Susan Hill: Majhna roka

	Naslov izvirnika: The small hand

	Prevod: Matejka Križan

	Lektorirala: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING, Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	©Susan Hill, 2010

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134339

	Cena: 11,99 €

	Vse pravice pridržane.



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 97106691

ISBN 978-961-7134-33-9 (ePUB)





	I.

	Bilo je malo pred deveto, sonce se je spreminjalo v dimast škrlaten oblak, jaz pa sem se izgubil. Obrnil sem avto in se odpeljal slab kilometer nazaj do smerokaza.

	Zadnjih štiriindvajset ur sem s stranko preživel blizu obale in vračal sem se v London, a očitno sem naredil neumno potezo, ko sem zavil z glavne ceste in ubral pot čez podeželje.

	Cesta je tekla skozi Downs, z bledikavimi gomilami na vsaki strani, potem pa se je spremenila v drevored, ki se je raztezal vse do križišča. Napisi na starem smerokazu so zbledeli, pa tudi nobenega drugega znaka ni bilo, tako da sem skoraj zgrešil zavoj v desno, ki sploh ni bil označen. Tam je bila samo potka, obdana z visokimi strminami z globokimi drevesnimi koreninami, ki so spominjale na antične zobe. A pomislil sem, da me bo sčasoma pripeljala do ceste A.

	Pot se je zožila. Sonce je sijalo za mano, bleščalo se je v vzvratnem ogledalu. Sledil je oster zavoj, pot je zavila na potko, pogled pred mano je bil zaradi povešenih vej mračen.

	Upočasnil sem. To ne more biti prava pot.

	Je tam hiša? Bom našel koga, ki me bo pravilno usmeril?

	Izstopil sem. Na drugi strani potke sem zagledal znak, prerasel z zelenjem. BELA HIŠA. Pod znak je nekdo dodal deščico, ki se je komajda še držala na žeblju, a lahko sem razbral z barvo napisane besede: VRT ZAPRT.

	No, hiša je hiša. V hiši živijo ljudje. Počasi sem vozil naprej po potki, ki so jo na obeh straneh obdajale še večje strmine, drevesna debla so bila gromozanska, slonja.

	Na koncu poti se je drevored končal, prišel sem na široko jaso in opazil, da je vendarle še vedno svetlo. Nebo je obdajala srebrno-modra obroba. Čez posest ni vodila nobena pot. Znašel sem se pred velikim vhodom z leseno ograjo, prepredeno z bodičastim grmičevjem.

	Slišal sem lahko le ptice, ki so se odpravljale spat in so prepevale v visoki krošnji oreha, kosi pa so hiteli v zavetje podrasti. Stopil sem iz avta in obstal. Petje ptic je ponehalo in nastala je zelo nenavadna tišina, čudna tihota, v kateri sem se počutil kot nezaželen vsiljivec.

	Takrat bi se moral obrniti in oditi. Moral bi se vrniti k smerokazu in ponovno poskušati najti glavno cesto. Toda tega nisem storil. Nekaj me je vleklo naprej skozi vrata med preraščenimi grmovnicami.

	Stopal sem previdno in iz nekega neznanega razloga sem pazil, da nisem povzročal hrupa, ko sem umikal s trnjem posute veje. Vrata sem lahko odprl le do polovice, tečaji so se povesili, in moral sem se zriniti skoznje.

	Še več grmovja, rododendronov, robidnic. Hodil sem po z mahom in travo preraščenih kamnih, očitno je tukaj nekoč bila pot.

	Ko sem prehodil približno petdeset metrov, sem zagledal propadajočo lopo, spominjala je na nekdanjo prodajalno vstopnic. Roleta je bila spuščena. Streha je razpadla. Od nekod se je prikazal zajec, v mraku sijoče bel, in mi izginil izpred oči.

	Šel sem dalje. Pot se je razširila, vodila je desno. In tam je stala hiša.

	Bila je mogočna edvardijanska hiša, dolga in s široko verando. Do vhodnih vrat je vodil niz nizkih stopnic. Stal sem tam, kjer je nekoč zagotovo bilo veliko in lepo vzdrževano dvorišče – med plevelom in travo so bile manjše zaplate grušča. Desno od hiše se je dvigal obok s kovanimi vrati, napol skrit med vrtnicami, ki so ga preraščale. Ozrl sem se naokrog. Avto je rahlo pozvanjal, medtem ko se je motor ohlajal.

	Moral bi se vrniti. Moral sem v London in že tako ali tako sem se izgubil. Očitno je bila hiša zapuščena in je najverjetneje nihče ni koristil. Tukaj ne bom našel nikogar, ki bi me lahko usmeril. Šel sem do kovanih vrat pod obokom in pokukal skoznje. Videl nisem ničesar razen džungle grmičevja in dreves, pa tudi obris še ene potke, ki je izginjala v še temnejšem zelenju.

	Dotaknil sem se mrzle železne kljuke. Vdala se je. Odrinil sem vrata. Niso se premaknila. Z ramo sem se uprl vanje, zarjaveli tečaji so zaječali. Potisnil sem še močneje in počasi so se vrata vdala – zaškripala so po prodnatih tleh, odprtina je postajala vse večja. Stopil sem na velik zaraščen, prazen in zapuščen vrt. Na eni strani sem zagledal stopnice, ki so vodile na teraso in k hiši.

	Ta kraj je bil prepuščen času in vremenu, vetru, soncu, zajcem in pticam, počasi in žalostno je propadal. Kamen je pokal, potke so izginjale, dež je močil hišo, na razpadajoči strehi so gnezdile ptice. Čez čas se bo hiša sesedla vase in izginila v zemljo. Koliko je stara? Sto let? Še naslednjih sto in od nje ne bo ostalo nič več.

	Obrnil sem se. Komajda sem še videl predse. Karkoli že je ta zdaj 'zaprt' vrt bil, ga je narava vzela nazaj in prekrila z odejami bršljana, grmičevjem in gostim plevelom, ki niso prepuščali svetlobe in zraka, tako da so tod lahko uspevale le invazivne divje rastline.

	Moral bi se vrniti.

	Ampak želel sem izvedeti več. Hotel sem videti več. Ne vem, zakaj, a želel sem priti sem podnevi, da bi si ogledal vse in odkril vse, kar je bilo prikrito – kar je bilo skrito. Hotel sem ugotoviti, zakaj.

	Ampak sem se verjetno ne bi več vrnil. Do takrat, ko bi znova našel glavno cesto, kar bi mi seveda uspelo, se vrnil v London v svoje udobno stanovanje, bi že pozabil na Belo hišo in to, kar sem našel tukaj v mraku. Spomin bi kmalu zbledel. In četudi bi se ponovno odpravil sem, hiše najbrž ne bi našel.

	In potem, ko sem tako stal v tihem in prijetnem pomladnem mraku, se je nekaj zgodilo. Ni mi mar, ali mi verjamete ali ne. To sploh ni važno. Jaz vem. Le to je pomembno. Vem, kot zagotovo vem, da je včeraj zjutraj deže-valo po okenski polici v moji spalnici, ker sem pustil okno priprto. Vem, kot vem, da so mi prejšnji četrtek čistili zobni kanal in sem se ponoči zbudil zaradi grozne bolečine. Vem, da se je zgodilo, kot vem, da sem med zajtrkom pil črno kavo.

	Vem zato, ker to še vedno čutim, če zaprem oči. Spomin je še vedno živ in spomin je fizičen. Moje telo ga čuti, ni samo nekaj v moji glavi.

	Stojim sredi mračne zelene jase, nad mano na nebu med zvezdami gnezdi srebrn mesečev krajec.

	In medtem ko sem tam stal, se je v mojo desno dlan prikradla majhna roka, kot bi se v temi ob meni pojavil otrok in me prijel za roko. Majhna dlan je bila mrzla, s palcem in kazalcem se je oklenila mojega palca, ostale prste pa sklenila in zakopala v mojo dlan. Nagonsko sem stisnil dlan in nekaj trenutkov, čas se je ustavil, sva tako stala – v svoji možati roki sem držal drobno dlan, kot oče in otrok. Ampak jaz nisem oče in majhen otrok je bil neviden.





II.

	Polnoč je že minila, ko sem se vrnil v London in bil sem utrujen, a bil sem povsem buden zaradi tega, kar se je zgodilo. Preden sem legel, sem poiskal nekaj zemljevidov in poskusil najti pot, na katero sem pomotoma zavil in ki je vodila k hiši in zapuščenemu vrtu. Ampak na zemljevidih nisem našel ničesar, tudi podrobni niso bili. Moral bi imeti specialko v velikem merilu, da bi lahko našel določeno hišo.

	Iz spanca brez sanj sem se zbudil malo pred zoro in v hipu sem se spomnil občutka majhne roke v svoji. Ampak bil je spomin. Zdaj roke nisem čutil, o tem sem bil prepričan, kot sem jo čutil v mraku v tistem čudnem vrtu. Občutek bolj drugačen ne bi mogel biti, kar sem izkusil vedno, ko sem sanjal o njej, nekaj naslednjih tednov zelo pogosto.

	Kupujem in prodajam stare knjige in rokopise. Posamezne knjige v glavnem iščem po naročilu strank, na dražbah in zasebnih razprodajah, prav tako sodelujem tudi z drugimi knjigotržci, občasno pa kupim kakšno knjigo zgolj po občutku in z določeno osebo v mislih. Prodajalne nimam, delam od doma. Knjig ne hranim dolgo in nikoli jih nimam na zalogi večje količine, trgujem namreč s knjigami, ki na trgu dosegajo visoke vrednosti, tudi več tisoč funtov. Tudi sam zbiram knjige, a v skromnejši meri in nesistematično, zgolj iz lastnega zanimanja in zadovoljstva. Moje stanovanje v Chelseaju jih je polno. Vsakoletna novoletna zaobljuba se glasi, da bom prepolovil količino knjig, ki jih imam, a je nikoli ne uresničim. Za vsak ducat knjig, ki jih prodam ali podarim, kupim dvajset novih.

	Teden po tistem, ko sem našel Belo hišo, sem šel v New York in Los Angeles. Potem sem obiskal še Berlin in Toronto in se vrnil v New York. Imel sem kar nekaj pomembnih naročil, zato sem bil popolnoma zatopljen v svoje podvige. Pa vendar me je, celo sredi nagnetenega dražbenega prostora, na letalu ali v tujem hotelu, vedno in povsod, ne glede na to, koliko dela sem imel, nenehno spremljal spomin na majhno roko, svež in zdajšnji, kot bi se vsak dan za trenutek ali dva znašel v nekem drugem prostoru. To me ni niti malo skrbelo ali vznemirjalo. Ravno nasprotno, na neki čuden način mi je ugajalo.

	Vedel sem, da se bom, ko se bo trenutno obdobje potovanj in aktivnosti končalo, vrnil tja in poskušal oboje, razumeti, kaj sem doživel, če bo mogoče, pa tudi raziskati tisti kraj in izvedeti več o njem – kdo je živel tam, zakaj je zapuščen. In morda bo, če se bom vrnil in bom tam tiho stal, majhna roka spet poiskala mojo.

	Sem pa izkusil nekaj vznemirljivega na letališču, medtem ko sem čakal v vrsti, da bi kupil časopis. Gneča je bila velika in kot prvo se je nekdo zrinil mimo mene, me odrinil, da sem skoraj padel, potem pa sem še ves zmeden od šoka v svoji dlani začutil majhno roko. Pogledal sem navzdol in sprevidel, da je roka resnična in da pripada majhnemu dečku, ki se me je v paniki oklenil, ker je tudi njega brezobziren potnik skoraj prevrnil. Čez nekaj sekund je deček spustil mojo roko in se vrnil k svoji materi. Občutek njegove roke v moji je bil na neki način enak dotiku tistega drugega otroka, a hkrati je bil zelo drugačen – vroč in ne hladen, lepljiv in ne svilen. Nisem se mogel spomniti, kdaj sem zadnjič držal otroško roko v svoji, zagotovo pred mnogimi leti. Pa vendar sem ju zelo jasno ločil.

	Bilo je sredi junija, ko sem si vzel oddih od potovanj. Za menoj je bilo nekaj dobičkonosnih tednov in med drugim sem uspel dobiti dve rariteti Kelmscott Pressa za stranko iz Sussexa, skupaj z neokrnjeno in podpisano prvo izdajo vseh romanov Virginie Wolf, vključno z ovitki. Bil sem navdušen, da jih imam, a želel sem jih čim prej predati v strankine roke. Sicer sem dobro zavarovan, a nobena odškodnina ne more pokriti izgube ali poškodbe takšnih knjig.

	In tako sem sklenil, da bom knjige stranki dostavil sam. Podzavestno sem računal, da bom imel še dovolj časa, da poskusim ponovno najti Belo hišo.





III.

	Je že kdaj obstajal tako veličasten junij, kot je bil ta? Pozno pomlad sem zamudil, a zdaj so bili dnevi naravnost krasni, zrak kot balzam in cvetele so prve vrtnice. Bil je čas košnje in ko sem prispel do strankine hiše, sem zagledal razkošno cvetoč vrt, visoke grede, polne bujnega cvetja. Ozračje je bilo polno čebel, vonja po kovačniku in sveže pokošeni travi.

	Sprejel sem povabilo, naj prenočim in večerjali smo na terasi s pogledom na morje v daljavi. Sir Edgar Merriman je bil že v letih, skromen in nepredstavljivo bogat. Rad je imel knjige in stare znanstvene instrumente, prav tako je imel zbirko redkih glasbenih skrinjic, ki so s svojimi melodijami popestrile večer.

	Še nekaj časa smo se zadržala zunaj, modro-siv dim Edgarjeve cigare se je vil v zrak in odganjal mrčes, razkošen vonj tobaka se je mešal z vonjem lilij in šeboja z bližnjih gredic. Njegova žena, Alice, majhna in sivolasa, s prijetnim glasom in sramežljiva, kar se mi je zdelo izjemno privlačno, je sedela z nama.

	Ko je služabnik prišel po sira Edgarja, nekdo ga je klical po telefonu, in sva z Alice tovariško sedela v nežnem mraku, okrog luči pa so se poigravale vešče, sem pomislil, da bi jo povprašal o Beli hiši. Je vedela zanjo? Me lahko usmeri k njej?

	Odkimala je.

	»Še nikoli nisem slišala zanjo. Kako daleč od tod ste bili?«

	»Težko rečem … izgubil sem se. Mislim, da sem se vozil okrog tri četrt ure … morda še malo dlje. Zavil sem na stransko pot, za katero sem zmotno menil, da jo poznam.«

	»Na podeželju je veliko neoznačenih poti. Vsi dobro poznamo vsakodnevne poti, a nepazljivi se lahko znajdejo v pasti. Mislim, da vam ne morem pomagati. Zakaj pa se želite vrniti tja, gospod Snow?«

	Oba sem poznal že štiri ali pet let in že kdaj prej kdaj prenočil pri njima, a zame sta bila vedno sir Edgar in lady Merriman, jaz pa zanju gospod Snow, nikoli Adam. To mi je bilo kar všeč.

	Okleval sem. Kaj bi lahko rekel? Da me zapuščena in napol porušena hiša in zaraščen vrt privlačita, kot bi bil uročen in bi me nekaj gnalo, naj ju bolje raziščem? Da me je tja vlekla … Le kako bi ji lahko povedal za majhno roko?

	»Oh, saj veste, da so nekateri stari kraji nenavadno privlačni. In morda se bom nekoč umaknil na podeželje.«

	Molčala je, čez nekaj trenutkov pa se je vrnil njen mož in pogovor se je obrnil nazaj h knjigam in njegovim željam. Okus je imel zelo pester in domislil se je dokaj nenavadnih predlogov. Zame so predstavljali izziv, ohranjali so mi pozornost. Bil je vznemirljiva stranka, ker me je vedno znova presenetil.

	»Morda veste,« me je vprašal tokrat in mi podal steklenico, »ali bo še kdaj naprodaj prvi Shakespearov folio?«

	Skoraj sem prevrnil kozarec.

	*

	Pol ure kasneje, zunaj je bilo še zmeraj toplo, smo se odpravili v hišo. Od navdušenja sem bil kot naelektren, a hkrati sem se trezno zavedal, da je malo verjetno, da bi kje našel prvi folio za sira Edgarja. Ampak že zgolj špekulativen pogovor o njem je bil dovolj, da sem začel čisto drugače razmišljati o njegovem imetju.

	Ko sem mu voščil lahko noč, je lady Merriman nenadoma rekla: »Mislim, da ga imam, gospod Snow. Mislim, da sem našla odgovor. Samo trenutek mi dajte.« Odšla je iz sobe, njene korake sem slišal na stopnicah, potem pa je izginila v globine hiše.

	Sedel sem v nizkem naslonjaču ob francoskem oknu. Svetilka je bila ugasnjena, iz nje je vel rahel vonj po olju. Nebo je bilo gosto posejano z zvezdami.

	Čez nekaj časa se je vrnila, s seboj je nekaj nosila.

	»Žal mi je, gospod Snow. Tisto, kar iščemo, se vedno prestavi nekam drugam. Ampak tole vam bo morda pomagalo. Prešinilo me je, ko smo po večerji sedeli zunaj. Ime Bela hiša mi ni poznano, ker jo domačini poznamo kot Dennyjino hišo – stoji približno petindvajset kilometrov proč, a na podeželju to ni veliko.«

	Sedla je.

	»Ne bi se vam bilo treba truditi, bila je zgolj nenadna muha. Ne vem, zakaj me je sploh zgrabila.«

	»V tej reviji je članek o njej. Precej stara je. Hranimo veliko preveč vsega in podobnih revij imam ogromno. Hiša je postala znana kot Dennyjina, ker je bila Denny Parsons njena lastnica. Poznate ime?«

	Odkimal sem.

	»Kako hitro vse zbledi,« je rekla. »Tukaj boste našli vse o Denny in njenem vrtu.« Podala mi je revijo Podeželsko življenje, staro okrog štirideset let. »Tam se je nekaj zgodilo, a so vse prikrili. Bojim se, da je to vse, kar vem. Ostanite spodaj, dokler želite, jaz pa grem naravnost v posteljo.«

	Šel sem na teraso, da bi še nekaj trenutkov užival v prijetnem večeru. Narava se je prepustila noči, zvezde so sijale in zazdelo se mi je, da slišim morje, kako se razliva po prodnati obali.

	*

	 V svoji sobi sem sedel ob odprtem oknu, zrak je prijetno dišal po vrtu, in bral članek v reviji, ki jo je zame poiskala lady Merriman.

	Članek je govoril o izjemnem in 'pomembnem' vrtu ob Beli hiši, ki ga je ustvarila gospa Denisa – očitno poznana kot Denny – Parsons, v njem so bile tudi fotografije lastnice, ki se je sprehajala po trati in kazala na to ali ono grmovnico ali gledala v krošnje dreves. Tam je bil tudi eden tistih motnih črno-belih portretov, takrat priljubljenih v tovrstnih revijah, gospe Parsons v kostimu in biserih – v roki je precej čudaško držala nekaj ostrožnikov, kot bi ne bila prepričana, ali naj jih odloži ali ne. Slika je bila rahlo zrnasta in meglena, a v njej sem prepoznal čedno žensko z odločnimi potezami.

	Zgodba se je zdela preprosta. Ko sta bila njena otroka stara devet in enajst let, je nepričakovano ovdovela in sklenila se je preseliti iz predmestja Surreyja na podeželje. Belo hišo je našla prazno, obdajala jo je zaraščena divjina, iz katere je postopoma ustvarila 'enega najčudovitejših vrtov našega časa', kot je pisalo v članku.

	Sledil je podroben opis živih mej, sprehajalnih poti in avenij, različnih vrtnih oblik, fontan, slapov in gajev ob brzicah, skupaj s seznamom rož in grmovnic, načrti sajenja in diagrami ter tremi stranmi fotografij. Slike so bile resnično čudovite, ampak nisem vrtnar, zato ne morem presoditi 'pomembnosti' vrta gospe Parsons.

	Kraj je postal dobro poznan. Obiskovali ga niso samo ljudje, ki so živeli le nekaj kilometrov proč, pač pa so prihajali tudi iz drugih držav. V času nastanka članka je bil vrt odprt vsak dan od srede do nedelje, vstopnina pa je znašala šiling in pol.

	Besedilo je bilo obširno in preskočil sem nekaj odstavkov o hortikulturi. Toda želel sem izvedeti več. Želel sem izvedeti, kaj se je zgodilo potem. Gospa Parsons je sredi džungle našla napol propadlo hišo, hiša na fotografijah pa je bila lepa in čedno urejena, obdana z belim prodom in pokošenimi tratami. Bila je sveže popleskana in okna je imela odprta – skozi eno je v vetriču silila zavesa.

	Ampak hiša se je vrnila v prvotno stanje. Ko sem hišo in vrt našel jaz, sta bila znova zapuščena, propadala sta. Takoj po vojni je to doletelo veliko podeželskih hiš, dandanes pa to ni bilo običajno.

	Žive meje in lipovi drevoredi me niso zanimali. Hiša je bila na slikah videti čudovita, a jaz sem videl prazno, prepuščeno vetru, dežju in pticam, k njej pa me je vleklo, kot me ni k s soncem obsijanemu in urejenemu kraju vleklo še nikoli.

	Revijo sem odložil na mizo. Konec koncev se stvari spreminjajo, sem pomislil, čas naredi svoje, hiše postanejo zapuščene in narava vzame nazaj, kar smo si hoteli prisvojiti. Bela hiša in vrt sta doživela kratko obuditev in nekaj trenutkov slave, ki jih zdaj ni bilo več.

	Ugasnil sem lučko. Ležal sem na postelji in poslušal vzdihovanje morja. Vedel sem, da se bom vrnil tja. Moral sem izvedeti več. Vrt in hiša me nista zanimala. Več sem hotel izvedeti o ženski, ki je hišo našla in jo očitno rešila, pa vendar je dopustila, da je znova propadla. Še najbolj, seveda, pa sem se želel vrniti zaradi majhne roke.

	Je tudi Denny Parsons stala tam v mraku in gledala prazno hišo sredi zelene divjine? Se je tudi v njeno dlan, medtem ko je v mislih delala načrte, prikradla majhna roka?





IV.

	Več tednov se ni zgodilo nič kakorkoli povezanega z Merrimanovima in delom sveta, v katerem sta živela in kjer sem slučajno videl Belo hišo. Moj posel je miroval. To se zgodi tu in tam in praviloma me ne skrbi, ker pa že kar nekaj časa nisem dobil nobenega povpraševanja ali telefonskega klica o morebitnih naročilih, sem postal nemiren in razdražljiv. Začel sem se spraševati, ali bom moral prodati nekaj svojih redkih dragocenosti, če se bo to mrtvilo nadaljevalo – postajal sem prepričan, da bom moral delo opustiti in se upokojiti. Vsakič se opomnim, da se stvari vedno obrnejo, a očitno se ne znam učiti iz izkušenj.

	Seveda pa nisem bil popolnoma brezdelen. Kupil in prodal sem dve knjižni zbirki, vključno s prvo izdajo Thomasa Hardyja, razmišljal pa sem celo, da bi sprejel zahtevo ameriškega zbiratelja in poiskal prve izdaje vseh knjig o Jamesu Bondu v originalnih ovitkih, cena ni bila pomembna. To sicer ni moje področje, a malo sem začel raziskovati. Zavedal sem se, da sem verjetno že stoti posrednik, ki ga je najel, da bi našel Bonde, in da sem zadnji, ki bi mu to lahko uspelo.

	Poletje je postalo zadušljivo. London se je izpraznil. Pomislil sem, da bi obiskal prijatelje v Seattlu.

	Potem pa se je v enem dnevu zgodilo dvoje. Dobil sem pismo z razglednico in odrezkom iz starega časopisa.

	'Gospod Snow,

	izbrskala sem prispevek o hiši, Dennyjini hiši, ki ste jo naključno videli, ko ste bili junija pri nas in ste se izgubili. Pomislila sem, da vas zadeva še vedno zanima in zgodba je zanimiva. Prepričana sem, da jih je še več in če se bom kakšne spomnila ali bom o hiši prebrala še kaj, vas bom obvestila. Vas pa prosim, če vas hiša ne zanima več, da prispevek zavržete. Zgolj predlog.

