OP 40 LETNICI „SOKOLfl“ v LJUBLJANI. Tisk .Narodne tiskarne*' v Ljubljani. Tužme se! Nedejme se! |j etos je 40 let, odkar je s češke zemlje pre¬ neseno seme sokolske ideje vzklilo na slo¬ venskih tleh. Ljubljanski „Sokol“ praznuje slovesno ta pomembni jubilej. Z vso pravico se vprašujemo v teh trenotkih, kake koristi je donesla sokolska misel slovenskemu narodu odnosno, kaj bi bili lahko dosegli v tej 401etni dobi, kje je naš cilj in po kateri poti ga dosežemo? Ni ravno neupravičeno, ako pred odgovorom na ta vprašanja prihajamo z nekoliko primere s češkim Sokolstvom, ki je samo eno leto prej kakor prvi slovenski Sokol stopilo na rodna svoja tla. V letu 1862. je vzniknilo češko Sokolstvo. Iz tedaj maloštevilne čete navdušenih mož je v razmeroma kratki dobi naraslo morje silnih, zavednih mas. Že v 1. 1864. je v Kutni Hori nastopilo 300 telovadcev, a 10 let pozneje se je že 50 sokolskih društev sešlo na Žiž¬ kovem polju pri Pribyslavi. Leta 1882. je bil v Pragi prvi vsesokolski izlet. Udeležilo se ga je 1600 mož v 76 društvih ter 720 telovadcev. V dobi do drugega vsesokolskega izleta 1. 1891., ko so šteli 7000 udele¬ žencev s 210 društvi, se je izvršila župina organizacija ter ustanovila Češka Obec Sokolska. Na IV. vsesokol- 3 i* skem izletu predlanskem v Pragi so šteli 11.100 čeških Sokolov v kroju, 867 ženskih članov, 1988 mladeničev naraščaja, 438 slovanskih ter 72 neslovanskih gostov — skupaj 14.465 udeležencev. Danes ima češko So¬ kolstvo v 600 društvih zbranih do 50 000 članov ne glede na to, da lahko o vsem češkem narodu rečemo, da vsa njegova narodna in politična vzgoja sloni na temelju sokolske ideje. Da je češki narod to, kar je, mora v prvi vrsti zahvaliti sokolsko misel, ki je bila od svojih očetov in učiteljev, od mož najvišje inteligence, da, celo genijev prešla v najširše množice češkega ljud¬ stva. Ta velikanski vpliv sokolske vzgoje na rast in razvoj češkega rodu priznavajo danes brez izjeme vsi merodajni činitelji v Čehih. Zato tako visoko cenijo to vzgojo, zato ji posvečujejo vso svojo skrb, vse svoje mišljenje. Spomina vredna resolucija svetovaclavska, spre¬ jeta na glavnem zborovanju Č. O. S. 1. 1895., se ofici- jalno peča z vzgojo mladine, z njeno duševno in nravno vzgojo. Resolucija naroča sokolskim društvom, da skrbijo za vsestransko vzgojo češkega naraščaja z ustanovitvijo knjižnic, čitalnic, s predavanji in drugim primernim načinom. Trije vzroki so, pravijo Čehi sami, da si je sokolska ideja že danes priborila venec zmage. Prvi vzrok je božanstvo ideje same: ljubezen do do¬ movine, napredek in prosveta so ji temeljni pogoji. Drugi vzrok visokim vspehom sokolskega dela v Čehih je življenjska sila češkega ljudstva, ki poraja neštevilne generacije polnega življenja zmožnih poje- dincev, zanesljivih in izbornih nositeljev sokolske misli. 4 In tretji vzrok končno — tako priznavajo Čehi sami — ter pogoj razvoju češkega Sokolstva je vztrajno delo, neugasljiva energija in trdna organizacija. S temi tremi vzroki je zmagovito prodrla sokolska misel v Čehih ter postala prav last in svojstvo češkega naroda. Prvo načelo jim je, da je odstraniti brez usmi¬ ljenja vse, kar nosi na sebi znak površnosti in bole- havosti, kar se ne zlaga z načeli demokratskega, naprednega in odločno narodnega združenja. Samo tem načinom je umeven današnji razvoj češkega Sokolstva, kjer je število sokolskih društev prekoračilo šesto stotino. Nova in nova društva klijejo in to celo na tleh nekdaj nerodovitnih, kamenitih in peščenih, kjer še nedavno ni bilo mesta in razumevanja za idealne snage. Kakor klini zabita so sokolska društva zlasti v ponemčenem ozemlji češke krone in ti klini rahljajo to zemljo in jo obdelujejo toliko časa, da pokaže zopet staro svojo — češko podobo . . . In kako je v Slovencih? Brez ovinkov in brez vsakega prikrivanja moramo priznati, da sokolska misel v.. Slovencih ni našla ena¬ kega razvoja ter da ne vzdrži nobene primere z rastjo sokolstva v Čehih. Resnica je, da so imela pojedina društva, in mej temi v prvi vrsti Sokol ljubljanski, svoje zlate čase, v katerih so blestela v najlepšem sijaju — enakega koraka s češkimi društvi niso imela, ostala so daleč za le-temi. Imela so druge vzroke svojemu postanku, drugačno smer, druge cilje in drugačna sredstva v dosego teh • ciljev kakor pa češki Sokol. Toda o tem pozneje . . . 