304 Slovenska povojna katoliška lirika Ivo Brnčič. V vsej minljivosti in izpremenljivosti estetskih, vrednot je lirika še najetalnejša literarna vrsta, isaj zajema iz človekovega bedenja in vzhičenja, iz radosti in bolečine med stvarmi, ki so v vseh časih vzbujale močno, iskreno in neposredno čuvstveno napetost golega majhnega človeškega bitja v njegovem boju za njegovo nebogljeno človeško srečo. Nobeno delo, pa tudi nobena borba za kakršnokoli idejo, lepoto, za nove življenjske oblike ni trajna, če ne črpa iz teb intimnih človeških osnov, če ni organska, neustavljiva nujnost celotne človeške osebnosti. Tako tudi lirika; zategadelj je resnična lirika na svoj način zmeraj preprosta, neposredna in do neke mere celo naivna, kakršno je v bistvu pravo človeško Čuvstvo, iz katerega rase. To in takšno čuvstvo je minljivo po predmletih in dogodkih, ob katerih se je vzburilo v bolečini ali veselju, po obliki, v kateri se izraža, a je trajno človeško po svoji notranji osvajalnosti, po živi, enostavni resničnosti človeških borb, teženj, sovraštev, ljubezni, stremljenj in trpljenj. Takšna neposredna, prvobitna lirika, ki traja stoletja, ki ne izgublja svoje človeške vernosti v viharju zgodovinskih izprememb in sredi minljivosti človeških ustanov, je splošno človeška vrednota, in to je treba poudariti v času, ko se je pri nas lirika odrekla takšne prvobitnosti in je pesem (že etimologija izraza kaže psihološko sorodnost z glasbo, najčistejšo umetnostjo čuvstva) postala na Slovenskem retorično žongler-stvo in razumarska špekulacija, lirizem pa artistična improvizacija. * Slovenska povojna katoliška lirika, ki se je poglavitno izživljala v našem ekspresionizmu, je dosegla svojo končno in do danes domala neizpremenjeno obliko že nenavadno zgodaj, brž v prvih dveh, treh letih preteklega desetletja. Poslej je sicer prešla skozi dokaj izprememb, ali njen razvoj označuje vendarle pretežno zunanjostna, oblikovna usmerjenost v nego pesniških izraznih sredstev. Če torej govorimo o njenem razvoju, ustreza takšen izraz samo pogojno; zakaj zanimivo dejstvo je, da se ta poezija (ki se je sicer v čisto artističnem smislu povzpela do razmeroma visoke stopnje) v bistvu vendar ni premaknila ne idejno ne tematsko ne psihološko z one zgodovinske točke, na kateri se je pojavila približno pred trinajstimi leti, da ni nikdar nikoli prestopila trdno sklenjenega in strogo omejenega kroga docela določenih motivov, nazorov in nastrojenj. Z znnanjo dinamiko njenega razvoja se je vedno družila značilna in nikakor ne slučajna notranja statičnost nepopustljivega, nedotakljivega, popolnoma zaokroženega in pri vsej svoji ideološki in dejanski dvomi ji vosti skrajno doslednega svetovnega nazora; le-ta narekuje katoliškemu pesniku še danes prav tako kakor pred poldrugim desetletjem povsem odrejeno duhovnost, enkrat za vselej pribite in neizpremenljive odnose do sveta in do ljudi, iste pojme in ista merila. Časovno razdobje, v čigar mejah gledamo našo katoliško liriko danes, ko je njena umetniška in idejna zmogljivost pokazala že vse, kar je sploh mogla dati, spada med zgodovinske trenotke, katerih glavna oznaka nista ne mirnost ne usta- 21* 305 ljenost. V poslednjih trinajstih letih je preživelo človeštvo nekaj takih viharjev, kakršni oblikujejo zgodovino in katerih odmevi trajajo stoletja — in vendar: sredi krvavega vrenja in vulkanskega presnavlja-nja, ki dandanašnji pretresa globus, 'V katerem padajo človeške glave kakor želodi in v katerem more edinole glušec preslišati enoglasni krik dveh milijard živih in ranjenih človeških ust — »sredi vsega tega je naša katoliška lirika ohranila od svojega prvega nastopa do danes malodane isto notranjo podobo; z natanko isto samovšečno zamaknjenostjo v nestvarni svet svojih lastnih lirskih imaginacij je reagirala na dobo blaznega konjunkturističnega optimizma, ki je bil danse macabre smrtno bolne družbe, in na strašanski polom, sredi katerega se ubijamo že šest let, ki je ugonobil množico človeških življenj, razbil vse konstelacije zemeljske oble, zmedel vse glave in vsa srca zvrhano napolnil s črnogledostjo in obupom, Dejstvo je, da ni med našo katoliško poezijo z