	Lepo vas pozdravljam,

	Alice Merriman'

	Nalil sem si drugo skodelico kave in vzel v roke porumenel delček časopisa.

	Na njem je bila fotografija ženske, ki sem jo prepoznal kot Deniso Parsons, v družbi mladega moškega je stala ob velikem okrasnem bazenu. Na sredini bazena je stal bronast kip, ki sta ga gledala na precej izumetničen način, kar je značilno za vse fotografije, na katerih poziramo. Kip je predstavljal fantka, ki se je igral z delfinom, nad negibno gladino, na kateri so cveteli lokvanji, sta se dvigala zlata krogla in vrtnica. Morda so bile v njem tudi ribe, a na sliki ni bila vidna nobena.

	Novica je bila kratka. Kip je dala postaviti Denisa Parsons v spomin na svojega vnuka, Jamesa Harrowa, ki se je utopil v 'tragični nesreči'. Moški ob njej je bil kipar, kip pa so postavili v 'mednarodno slavnem vrtu gospe Parsons ob Beli hiši'. To je bilo vse, razen nekaj stavkov o kiparjevih drugih izdelkih.

	Nekaj časa sem strmel v fotografijo, a z nasmejanih obrazov nisem mogel razbrati ničesar. Kip se mi je sicer zdel očarljiv, vendar nisem umetniški kritik.

	Časopisni odrezek sem spravil v namizni predal, napisal razglednico lady Merriman in se ji zahvalil, potem pa sem na to reč čisto pozabil, ker sem tisti dan prejel še pismo starega prijatelja iz Bodleianove knjižnice. Našel je prvi Shakespearov folio, ki bi lahko bil naprodaj, in če me zanima …

	Petnajst minut kasneje sem že sedel v taksiju in bil na poti na postajo Paddington, da bi ujel naslednji vlak za Oxford.





V.

	»Na malico nisem šel že vsaj pet let, danes pa si bom privoščil pošteno kosilo.«

	To me ni presenetilo. Poznam kar nekaj knjižničarjev po svetu in prav nobeden si ne vzame odmora za daljšo malico, nekateri sploh ne malicajo. Tega preprosto ne počnejo. In zato sem bil navdušen, ko je Fergus McCreedy, najstarejši knjižničar v Bodleianu, predlagal, da se sprehodiva do hotela Old Parsonage. Poletni dan je bil topel in sončen, v Oxfordu pa je bila gneča kot zmeraj. Ampak v avgustu se v njem gnetejo drugačni ljudje. Skupine turistov korakajo za svojimi vodiči z rdečim dežnikom ali s cofom na palici v rokah, da se ne bi izgubili med študenti na kolesih. Sicer pa je Oxford Oxford. Vedno se rad vračam v svoje staro mesto, če le ne ostanem več kot dan ali dva. V Oxfordu se človek počuti star.

	Fergus nikoli ne izgleda star. Fergus je večen. Ko bo star devetdeset let, bo videti enak kot tisti dan, ko sva se spoznala, ko sva oba imela osemnajst let in sva preživljala prvi teden na Balliolu. Poročil se je z univerzitetno profesorico, Heleno, svetovno strokovnjakinjo za določene vidike zgodnje arabske umetnosti. Živita v majhni, brezhibno čisti hiški blizu Woodstock Roada, na počitnice pa hodita v Jordanijo in Turkestan. Otrok nimata, če pa bi jih imela, bi se ti otroci, kot otroci mnogih oxfordskih akademikov, rodili stari.

	Fergusa nisem videl nekaj let. Med sprehodom do hotela sva morala veliko nadoknaditi, pa tudi kasneje, ko sva v prijetni jedilnici uživala ob prvem kozarcu vina. Ko so nama postregli s pašteto iz rakcev, sem omenil pismo.

	»Kot veš, imam zelo dobro stranko, ki mi je v preteklih letih postavila kar nekaj težkih izzivov. Ponavadi sem našel, kar je hotel. Zelo razgledan zbiratelj knjig je in pravi užitek je delati z njim.«

	»Ni le eden izmed najdi karkoli, le da ogromno stane'?«

	»Nikakor. Niti sanja se mi ne, koliko denarja ima ali kako ga je dobil, ampak to sploh ni pomembno, Fergus, svoje knjige obožuje. Je bralec in zbiratelj, hvaležen za knjige, ki jih najdem. Vem, da se s tem preživljam in denar je denar, ampak obstajajo tudi stranke, s katerimi sodelujem le mukoma.«

	Mislil sem resno. Nekaj groznih let sem imel naporno stranko, ruskega naftnega milijarderja, ki je hotel katero-koli redko in ekstremno drago knjigo, a nobene sploh ni prijel v roke. Vse so šle naravnost v bančni trezor.

	»Torej želi imeti prvi folio?«

	Lotila sva se pljučne pečenke, hladno postrežene, z mladim krompirjem in špargljevo solato, in naročila drugi kozarec fleurieja.

	»Povedal sem mu, da je to skoraj nemogoče. Vsi so v knjižnicah.«

	»Mi imamo tri,« je rekel Felix. »Folger jih ima okoli osemdeset, pred leti je enega kupil tudi Getty – prodala ga je ena izmed naših fakultet.«

	»Ja, Oriel. Velika škoda.«

	Felix je skomignil. »Denar so potrebovali bolj kot knjigo. To razumem. Majhna zasebna knjižnica v Londonu s pretežno teološko zbirko, Knjižnica dr. Williamsa, je pred kakšnim letom prodala izvod za dva milijona funtov in pol, je pa s tem denarjem popestrila preostalo zbirko in prihranila nekaj denarja za nepredvidljivo prihodnost. Pomembno je ohranjati ravnovesje.«

	»Če bi ti imel prvi folio, bi ga prodal?«

	Felix se je nasmehnil. »Tisti, ki ga imam v mislih, je morda naprodaj, vendar ni moj. Tudi Bodleianov ni.«

	»Mislil sem, da se za vseh 230 izvodov ali nekaj takega ve, kje so.«

	»Skoraj za vse. Že nekaj let mislimo, da razen knjižničnih izvodov in nekaj v zasebnih zbirkah obstaja še en prvi folio nekje v Indiji. Čisto po naključju in ker sem sledil določenim namigom, mislim, da sem odkril, da ni tako.«

	Nadeval si je še malo solate. Prostor se je napolnil. Ozrl sem se po stenah, polnih nenavadnih fotografij, olj na platnu in akvarelov – nobeden ni bil posebej pomemben, a prav vsak je prispeval k očarljivosti. Zaradi zbirke je bil prostor znatno prijetnejši.

	»Omemba folia je bila čisto slučajna,« je rekel Fergus. »Nemški kolega mi je poslal mail v zvezi z neko drugo knjigo, ki jo že dlje časa poskušava izslediti – neki srednjeveški rokopis. Med pogovorom je Dieter omenil: 'Sploh se ne zavedajo, kaj imajo, vključno s Shakespearovim prvim foliom'.«

	»Kdo?« sem vprašal.

	Fergus je vstal.

	»Bova kavo popila na terasi? Zunaj je spet sončno.«

	*

	Sedela sva za mizo pod veliko tendo, kjer sva bila dokaj na varnem pred hrupom prometnega Banbury Roada. Kava je bila prvovrstna.

	 Fergus je naredil tri požirke dvojnega espressa.

	»Si že kdaj slišal za samostan Saint Mathieu des Etoiles?«

	»Sploh še nisem slišal za tega svetnika.«

	»Le malokdo je. Precej neznan je, čeprav mu je v Franciji posvečenih nekaj cerkva, a kolikor vem, nosi njegovo ime samo en samostan. Cistercijanski je, red je molčeč in zaprt, in skrajno odročen, malce spominja na La Grande Trappe – stoji visoko v gorah med gozdovi, ujet v svojem času. Pozimi je včasih popolnoma odrezan od sveta. Slabih deset kilometrov proč je vas, sicer pa je odmaknjen od civilizacije, kolikor je to v zahodni Evropi sploh mogoče. In ohranjajo tradicijo čudovite sakralne glasbe. Kar nekaj ljudi obišče samostan – zaradi glasbe, da se umakne – samostan pa je presenetljivo na tekočem z našim svetom.«

	»Večina jih je,« sem rekel. »Poznam enega v Apalačih – bolj odročen ne bi mogel biti, imajo pa mail.«

	»Če pomisliš, so tihi maili veliko skladnejši s pravilom molčečnosti kot telefoni. Torej, pred nekaj leti sem dobil priložnost, da obiščem Saint Mathieuja. Imajo eno najimenitnejših, najstarejših in najbolje ohranjenih samostanskih knjižnic na svetu. Denar za preživetje služijo tudi z restavriranjem in ponovnim vezanjem knjig za druge knjižnice. Tudi mi včasih sodelujemo z njimi. Verjetno se sprašuješ, zakaj ti razlagam vse to. Še kave?«

	Naročila sva. Terasa se je že precej izpraznila, čas za kosilo se je bližal koncu.

	»Samostan, kot mnogi drugi, potrebuje denar za obnovo. Če sega začetek gradnje v dvanajsto stoletje, se stvari iztrošijo. Red ni bogat in delo, ki ga opravljajo, zadostuje za preživetje, a presežkov ne ustvarjajo. Nujno so potrebna popravila fresk v kapeli in na strehi kapiteljske dvorane in četudi bodo menihi nekaj del opravili sami, vsega ne zmorejo – nimajo potrebnega znanja, poleg tega jih je veliko starih sedemdeset let ali več. Torej, z veliko težavami jim je uspelo pridobiti dovoljenje, da prodajo enega ali dva svoja zaklada, predvsem reči, ki nimajo razloga, da bi bile tam in ki veljajo za dokaj nenavadne v cistercijanskem samostanu. Na primer, iz nekega čudaškega razloga imajo tudi nekaj zgodnjih arabskih stvari.«

	»Aha, in na prizorišče stopi Helena.«

	»Tako je, in tudi midva. Imajo tudi nekaj srednjeveških rokopisov, na primer Aelfricovega pa Gilbertovega iz Hoylanda. V obeh primerih je prevladovalo prepričanje, da obstaja le ena, morda dve kopiji na vsem svetu, a izkazalo se je, da ima Saint Mathieu čudovita primerka. Samostan mora prodati le nekaj reči, da bi lahko plačal za popravila in si zagotovil nekaj denarja tudi za v prihodnje. Tam zgoraj so precej izpostavljeni poškodbam zaradi vremena in se morajo zaščititi pred hudimi zimami.«

	»Zelo nenavadno je, da se takšne stvari pojavijo na trgu, Fergus. Kaj še imajo? Najraje bi sedel na naslednje letalo.«

	Dvignil je roko. »Ne. Nočejo, da bi 'trg' vedel karkoli o tem. Na nas so se obrnili pod pogojem popolne zaupnosti. S tabo sploh ne bi smel govoriti o tem, zato ti bom zelo hvaležen, če boš molčal.«

	Bil sem ogorčen. Zakaj mi sploh pripoveduje vse to, če so moje roke zvezane in usta zapečatena?

	»Ne drži se tako kislo.« Fergus me je pretkano pogledal. »Tega nisem omenil nikomur in tudi ne nameravam – bilo bi nesmiselno. Ampak stvar je takšna, da imajo tudi prvi Shakespearov folio – tistega, ki naj bi bil nekje v Indiji. Nikoli ni bil uradno zabeležen in po mojem sploh ni bil nikoli v Indiji, temveč ves čas v samostanu Saint Mathieu des Etoiles.«

	»In kako za božjo voljo so ga dobili?«

	Skomignil je.

	»Kdo bi vedel? Ampak v preteklosti, ko so v samostan kot novinci vstopali bogati mladi moški, so jim dale družine neke vrste doto in včasih so bili del dote umetniški zakladi, redke knjige in podobno, pa tudi denar. Verjetno je bilo tako tudi v tem primeru.«

	»Pa vedo, kaj imajo?«

	»Zelo dobro. Niso ne neumni ne nedolžni. In prav gotovo ne bodo dopustili, da bi jih naplahtali. Ne, vem, da ti česa takšnega ne bi storil, Adam, ampak ta posel je poln šarlatanov kot vsak drug.«

	»Všeč mi je, da mu praviš 'moj posel'.«

	»Oh, nič me ne glej,« je rekel Fergus in se bežno nasmehnil. »Jaz sem samo preprost knjižničar.« Vstal je. »Dovolj dolg premor za kosilo sem si privoščil. Greva nazaj v mesto?«

	Plačal je račun, odšla sva iz hotela in se odpravila proti St. Gilesu.

	»Dejstvo je,« je rekel Fergus, »da bodo primerke najverjetneje prodali v Ameriko – v naši deželi preprosto nimamo toliko denarja. Na zvezi sem s potencialnimi zasebnimi donatorji, a nimam veliko upanja – pregovorijo jih žene ali svet. Zakaj bi dali denar za en dragocen srednjeveški rokopis nam, če lahko z njim zgradijo bolnišnično krilo ali financirajo zdravstveno raziskavo? Ne krivim jih. Mi že imamo prvi folio. Tudi druge knjižnice ga imajo. Nobena knjižnica ne potrebuje še enega. Ampak ti imaš stranko, ki je zanj pripravljena plačati tri ali štiri milijone?«

	»Nikoli mi ga ne bi omenil, če ne bi vedel, da je skrajno neverjetno, da ga bom našel in koliko bi lahko stal, če bi mi uspelo, če si ga ne bi mogel privoščiti. Pravi gospod je.«

	»Ah, tako torej. Želiš, da stopim v stik s samostanom in postavim nekaj obzirnih vprašanj? Tvojega imena ali česa podobnega ne bom omenjal – in biti bom moral zelo previden. Mislim, da zdaj že vem, kako je treba z njimi, a naskoka si ne smem privoščiti, sicer bodo spustili železna vrata.«

	»In pohiteli v Huntingtonovo knjižnico.«

	Fergus je stisnil ustnice. Zasmejal sem se.

	»Drug drugemu bi zarinili nož v hrbet, kar bi prav gotovo storili tudi mi, posredniki,« sem rekel. »Vendar hvala, Fergus. In seveda, pozanimaj se. Cena ni važna.«

	»Prav,« je rekel. »Ko kaj izvem, te obvestim.«

	Poslovila sva se pred Bodleyjevim kipom, Fergus se je vrnil v svoje gnezdo za knjižnico vojvode Humpfreyja, jaz pa sem se odpravil proti Highu. Naredil se je čudovit dan, jasen in topel, na nebu je bilo le nekaj oblačkov, podobnih dimastim obročkom. V London so vozili številni vlaki, a mudilo se mi ni. Odpravil sem se proti svojemu staremu priljubljenemu kotičku, botaničnemu vrtu, ki je zagotovo najbolj varovana oxfordska skrivnost.





VI.

	Stopil sem skozi velika vrata in počasi odkorakal navzdol po široki aveniji. Zadovoljno sem se oziral naokrog, spomnil sem se mnogih srečnih uric, ki sem jih preživel tukaj. A moja glavna misel sta bila cistercijanski samostan Saint Mathieu des Etoiles in njegova knjižnica, pa tudi možnost, da se bom dokopal do resnično zelo redke knjige. Dobro sem vedel, da tega, kar mi je povedal Fergus, ne smem omeniti siru Edgarju Merrimanu ali katerikoli živi duši. Nisem bedak, da bi storil kaj takšnega, poleg tega pa sem hotel Fergusu dokazati, da vsi knjižni posredniki le nismo šarlatani. Ampak verjetno me je samo dražil. Dovolj dobro me je poznal.

	Pomislil sem, koliko časa bo potreboval, da si bo v korespondenci s samostanom utrl pot do omembe prvega folia – namignil je, da bo to storil po mailu. Morda sploh ne dolgo. Mogoče bom že čez dan ali dva izvedel, ali lahko v poslu storimo korak naprej ali bo prodaja folia takoj in dokončno zavrnjena. Preostalo mi ni popolnoma nič drugega, kot da čakam.

	Prišel sem do velikega okroglega ribnika z lokvanji ob stičišču več potk. Na klopeh, postavljenih v polkrogu, so sedeli trije ali štirje ljudje in uživali v sončnih žarkih. Ena ženska je brala knjigo, druga je pletla. Mlajša je imela voziček, v katerem je spal dojenček.

	Sedel sem na konec klopi, še vedno sem razmišljal o foliu, in medtem ko sem tako sedel, se je nekaj zgodilo. Težko opišem, kaj, čeprav se zelo dobro spominjam. Takšnega občutka nisem izkusil še nikoli in še vedno ga čutim.

	Znova moram poudariti, da sem bil zelo sproščen. Privoščil sem si odlično kosilo s starim prijateljem, ki mi je povedal morebiti nadvse razburljivo novico. Bil sem v enem svojih najljubših mest, na katerega me vežejo izključno srečni spomini. Sonce je sijalo. Dejansko je bilo vse v najlepšem redu.

	Mlada ženska z vozičkom je pravkar vstala, pogledala otročička in se odpravila proti glavnemu vhodu, bralko, pletiljo in mene pa je pustila pred privzdignjenim kamnitim ribnikom s temno, sijočo in popolnoma mirno vodo.

	In v tistem trenutku me je spreletela groza. Ničesar ni bilo, česar bi se bal, a občutil sem bojazen, strah in grozo, kot bi skozi moje telo šinil hlad, me grabil za prsi, da nisem mogel dihati, in mi otrpnil obrazne mišice, kot bi zamr-znile. Čutil sem, kako mi v prsnem košu razbija srce in mi odmeva v ušesih. Usta sem imel suha, jezik se mi je prilepil na nebnico. Zgornjo ustnico in čeljust, vrat in rame ter celotno levo stran je zgrabil krč, da sem za hip pomislil, da imam srčni napad, le da nisem čutil nobene bolečine. Čez sekundo ali dve je stisk popustil, a dihal sem še vedno težko. Vstal sem in začel hlastati za zrakom. Čutil sem, kako mi je ledeno mrzlo telo preplavila vročina in začel sem se potiti. Bilo me je na smrt strah. Ampak česa, česa? Nič se ni zgodilo. Ničesar nisem videl, ničesar nisem slišal. Sonce je še vedno sijalo, majhni beli oblački so brezskrbno plavali po nebu, obris enega ali dveh je odseval na gladini ribnika.

	In potem sem občutil še nekaj drugega. Začutil sem neustavljivo željo, da bi se približal ribniku, se nagnil čez kamnito ograjo in pogledal v vodo. Spoznal sem, kaj se dogaja z mano. Pred nekaj leti je Hugo, moj šest let starejši brat, doživel živčni zlom in potreboval je skoraj dve leti, da si je opomogel. Povedal mi je, da je bila v tistih tednih, preden je bil prisiljen poiskati zdravniško pomoč in so ga resnično hospitalizirali, najbolj grozna izkušnja občutek nepremagljive želje, da bi se s perona podzemne železnice vrgel na tire. Ker se je bal, da bo temu vzgibu podlegel, je povsod šel peš, a nenehno je čutil, da se mora vreči pred avtomobil. Potem je ostajal doma, a preganjala ga je želja, da bi se vrgel skozi okno.

	In zdaj sem to doživljal sam. Imel sem občutek, da me naprej žene neka sila izven mene. In ta sila je hotela, da potopim obraz v velik in globok ribnik. Čutil sem, da me nekaj tišči od zadaj in da me neka magnetna moč vleče naprej. Zdelo se je, da me k sebi vleče ribnik. Med tema silama sem bil popolnoma nemočen. Le delček sekunde me je ločeval od tega, da bi planil naprej in se vrgel v temačno vodo, ko je ženska, ki je pletla, nenadoma skočila pokonci in začela mahati z rokami, preganjala je oso. Njeni gibi so prelomili urok, moje telo se je v hipu sprostilo, sila je popustila in izginila, jaz pa sem obstal sredi potke, le kakšen meter proč od ribnika. Proti meni je hodil par, držal se je za roke. Nad mojo glavo je letelo lahko letalo. Veter je prijetno pihljal.

	Zelo počasi me je zapuščal strah, a bil sem pretresen in omotičen. Moral sem sesti, da sem prišel k sebi.

	Ostal sem še skoraj dvajset minut. Toliko časa sem potreboval, da sem se umiril. Sedel sem na soncu, razmišljal sem o Hugu. Do tega trenutka nisem nikoli povsem razumel, kakšno grozo je moral prestajati, duševno in telesno. Nič čudnega, da mi je, ko sem ga prvič obiskal v bolnišnici, rekel, da se prvič po več letih počuti varnega.

	Potemtakem je bilo dedno? Bom izkusil strahotno nujo, da se vržem skozi okno ali pred vlak? Vedel sem, da je Hugo prestal nadvse viharno mladost in njegovo stanje sem pripisoval globoko podzavestnemu odzivu na tisti čas. In vsaj kolikor sem vedel, nobeden od najinih staršev ni trpel na podoben način.

	Naposled sem le vstal in odšel z vrta. Z vsakim korakom sem se počutil bolje. Strah je hitro izginjal. Ko sem se ozrl k ribniku, me je samo rahlo streslo. Nič drugega.

	Bil sem vesel, ko sem se znova znašel v vrvežu Higha in čutil nisem nobene želje, da bi se vrgel pod avtobus. Naglo sem korakal proti železniški postaji in ujel naslednji vlak za London.

	*

	Tisto noč sem sanjal, da plavam med lesketajočimi se zlatimi in srebrnimi ribami, ki so v hladni in temni vodi drsele mimo in okoli mene. Nekaj časa je bilo čudovito. Bil sem pomirjen in sproščen. Zdelo se mi je, da slišim glasbo. Potem pa nisem več plaval, utapljal sem se. Bil sem kot riba in lahko sem dihal v vodi, nenadoma pa sem ostal brez zraka, v usta mi je vdrla voda, dušil sem se, v prsih me je boleče stiskalo in za očmi sem čutil grozljivo utripanje srca.

	Ovedel sem se temačne spalnice, prižgal luč in sedel. Sopel sem. Vstal sem in odšel k oknu, odprl sem ga in vdihoval hladno londonsko noč, vonj dreves in trave vrtov na trgu. Očitno je panika, ki me je prevzela ob ribniku v botaničnem vrtu, pustila neizbežne sledi v moji podzavesti, zato sploh ni presenetljivo, da se je izrazila v nočni mori.

	A mora je hitro bledela, kot je popoldne hitro bledela groza. Na splošno imam dokaj stanoviten značaj in hitro sem se umiril. Begalo me je le to, kako sem lahko brez pravega razloga doživel napad panike, ki mu je sledila še nočna mora. Za sabo sem imel prijeten dan in veselil sem se morebitnega sodelovanja s Fergusom. Moje življenje je bilo utečeno in prijetno kot zmeraj.

	Edini nepričakovani dogodek, ki sem ga nedavno doživel, je bil pripetljaj na vrtu Bele hiše. V primerjavi s strahom in grozo spomin nanj ni zbledel – pravzaprav je bil še bolj živ. Zaprl sem oči in spet sem v svoji roki začutil majhno dlan. Skoraj sem se je lahko oklenil s prsti, tako resničen, tako živ je bil občutek.

	Ne da bi se tega sploh zavedal, sem res stisnil pest, da bi prijel dlan, a bilo ni ničesar.

	Ne takrat. Ne tisto noč.





VII.

	V mojem poslu je vladalo običajno poletno zatišje in nisem imel dovolj dela, s katerim bi se zaposlil. Nočna mora se ni vrnila in čeprav nisem imel več napadov strahu, se misli na izkušnjo nisem mogel znebiti, zato sem naposled sklenil, da se bom pogovoril s svojim bratom. Poklical sem ga, da bi preveril, ali lahko pri njem prenočim, in oglasila se je njegova danska žena, Benedicte, vedno zelo gostoljubna. Kar zadeva njo, mislim, da bi me dobrodošlo sprejela, četudi bi se na njunem pragu prikazal ob katerikoli uri čez dan ali ponoči. Ampak Hugo je bil drugačen.

	Zdaj je bil učitelj v deški javni šoli v prijetnem trškem mestecu v Suffolku. Z ženo sta živela v jurijanski hiši z vrtom, ki je segal vse do reke, in s pridihom staromodnosti, za katero se zdi, da je del takšnih krajev.