5 Na poziv nekaterih ljubljanskih rodoljubov od 27. julija 1862 zbralo se je dne 5. avgusta istega leta 51 gospodov, ki so izvolili izmed sebe začasni odbor petih članov. Več ko leto dni je preteklo, predno je vlada z odlokom od 25. septembra 186 3. št. 1536 hotela potrditi od začasnega odbora sestavljena pra¬ vila. V svet je poletel „Južni Sokol" s 60 telovadci. Življenje mu je prestrigel dopis namestništva od 26. julija 1867., ki je delovanje Južnega Sokola" ob- ustavil na nedoločen čas; že 3. avgusta 1867 pa je vlada razpustila društvo. Povod tej izredni vladini prijaznosti je dala neznatna poulična praska, pri kateri so nekateri nemčurski sitneži morali okusiti trdo pest sokolsko. Trideset Sokolov pride v sodno preiskavo zaradi tega in štirje izmed njih v večmesečno ječo. Tako nam je vlada dala prve naše mučenike. Že 6. svečana 1868 je društvo na novo pričelo svoje de¬ lovanje z novim imenom „Sokol". Društvo se je prav resno oprijelo svojega namena, gojiti telovadbo. Svojo prvo javno telovadbo je priredil Južni Sokol" dne 18. rožnika 1864. Leta 1867. je založilo društvo „Nauk o telovadbi", drugi del te knjige je izšel 1. 1869. Število telovadcev ni bilo v vseh letih enakomerno, najvišje število nam kaže menda leto 1871. V tem letu je obiskovalo telovadnico nad 2000 oseb, in sicer nad 200 društvenikov, nad 100 pripravnikov, nad 800 dijakov in ravno toliko razno¬ vrstnih učencev — vse to je telovadilo pod nadzor¬ stvom enega sokolovega telovadnega učitelja. Telovadili so v 90 vrstah 442 ur. Ni nam treba posebej poudar- • jati, da so tedanji telovadni učitelji podučevali telovadbo brez pravega sistema, brez telovadnega sestava; zlasti 6 pa jim ni bil poznat češki vadbeni sestav, ki ga danes vsi inorodni narodi — tudi Nemci — priznavajo kakor edino pravega. Nemci sicer javno ne rečejo tega, a priznavajo ga s tem, da si ga malo po malem in na tihem — pri — laščajo. Po tujem sestavu, ali bolje rečeno brez sestava, telovadilo se je tudi pri nas skoro do zadnjega časa; kak vpliv je imela taka telovadba na razvoj sloven¬ skega Sokolstva, o tem pozneje. Mnogo zaslug ima ljubljanski Sokol kot za¬ bavno društvo. Kot tako je nastopalo zlasti v prvih letih večjidel skupno z ljubljansko „Čitalnico“. V tem pogledu gre ljubljanskemu Sokolu lovor venec. Probujena slovenska Ljubljana naj mu ga pokloni! Čitalnica in Sokol bila sta dolgo vrsto let prav edini društvi, ki sta z danes nepoznato delavnostjo in po¬ žrtvovalnostjo na izletih, zabavnih večerih, veselicah takozvanih besedah, na slovenskih taborih budila narod slovenski v Ljubljani ter daleč naokrog po slovenski domovini. Ni ga bilo važnejšega pojava na Sloven¬ skem, kjer ne bi bil Sokol ljubljanski igral najimenit¬ nejše uloge, če ni bil celo regiseur. Od brata Sokola se je tedaj mnogo zahtevalo,,„Sokol je moral biti telo¬ vadec, igralec, pevec, moral je nastopati govornik, predavatelj, moral se je izkazati spretnega prirejevalca veselic, plesov, koncertov in maškerad in moral je podajati slikovito ozadje vsem narodno - političnim priredbam. Toda probujena Slovenija je oživela, se je pričela gibati; novo življenje je vzkipelo in društva so rasla iz tal kakor gobe po dežju. Nalogo, ki sta jo bila preje izvrševala edino le Sokol in Čitalnica, je nakrat 7 prevzelo stotero drugih činiteljev. In kar mahoma je bil Sokol - brez dela! Vsak stan si je zasnoval svoje društvo, vsaka stroka je našla zavetja v lastnem krogu — Sokol je ostal na strani kakor kak nebodigatreba. Ta pojav čitamo prav jasno v društveni štatistiki ljub¬ ljanskega Sokola, ki nam kaže več let s komaj 100 društveniki. In tipal je Sokol na vse strani, kje bi mu bilo mogoče zapustiti ta mučni položaj; skoro da mu je bilo na jeziku vprašanje; čemu pa sem še prav¬ zaprav na svetu? — pravega odgovora si ni vedel dati, ker se svoje naloge zavedal ni, ker je pozabil bil, čemu in po kaj