letnicama MCMXXIII in MCMXXXV nikakršne bistvene razdalje, zlasti pa ne nobene notranje razlike, in ta resnica je za našo kulturno problematiko na moč značilna. Zdi se, da za to liriko, ki je nastopila pred poldrugim desetletjem malone V svoji de-finitivni obliki, ne obstojata ne čas ne prostor, dve dimenziji, v katerih se dejansko dogaja tisto, čemur pravimo zgodovina. So namreč dogodki, so dejstva in so problemi, pred katerimi se je naša katoliška poezija že od vsega početka zavarovala s sedmerimi zapahi; in nič ni zanjo samo in za naše slovenske razmere značilnejšega kakor porazna ugotovitev, da so ta dejstva in to dogajanje najneposrednejša, naj-resničnejša stvarnost našega časa ter so ž njimi zvezana osnovna, življenjska vprašanja sodobnega človeštva in, se zdi, nič več in nič manj kakor obstoj današnje kulture. Toda, v nedostopni „onostranski" dogmi zakoreninjena zagledanost v zaprti, namišljeni, s stvarnostjo nepomir-ljivo sprti in od nje docela neodvisni duhovni svet in vzporedna nesposobnost, sprejeti dogajanje v dejanskem svetu kot tako, iz takšne izoliranosti nujno izhajajoča ozkost idejnih in umetniških pobud in slednjič značilna vsebinska omejenost in stereotipnost umetniških izraznih pripomočkov — vse to pa so vzroki, da se je naša katoliška lirika mogla izživljati zgolj v bolj ali manj posrečenem variranju maloštevilnih, šablonskih motivov, v bolj ali manj iznajdljivem apli-ciranju poprej omenjenih neizpremenljivih nazorov na nenehno iz-preminjanje neposredne življenjske stvarnosti, ki se skozi katoliško pesniško tenčico nikdar ni pokazala v svoji dejanski, edino resnični, otipljivi in snovni obliki. Tako stoji danes pred nami naša katoliška povojna poezija kot docela poseben in popolnoma ločen del našega pesniškega ustvarjanja; 306 to je povsem zaključen, negiben umetnostni in idejni kompleks, v katerem izginjajo pri količkaj širšem pregledu vse osebnosti, katerih svojstvene, izvirne poteze se uklanjajo vsegamogočni avtoriteti onih splošnih, vedno enakih in od vsega početka za vselej določenih smernic, s katerimi je katoliški svetovni nazor idejno in psihološko dedno obremenil katoliško umetnost in iz katerih ni nobenega izhoda. Prav takšna pa je naša katoliška poezija sociološko in psihološko eden najznačilnejših pojavov naše književne in družbene stvarnosti po vojni. * Slovenska katoliška lirika se je pojavila kot izraz določene sve-tovno-nazorske situacije, ki jo pri nas zlasti označuje „religijozno obnovitveno gibanje križarstva" (R. Ložar) in ki je bila v zadnji stopnji posledica odrejene družbene situacije. Ta lirika se je rodila na prelomu dveh dob in dveh družb, v obdobju, ko se bliža svetovno dogajanje svojim končnim in neizbežnim konsekvencam; nastala je tik po najhujšem vojnem klanju človeške zgodovine, ko še niso sprhnele kosti desetih milijonov padlih, ko je človeštvo še zmerom z grozo in brez-upnostjo strmelo v ta peklenski rezultat svojih lastnih početij in ko nobena fraza ni mogla utajiti pošastnega dejstva, da je zver še zmeraj prisotna v človeku in da spada sodobnost, ki teče v tirnicah takega in takega sistema, še vedno v barbarsko dobo človeške zgodovine. V takem času pa, ko se zdi, da ni več nobenega mostu med preteklostjo, ki nam je dala zgolj zmedo, kri in solze, pa med negotovo, daljno prihodnostjo, od katere pričakuje izmučeni, naveličani človek z naivno, otročjo zaupljivostjo čudežno in trenotno odrešenje od lastne porazne nesposobnosti, da bi si vendar že sam uredil svoje življenje po človeško, v takem času se pogostoma primeri, da obvisi človek v zraku. Družba, ki je svojo zgodovinsko nalogo izvršila, obstane nenadoma pred vprašanjem svoje lastne upravičenosti; življenje samo ji postane bolečina, osnovno občutje je brezdanja negotovost in hlastno kopr-nenje po vrnitvi starih življenjskih oblik, odvratnost pred stvarnostjo, ki pomeni že sama po sebi zanikavanje tega, kar je bilo nekoč živa sila, sedaj pa ždi s svojimi vladarskimi znaki nad lastnim minevanjem ko mrtva faraonska mumija. Še ostreje pa se v takih dobah ločijo vse skupine, v katere se delijo ljudje v medsebojnih družbenih odnosih in do brezpogojnosti se loči