	Imela sta hčerko, Katerino, ki je pred kratkim odšla na počitnice k sestričnam na Dansko. Hugo in Benedicte sta nameravala odpotovati v Ameriko, kjer bo Hugo poučeval v poletni šoli.

	Vsakič ko sem prestopil prag njune hiše, sta me preplavila spokojnost in zadovoljstvo.

	Hiša je svetla in elegantna, vedno čista in urejena. Ampak če njena zunanjost sodi v osemnajsto stoletje, je njena notranjost sodobno skandinavska s svetlim parketom, bež preprogami, krem usnjenimi stoli, jeklom in kromom. Bila bi brez duše, če ne bi imela dvojega: topline, ki jo je izžarevala Benedicte, in razkošno barvitih stenskih tapiserij, ki jih je sama tkala in prodajala. Ob njih je hiša cvetela v škrlatni in kraljevsko vijoličasti barvi, temno modri in smaragdni.

	To je čudno okolje za mojega brata. Morda Hugo ni nikoli dosegel popolnega ravnovesja, zato sta mu žena in ta hiša tako dobro dela. Nagnjen je k zapiranju vase, ko se zazira v neko bolečo daljavo, ne da bi se sploh zavedal, kaj se dogaja okoli njega. Ampak svojo službo in družino ima rad in mislim, da nima velikih skrbi – le tu in tam se spomni na svoje trenutke trpljenja.

	*

	Prispel sem pozno popoldan, hitro smo si izmenjali novice. Benedicte je bila na odhodu na vajo orkestra, v katerem je igrala oboo, a pripravila nama je slastno večerjo, s katero sva si morala samo postreči. Kuhinja se je odpirala na vrt in ponujala je pogled na reko v daljavi. Bilo je dovolj toplo, da so vrata lahko bila odprta. Plameni sveč v tankih srebrnih svečnikih skorajda niso zaplapolali.

	»Tvoj nasvet potrebujem,« sem rekel Hugu, ko sva začela jesti dimljeno ribo. »Nasvet ali pomoč … nisem povsem prepričan.«

	Pogledal me je. Nisva si podobna. Hugo je podoben materi, visok je in temnolas in ima podolgovat ovalen obraz. Jaz sem obilnejši in svetlejših las, vendar sva podobno visoka. Imava pa enake oči, temno modre. Gledanje v Hugove oči je bilo čudaško podobno gledanju v svoje v ogledalu. Koliko njega bi še lahko videl v svojih, sem pomislil.

	»Ali kdaj …« Pogledal sem ribo na svojih vilicah. Nisem vedel, kako naj ga vprašam, katere besede naj uporabim, da ga ne bi razburil. »Zanima me, ali kdaj …«

	Gledal me je naravnost v oči, sploh ni trenil. Vendar je molčal. Niti malo mi ni pomagal.

	»Torej … doživel sem nekaj zelo neprijetnega. Kaj podobnega se mi ni še nikoli zgodilo. Ne meni. Nič …« Glas mi je zamrl.

	Čez nekaj trenutkov je Hugo rekel: »Nadaljuj.«

	Kot bi se sprožil plaz, sem mu začel pripovedovati vse o popoldnevu v botaničnem vrtu, o strahotni grozi in potem še o neustavljivi želji, da bi se vrgel v vodo. Povedal sem mu vse o tistem dnevu, na široko sem opisal občutke, ki so vodili v strah, spustil sem se tudi v podrobnosti o svojem zasebnem življenju. Edino, česar mu nisem omenil, ker nekako nisem našel besed, s katerimi bi jo opisal, je bila majhna roka.

	Hugo me je poslušal brez prekinitev. Postregla sva si s piščančjo pito. S solato.

	Umolknil sem. Hugo je vzel kos kruha. Zunaj se je stemnilo. Bilo je toplo. Bilo je zelo mirno. Spomnil sem se večera, ko sem sedel na terasi pri Merrimanovih in se je mračilo. Bilo je kmalu za tem, ko so se začeli ti čudni dogodki.

	»In misliš, da boš zblaznel,« je mirno rekel Hugo. »Kot sem jaz.«

	»Ne. Seveda ne.«

	»Ah, daj no, Adam … Če si prišel k meni po nasvet ali karkoli že potrebuješ, bodi iskren.«

	»Oprosti. Resnica je … no, ne vem, kaj je, ampak ti nisi zblaznel.«

	»Ja, pa sem. Karkoli že pomeni 'blazen', do neke mere je bilo tako. Pa saj sem bil vendar v norišnici.«

	Še nikoli ga nisem slišal govoriti tako grobo.

	»Oprosti,« sem rekel.

	»Je že v redu, na to skorajda ne pomislim več. Že davno je minilo. Pa vendar se včasih pojavi senca sence in ko se to zgodi, pomislim, ali se lahko vrne. In odgovora ne poznam, ker ne vem, kaj je to povzročilo prvič. Moja psiha je bila preobrnjena in pretresena, a nikoli niso prišli do dna, zakaj.«

	Zamišljeno me je pogledal. »In zdaj še ti.« Videl je izraz na mojem obrazu in hitro dodal. »Oprosti, Adam, nisem tako mislil. To, kar si doživel, je le napad panike.«

	»Ampak česa takšnega nisem doživel še nikoli.«

	Skomignil je. Skozi odprto okno je priletela velika, svetla in mehka vešča in krožila okoli luči. Vešč nisem nikoli maral.

	»Pojdiva ven na zrak,« je rekel.

	Odleglo mi je, ko sem ob bratu hodil po vrtu. Lahko sem govoril, ne da bi mi ga bilo treba gledati v obraz.

	»Zakaj bi kar tako, brez pravega razloga, doživel paničen napad? Kaj bi ga lahko povzročilo?«

	»Nimam pojma. Morda pa se ne počutiš najbolje?«

	»Zelo dobro se počutim.«

	»Ne bi kljub temu obiskal zdravnika, da te pregleda?«

	»Najbrž že. Ko si ti …«

	»Ne,« je rekel. »Nisem bil bolan.«

	Stala sva na koncu poti, le nekaj korakov proč od temne reke.

	»Le za las je manjkalo, pa bi se vrgel v tisti ribnik. Bil sem na smrt prestrašen. Imel sem občutek, da to moram storiti, kot bi me nekaj sililo v to.«

	»Ja.«

	»Bojim se, da se bo ponovilo.«

	Za hip mi je na ramo položil roko. »Obišči zdravnika. Ampak verjetno se ne bo ponovilo.«

	»Si se pozanimal, ali je v naši družini še kdo imel te … napade, strahove?«

	»Sem, nihče.«

	»Oh.«

	»Mislim, da gre zgolj za naključje.«

	»Naslednjič se morda ne bom mogel upreti.«

	»Prepričan sem, da se boš.«

	»Bi ti lahko skočil pred vlak?«

	»Mislim …« je previdno rekel, »da je v meni bilo nekaj, kar me je zadrževalo, nekaj močnejšega od 'tistega'. Ampak enkrat … nekoč morda.« Stresel se je. »Mislim, da ne.«

	»Senca sence.«

	»Ja.«

	Zaslišala sva Benedictin avto, potem še tresk vhodnih vrat. Hugo se je obrnil, da bi se vrnil. Jaz se nisem. Odšel sem naprej do konca vrta in čez ozko potko tik do reke. Vohal sem vodo in čeprav je svetil le polmesec, se je gladina medlo iskrila. Bil sem miren, miren in lahkega srca. Očitno jo je Hugo odnesel brez resnih posledic. O tem ni hotel govoriti in tega mu ne zamerim. Mislim, da sem se zavedal, da je to, kar se je zgodilo meni, nekaj drugačnega in drugačnega izvora. Vedel sem tudi, da mi brat ne bo hotel pomagati, če se bo ponovilo. Sicer tega ni rekel in glede vsega ostalega sem se lahko vedno zanesel nanj, kot se je on lahko name. Ampak v tem sem bil sam.

	Morda pa le nisem bil sam.

	Poslušal sem vodo, ki je mehko pljuskala. Nisem se je bal. Le zakaj bi se je?

	Še nekaj časa sem čakal v temi. Iz hiše sem slišal njune glasove. Vrata so se zaprla. V nadstropju se je prižgala luč.

	Čakal sem, dokler nisem začutil nočnega hladu, ki je vel z reke, potem pa sem se obrnil proč. Prešinilo me je, da sem žalosten, razočaran, ker se majhna roka ni prikradla v mojo. Pričakoval sem jo.

	Takrat sem še vedno imel občutek, da roka pripada nekomu z dobrimi nameni, nekomu, ki je z mano prijazen in mu lahko zaupam.

	*

	Tistega večera se spominjam hrepeneče – hrepenim po občutku miru, ki sem ga poznal takrat, četudi sem hkrati občutil nenadno osamljenost; četudi sem, bog mi pomagaj, iz nekega čudnega razloga upal, da bo majhna roka prijela mojo.





VIII.

	Tisto noč sem spet živo sanjal. Stal sem, kot sem stal tisti večer ob polomljenih vratih, ki so vodila na vrt ob Beli hiši, le da ni bil večer, temveč noč, mrzla, jasna noč, nebo je bilo posuto s sijočimi zvezdami. Bil sem sam in čakal sem. Vedel sem, da čakam, a koga sem čakal, mi sanje niso povedale. Bil sem vznemirjen, ves na trnih, kot da se bo zgodilo nekaj razburljivega, o čemer sem že dolgo hrepenel, kot da bom videl nekaj prekrasnega, izkusil izjemno zadovoljstvo.

	Čez nekaj časa sem se ovedel, da se mi nekdo približuje iz globin vrta za ograjo, čeprav nisem ne videl ne slišal ničesar. Toda malo naprej v temi med drevesi in grmovjem se je lesketal pramen svetlobe, približeval se je. Morda je nekdo nosil svetilko.

	Čakal sem.

	Vsak trenutek se bo, kdorkoli je že bil, prikazal ali mi kaj zaklical. Komaj sem čakal, da ga zagledam. Nekaj mi bo prinesel – ne stvari, ampak novico ali informacijo. Nekaj mi bo povedal in potem se bo vse postavilo na svoje mesto. Poznal bom veliko skrivnost.

	Tu in tam je svetloba izginila, zakrilo jo je rastje, potem pa sem jo spet zagledal nekoliko bliže. Naredil sem korak ali dva naprej in prijel za polomljena vrata. Še zdaj lahko čutim grobo obdelan les. Svetloba je postajala močnejša.

	Preplavil me je val sreče, hkrati tudi želja, da bi stekel k svetlobi, se prerinil skoti robate veje, ki so se spuščale nizko na potko. Moral sem to storiti. Čutil sem nujo. Nujo, da vstopim na vrt in vidim nosilca luči, da ne smem več tratiti časa, saj sem nekako čutil, da sem ga potratil že preveč – ne trenutkov, pač pa mesecev in let.

	Odrinil sem vrata, poskušal sem jih osvoboditi oprijema tal in trave, ki se je v šopih razraščala okrog njih.

	Nisem potiskal dovolj močno. Vrata se niso premaknila. Vanje sem se uprl z ramo. Moral sem jih odpreti in vstopiti na vrt, hitro, ker je bila svetloba že čisto blizu, a je kot ponorela tavala sem in tja, kot bi jo nekdo divje zibal.

	Z vso močjo sem se uprl v vrata in potisnil. Vdala so se tako iznenada, da sem omahnil naprej in padel.

	Ko sem padel, sem se zbudil.

	*

	Naslednjih nekaj dni sem o teh sanjah veliko razmišljal. Namesto da bi spomin nanje zbledel, je postajal močnejši. Če bi izvedel več o Beli hiši in njenem vrtu, če bi spet šel tja, bi se morda lahko znebil čudnega vpliva, ki ga je imela name.

	Obiskal bom londonsko knjižnico in če tam ne bom našel ničesar, še knjižnico Kraljevega hortikulturnega združenja in poskušal bom najti, karkoli je o njem napisanega. Sicer me vrtovi niso zanimali, ampak nekaj me je gnalo k ruševinam točno tega, in nekaj, kar me sedaj preganja, se mi je zgodilo v tistih minutah, ki sem jih preživel tam.

	Še preden sem imel možnost obiskati katerokoli knjižnico, sem po Fergusovem telefonskem klicu na celotno reč pozabil.

	»Novico imam zate,« je rekel.

	*

	Očitno je samostan Saint Mathieu des Etoiles zaupal Fergusu. Knjižničar mu je poslal zaupen seznam dragocenosti, ki so jih bili pripravljeni prodati, da bi zbrali potreben denar. Na seznamu so bili dve ikoni, arabska predmeta, za katera se je zelo zanimala Helena, in trije srednjeveški rokopisi. In Shakespearov prvi folio. Knjižničar je Fergusa povabil, da bi bil posrednik pri prodaji primerkov – želeli so nekoga, ki ima dostop do knjižnic, muzejev in zbirateljev po svetu, in ki bi mu lahko zaupali, da informacija ne bo prišla v medije, kar pa je najpomembnejše, poštenega in častnega človeka. Proti koncu poletja je Fergus nameraval obiskati samostan, da bi si vse ogledal, je pa predlagal, da bi se jaz takoj odpravil tja in podrobno pregledal prvi folio. Knjižničarju je povedal zame. Moja priporočila so očitno zadoščala in Fergus je predlagal, naj se s samostanom dogovorim za čimprejšnji obisk. Če se strinjam, mi bo poslal kontakt.

	»Red je zaprisežen molku,« je rekel, »toda knjižničarju in zadolženemu za goste se je med opravljanjem dolžnosti dovoljeno pogovarjati, pa tudi oba govorita angleško. Predlagam, da pohitiš.«

	Vprašal sem ga, ali misli, da si bodo morda premislili.

	»Sploh ne, o tem so dolgo razmišljali. Odločeni so in vodja reda je seznam odobril. Vendar pa si ne želiš, da bi za tole izvedel še kdo, in tudi jaz si ne. Po mojih izkušnjah stvari najdejo pot ven, tudi iz zaprtih redov molčečih menihov.«





IX.

	Na pot sem se odpravil prav dobre volje in poln optimizma. Sence so izginile. Sijalo je sonce. Potreboval sem oddih, zato sem letel do Lyona, tam pa najel avto. Vzel sem si čas in ovinkaril po podeželskih cestah, dve ali tri noči sem prespal v različnih mestih in vasicah, naužil sem se Francije. Dele dežele sem dobro poznal, ne pa tudi regije, kjer je visoko v gorovju Vercors stal samostan Saint Mathieu des Etoiles. Pripravljen sem bil na raziskovanje, zadovoljen nad prijetnim podvigom in poln upanja, da bom našel redko in čudovito knjigo, s katero bom na koncu ustregel svoji stranki.

	Skorajda ne prepoznam osebe, kakršna sem bil na začetku tega potovanja. Drži, da sem doživel nenavadno srečanje in da se me je dotaknila neka senca, a misel na to sem odrinil iz zavesti; zaradi tega se nisem spremenil tako, kot mi je bilo usojeno, da sem se spremenil kasneje. Takrat sem lahko pozabil. Zdaj ne morem.

	Na tistih nekaj sončnih dni v Franciji gledam kot na dni spokojnosti in miru pred bližajočo se nevihto. Dni nedolžnosti, morda.

	Poletje je bilo na vrhuncu in bilo je vroče, ampak zrak je bil čist in pokrajina prečudovita, kot zmeraj v takšnem vremenu. Počutil sem se odlično, poln zanosa. Pašniki, grički, očarljive vasi. Eno noč sem spal nad starim hlevom, v katerem so zadovoljno škrabljale kokoši in gnezdile lastovke. Zjutraj sem se zbudil in leže opazoval niz vijoličastih hribov v daljavi. Tisti dan sem bil namenjen tja. Spominjali so me na sliko iz otroške knjige.

	Zajtrkoval in kósil sem skromno, vedno pa sem si vzel čas za dobro večerjo, tako da sem potem spal sedem ali osem ur, globoko in brez sanj.

	Ko sem bil na poti tretji dan, se je vreme začelo spreminjati. Približno prve pol ure je sijalo sonce, ko pa sem se vzpenjal više, sem naletel na zaplate tankih vrtinčastih meglic.

	Zrak je bil zelo vlažen in okrog gora pred menoj so se zbirali temni oblaki. Prej sem se peljal skozi mnoge majhne in prijetne vasice, videl sem ljudi na ulicah in poljih, kolesarje in sprehajalce, zdaj pa sem človeško prebivalstvo pustil za seboj. Srečal sem več obcestnih oltarjev, posvečenih med vojno umrlim članom Odpora, ki je bil v teh koncih zelo močan. Enkrat sem videl starko, ki je v pritrjeno kovinsko vazo dajala sveže cvetje. Pomahal sem ji. Gledala me je, a odzvala se ni.

	Pot je postala strma, ovinki ostrejši. Oblaki temačnejši. Peljal sem se skozi več krajših predorov, vklesanih v skalo. Na obeh straneh so se visoko v nebo dvigale granitno sive čeri, le tu in tam je rasla praprot ali drevo, ki se je s koreninami oklepalo tal. Avto je nekajkrat zaječal in moral sem se popolnoma osredotočiti na vožnjo, da sem premagal nekaj ovinkov poti, ki se je vila kot kača, više in više.

	Zapeljal sem na ozko planoto. Nebo je bilo temno, a na moji desni je tanek žarek svetlobe za sekundo osvetlil dolino pod menoj. Osvetlil je neki potok, ki se je zaiskril. Potem pa so začele padati težke kaplje dežja in navzdol po skali je švignila modro-bela cikcakasta strela. Nisem vedel, ali naj počakam ali pohitim naprej, toda cesta je bila ozka in ob njej se nisem mogel varno ustaviti. Že več kilometrov nisem srečal nobenega avtomobila, a če bi kakšen pripeljal za mano, še posebej v temi in sedaj slepečem nalivu, bi zagotovo trčil vame. Vozil sem dalje, a skrajno počasi.

	Dež je padal od strani, tako da je bilo moje vetrobransko steklo kot po čudežu čisto. Še več bliskanja in strel na žveplenem nebu. Nisem razločil, ali grmi ali le dež tako močno udarja po strehi avtomobila. Cesta je bila še vedno ozka, a namesto da bi se vzpenjala, se je začela spuščati. Zaobšel sem najvišji del gorovja in vozil proti nižjim pobočjem, gosto posejanimi z borovci.

	Nevihta je bila zdaj za menoj in imel sem občutek, da prihajam iz vrtinca, ki je gnal avto naprej.

	Sem popolnoma miren šofer in že prej sem vozil v zelo nevarnih razmerah, ampak zdaj me je bilo strah. Ozka cesta, nevihta in visoke skale so hkrati pritiskale name, vključno s strašanskim hrupom, družno, da so me skoraj spravile v obup. Zavedal sem se, da sem sam, morda več kilometrov naokrog, in da so me posvarili, da je kljub zemljevidu samostan težko najti. Mislil sem, da me čaka še približno trideset kilometrov, preden bom zavil na pot, ki je vodila do Saint Mathieuja, ampak v takšnem vremenu bi zlahka zgrešil odcep.

	Takrat se je zgodilo dvoje.

	Še enkrat se je skozi to črno vrtinčasto nevihto in temne oblake nekako prebil sončni žarek. Skoraj sem ga zamenjal za strelo, ko je švignil po skali na moji levi in čez cesto pred mano, da se je padajoči dež razkropil v tisoč delčkov mavrice. Trajalo je le sekundo ali dve, preden so ga ponovno zakrili oblaki, ampak v tistih sekundah sem videl otroka. Vozil sem počasi. Cesta je bila poplavljena in nisem videl daleč naprej. Ampak otrok je bil tam. O tem nisem dvomil takrat. O tem ne dvomim zdaj.

	V nekem trenutku je bil samo dež, ki se je odbijal s ceste in se stekal po strminah. Potem, ob nenadni svetlobi, je bil tam otrok. Zdelo se je, da teče po ozki stezi ob cesti in med drevesi, potem pa je naenkrat planil predme. Pohodil sem zavoro in v istem hipu ostro zavil in zavpil. Avto je zdrsnil na stran in se ustavil ob robu ceste, sprednji del je bil obrnjen proti skalam. Skočil sem ven, za dež in neurje, ki je še vedno besnelo, se nisem menil. Nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da nisem zbil otroka, tako blizu je bil, ampak trka nisem čutil. Nisem ga videl pasti – prepričan sem bil, da je deček – a moral je pasti. Morda pa je pod avtom, poškodovan.

	Takšne nevihte v gorah hitro pojenjajo, kmalu so se oblaki dvignili in postalo je svetleje. Še vedno je grmelo, a strele so bile manj intenzivne.

	Le en pogled pod avto je bil dovolj, da sem se prepričal, da dečka ni pod njim. Na sprednjem delu ni bilo nobene udrtine.

	Pogledal sem naokrog. Zagledal sem potko med borovci, po kateri je zagotovo moral priteči. Torej mu je uspelo pravočasno prečkati cesto, avto ga je zgrešil za las, in steči navzdol po drugi strani.

	Prečkal sem cesto. Grmenje je odmevalo na moji desni. S ceste se je dvigala sopara, obdajali so me megličasti oblaki.

	»Kje si?« sem zavpil. »Si v redu? Oglasi se.« Znova sem zavpil, tokrat v francoščini.

	Stal sem na zaplati robustne trave nekaj korakov od avta na drugi strani ceste. Za menoj se je dvigala gola skala. Obrnil sem se in pogledal navzdol. Stal sem na robu prepada. Pod menoj je bila globoka soteska. Uzrl sem temačno vodo in pečine v globini, preden sem zgrožen stopil proč od roba. Spotaknil sem se in skoraj padel, a sem ujel ravnotežje in skočil čez cesto na varno k avtu. V svoji roki sem začutil majhno dlan, o tem ni nobenega dvoma. A tokrat se ni nežno ugnezdila v mojo, temveč me je zlobno stiskala in me vlekla k robu prepada. Težko opišem odločno in neusmiljeno silo, ki sem jo čutil v roki, kako močno je bilo nekaj, česar nisem mogel videti. Sila je bila moč odraslega človeka, a roka je bila otroška. Hkrati sem čutil, da me nekaj žene, me prepričuje in vodi k robu. Če me že ni moglo premagati s silo, me je hotelo premamiti in zapeljati v prepad.

	Nevihta se je odvalila naprej, ozračje je bilo polno vlage, da sem komajda dihal. Slišal sem deročo vodo in padanje kamenja po bližnjem pobočju. Prav gotovo je nekje više hudournik sprožil plaz. Obupano sem si želel priti v avto, a oprijema roke se nisem mogel otresti. Nisem si mogel predstavljati, kaj se je zgodilo dečku. Videl nisem nobene potke in če je skočil, potem je zagotovo padel v prepad. Ampak le od kod bi prišel otrok v tej samotni in zapuščeni pokrajini sredi neurja? Kako se mu je uspelo izogniti trčenju in izginiti čez rob prepada?

	Z vso silo sem zvijal roko, da bi se otresel oprijema nevidne dlani. Imel sem občutek, da se upiram močni magnetni sili in nekako sem se naposled le opotekel čez cesto, se osvobodil prijema in sedel v avto. Panično sem zaloputnil vrata, ob tresku vrat pa zaslišal tuljenje. Tuljenje, polno bolečine, jeze in strahu. Nedvomno je tulil besen otrok.





X.

	Moj zemljevid je bil premalo natančen in ob poti ni bilo nobenih označb. Ves drhteč sem vozil dalje in ves čas sem si moral ponavljati, da nisem ubil ali poškodoval nobenega otroka, prav tako si nisem dovolil, da bi me nevidna sila zvabila v prepad in v smrt. Nevihta je minila, a zjasnilo se ni. Nebo je ostalo svinčeno, ozračje soparno. Občasno se je zavesa iz oblakov spustila in otežila vidljivost. Dvakrat sem narobe zavil, prisiljen sem se bil vrniti. Videl nisem nikogar razen moškega, ki je po polju v daljavi vodil čredo koz.

	Čez uro in pol sem ostro zavil in zapeljal skozi enega izmed mnogih predorov v skalah, potem pa sem ob še enem majhnem oltarju zagledal odcep na levo. Če ta pot ne vodi do samostana, bom prevozil slabih deset kilometrov do naslednje vasi in vprašal za pot.

