ŽENSKA ODGOJA. PIŠE X. o ženski odgoji ne bi smelo nikdar biti gfovora, kajti ženska je človek in bi se toraj moralo govoriti le o človeški odgoji sploh. Če je tej razpravi naslov: »ženska odgoja«, je to le za to, ker se bode tu razpravljalo o napačni ženski od- goji; o krivicah, ki se gode ženskam po tej odgoji ; o nasledkih, koje prinese s seboj ta napačna ženska odgoja. Že majhen deček v marsikaki družini lahko zapazi, da uživa prednost pred se- stricami. Starisi izgovarjajo dečka, češ, on je moški, njemu se že lahko spregleda to in ono. Moški so že od nravi taki. Bratec in sestrica najdeta vedno kak prepir med seboj. Kaj pa starisi ? Dobe se taki, koji menijo, da izvrstno odgojujejo svoje otroke, pa začno pridigovati deklici : Bodi ponižna, bodi pokorna. Ženska mora odjenjati. Kaj hočeš : on je moški ; tudi če te je udaril, potrpi. Vedi, da najlepša ženska lastnost je potrpežljivost itd. Se ve, da tudi dečka podučijo, rekoč : Ne smeš tepsti, to ni lepo, to delajo suroveži itd. A bodi ponižen, bodi pokoren, bodi potrpežljiv, — tega ne pridigujejo dečku. Vsled tega on misli, da te čednosti niso zanj, temveč le za deklice. On zahteva, da mora sestrica vedno po- trpeti. Pa če ni njena nrav nagnjena k poti-pljenju ? Če je njena nrav taka, da bi volila boj proti vsaki krivici ? Ali kot ženska tega ne sme, kajti to so jej vcepili v glavo nevede že v prvi mladosti. Kaj sledi iz tega? Po taki odgoji se deklica ali duševno uniči, da se slepo pokori vsa- kemu povelju, ali pa postane prava furija, sebi v nadlogo, drugim v strah in trepet. Koliko britkih ur pripravi čudna, sitna, nervozna soproga, mati, gospodinja, svo- jemu soprogu, otrokom, družini in sose- dom, ni treba praviti. — Vse te britke ure so hudo maščevanje za krivico, kojo ' je ona trpela po napačni odgoji v prvi mladosti. Ako bi bila uživala popolno jednakopravnost z bratom v rani mladosti, bi se bili spori med njima vedno porav- nali. Nevede bi se bila ona navžila duha pravičnosti. Njena nrav ne bi imela trpeti ničesar, ker bi bila prepričana, da ne zma- guje ne ona, ne bratec, temveč le pravica. Vsled tega ne bi postala pozneje čudna, kajti odločevala bi vedno pravica. Pa tudi ne sitna in nervozna, kajti uravnavala bi svoje stvari vedno pravično in vsled tega, bi se ji tudi iztekale večjidel pravično. Soproga, mati in gospodinja ne bi bila strah in trepet hiši in sosedom, temveč veselje, sreča in radost domačim in bl'žnjim. Poglejmo odgojo v ljudskih šolah. No tu je odgoja sploh bolj pravična kakor doma ; ne dela se razlike med deklico in dečkom. A druga krivica se pa godi v šoli učiteljicam in učenkam, to je ; »učenje ženskih ročnih del«. Mnogo bi se dalo o tem povedati, a ker ni v tem članku govora baš o tem predmetu, bodi le nekaj mimogrede rečeno. Vsakemu učitelju bilo bi dovolj štiri, k večemu pet ur poduka na dan, kam še le šibkejšemu spolu. Daje se uči- teljicam manj plače, s pretvezo, da rabijo manj za življenje — bodi tudi to, čeravno je to s^krajno neresnično. A potemtakem naj bi se pa dajalo tudi učiteljicam manj dela z ozirom na dejstvo, da so šibkejšega telesa. Nasprotno pa velja : daje se jim manj plače, a več dela ! Ali ni to kričeča kri- vica, ki se dela ženskemu spolu? 65 Poglejmo deklice. Ni vse za vsacega. Kar je enemu v zabavo, to je drugemu največja težava. Ravno to sprevidimo pri deklicah glede ženskih ročnih del. Neka- tere deklice ne najdejo večjega veselja, kakor baviti se so ženskimi ročnimi deli, druge pa, kakor se reče po domače, bi šle raje v ogenj, kakor da bi plele, šivale itd. In vendar se v šoli sili vse k delu se vso strogostjo. Deklice bi se pač naj učile ne le ročnih del, temveč tudi gospodinj- stva ; a vse to izven šole, igraje, z blaže- njem srca. To naj bi spadalo v žensko izobrazbo, ne pa v odgojo. Silna strogost duši vsak plemeniti čut v človeku. V stro- gosti vidi gojenec krivico, koje odg'ojitelj niti ne zapazi. Radi sebičnosti, radi mate- rijalizma, radi krivih nazorov o ženstvu sili se deklice vse vprek k ročnim delom ; s tem se