Spis 
i


Krištof Šmida.


Poslovenjeni 

mladini v zabavo in poduk. 

CIII. zvezek. 
Sveti večer, 

Novo mesto. 

Tisk in založba J . Krajec nasl . 
1903. 


SVETI VEČER 
.


PROSTO POSLOVENIL
FR. SALEZIJ .


~ 2,

tcX, 

Tisk in založba J. Krajec nasl . 
1903 . 


Prvo poglavje. 

Božična pesem. 

Dan se je nagibal, dan, za katerim je pri

hajal najlepših vseh večerov: sveti večer. Kdo 
ne bi bil rad doma ta večer? Zato pa je bil re s 
usmiljenja vreden ubogi Anton, zal deček nekak o 
osmih let, ko je moral ob tem času še stopati p o 
planjavi, na debelo pokriti s snegom. Zlatorumene 
lase, kar jih je gledalo izpod črnega slamnika ; 
pokrival je srež ; kje naj bi bil ubogi Anton dobil 
toplo zimsko kučmo, ko je bil tako silno siln o 
reven ? Zato je še nosil slamnik od poletja . Kakor 
dozorela jabolka pa ste mu bili rudeči lici zaradi 
ostrega mraza. Obleka ni bila ravno preslaba, 
a videl si na prvi hip, da ni bila njemu umerjena ; 
a kaj če to, da je le grela ! V desnici je imel 
debelo grčavo palico, na hrbtu pa malo culico, v 
kateri je nosil vse svoje premoženje. Pa mislite, 
da je bil žalosten ubogi Anton? Ne, tisto pa ne , 
marveč prav zares vesel je bil. Veselila ga je v 
belo zimo odeta pokrajina, veselila s snegom težk o 
obložena drevesa, in radoval se je grmov, polni h 
ivja in snega. In zahajajoče solnce je kakor v 


proslavo svetega večen zasijalo lepo žareče rudeče , 
zlatilo pobeljene vrhov, smrek in jelk tam v bližnjem gozdu ter s tisol, in tisoč svetlimi iskricam i 
potresalo grmovje in meje ob poti. 

V ta gozd je Antcna vodila pot. Menil je, da 

mu bo mogoče o praven času in prav lahko dospet i 
do vasi onkraj gozda. Zato je pogumno stopil v 
temni, gosti gozd. Zc si je slikal v mislih lepe 
praznike pri prebivalci 11 one vasi, saj so bili leti 
daleč na okolu znani 1 .e samo kot bogati, marve č 
tudi milosrčni in dob] i ljudje. Obetal se mu j e 
lep sveti večer. Pa še hodil četrt ure, kar 
mahoma zapazi, in lal ko si mislite, s strahom zapazi, da je zašel. Zač 31 je iskati poti, a prišel je 
v goščavo in med divjc skalovje v gozdu. Globoko 
je gazil sneg ter spel, in spet padel v jarke i n 
kotline, skrite pod sne a.om. Večer je prišel, prišl a 
je noč, črna in temni , ker oblaki so prepregl i 
prej z zvezdicami po .ejano nebo kar na debelo . 
In ti oblaki so začeli ipati sneg v gostih kosmičih 
in velikih snežinkah , katere so plesale divj i 
ples v hudem vetru, k. je bril in žvižgal po gozdu. 

Obetal se mu je slab sveti večer. 

Ubogi deček izgubil je čisto vsako sled prav e 
poti, in ni vedel, ne kod ne kam . Dolgo tavanj e 
ga je utrudilo, da kar ni mogel več privzdigovat i 
nog. Obstal je, mra2 a se ves tresoč, ter začel 
milo jokati . Položil je culico v sneg, pokleknil n a 
kamen pod visoko jelko, koder ni bilo dosti snega, 
se odkril, povzdignil premrle roke k nebu ter 
jokal in molil, molil in jokal : ,,0 ljubi Oče nebeški! Ne pusti me 'mreti v tem divjem gozdu, 


v temi in mrazu. Saj veš, da sem uboga sirot a 

brez očeta in brez mamice. Nikogar nimam ko 
tebe. Ti pa si Oče vseh sirot, zato ne pripusti , 
da bi zmrznil in usmili se me. Saj je to noč, v 
kateri se je rodil tvoj ljubi Sin! Zaradi njega m e 
usliši. Ves svet se nocoj veseli rojstva nebeškeg a 
Deteta, naj jaz nikar tu ne umrem." In naslonil 
je trudno glavico na svojo culico ter lil bridke 
solze v mrzli, neobčutni sneg . 

Pa čuj ! Kaj je to ? Iz neke višave tam doli 
se glasi kakor mili zvoki prijetne godbe in ubranega, lepega petja ter se razlega v sveto noč. 
Kakor da sliši peti nebeške krilatce, tako je bilo 
dečku pri srcu. Vstane, posluša in sklene roki . 
Divji veter poneha in mirno tiho je v gozdu, kako r 
se spodobi za sveto noč . Neizrečeno ljubeznjivo 
petje se spet zasliši, da, sedaj celo razloči besede : 

„Angeljsko petje se čuje v višavi , 

Glorija, slava ; Bogu se glasi . 

Mir se oznanja ljudem po nižavi , 

Mili Zveličar nocoj se rodi . 

Bodi češčeno, o Dete preblago , 

Usmiljenje samo za nas te rodi . ” 

In spet je bilo tiho. Čudno je bilo Antonu 
pri srcu. „Tako se je godilo pastircem v oni svet i 
noči, ko so slišali angelsko petje . Kako Šo bil i 
pač veseli ! Tudi jaz bom spet vesel . Gotovo prebivajo nedaleč odtod dobri ljudje, ki se me bod o 
usmilili. Upam, da ne samo pojo tako lepo kakor 
angeljci, ampak so tudi dobri in prijazni, kakor 
angelji.” Tako, je si mislil Anton. Brž pograbi culico 
svojo in leze navkreber, od koder je slišal lepo 


petje. Komaj je šel par korakov daleč skozi goščavo , 
kar zagleda luč pred seboj, ki se pa zopet skrij e 
in zopet pokaže, pa se zopet izgubi in kmalu š e 
bolj zasveti, kakor je stopal dalje. Poln veselja gre 
Anton dalje in kmalu pride do samotne hiše v gozdu . 
Dvakrat, trikrat potrka na hišna vrata. Slišal je 
pač vesele glasove, a nihče se ni oglasil na njegovo trkanje. Poskuša odpreti vrata, in glej, šlo je : 
bila so zaprta samo s kljuko . Gre notri, tava v temn i 
veži in išče sobnih vrat . Slednjič jih najde in 
odpre — pa začuden obstoji. Svitla bliščoba mnogoterih lučij sije mu nasproti . Zdelo se mu je, da 
gleda v odprto, svitlo nebo . 

