjenosti niso pripravili za tisk. Poleg 21 referatov iz ustanov, 
zastopanih v pripravljalnem odboru, 18 prispevkov avtorjev iz drugih institucij oz. različnih znanstvenih strok, sta dve 
razpravi prispevala tudi ameriška rojaka Carole Rogel (Problem slovenske nacionalnosti v evropskem okviru pred letom 
2 Andrej Dular, Pij kume moj dragi! Novo mesto, 1994, str. 168. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 155 
1914: evropska in ameriška perspektiva) in prof. dr. Bogdan Novak (Geneza slovenske državne ideje med emigracijo). 
S tem je bil v precejšnji meri dosežen multidisciplinarni pristop k obravnavani problematiki. 
Knjiga v celoti sledi trem temeljnim vsebinskim sklopom na zgodovinski razvojni poti k državni samostojnosti 
in naciji: nastajanju ljudske skupnosti, ozemeljske povezanosti in etnične zavesti; nastajanju in dozorevanju slovenskega 
naroda s temeljnim političnim in narodnim programom Zedinjene Slovenije od revolucionarnega leta 1848 do razpada 
dualistične habsburške monarhije; ter končno uveljavljanju slovenske državnosti in preraščanju v nacijo med obema 
vojnama in nato po 1945. letu. 
Težišče posveta in s tem zbornika je prav na tem tretjem sklopu, t j . obdobju, koje slovenska narodna volja po 
samoodločbi prihajala do izraza v novih državah, ki so nastajale po 29. oktobru 1918 in v katerih so Slovenci večinsko 
živeli (Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Kraljevina Jugoslavija, v 
nastajajoči slovenski državnosti med NOB in nato kot federalni enoti v socialistični Jugoslaviji), pa vse do skoraj 
enodušno izražene državno-politične volje na plebiscitu v decembru 1990. leta. Tej problematiki je posvečeno kar 29 
referatov oz. prispevkov, ki so, če ne vsestransko pa v vseh poglavitnih razvojnih linijah in komponentah, osvetlili 
realno nastajanje samostojne slovenske države in prehajanje v nacijo. Temu odgovarja tudi več kakor dvetretjinski obseg 
zbornika. 
Pri tem seveda ni bilo zanemarjeno starejše obdobje zgodovine držav, ki so vključevale slovensko ozemlje. 
Poudarjena je bila vloga Karantanije, najstarejše slovanske države, ki je s svojo zgodovinsko mitologijo poleg drugih 
pojavov vplivala na izoblikovanje slovenskega naroda. Nič manj ni bil poudarjen tudi pomen formiranja dežel, njihovo 
povezovanje pod Habsburžani in večinsko vključevanje v tvorbo Notranje Avstrije ter v nastajajočo habsburško 
monarhijo. V zvezi s tem in oceno državne tvorbe Svetega rimskega cesarstva, ki je Slovence stoletja dolgo vključevala 
v svojem okviru, je značilna ugotovitev referenta: »Na Slovenskem še danes prevladujejo predstave, ki so nastale iz 
projekcije pojmov 19. stoletja na tisočletje pred njim.« (Gre predvsem za mišljenje, da smo živeli pod »tujimi« 
državami.) »Taka projekcija je zmotna. Kakor hitro smo se ji skušali vsaj delno odreči, sta se država in dežela na 
Slovenskem začeli kazati v drugačni luči, ki se je bo treba šele privaditi«. 
Narodno politično gibanje po letu 1848 pa je kljub različnim nihanjem ohranjalo program Zedinjene Slovenije 
in iskalo razne državnostne rešitve znotraj habsburške monarhije. Na prehodu v 20. stoletje je porasla in se uveljavljala 
jugoslovanska ideja, zlasti v deklaracijskem gibanju, kar je vplivalo na nastanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 
ter nato, tudi kot posledica zunanjih vojaških pritiskov, na njeno vključitev 1. decembra 1918 v Kraljevino Srbov, 
Hrvatov in Slovencev. 
V knjigi so sicer posamezne vrzeli, ne samo, da v njej niso objavljeni že omenjeni na posvetu prebrani referati 
in da organizatorjem ni uspelo pridobiti predvidenega referenta za oris revolucionarnega režima po letu 1945 in 
problematike slovenske republike v sklopu federacije. Tako npr. je izpadla reformacija kot element rasti slovenske 
etnične zavesti pa tudi kot faktor hkrati s sočasnim gospodarstvom pri povezovanju dežel, s čemer bi prišla vloga in 
pomen Notranje Avstrije še bolj do izraza. Vendar sta posvet in zbornik uresničila cilje projekta. Knjiga je zajela vse 
bistvene realne pojave v zgodovini državnosti na Slovenskem, prinaša mnogo novega, daje nove poudarke in bolj 
izčiščene poglede na obravnavano problematiko ter prikazuje, glede na prejšnje stanje v zgodovinopisju, njeno 
resničnejšo podobo. Odgovarja na problem boja malega »nezgodovinskega« naroda za samostojno državo v času, ko 
starim, zgodovinskim in velikim evropskim nacijam ta proces, kljub temeljnemu načelu o samoodločbi in pravici 
vsakega naroda do lastne države, ni več po godu. Poleg pravice je bila v tem procesu potrebna še politična moč, kije 
Slovenija sama seveda ni imela. Toda v osamosvojitvenih prizadevanjih si je znala pridobiti dejavnike politične moči 
izven sebe in ti so ji pripomogli k uresniičitvi nacionalnih teženj. 
Knjiga vsebuje pravzaprav zgodbo malega naroda na njegovi poti od ljudstva prek naroda do nacije, zgodbo o 
njegovem boju za suverene pravice, za osamosvojitev in državno samostojnost. 
F e r d o G e s t r i n 
J a n k o P l e t e r s k i , Senca Ajdovskega Gradca. O slovenskih izbirah v razklani Evropi. Ljubljana : 
Samozaložba, 1993. 
Pred tremi leti je v samozaložbi in nakladi komaj 800 izvodov izšla ena najbolj vznemirljivih knjig, kar jih je 
v zadnjem času produciralo naše zgodovinopisje. Pod naslovom »Senca Ajdovskega Gradca«, ki se očitno navezuje na 
spopad med poganskimi in krščanskimi Slovenci, o katerem govori Prešeren v Uvodu h Krstu pri Savici, je Janko 
Pleterski zbral trinajst člankov, predavanj in intervjujev, v katerih seje v letih osvoboditve in osamosvojitve soočal z 
najbolj perečim problemom naše sodobne zgodovine, s problemom razkola med slovenskim odporništvom in 
kolaboracionizmom v času druge svetovne vojne. Na začetku svojega razmišljanja Pleterski odklanja za to dogajanje 
oznako državljanska vojna, češ da je za ta pojem bistven »konflikt med državljani iste države v sporu za isto pravico do 
suverenosti«. Za tiste meščanske in katoliške sile, ki so se od leta 1941 dalje povezale v boju proti OF z italijanskimi 
in nemškimi okupatorji, pa ni mogoče reči, da so se borile za suverenost slovenskega naroda, saj niso mogle ignorirati, 
kakšna bi bila njegova usoda, ko bi zmagale sile Osi. V teh letih sicer nihče ni poznal dnevnika italijanskega zunanjega