	Ozka cesta je tekla med visokimi pobočji in skozi mrke borovce, ki so se s tankimi debli na obeh straneh poti dvigali visoko v zrak. Nekaj časa je bila cesta ravna, potem je postala ovinkasta in se začela vzpenjati, nato se je spet spustila in se še enkrat povzpela. Potem, čisto iznenada, sem prišel na široko čistino. Zagledal sem majhen lesen znak s križem: Samostan de Saint Mathieu des Etoiles. Vozila.

	Ugasnil sem motor in stopil iz avta. Vonj po prsti in borovih iglicah je bil oster. Tu in tam je z veje drevesa na tla padla kapljica dežja. V daljavi je grmelo. Sicer je bilo vse tiho. In spet sem se znašel v trenutku tistega večera, ko sem stal pred vhodom v Belo hišo in njen skrivnostni preraščen vrt. Čutil sem enak občutek tujosti in odrezanosti od sveta.

	V samostanu so me pričakovali. S knjižničarjem sva se dogovorila po mailu in zagotovil mi je, da me bo čakala soba. Obiskalo jih je zelo malo ljudi, in še to povečini menihi iz drugih samostanov.

	Knjižničar, don Martin, mi je v pomoč poslal nekaj smernic o samostanu in načinu življenja v njem. Z njim se bom lahko pogovarjal (čisto mogoče je, da me bo sprejel opat) in kot gost se bom lahko udeležil dogajanja v kapeli, imel pa bom tudi dostop do knjižnice. Ampak to je bil zaprt in molčeč red in čeprav bom dobrodošel, bom moral spoštovati meje.

	»Najverjetneje,« je napisal knjižničar, »boste prepuščeni sami sebi.«

	Iz avta sem vzel torbo in se odpravil po potki skozi goste in tihe borovce. Še vedno sem bil pod vplivom dogodkov, a bil sem vesel, da sem prišel v zatočišče, kjer bodo tudi drugi ljudje, četudi molčeči in nedostopni. Samostan je svet kraj. Tukaj se mi zagotovo ne more zgoditi nič slabega. Cesta se je vila slab kilometer, večinoma je bila enolična, in obdajalo jo je še več borov. Sprva je bila ravna, potem je postala zelo strma. Edini zvok so bili moji koraki, ki so rahlo hreščali, ko sem hodil po s suhimi iglicami posuti poti. Ptic ni bilo, le v daljavi sem slišal padajočo vodo, kot bi po skalah tekel potok. Zrak je bil vlažen, med vzpenjanjem pa je postal svež in hladen, kar je bilo pravo olajšanje. Ta kraj sem si predstavljal sredi zime, ko je zaradi snega pot neprehodna in ko sneg zaduši še teh nekaj pičlih zvokov.

	Nekajkrat sem se ustavil, da bi prišel do sape. Po Londonu in drugih mestih sem veliko hodil, ampak to je bilo zgolj sprehajanje, ki se ne more primerjati s strmim vzponom. Poten obraz sem si obrisal v rokav in hodil dalje.

	Nato sem povsem nepričakovano prišel iz gozda in spodaj na pobočju sem zagledal kamnito obzidje samostana Saint Mathieu des Etoiles.

	Strehe je prekrival temno siv skrilavec, samostan pa je bil trikotne oblike z dvema poslopjema na krajši strani. Ena stavba je imela visok zvonik. Dolgi strani sta bili razdeljeni v dva ducata identičnih enot. Na severnem delu je bil še manjši trikotnik. Celota je stala na ravni planoti, obdana z več manjšimi in ograjenimi pašniki, za katerimi so se dvigale visoke in strme skale. Pobočja so bila posejana z borovci. Za trenutek je posijalo sonce in vse obsijalo s prijetno spokojno svetlobo. Nad vrhovi je bilo nebo modro, okrog vrhov so se zadrževali oblaki. Zaslišal sem pozvanjanje kravjega zvonca, nežno pozvanjanje, ki ga lahko vse poletje slišimo v švicarskih Alpah. Na škrlaten cvet ob mojih nogah je priletela čebela. Sicer je vsenaokrog vladala globoka tišina.

	Obstal sem s platneno torbo na rami, lovil sapo in občudoval okolico. Prvič ta dan sem se znebil strahu, ki je pritiskal name. In spomnil sem se tudi, da so v tej gruči antičnih stavb pod menoj izjemno nenavadni zakladi, knjige, ikone, slike – kdo ve, kaj še vse?

	Torbo sem prestavil na drugo ramo in se začel po skalnati potki previdno spuščati proti samostanu.

	*

	Ne vem, kaj sem pričakoval. Kraj je bil molčeč, le zvon je pozvanjal, ko sem se približal vhodu. Zvon je utihnil in slišal sem samo rahle zvoke narave, dež, ki je kapljal s streh in dreves, potok. Ko so se ogromna lesena vrata odprla in sem povedal svoje ime, me je pozdravil nasmejan in krepak menih v črni halji s kapuco in v velikem platnenem predpasniku. Pozdravil me je v angleščini.

	»Dobrodošli, monsieur Snow. Sem menih Jean-Marc, vaš gostitelj. Prosim …« Vzel je mojo torbo, dvignil jo je, kot bi bila iz perja.

	Vprašal me je, kje sem pustil avto, in odobravajoče prikimal, medtem ko me je odpeljal na notranje dvorišče proti trinadstropni stavbi.

	V takšni tišini je odmeval čisto vsak zvok. Najini koraki, v ločenem ritmu, menihovo rahlo pokašljevanje, še en zvon.

	»Dolga pot je za vami.«

	»Ja, pa tudi strašna nevihta me je ujela.«

	»Ah, mais oui, dež, dež. Ampak naše nevihte enako hitro odidejo kot pridejo. To so gore.«

	»Cesta je polna pasti. Takšnih zavojev nisem vajen.«

	Zasmejal se je. »No, tukaj ste. In dobrodošli ste.«

	Povzpela sva se po treh nizih stopnic in po kratkem hodniku do vrat. Odprl jih je in stopil na stran.

	»Dobrodošli,« je spet ponovil.

	V njegovem pozdravu sem čutil resnično toplino. Gostoljubje do tujcev je veljalo za pomembno meniško pravilo, čeprav menihi niso imeli veliko obiskovalcev.

	Vstopil sem v majhno kvadratno sobo. Okno na nasprotni strani je gledalo na pobočja borovcev in gorski vrh. Sonce je sijalo in osvetljevalo globoko zelena drevesa in belo pobeljene stene samostanskih zgradb.

	»Ah,« je rekel gostitelj in kar žarel, »čudovito. Ampak razgled bi morali videti pozimi. Ni mu enakega.«

	»Domnevam, da pozimi nimate veliko obiskovalcev.«

	»Nobenega, monsieur. Nekaj mesecev do nas ni mogoče priti. Torej … vaša postelja. Miza. Stol. Tukaj je opatovo pismo in tudi pismo dona Martina, knjižničarja. Ta seznam je naš urnik. Tukaj je majhen zemljevid. Ko bo čas za srečanje, vas bom prišel iskat. Vabljeni ste, da se sprehajate kjerkoli, razen v zasebnem delu samostana. Dobrodošli, zelo dobrodošli ste, da se pridružite bogoslužju v kapeli. Čez pol ure vas bom odpeljal tja, da boste videli, kje je in kje lahko sedite, in tudi jedilnico vam bom pokazal. Zdaj vam bom sem prinesel osvežitev, da se boste privadili kraja. Okrog samostana boste srečali še druge menihe, ki delajo. Seveda jih lahko pozdravite. Gostov so zelo veseli. Sedaj pa vas bom pustil, da se udobno namestite, in prinesel vam bom hrano in pijačo.«

	Soba je bila spokojna. Sonce je drselo po nebu in osvetljevalo bele stene in belo prevleko na železni postelji. Okno je bilo priprto. V daljavi sem slišal pozvanjanje kravjih zvoncev.

	Za hip sem pomislil, da bom zajokal.

	Namesto tega pa so se zidovi zableščali in se zložili kot kupček kart, jaz pa sem omedlel in se zgrudil ob Jean-Marcovih nogah.





XI.

	Zbudil sem se leže na postelji, nad mano se je sklanjal prijazen in zaskrbljen gostiteljev obraz. Na moji levi je stal še en menih, starejši možakar z zgubanim, pergamentu podobnim obrazom in modrimi očmi, me držal za zapestje in meril utrip.

	»Mirno ležite, monsieur Snow, sprostite se. Pošteno ste nas prestrašili. To je menih Benoît, naš zdravilec. Il est médecin. Nekoliko slabše govori angleško.«

	Hotel sem sesti, a starec me je nežno zadržal.

	»Samo trenutek,« je rekel. »Ne pobegnite …«

	Legel sem nazaj. Skozi okno sem videl gorski vrh in sinje modro nebo. Počutil sem se nenavadno spokojnega in umirjenega.

	*

	Naposled je brat Benoît sklenil, da omedlevica ni pustila resnih posledic in lahko sem sedel. Na mizi ob oknu je stal pladenj s hrano in vrč vode in ko sta meniha odšla, sem takoj šel tja. Nenadoma sem čutil veliko lakoto. Gostitelj je rekel, da moram preostanek popoldneva počivati; če lahko, naj zaspim, da se bo kasneje vrnil pome in če se bo zdravilec strinjal, me bo odpeljal h knjižničarju.

	Pojedel sem skledo goste zelenjavne juhe z močnim okusom po zeleni, malo kremastega brieju podobnega sira, majhno solato in skledico češenj in grozdja. Voda je bila prav gotovo iz gorskega izvira – imela je nezamenljivo hladen in svež okus.

	Zdaj sem se počutil prav dobro, a imel sem nekoliko prazno glavo. Verjetno sem omedlel, ker me je izčrpala naporna pot, čeprav se ne spomnim, da bi omedlel že kdajkoli prej. Na nadlahti, kjer mi je brat Benoît meril utrip, sem opazil rahlo rdečino. Lepo so poskrbeli zame.

	Medtem ko sem jedel, sem si ogledal pismi, ki sta me čakali. Prvo, knjižničarjevo, je predlagalo, da bi se srečala še tisti večer in da mi bo z veseljem pokazal prvi folio in tudi druge knjige, ki bi si jih želel ogledati. Rade volje mi bo pokazal tudi knjigoveznico. Opatovo pismo je bilo kratko, uradno in prijazno, preprosto mi je izrekel dobrodošlico in izrazil upanje, da se bova srečala.

	Urnik so natisnili zato, da bi dobil vpogled, kakšna sta meniški dan in noč, in bil je grozen. Dnevna maša, običajne obveznosti, opoldanske in večerne molitve, veliko časa za zasebno molitev in meditacijo. Menihi so jedli skupaj le enkrat dnevno, zvečer, sicer so jedli v svojih celicah ali ob delu.

	Zraven je bil zemljevid notranjosti, pa tudi zunanjosti samostana s poudarjeno rdečo črto oziroma križem, ki je označeval področje, kamor nisem imel dostopa. Lahko pa sem hodil skoraj povsod zunaj. Lahko sem šel v kapelo, refektorij, knjižnico in odprte prostore samostana. Zelo se je, da lahko prosto obiščem kuhinjo, tesarsko delavnico, kleti, pralnico in hlev, če želim.

	Ko sem začel jesti, sem pomislil, da se bom, takoj ko pojem zadnji grižljaj, odpravil na sprehod okrog samostanskih stavb, a komaj sem začel jesti sadje, ko me je začela premagovati takšna utrujenost, da se mi je začelo vrteti, roke in noge pa sem imel težke kot svinec. Okno sem odprl na stežaj, da je v sobico vel hladen in po borovcih dišeč gorski zrak. Nato sem legel in ob nežnem pozvanjanju kravjih zvoncev sem zaspal globoko kot še nikoli.

	*

	Zbudil sem se v mehko vijoličast somrak. Izza gore so se začele lesketati zvezde, sijal je poln mesec. Negibno sem ležal, užival sem v nenavadni tišini. Jutranja vožnja skozi nevihto in groza ob misli, da sem skoraj povozil otroka, sta pripadali nekemu drugemu času. Imel sem občutek, da sem že več tednov v tej majhni, snežno beli spokojni sobici. Čez nekaj trenutkov sem nekje v samostanu slišal zvoniti zvon, ki je menihe pozival k molitvi, zvonil je bolj svečano. Previdno sem vstal, vrtelo se mi ni več, še vedno pa sem imel težke ude. Šel sem k oknu in vdihnil večerni zrak. Na mizici je stal vrč vode in kozarec sem izpraznil z užitkom, kot bi pil vino.

	Opazoval sem nebo, ki se je temnilo, in zvezde, ki so postajale svetlejše. Pomislil sem, da bi šel ven. Počutil sem se dovolj pri močeh, da bi lahko šel vsaj na kratek sprehod, takrat pa sem zaslišal hitre korake in na moja vrata je potrkal menih gostitelj. Bil je možakar, čigar obraz je večno prijazno in dobrovoljno žarel.

	»Ah, monsieur Snow, bonsoir, bonsoir. Odlično. Večkrat sem prišel in vedno ste …« Zaprl je oči in glavo naslonil na dlan.

	»Hvala, ja, res je, spal sem kot dojenček.«

	»In tudi izgledate dobro, ampak zdravilec vas bo prišel še enkrat pogledat, da se prepriča.«

	»Ne, v redu sem. Prosim, nikar ga znova ne nadlegujte. Je prepozno, da bi se sestal s knjižničarjem?«

	»Ah, bojim se, da res, a z veseljem se bo srečal z vami jutri zjutraj. Nisem vas hotel zbuditi. Tako je bilo bolje.«

	»Razmišljal sem, ali bi se lahko malo sprehodil? Svež zrak mi bo dobro del.«

	»Ah, naj pomislim. Kmalu me bo poklicala dolžnost, ampak ja, pridite, pridite z mano na zrak. Ko bom končal z obveznostmi, bom prišel po vas in potem vam bom prinesel večerjo. Veste, zgodaj gremo v posteljo, jutri pa boste kot naš gost jedli skupaj z nami v refektoriju. Prosim.« Pridržal mi je vrata, odšla sva iz sobice in se odpravila po hodniku.

	Kamnite stopnice so vodile v dolg in hladen del samostana s stebri in medtem ko sva hodila po njem, sva slišala korake, ki so prihajali z vseh strani – mehko in hitro tapkanje po kamnu, potem pa sva zagledala menihe s kapucami, s sklonjenimi glavami in s prekrižanimi rokami v širokih rokavih kut.

	Ampak menih gostitelj me je odpeljal skozi vrata na skrajnem koncu samostana in na široko dvorišče pod zvezdami. Pokazal je na vrata v obzidju.

	»Prosim, pojdite skozi tista vrata na samostanski vrt. Ugotovili boste, da je nadvse miren in prijeten. Veste, jutri se boste sami že bolje znašli.«

	Poklonil mi je nasmejan pogled in se obrnil. Pohitel je za drugimi menihi proti kapeli, v kateri je še vedno pozvanjal zvon.





XII.

	Hodil sem med samostanskimi stavbami proti skrajnemu delu, obdanemu s stebri. Tam ni bilo nikogar, razen shirane črno-bele mačke, ki se je takoj skrila v senco. Zadovoljno sem opazoval vzorce obokov in kamnitih tal. Nobenega zvoka. Petje menihov v kapeli so zadušili debeli zidovi. Na koncu samostana sem stopil s potke na nizko pokošeno travo. Znašel sem se na vrtu, a brez cvetličnih gredic in dreves. Ustavil sem se. S treh strani me je obdajal samostan, s četrte še ena stavba, v mesečini lepo obsijana.

	Spraševal sem se, kakšni ljudje pridejo sem, ne na nekajdnevni oddih ali počitek, pač pa za vse življenje. Neobičajni ljudje, kot se je zdelo. Pa vendar je bil menih gostitelj krepak in poln energije, človek, kakršnega lahko srečamo kjerkoli.

	Zanimalo me je, kako bom prepoznal knjižničarja in opata. Medtem ko sem razmišljal, sem prečkal zelenico. Ko sem prispel na sredino velikega štirikotnega vrta, sem opazil ribnik. Bil je prav tako štirikoten, obdan s kamenjem in v nivoju tal. Prešinilo me je, ali tudi v njegovih mrzlih in skrivnostnih globinah živijo ribe.

	Približal sem se in pogledal v ribnik. Takrat sem občutil majhno roko, ki je prijela mojo. Pomislil sem, da mi bo obstalo srce. A tokrat se majhna roka ni oklenila moje, tudi nisem imel občutka, da me vleče. Bila je kot tisti prvi večer, zgolj otroška roka v moji.

	Pogledal sem mirno temačno vodo, na kateri je počivala mesečina, in takrat sem videl. Kar sem videl, je bilo tako razločno in tako resnično, da nisem mogel dvomiti ne takrat ne kasneje.

	V vodi sem videl otroški obraz. Gledal je naravnost vame. Voda ni bila razburkana in tudi mesečina se ni poigravala s sencami. Vse je bilo popolnoma mirno, prav nič ni zganilo gladine. Koliko je star, ni bilo lahko določiti, a ugibal sem, da tri ali štiri leta. Imel je resnoben in zelo čeden obraz, obdajali so ga kodri. Oči je imel široko razprte. Obraz ni bil mrtev, bil je obraz živega in dihajočega otroka, čeprav rok in nog ali telesa nisem videl, samo obraz. Gledal sem ga v oči in on je gledal v moje in medtem ko sva se gledala, me je majhna roka stisnila. Komajda sem lahko dihal. V otroških očeh je bil poseben izraz. Rotile so me, me priganjale. Zaprl sem oči. Ko sem jih znova odprl, je bil obraz še vedno tam.

	Zdaj se me je majhna roka krčevito oklepala in začutil sem grozljivo silo, ki me je vlekla in ki sem jo izkusil dopoldan. Silila me je, naj se vržem v vodo. Otroškega obraza nisem mogel pogledati, vedel sem namreč, da bi klonil, če bi ga pogledal. Izraz na obrazu je bil tako poln hrepenenja in stiske, da se mu nikoli ne bi mogel upreti. Zaprl sem oči, a roka je postala tako močna, da sem se zbal, da bom izgubil ravnotežje. Postalo mi je slabo in bilo me je strah, srce mi je divje razbijalo. Ko sem se obrnil proč od ribnika, sem imel roke in noge tako slabotne, da sem moral napeti vse moči. Opotekel sem se in padel. Z levico sem planil proti desnici, da bi se osvobodil oprijema, a zgrabil sem le zrak, čeprav se občutek, da me roka drži, ni zmanjšal.

	»Pusti me,« sem rekel. »Pojdi, prosim. Prosim, pojdi.« Slišal sem svoj glas, zvenel je čudno kot hripav krik, ko sem mukoma lovil sapo.

	Majhna roka se je še vedno oklepala moje in me priganjala, naj vstanem, naj ji sledim in naredim, kar želi.

	»Izpusti me!« sem zavpil in moj glas je odmeval med molčečimi zidovi samostana.

	Zaslišal sem vzklik in hitre korake, ki so se približevali čez trato. K meni je pokleknil brat Jean-Marc, me prijel za ramena in me z lahkoto dvignil v sedeč položaj. Nežno mi je prigovarjal, naj se pomirim.

	Čez nekaj trenutkov sem mirneje zadihal in nehal sem trepetati. Z gora je zapihal rahel vetrič, dišeč po borovcih, in mi ohladil obraz.

	»Povejte mi,« je rekel menih ves zaskrbljen, »povejte mi, kaj vas muči? Povejte mi, česa se tako zelo bojite?«





XIII.

	Na svetu ni bolj prijetnega kraja, razkošnejšega za dušo, kot je velika knjižnica samostana Saint Mathieu. Ko sem naslednji dan sedel v tem tihem in čudovitem prostoru, sem se imel za najsrečnejšega človeka na svetu in vse, kar sem doživel, je spominjalo zgolj na ugriz majhne muhe.

	Knjižnica je bila trinadstropna stavba, ločena od vseh drugih poslopij, z zavitimi kamnitimi stopnicami, ki so iz samostana vodile najprej v preprosto čitalnico z lesenimi mizami, potem pa navzgor v nadstropje, kjer so, kot mi je povedal knjižničar, hranili vse svete knjige in rokopise, mnoge izmed njih v več izvodih. Toda ko sem zagledal vrhnji prostor z visokimi in ozkimi okni, ki so prepuščala jasno svetlobo, in z galerijo, ki ga je obdajala, sem ostal brez sape. Če bi jo lahko primerjal s katerokoli knjižnico, ki sem jo poznal, bi to bila občudovanja vredna knjižnica vojvode Humfreyja v Bodleianu, le da je bila samostanska knjižnica prostornejša, brez kakršnegakoli občutka utesnjenosti.

	Sprva sem samo stal in strmel naokrog po veličastnih policah, ogromnih zbirkah, občudoval sem red in simetrijo ogromnega prostora. Četudi bi bile knjige le prazne škatle, bi imele mogočen učinek. Prostor je bil poln stebrov in obokov z nišami z mizami za branje med njimi.

	Tla so prekrivale zloščene deske v barvi medu, na sredini je stala vrsta miz. Čisto na koncu za izrezljano leseno steno je bila knjižničarjeva pisarna. Ob steni na nasprotni strani so stale visoke omare, v katerih so bili, kot sem izvedel, shranjeni najdragocenejši rokopisi.

	Omare niso bile zaklenjene. Ko sem knjižničarju to omenil, se je preprosto nasmehnil. »Mais pourquoi?«

	Res, le čemu? Kje drugje na svetu bi te dragocenosti lahko bile še varnejše pred krajo? Edini razlog, da niso bile vsem na očeh, je bila zaščita pred vlago.

	*

	Knjižničar mi je prinašal eno čudovito knjigo za drugo, zgolj da bi mi ustregel – iluminirane rokopise, redke psalterje, veličastno vezane Biblije. Bil je starec, precej ukrivljen, in premikal se je počasi in z enakomernim korakom, kar sem opazil tudi pri drugih menihih, kot da naglica in hitenje ne bi bila le potrata energije, pač pa tudi nekaj brezdušnega. Vse so dosegli, a nihče ni hitel. Njegova angleščina je bila skoraj brezhibna – povedal mi je, da je pet let preživel v Cambridgeu, kjer je študiral na univerzi St. Johna. Veliko stvari ga je zanimalo in rad se je učil; da v knjižničarstvu uživa, je bilo kristalno jasno. Imel je posebno dovoljenje, da se lahko pogovarja z mano, a z besedami ni bil nič bolj potraten kot z gibi.

	Po poznem zdravilčevem obisku, ki mi je dal 'un peu de somnifère gentil', kot se je izrazil – temno zeleno tekočino – sem spal dobro in brez sanj. Pregledal me je in bil je zadovoljen, da telesno nisem bolan. Brat Jean-Marc mi je prinesel zajtrk in mi povedal, da je govoril z opatom, ki se želi z mano srečati ob dveh, da pa meni, da bo obisk knjižnice najboljše zdravilo zame. Prav je imel.

	»Zdaj pa …« je rekel knjižničar, don Martin, in se približal moji mizi v eni izmed niš. Od tam sem imel pogled na celoten prostor, sončni žarki so risali zanimive oblike na lesenih tleh. Dišalo je po papirju in usnju, kot v vseh podobnih prostorih, loščilu, starosti in modrosti – mogočen opoj za vse, katerih življenje je kot moje dolgo povezano s knjigami.

	»Tukaj je. Morda ste kakšno že videli – navsezadnje jih obstaja čez dvesto – a prav te niste videli še nikoli. Mislim, da boste prijetno presenečeni.« Nasmehnil se je, njegove poteze so postale rahlo hudomušne, ko je v rokah držal knjigo.

	Res sem že prej videl Shakespearov prvi folio. Kot je rekel, ni pretirano redek in kar nekaj sem si jih podrobno ogledal v Angliji in v tujini. Preden sem se odpravil v Saint Mathieu, sem si ogledal dva obstoječa folia, da bi lahko presodil, ali je pristen. Ni nemogoče, da ne bi bil. Sicer vemo le za nekaj čez dvesto izvodov, knjiga pa je bila natisnjena v približno sedemsto petdesetih. Četudi večina ni preživela, to še ne pomeni, da se ni ohranila še kakšna, zakopana v kakšni knjižnici – morda v takšni, kot je prav ta.