V kotu izbe med dvema oknoma bile so napravljene jaslice . Pa kako lepe jaslice so bile to ! 
Bilo je tu gorovje, posuto z visokimi skalarni, 

obraščenimi z gostim mahom . Vrh gorovja je bilo 
malo mesto, na desno pa zelen gozd smerek in 
jelk. Semtertja so stale male hišice, a po zelenj u 
so se pasle cele črede ovčic pod varstvom razno 
ličnih, starih in mladih pastirjev. Spredaj ob 
vznožju hriba bila je napravljena skalnata duplina ; 
tam je ležalo Dete Jezus, zraven klečita Marija i n 
sv. Jožef, na okrog so pastirci zatopljeni v molitev , 
a nad hlevcem plavajo angeljci veselo pevajoč : 
„Slava Bogu na višave .” Vse pa je lepo razsvetljeno 
z mnogobrojnimi lučicami . 

Pred temi jaslicami se je bila zbrala družina . 

Na eni strani je sedel oče ter držal med koleni 
harpo, njemu nasproti je sedela mati in gospodinj a 
z najmlajšim otrokom v naročji. Vmes med njima 
pa sta stala dva ljubeznjiva otroka, deček in dek


lica, pobožno gledala Jezuščka ter po zgled u 
pastircev sklepala roki k molitvi. In oče je posegel med strune, mati pa je s prijetnim glasom 
zapela božično pesem. Vmešavali so se v nje petj e 
nežni glasovi otrok ter krepki glas očetov. Peli so : 

„0 pastirčeki, 

Božji ljubljenci ,
Ne strašite se !
Znanjam vam radost
Rajsko zgolj sladkost :
Kralj vaš rojen je ,
Kralj vaš, kralj vaš rojen je .


Angelj božji zda j
Zgine v raj nazaj ,


Se nebo blišči. 

Z bližnjih pa viša v 
Nebnih trum pozdrav 
Sladko zadoni : 
Sladko, sladko zadoni ! 

Z njimi, človek moj , 

Moli in zapo j 
Slavo mu vesel. 

V dar srce čisto 

Daj z ljubeznijo ,
Rad ga bo sprejel ,
Rad ga, rad ga bo sprejel.”


Se vedno je stal Anton med odprtimi vrati, 

z eno roko držeč kljuko, v drugi pa Mico in 
slamnik. Nepremično je gledal tja v jaslice in 
kar z odprtimi ustmi poslušal petje in godbo . 
Nihče ga še ni bil opazil, tako so bili zatopljen i 
v petje. Kar pa čuti mati mraz, 'ki je iz vež e 
prihajal skozi odprte duri in pogleda tja. „Za 
božjo voljo” vsklikne, ,,kako pa je prišel ta otrok 


le sem v temni noči skozi gozd ? Gotovo si zašel , 
ubogi deček." „Da, da, zašel sem v gozdu,” reče 
Anton. Vsi so uprli vanj svoje oči. Otrokoma 
se je ubogi deček takoj zasmilil, a vendar sta ga 
gledala plaho, ker neznan in tuj jima je bil. Mati 
pa pristopi k njemu ter ga prijazno nagovori : 
„Odkod pa si, deček ? Kdo si? Kako ti je ime ? 
Kdo so tvoji stariši ?” „Oj ljubi Bog,” vzdihne 
deček solznih očij, „nimam ne domovja in ne starišev. Ime mi je Anton Kroner. Moj oče je padel 
v vojski, a mojo mamico je spravila skrb in žalos t 
preteklo jesen v zgodnji grob . Popolnoma tuj sem, 
in nepoznani so mi ti kraji.” In začel je pripovedovati, kako slabo in hudo se mu je godilo 
v gozdu, kako je slišal petje ter tako našel po t 
do te hiše. Se je hotel govoriti, pa ni mogel ; 
preveč ga je zeblo. Tu v gorki izbi je še le prav 
čutil hudi zimski mraz. Tresel se je in drgetal 

z zobmi . 

„Ubogi Anton,” pravi mati, „saj niti govoriti 
ne moreš, tako te mrazi . Gotovo si truden in lačen, 
revež. Le sedi in odloži svojo culico. Prinesla ti 
bom gorke juhe in kar je še ostalo od večerje .” 
To rekši izgine v kuhinjo . 

Kristijan in Katarina, tako je bilo ime otro

koma, odvzela sta mu sočutno palico, klobuk in 
culico, ter vse vkup položila na klop k peči . Potem 
ga primeta vsak za eno roko in ga peljeta z a 
mizo. Mati je med tem prinesla ribjo juho, kuhane 
češplje in velik kos potice . Sedla je na drugi konec 
mize in z dobrohotnim nasmehom opazovala, kako 
so ti božji darovi naglo izginjali pod mladimi zobmi 


Antonovimi. Otroka pa sta mu med tem nanosil a 

obilo božičnih darov lepih rudečeličnih jabolk , 
rumenih hrušk in velikih orehov . Celo mala Lizik a 
v materinem naročju mu je na prigovarjanje dobr e 
matere podarila krasno škrlatno rudečo jabolko , 
katero je komaj komaj oklepala z drobnimi prstki. 

Gorka juha se je prezeblemu Antonu silno 
prilegla, dobro mu je tudi storila toplota zakurjen e 
sobe. Oživil se je in postal vesel. Pogledoval je 

po sobi sem ter tja, kar mu oči obvise v kotu . 
Komaj je použil jedila in lepo odmolil, pravi : 
„Oj, kaj lepega imate tu v kotu! To je prav a 
pomlad v hudi zimi, kaj tako lepega pa še nikdar 
nisem videl. Moram si vendar bližje ogledati to 
lepoto!” To rekši skoči izza mize proti jaslicam , 
domača otroka pa za njim. 

„Pa tudi veš, kaj to pomeni?” vpraša ga 
Katarina. „No seveda vem,” odreže se Anton. 
„Jaslice so to, ki kažejo Jezusovo rojstvo. Oj 
kako lepo, ljubeznjivo detice je to ! Obrazek m u 

je bel in rudeč kakor lilije in vrtnice. In kako 
se mu svetijo očesci, kako ljubko se smehlja. Ah, 
krasilo, krasno!” — „Pa to ni pravi Jezušček, ” 
poučuje ga Katarina. „Jezus zdaj ni več otrok ; že 
davno je šel v nebesa.” „No to pa jaz tudi vem, ” 
brž odgovori Anton. „Mar misliš da sem pagan ? 
Saj je že skoro 1900 let, odkar je Jezus kot otro k 
ležal v jaslicah . To je samo podoba in zato narejeno, da bi mi otroci vse to bolje razumeli. Tisto 
tani zgoraj menim da je Betlehem . Ali ni res? ” 
se obrne do Katarine, ki mu pokima. „No vidiš, 
da vse vem. Nisem tako neumen, kakor misliš ?” 