je bil poletel svoj čas na jug med Slovence . . . Mej zasluge moremo šteti ljubljanskemu Sokolu tudi ono, da je provzročil bodisi neposredno, bodisi posredno postanek ostalih slovenskih sokolskih dru¬ štev. Oče slovenskih Sokolov! Povsodi in vedno ni imel sreče, zakaj mnogokatero z velikim šumom na visoko morje prijadrano društvo je zadelo ob peščena tla. Nekaj suhih in trhlih vej visi ob lipi sokolski! Lepo se razvija Sokol v Celju, Idriji in Kranju, ter najmlajše sokolsko dete Šišenski Sokol. Ne zastajata Sokol Goriški in Tržaški. Pravo nasprotje temu lepemu razvoju kažejo sokolska društva v Mozirju, Novem mestu in Zagorju. Sokol v Mozirju spi skoro ne- vzdramno spanje. Zasluge, ki si jih je bil pridobil za prebujenje lepe Savinske doline v časih Lipoldovih, je zakrila in potemnela pozneje nastopivša letargija. Še bolj nam kaže Zagorje, kako je usoda celega društva bila zavisna le od enega moža. Za staro- stovanja ranjkega Matije Medveda je društvo nastopalo s 60—70 člani v kroji. A danes . . .? 8 O leta 1869. in 1870. v Planini, Postojni in Vipavi zasnovanih podružnicah ljubljanskega Sokola danes ni duha ne sluha; pač pa Sokol Postojnski v zadnjem času prav marljivo deluje. Nameravani osnutki »Dravskega Sokola" v Ptuju in »Murskega Sokola" v Radgoni se niso vresničili. Mnogo nad vzbuja pred kratkem rodivši se »Murski Sokol" v Ljutomeru. V Mariboru pa imajo celo športno (sic!) društvo. V obče moramo proučivši zgodovino slovenskega Sokolstva trditi, da mnogo več od poskusov, pre¬ sajati sokolsko misel na tla slovenska, nismo še dosegli. Vzrokov, zakaj pravo in resnično Sokolstvo na zemlji slovenski še ni moglo najti pravih trdnih tal — je več. Delimo jih lahko v krajevne, odnosno posebne in splošne vzroke. Nekaj takih krajevnih odnosno posebnih vzrokov smo se dotaknili zgoraj. Žive slučaje imamo, da je navdušenost ene same osebe zasnovala sokolsko društvo. Pravo, odkritosrčno rodoljubje je bil živ- ljenski nagon k rojstvu novega društva. Ustanovilo se je društvo ne toliko zato, ker se je bilo poučilo in spoznalo pomen sokolske mišji, ampak ker se je hotelo imeti društvo sploh. Praktični mož pa je vedel, da bode sokolsko društvo imelo še zategadelj svojo privlačno silo, ker bode vsled pestre svoje zunanjosti najbolje prijalo nečimurnosti preprostega ljudstva. Moža ni varalo! Krog novega ognjišča je na ta način zbral lepo četo slovenskih mož in mladeničev, ki jim je v srcih netil ljubezen do očetnjave ter budil narodni ponos, narodno zavest . . . Kamorkoli se je prikazala rudeča srajca, je vrelo ljudstvo skupaj občudovat 9 „Sokolce“. Zaradi oblike se je tudi telovadilo, seveda javno. Vse pa je vzdrževala na površju osebnost društvenega ustanovitelja, navadno najvplivnejšega moža celega okraja. Njegovi požrtvovalnosti vsa čast in hvala! Za dobo svojega življenja je njegovo rodoljubno srce doseglo, kar je želelo in hotelo. Vzbu¬ dilo je svojo okolico iz narodnega spanja in že bi dejali, da je doseglo svoj namen za vse večne čase, ko bi imelo sebi enakega naslednika, ta zopet vred¬ nega naslednika itd. Seve bi to še vzlic temu ne bilo pravo in res¬ nično sokolsko delovanje, ampak je zamoremo ime¬ novati intenzivno delovanje narodnega društva sploh. Od drugega „narodnega“ društva se tako sokolsko društvo razlikuje le po imenu in po uniformi ob priliki skupnih nastopov. Ustanovitelj sokolskemu društvu umrje ... Društvo stoji nemo, osirotelo ob grobu svojega očeta. Ognjišče, krog katerega se je bilo zbiralo do katastrofe je raz¬ rušeno. Prej tako mogočna stavba se začne krhati na vseh koncih in krajih, sklad za skladom pada v globo¬ čino . . . Nekaj prisiljenih zabavnih večerov, nekoliko medlih izletov v okolico ter par sokolskih pogrebov, to so še zadnji krčeviti poskusi, preostanki prominole življenske sile, — najneslavnejši je pogreb društva samega . . . Le nekoliko drugo sliko nam predstavljajo nekatera sokolska društva na takozvani periferiji slo¬ venskega ozemlja ustanovljena kakor trdnjave narodne zavesti in probuje proti tujčevim navalom. Rodila jih je potreba, rodila navdušenost narodno zavednih vodi¬ lo