	Knjiga, ki jo je don Martin držal v iztegnjenih rokah, je bila ogromna. Zelo skrbno jo je odložil na mizo, a ni počakal, da bi si jo ogledal. Zaslišalo se je zvonjenje, ki ga je klicalo k molitvi. Odkorakal je iz velikega prostora in poslušal sem njegove korake, ki so se oddaljevali po stopnicah, zvon pa je še vedno zvonil. Še dva meniha, ki sta molče nekaj delala, sta mu sledila in ostal sem sam s knjigo, za katero sem se že čez nekaj trenutkov nedvomno prepričal, da je imeniten primerek prvega folia. Že to samo po sebi je bilo nadvse navdušujoče, po vrhu pa je knjiga nosila še podpis Bena Jonsona. Seveda bom moral preveriti, ali je pristen, a po spominu se mi je zdel pravi. V rokah sem držal Shakespeara. Trenutek je bil izjemen.

	Nekaj časa sem previdno obračal strani, občudoval knjigo in se nadejal, da mi jo bo uspelo zagotoviti siru Edgarju Merrimanu. Potem sem dvignil pogled in se ozrl po lepem prostoru. Dobro sem se počutil. Bil sem pomirjen. Tudi varnega sem se počutil, kot se nisem počutil varnega nikjer zunaj zaradi bojazni, da se bo v mojo dlan spet prikradla majhna roka. Pozornost sem hitro preusmeril na knjigo pred sabo.

	*

	Preostanek dopoldneva sem nadvse udobno preživel v knjižnici, v svojo sobo sem se vrnil ob enih, ko mi je menih gostitelj prinesel preprosto kosilo. Ob dveh se je vrnil, da bi me pospremil k opatu. Od prejšnjega večera nisem zapustil samostana, sem pa videl, da je dan čudovit. Nebo je bilo jasno in zrak tako svež, da bi me moral zvabiti ven, a če sem samo pomislil, da bi odšel iz varnega zavetja samostana, me je začel grabiti strah.

	*

	Opat je bil popolnoma drugačen, kot sem si ga predstavljal. Pričakoval sem visokega, strah vzbujajočega, resnobnega starejšega moškega. Bil je majhen, obrazne poteze je imel prijazne, oči globoko ugreznjene. Dobro je govoril angleško, pozorno je poslušal. Njegov obraz je bil skorajda brezizrazen, potem pa ga je razsvetlil topel in opogumljajoč nasmešek. Takoj mi je bil všeč. Ob njem sem se počutil pomirjenega in po desetih minutah sem spoznal, da je človek zadržane zunanjosti, za katero se skriva zelo razumno in modro bitje.

	V njegovi majceni pisarni sva se najprej pogovarjala o poslu, o prodaji samostanskih dragocenosti, še posebej o foliu, in imel sem občutek, da bodo zadeve gladko stekle. Razmislek o tem, kaj bi prodali, če sploh kaj, je bil dolg, premišljen in verjetno tudi boleč, a zdaj ko je bila odločitev sprejeta, bodo menihi zelo pragmatični in učinkoviti. Zagotoviti so morali obnovo in preživetje samostana.

	»Monsieur Snow, želim, da veste, da lahko ostanete pri nas, dokler se ne boste spet dobro počutili. Poskrbeli bomo za vas, seveda. To je resnično zdravilen kraj.«

	»Vem, to lahko občutim. In zelo sem vam hvaležen.«

	Čakal je, potrpežljivo, in medtem ko je čakal, sem čutil željo, da bi mu povedal vse, kar se je zgodilo, da bi mu opisal čudne dogodke in lastno grozo, ga prosil – za kaj? Naj mi verjame? Za pojasnilo?

	V sobi je bilo vse tiho. Pomislil sem, kaj počnejo menihi in domneval, da so v svojih celicah, molijo in berejo svete knjige, meditirajo. Daleč na gorskem pobočju je zacingljal kravji zvonec. Pogledal sem opata.

	»Sprašujem se,« sem rekel, »ali postajam blazen ali me kaj preganja? Vem le to, da se mi dogajajo stvari, ki jih ne razumem. Vedno sem bil zdrav in dokaj miren. Dokler … se ni začelo tole.«

	Mirno me je gledal, roke, ki so mu počivale na naslonjalih stola, je imel negibne. Njegova kuta s kapuco je padala v popolnih gubah, kot bi jih naslikal neki stari mojster. Ni me priganjal. Čutil sem, da bo sprejel, karkoli bom naredil – takoj odšel, brez besed, ali se mu zaupal in ga prosil za nasvet.

	Začel sem govoriti. Morda mu nisem nameraval povedati vsega, vseh podrobnosti o bratovem zlomu, a ovedel sem se, da počnem prav to. Enkrat je vstal in mi natočil kozarec vode iz vrča na kamniti polici. Željno sem ga izpil in nadaljeval. Sončni žarki, ki so sijali na njegovo mizo, so drseli naokrog. Dvakrat je zazvonil zvon, a opat se ni zmenil zanj, le sedel je na svojem stolu, me gledal in poslušal in poslušal. Držal se je zaskrbljeno.

	Nehal sem pripovedovati in utihnil sem, potrošil sem še zadnji atom energije. Vedel sem, da bom znova zdrsnil v globok spanec, ko se bom vrnil v svojo sobo. Tukaj sem se ga že navadil.

	Opat je nekaj trenutkov molče sedel, sam sem se na stolu naslonil nazaj, rahlo omotičen, a nekako tudi očiščen, kot bi duhovniku priznal cel spisek strahotnih grehov.

	Naposled sem rekel: »Za blaznega me imate.«

	Zamahnil je z roko. »Mais non. Mislim, da ste doživeli grozljive stvari, ki so vas globoko ganile. Ampak katere stvari in zakaj? Mi lahko poveste, ali ste že kdaj doživeli kaj podobnega, preden ste čisto po naključju obiskali tisto hišo?«

	»Nikoli. O tem sem prepričan.«

	»In ta roka? Zaradi te otroške roke sprva niste bili vznemirjeni?«

	»Ne. Zdela se mi je zelo nenavadna.«

	»Bien sûr.«

	»Šele nedavno sem izkusil neko sovražnost, željo, da bi mi škodovala. Resnično škodovala. Da bi me vodila v nesrečo.«

	»V te ribnike. V vodo. Čez prepad v jezero na dnu soteske.«

	»Ampak zakaj?« sem glasno zavpil. »Zakaj mi hoče ta stvor škodovati?«

	»Mislim, da imate na izbiro dvoje. Lahko se odločite, da tega ne boste nikoli izvedeli, in molite, da se bo naveličal in opustil svoje početje; ali pa se odločite izvedeti, ali je to resnično, in tako …«

	»Premagati tega duha?«

	»Oui.«

	»Verjamete, da ta stvar – otrok, karkoli že je – verjamete, da resnično obstaja?«

	»Duhovi obstajajo, bien sûr. Dobro obstaja. Zlo obstaja. Morda je duh tega otroka nemiren in nesrečen. Morda je v stiski.« Skomignil je. »Sem pa prepričan, da ste veliko pretrpeli. Dobro vam bo delo, če boste ostali pri nas. Pomagali vam bomo, da si naberete moči.«

	»Ampak saj se to tukaj ne bo ponovilo? Če tukaj nisem varen …«

	»Tukaj ste popolnoma varni. O tem ne dvomite. Dobili boste moč, zaščito našega blagoslovljenega Gospoda in njegovih svetnikov, tudi molili bomo za vas. Obdani ste z mogočnimi zidovi molitve, monsieur Snow. Tega ne pozabite.«

	»Hvala vam. Poskusil bom.«

	»Nocoj, če se boste dobro počutili in boste dovolj pri močeh, se nam pridružite na večerni molitvi v kapeli. Te molitve prinašajo mir in moč za boj z nevarnostmi teme. Če se odločite soočiti z la fantôme in s svojimi strahovi, boste tudi pod zaščito, pod ščitom naših molitev.«

	»Kaj iskreno mislite, da bi moral narediti, oče?«

	»Ah, jaz mislim, da je po soočenju vse boljše. Vi se boste odločili. Le vi lahko sprejmete odločitev.«

	Elegantno je vstal, dvignil desnico in me prekrižal, potem me je odpeljal k vratom. Odšel sem, on pa je stal na pragu in gledal za mano. Ozrl sem se, bil je resen. Verjel mi je. Pozorno me je poslušal, ničesar ni zavrnil, ničesar ni poskušal pojasniti kot nerazumno. Za to sem mu bil globoko hvaležen.

	*

	Vrnil sem se v svojo sobo in zaspal, ko pa sem se zbudil, sem zahrepenel po svežem zraku. Odšel sem ven na dvorišče, le dvakrat sem napačno zavil po kamnitih hodnikih. Tokrat sem odšel v nasprotno smer kot prejšnji večer in skozi vratca v obzidju ob glavnem vhodu, od tam pa sem se namenil proti z borovci prekritim pobočjem in ozki stezi, ki se je trmo vzpenjala. Prepričan sem bil, da me bo sčasoma pripeljala na enega izmed gorskih vrhov. Noben planinec nisem. Približno dvajset minut sem hodil po ozki potki, ki se je vila med visokimi temnimi drevesi. Tla so bila kot mehka preproga iz borovih iglic, hodil sem neslišno in ko sem se zazrl navzgor, sem visoko nad vrhovi dreves videl škrlatno-modre zaplate neba. Prišel sem na jaso, kjer je ležalo nekaj podrtih debel. Sedel sem. Pela ni nobena ptica, nobena žival se ni zganila, le drobni pajki in drugi mrčes so naglo hiteli sem in tja po deblih in okrog mojih nog. Prešinilo me je, da čakam. Celo roko sem iztegnil. Čez dlan je stekel majhen pajek. To je bilo vse.

	*

	Previdno sem se spuščal po potki. Ko sem stopil skozi vratca v obzidju, sem zaslišal glasove, a prihajali niso iz samostana, temveč od nekod na zunanjem dvorišču. Šel sem skozi samostan in se približal notranjemu vrtu. Okrog ribnika je stalo kakšnih ducat menihov. Eden je v roki držal kadilnico in jo nežno zibal nad vodo, da so oblački kadila drseli po gladini. Drugi je nosil križ. Ostali so mrmrajoče peli, v rokah so držali knjige, glave so rahlo sklanjali. Spoznal sem, da blagoslavljajo ribnik, v katerem sem videl otroški obraz in h kateremu me je vlekla neka sila. Posvetili so ga. Postal je varen.

	Tega sem bil vesel. Ko sem se izmuznil nazaj v samostan, sem se zavedal, da je opatova previdnost odveč, menihi namreč niso bili v nevarnosti, prav tako ne kdorkoli drug, ki bi obiskal samostan. Karkoli že je bilo tisto, kar je prišlo sem, je prišlo zaradi mene. Ko bom odšel, bo odšlo. Odšlo bo z mano.





XIV.

	Four Ragged Staff Lane

	Oxford OX2 1ZZ



	Adam,

	odlična novica. Dobro opravljeno! Prepričan sem bil, da se boš z menihi dobro ujel in vesel sem, da si potrdil izvirnost prvega folia in si ga zagotovil. Srečna tvoja stranka.

	Kmalu spet pridi v Oxford.

	Vse dobro,

	Fergus



	Ravenhead

	Ditchford

	West Sussex



	Dragi gospod Snow,

	veseliva se, da se bomo videli prihodnjo sredo na večerji, tudi prenočili boste pri nas in nam pripovedovali o obisku v Franciji. Moj mož vas že nestrpno pričakuje.

	Medtem pa, ker imam preveč časa, saj se očitno prehitro staram, sem se malce poglobila v zgodbo o Beli hiši in odkrila nekaj delčkov, ki jih je mogoče sestaviti. Ampak morda vas ta reč ne zanima več, in če je tako, mi morate to povedati.

	Pričakujeva vas med peto in šesto uro.

	Z dobrimi željami,

	Alice Merriman

	'Pozdravljeni. Dobili ste Adama Snowa. Žal nisem dosegljiv. Prosim, pustite sporočilo, pa vas pokličem nazaj.'

	'Hugo tukaj. Ne vem, ali si že nazaj. Razmišljal sem o tistem, kar si mi povedal, ko si bil nazadnje tukaj. Hotel sem ti povedati samo to, da sem prepričan, da ni nič resnega. Morda si imel virus. Saj veš, ljudje po gripi postanejo depresivni in podobno. Torej, če si v skrbeh, ne bodi. Prepričan sem, da ni bilo nič. No, to je to. Obišči nas kdaj.'





XV.

	Seveda sem se moral vrniti. Takoj ko sem se dogovoril, da v zvezi s foliom obiščem sira Edgarja Merrimana, me je začelo prežemati vznemirjenje, kot bi bil pod vplivom neke magnetne sile. Občutek me je spremljal med spanjem in ko sem bil buden, ves dan je bil v mojih mislih, celo v sanjah. Tej sili se nisem mogel upreti in tega nisem niti poskušal. Bal sem se je in mislim, da sem vedel, da jo moram ubogati, če želim ohraniti razum. Upal sem, da bodo menihi še naprej molili za mojo varnost.

	Tokrat se nisem izgubil. Tokrat se nisem prepustil naključju. Pot sem na zemljevidu skrbno označil že nekaj dni pred odhodom, še posebej skrbno sem si ogledal zadnjih nekaj kilometrov, da sem natanko vedel, kod vodi pot in čez koliko časa moram zapustiti cesto A. Tokrat sem po poti med visokimi griči vozil počasi, slonja drevesna debla so v mraku pritiskala name in zavedal sem se vsega, kot bi vzel neko um razširjajoče mamilo, tako jasno sem videl vse, prav vsako podrobnost, vsako koreninico, vsak kupček prsti, vsako vejico.

	Ozračje je bilo mirno, nebo oblačno. Pred kratkim je deževalo in ko sem izstopil iz avta, je bil zrak vlažen in brez vetra.

	Prišel sem pripravljen. S seboj sem prinesel škarje za rezanje žičnate ograje in vrtne škarje. Rastje in ograje me ne bodo zadržali.

	Kaj bom našel? Nisem vedel in svoji domišljiji nisem hotel predati vajeti. Ubogal bom tih, vztrajen glas, ki mi je pravil, da se moram vrniti, in ko bom tam, bom videl. Videl bom.

	*

	Vse se je zdelo enako kot prvič. Nekaj trenutkov sem stal ob avtu, potem sem šel do vrat in jih odrinil. Enako kot takrat so zaškripala po tleh in odpravil sem se naravnost k nekdanji prodajalni vstopnic. Oznanilo je bilo še vedno tam, roleta je bila še vedno spuščena. Za hip sem obstal in čakal. V levici sem nosil škarje, v desnici nisem imel ničesar. Minilo je nekaj minut, zgodilo se ni nič. Moja roka je ostala prazna. Z napol zavedno, napol refleksno kretnjo sem stisnil prste. Nobenega odziva.

	*

	Zrak je bil težak, grmičevje na vseh straneh gosto, listi nekega antičnega lovorovca so se lesketali od mokrote nedavnega dežja. Nosil sem visoke škornje, da me visoka trava ni ovirala.

	Prišel sem na jaso. Tam je stala hiša. Bela hiša. Prazna. Napol porušena, na oknu ali dveh je bila razbita šipa. Kamenje na dvorišču pred hišo je bilo prekrito z debelimi zaplatami žametnega mahu.

	Obrnil sem se. Ob strani so bila nizka lesena vratca. Imela so staro ključavnico in zarjavelo verigo, obe sta se lesketali od vlage. Ampak ključavnica je bila odklenjena, vrata pa so bila tako zelo preperela, da so se takoj vdala. Pred menoj je tekla potka, ki je vodila med starinskimi visokimi živimi mejami iz tis. Šel sem po njej. Čeprav je bilo nebo oblačno, sem dobro videl, svetlobe je bilo dovolj. Potka je vodila naravnost. Na koncu poti je bil v živo mejo vrezan obok in čeprav ga je preraščal bršljan, je bil prehoden, zato škarij nisem potreboval. Šel sem skozi obok in se spustil po štirih opečnatih stopnicah.

	Prišel sem na polkrožno jaso, očitno je nekoč bila tukaj ogromna zelenica z visokim obzidjem na skrajnem koncu, z gosto preraščenimi ostanki nekdanjih cvetličnih gred. Tam so rasla sadna drevesa, zverižene in upognjene stare jablane in hruške so tvorile nekakšno avenijo – saj vem, da obstajajo pravilni hortikulturni izrazi. Na najbolj oddaljenem delu zelenice je bila trava tako visoka, da mi je segala čez škornje, prepletena je bila s plevelom in bodičevjem. Tam ob robu je tekla še ena živa meja iz tis, v njej je bil še en obok. Obrnil sem se. Na eni strani je potka vodila diagonalno proti gozdu. Odšel sem v nasprotno smer, proti odprtim vratom v visokem zidu. Na drugi strani sem med prodnatimi potkami našel v vzorec razporejene gredice. Spomnil sem se elizabetinskih vzorčastih vrtov. Na sredini vsake gredice je raslo majhno drevo, a večina dreves se je zdela mrtva. Sklonil sem se in utrgal stebelce na grmičku ob sebi. Zdrobil sem ga med prsti. Bila je sivka.

	*

	Kraj je bil žalosten, a nelagodja nisem čutil, pa tudi nobenega strahu. Ta zapuščeni vrt se mi ni zdel niti malo čuden. Sem pa občutil turobnost. Nekoč je bil vrt kraj barv in lepote, poln rastja in raznolikosti – poln ljudi. Oziral sem se naokrog, poskušal sem si predstavljati ljudi, ki se sprehajajo, se sklanjajo, da bi si bolje ogledali določen cvet, ga občudovali, se veselili v parih ali manjših skupinah. Zdaj ni bilo nikogar in narava je vse vzela nazaj. Bo čez nekaj let sploh še ostalo kaj, kar bo pričalo, da je bil nekoč tukaj vrt?

	Tišina je bila nenavadna, podobna tišini, ki sem jo izkusil v samostanu. Ampak tukaj ni bilo nežnih kravjih zvoncev, ki bi me od daleč pomirjali. Spraševal sem se, v katero smer naj grem. Prišel sem, ker nisem imel izbire. Kaj pa zdaj?

	Kot bi mi odgovorila, se je majhna dlan prikradla v mojo, močno me je prijela in čutil sem, kako me čez visoko travo vleče proti najbolj oddaljeni živi meji.

	*

	Mehko šelestenje trave po mojih škornjih je lomilo mučno tišino. Enkrat se mi je zazdelo, da slišim še nekaj, tik za seboj. Hitro sem se zasukal. Ničesar ni bilo. Morda mi je sledil zajec ali potepuška mačka – hotel sem reči 'nama', ker sem nedvomno tako čutil. Bila sva dva.

	Prišel sem do žive meje na drugem koncu in do oboka. Stopil sem skozenj. Zagledal sem še en vrt, spuščen vrt, saj bi se moral spustiti po ducatu stopnic.

	Tudi ta je bil polkrožen in preraščen s plevelom. Na najbolj oddaljenem koncu je stala cedra. Vso pot naokrog je vodila preraščena prodnata potka. Vrt ni bil velik, obdajala ga je visoka živa meja, spominjala je na obzidje. Zaradi žive meje in drevesa na drugem koncu je bilo na tem vrtu temneje kot na prejšnjem, tako da trava v kotih ni bujno rasla. Bila je nizka, podobna tratnici, pomešani s porumenelim plevelom. Tu in tam so bile gole zaplate prsti ali kamenja, kot je vidna lobanja pri ljudeh z redkimi lasmi.

	Nisem se hotel spustiti po stopnicah. Imel sem občutek, da se bom med visokimi živimi mejami zadušil. Ampak majhna roka je čvrsto držala mojo in na vsak način je hotela, da se premaknem.

	In potem, ko sem pogledal navzdol, sem opazil še nekaj. Na sredini je bil nenavaden krog, kot pravljičen prstan. Bil je komajda opazen, očitno ni predstavljal nič posebnega – morda le linijo temnejše trave ali majhnega kamenja pod površjem. Strmel sem tja, a kroga nisem več videl.

	Sivi oblaki nad menoj so se za trenutek razmaknili in razvodeneli sončni žarki so za hip obsijali vrt. Zdaj sem spet jasno videl krog.

	*

	Majhna roka se je obupano oklepala moje, kot bi se nekdo bal, da bo padel čez rob pečine in se me je oklepal v strahu za življenje, hkrati pa me je poskušal potegniti za seboj. Bilo je natanko tako kot takrat na robu prepada v Vercorsu, le da je tam resnično bil prepad. Tukaj ni bilo pečine, le nekaj stopnic. Še vedno se nisem hotel spustiti, a roki se nisem mogel več upirati.

	»Prav,« sem glasno rekel, na tem zapuščenem kraju je moj glas zvenel čudno. »Prav, naredil bom, kar želiš.«

	Previdno sem se spuščal po zrahljanem kamenju, dokler nisem stopil na spuščeni vrt. Tisti trenutek se je sonce skrilo in zapihal je močan veter, ki je zganil težke veje velikega drevesa, potem pa se je ozračje umirilo. Zavladala je popolna tišina.

	»Kaj počnete tukaj?« Zvok me je zadel kot strel v hrbet. Še nikoli nisem v delčku sekunde doživel takšnega šoka in groze. »Vrt ni več odprt za javnost.«

	Obrnil sem se.

	Stala je na vrhu stopnic pod obokom in strmela naravnost vame. Obraz je imela brezizrazen, pa vendar je iz njega vela sovražnost, grožnja. Bila je stara, čeprav ne bi mogel uganiti, koliko, kar je pogosto težko, ampak obraz je imela posejan z gubicami, te pa se pojavijo šele po šestdesetem. Lase je imela zelo redke in spete z lasnim glavničkom. Zdelo se je, da nosi več plasti starih oblačil, kril in predpasnikov ter koščeno bel plašč kot kakšna brezdomka, ki nosi s sabo vse svoje imetje.

	Nekaj sem zajecljal v opravičilo, rekel sem, da nisem vedel, da bo kdo tukaj, da je kraj zapuščen … Jecljal sem, ker me je presenetila in sem se za trenutek izgubil, morda tudi zato, ker sem stal ob najnižji stopnici, kot bi klečal pred njo.

	»Ne bi raje stopili v hišo?«

	Strmel sem vanjo.

	»Zdaj ni tukaj ničesar več. Vrt je izginil. Če bi radi videli, kakšen je bil, vam z veseljem pokažem fotografije.«

	»Kakšen je bil?«

	Ampak že se je obrnila, majhna, živahna podoba v cunjah, štrenasti sivi lasje na zatilju so ji štrleli v zrak.

	»Pridite v hišo …« Njen glas je zamrl, ko je izginila med prepletenimi šopi trave in plevelom na drugi strani, kjer je bil nekoč vrt. Nekaj trenutkov se nisem premaknil. Nisem se mogel premakniti. Pogledal sem k nogam, kjer sem prej videl nenavaden krog, ampak zdaj ga ni bilo. Kot bi šlo le za optično utvaro, svetloben trik. Kakorkoli, niti sanjalo se mi ni, kaj sem mislil, da predstavlja – morda temelje neke stare stavbe, poletne hišice, paviljona? Stopil sem korak naprej in s čevljem podrsal po tleh. Nič. Poskušal sem se spomniti pravljic o prstanih, ki sem jih slišal kot otrok. Potem sem se obrnil. Nekje na drugi strani oboka me čaka. »Pridite v hišo.«

	Del mene je bil radoveden, želel si je zvedeti, kdo je in kaj bom našel v hiši, ki se mi je zdela zapuščena in napol podrta. Vendar pa sem se tudi bal. Pomislil sem, da bi se pritajeno vrnil k avtu, da se za starko sploh ne bi zmenil. Da bi pobegnil.

	Odločitev je bila moja.

	Skozi bujno rastje sem se prebijal dalje, nebo je postajalo vse bolj oblačno. Vetra ni bilo, zrak je bil miren. Tišina se je zdela otipljiva, kot zatišje pred nevihto.

