Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Dolnja Lendava, 9. februara 1936.
Štev. 6.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na skupni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati še mora bar mesečno naprej.
Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali' oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi.
Popüst po dogovori.
Rous Matija:			
Kmečko nasledstvo.
Pravno, to je po zakoni, mamo dnes v glavnom dve vrsti zemliške lastnine: ali je poglavar drüžine sam lastnik zemle i lejko ž njov razpolaga, jo zaduži i oda, ne da bi pitao za dovolenje svoje drüžine. To je individualna, osebna zemliška lastnina. Ali pa je lastnik zemle vsa drüžina. Poglavar drüžine je nemre odati, niti jo zadužiti, če to ne dovolijo vsi člani drüžine. To je kolektlvna, sküpna zemliška lastnina.
I. Individualna zemliška lastnina.
Na podlagi individualne zemliške lastnine je zakonodajstvo razdeljeno v dve smeri : edno zakonodajstvo je izdelano na podlagi rimskoga prava, a drügo na podlagi nemškoga prava.
a) Individualna zemliška lastnina na podlagi rimskoga prava.
Kakti odpor proti cehom, šteri so v srednjem veki uravnavali vse gospodarstvo, šteri so določali število majstrov v razni obrtaj, kelko izdelkov lejko obrtnik izdela i gde mora te svoje izdelke odavati; nadale kakti odpor proti grofom i veleposestnikom, šteri so bili lastniki skoro vse zemle, se je v 19 stoletji nastavo v gospodarstvi novi navuk, šteroga zovemo gospodarski liberalizem. Liberalizem je zahtevao popolno gospodarsko svobodo, svobodo obrti, trgovine, i tekmovanja, Vsakši je v gospodarstvi lehko delao, ka je šteo. Vsakši je lehko postao obrtnik i trgovec, ar je liberalizem odpravo cehe, šteri so prle določali število majstrov. Liberalizem je prineseo tüdi zemliško odvezo. Kmetje so postanoli sami lastniki zemle, štero so obdelavali. Do 1848 l. je kmet ne bio lastnik zemle, nego samo upraviteo i drüžinski gospodar, šteri je čuvao dom i zemlo izročao svojim naslednikom. Zemlo je ne smeo svobodno odavati i razdeliti. Živo je na njoj od roda do roda i bio zvezan ž njov. Gospodarski liberalizem pa je napravo kmeta za neomejenega lastnika zemle, a zemlo je napravo za individualno lastnino, za navadno premičnino, ki se lehko oda i razdeli. Zemla je postanola predmet trgovine kak drügi industrijski izdelki. Pitanje nasledstva zemle, štero je zdaj postalo važno, je liberalizem tak rešo, da je obči državljanski zakonik bio izdelan na podlagi rimskoga prava, po šterom se je vse premično i nepremično imanje starišov razdelilo na telko delov, kelko je bilo dece i to ne samo po vrednosti, nego tüdi v naravi. Tak se po očinoj smrti vse imanje, grünt, njive, ograd i vse premičnine razdeli na telko delov, kelko je dece. Vsakše dete dobi vednaki del.
Te način nasledstva ma svoje dobre i slabe strani. Dobre strani so v glavnom sledeče : Vsakše dete dobi svoj del. Čiravno je te deo mali, itak
je njegov. Marlivo dela, da kem več pripovle na toj svojoj zemli. Ne je odvisen od nikoga. Lehko se zaduži, če vidi, ka je potrebno, lehko zemlo oda si indri več küpi. S svojov drüžinov žive siromaško, a itak zadovolno na svojoj zemli.
A vnoge so tüdi slabe strani toga načina nasledstva.
1. Zemla se deli na vnogo mali delov i s tem se mnogo menje pridela. Poglednimo n. pr. ednoga kmeta, ki ma hižo i 4 krave, s šterimi lehko vse delo opravi. Te kmet ma 5 dece. Po njegovoj smrti se imanje razdeli na 5 delov. Vsakši sin, kda se oženi, potrebüje hišo. Potrebüje tüdi bar 2 kravi, da lehko opravla delo. Vsakši potrebüje plüg, brano i orodje. Prle je bila na imanji edna hiša, 4 krave, eden plüg i brana, zdaj pa je na tom razdeljenom imanji 5 hiš, 10 krav, 5 plügov i bran. I kelko odide penez v te nove hiše, orodja, kelko več krave pojejo. Jasno je, ka vsej tej pet vertov menje dobi čistoga pova z zemle, kak pa če bi vsej 5 bilo sküpno s svojimi drüžinami pri ednoj hiši.
2.	Poznam slučaj, kde je edna drüžina ednoga sina duga leta hranila i skrbela za umobolno mater. Kelko je bilo ž njimi nevole, skrbi i stroškov, to samo ta drüžina lehko pove. A po materinoj smrti so drügi sinovi, šteri so jo prle niti gledat ne prišli, zahtevali vednaki deo materinoga imanja kak on, ki je hrano i skrbo duga leta za njo. Vsakši vidi velko krivico, ki jo je pretrpo te sin. Pitanje je, ali je pravično, da na priliko hči, štera se je oženila i je že mogoče 20 do 30 let nikaj ne delala na očinom imanji, po njegovoj smrti terja ravno takši deo, kak sin, šteri se je 20 let mantrao na očinoj zemli i s svojimi žüli povekšao očino vrednost.
Po občem državljanskom zakoniki ma na to pravico, če je oča s testamentom ne inači odločo.
3. Te način nasledstva povzroči tüdi razmetanost zemle. Kmet ma n. pr. 10 plügov zemle i to v 20 pa ešče več mestaj. Za obdelavanje teh malih delov trbe dosta več časa, kak če se zemla nahaja sküpno v vekših falataj. Ta razmetanost zemle zahteva tüdi vnogo mej. Znamo pa, da na meji nikaj ne zraste i da malo zraste v razgonji poleg meje. Gotovo je, da meja zavzeme bar pou metra zemle v širino, štera se nemre obdelati. Pri dnešnjem pomenjkanji zemle je to velki kvar.
4. Na tej mali falačkaj zemle se nemre napredno gospodariti. Po neprestanoj delitvi dobi vsakši tak malo, da se njemi ne splača nikši stroj. Včasi dobi vsakše dete tak malo zemle, da ga nemre preživlati. Poglavar drüžine te navadno odide v tüjino, da si kaj prislüži i povekša svoje imanje, zemlo pa doma obdelüjejo mladoletna deca
i žena. Te način razkosavanje zemle rodi kmečke proletarce, sirmake, šteri so ne tovarniški delavci niti poledelci.
b) Med najvažnejše zakonske uredbe proti tem slabim posledicam, štere prinese te način nasledstva, spada nemški način nasledstva, tak zvani „linerbeurecht“.
Po vsoj nemškoj državi i trüdi v vnogih drügih državaj je v navadi „linerbeurecht“, po šterom samo edno dete podedüje zemlo. Po očinoj smrti eden sin, šteroga oča določi, prevzeme vse imanje nerazdeljeno, a bratom i sestram izplača delež, šteri ne znaša telko, kak bi znašala vrednost dela, šteroga bi dobo, če bi se imanje razdelilo na vednake dele med deco. Kda sin, šteri prevzeme očino imanje, izplača vse brate i sestre, te postane edini lastnik celoga očinoga imanja i to imanje znova dobi eden njegov sin nerazdeljeno. Te način nasledstva je pri nas samo v nešternih krajaj v narodi.
Zagovorniki toga načina nasledstva povdarjajo sledeče dobre strani:
1. Vse imanje ostane skoz duga leta nerazdeljeno. Vrednost zemle vsikdar raste, ar vsakši gospodar pobouša to svojo zemlo, Močvirja izsüši, dnike zavozi i brege poravna. Takše nerazdeljeno imanje je tüdi bole spodobno za napredno gospodarstvo. Gospodarski stroji se bole splačajo. Tüdi mej je menje.
2. Tistoga, šteri prevzeme imanje, navadno oča že naprej določi. Zato se te z veseljom posveti toj zemli. Od mlada se vči vsega, ka de potrebüvao kak bodoči gospodar. Tüdi gospodarske šole lehko zvrši, ar zna, da ga doma čaka gospodarstvo, štero zahteva dosta znanja. Drüga deca že vnaprej znajo, ka nedo gospodarje na toj zemli, zato se že za mlada odločijo za drüge poklice. Edni se primejo obrti, drügi ido v drüge šole. Vsa ta deca majo pravico, da se šolajo z očinoga imanja, samo ti stroški šolanja ne smejo biti prevelki. I tak postanejo tej kmečki sinovi dobri obrtniki, trgovci, industrijski delavci itd. i se vsi pošteno preživlajo.
Istina, lepo je gledati velka posestva, kak so na priliko pri nas ná Štajerskom, gde je tüdi v narodi te način nasledstva. Liki, če malo bole premislimo, vidimo, da te način ma vnogo več slabih, nego dobri strani.
