6
Dopis iz Zaplane.
24. Grudna.
V  52. listu Novic lanjskiga leta mm bil oznanil, de sim 10 trohljivih koriinov v zemljo zakopal v poskušnjo, kaj bodo v zemlji čez zimo storili.
Pomladi, ko smo začeli korun saditi, sim šel in skopal lanjsko jesen zakopane konine, pa od desetih le samo eniga celica, in družica le mervico terdiga dobil; vsi drugi so pa zgnjili.
Na verti kraj odločim, pognojim, prekopljem in oba po samim vsadim; kmalo zelena iz tal pribodeta in lepo rasteta, sam ju okopljem, in ko bolj odrasteta, z zemljo ogernem; potem sta cvetla, pa jima je vse cvetje odpadlo , kakor sploh vsimu drugimu koriinu. — Teško sim čakal, kako se bosta obnesla? V jeseni groba razkop-ljem, in glejte! od celiga dobim 8 korunckov — 2 sta bila debela kakor mešanckarji, 2 kakor orehi, in 4 kot lešniki; — med temi osmerimi koriini je bil en sam rujavkast, vsi drugi so pa bili prav lepo rumeni; od druziga vsiga gnjiliga sim pa le 2 — kot lešnika — dobil, pa tudi nad njima ni bilo nič trohljivosti zapaziti. Namenil sim bil vse desetere koninčke v Ljubljano častiti c. k. kmetijski družbi na ogled poslati, kaka so lepo rumeni bili, razun eniga; pa nerodnost je povsod doma! Farno sim jih v posodici v kleti na polici imel, in jih večkrat ogledval, ali kej rujavkasti prihajajo? pa so zmirej lepo rumeni ostali do konca Kozoperska. — 6. ali 7. Listopada jih hočem zopet pogledati, pa... ni jih več; vprašam: kje so tisti krompirčki, ki so v kleti na polici bili? — ena kakor druga dekla odgovori: jest jih nisim vidila, in tudi ne proč vergla?! — Hud skn bil, pa nič ni pomagalo.
Kjer je ves trohljiv korun vunder 9 lepo rumenih in samo eniga trohljiviga obrodil, upam — Bog daj, de bi se tudi zgodilo — de bo korun zopet v naših krajih rastel, kader bo Bog šibo korunove kuge od nas od-vernil; s to šibo nas hoče le boljšati in prepričati, kako velika dobrota je korun za ljudi in živino! — Kuga je po mojih mislih prišla čez koriin, kot pred 10 leti kolera čez ljudi.
V  naših hribih bodo prihodnje leto kmetje teško izhajali, kjer je le srednja letina za žito bila, korun je pa popolnama zgnjil; — gostači bodo pa lakoto terpeli, kjer nimajo druziga ko malo zelja in repe.
Kjer letaš koriina ni bilo, tudi špeha ne bo; oves in turšica sta predraga, de bi se z njima prešiči debe-lili, in tako bodo do noviga leta večidel že vsi poklani. Stari prešiči imajo od 60 funtov do centa špeha, pom-ladančki pa okoli pol centa.
Kakor je za plemena raznih žit dobro in včasih clo potrebno, seme premeniti, — iz naših hribov gredo k Savi okoli Medvod po oves za seme, ki se ene leta prav dobro obnaša, —ravno tako bo znabiti tudi s koriina m, de bo treba za drugo seme skerbeti. Pa jest mislim, če se bo zima letaš po stari navadi obnesla — to je — de se bo zemlja pod snegam odpočila, de bo zopet koriin po stari navadi rastel. Dobro bi bilo, de bi zemlja zmerznila, de bi ozimno žito nepognjilo, in miši
7
vse ne pokončale, kjer je letaš grozno veliko po njivah in vertih teh škodljivih merčesov bilo, in kar niso dovolj na njivah poškodvale, so se zadnjic v kozolce čez ajdo spravile, in je veliko požerle.
V naših hribih se je letaš posebno obnesla t ur si-ca, pa je le malo sade, kjer redko leto prav dozori, — grozno bogata sta fežol in proso bila; torej slehern hribovc zdej pravi: ko bi bil pač namest koruna turšico, fežol in proso sejal, bi bil prav storil! — Pšenica je uboga bila, oves pa prav jeklen, in se po 18 grošov lahko proda; pa ga le malo prodajajo, ga bodo lahko povžili, kjer ni koruna.
Ce bo prihodnja pomlad lepa, je upati, de bo obilno sadja drugo jesen, ker so vse drevesa z lepimi popki napolnjene. — Letaš je pa prav malo sadja pri nas bilo, in je že na drevji gnjilo, clo tepke, ktere se druge leta v vodi dolgo ohranijo, — in kisle prav dobro in zdravo jed dajo, — so letaš tudi v vodi gnjile. — Z eno besedo, letašnjo jesen je vsaka reč več ali menj gnji-lobi podveržena bila.                                          Č . .