	Šele ko sem prišel na potko, ki je med preraslimi grmovnicami in drevjem vodila z vrtov, sem spoznal, da sem sam. Starka je izginila in majhna roka se ni več oklepala moje.





XVI.

	Ključ sem imel v žepu hlač. Moral sem le odkleniti avto, vreči vanj orodje in se odpeljati s tega kraja, a medtem ko sem hodil, sem se hitro ozrl nazaj proti hiši. Vrata so bila na stežaj odprta. Prepričan sem bil, da so bila prej zaprta. Okleval sem. Hotel sem se obrniti in iti k avtu, a sem samo stal kot začaran. Zagotovo jih je odprla tista starka, ker je pričakovala, da bom vstopil, in me je čakala nekje v hiši.

	»Ste še tam?« je zaklicala.

	Nisem imel izbire. Škarje in klešče sem odvrgel na tla in počasi odšel proti hiši. Hodil sem in si ogledoval okna s strohnelimi okvirji, obledelo barvo in odpadajoč omet, tu in tam razbite okenske šipe, da se je videlo v notranjost. Tukaj zagotovo ni mogel živeti nihče. Zagotovo je bila ta hiša, kar sem ugotovil že prvič, uničena in zapuščena.

	Povzpel sem se po stopnicah in omahljivo obstal pred odprtimi vrati. V notranjosti hiše nisem videl ničesar, nobene svetlobe, nobenega premikanja.

	»Halo?« Moj glas je odmeval po hodniku pred menoj. Nobenega odgovora. Nikogar ni bilo. Veter je odprl vrata. Pa vendar sem na vrtu videl starko. Videl sem jo in ogovorila me je. Potem sem zaslišal neki zvok, podoben glasu. Stopil sem čez prag.

	Minilo je nekaj trenutkov, preden so se mi oči privadile teme, potem sem opazil, da stojim v veži in da desno vodi hodnik. Na koncu hodnika se je lesketala svetloba. Spet tisti zvok.

	Hiša je smrdela po gnilem, plesni in trohnobi. Nemogoče, da bi bil to nekogaršnji dom. Prav gotovo tukaj že desetletja ni živel nihče. Iztegnil sem roko in zatipal steno, potem pa sem odšel po hodniku. Prepričan sem bil, da je moje početje bedasto in dopovedoval sem si, da se moram vrniti. Komajda sem ohranil razum in mirne živce po strahotnih doživetjih – v Oxfordu, v gorah Vercorsa in na samostanskem vrtu. Prepričan sem bil, da so ti dogodki nekako povezani s to hišo, z mojim prvim obiskom, ko sem prvič občutil dotik majhne roke. Sem bil blazen? Ne bi se smel vrniti, prav gotovo pa zdaj ne bi smel iti dalje.

	Ampak bil sem nemočen. Nisem se mogel vrniti. Moral sem izvedeti.

	Roko sem držal na steni, hladni in okrušeni, in zelo previdno stopal naprej po hodniku v smeri svetlobe, ki je spominjala na soj sveč.

	»Prosim, vstopite.«

	*

	Potreboval sem nekaj sekund, da sem se znašel v najbolj čudaški sobi, kar sem jih kdaj videl. Plapolajoča svetloba navsezadnje ni prihajal od sveč, pač pa iz dveh antičnih parafinskih svetilk, ki sta močno smrdeli. V prostoru je bilo celo nekaj dnevne svetlobe, ki se je v sobo prebijala skozi francoska okna v zadnjem delu, ampak šipe so bile umazane, bujno rastlinje, ki je preraščalo okna, je ni prepuščalo veliko. Nemogoče je bilo reči, ali je nebo nevihtno in temno ali je bilo takšno zaradi umazanije.

	Soba je bila ogromna, a po večini zasenčena in polna z rjuhami prekritega pohištva. Sicer pa je bila podobna sobi, v kateri je deček Pip srečal gospodično Havisham





1 .

	V enem kotu je stal kavč, postlan kot postelja, z blazinami in prekrit s starinskim pregrinjalom. Tam je bil tudi stol iz ratana, obrnjen proti francoskemu oknu, in kredenca, ki je bila nekoč prav gotovo polna svečnikov in imenitnega porcelana, ampak jedilni pribor je bil brez sijaja in umazan, porcelan in police pa so bili polni prahu.

	Sedela je za veliko okroglo v mizo na sredini prostora. Na mizi je stala svetilka, star plašč je visel na hrbtišču stola, sicer pa je še vedno imela na sebi vse tiste cunje. V medli svetlobi se ji je skozi redke lase rumenkasto svetila lobanja.

	»Moram se opravičiti,« je rekla, »ampak dandanes me redkokdo obišče. Ljudje še pomnijo vrt, veste, in včasih še pridejo sem, a zelo redko. Vse je že davna preteklost. Poglejte ven.«

	Skozi umazana okna sem sledil njenemu pogledu, razločil sem verando, s katere so v neenakomernih zavesah visele glicinije, in še en pleten stol.

	»Od tod imam lepši pogled na vrt. Ne bi sedli?«

	Okleval sem. Nagnila se je naprej in s stola ob svojem umaknila raznorazno kramo, vključno s starimi časopisi, kartoni in kosi oblačil.

	»Najprej vam bom pokazala slike,« je rekla. »Potem se bova sprehodila po vrtu.«

	Nisem mogel verjeti, da lahko nekdo živi v tej hiši – resnično si nisem mogel predstavljati, kako je 'živela', kaj je jedla in ali je kdaj kam šla. Očitno je bila napol blazna antična starka, ki je živela v kraljestvu preteklosti. Spraševal sem se, ali je sodila sem, ali je bila gospodinja, ali je hišo našla, vanjo vlomila in se naselila med smetmi in ruševinami.

	Pogledala me je. Oči je imela razvodenele in bledikave, kakršne so oči večine zelo starih ljudi, ampak v njih je bilo nekaj, kar me je nerviralo. Kožo je imela belkasto in tanko kot papir, nos koščen in kljukast. Koliko je stara, nisem mogel uganiti. Pa vendar je bila na neki čudaški način lepa, propadajoče lepa, da nisem mogel umakniti pogleda z nje. Zdelo se je, da pripada tistim posušenim in uvelim cvetovom, ki jih ljudje stisnejo med liste knjige ali dajo v skledo in zmešajo z vodo, da blago in sladkobno diši. Ampak njen glas je bil jasen in oster, izgovorjava elegantna. Nič na njej se ni ujemalo.

	»Če se ne motim, ste vrt obiskali že prej, gospod …«

	»Ne. Nekega večera več mesecev nazaj sem se izgubil in pot me je vodila do hiše. Za vrt nisem slišal še nikoli prej. Pišem se Snow.«

	Gledala me je s čudaškim, rahlo presenečenim nasmeškom. »Prosim, sedite. Rekla sem, da vam bom pokazala album. Ljudje včasih pridejo zaradi fotografij, veste, tudi tisti, ki pričakujejo, da bo vrt spet odprt za javnost in bo vse, kot je bilo prej.« Pogledala me je. »Ampak nič ni več, kot je bilo, kajne, gospod Snow?«

	»Vašega imena ne poznam.«

	»Mislim, da ga.«

	Gledala me je še sekundo ali dve, potem pa k sebi potegnila enega izmed v usnje vezanih albumov. Svetloba v sobi je bila strašljiva, čudna mešanica plapolajoče svetlobe svetilke in sivine večera, ki se je prebijala skozi viseče plazeče rastje.

	»Teh fotografij si resnično ne morete ogledati stoje. Vam lahko kaj ponudim? Za čaj je skorajda prepozno. Lahko vam ponudim šeri.«

	»Hvala. Ne, resnično moram iti. Na poti k prijateljem sem in čaka me še kar nekaj kilometrov poti. Moral bi iti …«

	Poslušal sem svoje blebetanje. Mirno je sedela z roko na albumu, kot da potrpežljivo čaka, da bom utihnil in bo lahko nadaljevala. Za trenutek je v sobi zavladala popolna tišina, bila sva kot zamrznjena v njej, nobeden ni spregovoril, nobeden se ni premaknil, kot bi se nekaj nenavadnega zgodilo s časom.

	Vedel sem, da ne bom mogel oditi. Nekaj me je zadrževalo tam, delno, a ne v celoti proti moji volji. Če bi poskušal oditi, sem bil prepričan, da me bo nekaj zadržalo – ali starkin glas ali majhna roka, ki takrat ni počivala v moji. A če bi poskusil pobegniti, bi se pojavila, me trdno prijela in vlekla nazaj.

	Sedel sem malce proč od nje za temno hrastovo mizo, prekrito s prahom in umazanijo.

	Ošinila me je s pogledom in spet sem videl čudaško lepoto, ki je sijala skozi leta, porumenele zobe, uvelo kožo in redke lase.

	»Takšna je bila hiša, ko sem jo našla. In vrt. Te fotografije niso dobre. Posnete so s starinskim fotoaparatom.«

	Zmajala je z glavo in obrnila stran.

	»Divjina,« je rekla in gledala fotografijo. »Tako sta pravila otroka, ko smo prišli sem. Zelo dobro se spominjam. Margaret je pohitela okrog hiše in si ogledala vrt – ogromna drevesa, plevel, višji od nje, rododendroni …« Roko je dvignila nad glavo. »Tam se je ustavila. Poglejte, točno tam. Michael je pritekel za njo, skupaj sta stala in vpila: 'To je naša divjina!'«

	Roko je položila na fotografijo in za hip je molčala. Videl sem slike, zdelane od starosti in dokaj majhne. Ampak vsebina mi je bila znana, vse je bilo enako kot zdaj. Divjina se je znova razrasla, hiša je bila propadajoča, kot je bila propadajoča pred vsemi tistimi leti. Vsemi tistimi leti? Koliko let je minilo? Koliko je bila stara?

	»Pa saj to ste vi!« sem nenadoma vzkliknil. »Denisa Parsons. Vrt je bil vaš.«

	»Seveda,« je rekla brezbrižno. »Kdo pa ste mislili, da sem?«

	V glavi se mi je zavrtelo, miza pred mano se je zazibala. Iztegnil sem roke in se je oklenil.

	Gledala je fotografije in se rahlo nasmihala, eno za drugo je obračala strani, tu in tam je kaj pripomnila.

	»Gradbinci … poglejte … kopljejo … podirajo drevesa … svetloba … kar naenkrat toliko svetlobe.«

	Obračanje strani me je begalo. Postajalo mi je slabo. Vonj po parafinu me je silil na bruhanje, v sobi je smrdelo. Zavonjal sem še nekaj. Verjetno nakopičeno umazanijo in trohnobo.

	»Poskušam jo najti.« Flik. Flik. »Margaret mi ni nikoli oprostila. Tudi Michael ne, ampak Michael je bil bolj stoičen. Toda Margaret. Sovražila me je. Zagrenjeno sovražila. Veste …« Roko je položila na mizo in se nekam zastrmela, kot bi brala. »Poslala sem ju v internat. Ko smo prišli sem, potem ko je Arthur umrl, nisem nikoli pomislila, da se ju bom kdaj hotela znebiti. Zapustil mi je denar, dovolj denarja, da bi lahko nekje drugje kupila hišo, in podeželja nisem nikoli marala. Ampak ko smo prišli sem, se je nekaj zgodilo. Morala sem to storiti, veste, morala sem vse podreti in ustvariti nekaj veličastnega. Onadva pa sta mi bila napoti.«

	Obrnila je stran. Še eno.

	»Tukaj je, veste. Vse je tukaj. Preteklost. Poglejte … kraljica je prišla sem. Tukaj je. Vsi časopisi so poročali o tem. Poglejte.«

	Ampak nisem mogel pogledati, prehitro je obračala strani, in ko je prišla do konca, je segla po novem albumu.

	»Iti moram,« sem rekel. »Pričakujejo me.«

	Ni se zmenila zame. Vstal sem in odrinil stol. Zdelo se mi je, da soba postaja vse manjša, da se je skrčila na prostor okrog mize, ki ga je osvetljevala svetilka.

	Skoraj sem padel. Slabo mi je bilo in vrtelo se mi je.

	Čudaško se je zasmejala.

	»Tole,« je rekla, »oglejte si tole.«

	Album je obrnila, da sem lahko videl fotografije. Štiri so bile na levi in dve na desni strani, vse so bile izrezane iz časopisov in zbledele.

	Prikazovale so različne dele vrta ob Beli hiši, kakršen je bil nekoč – na eni je bila visoka živa meja iz tis, na drugi prepleten obok iz vrtnic. Po zelenici so se sprehajali ljudje. Fotografija, na katero je kazala, je prikazovala široko teraso s klopmi pred visokimi stebri, med katerimi so stale velike vaze s cvetjem. Vidne so bile tudi stopnice, ki so verjetno vodile navzdol v drugi del vrta.

	Ni več kazala na knjigo. Sedela je naslonjena na stol, zagledana nekam v daljavo, kot bi se ne zavedala sebe ali mene. Bila je popolnoma negibna, za hip sem pomislil, ali sploh diha.

	In zdaj, to sem namreč moral narediti, sem si ogledal fotografije. Sklonil sem se, da bi bolje videl fotografijo na desni, ki mi jo je pokazala. Pod njo je bil pripis – ne spomnim se, kaj točno je pisalo, a ni važno, morda 'sončno popoldne' ali 'obiskovalci uživajo na vrtu'. Slika je bila izrezana iz revije in bila je del daljšega prispevka z več dvojnimi stolpci in s še manjšo fotografijo. Ampak ni bilo besedilo, pa tudi ne naslov tisto, v kar sem strmel.

	Na črno-beli fotografiji terase je zraven ene izmed klopi stal par, na klopi pred njima so sedeli otroci. Trije dečki. Urejeni, v belih srajcah. Sive hlače. Bele nogavice. Sandali. Eden je nosil pleten brezrokavnik. Fotografijo sem si ogledal še bolj od blizu in preplavil me je nenavaden občutek poznanosti. Znan se mi je zdel brezrokavnik. Poznal sem dečka. Poznal sem ga, ker sem to bil jaz, star morda pet let. Brezrokavnika sem se spominjal, ker je bil moj. Lahko sem videl barve: oker, svetlo modra, rjava.

	Jaz sem bil deček v brezrokavniku, tisti, ki je sedel poleg mene, je bil Hugo.

	Ampak kdo je bil tretji deček, tisti, ki je sedel na koncu klopi in bil mlajši od naju, nisem imel pojma. Njega se nisem spominjal.

	»Pojdiva ven,« je rekla. »Pokazala vam bom.«

	Ja. Moral sem ven, kamorkoli na svež zrak in proč od hiše in smrdljive, rumenkasto osvetljene sobe. Sledil sem ji in razmišljal, da imam v žepu avtomobilske ključe in da lahko vsak trenutek odidem od tod. Ampak iz hiše ni odšla skozi vhodna vrata, pač pa je šla k francoskemu oknu in obrnila ključ. Teh vrat že desetletja zagotovo ni nihče odprl. Plazeče rastje se je kot vrv oklepalo tečajev.

	Vrata so se odprla zlahka, kot bi se takšna vrata odprla v sanjah. Z roko je odmaknila težko zaveso zelenja, kot bi bila zgolj pajčevina, in stopila ven na široko verando. Bil je somrak, a nedavna oblačnost je izginila in nebo se je zjasnilo.

	Spomnim se, da je obrnila glavo in me pogledala, ko sem stal za njo. Spomnim se izraza na njenem obrazu. Spomnim se njenih oči. Spomnim se izboklin na starinskem plašču zaradi obilice oblačil, ki jih je nosila pod njim.

	Vsega tega se spominjam in spomina se oklepam, ker je resničen – vse to sem videl, bil sem tam. Na licu sem čutil večerni zrak. Nisem sanjal.

	Ampak vse, kar se je zgodilo potem, je drugačno. Bilo je resnično, zgodilo se je, bil sem tam. Pa vendar ni bilo. Mene ni bilo.

	Obupujem. Zmeden sem. Ne vem, kako naj opišem, kaj sem čutil, čeprav bi deloma zadoščala preprosta beseda 'slabost'. Noge so se mi tresle, srce mi je razbijalo, vrtelo se mi je, potem pa me je streslo nekaj, podobno električnemu šoku, in ponovno sem se vrnil vase.

	*

	Zapustila sva senčno hišo in odšla navzdol po kamnitih stopnicah – še vedno je sijalo sonce in ni bilo mrzlo. Verjetno se mi je prej zaradi oblakov zdelo temneje in pozneje, zdaj pa je bil konec dneva mehak in rahlo biseren.

	Denisa je hodila nekaj korakov pred mano in opazil sem, da greva proti delu vrta, kjer še nisem bil in ne bi nikoli uganil, da je tam, del, ki je bil še vedno skrbno urejen – vrt, ne džungla. Trava je bila pokošena, potke posute s prodom in brez plevela, ob kamnitem obzidju pa je tekel širok pas, posejan s poznocvetočimi vrtnicami in zelenjem. Ozrl sem se naokrog, da bi ugotovil, kje sem. Bil sem nemiren. Z veje na vejo velike cedre na moji desni je skočila veverica, a zdelo se je, da je starka ni opazila. Preprosto je hodila naprej z mirnim korakom in s točno določenim namenom. Niti enkrat se ni ustavila ali omahovala.

	»Niti sanjalo se mi ni, da je tukaj takšen vrt,« sem rekel. »Mislil sem, da se je vse vrnilo k naravi. Zagotovo vam kdo pomaga.«

	Ni odgovorila, le hodila je dalje, nekaj korakov pred menoj. Ni obrnila glave ali mi s čimerkoli dala vedeti, da me je slišala. Hodila sva po snažni prodnati potki proti živi meji iz tis, ki se mi je zdela znana – ampak meni se vse visoke žive meje zdijo podobne. Tudi tukaj je bila trava pokošena, ni pa bilo nobenih cvetličnih gredic, in medtem ko sva hodila naprej po precej enolični poti, me je prešinilo, da vrt zagotovo vzdržuje neki zunanji izvajalec, ki prihaja enkrat tedensko pokosit in obrezuje žive meje. Nekajkrat letno verjetno poškropi pot proti plevelu. Je bilo treba storiti še kaj?

	Sence so se kot prsti zadnjih žarkov zahajajočega sonca plazile po zelenici. In potem se je obrnila. Prispela sva do oboka v živi meji, stala sva na vrhu kamnitih stopnic in gledala navzdol tja, kjer sem videl spuščeni vrt, preraščen in divji, s polomljenimi kamnitimi potkami, polnimi plevela. Pod menoj je bil čuden krog, zasenčena trava, ki je enkrat bil tam, drugič spet ne, kot privid, ki ga je morda povzročil oblak, ki je plaval mimo sonca.

	Ampak zdaj pred sabo nisem videl divjine. Vrt je bil zagotovo isti, spominjal me je na neki italijanski vrt, ki sem ga nekoč obiskal, a bil je brezhibno urejen. Nizko pristrižene žive meje so obdajale kvadratne in trikotne oblike gredic zelišč, ki so bile zelo premišljeno zasajene. Med njimi so tekle urejene prodnate potke, na skrajnem koncu pa je niz stopnic vodil do nečesa, kar je spominjalo na majhen kamnit oltar. Spet sem pogledal navzdol. Ob mojih nogah ni bilo senčnega obrisa, podobnega vilinskemu prstanu, pač pa ribnik, temačen ribnik, obdan s kamenjem. Takrat sem opazil, da je vrt zelo uraden, skrbno simetričen, sestavljen iz dveh popolnoma enakih polovic. Na sredini je stal kamniti krog, na katerem je bila upodobljena zlato-modra sončna ura.

	Ampak zdaj sem strmel v ribnik z nekaj negibnimi mesnatimi listi lokvanja brez cvetov in molčečo, počasi premikajočo se ribo, ki je počasi plavala pod gladino.

	Obrnil sem se, da bi Deniso Parsons prosil za pojasnilo, takrat pa se je hitro zgodilo dvoje.

	V mojo roko se je prikradla majhna dlan in me začela silno in z zastrašujočo močjo vleči, neki glas pa je zaklical moje ime. Glas je bil resničen in zdelo se mi je, da vem, čigav je, pa vendar je zvenel drugače, nekako popačeno.

	Znova in znova je šepetaje ponavljal moje ime, šepet je postajal vse glasnejši in jasnejši, vse bolj ukazovalen. Do tega trenutka je tisti, ki mu je pripadala majhna roka, kdorkoli že je bil, vedno molčal. Nikoli nisem ničesar slišal. Ampak zdaj sem nekaj slišal zelo razločno.

	»Adam,« je govoril glas. »Adam. Adam. Adam.«

	Potem tišina in spet moje ime, klicanje je postajalo glasnejše, priganjalo me je. »Adam. Adam.« Hkrati me je majhna roka vlekla tako močno, da sem izgubil ravnotežje, da sem napol padel po stopnicah in skoraj zdirjal po njih proti ribniku.

	Od strahu, kaj bom zagledal, sem zaprl oči. Vedel sem, da bom videl, kar sem videl v samostanskem ribniku.

	»Tukaj. Tukaj. Tukaj.«

	Roko sem sunkovito dvignil, da bi se otresel prijema majhne roke, ob tem sem pogledal proti oboku v obupani želji, da mi bo starka pomagala.

	Ni je bilo tam. Obok je bil prazen in teman kot prazno okno.

	*

	Ne vem, ali sem zakričal, ne spomnim se, ali se je majhna roka še vedno oklepala moje. Ne vem ničesar razen tega, da sem še vedno slišal glas, ki pa je zamiral in zvenel popačeno, ko se je ves svet zgrnil name in sem čutil, da padam v vrtečo se temno odprtino brez dna, ki se je odprla ob mojih nogah.





XVII.

	Prepričan sem, da sem bil nekaj minut v nezavesti, preden sem spet prišel na površje, kot bi se potopil globoko v vodo in bi se počasi dvigal proti svetlobi in zraku. Ampak zrak je bil težak in vlažen, svetlobe je bilo zelo malo. Kako dolgo sem bil v hiši? Vanjo sem stopil podnevi, zdaj je bila že skoraj tema.

	Ležal sem na tleh. Iztegnil sem roko in zatipal mrzel kamen in nekaj robustnega. Grušč. Počasi so se mi misli zbistrile, lahko sem sedel. Potreboval sem nekaj trenutkov, da sem se spomnil, kje sem. Na vrtu je bilo temno, a čez čas so se moje oči privadile teme in malce sem lahko razločil okolje.

	Poškodovan nisem bil, le omotičen. Sem omedlel? Sem se spotaknil in padel, da sem izgubil zavest? Ne, sicer bi me zagotovo kaj bolelo, a čutil nisem nobene bolečine.

	Bil sem sam. Vrt je miroval. Grmovje in drevesa okrog mene niso šelesteli, veje se niso premikale. Slišal nisem nobene ptice.

	Čakal sem in po delčkih se mi je začel vračati spomin, podobe v moji glavi so postajale jasnejše. Starka v obilici čudaških cunj. Soba v propadajoči hiši, v kateri je živela. Smrad. Glasovi. Vrt.

	Tisti del vrta, v katerega me je pripeljala in ki ni bil preraščen in zanemarjen, temveč pokošen in urejen, z zelenico in drevjem, grmovnicami in gredami rož, obokom v živi meji in z lepim stopniščem, ki je vodilo …

	Previdno sem pogledal k nogam.

	Videl sem temno lesketajočo se gladino ribnika, kamenje, ki ga je obdajalo.

	Pod gladino je plavala zlata ribica.

	Klop.

	Je bila tukaj klop?

	Klop. Klop.

	Moje noge so postale mehke in preplavila me je slabost. V usta mi je udarila kislina, bruhnil sem.

	*

	In potem sem nekaj zaslišal, nekaj vsakdanjega in pomirjajoče poznanega. Zvok avtomobila. S hrbtiščem dlani sem si obrisal usta.

	Vstati nisem mogel in nekaj trenutkov je bilo vse temno in tiho, nato se je od nekod pojavil snop svetlobe, izginil, znova zasvetil. Potem sem zaslišal še nekaj, zvok nekoga, ki se prebija skozi zaraščeno rastje. In me kliče.