1. V prvoj vrsti je nepravično, ka edno dete dobi vse očino imanje, drügoj deci pa se izplača samo kakši mali deo.
2. Dnesden je nemogoče, da bi lehko eden sin v penezaj izplačao drüge brate i sestre, ar penez kmet nema. Na posodo je tüdi ne dobi. Pa če bi je tüdi dobo, bi se mogeo tak zadužiti, da bi se žmetno izkopao iz dugov.
(Dale.)
Zlata rosa.
Samo mala deca verje, ka sta si brata sreča i bogatstvo.
Poznamo kraje v našoj širšoj domovini, v Dravskoj banovini, šteri so duga desetletja meli den za dnevom zlato roso. Moški so hodili po sveti, — edni so odavali cukerčke, drügi štofe, tretji so tržili z jüžnim sadom, — meli so drüžine, od štere so trije moški hodili od hiše do hiše i odavali rešeta, žlice, leseno robo. Ti mali tržci so nabirali den za dnevom zlato roso i jo nosili v obliki punih bankašov na dom. Na kratko povedano kšeftarija je dobro plačala, doma je raslo bogastvo. Zlata rosa je prinašala k hiši peneze, srebro i zlato, ali vse kaže : v kakšoj meri je naraslo bogatstvo, gospodarska moč doma, v takšoj meri je bežala sreča izpod domače strehe.
Zakaj ?
Moški, šteri so letali za lejkim zaslüžkom, so se pokvarili do dna srca. Naj najmre nišče ne misli, ka je trštvo od hiše do hiše lejko opravilo. Ne. Sramežlivi človek s takšov küpčijov težko spravi vküper na den kakši dinarček. Mislimo samo na — tüdi v Slovenskoj krajini poznane rešetare. Komaj stopi na dvorišče, se že zakadi v njega domači pes, ga oblaja na vse strani, najrajši bi ga slekeo. Če je mož boječ, se vrti okoli svojega težkoga tovora, maha, mlati s palicov, samo da bi se obrano napadalca. I domači? Oni se smejejo, prestrašeni rešetar je na dvorišči najfalejši cirkus. Nikaj ne košta. Ta stalna borba s psi spremeni večino takših preküpčevalcov v — sirovine. V palico si zatakne dugi cvek, s tem se brani: nevsmileno se brani. Če ga ne vidijo domači, nevsmileno porine z železom okovano palico psovi med rebra. Ali: psovi nastavi med latami ograje nabrüšeni nož, naj ga grize.
... Pravimo, ka je srečno prišeo preküpčevalec do dver. Mislite, ka je že na varnom? Ne, ve so največkrat dveri zaklenjena. Potrta ednok, dvakrat, desetkrat i samo te njemi odpre odlüdna domača dekla dveri. Mislite, ka ga püsti prek domačega praga ? Ne. Sirovo njemi vrže pod nos : „Nikaj ne küpimo, beži dale!“ Tak misli i tak pravi dekla, naš tržec pa ma drüge misli. On ma blago, štero pritiska na pleča, ma bankaš, šteri bi rad obimao srebro, drobiž. Tržec se ne da zlepa pregnati. Nego porine v odprtino, če je potrebno, pritisne tüdi na dveri i stopi v sobo. Vse ga začüdeno, skoro neprijatelsko gleda. Če je količkaj pameten, lejko sprevidi, ka ga nišče ne mara, ka ga majo za vsiljavca. Naš domači tržec to vse vtekne v žep, smeje se i misli: delajte, kaj vam je vola, samo da jaz nekaj zaslüžim. Boj na dvorišči s psom ga je že potisno na pot, po šteroj hodijo nevsmileni lüdje, neprijazen sprejem v hiši pa ga goni med — nesramne. Vsem ponavla, ka nikaj ne nücajo, ka nikaj ne küpijo. To našega tržca ne gene. On nesramno razklada svoje blago, je hvali, ponüja, če je potrebno tüdi laže, samo, ka bi nekaj odao, ka bi nekaj zaslüžo.
Včasih se zgodi, ka zablodi takši kšeftar med dobrosrčne lüdi, šteri njemi verjejo. Lepi sprejem ga ne gene, on je že topi za takše cvetke človeče düše. Dobroto spremeni v hasek sebi i v škodo domačim. Nikaj, ali malavedno blago njim da za velko plačilo. Kda drügod pride, mislite, ka se ogne te hiže? Bog ne daj: Vajen nasilnoga, dostakrat nesramnoga nastopa : laže. Zataji, ka je bio že kda sveta v toj hiši i ga nikaj ne moti, če njemi ne verjejo. Greh se drži skoro vsakoga dinarčka, šteri se skrije v njegovoj žepki, ali dinarčki se itak nabirajo i napunijo bankaš.
Po küpčijskoj poti se vrne takši človek na dom.
Doma ga čaka zemla, tam ga čaka štala, v štali živina.
Vse to je za kšeftara — tüje. Delo na poli, v štali, okoli živine se ne opravi brez potrplenja. Tam sirovi nastop, nesramnost, laž, prazna prisega ne opravijo dosta. Kšeftar pa je vajen takšega dela. Pole, hlev, živino prepusti domačim, največkrat ženi, nedorasloj dečici. Delao ne bi, ali palera bi že špilao vsakokrat. I Bog ne daj, ka bi njemi žena kaj proti povedala. Tak ravna ž njov, kak z zaprekami na tihinskom dvorišči, je prava sirovina. Deteti nešče, ne more, odvado se je dete. Kam bi se dao, da bi skrajšao čas? V domačo oštarijo. Tam je lüšno... Tam so že drügi, njemi spodobni ptiči, s temi ma velko prijatelstvo, tem razlaga svoje junaštvo.
„Tak sem babo namlato ...“ pripovedavle eden pri punoj kupici. Drügi pa misli: „Tak bom jo tüdi jaz namlato ...“ Da, mamo kraje v našoj banovini, ge je junaštvo, če mož nabije, namlati ženo, dečico, celo drüžino. Tak daleč spravi lüdi letanje za zlatov rosov, za bogatstvom.
Nikelko mesecov že prebije takši moški doma, ali dale ne strpi. Žene ga pokvarjena krv v tüjino. Vsaka nova pot ga samo kvari, sirovost njegove düše i srca samo laste: sreča pa beži ... beži... Znamo za takše hiše, kama se niti ne vrne,
... Lepše je tam, ge izostane zlata rosa.
Kmet na Štajerskom ne hodi ta po sveti. Doma orje, seja, kopa, dvori živini v štali, skrbi za gorice. Okoli njega se gible, dete na svoj način vekša ali menša čupora dečice, Doma
opravla delo Vertinja. Vsikdar so eden drugomi pred očmi, pomagajo si, lübijo se. Bankaš je ne pun, to je istina, ali drüžina je kak lepi venec iz dišečih rož, trdno stoji mož pri ženi, oča i mati poleg svoje male dečice, dečica lübi stariše, rada pomaga pri deli. „Zlate rose“ ne pri takšoj kmetskoj hiši, ali joča, svaje, popivanja, sirovoga preklinjanja tüdi ne.
Ništerni mislijo: mati sreče je pehez, bogatstvo. Motijo se. Mati sreče je zavest dobro opravlenoga dela, posebno te, če je bilo to delo opravleno z lübečim srcom. Če oča zato dela, ar lübi drüžinico, šteri je te voditeo, če dečica tüdi dete srečna i vesela, ar lübi očo i mater, ar bi rada pomagate skrbnomi ajteki, te je sreča doma, te je boži blagoslov pod domačov strehov. Zlata rosa je dostakrat stena, štera spomori nežne cvetlice sreče i lübezni.
2
N O V I N E
9. februara 1936.
NEDELA
prva predpostna.
Berilo iz pisma svetoga apoštola Pavla Korinčanom. Bratje ! Ali ne vete, da tisti, ki v drkališči bežijo, vsi bežijo pa samo eden dobi nagrado? Tak bežite, da jo dosegnete. Vsakši pa, šteri tekmüje, se zdržüje vsega: oni, da sprimejo minlivi venec, mi pa neminlivoga. Jaz teda tak bežim, ne kak na slepo; se tak borim, ne kak bi mahao po zraki; nego Zatirani svoje telo i ga devlem v robstvo, da gda evangelij oznanim drügim, sam ne bi bio zavrženi. Neščem najmre, bratje, da vi nebi znali, da so bili naši očevje vsi pod oblakom i so šli vsi skoz morje i so bili vsi na Mozeša krščeni v oblaki i morji; da so vsi jeli isto dühovno jed i vsi pili isto dühovno pijačo; pili so najmre iz dühovne pečine, ki jih je sprevajala, pečina pa je bio Kristuš. Ali večina od njih Bogi ne bila po voli.