teljev. Svoj namen skušajo doseči z notranjimi vese¬ licami, petjem, tamburanjem, gledališkimi igrami, izleti v okolico, demonstrativnimi obhodi, pa z malo telo¬ vadbe ter nikakim poukom. Svoj namen torej dosegajo s sličnimi sredstvi kakor druga narodna društva, prednost pred temi imajo le v tem, da nosi Sokol na sebi bojni znak, da so njegovi nastopi vidnejši, da ga nasprotniki vsled tega bolj sovražijo, da to sovraštvo v srcih bratov Sokolov neti novo strasti polno navdu¬ šenje. Društvo obstoji dokler traja to navdušenje in le samo radi navdušenja samega. Daljših smotrov in ciljev se navadno tudi ta društva ne zavedajo! Bistvo so¬ kolske ideje jim ni znano, ne poznajo tudi sredstev služečih tej ideji v dosego predstavljenih si ciljev. To so torej tisti krajevni, odnosno posebni vzroki, zakaj nekatera sokolska društva po Slovenskem pro¬ padajo in odmirajo. Navedli bi sicer lahko še več takih posebnih vzrokov, ki so vsi več ali manj v tesni zvezi z malenkostnimi vdotičnem kraju vladajočimi razmerami. Pa to raziskavanje bi nas zavedlo predaleč na polje manj zanimivih neznatnostij . . . Ti vzroki so za stvar le bolj stranskega po¬ mena. Proučiti jih moramo „zato, da jih tudi vemo odpraviti. Odpravimo pa jih lahko z resno voljo, s temeljitim učenjem stvari, vztrajnim delom ter trdno organizacijo. Večjega pomena za nas je študij splošnih vzrokov, ki zadržujejo rast in razvoj sokolske misli na zemlji slovenski. Še danes je aktuvalno, kar je pred 15 leti pri- likom 251etnice ljubljan. „Sokola“ zapisal g. Evgen Lah, ljubljanskega „Sokola“ zgodovinar... „Rodi jih (društva) tl večjidel navdušenost za stvar. V prvih letih svojega obstanka se vsako društvo prav lepo razcvita, živahno deluje in vrlo napreduje. Po navadi pa to ne traja dolgo. Kmalo se vgnjezdi v društvo mlačnost, ki rodi včasih celo razpor. Društvo jame hirati, vsiha in gine. Ako končno vendar-le ne pogine, reši ga le skrajna požrtvovalnost. Taka je vedno osoda onih društev, ki nam niso neizogibno ali brezpogojno potrebna. Gmotne in duševne sile, ki jim jih žrtvujemo so seveda brez- vspešne. Kje tedaj tiči vzrok žalostni usodi večini naših društev? Preveč jih je, pre¬ malo denarja imamo, da bi jih zalagali in — veliko premalo vztrajnosti, da bi jih duševno dosledno podpirali. Prva pomota se da popraviti, za drugo sami nič ne moremo, tretjo pa moramo po¬ praviti, ker je pravi narodni greh .. „Glavni naš greh na društvenem, in morebiti tudi na marsikaterem drugem polju, je pa, da ne vztrajamo, da smo plašljivi, da se vsacega večjega dela ustrašimo. Brez truda ni vspeha; ako se nam je pa boriti še z unanjimi zadržki, mora biti trud še večji. Vsak ud vsacega društva naj si ne prisvaja samo pravic, naj si nalaga tudi dolž¬ nosti. Moralična dolžnost vsacega uda je na ta ali oni način kaj pripomoči, da društvo napreduje. Ako nima poklica in spretnosti za duševno delo, ima sicer dosti prilike kazati dobro voljo. Naj za društvo zanimlje nedruštvene kroge, naj jih pouči in vzbuja, naj prido¬ biva društvu novih udov in z njimi novih gmotnih virov. Ako bi se to v resnici godilo, društva gotovo ne bi hirala. Žal, da se ne godi povsod; kjer se pa godi, tam se društveni namen gotovo lahko in dobro dosega. — Kaj naj pa še porečem o odborih in od- 12 bornikih, ali so povsod vztrajni? Glavna pomota tiči v tem, da delo ni primerno razdeljeno. Vsakdo ki čuti v sebi veselje in poklic za delovanje na narodnem polju, oklene naj se le jednega narodnega društva, v to naj se takorekoč vtopi. Zadosti spretnih in po priliki tudi delavnih močij je nam Slovencem, akoravno smo le maloštevilni, na razpolaganje, da bi z duševnim delom shajali pri vseh tako mnogobrojnih društvih, toda razdeljene niso primerno. Vsi so, skoro bi dejal, pri vseh društvih; drug se vsled tega na druzega preveč zanaša — stvar sama trpi. Delitev dela — večji vspeh — večja vztrajnost, ker večje veselje.