	»Gospod Snow? Gospod Snow?«

	Hotel sem odgovoriti, a izdavil sem le nekakšen daveč zvok.

	Svetloba je obsijala travo za menoj.

	»Gospod Snow?«

	Glasu nisem prepoznal.

	»Ste tam? Gospod Snow?«

	Nato pa se je nekdo skoraj spotaknil čezme in mi posvetil naravnost v obraz. Nadme se je sklanjal moški in nekaj mrmral, presenečeno in zaskrbljeno.

	Od nepredstavljivega olajšanja sem zaprl oči.





XVIII.

	Tisto noč sem dolgo ležal buden. Ko sem prišel k Merrimanovima, sem dobil močan viski in pregovorila sta me, naj si privoščim vročo kopel. Lady Merriman je bila v skrbeh zame in raje bi videla, da bi mi z večerjo postregli v postelji, jaz pa sem se hotel vrniti v normalo, jesti skupaj z njima, se pogovarjati in jima povedati novice o prvem foliu, da mi ne bi bilo treba biti sam in premlevati, kaj se je – ali se ni – zgodilo. Ob odličnem žganju in vroči kopeli sem si hitro opomogel in čutil nisem nobenih posledic - česa? Da sem se spotaknil in padel, izgubil zavest? Sem omedlel? Niti sanjalo se mi ni in o tem nisem hotel razmišljati, vsekakor pa nisem bil niti malo poškodovan, le na komolcu, s katerim sem udaril ob tla, sem imel prasko.

	Lady Merriman ni govorila veliko, a vedel sem, da njenim pozornim modrim očem nič ne uide in da je bila kljub običajno tihi zadržanosti ona tista, ki je zagnala preplah in uganila, kje bi lahko bil, ko se nisem prikazal.

	Povedala mi je, da je najprej poklicala policijo, ampak zgodila se ni nobena prometna nesreča.

	»Potem pa sem prisluhnila šestemu čutu, veste,« je rekla. »Še nikoli me ni pustil na cedilu. Vedela sem, da ste tam. Upam, da se vam to ne zdi čudaško, gospod Snow. Nisem čarovnica in vsi ljudje ne marajo omenjanja takšnih stvari. Naučila sem se molčati.«

	»Vašemu šestemu čutu sem zelo hvaležen,« sem rekel, »in niti malo se mi ne zdi čudaško. Veliko ljudi ima vsaj delno telepatske sposobnosti … To se mi zdi normalno. Moja mama je pogosto vedela, da bo od nekoga dobila pismo, čeprav ga ni pričakovala in se s to osebo ni slišala že vrsto let.«

	»Moj mož je skeptičen, ampak navsezadnje se je po vsem tem času naučil, da se z mojimi čuti ne sme prerekati. To se zgodi zelo redko, ko pa se …«

	»Hvala bogu, da se je zgodilo nocoj, sicer bi vso noč ležal tam. Verjetno sem se spotaknil, padel in se udaril v glavo.«

	Lady Merriman je molčala.

	*

	Večer je bil nadvse prijeten, saj sta se moja gostitelja zelo razveselila, ko sta slišala, da bosta že čez nekaj tednov zelo verjetno postala lastnika prvega folia. Dostava je bila manjši problem, sem ju pa opozoril, da je zanjo potrebno poskrbeti še pred božičem, sicer knjige ne bosta dobila do pomladi – samostan je ponavadi zasnežen od zgodnjega januarja do marca. Sir Merriman je predlagal, da bo najbolje, da se sam odpravim v samostan in prevzamem knjigo – kraj sem poznal, jaz in knjiga pa bi bila visoko zavarovana. Ampak vse v meni se je upiralo misli na vrnitev v Saint Mathieu, ne zaradi odgovornosti do knjige, temveč ker sem čutil, da se tam lahko zgodi karkoli, kot se je že zgodilo; nisem si zaupal, da lahko potujem tja in nazaj, ne da bi znova doživel kaj grozljivega. Spoznal sem, da razen današnje praske nisem nikoli utrpel nobene poškodbe. Doživljal sem grozljive strahove, dovolj strahotne, da sem se jim hotel izogniti za vsako ceno. Preprosto sem odvrnil, da mu svetujem, naj uporabi podjetje, ki prevaža dragocenosti. Poznal sem eno povsem zanesljivo in sir Edgar je privolil, naj poskrbim za vse potrebno, saj je bil posel že sklenjen in odkupnina plačana.

	*

	Večer se je zaključil z grmečo nevihto. Vrtna vrata so bila široko odprta, da smo nad morjem v daljavi lahko opazovali bliske strel. Sir Edgar je prinesel steklenico dobrega starega brendija, da bi proslavili njegovo zadnjo pridobitev, in pogovarjali smo se dolgo v noč. Lady Alice me je občasno ošinila s pogledom in začutil sem, da je zaskrbljena, a omenila ni več ničesar, dokler me ni kmalu po polnoči pospremila navzgor po stopnicah.

	»Gospod Snow, brskala sem naokrog in našla sem še nekaj stvari v zvezi z Belo hišo in njenim vrtom, če vas še vedno zanima. Vse vas čaka pripravljeno na mizici v malem kabinetu – jutri si jih lahko ogledate, če želite. Morda pa imate po današnjem obisku vsega zadosti. Govorila sem s prijateljico, ki živi nedaleč proč, in povedala je, da je kraj precej propadel in da je že nekaj let zaprt. Vsi se sprašujejo, zakaj nihče ne kupi posesti ali obnovi hiše in vrta. Kakorkoli, dobro se naspite. Veste, kje je mali kabinet, če bi si želeli ogledati, kaj sem našla.«

	Voščil sem ji lahko noč in zaprl vrata sobe. Odšel sem k oknu in gledal ven v temo. Poslušal sem grmenje, ki se je približevalo kopnemu in hiši, šele potem me je zadel pomen besed lady Alice.

	Da bi zaspal, je bilo nemogoče. Nekaj časa sem bral, a besede so kar drsele mimo mene. Odprl sem okno. Rahlo je deževalo in zrak je bil težak, a v sebi je že imel malce jesenskega hladu.

	Oblekel sem haljo in se odpravil k vratom, ko je ugasnila nočna lučka. Ob njej je bila ravno zato majhna ročna svetilka in z njeno pomočjo sem se odpravil čez širok hodnik navzdol v mali kabinet. Svetilka je osvetljevala lesen opaž in slike na zidovih ob meni, pretežno ogromna olja na platnu antičnih gradov in ljudi med lovom. Sir Edgar je imel zelo imenitno zbirko akvarelov iz osemnajstega stoletja, a tu zgoraj ni bil nobeden kaj posebej lep ali zanimiv. Nekajkrat je snop svetilke ujel oči človeka ali psa, enkrat ogromne zobe plemenitega čistokrvnega žrebca, ki so mu zobje in oči žareli v soju svetlobe. Skoraj tik nad mojo glavo je močno zagrmelo in nebo je razparala strela.

	Na okrogli mizi sem našel revije in časopise, odprte pri člankih o Beli hiši in njenem vrtu, nikjer pa ni bilo nobene izmed fotografij, ki sem jih videl prej, čeprav sem zelo pazljivo iskal svojo sliko, sliko majhnega fantka, ki sedi na klopi s Hugom in še drugim otrokom, verjetno prijateljem. No, seveda ni bilo nobenega razloga, zakaj bi bila slika tam – v prispevkih so bile samo profesionalne fotografije, ki so prikazovale sijaj vrta, ko je bil na vrhuncu slave, in kraljevski obisk. Dve stvari sta me primorali, da sem približal svetilko in se sklonil, da bi bolje videl. Ena je bila fotografija Denise Parsons. Videl sem jo že v reviji, ki mi jo je lady Alice pokazala prvo, a na tej je bila, če ugibam, desetletje starejša. Bila je lepa ženska, lase je imela spete, nosila pa je rožnato obleko in uhane. Glavo je nagibala vznak in žarela, ko je nekaj ponosno kazala kralju. Pobliže sem si ogledal njene poteze. Obstajala je komaj opazna podobnost med to čedno žensko s precej obilnim in v svilo odetim oprsjem in redkolaso podobo v capah in starinskem plašču, ki sem jo srečal tisti popoldan. Ampak z leti se obraz spremeni, poteze zbledijo, meso uplahne, koža postane nagubana in brezbarvna, lasje se zredčijo in zobje izpadejo. Prepričan nisem bil.

	Druga stvar je bil dolg prispevek v The Timesu o Denisi Parsons, slavni vrtnarici, mednarodno poznani zaradi tega, kar je ustvarila ob Beli hiši. Pionirka. Vrtnarica. Pomembna dizajnerka. Vrtna vizionarka. Pohvalam ni bilo konca.

	Le malo je pisalo o njenem preteklem življenju ali o njeni družini, omenjena so bila zgolj vsakdanja dejstva, da je bila poročena z Arthurjem Parsonsom, uslužbencem na ministrstvu za finance, ter da sta imela dva otroka, Margaret in Michaela.

	Časopis je bil star približno trideset let.

	Odšel sem nazaj v svojo sobo, svetilka je znova svetila. Nevihta je še vedno besnela in medtem ko sem buden ležal v postelji, sem opazoval strele, ki so občasno razsvetlile nebo.

	Verjamem v duhove? Vprašanje slišimo pogosto in če ga kdo postavi meni, ponavadi odgovorim: »Morda.« Če me je kdo vprašal, ali sem kakšnega videl, bi vse do tega trenutka odgovoril, da ne. Duha nisem videl, ampak zagotovo je duhu pripadala majhna roka, ki sem jo mnogokrat nedvomno čutil. Celo navadil sem se je. Nekajkrat sem se ujel, da pričakujem, da me bo prijela za roko. Toda na neki čuden način je bila majhna roka drugačna, četudi je bila del duha. Drugačna? Drugačna od ženske v Beli hiši. Je bila ona duh? Ali je bila, kot sem sprva menil, obiskovalka ali je v prazni hiši živela brez dovoljenja, brezdomka, ki se je pretvarjala, da je Denisa Parsons? Je nekoč morda delala zanjo? Bolj kot sem o tem razmišljal, bolj verjetna se mi je zdela ta razlaga. Žalostno je bilo, da se je nekdo vrnil tja, vlomil in živel med smetmi in umazanijo, kot podgana, zavit v stare cape in preživljal čas med gledanjem starih fotografij iz časa, ko je bil kraj na vrhuncu. Ampak ljudje v takšnem stanju umrejo pogosteje, kot se zavedamo.

	Šele ko sem se nekoliko sprostil in začel počasi toniti v sen, sem se spomnil dela vrta, v katerega me je peljala in ki je bil vzdrževan in urejen, trava pokošena, žive meje obrezane, kot bi pripravljen čakal na sprejem obiskovalcev. Kraj me je begal. Sprehodil sem se čez toliko zelenic, šel skozi mnoge oboke v neskončnih živih mejah in po stopnicah navzdol do drugih ograjenih delov, da sploh nisem imel občutka, kje se je končal zapuščeni vrt in kje se je začelo urejeno področje. In koliko ribnikov je bilo tam in kje je stala klop, na kateri sem očitno sedel skupaj z bratom in najinim prijateljem?

	Razmišljanje se je prevesilo v sanjarjenje, resnično in neresnično sta se zlila skupaj, medtem ko sem hodil z enega dela vrta na drugega in poskušal najti pravo odprtino v živi meji – hotel sem oditi, a vedno znova sem se vračal na začetek, kot v labirintu.

	A bil sem sam. Starke ni bilo tam in čeprav sem se v nekem trenutku spremenil v dečka, drugih dečkov ni bilo z mano. Le enkrat, ko sem v iskanju izhoda stopil čez nov obok, sem začutil dotik majhne roke, ki me je vodila naprej, ampak bil je občutek, kar pripisujem temu, da sem spal. Čutil sem dotik roke, a breztelesne in breztežne, zato je nisem mogel dejansko prijeti, kot sem jo lahko prijel v budnem stanju.





XIX.

	V London sem se odpravil naslednje jutro, a spočit nisem bil. Nekaj ur sem sicer spal, a nemirno, pokonci me je držalo le dejstvo, da sem osrečil sira Edgarja, ki mi je dal novo nalogo. Nedavno se je začel zanimati za srednjeveške psalterje in želel je, da mu priskrbim iluminiran primerek. Naročilo ni bilo preprosto. Takšne stvari se redko pojavijo na trgu, ampak v poizvedovanju v dražbenih hišah v Londonu in Ameriki, pošiljanju mailov kolegom, morda celo knjižničarju v Saint Mathieu des Etoiles bom užival in ne bom razmišljal o Beli hiši. In še za neko drugo stranko sem moral prodati dnevnike ribolova na losose.

	Tudi peljal sem se nekaj kilometrov naprej po glavni cesti in se izognil poti, ki je vodila do tistega kraja, čeprav sem vedel, da ga pozabil ne bom nikoli. Strogo sem se oštel, da je vsakršno ugibanje jalovo.

	Ko sem se približal Londonu, se je promet zgostil in kakšnih petnajst minut se nisem premaknil nikamor. Okolje ni bilo nič posebnega, zgolj nezanimiva cesta v predmestju. O hiši, vrtu ali roki nisem razmišljal, v glavi sem sestavljal seznam ljudi v zvezi z željo sira Edgarja – spomnil sem se nekoga v Rimu, in še nekoga na Škotskem, ki bi ga morda zanimali ribiški dnevniki.

	Pogledal sem kolono vozil na nasprotnem pasu, potem še tovornjak v vzvratnem ogledalu. Ni bilo važno, da sem obstal v prometu. Mudilo se mi ni, dogovorjen nisem bil z nikomer. Preprosto sem se dolgočasil.

	Ne morem reči, da se je kaj zgodilo. Zelo težko pojasnim, kaj se je pripetilo, ali pa se ni, ko sem čakal v avtu. Vsakdo bi rekel, da sem imel zaradi dogodkov v preteklih tednih prebujno domišljijo in sem bil preveč vznemirjen, da sem odreagiral na vsako malenkost, in imel bi prav. In točno v tem leži bistvo. Moja domišljija se ni poigravala z mano, slišal, videl, občutil, čutil ali zavonjal nisem ničesar. Ničesar. Ničesar ni bilo. Najmočnejši je bil občutek niča, kot bi bil na neki način zapuščen. Nič se mi ni približalo, me kakorkoli razburilo, se me dotaknilo. Nič. Niti enkrat nisem v svoji roki začutil majhne dlani ali se spraševal, ali me kdo opazuje ali me karkoli poskuša kamorkoli zvabiti. Nič. Bilo ni ničesar. Zapustilo me je kot vročica, ki izgine v trenutku, kot meglica, ki se razblini v nekaj sekundah.

	Nič.

	V avtu sem bil čisto sam, ko se je kolona začela počasi premikati, in sam bi bil, ko bi se vrnil v svoje stanovanje. Četudi bi se vrnil v Belo hišo ali v samostan, bi bil sam in nikoli več ne bi v nevihti pred avtom čez cesto stekel otrok.

	Nič.

	Občutil sem nenavadno olajšanje.

	Pol ure kasneje sem vstopil v svoje stanovanje in bil sem vesel, da si nisem ničesar domišljal ali otožno razmišljal. Bil sem svoboden in sam, karkoli že je bilo, me je zapustilo in se ne bo več vrnilo. Kako lahko nekdo pojasni tako močno prepričanje? Od kod je prišlo in kako?

	Bom pogrešal majhno roko? Za hip sem se spraševal celo to. Preden me je začela priganjati na nevarne kraje, je bila namreč nenavadno pomirjujoča, kot bi bil deležen posebne naklonjenosti nevidnega.

	Ampak ene stvari pa nisem mogel pozabiti, in sicer fotografije, ki mi jo je pokazala starka, na kateri sem bil s Hugom in neznanim prijateljem na vrtu Bele hiše. Vsekakor se tistega dne ali kraja nisem spominjal, ampak to me ni presenečalo. Star nisem mogel biti več kot pet let, sem se pa jasno spominjal določenih podrobnosti, na primer črtastega brezrokavnika. Nameraval sem poklicati Huga, ko se bo vrnil iz Združenih držav, in ga povprašati o fotografiji, čeprav v resnici nisem imel nobenega posebnega razloga, da bi se še naprej zanimal za to zadevo, razen da naključje včasih oblikuje prijetno simetrijo.

	*

	Dva dni kasneje me je poklical posrednik iz New Yorka, ki je imel nekaj primerkov, ki sem jih že dolgo iskal, in ker bi se lahko, medtem ko bi bil tam, pozanimal še za druge knjige, ki so jih želele moje stranke, sem se podal na izlet, ki me je nato odpeljal še v San Francisco in Severno Karolino. Zdoma sem bil tri tedne, takoj po vrnitvi pa sem odletel v München, Berlin in še v Rim, potem pa nazaj v New York. Ko sem se vrnil domov, potem ko sem uspešno izpeljal več nalog, je bil že pozen september. Prihodnji teden sem bil v Londonu tako zelo zatopljen v delo, da sem popolnoma pozabil vse, kar sem doživel, na fotografijo niti pomislil nisem.

	Potem pa me je po večerji s potencialno stranko iz Rusije na telefonski tajnici čakalo Hugovo sporočilo. »Hej, brat … cela večnost je že minila … Zanima me, ali bi prišel prihodnji vikend k nama. Benedicte bo imela koncert v cerkvi – všeč ti bo. In da malce poklepetamo. Pokliči.«

	Res sem poklical in se dogovoril, da se bom v petek zvečer z avtom pripeljal v Suffolk. V dneh pouka je Hugo vedno zgodaj vstajal, zato ga nisem dolgo zadržal na telefonu. Ravno ko sem hotel odložiti slušalko, pa sem rekel: »Mimogrede … verjetno se ne spomniš nič bolj kot jaz, ampak ali sva kdaj, ko sva bila še otroka, s starši obiskala vrt v Sussexu? Imenoval se je Bela hiša.«

	Ne vem, kaj sem pričakoval, da bo Hugo rekel – verjetno, da se ne spomni nič bolj kot jaz. Namesto tega ni rekel ničesar. Nastala je dolga tišina in vprašal sem, ali je še tam. Ko je odgovoril, je njegov glas zvenel čudno.

	»Ja,« je rekel, »tukaj sem.«

	»Ničesar se ne spomniš, kajne?«

	Spet tišina, potem pa: »Zakaj me to sprašuješ?«

	»Oh, slučajno sem naletel na fotografijo nas, kako sedimo na klopi. Ti, jaz in prijatelj.«

	»Ne. Nobenega prijatelja ni bilo.«

	»Torej se tega spomniš?«

	»Nobenega prijatelja ni bilo. Se vidimo v petek.«

	»Ja, ampak počakaj malo, ti …«

	Ampak Hugo je odložil slušalko.





XX.

	Prispel sem še pravočasno, da sem se preoblekel in se odpravil v cerkev, kjer je Benedicte igrala oboo – v orkestru Bacha, kot solistka Brittnove Metamorfoze. Dogodek je bil prijeten, dokaj ganljiv, in nobenemu od naju s Hugom ni bilo do pogovora, ko sva hodila nazaj proti hiši. Noč je bila mrzla, zvezde so svetlo sijale, v zraku pa se je zadrževal vonj po kresovih. Prišla je jesen.

	Ni bilo zgolj precej razmišljajoče razpoloženje po koncertu tisto, kar je preprečevalo najin pogovor. Čutil sem, da je Hugo napet, kot bi iz njega velo neizrečeno svarilo, česar pri njem nisem zaznal, odkar je bil bolan. Napetost je bila skoraj otipljiva in njeno sporočilo je bilo jasno: ne govori z mano, ne postavljaj vprašanj. Odnehaj. Bil sem zmeden, a presodil sem, da bo bolje, da ne poskušam porušiti obrambnega zidu z bodečo žico, s katerim se je ogradil pred mano. V hišo sva se vrnila molče.

	Člani orkestra in nastopajoči so šli ven na večerjo, tako sva s Hugom jedla sama – večerja je bila precej čudaška. Hugu sem napol navdušeno povedal za prvi folio in govoril sem o izletih v tujino, on pa mi je zelo redkobesedno predstavil Katerinine študijske načrte ter da razmišlja o kandidaturi za ravnatelja. Če je hotel napredovati po šolski karierni lestvi, je bil zdaj pravi trenutek. Mislim, da nisem še nikoli preživel tako napete urice s svojim bratom. Ko sva pospravila mizo in pomila posodo, sem rekel, da grem zgodaj v posteljo.

	Ko pa sem se obrnil, da bi odšel, je Hugo rekel: »Nekaj ti moram povedati. Nalij si viski.«

	Šla sva v njegov kabinet. Čez dan je ta prijeten prostor s pogledom na vrt in potko, ki vodi do reke, preplavljen s svetlobo vzhodnoangleškega neba. Zdaj so bile zavese zagrnjene. Hugo je prižgal plinski kamin in nama natočil pijačo. Sedel je. Strmel je v svoj kozarec, vrtel tekočino barve topaza in molčal. Vedel sem, da moram počakati, da ga ne smem priganjati. Po nekaj tihih minutah sem rekel: »Se spomniš vsega tistega, kar sem ti povedal o … napadih panike in podobnem?«

	Hugo me je pogledal in prikimal. Izraz na njegovem obrazu je bil oprezen.

	»Prav si imel – končali so se. Izginili so. Vse se je končalo. Karkoli že je bilo.«

	»Dobro.«

	Potem sem rekel: »Bolje, da mi poveš.«

	Spet je zasukal viski in ga naglo izpil.

	»Tisti deček,« je rekel. »Jaz sem bil tam, ti si bil tam. Na klopi. Rekel si, da je bil tam še tretji? Rekel si mu prijatelj. Koliko je bil star?«

	Fotografijo sem si poskušal priklicati v spomin. Lahko sem videl sebe v črtastem brezrokavniku. Hugo – nisem se dobro spominjal, kakšen je bil Hugo v tistih letih, nihče se ne, bil je pač Hugo.

	»Kolikor se spomnim … je bil mlajši od naju, zato me čudi, kako je lahko prijatelj, ki ga je eden od naju pripeljal zraven. Kratki lasje, kratke sive hlače … no, podoben nama. Mlajši fant, podoben nama.«

	»Kakšen obraz je imel?«

	Trudil sem se spomniti, a jasno ga nisem mogel videti. Fotografijo sem videl le enkrat, čeprav sem, ves presenečen, vanjo strmel kar nekaj časa.

	Odkimal sem.

	»Nobenega drugega dečka ni bilo,« je rekel Hugo.

	Odprl sem usta, hotel sem reči, da je seveda bil še en deček, da ni videl fotografije, ki sem jo videl jaz, ampak Hugo je bil resen in v obraz bel kot stena.

	Vstal je in nama nalil nov kozarec viskija. Ko mi je podal kozarec, sem opazil, da se mu roka trese.

	»Zgodba,« je naposled rekel, »je sledeča. Dvakrat smo šli tja. Na tisti kraj.«

	»V Belo hišo? Na tisti vrt? O čem govoriš?«

	»Mama naju je peljala tja. Hodil sem v osnovno šolo … v Millgateu in bil sem doma za konec tedna. Tebe je vzela zraven. Bil je poučen izlet.«

	Le malo sem se spominjal, da je bil Hugo takrat na šolanju, čeprav me je nenehno spremljal čuden občutek izgube, osamljenosti in praznine. Ko pa sem bil dovolj star, da sem razumel, kaj ta občutek pomeni, sem tudi že sam hodil v šolo, Hugo pa je bil v Winchestru.

	»Deček je utonil.«

	V tihi sobici sem slišal besede, a potreboval sem trenutek, da sem jih dojel.

	»Deček …«

	»Bil je vnuk … ženske. Tiste ženske.«

	»Denise Parsons?«

	»Njen vnuk je bil. Bil je majhen – star dve leti? Približno. Zelo majhen je bil. Utopil se je v ribniku z lokvanji. Na vrtu.«

	Pogledal sem brata. Oči je imel še bolj pogreznjene in bil je smrtno bled.