Evangelij (Mataj 20). Tisti čas je Jezuš povedao vučenikom to priliko : Nebesko kralestvo je spodobno hišnomi gospodari, ki je šo zajtra zaran najemat delavce za svoje gorice. Pogodo se je z delavci po denari na den i jih poslao v gorice. I šo je vö okoli tretje vöre i vido drűge na trgi stati brez dela. Tüdi tem je pravo : .Idite šče vi v gorice, i ka bo prav, vam dam.“ I so šli. Okoli šeste i devete vöre je pali šo i včino ravnotak. Gda je šo okoli edenajste, je najšeo drüge, da so postaplali, i jim je pravo : „Ka stojite tü ves den brez dela ?“ Odgovorijo njemi : „Nišče nas ne pogodo.“ Pravi jim : „Idite tűdi vi v gorice !“ Gda se je pa zvečerilo, pravi gospodar goric svojemi oskrbniki : „Pozovi delavce i jim daj plačilo, začenši od poslednjih do prvih !“ Pristopili so teda tisti, ki so prišli okoli edenajste vöre, i dobili so vsakši po denari. Gda so prišli prvi, so mislili, da dobijo več; pa tüdi tej so sprijali vsakši po denari. I gda so sprijali, so začnoli mrmrati nad hišnim gospodarom i so pravili : „Le tej poslednji so delali edno vöro, pa si jih zvednačo z nami, ki smo prenašali žmečavo dneva i vročino.“ On je pa odgovoro ednomi od njih : „Prijateo, ne delam ti krivice ; ali si se ne po denarih z menov pogodo ? Vzemi, ka je tvoje i idi ! Ščem pa tüdi poslednjim dati kak tebi. Ali ne smem včiniti s svojim, ka ščem ? Ali je tvoje oko hüdobno, ar sem jaz dober ?“ Tak bodo poslednji prvi i prvi poslednji. Zakaj dosta je pozvanih, a malo odebranih.
*
„Ite tüdi vi v moje gorice pa vam
bom dao kelko vam bo šlo.“
Delavci, od šterih nam guči sv. Evangelij, so dobili obečano plačilo. Verno so slüžili svojemi gospodari, zato njim je vse dao. Te pošteni gospodar je Bog, ki je svojim slüžabnikom obečao obilno plačilo pa jo tüdi šče dati. Falaček krüha lačnomi, kupica vode žednomi, to so male reči, pa itak ne ostanejo brezi plačila. Sam Bog nam je to povedao. On je pa istinski. Če za dobrim tvojim delom ne pride plačilo včasik, potrpi nekelko časa. Vidiš, ka so tüdi evangelski delavci do večera čakali na svoje plačilo. Te večer za tebe pride, gda se ti odprejo vrata večnosti. Ne v tom živlenji, nego tam gori boš dobio pravo plačilo za breme i vročino dneva. Tü je komaj setva, tam de žetva.
Da boš pa Kristušovih oblüb vreden pa obečanoga plačila deležen, moreš rad i z veselim srcom prijeti za delo v njegovih goricaj. Či idemo v cerkev ali na delo, či molimo ali delamo, vse včinimo iz lübezni do Boga. Vej delamo za pridoče živlenje i Bog ne ostane dužen nikomi. Kelko se mantraš, ka svojo drüžino preživeš. Rano sunce te že na njivi najde i gda ide za gore, si ti ešče na deli. Noso si breme i vročino dneva pa či si pri tom bio vdani v božo volo, tüdi te, gda je ne vse tak obrodilo kak bi rad, veseli se hladnoga večera, ar hižni gospodar že deli obilno plačilo. Pa ti siromaški rokodelec! Marlivo delaš od zore do ni raka, da maš velike žule na rokah. Či delaš z veseljom pa večkrat med dnevom misliš na svojega Stvarnika, ki ti je dao zdrave roke i moč za delo, tüdi za tebe pride hladen večer živlenja, da si odpočiješ pa dobiš zaslüženo plačilo. Pa vidva, bogaboječi hlapec i dekla ! Celi den se ubijaš i z velikim trüdom si slüžiš svoj krühek, pa si itak veseli in se izročaš Tistomi, ki tüdi na drobne ftičice pod nebom i na rožice na travniki ne pozabi. Ka naj povem tebi, bogaboječa in sramežliva deklica ? Zavolo svoje pobožnosti i nedužnosti znabiti od drügih dekeo trpiš zasramovanje, pa si ven-
dar vesela i vdana v volo božo. Glej, skoro pride Jezus, tvoj zaročnik, pa ti prinese deviško korono, štera nigdar ne ovejne.
Ostanimo verni i stanovitni v slüžbi do Boga. V denešnjem Evangelijumi vidimo, ka Bog ne gleda toliko na to, kak dugo što dela, niti na to, koliko napravi, nego na to, kak dela, či verno, vdano i stanovitno dela. Odvisno je od nas.
Dom, šola in učitelj.
V predzadnji številki „Novin“ smo obljubili, da bomo nadaljevali svoje razmišljevanje o vzgoji otrok in o vzgojnih sredstvih. Iz prijaznosti g. urednika bomo danes govorili o drugin važnem vzgajališču — o šoli.
II. Šola.
Šola je drugi dom otroka. Zato moramo ta dom napraviti prijetnega, da se bo mlado bitje v novem krogu dobro počutilo, kjer bo učitelj nadomeščal roditelje. Otrok ne sme opaziti, da je prišel iz domačega veselega kroga v drugi svet.
Kakor domača vzgoja, tako tudi šolska — seveda v večji meri — ima dvojni cilj : 1. da v otroku razvija in utrdi dobre lastnosti in zatre slabe in s tem usposobi mlado bitje za poznejše pošteno življenje; 2. da krepi njegovo telo. Kako se dosežeta ta dva cilja, je odvisno od učitelja — posameznika in od učiteljev, ki pridejo tukaj v poštev. Ne mislimo pa, da je današnja šola vsemogočna in da bi delala čudeže. Varali bi se ! Tudi pri šolski vzgoji obstojajo ovire, ki so deloma v učitelju samem, deloma pa stojijo izven njega. Tukaj ne bom našteval one pomanjkljivosti, ki so v učitelju, ker se jih ne more generalizirati, so pač individualni pojavi, ki spadajo v razsojo višjih šolskih oblastev. Veljati pa mora : Učitelj-vzgojitelj, kateremu je izročen tako drag zaklad, kakor je otrok, mora biti popoln človek, se mora zavedati svoje odgovornosti pred Bogom in človekom.
I. Kljub temu, da pri šolski vzgoji postopa dober učitelj po vzgojni metodi, vendar ne more doseči v popolni meri pravi cilj, ker ovirajo njegovo delo in spravljajo na stran pota vplivi, katerih bi se morala šola brezpogojno otresti. Mislimo samo na ono razpašeno razvado v naši državi, ko se je moral učitelj-vzgojitelj vpreči v voz kake politične skupine in postati nekak politikum. Taka dejanja so povzročala razpoloženja, ki ni so bila v hasek šolske vzgoje. Zato ne morem zadosti naglašati : Pustite učitelja pri miru, naj neovirano vrši svojo delo v korist naroda. Učitelj naj bo učitelj in naj se ne uporablja za kovanje političnega kapitala, kakor se je to dogajalo.
Zapreka, ki ovira tudi šolsko vzgojo, je, da morajo naše uboge občine vzdrževati šole, plačevati stanarino in dajati kurivo učiteljstvu, kar povzroča čisto razumljivo nerazpoloženje ljudstva do šolskega dela, sploh do šole. Ta zapreka bi se dala odstraniti, ako bi država prevzela te dajatve.
Slabo vpliva na vzgojo šolske mladine, da večina šol ne odgovarja ne pedagoškim in ne higijenskim zahtevam.
ӀӀ. Ovira dobre šolske vzgoje, katero zagrešijo starši, je ta, da se premalo brigajo za dober šolski obisk svojih otrok; pregostokrat zadržijo doma otroka brez vsakega važnejšega vzroka.
Ne malo slabo vpliva na šoloobveznega otroka tista splošna slaba razvada, da starši oz. odrasli v navzočnosti učenca razpravljajo o osebah,
ki so določene in imajo nalogo za vzgojo.
Za vzgojne uspehe, ki izvirajo iz nedostatkov, ki sem jih dosedaj naštel, nemore biti učiteljstvo odgovorno
III.	V veliki meri slabo vpliva na vzgojno delo to, da se učiteljstvo — ne vsi, ampak v precejšnjem številu— ne more — Vsaj pri nas v Slovenski krajini ne — uživeti v naše razmere, se ne more ustaliti. Uspeh teh gostih menjav je nedokončano vzgojno delo. Drugi taki vzrok, ki je tudi lokalnega značaja, je ta, da se mnogo učiteljev oz. učiteljic pri najmanjšem dopustu oz. počitnicah oddalji iz svoje vasi, s tem se pretrga oz. se niti ne more ustvariti tista zveza, ki je neobhodno potrebna pri šolski vzgoji.
IV. Omenil sem, da je sodelovanje vseh zvgojnih činiteljev neobhodno potrebno. To velja tudi za učitelja in kateheta, ki sta glavna faktorja pri izoblikovanju mlade duše. In kaj vidimo? Vsaki hodi svojo pot. Vzgojno delo teh dveh činiteljev bi trebalo spraviti na en tir, kar bi se dalo doseči z izmenjavo misli na za to sklicani anketi.