“ Trde te resnice, zapisane pred 15 leti, imajo polno veljavo še danes. So pa tudi splošni uprav sokolstva se tičoči vzroki, da ono v nas niti razmeroma toliko ne napre¬ duje in prospeva kakor v Cehih. Glavni greh, ki nam ga vtegnejo po pravici šteti v zlo, greh, ki ga grešimo od prvih postankov sokolstva na Slovenskem pa do zadnjih dni, je pač ta — da sokolske misli v obče nismo še proučili, da je ne poznamo, da nam sicer done po ušesih visokodoneči izrazi o namenih so¬ kolske ideje, da pa ne poznamo sredstev, ki naj dosežejo namene in cilje! V šestdesetih letih prejšnega stoletja se je pričelo v Evropi sploh jako živahno gibanje za telovadbo. Nastalo je vse polno telovadnih društev tako v ino¬ zemstvu kakor tudi v Avstriji. Novo blesteče se geslo dneva: telovadba je končno našlo pot v Ljubljano. Navdušeni pristaši novi ideji so izdali dne 27. junija 1862. že gori omenjeni poziv. 13 Poziv. „Mens sana in corpore sano“. Zdrava duša v zdravem truplu. „Vsakateremu bo že znano, kako koristna je telo¬ vadba ali gimnastika, kako se s telovadbo krepča telo in duša. Koristno bi bilo tedaj, da bi se gimnastika tudi v Ljubljani bolj vdomačila in da bi se napravilo gimnastično ali telovadno društvo. Kdor bi hotel pri¬ stopiti takemu društvu, naj naznani to s svojim pod¬ pisom. Vse drugo se bo bolj natanko določilo (namreč: pravila društva, prostor, gimnastična lopa itd.) ko bo dosti podpisov." Ta poziv kakor je dotiskan v Lahovi spomenici, ima torej v vidu zgolj strokovno društvo, — sokolstva še ne omenja. Sokolstvo je bil menda tudi po imenu še neznan pojem, hoteli so telovadno društvo brez razlike narodnosti. Še-le v dolgi dobi do vladnega potrjenja pravil je prišlo do ločitve po narodnosti. Gospodje iz nemškega tabora, tako nam potrjuje Lah, so se všotorili v gimnazijski telovadnici in sestavili poseben telovaden odbor. Slovenci pa so začeli telo¬ vaditi pod vodstvom Mandičevim s poletjem 1863. 1. na Koširjevem, v ta namen najetem dvorišču. Predno so bila pravila potrjena, vadilo je telovadbo 60 go¬ spodov, prihodnjih Južnih Sokolov". Omenjeni razdor je imel pred vsem te posledice, da je Južni Sokol" moral še nekaj časa dalje čakati potrjenja predloženih pravil. Med tem so si namreč „Nemci“ zasnovali svoje telovadno društvo. Vlada pa je čakala, da so ji pred¬ ložili tudi še pravila „Laibacher Turnvereina" ter na to potrdila pravila obeh društev, zakaj nezaslišana 14 protekcija Slovencem bi bila, dati vzleteti ,Južnemu Sokolu“ predno še se je prisilil na dan „Turnverein“. Prepričati mora vsakogar, da novo slovensko telovadno društvo, ki je končno bilo krščeno z imenom „Južni Sokol", razun imena in obleke ni imelo mnogo sokolskega bistva na sebi. To je bil prvi greh! Seveda ga ne moremo šteti v zlo slave vrednim ustanoviteljem „Južnega Sokola". Takrat je šlo za to, da v svojem svetem navdušenju ustanovijo čim hitreje telovadno društvo in sicer slovensko telovadno društvo. Svoj namen so vresničili; kako dalekosežnega pomena za probujo in razvoj Slovenstva sploh je bila ta usta¬ novitev, smo že gori očrtali. V oni dobi in še dolgo let pozneje je Sokola vzdrževalo na višku sijaja zgolj narodno navdušenje, o kakršnem današnji zarod nima niti pojma. V poznejših letih pa, ko je bil Slovenec vsaj na Kranjskem tujcu izvil žezlo iz rok, ko je bil Slovenec kakor gospodar stopil na svoja tla, — je tudi za Sokola prišla doba resnega, stvarnega dela na podlagi resnih temeljitih študij. Žal, storilo se ni ni¬ česar! Živeli so dalje in dulci jubilo, od veselice do veselice, od izleta do izleta, od javne telovadbe do javne telovadbe. Da, telovadili-so, telovadili celo prav mnogo; toda telovadba brez sistema, težavne vaje in krasne na pogled so donašale gromovite pohvale maloštevilnim ter skoro vedno enim in istim proizva¬ jalcem — množico, čete sokolske, so bolj odvračale od telovadnic kakor jih pa vabile vanje. „Nauk o telovadbi" ki ga je bil izdal „Južni Sokol" je jasna priča, po katerem (nobenem) sestavu so gojili telovadbo prav do zadnjih let. To pa nam je ob enem najboljši 15 dokaz, da se nihče ni trudil študirati sokol¬ ske ideje, ki ji je sistematična telovadba po Tyrševem osnovnem sestavu ravno te¬ meljno sredstvo. Tej okolnosti pripisujemo glavni vzrok na zastanku, da celo nazadovanju slovenskega Sokolstva. Le dajmo si odkrito