12 

Otroci so se veselo smejali, a tudi z veliko resnobo opazovali prav vse malenkosti, ki so se jim 
seveda zdele silno važne. „Le glej, Anton,” spe t 

začne zgovorna Katarina, „le glej lepo, belo ovco , 
s kodrasto volno, zraven pa dve majhni ovčici. Kaj 
niste res srčkani? Tam na okol se pase ostala 
čreda, a ob drevesu sloni pastir in piska na 
piščalko. Vidiš, v tisti rudeči utici na kolesih pa 
spi čez noč .” 

Kristijan tudi ni hotel zaostati za svojo sestrico , 
zato se sedaj on loti Antona. „Pa tudi vidiš tu 

veliko skalo, iz katere izvira majhen studenček, 
tenak kakor srebrna nitka, in se izliva v ono 
svitlo jezero ? Ali vidiš vse to ?” „Vidim, vidim , 
komaj odgovarja Anton . „In tam le,” kaže m u 
Katarina, „prihaja pastarica po strmi poti navzdol 
s pokritim jerbaščkom na roki, gotovo so jabolka 
notri ali pa jajca, katera nese doli k hlevu. ” 

In tako so se otroci hitro sprijaznili med seboj 
ter se prav vrlo zabavali . Pa tudi ni bilo na celi h 
jaslicah ne podobe ne najmanjšega mahu na skali, d a 

bi ga ne bili ogledali in opisali in občudovali . 

„To je vse res,” povzame slednjič Anton, „ a 
najlepša je vendar le podoba nebeškega deteta . 
Ta me najbolj veseli. Ker zaradi tega otroka, ki 
je tu vpodobljeno, me je nebeški Oče rešil iz velike 
nevarnosti.” 

 Egi--¦• 


Drugo poglavje . 

Zgodba ubogega Antona. 

Gotovo dober je bil mož, v čigar hiši je bil 
Anton vsprejet tako dobro in gostoljubno. Bil je 
gozdar po svojem stanu . Med tem ko so se otroc i 
tako zabavali in pogovarjali, sedel je v naslonjaču 
pri gorki peči. Bil je videti globoko zamišljen. 
Žena z najmanjšim otrokom v naročji se je usedl a 
poleg njega in tudi molčala. Kmalu spregovori in 
pravi : „Zakaj si utihnil? Kaj premišljuješ?” 
„Videl sem, kaj si storila temu ubogemu dečku,” od 
govori gozdar, „videl sem in bil zadovoljen. Pa 
mislim, da bi lahko storili še več dobrega. Glej , 
sveta noč je nocoj. Spomin one noči obhajamo, 
v katerej je prišlo na svet božje dete, da osreči 
vse ljudi. Ravno v tej noči pa nam pošlje Bog 
otroka, da ga osrečimo mi. Kot tujec je prišel 
Izveličar na svet in ni imel, kamor bi položil svoj o 
glavo. Menim, da je hotel poskusiti, kako ga bodo 
ljudje vsprejeli. Betlehemčani ga niso hoteli vsprejeti, zapodili so ga od sebe k živalim v hlev. Ali 
naj tudi mi tega dečka kar zapodimo ? Kaj j e 
tvoje mnenje, Elizabeta ? Povej mi, pa zares pra v 
odkrito, kaj naj storimo ? ” 

„Vsprejmimo dečka,” odgovori dobra žena prijazno in mehko. ,,Saj je dejal nocoj to noč rojen i 
Izveličar : ,,,,Karkoli storite najmanjšemu mojih 


14


bratov, ste meni storili." In Anton se mi vidi 

prav dober, krotek deček, ki ima plemenito srce. 
Tako nedolžno izgleda in dasi prosjači, vendar 
ni drzen in silen. Gotovo je imel poštene stariše . 
Tako lepo pravilno govori in tudi obleka, das i 
ponošena, vendar ni raztrgana. Koder jih jé pet, 
jedel bo še šesti . Obdržimo dečka! " 

„Ti si zares dobra, ljubeznjiva žena,” reče 
gozdar in ji hvaležno stisne roko . „I3og ti bo poplačal, in kar storiš dobrega tujemu otroku, koristil o 
bo enkrat našim lastnim otrokom. Pa poprej moram o 
še dečka poskusiti, je li vreden te dobrote.” 

„Anton, pridi malo sem !.” zakliče gozdar glasno. 
Anton pride in se po vojaško pokonci postavi pre d 
njega, kakor da stoji pred kakim častnikom . 

„Tvoj oče,” začne gozdar, „bil je torej vojak 
in umrl za domovino . Glej, to je sicer res žalostno 
zate, a zanj lepo in slavno. Pa povej nam še kaj 
več o svojih stariših ! Kje ste pa bili pred vojsko ? 
Kako je umrl tvoj oče ? Kako tvoja mati ? Kak o 
si prišel v naš gozd ? Povej nam vse to, le lep o 
povej!” 

Anton pripoveduje : „Mojega očeta, Bog ji m 

daj dobro, nazivali so huzarji : gospod stražmešter . 

Kolikor se jaz morem spominjati, prebival je na š 

polk v Gladcu na Sleskem. Moja mati šivali s o 

vedno prav pridno in veliko zaslužili, ker so bili 

prav spretnih in urnih rok. Kar, prihite necega 

dne oče domu in pravijo : „Vojska je ; jutri mora m 

od tod proč!” Moj oče so bili srčen mož in s e 

niso nič bali. A mati so neprestano jokali strah u 

in žalosti. Niso pustili očeta samega iti, ker pre


[6


težko jim je bilo slovo. In ker le niso nehali 
prositi, vzeli so naju s seboj. Sli smo daleč, dale č 
od tistega mesta. Naenkrat poči glas : sovražnik 
prihaja. In moj oče in huzarji so mu morali iti 
nasproti, mi dva z materjo pa sva ostala. Silno 
tesno nama je bilo pri srcu, ko smo slišali grozo 
vito streljanje. „,,Kadar slišim strel, mislim, da j e 
predrla kroglja moje srce, ker ne vem, ali ni t a 
kroglja predrla srca tvojega očeta,” tarnali s o 
mati. Jokala sva in molila, dokler je trajal boj . 
Pa srečno so se vrnili oče, nepoškodovani . In tako 
se je zgodilo večkrat. Necega dne pa prihaja po 
končanem boju huzar s konjem mojega očeta in 
pove, da so oče hudo ranjeni . Pol ure od tod lež e 
na bojišču in bodo gotovo umrli. Kar so naju 
nesle noge, hitela sva tja. Pod drevesom na tleh 
jih najdeva. Star vojak je klečal pri njih in jih 
držal tako, da mu je glava mojega očeta slonel a 
na junaških prsih. Se dva druga vojaka sta bila 
poleg. Ubogemu očetu so bile prsi prestreljene , 
in bili so silno bledi, prav kakor da so že mrtvi . 
Videlo se jim je, da bi bili radi še kaj povedali, a 
niso več mogli. Z ugasujočim očesom so pogledali 
prav bolestno mene, potem še mojo mater in nat o 
uprli svoj pogled v nebo. Se par vzdihov in mrtvi s o 
bili. Z materjo sva jokala, da bi bila skoro oslepela. 
Truplo so pokopali na bližnjem pokopališču. Prišli so 
vojaki in tudi mnogo častnikov ter šli za pogrebom. 
Sicer sem vedno rad poslušal glas trobente, a tisto 
pot je pela tako čudno in žalostno, da mi še seda j 
zveni v ušesih. Izkazali so mu tudi zadnjo čast 
kakoršna gre vojaku ter mu nad grobom ustrelili. 