Ker ima dete pravico do srečnega življenja in ker sta dom in šola za to poklicana, da to tudi ustvarita, ne sme mu nobeden od njiju odreči to veliko dobroto. Da se to tudi doseže, je nujno potrebno složno sodelovanje med šolo in domom. Kako se to medsebojno podpiranje ustvari, je pač odvisno od dobre volje obeh. In ako se poglobimo v vzroke današnje vsesplošne duševne depresije, potem je treba hiteti, saj že bije dvanajsta ura.
Politični pregled.
Domači.
Premestitve vučitelstva, štere so bile v zadnjem časi v Belgradi podpisane, so močno razburile naše takzvane „napredne kroge“. Po ništernih krajaj ščejo tej gospodje lüdem dopovedati, da bo mela država velko škodo od toga, če bodo ništerni vučitelje premeščeni. Mi samo telko Znamo, da bi bilo jako potrebno i jako dobro, če bi se v našoj krajini ešče nikelko vučitelskih mest spremenilo. Na žalost moremo povedati, da so se v zadnjoj dobi diktarure, vnogi gospodje vučitelje i tüdi gospodične vučitelice, jako spozabili s toga, ka je pravzaprav njihova prava dužnost. Če so se zdaj kakše premestitve zvršile, se je to zgodilo samo iz vzrokov, da se ništerni gospodje, šteri so med domačimi gratali nemogoči, odstranijo s tistoga kraja, ali pa, da se ništernim drügim, šteri so bili po krivici preganjani, popravijo od prvejših režimov včinjene krivice. Na novo se je nikomi ne krivica včinila. Čüdno je samo to, da so tej, takzvani „napredni krogi“ v tistom časi, gda so bili najhüjše preganjeni naši pošteni slovenski vučitelje, niti reči ne meli za njihovo obrambo.
Proti neslovenskim šolskim knigam. V Belgradi so te, gda so ešče diktatorske pa centralistične vlade na vso sapo podpirali naši demokratje, napravili zakon, po šterom naj bi se zednačile vse šolske knige v celoj državi i bi se tüdi vse te knige samo v Belgradi tiskale i iz Belgrada naročale. Na te način bi meli mi po naših šolah čüdno mešanico srbsko-hrvatskoslovenskoga jezika, poleg toga pa drage i malovredne knige. Proti toj belgrajskoj zamisli so ostro nastopila v Sloveniji vsa slovenska kulturna drüštva pa tüdi trgovci i tiskarnarji. Spomenico, štero so poslali v Belgrad, so podpisali vsi, samo „Zveza kulturnih društev“ ne. To je najmre zveza vsej demokratskih prosvetnih drüštev,
štere predsednik je do nedavna bio sam dr. Kramer, Voditel naših slovenskih demokratov.
Organizacija JRZ stranke v našoj krajini jako lepo napredüje. Organizatori si nikše sile ne davajo, zato, ka želejo naj lüdstvo popunoma slobodno počasi spoznava, štera politika je prava i šteri so tisti lüdje, šterim lehko popunoma zavüpa.
Do Mačkovoga programa je ešče ne prišlo. Preminoči tjeden so meli Mačkovi lüdje z zastopniki srbskih politikov v Zagrebi dukše razgovore. Šlo je zato, če bi mogli sestaviti kakši sküpni program z dr. Mačkom i bi na te način ustanovli kakšo sküpno stranko. Izkazalo se je pa, da dr. Maček ešče zdaj ne ve popunoma jasno povedati, ka pravzaprav šče, zato so srbski zastopniki odišli domo, ne da bi kaj posebnoga dosegnoli v Zagrebi.
Glavno je dosta obečati. Mačkovi lüdje, šteri tü pa tam pridejo kaj k nam agitirat, včijo agitatore iz naše krajine tak, da prej naj ido med lüdstvo i spitavlejo, ka si lüdstvo vse žele. Potom pa naj lüdstvi vse tisto obečajo. Glavno je prej, naj se lüdstvi obeča, vse ka si lüdstvo žele, to pa samo pred volitvami. Po volitvaj pa prej tak dugo ne trbe iti med lüdstvo, dokeč nedo razpisane nove volitve. Pri novih volitvaj pa trbej znova vse tisto obečati kak prle. Tak lepo, brez konca i kraja.
Svetovni.
Politični sestanki v Londoni. Pri pokopi angleškoga krala, gde so se zbrali vladari i politiki iz vse Europe, so se vršili tüdi Važni politični razgovori. Jasno je, da so tak visiki gospodje, zbrani v Londoni, porabili to priliko, vsakši za svoje namene. Vse zgleda, da bo poleg abesinske bojne v Afriki nastanola v kratkom nova bojna v Aziji med ruskimi bolševiki i Japonci. Japonci so si najmre v zadnjem časi osvojili velke kitajske pokrajine i prišli ščista do bolševiške meje, zato je popunoma mogoče, da se v najkračišem časi vküp zgrabijo Japonci pa ruski bolševiki. Anglija bi bila s tem jako zadovolna. Anglija najmre ne vidi rada, če Japonska preveč močna gračüje, zato ka ma v bližini Japonske države svoja velka imanja. Zato bi pa rada Anglija mesto sebe Ruse poslala v bojno proti Japoncom. Rusom dnes itak zapovedavlejo židovski bolševiki, tej pa za
lepe angleške peneze že natirajo rusosko lüdstvo v boj proti Japoncom. Od toga, pa ešče od vnogokaj drügoga je bio v Londoni guč, gda so mrtvoga krala odnesli v lepo, dragoceno grobnico.
Od bojne v Abesiniji znamo telko, da je čiduže več mrtvih i ranjenih tak na strani Abesincov, kak na strani Itljanov. Ništerni časopisi pišejo, da majo Italjani do zdaj že 40 jezero mrtvih i nad 100 jezero ranjenih, Abesinci pa prej ešče vnogo več. Abesinci javlajo, da so zaplenili od Italjanov že nad 60 tankov, nad 100 štükov, nad 40 automobilov, okoli 400 strojnih pušk i 12 jezero pušk pa vnogo municije i živeža. Italjani pravijo, da Abesinci radi malo več povejo, kak je istina, i da so Italjani zato že daleč notri v abesinsko državo prišli. Abesinci pa na to palig pravijo, da so Italjani samo tak daleč prišli notri v abesinsko državo, kak daleč so je Abesinci püstili. Naprej pa več nedo mogli, zato ka so zdaj prišli do visokih gor, prek šterih Abesinci Italjanov ne püstijo. Nam se li tak vidi, da bo ta bojna, kak pač vsakša bojna, prinesla vnogo nesreč i nevol, haska pa malo ali nikaj.
Italija je slab plačnik. Dnes že niti tisti več ne vozijo blaga v Italijo, šteri so se nej pridrüžili sankcijam proti Italiji. Papirnata italjanskoga peneza najmre nišče več nešče vzeti, z zlatom pa Italjani nemrejo vsega plačüvati, ar telko zlata nemajo.
Za mir. Sv. oča papa i naša cerkev stalno opominata svet, naj moli za mir. Mir je najvekša dobrota na sveti, izgleda pa, da so vnogi že pozabili na vse grozote bojne, zato delajo na to, da bi znova prišlo do bojne. Če drügo nikaj nemremo napraviti za mir, obrnimo se po želi i prošnji sv. oče pape k našemi najvišišemi gospodari, k dobromi Bogi, i ga prosimo v gorečoj molitvi za mir med narodi.
Prepovedani političen
sestanek v Soboti.
G. nar. poslanec R. Dobovišek je za 9. t. m. v Soboti prijavo političen sestanek, ki je bio z odlokom sres. načelnika v Soboti z dne 4. febr. prepovedani. — Opozarjamo lüdi, da se ne dajo zapelati od agitatorov, da jih ne zadene kaštiga zavolo protizakonitoga zborovanja. — Iz pisarne kr. ban. uprave v Ljubljani.
9. februara 1936.