priznati, razloček je med Sokolom recimo od včeraj — o razvoju slovenskega Sokolstva v zadnjih letih poročamo pozneje — in pa med Sokolom pred 30 in 40 leti, razloček ta, da Sokol pred 30 in 40 leti visoko nadkriljuje Sokola od včeraj po svoji živahnosti, delavnosti, navdušenosti in drznem poletu . . . Nepoznanje bistva sokolske ideje, njenih sredstev, njene smeri in njenih ciljev smatramo glavnim vzro¬ kom, da Sokol vsled lastne naše krivde ni vspeval na Slovenskem. Resno proučevanje sokolske misli in v delu vztrajnost, to je dvoje načel, ki nam morata prvačiti tako ob ustanovitvi vsakega Sokola kakor v njega daljnem obstanku. Kakor hitro odnehamo le v enem pogledu mora društvo zastati v rasti; ako pa vztra¬ jamo v izpeljavi načel — sine qua non — potem od¬ pravimo vse druge ovire, ki se nam stavljajo na pot. Drugih vzrokov in ovir sicer ne odpravimo tako naglo kakor se je to posrečilo Cehom, zakaj indispo- zocija, neodvzetnost za tako idejalno vzvišene misli kakor je ravno sokolska, nedovzetnost za organizovano narodno delo obstoja v Slovencih v nerazmerno višji meri kakor v Cehih. Nasproti maloštevilnemu slovenskemu rodu, na¬ sproti kmetskemu rodu brez visokih gmotnih sredstev imajo močni sovražniki stotero višjo moč kakor nasproti 16 petmilijonskemu, v vseh svojih slojih in stanovih z gmotnimi in duševnimi vrlinami bogato obdarovanemu češkemu narodu. Zato je umevno, da sta germanizacija in italijani¬ zacija, ki v gotovem sistemu in pod patronanco višjih činiteljev obstojata pravzaprav zadnjih 50 let, decimovali naše vrste, dočim so Cehi danes že v — ofenzivi. Nečloveški boj, ki ga bijejo naši sovragi nasproti bornemu rodu slovenskemu, cepi naše moči in naše v resnici nadčloveško delo. To okolnost pa je upo¬ števati, če naj primerjamo razvoj narodnih ustanov — med njimi ima mesto Sokolska misel — v Slovencih z onimi v Cehih. Glede nas Slovencev moramo kazalo staviti ne¬ koliko nižje! Slovenci imamo v sebi mogočno življenjsko silo, imamo vso pravico do eksistence — temu je priča dejstvo, da smo brez slovenske šole, brez slovenskega uradovanja, brez univerz in akademij, brez blesteče zgodovine, brez mož vodnikov in učenikov na svoji zemlji vztrajali kakor slovenski rod več kakor štiri¬ najst stoletij. To dejstvo moramo imenovati pravcati čudež ali pa moramo misliti, da nas je previdnost božja prihranila boljšemu življenju. In slednje poudarja globoki mislec, vseučiliščni profesor Gumplowicz, ki nam na podlagi danih predpogojev z vsem pre¬ pričanjem prorokuje, da nas dogledni čas izloči iz vrste rodov ter posadi na sedež v vrsti narodov! Križem rok seveda ne smemo držati, ako hočemo priti do tega cilja; prvi predpogoj je vztrajno, ne¬ umorno delo. 17 2 Vsa zgodovina tako posameznega bitja kakor vsega človeštva je večni boj za „to be or not to be“, v tem boju podlegne in izgine, kar nima zmožnosti živeti — o tej železni resnici duhovito razpravlja Miroslav Tyrš v svojem spisu „Naš ukol, smer a cil“ z ozirom na na¬ logo, ki naj jo izvršuje sokolska ideja v narodu češkem. Misli Tyrševega essai-ja niso aktuvalnega po¬ mena samo za narod češki, temveč imajo svojo veljavo za obstanek vsakterega naroda, tembolj za narod slo¬ venski, ki mu je boj za „biti ali ne biti", vsiljen od mnogobrojnih in mogočnih sovražnikov. Zato naj po¬ damo nekatere teh mislij. „. . . . Nobena tudi najsvetlejša preteklost ne zajamčuje narodom bodočnosti, temveč le samo zdrava in delavna sedanjost; narodi nazadujejo, ako ne napre¬ dujejo, taki narodi na znotraj odmirajo in vsak probeg dogodkov samo odstranjuje, kar je itak že sprhnelo, kar nima več vrednosti v splošnem žitju. — Vsak narod, če je izginil — je izginil po svoji lastni krivdi; ne na bojiščih se odločuje usoda narodov, njegova odločitev leži pred bojem. Nijeden narod, kar jih je bilo na svetu, številen ali neštevilen, ni poginil v svoji svežosti in vrednosti, vsak je zamrl v svoji ostarelosti, omeh- kuženosti in pohabljenosti. Tu kakor povsodi opravlja narava, dolgo časa prizanašajoča končno sodbo ostro, toda tudi pravično in za celoto blagodejno, odstran¬ jujoč iz človeštva člene zdravemu