16 

Nama pa je bilo, kakor da so ustrelili naju . Mnogo 

vojakov je imelo solzne oči, ko so se vračali o d 
pogreba, a mi dva sva kar plavala v solzah" . 

„Mati so se hoteli vrniti v svojo domovino . 

,, Sicer tam nimam sorodnikov,” " so rekli, ,, „a venda r 
nekaj dobrih znancev. Upam, da se me bo ta ali 
oni usmilil in vzel pod streho. Z delom svojih rok 
pa bom preživela sebe in tebe .” " Toda komaj sva hodila par dnij, zbole ljuba mati . Le s težavo sva prišla 
do male vasice. Nikjer naju niso marali. V nekem 

skednju slednjič sva našla podstrešja. „,,To je pač 
hudo > ” rekli so mati, » „pa saj se tudi Marij i 
ni godilo boljše. Tudi ona je morala prenočit i 
v hlevu.” A materina bolezen je rasla uro za uro . 
Prosila je duhovnika in se pripravila za smrt . 
Ko se je storila noč, pride kmetica, katere last 
je bil tisti skedenj, ter prinese v skledici malo 
juhe in pravi moji materi : „,,Ste pa res bolni, 
moram še kaj za vas storiti.” To reče in odide. 
Skoro pa zopet pride s staro brljavo svetilnico, 
katero obesi na nek tram. To je bilo vse, kar je 
storila. Voščila nama je lahko noč in šla ; ni se več 
zmenila za naju. Cisto sam sem ostal pri materi, 
sedel sem poleg njih na otepu slame in jokal, jokal : 
druzega kaj početi nisem vedel. Proti polnoči so 
nagloma in vedno bolj obledevali . Sedaj pa sedaj 
izvil se jim je globok vzdih. Jaz pa sem jokal 
še huje. Pddajo mi roko in pravijo : „Sinko, ne 
jokaj mi ! Le priden in pošten bodi, rad mol i 
in imej Boga pred očmi vse svoje žive dni ter 
nikdar ne stori nič hudega. In Bog ti bo dal dru

zega očeta pa tudi drugo mater.” In pri teh 


17


besedah se je Anton razjokal, in obilne solze so m u 

lile po rudečih licih, in šepetal je : „,,O ljubi Bog , 
tako dobre matere pač ne bom več dobil .” — 
„Nato so mati utihnili,” nadaljuje Anton, ko si j e 
obrisal solze, „prav iskreno molili, me še enkra t 
prekrižali in umrli. In jokal sem, da bi se bi l 
kmalu utopil v svojih solzah. Kmet in kmetica 
sta sicer materi obljubila, da me bosta vzela z a 
svojega. Pa me nista. Se tisto malo, kar so mi 
mati zapustili, bilo je le malo obleke in nekaj denarjev, še tisto malo sta mi vzela . Predno pa so 
minuli trije tedni, postavila sta me pred prag, 
češ : zajedel si trikrat več kakor je vredna zapuščina tvoje matere, le hodi kamor ti drago. Sel 
sem s trdnim sklepom iti v Gl a d e c k svojim sošolcem. Pa kmetje mi niso mogli pokazati, ko d 
pelje cesta na Slesko. In tako se potikam to d 
okrog in prosjačim ; kaj naj pa tudi počnem 
druzega ? ” 

Gozdarjeva žena je bila vsa ginjena tega pri

povedovanja in solznih očij je dejala svojim otrokom : 
„Glejte, ljubi otroci, tako se utegne tudi vam kedaj 
goditi. Tudi vi lahko izgubite očeta in mater, i n 
kaj boste potem začeli ? Molite torej vsak dan , 
da vam Bog ohrani stariše.” 

A gozdar reče Antonu : „Kakor vidim, imel 
si prav poštene stariše. Pa imaš morebiti s seboj 
kako pisanje ?” „Da, da, imam!” hiti Anton in i z 
culice izvleče nekaj papirjev . „Te papirje so mi 
dali mati predno so umrli. Rekli so, naj jih skrbno 
hranim in ne dam nikomur iz rok . A vam jih že 
dam.” Bil je poročni list njegovih starišev, Antono v 

Krištof Šmid, XIII . 2 


18


krstni list in mrtvaški list rajnega očeta . Ta list 
je bil spisal vojaški duhovnik, a polkovnik je lastno 
ročno pripisal jako pohvalno spričevalo o hrabrem i n 
plemenitem vedenju pokojnika ter o brezmadežne m 
življenju zapuščene vdove . 

„Dobro, dobro, to je vse v redu,” spregovor i 
gozdar. „Sedaj mi pa povej, Anton, kako se t i 

pa pri nas kaj dopade ?” „Prav všeč mi je tu pr i 
vas,” odvrne deček. „Zdi se mi, kakor da bi bil 
doma.” „Ali bi ostal pri nas ?” vpraša gozdar . 
„Pač nikjer na svetu ne tako rad,” vsklikne Anton . 
„Vaša žena je ravno tako prijazna, kakor moj a 
mati, in vi ste prav tako dober mož, kakor mo j 
oče, pa tudi čisto enake brke imate kakor moj oče .” 

Gozdar se nasmeje ter si dobrovoljno zavihn e 
brke. „Ce je pa tako, pa kar pri nas ostani, dečko . 
Jaz ti hočem biti oče, in moja žena bo ravnal a 
s teboj kakor s svojim sinom. A ti nam moraš 
biti dober, poslušen sin, in ljubi svoje nove sestrice 
in nove bratce ter jim ne stori nič žalega . Slišiš 
ti si odslej moj sin Anton !” Deček je stal kako r 
Lesen ter debelih očij gledal gozdarja, kakor d a 
ga vpraša : ali je res to ? Doslej so ljudje le grd o 
ž njim ravnali, in temu se je tako privadil, da j e 
komaj verjel, da ga je gozdar vsprejel za svojega . 
In ko mu je ponudil svojo krepko desnico govoreč : 
„No, Anton, velja ?”, se je deček razjokal vesel 
in podal dobremu možu malo svojo roko, njegovi 
ženi poljubil roko, pozdravil tudi otroke, da cel o 
najmanjšega, kot svoje brate in sestre. Kristijan 
in Katarina sta se silno radovala, da je sme l 
Anton ostati pri hiši. „Sedaj bo še le prijetno,” 


. g

vriskal je Kristijan, „bomo vsaj trije, kadar s e 
bomo igrali .” 