N O V I N E
3
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Lendava. Orkester Lendavskega gasilnega društva je na Silvestrovo priredil v dvorani Krone koncert, o katerem moremo zaradi pomanjkanja prostora v zadnjih številkah poročati šele danes. Poročati pa moramo o njem, kajti ta koncert je pokazal, da se tudi pri nas v Dolnji Lendavi lahko napravi nekaj prav lepega in umetniškega. Ves program je bil zelo pestro sestavljen in prav srečno izbran. Na sporedu so bile tudi točke solistov, in sicer ge Kohlmannove, ki je prav prijetno zapela nekaj pesmi in morala zaradi velikega odobravanja tudi še dodati, nadalje dva solospeva gda Kalmana Pallerja, katerega krepki glas je prav tako navdušil poslušavce. Višek večera je pa bilo vsekakor šolo igranje gda Vilka Bačiča, slušateija znamenje Muzikalne akademije v Zagrebu. To, kar je on na svojo violino pred nami zaigral, je bilo razred zase, je bila prava umetnost in mojstrovina. Čuli smo že o gdu Vilku Bačiču, da je pravi umetnik, kljub svoji mladosti, čuli smo ga že tudi na Velikonočnem koncertu, toda izvajanje tako težke skladbe, kakor je bila ta, s tako dovršenostjo in preciznostjo, nas ; je presenetilo. Ne moremo drugega reči, kot to, da želimo gdu Vilku, ki je v Zagrebu učenec slavnega, evropsko znanega umetnika, profesorja Humla, da naj svoje znanje še do najvišje, popolnosti izpopolni, da bo lahko kot naš prekmurski rojak ponesel tudi naše ime v svet. Ostali program je odigral orkester pod vodstvom lendavskega župana, gda Bačiča starejšega. Izvajanje je bilo zelo lepo, disciplinirano in ubrano. Vse soliste je pri klavirju spremljala ga Freyerjeva. — Mi samo želimo, da bi bilo tekih prireditev v Dolnji Lendavi še več, zakaj to so res kulturne prireditve, ki pomenijo velik napredek. Lendavski orkester naj premisli, ali ne bi bilo dobro, če bi mogel s takimi koncerti tu pa tam gostovati tudi po drugih krajih naše lepe Slovenske krajine. — Čestitamo!
Osebne vesti. Premeščeni je na lastno prošnjo dobro znam žandarski narednik g. Ipavec iz Lendave v Maribor. G. Ipavec je že 16 let vršo svojo težko dužnost med nami v Slov. krajini. Naše kraje i düšo našo je do dobra spoznao, zato nas ja tüdi vzlübo. Istotak pa smo ga radi meli tüdi mi, zato ka je bio eden tistih žandarov, ki je svoje dužnosti zvršavao po svojoj vesti, pravično proti vsakomi, i to tüdi v tistom časi, gda je greh bio, če je človek po zakoni delao. Zatogavolo je g. Ipavec bio nešternim trn v peti, vse pa, ka ešče čüti i misli pravično pri nas, njemi ostane globoko zahvalno. G. Ipavci želemo na novom mesti srečo i boži blagoslov. — Premeščeni je tüdi lendavski sodnik g. Anton Kuntarič v Srbijo, okraj Užice.	
Črensovci. Prosvetno drüštvo v Črensovcih ma v nedelo 9. febr. ob 3 vüri pop. v „Našem domi“ zvünredni občni zbor, na šteroga so vableni vsi člani toga drüštva. Odbor.
Adventisti razširjajo knige s krivimi navuki. Prišli so agentje krive adventistske vere v našo krajino z Hrvatske pa tü širijo krivoverske knige. V tej knigaj se čte, ka je laž, ka katoličanska Cerkev vči, ka je te ne nastavo Kristuš, ka je krivi navuk kat. Cerkve od nebes, pekla i purgatoriuma, ka ki duhovnike poslüša, je razvüzdanec i tak dale. Po zapovedi kat. Cerkvi, to je po Kristušovoj, nišče ne sme teh knig čteti, pri hiši držati drügim na spako, če šče odvezo grehov zadobiti. Ka što širi te knige, se najbole jasno vidi z toga, ka te knige hvalijo židovsko i protestansko vero. Pametnomi človeki je to zadosta. Nakeliko je vnogi zasleplen i premalo podkovan vu pravoj veri, se vidi z toga, ka je za te krivoverske smeti ta vrgo 15 Din. ali pa poldrügi dinar za menši snopič te, gda pravi, ka za Mar. List nema penez, v šterom se Kristušov čisti navuk glasi, od toga, ka je kat. Cerkev. Nevarnost vu veri je tü i je znova svedočanstvo, ka vsi dühovniki i vsi katoličanci moramo biti složni proti krivoj veri i moramo k strani djati vsake svoje lastne pomisleke i namene, pa delati z zdrüženimi močmi, da čisto i močno
obdržimo vero našega naroda. Ki se vkraj vleče od sküpnoga dela, rüši bože kralestvo. V vsako hišo naj pride Marijin List, ki je orožje za Kristušovo vero. Ki lübite Kristuša i njegovo prečisto Mater, širite ga, da se po njem reši i poglobi dühovno živlenje našega lüdstva.
Naročniki, idite po Marijine Liste na Župnišče (farov). Ta smo je poslali i oprosili gospode dühovnike, da vam je razdelijo i priporočijo, ka pride M. List v vsako kat. hišo, kak Prezvišeni gospod herceg püšpek želejo. Vsaki dobi tüdi en listek za čteti. Naj si ga prečte i zapiše gori, zakaj si ne more naročiti Mar. Lista. Cena je lanska, 16 Din. Brezplačen je kalendar. Ki nešče meti kalendara, plača samo 12 Din. za njega. Teliko najvekši siromak zmore, če je goreči kristjan.
Na podporo naših listov so darüvali: Ing. J. Maček, Beltinci, 20 Din. Križan Marija z Francije 10 Din., Neimenüvani 559 Din. Bog povrni.
Črensovci. 21. decembra 1935. je priredil učiteljski zbor na šoli lepo uspelo božičnico. S to priliko je bilo oblečenih 32 siromaških otrok. Pred razdelitvijo se je vprizorila lepa božična igra, deklamacija i božična pesem. Razdelilo se je tudi med deco pecivo, sadje in šolske potrebčine. Bil je obdarovan vsak otrok tukajšnje šole. Teden dni pozneje se je razdelilo še 9 kgr. klobas. Vsem darovalcem, kakor kralj. banski upravi, hran. i Posojilnici v Črensovcih, g. Benkotu v M. Soboti, trgov., Kocetu, Žagarju, Klepcu ter dobrim i vrlim gospem za pecivo. Bog plačaj!
Svetek sv. Frančiška Saleškoga je obslüžavalo dnes tjeden Martinišče v Soboti. Ob ½ 11h so slovesno predgo meli vlč.g. Klekl, nato pa Sledila popevana sv. meša, g. kapl. Vojkoviča. Popoldne ob treh je bio shod za salezijansko sotrüdništvo, slovesne večernice, nato pa prireditev v domačoj dvorani.
Salezijanski oratorij. V Martinišči smo z Novim letom pá začeli z oratorijom. Vsako nedelo i svetek se zbira tü številna mladina iz okolice, da se pošteno zabava i da zadosti svojim verskim dužnostim. Pred tremi leti smo meli že cvetoči oratorij—do 300 dečkov je prišlo po nedelaj i svetkih, — nato pa smo ga morali opüstiti zavolo pomenjkanja osobja. Naj Bog blagoslavla obnovleni oratorij i njegove prijatele pa dobrotnike!
Rogaševci 23. januarja so se z autom g. Cvetiča k nam pripelali gg. šolski upravitelj Horvat Bela iz Bakovec, učitelj Sreš Martin s Tišine i delovodja v gasilskoj župnoj upravi, vpokojeni Orožnik Kianjšček Štefan. Predavali so od gasilstva.
K svetomi Jürji so v nedelo 26. januara prišli veseli trije krali; pek, dimnikar (rafonkerar) pa policaj ; to se pravi, bila je igra. Veseli so prišli v
naš domači kraj pa se njim je tak dopadnolo, da v nedelo 2. februara, na svečnico, so še ednok prišli pa s sebov pripelali še par močnih pesmarov; najšli so tüdi edno starinsko pesem od svečnice, štere nikak nemrejo za sebe obdržati, nego je tüdi vam povejo. Ništerni pertočki farniki so ž njimi prišli pa vnogo jürjanskih še majo na piki. Ka so na svojoj veseloj poti po gostüvanjaj kaj lepoga najšli, so vam tisto tüdi povedali.
Bogojina. Občinski odbor R. K. (Rdečega križa) v Bogojini bo meo svoj letni občni zbor v nedelo 9. febr. ob 3h pop. po večernicaj v prostorih narodne šole. Na občnom zbori bodo poročila drüštvenoga delovanja ino volitve odbora. Naše drüštvo se je v 1. 1935. obnovilo i je melo v leti dve prireditvi, i s članarinov pripomoglo, da je priredilo božičnico, kje je obdarüvalo siromaško deco. Pri božičnici je bilo obdarüvane dosta dece iz Filovec i Bükovnice, kje sta pa žal v obema vesnicama samo dva člana. Apelirali bi, da bi se v tom leti več kotrig iz obe vesi vpisalo, da bi s tem gmotno bole podprli karitativno delo drüštva R. K. Zato se vabijo tüdi novi člani, da pridejo na občni zbor.
Beltinci. Naš g. kaplan Cigler, so se povrnoli iz gračke bolnice. Tü so njim odrezali 2/3 želodca i so ji zvračili tüdi od plüčnice, štero so dobili po operaciji. Operacija se je posrečila, že mešüjejo i je vüpanje, da popolnoma ozdravijo. Bog daj, da bi bilo. — Naše prosvetno drüštvo lepo napredüje, vsa čast ide članom, šterih je okoli 300, da se zavedajo svoje dužnosti, šteri kažejo, da so ne samo člani na papiri. Le tak naprej !