razvoju in napredku nadalje nepristopne in vsled tega odvišne in škodljive. — Iz tega sledi predvsem resnica, da morajo na¬ rodi, čim manjši so, razviti tem večjo de¬ lavnost, ako hočejo pri skromnem svojem številu ostati koristni in važni člani človeštva; kajti pri malo- 18 številnem narodu se bolezen hitreje porazdeli organizmu kakor pri mnogoštevilnem narodu, kjer traja več časa, predno okvara razje vso tvarino ter premaga njegovo zdravo delo ... Iz tega pa sledi še druga resnica, da nobena zunanja moč, nobena gmotna in surova sila sama na sebi ne uniči naroda, da je življenje naroda v kolikor se razvija na solnčni strani resnice, dobrega in občnega napredka, v tem zmislu neranljivo kakor solnčni žarek, in da ga ne premore nikaka moč teme, laž ali nasilstvo . . . O tem cilju, tem namenu sokolske ideje razpravlja Tyrš še podrobneje na drugem mestu, kjer poudarja sosebno razloček sokolskega društva od drugih društev. Tyrš pravi: ... ni mogoče in tudi ni treba, da bi bil vsakdo član pevskemu, obrtnemu ali znanstvenemu društvu: misel sokolska pa kakor se obrača k vsem stanovom in slojem pomenjatoliko, kolikor telesno in nravno vzgojo, požlaht- nenjevsegarodučeškoslovanskega njegovo o d go j o k sili, hrabrosti, plemenitosti in povišani brambnosti in zato mora dobiti vse ljudstvo v krog svoj. Ogromno število naroda ne sme ostati samo publikum, mi nismo za to tu, da bi drugi nas občudovali, da bi '•samo pritrjevali našim zmagam; sčasoma mora ves publikum — ne izginiti, temveč —• z oboda stopiti na torišče. Tudi najizdat- nejši trud neznatnega števila ne more nadomestiti splošnega vspeha obče zmage. Zato velja tukaj bolj ko kje drugje tako globok kakor vznešen izrek: „Co všechen lid nežna, nikdo nežna! Co lid jeste nedoved’, nikdo nedoved’! Co lidem se nestalo, nikvm se nestalo!" 19 V teh kratkih potezah je jedrnato začrtano bistvo vse sokolske ideje. Ljubezen do domovja, do naroda ji je započetek, ji je izvor ; a ta narod videti sreč¬ nega, močnega, silnega po duhu kakor te¬ lesu — to je njen namen in cilj! Ta cilj doseči, v to služijo sokolski ideji vsa sredstva, s katerimi je mogoče člo¬ veško telo ohraniti sveže in zdravo, avte m zdravem telesu vzgojiti krepko dušo in gojiti čvrstega duha. Sredstva pa naj dosegajo svoj namen zopet s pomočjo trdnih organizacij, kakor je vsako pojedino sokolsko društvo za-se in kakor so še v višji meri zveze sokolskih društev. To je bistvo in jedro one krasne, duhovito za¬ snovane misli, ki naj v kakovostih, v orlovih lastnostih ptiča Sokola: moč, drznost, bister vid, visok polet — najde svoje vpodobljenje. Telovadba je izmed sredstev najveljavnejše, ni pa edino sredstvo, ki naj ž njim dosegamo vzvišeni cilj sokolske misli. Telovadba mora biti na eni strani sistematična, to je ona mora biti vrejena tako, da je mogoče ž njo do¬ seči resnične vspehe v poduku. Od najelementarnejšega gibanja do najbolj komplikovane vaje mora poduk na¬ predovati praktično, pa tudi teoretično; zakaj duh med telovadbo ne sme zastati in zaspati, telovadec se mora učiti tudi misliti. Duh in telo morata delovati vza¬ jemno — vajo izvesti, a prej pomisliti, kako jo hočeš izvesti, iz katerih sestavnih vaj naj ista obstoji, katero 20 višjo vajo bi zamogel zopet sestaviti iz prejšnje vaje — vse to napravi telovadbo zanimivo ter ji odvzame vso suhoparnost. To pa je druga zahteva dobre telo¬ vadbe, sama na sebi mora biti vabeča sila, ki naj polni naše telovadnice. Mase morajo vanje! Poleg telovadbe, ki naj v prvi vrsti krepi telo, so ostala sredstva posvečena bolj nravni vzgoji, ter vzgoji duha. Dobro vrejene knjižnice, čitalnice, predavanja o teoriji telovadbe, o etiki in estetiki v telovadbi, predavanja, ki trosijo v srca narodno zavest, narodni ponos, družabni večeri s petjem in godbo, izleti itd. Kje naj jenjamo z naštevanjem sredstev, ki naj bistrijo in bodrijo duha?! Sokolska društva naj so prave narodne učilnice, šole za n a r o d n o-p o li ti čn o vzgojo vsakega pojedinega člana narodovega kakor naroda v celoti! In take šole je pred drugimi potreben — narod slovenski . . . Potujčenj prav do