Gozdar pa je resno nadaljeval : „Glej deček, 
kako Bog za te skrbi ! Blagoslov tvojih dobrih 
starišev je nad teboj. Bog je uslišal molitev tvoje 
umirajoče matere in tudi tvojo molitev, ki si j o 
molil v gozdu ves tresoč se mraza v mrzlem snegu . 
Bog je vodil tvoje korake lesem in te pripeljal 
v našo hišo. Ako ne bi bil slišal našega petja, 
bi bil na svoji culici zaspal in zmrznil, in jutr i 
bi te bil našel mrtvega v gozdu. Ravno v pravem 
času te je rešil Bog.. V tej sveti noči, ko so bila 
naša srca radi rojstva Jezusovega najbolj ganjen a 
neizmerne ljubezni božje do nas, v tej noči si 
zašel k našemu skritemu stanovanju, katero bi bil 
v tem gostem gozdu tudi po dnevi težko, težko 
našel. Bogu in njegovemu ljubemu Sinu, ki s e 
je pred dobrimi 1800 leti tudi za te narodil t o 
noč in tudi za te pozneje umrl, se moraš zahvaliti, da si spet pod streho in tudi preskrbljen . 
Celo svoje življenje tega nikar ne pozabi in bod i 
zato hvaležen svojemu Odrešeniku . Imej Boga pre d 
očmi vse svoje žive dni in nikomur nič žaleg a 
ne stori.” 

Anton je vse to obljubil rosnih očij . „0 dobri 

Bog,” rekel je in pogledal proti jaslicam, „zvesto 

si izpolnil zadnje besede moje matere ter mi da l 

očeta in mater. Jaz pa bom tudi izpolnil nje zadnj e 

besede prav zvesto, zlasti pa mi bo sveta četrt a 

božja zapoved do mojih novih starišev.” 

„Dobro, Anton, prav dobro,” spregovori gozdar , 
„tako delaj in dobro se ti bo godilo.” Gozdarjeva 
2* 


--- 20


žena pa je dečka peljala v malo sobico, koder 
ga je že čakala snažna postelja. Kmalu je prav 
sladko zaspal in tudi ostala družina se je podal a 
k počitku. 

Komaj da se je zasvital sveti dan, že so bili 
otroci zbrani krog jaslic . V teh praznikih in splo h 

3 tem času, ko se niso mogli igrati pred hišo n a 
prostem, bile so jaslice njih edino veselje . Skoro 
bi jim bilo letos to veselje dodobra skaljeno. Nek 
mlad gospodič plemenitega stanu pisal se je 

p1. Trst , ki je bil izreden prijatelj lova in zat o 

večkrat zahajal k gozdarju, prišel je necega dne 
3 sobo k otrokom. Zaničljivo se je smejal priprostim jaslicam in delal neslane opazke nad pobožnostjo gozdarjeve družine. Mogočno-prezirljivo 
je vprašal : čemu to ? 

„Cernu?” povzame gozdar. „Poglejte vendar 
skozi okno mladi gospod t Kaj ne, debel sneg krij e 
zemljo, in drevesa se malo da ne lomijo pod njegovo težo. Nobene cvetice ni uzreti. Le tu na 
zmrzlih šipah bleste ledene cvetice. Sadna drevesa 
krog moje hiše niso obložena z jabolki in hruškami , 
tudi zelenja ni na njih . Vse veje in vejice pre

vlečene so s snegom ali srežom, od strehé pa vis e 
debele ledene sveče. Ubogi otroci so tu v sobi 
zaprti kakor v kaki ječi in ne morejo pred hiš o 

3 tem mrazu in velikem snegu. Je li torej kaj 

napačnega ali nespametnega, če dobri skrbni stariši 
otrokom v topli sobi napravijo nekako pomlad ? 
Zares, ta pokrajina v mali podobi z zelenimi gozdiči, cvetočimi livadami in čredami ovac ter pastirj i 
zraven so pač edino veselje otrok v mrzli zimi.” 


21 

„Pa to še ni vse! Glavna stvar je pa ta : 
Mi kristjani se v sv. božičnem času veselimo, ke r 
se nam je v Kristusu pokazala človekoljubnost našega Boga v človeški podobi . In mi hočemo, d a 
se tega veselja udeleže tudi naši otroci, v kolikor 
to skrivnost razumejo. Dobro vem, da so največji 
slikarji vsak po svoje vpodobili dogodke one sv . noči , 
in da te slike svet občuduje že stoletja . Sam sem n a 
potovanjih videl take slike in bil kar zamaknjen . 
Seveda so naše jaslice slaba, nepopolna podob a 
a ono radostipolno resnico o rojstvu Gospodove m 
ravno tako kličejo v spomin ko dragocene slike. 
Dragocene podobe tudi niso za otroke, saj jih n e 
razumejo. In stavim kar hočete, če bi bilo otroko m 
na izbiro : ali imeti tako imenitno podobo ali pa 
te priproste jaslice, da bi jaslic ne dali tudi z a 
deset podob ne. ” 

„Pustite nam torej, plemeniti gospod, nam 

v gozdu bivajočim preprostim ljudem staro šego 
naših dedov in ne spodtikajte se nad njo. Zivo se še 
spominjam, kako so mi bile jaslice v otroških letih 
največje veselje, a tudi pravi blagoslov . Naj bi bile 
tudi mojim otrokom veselje in blagoslov !” 


22 

Tretje poglavje. 

Vrla gozdarjeva družina. 
Gozdar, ki je osirotelega Antona tako ljubeznjivo vzel za svojega sina, bil je vseskoz pošte n 

in pravičen mož, ali, kakor se je sam izrazil, mo ž 
stare korenine . Bogoljuben in bogoboječ mož j e 
bil, vsem ljudem dobrohoten in naklonjem, svojem u 
gospodarju, knezu, pa zvest in udan služabnik. 
Vrli mož le za las ni odnehal od pobožnih nava d 
svojih starišev, niti za ped ni odstopil od tega, ka r 
sta ga naučila dobri ded in skrbna babica. 

Prvo opravilo novega dneva mu je bilo, d a 
je z ženo in otroci skupno molil jutranjo molitev ; 

ravno tako so končavali dan s skupno večerno molitvijo. „Kako naj ne bi,” tako je modroval, „kak o 
naj ne bi bile prve misli v jutru posvečene Njemu , 
ki nam vsak dan daje življenje, ki nas dan za 
dnevom nasičuje in napaja in obdaruje z vsem 
dobrim? Menim, da so tudi angelji ginjeni, če 
vidijo očeta in mater sredi svojih otrok klečat i 
pred Bogom, in ko vsi, tudi najmanjši, povzdigujejo svoje roke k Bogu, da ga prosijo in zahvaljujejo. Nebeški Oče pogleda na nje, in se li 
more zdržati, da ne bi jih, blagoslovil? ” 

Ravno tako pobožno in spoštljivo molil j e 
gozdar z družino pred jedjo in po jedi . Necega 
dne je prišel z lova ž njim tudi pl . gospod Trst. 
Iker je gospodinja ravnokar prinesla juho na 
mizo, ga gozdar vljudno povabi, naj prisede in 
ž njimi kosi . 