takisto vsa njihova duhovna dediščina. Na krvavo, do skrajne meje človeške živčne zmogljivosti strahotno stvarnost je moči reagirati zgolj na dva načina? bodisi tako, da to in takšno stvarnost priznamo v celoti in brez pridržka ter jo skušamo izpremeniti; bodisi tako, da jo enostavno zanikamo, se od nje 307 odvrnemo in iščemo rešitve izven nje. Naša povojna katoliška lirika je šla z njej lastno doslednostjo po drugi poti. Poslednja bitnost zgodovine je navsezadnje le človek, slabotno, v svoji osebni neznatnosti nebogljeno bitje, ki se opleta v strašnosti svojega dejanskega bivanja, reagira nanj z vsemi svojimi človeškimi nedostatki, se na ta ali oni način bori za senčioo prijetnejše bodočnosti in lastnega ugodja, se muči in peha, ima nazore in stremljenja in piše tudi literaturo. Vse naše dejanje in nehanje, pa takisto vznik take ali take poezije določala hkratu objektivna nujnost družbenega gibanja in subjektivna človeška sposobnost ali pomanjkljivost, ki je v zadnji stopnji prav tako posledica odrejenih zakonov družbenega življenja, ki se odražajo v psihologiji ljudi. Tako je nastala naša katoliška lirika v določeni družbeni situaciji, na katero katoliški pesnik ni znal in ni mogel odgovoriti drugače kakor tako, da se je odrekel neposredne, snovne stvarnosti kot osnovnega, izhodiščnega dejstva vsega kosmosa in življenja; in ker se negativnost današnje stvarnosti izraža v negativnosti sodobnih družbenih odnosov, se je katoliški pesnik, ki ni vedel za vso perečo konkretnost današnjih družbenih vprašanj nobene dejanske rešitve, odvrnil takisto od socialne skupnosti in se kot eden izmed predstavnikov skrajno individualistične družbe zatekel v samega sebe, se zaklenil v temačne, osojne predele svojih osebnih problemov, kjer tudi borba ni noben napor za skupnost, za konkretne ljudi, temveč zgolj kaotično, brezizhodno beganje v zaprtem krogu lastnega ne veselega egocentričnega nemira: „Jaz ne ljubim smeha in solnca; v samoto svojega srca se umikam, kjer je noč, dvom in zapušoenost, kesanja ogenj vroč, o jaz ljubim kaosa in borbe mamečo lepoto!" (France Vodnik.) Takšna osebnostna resignacija ni noben slučaj, v njej se skrivata globoka sociološka in psihološka neizogibnost in zakonitost, ki spadata še posebej med najizvirnejše in najtežje komponente sodobne slovenske problematike. Temeljna poteza katoliškega človeka, izostrena do skrajnosti prav v družbenem in idejnem kaosu povojnih let, je aprio-ristična dualistična razdvojenost njegovega pojmovanja sveta in življenja, je nerešljiv in nespravljiv razkol med stvarnostjo in psihičnimi predstavami. Le-te so popolnoma naraven proizvod človekovega dejanskega bivanja med prirodnimi in družbenimi silami; kadar pa se čuti človek nasproti tem silam, ki jih ne obvladuje, ne pozna ali jih pozna le v pičlem obsegu, brez vpliva in moči, pripisuje svojim predstavam o njih vedno nadčloveško in nadtvarno eksistenco. Razvoj človekovih psihičnih predstav, ki ga lahko brez težave zasledujemo skozi vso zgo- 308 dovino, teče vzporedno s človeškim bojem za osamosvojitev od slepih prirodnih sil in za popolnejšo ureditev družbenih odnosov; in prepričanje o samostojnem, zgolj spiritualnem obstoju omenjenih predstav pada v obratnem sorazmerju s porastom človekove oblasti nad prirodo in družbo, kar se odraža v porastu njegove zavesti. Toda kadar dosežeta objektivno človeško znanje in ž njim naš razum in naša zavest tolikšno (relativno visoko) stopnjo, da nam kozmične in družbene sile niso več nerešljiva uganka, se prično psihične predstave o njih čedalje bolj približevati stvarnosti; izključno, načelno razločevanje med „to-stransko", snovno realnostjo pa med „onostransko" realnostjo predstav, ki so se vendar porodile v naših materialnih možganih, izgubi svojo upravičenost in postane praktično, v konkretnih, dejavnih človeških odnosih istovetno z begom pred realnostjo sploh. Zlasti velja to za dobo, ko postavlja nedvomna zemeljska resničnost Ibrez prizanašanja in brez izjeme pred slehernika svoja pereča vprašanja in terja od slednjega posameznika dejansko soudeležbo pri konkretni ureditvi odnosov med ljudmi. Psihološki zakon pa je tak, da se mora