Vmor. Raščan Franca, mladenca iz Trnja, so v noči preminoče nedele na pondelek v Gumilicaj vmorili. Gut njemi je prerezao nekši gomilički dečko z dugim nožom i ga smrtno rano. Zgodilo se je v nočnoj tepešiji, gda so pili v ednoj hiši. Pokojni je z hiše zvao vö morilca. Kda se je mladina klala med sebov, smo čüli drügo mladino Pijano spevati v kesnih nočnih vüraj. Vinotoči podivjajo ves naš narod. Prosimo oblast, naj se gene i je zapre, pijance pa strogo kaštiga.
V. Polana. Mladina se je zbita preminočo nedelo i na občinskoj krčmi okna spotrla.
Cerkveni ropi. Pred kratkim so v Lendavi v cerkvi pri belom dnevi odprli cerkveni nabiralnik i ga oropali. Šumi se na neko žensko. — Istotak se je zgodilo v Črensovcih i Beltincih, a bole na skrit način. Nekak je odpro cerkveno mošnjo, vzeo vö peneze, mošnjo nazaj zakleno i s penezi odišo. Tüdi vu dne.
Za kaplana v Črensovce je poslani g. Trobina, lotmerški kaplan.
Nedelica. Neznani vlomilci so odnesli obleko našemi rojaki, ki seje vrno iz Amerike. Vlomilci so ponoči vdrli notri i vse sporopali.
Navuk za tretjired je dnes 9. februara v Črensovcih po večernici. Večernice ob 2.
Vtom v uredništvo Mar. Lista v Črensovcih. Jan. 29., gda so g. urednik slüžili sv. mešo v cerkvi, je neznani vlomilec odpro s svojim klüčom dveri na prekleti i šo v hišo. Tü je s kühinjskimi noži, vilicami i šeraklinoni pa ednimi škarjami odpro gor kaslin i odneso mešni penez, ka so g. urednik pred kratkim dobili i edno srebrno vüro, štera je bila na nočnom omareki. Godilo se je to podnevi od četrt sedme do tričetrt sedme. Gda je tat prišo do penez, je dveri zakleno za sebov i zgino. Naj ga pa ne bi opazili, se je kre parme i gnoja vlekeo i med tem so njemi spadnole škarjice z žepa, štere se rabijo za rezanje nohtov. Vlomilec je bio v hiši poznani, ar je znao za nože, škarje, širokim, ka je vse bilo na svojem posebnom mesti. Dugi nos je pa dobo, gda je pun bankač odneso. Mislo je, ka do banke notri, bila je pa notri stara poslanska legitimacija, knižica od ljubljanskoga euch. kongresa i neke podobice. Gospod urednikso niti pare svojih penez ne meli, niti naročnine. Penezna je mala i komaj shajajo i hitro vödajo ka dobijo ; naročnina se pa pošila v tiskarno proti i to največ po čeki. Penez od neopravlenih meš je bilo 470 Din. Te je odneso. Odsehmao niti teh penez ne bodo meli doma. Oprosijo se vsi, ki bi v sredo 29. jan. od 6 do 7 vüre vidili koga iti od uredništva proti Žižkom, Trnji ali v Črensovce, naj se javijo tü, ali če bi koga vidili skoz Ritosovoga dvorišča vö priti v tom časi.
Kratke novosti.
Najvekši rüdnik zlata. Tak zdaj zovejo Sueški prekop, šteri veže Sredozemsko i Rdečo morje. Te prekop je lastnina Francozov i angleške države. V zadnji 10 letaj so razni direktori, šefi i drügi uradniki toga drüštva dobili 12 milijonov Din plače iz delnic, a kopanje toga kanala je koštalo samo 7 miljard Din. Te velki dohodek dobi drüštvo od ladij, štere vozijo skoz kanal. Za prevoz ednoga človeka trbe plačati 140 Din. za edno tono blaga 80 Din. Edna taljanska ladja, štera vozi vojake v Afriko i vozi 20.000 ton i 5000 vojakov, mora plačati 2,300.000 Din. A kelko ladij je to leto šlo skoz kanal, štere so vozilejna jezere vojakov. Računi kažejo, ka je zadnje tri mesece prišlo v blagajno samo od taljanski ladij 490 miljon Din. Tej miljoni ešče zdaj ido v blagajno, ar Italija neprestano prevaža vojake, blago i municijo. Zato se drüštvo Sueškoga prekopa ne čemeri na Mussoilnija, če se naprej bojüje. Po tom kanali, šteri je 60 m. široki, i globoki 11 m., teče süho zlato.
Prosveta.
Moje misli.
Mi vstajamo ! In vas je strah?
Globoko je zarezani plüg prosvetnoga dela, i počasi reže zamržnjeno edino, štera je zamrznola od vetrov prvejšega režima. Zdaj, gda je bivši velki nasprotnik z vekšega vničeni, se je zgenola Prosveta i stopila na plan. Pristopati so začnoli dečki i dekle, k prosveti, za nje najbole pripravnoj t tüdi potrebnoj organizaciji.
I zdaj, gda je vničeni stari velki sovražnik prosvete, ka je lejko slobodno zadihala, se je pojavo znova drügi sovražnik, šteri na vsa ta dela pisano gleda.
Na dalnjem vzhodi se bije katoličanska vera s starim budistovskim poganstvom, da poganom zasveti svetlost prave vere i bolših časov. Na naše kraje se je pa zaneslo z dalnjega vzhoda i se vleče kak moreča megla po naših krajih, novo moderno poganstvo, šteromi je že katoličanska vera od več. To so slobodnomiselci v bolševiškom kaputi. Tem je vera samo zasebna zadeva pa njim je deveta briga za njo. In to moderno poganstvo obeta lüdstvi nekšo svojevrstno slobodo. Njihovo geslo se glasi: „Ka jé tvoje, je moje, ka pa moje, pa tebe ne briga.“ Takša sloboda pa je za zavednoga krščenika takšega pomena, kak lanski sneg.
Naj se naše kmečke mladine ne
primle te navuk, je spravimo v dobra krščanska drüštva. Kat. prosveta je prvi stopaj za to. Tüdi mladina naprej vči, gda vö s šole ostane. Včiti se moramo vse živlenje. Samo ka vnogi roj hodijo v pokvarjene šole — v slabe drüžbe, kak pa ka bi se pisali v prosvetna društva. Zato pa, mladina, v prosveta drüštva ! Kmečki dečko.
Borba.
Ah, ti ženska čudovita, kdo odgovor dá na tolik nemir srcá ? —
Ostani tajna vekovita!
Tvoj vedno smejoči obraz, ga žalost nikdar ne objame ? in ogenj oči vsikdar vname ? —
Kako naj prikrivam svoj večni poraz ?
Pesem mučencev je zazvenela, pesem trpina velikana Joba, odnekod je tolažba hitela — pa jo je spet udušila tesnoba ...
Le rajaj te temne moči, srce je že šlo skoz vihar bile so v njem črne noči, a zmagale niso nikdar!
Polna luna svetlo sije, zvezd je pot neba obok — z njih v srce tolažba lije, v dušo prihaja — sam Bog !
Besede pošilja odrešilne, v zveneči jih spev lovi, kako so kratke, znamke sline : s papirja nova pesem strmi...
Srcé, neznatna stvar v človeku,
Kdo naj ga doume ?
Dolge tedne v mirnem teku, razgovor le: bolesti se vzbudé. —
Bolesti rastó v nedogled :
Povej, srcé, kaj rani bolj kakor brezčutnosti led ?
„Mrzlejšega nima nobeden pol!“
Čuj smrtnih ran grozeči pohod:
»Mar ne vé,
kam tvoja cesta gre?!
Ne sme do zadnjih meji !“ „Zakonskih mej !“, je odmevalo odnekod ...
Kakor temni rabini rane krvavijo kakor strahotne sohe se blestijo.
Za telesno oko neviden svet, za telesno uho neslišen trepet.
Vendar neusmiljeno istinit v globel, v višino, vse na okrog. — Prišli so že hladit: čas, dalja in — Bog— — 
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e.
odpremija denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune. Belgija : št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št 117-94, Paris; Holandija: št 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-17
4
NOVINE
9. februara 1936
Zastruplenje. V krojaškom delavnici Ignac Vinka v Maribori so plini (gazi) zastrupili devet delavcov. Trije delavci so že vmrli.
Prestoli angleškoga krala. Sedem kralevskih stolcov ma angleški krao, eden lepši od ovoga. Na najprostejšem, lesenom se da kronati. Te je hrastov i star že 600 let.
Invalidom. Vlada je spremenila invalidski zakon. Ki mislijo, da so prikrajšani, se lejko dajo ešče ednok pregledati. Neposredna dača, po šteroj se določa invalidnina, je 120-170 Din. V uradnom listi na občinaj se zvejo vse podrobnosti.