23


Gospodič sede za mizo, ne da bi molil. Toda 
gozdar, ki ni bil strahopeten mož, marveč vsakem u 
povedal resnico, naj mu je bila ljuba ali ne, reč e 
resno : „Ne tako, gospod! Divjačina v gozdu del a 
tako : pase se, a ne pogleda ni ne vé, odkod d a 
ima hrana.” Gost ugovarja in meni, da molitev 
pred jedjo ni tako važna stvar . Gospodar pa g a 
zavrne s krepko besedo : „Vse, kar nas more sto 
riti boljše ljudi, vse je važno . Bogoljubnost povso d 
in vsekdar koristi, nisem pa še videl dobrih sadov 
brezbožnosti, veliko pač slabih. Molite z nami, 
kakor se spodobi kristjanu in pametnemu človeku ; 
ako ne, sva danes bila zadnjič skupaj na lovu . 
S poganom ne maram imeti opravka, tudi jest i 
nočem ž njim!” Gozdar se je bil zares razgrel , 
a sedaj pristavi nekoliko bolj mirno : „Seveda Vi 

o tem nikdar niste razmišljali. Videli ste kake 
imenitne mlade gospode, ki so kar začeli jesti 
brez molitve, in posnemali ste jih dejal bi nehot e 
in nevede ; zdelo se Vam je, da boste tudi Vi n a 
tak način postali bolj imenitni . Pa, dragi moj 
gospod, če prav je Vaše ime Trst, vendar ne smet e 
biti trstu enaki, ki je votel in brez mozga, te r 
ga vsaka sapica premakne.” Gospodič vstane in 
moli, pa videlo se mu je, da ni molil iz pobožnosti 
prepričanja, ampak le iz strahu, da bi ga sicer 
gozdar več ne vzel seboj na lov, a na lov je hodil 
tako silno rad. 
Nikdar in nikjer pa ni bil gozdar tako zel o 
vesel, kakor doma n.lecl svojimi. „Cenlu naj si 

veselja iščem zunaj, ” tako je navadno rekel, „ko g a 
imam doma več in ceneje .” Ko je dokončal svoje 


24


delo, privoščil si je doma mero piva, a ob nedeljah 
in praznikih kupico vina, se zaupno ražgovarjal 
s svojo ženo, ali pa otrokom pripovedoval mične , 
podučne, zabavne povesti . Ce je bil posebno dobre 
volje, segel je po svoji harpi . „To je naš koncer t 
in naša opera v dolgih zimskih večerih,” je deja l 
včasih. Silno je ljubil godbo. V mladih letih 
trobil je na rog, a ker mu je zdravnik to prepovedal, začel se je pečati s harpo. Zena njegov a 
znala je precej lepih pesmi] in rad jo je gozdar 
spremljal na harpi. Tudi otroci so se kmalu naučili svoji starosti primernih pesmic, katere s o 
kaj radi prepevali. Tako je bilo včasih v gozdarjevi hiši dosti petja veselih ljudij, kakor je ta m 
v gozdu krog hiše obilo petja drobnih ptic. 

Gozdarjevi otroci hodili so v šolo v Jesenov 
dol, koder je bila tudi župna cerkev. Kakor hitro 

so minuli prijetni božični prazniki, in so bila zasnežena pota le količkaj izhojena in dobra, moral a 
sta Kristjan in Katarina spet v šolo dan na dan . 
Z veliko radostjo je pohajal v šolo naš Anton . Kmalu 
je prekosil vse svoje součence, ker je bil izvanredn o 
priden, a mu je Bog tudi dal obilih in lepih darov . 
Ko se je gozdar proti večeru vrnil iz gozda te r 
utrujen sedel v svoj naslonjač poleg tople peči , 
morali so mu otroci povedati, česa da so se t a 
dan naučili v šoli ter mu pokazati svoje zvezke . 
In kaj menite, kdo je vedel največ povedati ? 
Anton. In čigavi zvezki so bili najbolj napolnjen i 
z dobrimi redi? Antonovi. V par tednih nauči l 
se je gladko brati. Kadar je Anton bral po večerji 
iz kake knjige, so bili vsi najbolj zadovoljni . ,,Tako 


--- 25


neprisiljeno in gladko bere," dejala je gozdarjeva 
žena. „Ko bi ne videla, da ima knjigo pred seboj , 

mislila bi, da ne bere, marveč da nam na pame t 
pripoveduje ono zgodbo. ” 

Veselja poln dan za otroke je bila vedno nedelja. Ta dan gozdar ni hodil na lov. Zato so 
bili otroci cel dan krog njega . Kakor o vsem 
drugem tako je imel gozdar tudi o nedeljskem po

čitku prave krščanske nazore, katere je izraža l 
tako le nekako : „Sest dni služim z veseljem in 
neumorno svojega gospoda kneza ; a sedmi dan, 
nedelja, je odmenjen najvišjemu Gospodu. Tudi 
ni preveč zahtevano, marveč prav naravno, da 
moji drvarji in logarji in lovci in jaz počivam o 
en dan, ko smo šest dni trdo delali.” Gozdar 
in žena ter otroci šli so vsako nedeljo v jutro k božji 
službi v Jesenov dol. Tega pota so se otroci 
veselili že cel teden naprej. Pa je bila ta pot 
tudi res lepa. Sedaj se je vspenjala preko vrhov , 
gosto zaraščenih z visokim drevjem in gostim 
grmovjem, sedaj se je zopet vila po zelenih lokah , 
katere so obdajale z gostim mahom poraščene skale 
ter jih obkrožavali žuboreči srebrnopenasti potočki . 
V svitu jutranjega solnca zeleneli so ti gozdi in 
te livade še posebno lepo, dejal bi prikupljivo so 
zeleneli, tako, da se je otrokom zdel gozd ob nedeljah lepši ko drugikrat . Ob delavnikih pela je 
tu neusmiljena sekira, škripala so nenamazana ko 
lesa pohabljenih voz po razdrtem kolovozu, čut s i 
tu ali tam pok puške in vik smrtno-zadete živali, a ob nedeljah so le drobne ptičice neprestano žvrgolele svoje pesmi, katere je sedaj pa 


26


sedaj, kakor je ravno zavel veter, nadvladal gla s 

zvonov župne cerkve, ki so mirno, veličastno vabili k službi božji. „Vse je tako mirno in tih o 
kakor v cerkvi,” dejali so otroci . 