vsako umikanje pred temi imperativom, pred katerokoli med poglavitnimi funkcijami, ki so zapisane človeku v njegovem dejanskem bivanju v prirodi in družbeni skupnosti, namreč pred funkcijami socialnega sožitja, dela in erosa, neogibno pokazati v človekovi duševnosti v obliki težkih konfliktov, da mora izmlaličiti človekovo zavest, se seve odražati v vsem njegovem udejstvovanju in nič manj tudi v pesniškem ustvarjanju. Vsa naša katoliška lirika kaže izredno značilne simptome takih konfliktov in psihične neuravnovešenosti. V sodobni individualistični družbi, kjer vlada v vsakdanjih medčloveških odnosih največji kaos in zeva med brutalnostjo dejanskega življenja in med idealistično meščansko ideologijo najgloblji prepad, so nevroze malodane brez-ižjemen, splošen pojav, in to še posebno med intelektualci. Umetniško ustvarjanje je družbena funkcija in kadar zaide ustvarjajoči človek v konflikt s stvarno življenjsko resničnostjo, ki je predvsem socialno sožitje ljudi (kar je ravno prvotni vzrok vseh nevrotičnih motenj), se mora takšno nesoglasje odražati v njegovih umetniških stvaritvah. Okosteneli, s stvarnostjo sprti dogmatični dualizem in ozkosrčni, nasilni, formalistični moralizem sta pripravila katoliškemu pesniku vse bistvene predpogoje za najrazličnejše konflikte z dejansko resničnostjo, saj sta mu že v zasnovi ohromela sposobnost, da bi jo sprejel kot tako, celo več, sta mu sredi današnjih družbenih borb vsilila vlogo zagovornika najkonservativnejših življenjskih oblik. Prava, velika lirika, v kateri se razodeva pristna človeška osebnost, ki ne mine s svojo telesno smrtjo, ampak prepričevalno govori skozi samo sebe, skozi svoje intimne radosti in bolečine o mnogo trajnejših, pomemb- 309 nejših, „vsečloveških" rečeh, takšna lirika ne more hiti »prta z realnostjo, temveč je narobe zmeraj dokument živega etika z resničnim življenjem! in ponajvečkrat odpora proti docela določeni negativni stvarnosti, ki jo zanikuje in se proti njej bori (čeprav znabiti nezavedno) v imenu prave, edino resnične realnosti razvoja človeške družbe. (Zakaj nobenega človeškega početja ni in tudi ne nobene umetnosti, ki bi bila brez sleherne tendence in tako je na priliko vsa staro-kitajska poezija, ki velja za vzor čiste lirike, nenavadno tendenčna.) Sociološke in psihološke silnice se prepletajo v slehernem poedincu in njegovem delu s čudovito, skorajda matematsko vzročno zakonitostjo, najsi je to temno, zamotano podtalno dogajanje še tako težko dostopno našemu opotekavemu spoznanju. In vse, kar je v liriki preteklih časov še dandanašnji človeško velikega in umetniško vrednega, je nastalo v borbi za kakršnokoli novo resnico in nove življenjske oblike, v borbi, ki je bila izraz soglasja družbenih in intimno-človeških teženj v ustvar-jalčevi duševnosti. Iz resignacije nad stvarnostjo našega dejanskega življenja, iz trpne indiferentnosti nad tem, kar je v tej ali oni dobi bistveno vprašanje vse človeške skupnosti, nad tem, kar se dogaja v strašnem socialnem spopadu današnjega veka, pa se morajo z aksio-matično nujnostjo izcimdti psihične motnje, pa čeprav si takšna solipsi-stična brezbrižnost prisvaja videz borbe za neke abstraktne, nejasne etične ali estetične vrednote. In kadar nam kakšna literatura nevede pripoveduje o teh motnjah, kadar jim pripisuje vsečloveško važnost in celo odrešilnost, pa se nam v kritični luči objektivnih razumskih metod razkrije njih bolnost — rezultat pasivnega stališča do življenjske stvarnosti, plod bega pred človekovo socialno funkcijo —, kadar spoznamo njih (psihološko) dvomljivost, izgubi takšna lirika svojo notranjo in splošno človeško pomembnost, lirizem pa in vsa njegova izrazna sredstva se brez žive, organične, zdrave človeške osnove izrodijo v nepristno, izumetinčeno, prisiljeno in neživljenjeko literarnost. * Slovenska povojna katoliška lirika je dala dosihdob nenavadno množino stihov, pa le dva resnična lirska talenta: Antona Vodnika in Kocbeka, dočim so Pogačnik, Kastelic, Debel j ak, Avsenak, Vovk in drugi tipični v svoji čuvstveni šibkosti in nelireki zasnovi, ki jo skušajo nadomestiti z golo rutiniranostjo in nekaterimi artističnimi nadomestki, ka