	»Kako to veš? Ti je kdo povedal? Je mama …«

	»Tam sem bil,« je rekel Hugo, govoril je tiho, kot bi govoril sebi. »Tam sem bil.«

	»Kaj misliš s 'tam'? Na tistem kraju? Govoriš o vrtu? Kjer smo bili vsi?«

	»Ne. Ti in mama sta odšla v neki drug del vrta … veliko je bilo visokih živih mej … obokov … odšla sta skozi enega. Bila sta nekje drugje.« Srknil je viski. »Ne spomnim se veliko. Sam sem bil v delu vrta z velikim ribnikom. Ribe so plavale v njem. Zlate ribe. Tam je bil tudi tisti deček. Ne spomnim se, kako, vendar je utonil. Ostalo … ostalo so nama povedali drugi. A tega se ne spomnim. Ne spomnim se ničesar.« Gledal je mimo mene, oči so mu iznenada zasijale.

	»Ne spomnim se ničesar.«

	Zaslišal sem Benedictin avto, ustavil se je pred hišo, in čez nekaj trenutkov še vhodna vrata. Hugo se ni zganil.

	»Nekaj,« mi je uspelo reči čez nekaj trenutkov, »nekaj ni smiselno. Deček. Majhen deček je padel v ribnik in utonil, ampak kaj ima tisti deček na fotografiji opraviti z nama? Deček na klopi. Oba sva bila starejša. Ne vem, zakaj naju je odpeljala nazaj tja. Veš ti?«

	Skomignil je. »Ne spomnim se ničesar.«

	»Tudi drugega obiska ne? Ampak bil si starejši – koliko si bil star? Enajst?«

	»In koliko se ti spomniš od takrat, ko si jih imel enajst?«

	Na hodniku sva zaslišala korake, potem je v kuhinji začel tiho igrati radio. »Hugo.« Moj brat je vstal.

	»Ne,« sem rekel. »Nekaj si začel pripovedovati, ne moreš kar oditi. Rekel si, da na fotografiji ni bilo dečka, ampak jaz sem ga videl. Videl sem ga enako jasno, kot sem videl tebe. Kot sem videl sebe.«

	Okleval je, potem pa zamahnil z roko. »Samo zgodbica je,« je rekel, »vedno je samo neka zgodbica. O dečku, ki se vrača na vrt – tistem dečku.«

	»Kako to misliš, da … da se vrača?«

	»Daj no, ne verjamem v duhove in tudi ti ne verjameš vanje.«

	»Oh, kar zadeva tole … Veš, kaj se mi je zgodilo. Hugo …« sem nadaljeval in ga prijel za ramo, skoraj sem ga stresel, ker je v meni naraščala jeza – bila je namreč jeza, jezen sem bil nanj, ker je nekaj vedel in je to poskušal skriti pred mano. »Povej mi.«

	Dokler ga nisem spustil, ni spregovoril, potem je rekel: »Deček – domnevam, da tisti deček. Zgodba pravi, da se vrača v tisti vrt – to počnejo duhovi, kajne? Vrača se tja, kjer se je zgodilo, karkoli že se je zgodilo. Mora se vračati tja. To je vse. Tako pravi zgodbica.«

	»Ampak deček, ki se je utopil, je bil majhen, star le dve leti. Deček na fotografiji je bil starejši, ne more biti isti. Deček na fotografiji je bil resničen in ne duh.«

	»Si prepričan? Ali veš, kakšni so duhovi? Beli in prozorni? Napol prisotni?« Zasmejal se je, kratko in suho. »Duh se je vračal vsako leto in vsako leto je bil eno leto starejši. Rasel je – kot resnični deček.«

	»To ni …«

	»Kaj? Mogoče?«

	Utihnil sem. Nič od tega, kar sem doživel, v normalnem in razumnem svetu ni veljalo za mogoče. Ampak zgodilo se je.

	»Kako veš vse to? Lagal si mi.«

	»Sem ti res?«

	»Ko sem ti prvič povedal za majhno roko v svoji, o …«

	»Za božjo voljo, kako bi lahko vedel, da je tisto povezano s tem? Tisto je bil zgolj trenutek, ko te je malo zaneslo. Zgolj naključje. Ne, ne, pozabi vse skupaj. Če pa že hočeš vedeti, je celotna zgodba na spletu. Na eni izmed tistih lov-na-duhove straneh. Neki večer sem slučajno naletel nanjo, ko sem se pripravljal za pouk. S fanti smo brali Obrat vijaka … sam veš, kako je. Začneš brskati …« Spet se je kratko zasmejal. »Imena strani se ne spomnim, a našel jo boš. Duh Bele hiše … zelo zabavna je.«

	Izpraznil je kozarec, vzel še mojega in brez besed odšel. Še nekaj trenutkov sem sedel. Slišal sem njegov glas, Benedictin, delčke pogovora.

	Nenadoma sem postal čisto izčrpan, loteval se me je glavobol. Hotel sem sestaviti skupaj, kar mi je povedal Hugo, to povezati s tistim, čemur sem bil priča na vrtu, da bi izoblikoval celotno sliko, a vse skupaj je v moji glavi ostalo nepovezano, kot delčki sestavljanke. Bil sem preutrujen. Ampak delčki se bodo sestavili, nedvomno.

	Morda bi lahko poiskal zgodbo na spletu, ampak nekaj je bilo v bratovem načinu pripovedovanja, da ni zvenelo iskreno. Verjel sem, da je zgodbo našel na spletu, a ne naključno, ko je poizvedoval o Henryju Jamesu.

	*

	Ko sem naslednje jutro prišel dol na zajtrk, je Hugo že odšel v šolo, popoldan pa je sodil na nogometni tekmi, kar je počel za zabavo, ker je bil del trenerske ekipe. Z Benedicte sva šla na podeželje na ogled cerkva, končala pa sva v knjigarni, kjer so stregli tudi čaj. Ob lončku in slastnih piškotih sem jo vprašal, ali ji je Hugo omenil moje napade panike in ali jih je sam kdaj doživel ponovno.

	»Ne in ne,« je odgovorila in me presenečeno pogledala. »Adam, ubožec. Ljudje se takšnim stvarem pogosto smejijo, a ti napadi so resnično grozni. Ne, njegov živčni zlom se je končal in zaključil. Ampak zdaj, ko si to omenil, se sprašujem, ali gre za povezavo.«

	»Misliš, da imamo to v družini?« Odkimal sem. »Dvomim. Veliko ljudi to izkusi.«

	»Pa veš, kaj je bilo? Ali ne obstaja vedno razlog?«

	Omahoval sem, nato skomignil.

	Nasmehnila se je. »No, upam, da je zdaj vsega konec?«

	»Oh, ja.«

	»Super. Namreč, tudi Hugo ni … nič se ni ponovilo. Zdaj je močan in zdravorazumski.«

	*

	Mračilo se je že, ko sva se vozila domov. Pogovarjala sva se o glasbi in knjigah, o Katerini in njeni želji, da bi bila sprejeta na študij medicine na Cambridgeu, in medtem ko sva se pogovarjala, me je prevevala nenavadna lahkotnost, dobro sem se počutil. Zgodba o duhovih, ki mi jo je povedal brat, je pojasnila veliko. Misel, da se je majhen otrok, ki je ponesreči utonil, vračal na tisti kraj in si želel biti z drugimi otroki, se mi je zdela naravna, in vedel sem, da ljudje 'fotografirajo' duhove. Eno sem videl tudi sam, šolsko fotografijo s podobo duha učitelja na skrajnem koncu zadnje vrste – čeprav priznam, da sem vedno menil, da ni pristna. Ampak takšnih prevar, ki so danes ob digitalnih fotoaparatih preproste, nekoč ni bilo mogoče zlahka ustvariti, in kolikor se spominjam, deček na fotografiji, ki mi jo je pokazala starka, ni bil niti malo podoben duhu. Če bi bil, ga zagotovo ne bi v hipu sprejel kot tretjega dečka – najinega neznanega 'prijatelja'.

	Medtem ko sem vozil, sem razmišljal o majhni roki, zdaj sem bil prepričan, da je pripadala utopljenemu dečku. Stopil sem na tisti kraj in oklenil se me je. Me je našel vsakič, ko sem se približal vodi, še posebej ribniku? Zdelo se je že tako. Ampak zakaj me je priganjal naprej? Zakaj sem čutil tako grozen strah pred tistim, kar bi se lahko zgodilo? Vztrepetal sem. Skrajno neverjetno se mi je zdelo, da je premogel tako strašljivo voljo in moč, da bi me lahko prisilil, da bi padel v vodo, utonil in se mu tako pridružil. Je drugačna razlaga sploh obstajala?

	Zavila sva v mesto in se vozila mimo glavnih šolskih poslopij proti hiši.

	No, bilo je končano. Strašljiva sila je zbledela. Edina uganka, ki je še ostajala, je bil moj obisk Bele hiše, ko sem srečal staro žensko. Je bila tudi ona duh? Ne, bila je resnična, iz mesa in krvi, čeprav čudaška, a navsezadnje bi življenje v tisti propadajoči hiši vsakogar pripeljalo na rob blaznosti. Utopljeni otrok je bil njen vnuk in morda je preganjal tudi njo, morda je tudi ona čutila majhno roko v svoji, morda jo je vodila po tistih vrtovih, povezanih med seboj, do mesta, kjer je bil nekoč ribnik, zdaj pa le okrogel obris na tleh. Nesrečnica. Potrebovala je pomoč, oskrbo in družbo, ampak svet rahlo premaknjenim ljudem, ki živijo v sanjskem svetu in se med ruševinami oklepajo preteklosti, pogosto obrne hrbet. Verjetno bo tam tudi umrla, sama, od stradanja ali bolezni ali za posledicami kakšne nesreče. Spraševal sem se, ali bi se vrnil in ponovno govoril z njo, jo prepričal, da bi sprejela pomoč, celo zapustila tisti strašljiv in turoben kraj, na katerega je bilo priklenjeno njeno preteklo življenje, ki pa ni bil kraj, kjer bi nekoč čedna, uspešna in slavna ženska končala svoje dni. Sklenil sem, da bom to storil. In morda sem v podzavesti razmišljal, da jo bom, obzirno in premišljeno, povprašal o njenem vnučku, in ali je na fotografiji resnično on, kakršen bi lahko bil nekaj let po svoji smrti.

	Čeprav me je zapustila in sem bil svoboden in se nisem ničesar bal, nisem mogel pozabiti občutka, ko me je držala, niti učinka moči, ki jo je imela name.

	*

	Ko sva se vračala v hišo, sem začel razmišljati, ali bi znova odpotoval v Sussex. V vsakem primeru sem pričakoval, da bom imel novice za sira Edgarja Merrimerja v zvezi s psalterjem, a morda bom moral poprej še enkrat v New York. Jeseni je New York zelo živahen, začne se sezona dražb, veliko je novih gledaliških predstav, ogromno dobrih zabav, restavracije so polne, vreme pa še vedno dovolj prijetno za sprehode. Občutil sem vznemirljivo ščemenje.

	*

	Kasneje sem se zelo dobro spominjal tega navdušujočega občutka pričakovanja ob misli na New York, moj zadnji brezskrben trenutek sreče brez občutka krivde. Ali takšni trenutki ne obstajajo vedno, tik preden doživimo udarec, ki za vedno vse spremeni?

	Benedicte sem sledil v hišo, rekla je, da se ji zdi čudno, da so luči ugasnjene, da je Hugo verjetno šel z nogometaši na pijačo, čeprav se ponavadi ni zadržal dolgo po tekmi. Bil je prijeten jesenski dan, a zrak je bil mrzel, ko sva hodila po potki, kot da bo ponoči zmrzal, in tudi v hiši je bilo hladno.

	»Ja, kaj pa …« sem slišal reči Benedicte, glas ji je zamrl, ko je vstopila v dnevno sobo. »Joj, ne … je kdo vlomil?«

	Pohitel sem v sobo. Francosko okno, ki je vodilo na vrt, je bilo na stežaj odprto.

	Benedicte je hitro prižigala luči in ko sva se razgledala, je postalo jasno, da je bilo vse na svojem mestu in da, kolikor sva lahko videla, ni nihče ničesar vzel.

	»Tukaj ostani,« sem rekel. »Preveril bom.«

	Pregledal sem vse prostore v hiši in vsi so bili takšni kot ponavadi – zaprti, urejeni, prazni.

	»Adam?« Zvenela je čudno.

	»Nikjer ni nikogar. Vse je v redu. Morda si pozabila zapreti vrata, ko sva odšla ven.«

	»Jaz nisem odprla vrat. Nihče jih ni odprl.«

	»Hugo?«

	»Hugo je odšel v šolo.«

	»Morda pa se je vrnil. Morda je kaj pozabil.«

	»Ničesar ni pozabil. In četudi bi se vrnil, zakaj bi odprl ta vrata?«

	»Povedal nama bo, ko se vrne. Drugega pojasnila se ne morem domisliti. Se ga lahko ti?«

	Nekaj je bilo na njenem obrazu, izraz groze ali zaskrbljenosti. Odpeljal sem jo v kuhinjo in odprl steklenico rdečega vina, obema sem napolnil velik kozarec.

	»Kako ti lahko pomagam pri večerji? Olupim krompir, ti kaj prinesem iz zamrzovalnika?«

	Benedicte je bila vedno zelo dobro organizirana, vse je načrtovala, četudi je bil čas obroka negotov.

	»Ja,« je rekla. Videl sem, da je v skrbeh. »Speri nekaj krompirjev in jih daj v pečico. Pečen krompir. Enolončnica s klobaso. Mislila sem …«

	Šel sem k njej in ji položil roko na ramo. »Nihče ni vlomil v hišo,« sem rekel, »nihče ni bil tukaj, ne skrbi. Vsak čas se bo vrnil Hugo. Če želiš, bo še on pregledal hišo. Ampak tukaj ni bilo nikogar.«

	»Ne,« je rekla.

	Pripravila sva vse za večerjo, potem pa sva s kozarcem v roki odšla v dnevno sobo. Vrata sem zaprl in zaklenil ter zagrnil težke zavese. Benedicte je prižgala plinski kamin. Malo sva kramljala. Prebiral sem časopis, ona pa se je vrnila v kuhinjo, da bi preverila krompir v pečici. Vse je bilo kot ponavadi.

	Zazvonil je telefon.

	*

	»Adam?«

	Zdaj ni bila videti zaskrbljena. Zgolj zmedena.

	»Klical je nekdo iz šole. Hotel je Huga.«

	»Ja?«

	»Gordon Newitt.«

	Nisem razumel.

	»Vodja športnega oddelka. Hotel je Huga. Rekla sem, da je verjetno še vedno na pijači z ekipo, a je rekel, da Hugo danes popoldan ni sodil na nobeni tekmi. Tekma je bila le ena, že davno se je končala. Ni ga bilo tam.«

	Zakorakala je v sobo in se sesedla. »Ni sodil na tekmi.« Njen glas je zvenel votlo, a izraz na obrazu je imela še vedno osupel, kot bi se trudila dojeti, kar je slišala.

	Morda zveni neverjetno, če rečem, da sem takrat spoznal, točno v tistem trenutku. Vedel sem vse, kot bi mi nekdo postregel s celoto, skupaj z vsemi podrobnostmi.

	Ampak tisto, kar sem spoznal, se je spet razletelo na delčke, ko sem se slišal reči, da se je vodja oddelka zagotovo zmotil, da je Hugo morda s kom zamenjal sojenje, ne da bi to komu omenil, ali pa je šel kam drugam, ker je pomešal dneve in nama tega ni imel časa povedati, da je …

	Poslušal sem svoje nesmiselno blebetanje in gledal, kako me Benedicte opazuje, kot bi na mojem obrazu brala, kaj se je zgodilo v resnici, kje je bil Hugo.

	In potem je sledila dolga in mučna tišina, preden sem vstal.

	»Poklical bom policijo,« sem rekel.





XXI.

	Ni več veliko za povedati. Hugovo truplo so našli naslednje jutro ob zori malo naprej ob reki. Utrpel ni nobenih poškodb in obdukcija je razkrila, da je utonil, vendar pa ni bilo nobenega naravnega vzroka, zakaj bi nenadoma padel v vodo – na primer kap ali infarkt, medtem ko je hodil ob reki. Ženi ni pustil nobenega sporočila, z ničimer ni namignil, zakaj se je zlagal glede sojenja na tekmi. Izvedela sva, da je v soboto dopoldan kot ponavadi poučeval v šoli, kot je rekel, da bo. Okrog štirideset minut čez dvanajsto, opazilo ga je več ljudi, je hodil po glavni ulici proti domu. Potem ga ni videl več nihče.

	V tem času leta je pot ob reki mirna, tu in tam se najde kak sprehajalec psa ali tekač. Ne tisti popoldan.

	Benedicte je znova in znova spraševala, ali se je spotaknil, ali mu je zdrsnilo. Potka je bila suha – že več tednov ni deževalo, vendar bi se lahko spotaknil na drevesni korenini.

	To je bilo grozljivo obdobje. Ostal sem, dokler se ni iz Cambridgea vrnila Katerina, v ponedeljek zjutraj pa sem pospremil Benedicte, da je uradno identificirala truplo.

	V bolnišnico sva se vozila molče. Bila je zelo pogumna in odločna, sklenila je, da se ne bo zlomila, in zdaj je bila resnično močna, je pa rekla, da se boji, da bo omedlela, ko ga bo videla. Zato je želela, da grem z njo.

	Presunjen sem bil enako kot ona, ampak jaz sem prej že dvakrat potrjeval istovetnost umrlega, vključno najinega očeta, zato tisto jutro nisem čutil strahu, le veliko žalost.

	Šele ko sem pogledal negibno mrzlo bratovo telo, me je preplavilo spoznanje, občutil sem naval groze. Izraz na njegovem obrazu je bil prazen, kakršen sčasoma postane vedno, ne glede na to, kakšen je morda bil v trenutku smrti. Gre za praznino večnega spanca.

	In potem sem pogledal njegove roke. Levica je mirno in sproščeno počivala na rjuhi. Ampak desnica ni bila sproščena. Prste je krčevito stiskal in videti je bilo, da se nečesa močno oklepa.

	Seveda sem takrat vedel in vse sem razumel, razumel sem, da se majhna roka, ki se ni več oklepala moje, ni vdala – deček ni odnehal, le obupal je nad mano in prešel na Huga. Njega je držal za roko, se ga oklepal in ga vlekel k najbližji vodi. Jaz nisem klonil. Rešil sem se ali sem bil rešen, a kako, nisem vedel takrat in še danes ne vem. Nisem klonil majhni roki. Moj brat je umrl kot tisti deček, utopil se je.

	*

	Benedicte nisem omenil nič od tega. Molče sva odšla iz bolnišnice, pozno popoldan tisti dan se je domov vrnila Katerine. Pustil sem ju sami, deloma ker sem čutil, da si to želita in to potrebujeta, a tega ne bi povedali nikoli, deloma ker sem si želel proč. Seveda sem se vrnil in se udeležil pogreba, a to je bilo šele čez deset dni.

	Hitro sem vozil proč od mesta in reke, komaj sem čakal, da odidem.

	Razjedala me je krivda, ker sem preživel. Bila me je groza tega, kar se je zgodilo Hugu, četudi je mrliški oglednik – dokazov, ki bi trdili drugače, namreč ni bilo – razglasil, da je šlo za nesrečo. Moral bom živeti s tem, kar vem, in spraševal sem se, ali so tudi drugi, ki so prav tako obiskali vrt Bele hiše, preganjani na podoben način in čutijo dotik majhne roke. Zagotovo nisem bil prvi, sem pa molil, da je bil Hugo zadnji in da bo lahko duh nesrečnega utopljenega dečka zdaj počival v miru.





XXII.

	Mislil sem, da je to konec. Da ne bo ničesar več, kar bi lahko povedal. Vendar pa je še nekaj, še en delček védenja, ki sem ga dobil in ga ne morem nikoli vrniti, ne more postati ne-védenje. Je še ena, veliko hujša stvar, s katero moram živeti, ker ni ničesar, popolnoma ničesar, kar bi lahko storil z njo.

	Ko sem se vrnil domov, me je čakalo pismo. Odposlano je bilo v soboto zjutraj in naslovljeno z bratovo pisavo. Ko sem zagledal pisavo, sem za hip, delček sekunde, pozabil, da je mrtev, bil sem zgolj zbegan, zakaj mi je napisal pismo, s črnilom na papir, in me ni poklical ali mi poslal hitrega maila.

	Potem, seveda, sem se spomnil. Spoznal sem. Roka se mi je tresla, ko sem odpiral pismo. Sedel sem ob oknu, popoldansko nebo je bilo oblačno.

	Adam,

	tole moraš vedeti. Nikoli ti nisem mogel povedati, čeprav so bili v preteklih dneh in tednih trenutki, ko sem bil temu zelo blizu. A konec koncev, nisem mogel. Morda si vedel, da sem ti nekaj hotel povedati. Morda nisi.

	Zdaj, ko sem sklenil, da s tem ne morem več živeti, ti moram povedati.

	Prosim, ne pozabi, da sva bila otroka. Jaz sem bil otrok. Pri enajstih je človek še vedno otrok. To si dopovedujem.

	Deček je utonil zato, ker sem ga jaz potisnil v ribnik. Za hip ni bilo tam nikogar drugega. Nihče ni videl, kaj se je zgodilo. Ti si me našel, jaz pa sem te zgrabil za roko in odvlekel proč navzgor po stopnicah in skozi obok v tisti visoki živi meji, ki se vse od takrat temačno blešči v mojih nočnih morah.

	Nihče ni vedel. Bil je pozen popoldan, ljudje so zapuščali vrt. Mi smo bili zadnji. Vlekel sem te čez zelenico, dokler nisva našla mame in smo odšli tudi mi.

	Več let se ni zgodilo nič. Dogodek sem potlačil v podzavest, kot ljudje to naredijo s tako strahotnimi skrivnostmi. Nič se ni zgodilo do mojega zloma, do katerega je prišlo iznenada in morda napol naključno, potem ko sem v časopisu prebral zgodbo o otroku, ki se je utopil v podobnem ribniku.

	Čutil sem enake vzgibe kot ti, da bi se vrgel v vodo. Zdi se, da je edina razlika v tem, da jaz nisem čutil stiska majhne roke kot ti. Ne, dokler te ni zapustila – morda bi se moral izraziti 'obupala nad teboj' – in prišla k meni, pred nekaj tedni. Že takrat sem vedel, da se ji ne bom mogel upreti, da bom moral storiti, kar zahteva, iti z njo. Seveda moram. Jaz sem bil kriv. Kriv sem. Ti nisi storil ničesar. Ničesar nisi vedel.

	Žal mi je, ker ti to pripovedujem, ker zapuščam vse, ker bom svoji družini povzročil veliko bolečino. Ampak nekaj te prosim. Prosim te, nikoli ne povej Benedicte ali Katerini, ne glede na to, kako močno se boš želel znebiti bremena. Že tako bosta dovolj obremenjeni. Prosim, ohrani to zadnjo skrivnost med nama.

	Pismo bereš v védenju, da sem poplačal svoj dolg in ustregel Bogu v upanju, da je to dovolj. To je konec vsega. Z malim duhom sva pomirjena. Zadnja roka, ki jo bo tista majhna roka vzela s seboj, bo moja.

	Z ljubeznijo,

	Hugo





Susan Hill, angleška pisateljica in dobitnica več knjižnih nagrad in literarnih odličij − uvrstila se je tudi v ožji izbor za bookerja − je zaslovela z zgodbami o duhovih. Njeno najvidnejše delo je Ženska v črnem. Po knjižni predlogi je bil posnet film, dobri dve desetletji pa je bila del angleškega gledališkega repertoarja. Odlikuje jo razgiban slog pisanja, s katerim poustvarja rahlo gotsko vzdušje, ki bralca pritegne in drži v napetem pričakovanju vse do konca.





Priporočamo:

	Susan Hill

	ŽENSKA V ČRNEM

	Cate Quinn

	ČRNE VDOVE

	LOVEC NA TATOVE

	Michelle Frances

	SINOVA PUNCA

	NOVINKA

	HČERKA

	SESTRI

	Ethel Lina White

	KORAK V NEZNANO

	Edith Wharton

	POLETJE

	Neil White

	SENCE

	TEMA OKOLI NJE

	NEDOLŽBI





Notes


	[←1]

Charles Dickens, Veliko pričakovanje.