duši blagi čut v marsikateri, zgublja se zlati čas ter se ovira deklice, da ne morejo razvijati svojih duševnih in telesnih lastnosti in moči. Med tem ko deček skače na prostem ter si s tem vedri duh in krepi telo, prisiljena je deklica se- deti sključena v slabem zraku ter izvršc;- vati delo, ki ji je morda zoprno. To in to moraš izgotoviti pod kaznijo, veleva stroga učiteljica, morda še celo slabotni, bolehni učenki, svesta si, da izpolnjuje svojo sveto dolžnost ; niti od daleč ne misli, da po- stopa krivično proti svoji gojenki. Tja se vsedi, pa spleti toliko in toliko, prej ne greš na prosto, — govori skrbna mati, želeča hčerki dobro, a v resnici dela ji veliko krivico, ki se hudo maščuje nad človeškim rodom. Preglejmo dalje odgojo in vzgojo de- klic, prihodnjih gojiteljic človeštva. Vze- mimo najprej kmečko deklico na deželi. Je-li skrb starišev obrnjena na to, da bi deklico vzgojili v b'agega, krepostnega, zdravega in močnega človeka ? Kaj še ! Skrb starišev je ta, da bi deklica postala pridna delavka tei da bi se kaj kmalu omožila. V to m•^ i sva njena domača vzgoja. Komaj konča deklica v dvanajstem ali v štirinajstem letu šolo, že se ji nala- gajo dela, presezajoča njene telesne moči. Ne gleda se, ima li dovolj hrane, dovolj počitka ; še celo v poletnem času opoludne, ko vse počiva na kmetih, si tak otrok, ali po lastnem veselju do dela, ali po zapo- vedi starišev in gospodarjev, ne privošči počitka, temveč šiva, plete, pomiva, sprav-- Ija itd. In vse to za to, ker je vzgoja ženska taka. Pridna ženska ne sme poči- vati, kaj zato, če jej temni duh in hira telo ! A ne pomisli se, da čil duh in zdravo telo naredi več v eni uri kakor teman duh in bolehno telo ves dan. V zimskem času ne jemlje se ozira, da otroka več zebe kakor odraščene, da si otrok ne zna tako sam pomagati kakor odraščeni. Na kakem prepihu pomiva, pere stoječa na kamene- nera tlaku, na mokri zemlji ali še celo v mrzli vodi, v kritičnih časih, da prezebava ter si nakoplje — bolezni za vse življenje. Mati pa pravi : kaj to, jaz sem še drugače trpela, ko sem bila mlada, pa sem še živa. Med tem pa hira človeštvo od roda do roda bolj in bolj. Deklica ne ve, da se ji godi krivica, misli si : taka je usoda žen- stva. Ko odraste, morda še celo šibka ali bolehna, sili se delati čez svoje moči. Kaj bi pa ljudje rekli, ko bi taka mladica pri- nesla majhno butaro, ko bi počivala opo- ludne, ko bi zvečer po zimi sela na og- njišče ter se grela ? Se mora pač umakniti moškim, če ni dovolj prostora na ognjišču, naj so že delali ali ne radi mraza isti dan. Kdo vpraša, kdo je bolj potreben gorkote, oni ali ona. Kdo vpraša, kaj je ona delala danes, ima li gorke ali mrzle, suhe ali mokre noge. Dovolj je, ona je dekle in kot tako mora dati prostora drugim, če ga ni dovolj za vse. Kaj bi pa ljudje rekli, ko bi bila dečla zmrzla, ko bi se zavijala po zimi, ko bi sploh skrbela za zdravje ! Kateri mladenij bi jo pa pogledal, ko bi vedel, da je zmrzla, šibka, bolehna, da se kmalu utrudi pri delu, da se varuje kot 66 kaka gospodična itd. Kaj pa bo ž njo, če ostane samica v rojstni hi.ši, ko se brat oženi ? Ali pa celo življenje služiti v ptuji hiši ? Ne, ne ! To je prežalostna usoda ! Pa naj bi že bilo vse to, a onega pitanja se staro devico, staro teto, ki ni bila v stanu dobiti fanta, tega pa že ne, raje žrtvuje najdražji zaklad : zdravje in moč, da le dobi moža. Prisiljena je po tem takem s hinavščino prikrivati bolezen, trpeti za žive in mrtve, da se le omoži. Kaka vzgo- jiteljica zamore postati taka mati? Križ in nadloga postane sebi, možu, otrokom in družini. Je li čuda? V možitev je merila vsa njena vzgoja in odgoja, prisiljena je bila torej možiti se, morda še celo brez prave volje, brez nagiba srca. Koliko bolje bi bilo za narod, ko bi se vsako osebo odgojevalo v blagega, krepostnega človeka ter vzgojilo pri vsakem človeku krepko in zdravo telo, ne pa odgojevati v polovici človeštva hinavskega, prevarljivega, neved- nega človeka ter vzgojevati v polovici člo- veštva bolehne, slabotne