mozga, prevlečeni z barvilom tuje neslovanske prosvete dvomljive vrednosti ne za¬ vedamo se Slovenci — narod v svoji množici — naloge, katero naj dopolnimo kakor narodna indivi- duvaliteta slovanskega pokoljenja: Tuje mišljenje, tuje čustvovanje nas prevzema. Gospodarji naši vsiljeni nam s kruto surovo silo, so sistematično demorali- zovali slovensko ljudstvo vnarodno-političnem pogledu. Največ krivde v tem oziru pripisujemo šoli, in to od ljudske šole naprej skozi srednje šole gori do vseučilišč. Skrbno pazijo na to, da v naše šolske knjige ne zaide kaka opazka, ki bi dala otroku pre¬ mišljevati o domovini slovenski, o narodu slovenskem 21 v njega celoti. Besedo „Slovenija" bi v naših šolah zadela najhujša kazen! Nasprotno pa z minucijozno natančnostjo zahtevajo znanje nemške literature, po¬ znanje vseh, tudi njenih talmi klasikov. V zgodovini zopet moraš poznati vse najnevažnejše pojave tistih nemških Otonov, Henrikov itd., dočim zgodovine slo¬ vanskih narodov ali sploh ne omenjajo ali pa jo očrtajo le z nekoliko šibkimi potezami in še to z nemškega stališča. Dobro mi je še v spominu, kako je nemški profesor zgodovine na gimnaziji v malo prijaznem tonu v četrt ure opravil najsijajnejši del zgodovine češkega naroda (torej tudi avstrijskega naroda) — husitsko dobo. A ko smo se nekateri pripravili, da hočemo profesorju ob izpraševanju o husitski dobi dajati resnici odgovarjajoče odgovore, — do tega ni prišlo — ker je profesor eksaminacijo o tem predmetu odstavil z dnevnega reda in sploh o njem ni stavil nobenega vprašanja. Tam torej, kjer drugi narodi črpajo vir znanju svojemu o zgodovini narodovi, o njega književnosti, tam, kjer drugi narodi zajemljejo narodno svojo zavest, narodni svoj ponos — tam hodi Slovenec po goli pustinji, kjer ga ni okrepčevalnega studenca in je ni zelene oaze. Ako smo navzlic temu zadnjega pol stoletja po lestvi narodnega probujenja lezli navzgor, tedaj mo¬ ramo za ta napredek zahvaliti nekatere domoljubne, prosvitljene može, na drugi strani pa je ta napredek najboljši dokaz o notranji energiji v rodu našem: dosegli smo vse iz lastne sile, iz lastne moči! Demoralizacija slovenskega rodu v narodno¬ političnem oziru pa je prav jasno očita: noben drug 22 narod ne šteje iz svojih vrst toliko renegatov in v nobenem drugem narodu ni našel vsakteri narodnosti pogubni klerikalizem tako ugodnih tal, kakor v slo¬ venskem narodu . . . Vzgojo, ki je nedostaje v narodno-političnih ozirih, moramo rodu slovenskemu pripraviti — sami: tej vzgoji je posvečeno delo sokolsko po češki šoli! V zadnjih letih so razmere v slovenskem sokol¬ stvu postale nekoliko drugačne kakor pa so bile v prejšnih letih. Začeli smo proučevati sokolsko idejo tam, kjer ima ista svoj izvor — na čeških tleh. Prvi, ki je storil odločilni korak na desno, je dr. Viktor Murnik. Z vsem mladeniškem ognjem se je bil lotil učenja češkega sokolstva. Sadove marljivega učenja pa je praktično prenašal v naše telovadnice, kjer je z vso njemu lastno vztrajnostjo in energijo vzgojil krog učencev, ki danes že v enakem duhu delujejo v Celju, Gorici, Idriji, Kranju, Solkanu, Šiški in v Trstu. Lahko trdimo, da danes stoprav je položen temelj sokolski ideji v Slovencih. Na tem temelju moramo zgraditi še mogočno stavbo in mnogo dela, neumornega dela bode treba, predno jo dogradimo. Prihodnje leto ob drugem slovenskem vsesokol- skenr izletu v Ljubljano naj slovenska javnost sama sodi o doslej storjenem delu. Letos že hočemo storiti korak dalje, ki ga zahteva potreba sama, hočemo ustanoviti zvezo slovenskih sokolskih društev in tako spopolniti organizacijo, ki čim trdnejša je, tem lepše vspehe poraja. Od našega dela, od naše vztrajnosti bode zopet odvisno, bode-li mogoče nam vstopiti v ono mogočno 23 vez, ki jo Čehi že pripravljajo v — zvezo slovan¬ skih sokolskih društev! Kje bo potem tista sila, ki naj bi zrušila ta slovanske zemlje objemajoč „že- lezni obroč ?!“ Te cilje nam je doseči in te cilje moramo doseči, zakaj — da govorimo z dr. Miroslavom Tyršem — „Maly ten, kdo m a jen maly cil“. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000510753 24