Za lesno trgovino anketa v Ljubljani. Ar ne moremo izvažati lesa v Italijo, je zadela našo lesno trgovino velka nesreča. Prle smo meli zaposlenih 16300 delavcov, zdaj pa komaj 8700. Naj se pomaga trgovini z lesom, je obdržano v nedelo spravišče v Ljubljani, štero so obiskali tüdi trije ministri naši.
Na štor se zasadila v Cmureki 7 mesecov noseča Margol Marija, gda se je po strmoj šumskoj poti obvrh Müre naglo dolpüstila. Pri štori je skrvavela.
Mesto Herculaneum odkrito. Leta 79. po Kristuši je ognjenik Vezuv s svojim pepelom zasipao mesto Herculeum. Italijanskoj vladi se je posrečito to mesto odkopati.
Papov Kočiš mrtev. Kočiš Njegove Svetosti, pape, Rinaldo Giacchini je v 91 leti starosti vmro. Slüžo je petim papom.
Obsojen jezuit. Na petnajset mesečno vozo je obsojen v Nemčiji jezuit Spiecker Jožef. To pa zato, ar je nevstrašeno glaso Kristušov navuk, ka se ne vidilo Hitlerovoj stranki.
Dühovno veselje naših v Franciji.
Liévin P. - de - C. 18. I. 1936. 17. rue Mozart, France.
Velečastiti gospod župniki
V adventu, tik pred Božičem sem obiskal naše rojake, ki so zaposleni okrog mesta Chateau-rouso. Slučajno sem zvedel zanje po Mariji Plej, ki služi v tem mestu, Z res apostolsko gorečnostjo je poskrbela, da se je večina udeležila našega malega misijona in sprejela sv. zakramente.
Bal sem se, da jih ne bo, ker je bilo izredno slabo vreme in so do 20 km in še več oddaljeni od Chateaurouse. Tem večje je bilo veselje, ko so kljub slabemu vremenu prišli v tako velikem številu.
Dopoldne je bilo spovedovanje in na to med sv. mašo pridiga in skupno sv. obhajilo. Med sv. opravilom so vsi peli naše domače cerkvene pesmi. Opoldne smo imeli skupno kosilo in na to še večernice s petimi litanijami M. B. v cerkvi. Vsi veseli in srečni smo se razšli želeč si blagoslovljen Božič in srečno novo leto.
Kar se je zgodilo v Chateau-rouso, se napravi lahko tudi drugod v Franciji, kjer je več naših rojakov. Eden naj obvesti druge in piše slovenskemu župniku na sledeči naslov : V. Zupančič, župnik Liévin P. de C. 17 rue Mozart. Z veseljem vas bo obiskal, kjerkoli ste.
Vidite g. župnik, počasi le gre. Ko bi bilo le povsod kaj takih dobrih duš, pa se vse naredi. Pri kosilu so se vsi navzoči, razun par, ki se jim je mudilo domov, podpisali da bi poslali Vam pozdrave.
Novin ne dobivam več. Morebiti je ka ka pomota ali nerednost na naši slabi pošti. Prav hvaležen Vam bom, če mi jih zopet pošljete, ker iz Novin spoznam, kje so naši v Franciji. Bog plačaj že naprej. (So prišle nazaj. Je znova pošiljamo. Vr.)
Prisrčno Vas pozdravljam
Val. Zupančič, župnik.
Svojemu dobremu očetu in najboljšemu prijatelju preč. g. J. Klekl-u pošiljajo udane pozdrave: Jožef Kleiderman i Mariča, Črensovci ; Štefan Horvat, Trnje ; Štefan Ritlop, Črensovci ; Vinci Kolenko, Trnje; Jožef Ritlop, Zižki; Martin Plej i žena Verona, Črensovci; Plej Ignac i žena, Črensovci; Štefan Knezič, Hrvatska ; Gjürek Štefan, Črensovci ; Lebar Matjaž, Trnje; Trupčevič Vladimir, Hrvatska; Jeriga Martin, Čehoslovaška ; Gerič
Ivan i žena, Hotiza; Ritlop Treza, Črensovci; Plej Marija, Črensovci; Gabor Verona, Trnje; Čurič Štefan i žena, Trnje; Kreslin Martin, G. Bistrica. (Bog povrni, za te lepi Pozdrav. Bog vas ohrani v milosti i tom dühovnom veselji ! Vrednik.)
Zakaj lübim svojo Cerkev?
Naša vera se na mnogij krajaj sveta zatira ali se šče zatreti. Poglednite samo v Rusijo, Meksiko, Nemčijo ! Voditelje lüdstva sami preganjajo vero. I verniki se dajo Vnogokrat zapelati od njij. Verjejo, ka njim njüvi voditelje lažejo ali dajo lagati. Tak začnejo živeti mlačno, živeti za krščenika, katoličana nevredno živlenje. Začnejo sovražiti vse, ka je svetoga: Boga, sv. vero, Cerkev i dühovnike. I v svojoj zasleplenosti ne vidijo, ka s tem ravno sebi najbole škodijo.
Vnogokrat tüdi mi premalo lübimo svojo vero, svojo Cerkev. To pa zato, ar včasi pozabimo na to, kak srečni smo mi, ka smo katoličani, kak srečni smo mi, ki smo se rodili i bili krščeni v pravoj Kristušovoj veri, v katoličanskoj Cerkvi.
Vsi moramo záto v vsoj jasnosti spoznati svojo Cerkev. Spoznati jo v vsoj njenoj lepoti. V te namen smo začnoli v Marijinom listi prinašati pod naslovom: „Zakaj lübim svojo Cerkev"“ jako lepi spis od naše svete Cerkvi. Na to vas vse tü v Novinaj opominamo. Zadnje številke Marijinoga lista v preminočem leti so, kak znate, tiskane vküper v ednom snopičiči. Je jako lepi i v tom snopiči najdete, poleg vnogoga drügoga lepoga čtenja, že spis : „Zakaj lübim svojo Cerkev“. Spis se bo nadaljevao letos skoz celo
leto. V vsakom snopiči bo nekaj i v ednom lepše kak drügom, Vsigdar vse lepo prečtite. Ne de vam žao. Telko vsaka sirota zmore, da si naroči Marijin list. Spoznali bote, či te vse pazlivo čteli, kak nekaj neizmerno vzvišenoga je naša sv. Cerkev i kak neskončno srečno je za vsakoga v njoj živeti. I vzlübili bote svojo vero, vzlübili sveto katoličansko Cerkev.
Posebno ví, predragi naši bratje i sestre v bridkoj tüjini, Vi z veseljom čtite te spis od sv. Cerkvi v Marijinom listi. Kak smo pisali v izseljeniškoj številki Novin, naj bo ta izseljeniška nedela zečetek našega dela za Vas. Pisali smo, ka smo vsi po düšnoj vesti dužni skrbeti za to, ka ostanete vsi na lepoj, poštenoj poti. A lepše nemremo začnoti to delo za Vas, kak s tem, da v Vas vsej občuvamo vero, štero Vas je Vaša draga mati včila ; da v vas vsej občuvamo lübezen do svoje Cerkve. Znamo vsi dobro, ka je vam bole žmetno šče kak nam občuvati vero. Zato pa vsigdar z veseljom Prečtite — ka bo pisao od naše Cerkvi Marijin list. — V velko pomoč in tolažbo vam bo!
Pa tüdi mi, ki smo doma, vsigdar pazlivo prečtimo te spis v Marijinom listi od naše Cerkvi. Vsem nam bo na hasek. Vzlübili bomo svojo vero, svojo Cerkev.
Tečaj JRZ v Črensovcih.
preteklo sredo se je vršil v našem domu v Črensovcih tečaj JRZ, za katerega so bila napovedana predavanja g. ministra v p. Vesenjaka in g. tajnika Kranjca. Čeprav je bilo skrajno slabo vreme in ceste vse blatne od neprestanega dežja, se je tečaja udeležilo nad 230 najvplivnejših mož iz vsega sreza, tudi od najoddaljenejših krajev, od koder pač ni bilo pričakovati udeležbe. Ta ogromna udeležba pač kaže, kako zelo je bil narod potreben svobodnega shajanja, da se med seboj pogovori o svojih težavah in da posluša izvajanja o aktualnih predmetih, ki so bili na dnevnem redu, to je o komunizma kot razdiralcu kmetska, o naših samoupravah, in svetovnem gospodarstvu, kolikor vpliva na naše gospodarske prilike.
Sestanka sta se udeležila tudi g. banski svetnik Klekl in nar. poslanec g. dr. Klar, videli smo pa tudi skoraj prav vse župane našega sreza.
Tečaj je vodil g. Klekl, ki je najprej lepo pozdravil vse ki so prišli, zlasti pa oba gg. predavatelja in g. narodnoga poslanca.