„Da, slovesno in veličastno je kakor v kake m 
templju,” nadaljeval je zgovorni gozdar. „Saj j e 
pa gozd res tempelj Gospodov. Vsemogočni razpostavil je ta drevesa kakor stebre naokrog, njih 
vejevje pa je spletel v lepo zelen obok . Tla tega 
templja je pregrnil z mehko preprogo, v kater o 
je vtkal in všil neštete, raznobojne cvetice. Bog 
je vsemogočen in neskončno dobrotljiv ; tako nam 
tu oznanuje in kliče vse : oni mogočni stoletni , 
v sivkast mah odeti hrast, kakor ta nežna lep o 
izrezljana šmarnica. Koderkoli se širi nad zemlj o 
sinje nebo, vsepovsodi smo v templju Njegoveg a 
božjega Veličanstva . V tem templju narave, polne m 
nedosežne krasote, razodeva nam svoje neizmern e 
popolnosti, a v cerkvah, v templjih, ki so jih po 
zidale človeške roke, nam natanko naznanja svoj o 
voljo in svoje zapovedi . V stotisoč cerkvah s e 
danes oznanuje nauk včlovečenega Sina Božjega 
in milijoni poslušajo Kristusa, ki nam govori po 
svojih poslancih. Zato pa, otroci, prav pazno poslušajte v cerkvi na vsako besedo pridigarjevo in 
jo hranite v srcu.” Taki in podobni pogovori so 
otroke pripravljali na pobožno, zbrano molite v 
v cerkvi. Nazaj grede pa so mu otroci pripovedovali pridigo, kosali se med seboj, kdo si je ve č 
zapomnil, ter jo drug drugemu izpopolnjevali . . 

Zidane volje je bil gozdar v nedeljo pri obedu. 

Med tednom je često povžil svoje kosilo kar tam 


~.-- 2 

7 v gozdu sedeč na kakem porobku ali zleknje n 

3 mehkem mahu. In dišalo mu je, ker je ime l 
dobrega strežaja in izvrstno kuharico : delo in lakoto. A ob nedeljah mu je šlo posebno v slast, 
ne ker je gospodinja kaj boljšega skuhala, marve č 
ker je užival božje Bari v sredi dragih mu oseb. 
Sam je delil jedi otrokom z veliko dobrohotnostj o 
in potrpežljivostjo. „Le jejte otroci, le jejte, da 
se krepite in očvrstite, a Boga ne pozabite, ki 
nam pogrinja mizo.” Po kosilu vodil je otroke 
3 gozd, jim razkazoval drevesa, učil jih poznati 
razna zelišča ter kazal vsakovrstne rastline, koristne in škodljive. Vmes pa ni tpozabil otro k 
opomniti na to, kako je Bog tudi v najmanjših 
stvareh poskrbel za našo korist a tudi za naše 
veselje, ko je vse ustvaril tako lepo . Učil je deco 
brati iz velike knjige narave, v kateri je vsa k 
list poln hvale in pričevanja o božji modrosti in 
dobroti . 

Kadar so prišli lepi pomladni in poletni ve 

čeri, pogrnila je gospodinja mizo pod košato lip o 
blizu hiše. In po večerji razlegalo se je v tih o 
mirno noč veselo petje gozdarjeve družine, tako , 
da so se tudi ptiči po vejah prebudili in po 
svoje pomagali tem dobrim, srečnim ljudem . Bilo 
je zares lepo to preprosto neprisiljeno življenje 

3 gozdu. 
Da je bil Anton pri teh plemenitih in dobrih 

ljudeh res srečen in zadovoljen, pač . ni treba povdarjati ; saj so pod streho gozdarjeve hi,"e bivale 
najlepše čednosti : prava pobožnost in pridna delavnost, mir in sloga, ljubezen in zaupanje, red in 


2 8 --

zadovoljnost . V taki hiši bivati pač osreči človeka . 
„Kako dober mi je Bog,” je dejal včasih, „sa j 
me ni mogel poslati k boljšim ljudem kakor so t i 
gozdarjevi.” Dobrega dečka pa je bila sama hvaležnost in postrežljivost do svojih rednikov. Ko 
se je gozdar zvečer vračal od svojih službenih 
opravkov, je že čakal Anton, da mu obleče sivo 
domačo suknjo z zelenimi našivi ter mu natakn e 
lahke domače čevlje mesto težkih škornjev . Gospodinji pa je prav pridno pomagal v kuhinji, 
prinašal ji je drv ali vode, šel iskat v vrtiček z a 
kuho potrebne zelenjadi ali sočivja, kar je že ravno 
bilo potrebno. In nikdar ga k temu ni silila, da, 
niti dosti ukazovati ni bilo treba, pridni deček ji 
je želje kar bral na ustnih in očeh . 

Zlasti pa je bil v krepko podporo gozdarju . 
Le-ta je moral izgotavljati narise vseh gozdnih 
delov, ki jih je imel v oskrbi. Da so imeli ti 

narisi bolj čedno lice, izdeloval jih je z raznimi barvami in mnogoterimi okraski. V kot narisa je 
napisal ime gozda, ter potem naris obdal z vencem 
iz smrečjih ali bukovih ali hrastovih vejic, kakršen 
je bil tisti gozdni del. Kmalu je znal Anton tak e 
narise prerisavati prav lično in natančno . Okraske 
pa si je sam izmišljeval in bili so tako lepo narejeni, da se je gozdar kar čudil. Narisal je 

n. p. hrast, nanj prislonil desko z imenom dotičnega gozda, spodaj pa mrjasec išče želodov . Ali 
pa je ime zarisal v kako skalo, na kateri rastejo 
lepe jelke, poleg pa počiva lep jelen . Kar je le 
imel Anton prostega časa, vedno je risal in slikal , 
sedaj živali, sedaj rastline, sedaj potoke in z mahom 

29


obraščene skale. Vsak prazen košček papirja mu 
je bil prav : ovitek kacega pisma ali odrezek papirja, brž je narisal ptiča, cvetico ali kako vejico. 
Lenobe ni poznal Anton in je ni pasel nikdar . 
Kakor da je njiju lasten otrok, tako sta ga ljubila 
gozdar in njegova žena. In otroci, ko so videli 
lep zgled Antonov, so bili veliko bolj poslušni, 
postrežljivi in delavni kot dosedaj . 

Četrto poglavje. 

Kako se je Antonu odslej godilo. 

Gozdar je bil na lovu ustrelil dva kljunača . 
Anton ju je moral nesti v bližnji knezov gra d 
Skalnik. Oskrbnik tega gradu je imel nekega 
gosta, zato mu je gozdar poslal ustreljeni ptici . 
Spotoma je prišel Anton do necega vodopada . Kakor 
plaz snega valil se je razpenjeni potok preko visoke pečine, ob kateri so tu in tam stale visoke, 
temnozelene jelke. Nedaleč odtod sedel je ' na porobku tuj gospod v temnovišnjevi obleki in risal 
vodopad. Anton gre tja, pogleda tujcu čez ramo 
in na glas vsklikne : „Oj kako lepo! Da, to se 
pravi slikati!” Potem prosi tujega gospoda, d a 
bi smel sliko pogledati bolj natanko . In tujec 
mu prijazno dovoli. „Zdi se mi,” tako je govoril, 
,,zdi se mi, da je ta kos papirja kos ogledala, 
v katerem se vodopad s skalami in drevesi v male m 
zrcali. Kakor srebro bistra in blesteča je voda, 
ki šine iz skalne razpoke in se potem tako lepo 


razbije na tisoč kapljic in pen ob mahovitem skalovju. Pa kako lepo sveže zelen je ta mah p o 
kamnih ! Skoraj bi človek menil, da ga je mogoč e 
utrgati ! Ah, kako krasna je ta vitka jelka, kako 
skrbno napravljena tudi druga drevesa na okrog ! 
Pa še jelena ste naslikali ; iz potoka pije in kar 
vidi se mu, kako je skočen in brzonog. Jeleni , 
ki jih jaz slikam, so pa tako neokretni in trdi , 
kakor bi sedaj sedaj morali pasti po tleh . Kar ne 
morem jih narediti tako žive in čile ." 

