Tečaj LIV. Politiški oddelek. Hrvatje in Slovenci na Reki. Nedavno je neki hrvatski list prinesel dopis z Reke, v katerem pravi, da Slovenci na Reki dajo največ gradiva za poitalijančevanje. Slovenci žive na Reki največ v nižjih slojih, in se malo zavedajo narodnosti svoje, ako se oženijo, so pa njih otroci, največji nasprotniki Slovanov. Sodba zagrebškega lista ni povse krivična. Tudi se ne godi tako le na Reki, temveč tudi v G niči in Trstu so često otroci slovenskih starišev najzagrizenejši Italijani. Če se pa na Reki to gcdi v večjem številu, pa ni krivda Slovencev, temveč Hrvatov samih. Reški Hrvatje niso nič zavednejši kakor Slovenci, v Zagrebu se pa voditelji raznih hrvatskih strank mej sabo prepirajo zaradi vodstva, za reške razmere se pa niti ne zmenijo. Tako Reka prihaja vedno bolj v italijanske in madjarske roke, ne da bi se Hrvatje za to dosti zmenili. Najprej so Madiari spravili z Reke hrvatsko politično oblast, veliko županijo, v Ogulin, sodišče pomadjarili, hrvatsko gimnazijo prenesli na Sušak in snujejo ondu mad:arske šole, a Hrvatje pa vse to lepo mirno gledajo. Če vladna stranka molči, se ne čudimo, a bolj se čudimo, da tudi opozicija ničesa ne stori. Da se razmere na Hrvatskem tako neugodno razvijajo, ni kriva le vladna stranka, temveč tudi opozicija. Da celo lahko rečemo, da je opozicija o pravem času si znala pridobiti si veljavo, bi se vladna stranka ne bila tako daleč v madjarski tabor upala. Hrvatska opozicija se je pa vse premalo brigala za aktuelne stvari, temveč je čas tratila z osebnimi prepiri in državnopravnimi vprašanji in semtertja priredila kak škandal v saboru. V tem, ko so se opozicijske stranke mej seboj ravsale in kavsale zaradi raznih državnopravnih vprašanj, ki niso za sedanji čas posebne važnosti, je pa hrvatski sovražnik se utrjeval. Mari ni čudno, da na Reki ni niti jedne hrvatske šole. Slovenski in hr- vatski stariši so prisiljeni pošiljati otroke svoje v italijanske ali pa madjarske šole, ker slovanskih ni. Če se pri tacih razmerah raznaroduje, se ni čuditi. Ko bi Slovenci tako malomarno gledali na razmere v Gorici in Trstu, bi v teh dveh mestih kmalu ne bilo Slovenca. Položaj Slovencev v Trstu in Gorici gotovo ni ugodnejši, kot je položaj Hrvatov na Reki. Slovenci so si pa osnovali v teh dveh mestih svoji šoli, da si pripadajo tudi k revnejšim slojem prebivalstva. Drugi Slovenci pa ne morejo toliko storiti za svoje brate v Primorju, kakor bi lahko Hrvatje za svoje rojake na Reki, ker je slovenstvo na Štajerskem in Koroškem tudi v hudem boju za ostanek. Na Reki je po zadnjem ljudskem popisovanju, ki se nikakor ni popolnoma nepristranski vršilo, blizu polovica Hrvatov, v resnici jih je pa mnogo več. Mej temi Hrvati je pa še več premožnih ljudij. Hrvatom na Hrvatskem se pa tudi ni bati za obstanek, in bi lahko mnogo storili za hrvatstvo na Reki. Če bi se reški Hrvatje jeli zavedati svoje narodnosti, bi malo časa v mestu neomejeno gospodarili Italijani in Madjari, Pri odločnem delu je celo mogoče, da bi dobili mestni zastop v svoje roke. Ko bi se namreč začeli Hrvatje zavedati v tem mestu, bi se namreč hitro pokazalo, da jih je mnogo več, nego jih navaja vladna statistika. Seveda rok križem držati ne gre in le kričati o hrvaški Reki, temveč delati je treba. Najprva stvar mora biti, da se osnuje na Reki hrvatska ljudska šola. Ta stvar je večje važnosti, nego prepir, naj bode li Folnegović ali Frank vodja hrvatski stranki prava. Hrvatje potratijo preveč časa in močij z razpravljanjem velicih političnih vprašanj, a na to pa premalo mislijo, kako ohranijo svoj narod čvrst v obmejnih krajih. S tem, da dokažejo hrvatski opozicijski politiki, da Reka po državnem pravu mora biti hrvatska, ni prav nič pridobljenega. Za taka teoretična dokazovanja se nikdo nič ne briga, najmanj pa Madjari. Ko bi se pa na Reki hrvatstvo zares okrepilo in začela borba proti madjarstvu in italijanstvu, pa bi kmalu začel se poštevati reški 232 hrvatski značaj. Tudi hrvatska vladna stranka in hrvatska vlada sama bi ne mogli kar prezirati reškega hrvatstva, ko bi videli, da se res razvija in bori za svoje pravice. Razvoj hrvatstva na Reki je uplival na vse hrvatsko Primorje, koder se že povsod zgublja narodna zavest. V Primorju pa ne gre le za hrvatske narodne, temveč tudi za gmotne koristi. Naj Madjari dobe v roke hrvatsko Primorje, bodo dobili tudi vso trgovino v teh krajih in to bode čutila vsa Hrvatska. Madjari v hrvatskem Primorju počasi delujejo, a gotovo, Hrvatje pa vse apatično gledajo, kot bi jih nič ne brigalo. Skrajni čas je, da se Hrvatje vzbude, in osnujejo kako društvo, ki bode imelo namen osnovati hrvatsko šolo na Reki. Za gmoten vspeh se jim ni bati. Razmere na Reki se bodo kmalu bistveno premenile, Madjari se niso trdno še ondu ukoreninili. Ljudstvo ne mara zanje, italijanski element, ki je na vse strani obdan od Hrvatov pa tudi ni tako močen, kakor se misli. Le delati je treba. Če se bode stvar zanemarjala, pa utegne naposled zares biti Reka za Hrvatsko izgubljena, pa ne toliko po madjarski nasilnosti, kakor po hrvaški malomarnosti. Reško vprašanje je pač točka, v kateri lahko vse hrvatske opozicijske stranke vzajemno delujejo. Seveda se njih delovanje ne sme omejiti na kake razprave po listih in govorih v saboru o hrvatstvu Reke, temveč delati je treba za povzdigo hrvatstva v Reki sami. Vse državnopravne pravice nič ne pomagajo, ako se prebivalstvo samo ne zaveda. Če se Reka popolnoma pomadjari, oziroma poitalijanči je za Hrvate izgubljena, naj znajo še tako korenito dokazati svoje pravice do nje.