Nato je g. minister v p. Vesenjak v dolgem in nad vse jasnem govora temeljito obrazložil vpliv komunizma na kmetstvo inpokazal, da je praksa do dobra pokazala, da komunizem, ki obeta raj na zemlji, dejansko uničuje vsak napredek v kmetskem gospodarstvu. Pokazal je glavne napake, ki jih vsebuje komunistični nauk, pokazal je pa tudi, kako se te napake kažejo v praktičnem življenju. Njegovi podatki, zlasti glede posledic, ki jih je rodilo med komunisti zametavanje družine in družinskega življenja, so bili nad vse poučni.
G. tajnik Kranjc nam je v jasnem govoru obrazložil zlasti sedanje gospodarske težave, ki kmeta tarejo, predvsem pa je govoril o kmetski zaščiti. Navajal je podrobno načrt, ki je zdaj najbolj upoštevan, in katerega so naše zadružne organizacije že pred leti prejšnim vladam predlagale. Ta načrt, po katerem bi se po eni strani kmetska posestva razbremenila teh obupnih dolgov, po drugi strani bi se pa bankam in posojilnicam spet omogočilo redno poslovanje in izplačevanje vlog ter dajanje posojil, je zdaj v razpravi v parlamentarnem odbora. G. govornik je seveda podrobno razložil tudi vse vzroke, ki so dovedli do tako silnega porasta kmetskih dolgov.
Oba govornika so zborovalci nagradili z živahnim odobravanjem, nato pa se je razvila dolga debata, ki se je sukala spet zlasti okoli vseh raznih kmetskih gospodarskih zadev. Naši gospodarji so se z vso vnemo udeleževali tega razgovora, ki se je zavlekel pozno preko poldneva. Ura je bila že preko ene, ko se je k zaključni besedi oglasil še g. narodni poslanec dr. Klar, ki se je v lepih besedah zahvalil obema gg. predavateljem za njihova izvajanja, prisrčno se je pa zahvalil tudi našim možem, ki so v tako izrednem številu v tako neprijetnih vremenskih prilikah prišli na tečaj in se ga tako pozorno udeleževali. Povdaril je, da kaže to na našo veliko zavednost in discipliniranost, ki se mora še krepiti, zakaj naloge, ki nas čakajo, niso lahke in so potrebne sodelovanja vseh.
Nato je g. svetnik Klekl skoraj ob pol dveh popoldne zaključil zborovanje.
Mi samo želimo, da bi se taki sestanki, ki obravnavajo tako važne stvari, še večkrat vršili in smo prepričani, da se tudi bodo, ker prinašajo za nas vse velike koristi in pomenijo napredek.
Betežni na plüčaj!
Jezeri že ozdravlenil Zahtevajte taki knigo od moje nove umetnosti prehranjevanja, ki je že vnogoga rešila. Ona lehko poleg vsakšega načina živlenja pomaga, da se bolezen hitro premaga. Nočno znojenje i kašeo henjata, teža tela se zveča i po povapnenji bolezen pomali henja.
Resni možje
zdravniške vede potrbüjejo prednost te moje metode i jo radi priporačajo. Kemprle začnete z mojim načinom prehranjevanja, tem bole.
Popunoma kšenki
dobite mojo knigo, iz štere bote jemali vnogo hasnovitoga. Ar ma moj zaloznik samo
10.000 komadov za brezplačno
razpošilanje, pišite taki, da se bote mogli tüdi Vi šteti med tiste srečne. Zbiralnlca za pošto :
Ernst Pasternack, Berlin S. O. I Michaelkircholatz 13. Abt. Z. 527.
Službena naznanila.
Kraljevska vlada je dne 8. 11. 1935 izdala novo uredbo o izrednem odplačilu davčnega dolga iz leta 1932, v kateri je predvideno, da davčni zavezanci svoje davčne zaostanke koncem leta 1932, katerih plačilo je po obstoječih zakonih bilo razdeljeno na 11, odnosno za male obrtnike in poljedelce na 15 letne obroke, lahko odplačajo do kraja februarja 1936 z izrednim popustom od 11 do 77%.
Ker je pozneje izključen vsak odpis tega zaostanka, je v interesu vseh zaostankarjev, da se poslužijo te prilike in poravnajo tozadevne položnice, ki so jih prejeli od davčne uprave.
Pisma naših iz tüjine.
Houdain, Francija.
Prečastiti Oča ! Že dugši čas sam vam namenila pisati pa nesam bila mogoča do pisanja priti. Zdaj primem pero v roke i vas pozdravim z malim Jezušom. Naj vam po njem da draga mati Marija vnogo i prevnogo blagoslova, da še vnogo let živete v zdravji i vodite vašo ladjo trplenja: naše liste naprej krepko, pogumno i vztrajno i je pripelate v nebesko pristanišče, gde najdemo plačilo vsi, ví g. urednik i mi vaši verni naročniki. Vsaki dečko i vsaka dekla naj si naroči v Franciji i doma Marijin List, naj se ne spozabi z svoje nebeske matere i tüdi ne z svoje rojstne domovine. Jaz se iz srca veselim Novinam i M. Listi. Pozdravlam Vas, g. urednik, gračko faro i njene dühovnike, svoje stariše, brate, sestre i celo Slov. krajino. Slovenska hči sem od slovenske matere. Začela sem pobirati na Dom sv. Frančiška.
Bernjak Ana, z Vidonec.
Pozdrav pošilajo iz Francije: Sarjaš Roza, Trnje, Črensovskoj fari, svojim domačim, prijatelicam, poznancom, bratanci, urednik, Novin; vsem žele vse dobro, uredniki pa zdravje, ka ne opešajo pri prepotrebnom deli; Bačič Marija, Zelko Marija, Sep Marija, Moravci, moravskoj vesi, starišom, moži i deci Bačič Marija; Vidonja Janoš, znova naroča liste naše.
Pošta.
Laden Ana, Dokležovje. Smo pisali na konzulat. Gda pride odgovor, te obvestimo. — Bačič Marija, Francija. Peneze sprejeli. Tvoje vse plačano za 1. 1936. i za moža Novine tüdi. — Časar Janoš, Markovci 107. Za 1. 1935 je vaša hči iz Francije plačala za vas naročnino. — Palatin Aleksander, Sv. Sebeščan. Din 50 sprejeli. Duga je bilo 30 na I. 1935. Ostanek spisani na novo leto. Kalendar i M. list smo ti poslali, če jiva ne bi dobo, se glasi. — Volf Karol, Baron, Francija. 64 Din sprejeli. Stem je poravnana vsa lanska naročnina i na letos ešče ostalo Din 9. Kalendar i veliki M. List si pa tak že dobo. — Križan Marija, Bernlenville. Peneze sprejeli, knigo poslali. Na lani i letos je vse plačano. — Vrečič Franciška Redersching. Letošnjo naročnino i podporo sprejeli. Bog plačaj. — Grah Ilonka, a Aulnois. Za lani vse plačano. Za letos dobili 70 Din. Bog plačaj. — Kovač Deneš, Neradnovci. Ne smo vam stavili Novin, iščete je pri pismonoši. — Kodila Jožef, Ivanovci. Lani ste odpovedali M. liste, zato smo je ne poslali. Zdaj, gda pišete po nje, vam je pošlemo s kalendarom vred. Uprava ne sili nikoga na naročitev, samo prosi, to je najlepši red. — Sambt Štefan, Lukačavci 10. Kalendar bi vam prle poslali, zakaj ste se ne zglasili. Je bilo naznanjeno, naj vsaki pošle notri penezi kriv, i ga dobi. Če se što toga ne držao, je sam če ne dobi kalendara. Ar ste ga plačali pri širiteli, smo vam ga po pošti poslali. Mujdrica Terezija, Francija. Mamo dva naslova, prosimo odgovora, šteri je pravilen. Prvi se glasi: „chez Mrs. Bellet a Valvejols, Can-a Pachon p. Neussargnes, Cantal.“ Šteri je pravilen. Sprejeli od drügoga naslova 92 Din 80 p. Prosimo odgovor, na koj je vse to poslano. — Ferko Marija, D. Slaveči 10. Smo poslali na to hišno številko vse Novine, štere dobivate že od maja 1, z 15 Din niti lanska naročnina ne poravnana. Ešče ednok smo poslali vse številki. Pismonoša pítajte, komi je davao vaš list i nam to javite. — Šlemer Adela. St. Jean s. Torbe. Peneze sprejeli, domačim poslali kalendar i velki M. list, tebi tüdi oba i spovedno knižico, M. List za domače je plačan tüdi za letos. Za tebe ostalo ešče 27 Din. za letos. Če bi dobila dva kalendara i dva velikiva M. Lista, ednoga iz vsakoga odaj tistomi, ki je nemajo. Cena vsakoga 10 Din i nam te peneze dopošli. — Ščap Ana, Beltinci. Mesarič Ivani davajte Novine, z deležom že obračunamo. Mesarič ma notri prek 100 Din.
KMETJE, PAZKA ! Zmenjavam vsikdar tikveno, sunčeno i repično seme, lüpano ali celo po najvišiših % za olje. Sagadin Jožef, trgovina, Beltinci,
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskamo Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.