ljudi ! Poglejmo v mesto k ubožnim starišem. Komaj zapusti deklica šolo, (če jo je sploh obiskovala), že jo vidimo korakati na delo. Tu se ne gleda, je li delo primerno njeni dušni in telesni nravi, da le prinese par novčičev na teden. Moralnost je materi zadnja briga. Ali vsled sebičnosti starišev, ali vsled zapravljivosti, lenobe, slabega gospodinjstva, ali vsled resnične, neizogibne potrebe, gredo deklice na delo ter so glede odgoje prepuščene same sebi. Matere nima, ali pa ji ona ne zna, ne more, ne sme ukazovati. Je li čuda, da take deklice pro- padejo duševno in telesno ? Kako odgojo ima taka deklica ? Ona dela to, kar vidi, da delajo njene vrstnice. Te pa gledajo le na to, da dobe moža, ne glede po kaki poti. Dobra jim je hinnvščina, krivica, vsakovrstna prevara, da le pridejo do za- željenega cilja. Moža si dobi, bodi si že postavno ali ncpostavno, ter postane mati. Kaka vzgojiteljica zamore postati taka mati ? Je li čuda, da dobe otroci v mestnem proleterijatu tako slabo domačo odgojo. Poglejmo v boljše družine v me.stih in na deželi. Dekliška odgoja v boljših dru- žinah je omejena večjidel na dom. Do .sedaj, tudi če bi starisi hoteli, ne bi bili mogli dajati svojim hčeram druge kakor domačo odgojo. Izvzemši ženska učiteljišča, do sedaj ni bilo višjih dekliških šol. Ženska mladina se je torej navadno odgojevala doma, ali pa v samostanih. Ni vse za vsa- cega, in ravno samostanske šole, kakor so za ene dobre in koristne, tako so drugim nevarne in škodljive. Kar je enemu v živ- ljenje, to je drugemu v smrt. Že, kar se ¦ tiče telesnega zdravja, ne ugaja večjidel mladi deklici samostansko zidovje. Tako tudi dušnih kreposti ne more deliti vsem nravam samostanska odgoja v enaki meri. Ni mogoče torej zahtevati, da bi postala vsaka deklica po samo .tanski odgoji kre- po.stna, blaga, zdrava in močna. Ravno tako tudi ni mogoče zahtevati, da bo de- klica, koja je navezana le na dom, postala blaga, krepostna, zdrava in močna, kajti meja med hudim in dobrim je tako zelo zverižena, da je ne more natanko določiti niti pedagogiški strokovnjak. Kako bi jo zamogda določiti mati, koja ima glavno nalogo pri domači odgoji ? žamore li mati, posebno še, ker ravno materino oko vidi lastnega otroka navadno v drugi luči, kakor drugo bistro oko, natanko določiti mejo med hudim in dobrim ? Natanko ne more mej sicer nihče določiti, ali vendar izven doma gledajoči ter opazovajoči člo- vek druge, od matere različne nravi se lažje približa določitvi teh mej. Lažje določi mejo med varčnostjo in skopostjo oni, ki živi v svetu, kakor oni, kojemu je prepovedano stopiti čez domači prag. Ravno tako med hinavščino in previdnostjo, med dobrotljivostjo in nezavednostjo, med stra- hopetnostjo in previdnostjo, med boječno- stjo in potrpežljivostjo itd. Marsikatera 67 mati misli, da odgojuje pridno, varčno, krepostno gospodinjo, a v nje veliko žalost zapazi, da ima skopo, trdosrčno hčer. Koliko bolje bi bilo za narod, ko bi se ženska odgojevala v celega človeka. Domača odgoja ne bi smela delati naj- manjše razlike med deklico in dečkom. Pozneje bi morala biti deklicam odprta vsa pota, po kojih bi lahko dospele do celega človeka, z glavo in se srcem. Na nikak način ne bi se smelo ovirati njenega telesnega razvijanja, z nikakim delom kva- riti njenega zdravja. To je : ne preobkla- dati je s pretežkim, predolgim, preobilnim, premučnim delom, sploh s takim delom., pod katerim trpi njeno zdravje ; tako, da bi deklica stala v svojem štirinajstem letu tu kot značajen človek z modro glavo, bla- gim srcem in se zdravim, krepkim telesom. Soprog, materinstvo, gospodinjstvo, padlo bi ji kot zrela jabolka samo v naročje. Blagor narodu, ki zna ustvarjati v ženstvu celega človeka ! Ne bo se mu bati pogina, kajti on zida na trdni podlagi. Dajte nam dobrih mater, in narod bo srečen. A ihjbra mati zamore postati le ona, koja je cel človek. Cel človek pa je oni, ki ima zdrav duh v zdravem telesu, bodi si že ženska ali moški. Odgoja bodi torej ne moška, ni ženska, temveč človeška ! 68