Silno je bila všeč slikarju odkritosrčna po 
hvala Antonova, nič manj pa mu ni ugajala njegov a 
razumnost za umetnost. Smehljaje ga vpraša : 
„Torej si tudi ti majhen slikar, kakor se mi zdi? ” 
„posedaj sem mislil, da sem velik slikar, a vidim , 
da niti majhen slikar nisem,” odgovori Anton prosto 
dušno. Nato tuji slikar : „Pa bi vendar rad videl 
tvoje slikarije. Le čakaj, skoro te obiščem in 
potem mi jih pokažeš, kaj ne? Kdo pa so tvoj i 
stariši in kje si doma ?” „Jaz sem sirota,” odgovori 
Anton. „Gospod gozdar Zelenko pa me je vzel 
za svojega.” „Si mu pač v sorodu? Nemara ti 
je stric?” poizveduje slikar. „Ne,” pravi deček, 
„ne prav čisto nič mi ni v sorodu ; popolnoma tu j 
in nepoznan sem prišel v ta kraj . Pa on in njegova žena sta me takoj vzela pod streho in imata 
me kakor svoje lastne otroke.” „To je zares veliko!” reče slikar. „Pa povej mi vendar, kak o 
se je to zgodilo?” In Anton je povedal svoj o 
zgodbo, ki je nam že znana. Prav pazno ga 
je poslušal tuji slikar, nazadnje pa rekel : ,,Gozdarjevi so vsekako jako dobri ljudje . Pozdravi 


jih v mojem imenu in reci jim, da jih pride m 
jutri obiskat. " 

Slikar, ki se je pisal Ridinger, prišel je pre d 

par dnevi v knezov grad, da popravi in očisti 
nekaj zastarelih podob. V prostem času pa je 
iskal v gozdu lepih krajev, katere je potém risal 
in slikal. Na večer druzega dne obiskal je slikar 
gozdarja. Oba sta bila vrla moža, ki sta se prav 
dobro umela in kmalu sta postala prijatelja. Slikar 
je hotel tudi videti Antonove risarije . Gozdarjeva 
žena jih je hvalila na vso moč. „Verjemite mi , 
to je nekaj izvanrednega,” pripovedovala je slikarju. Anton pa je ves rudeč stal pri vratih in 
dejal : „Boste videli, gospod Ridinger, vse vku p 
niso nič prida.” Ker je pa slikar le silil in 
silil, slednjič prinese Anton svoje izdelke . Prijazni 
gospod jih je pregledoval po vrsti prav pazljivo, l e 
včasih je Anton opazil na njegovih ustnih lahe k 
nasmehljaj. Marsikaj mu ni bilo prav, a splošn o 
je bil vendarle zadovoljen. Ko odloži zadnji list , 
obrne se, k gozdarju rekoč : „Zares, v tem dečk u 
tiči slikar. Gospod Zelenko, prepustite mi dečka . 
Imeli boste ž njim kedaj veliko veselja.” „Velja!” 
vsklikne gozdar in moža si podasta desnici . ,,Saj 
sem itak že dolgo prevdarjal, kaj da bo iz dečka . 
Kmalu bo 14 let star in v šoli v Jesenovom dol u 
se ne bo naučil nič novega več . Da bi postal 
lovec, je prešibek in premehkega srca. Podedoval 
je več od svoje krotke, mirne matere .ko pa 
od svojega hrabrega očeta, to se vidi čedalj e 
bolj jasno. Ako menite, da bo postal dober slikar, 
ga Vam rad izročim v nauk in oskrb . Koliko 


Vam bom plačeval zanj?" „Kaj govorite vendar 

o plačilu!” brani se slikar. „Vi ste mi dali 
prelep zgled, kako naj se zavzamem za sirotneg a 
dečka. Plemenito delo vzbuja še druga dobra in' 
plemenita dela, kakor se pri sveči sveča prižge . 
Zato ne govoriva o tem, to vse bo moja skrb. 
Kakor hitro dokončam delo v gradu, popelje s e 
Anton z menoj v mesto, seveda če ga veseli, 
in vse si bom prizadejal, da iz njega napravi m 
umetnika . ” 
Anton je veselja kar skakal. Toda ko se je 

čez par dnij ustavil voz pred hišo ter je prišel 
slikar ponj, se je dobri deček silno jokal in s e 
kar ni dal utolažiti. Se le beseda gozdarjeva je 
ustavila tok solza, ko je dejal : „Anton, ne jokaj . 
Saj mesto ni tako daleč . Večkrat te bomo obiskali, in tudi ti lahko prideš kako nedeljo ali ka k 
praznik k nam. Saj res, skoro bi bil pozabil,” 
obrne se k gospodu Ridingerju, „to si pač izgovorim, da nas sme Anton večkrat obiskati, zlasti 
pa, da sme vsako leto cele božične praznike ostati 
pri nas. To, upam, mu boste radi dovolili.” „Iz srca 
rad,” hiti slikar, „iz srca rad, in če dovolite Vi 
in Vaša žena, bom tudi jaz vsakokrat prišel ž njim . ” 
Nato so si podali roke, in Anton se je: svojim 
rediteljem prav prisrčno zahvalil za brezšteviln e 
dobrote, ki jih je tu vžival v obilni meri . Kar mi 
mogel najti besedij, da bi se dosti zahvalil . Gozdar 
pa ga je še opomnil, naj bo svojemu novemu učitelju, ki mu hoče izkazati toliko dobroto, vedno 
poslušen in časti naj ga ter spoštuje kakor oceta . 
Se so mu voščili srečno pot otroci stoječ na pragu, 


33


pa je že udaril voznik po konjih in odpeljala sta se , 

gospod slikar in njegov novi učenec Anton . 

Vrli slikar je bil vseskozi mož beseda . Imel 
je izredno veselje nad darovitim, ukaželjnim in 

pridnim dečkom. Prav pogosto sta prihajala k gozdarjevim, da, po cele dneve sta ostajala tam in 
risala lepe kraje v gozdu . Slikar svojega učenca 
ni mogel dosti prehvaliti. „Da Vam rečem, gospod 
gozdar,” je dejal kadar sta bila sama, „to Vam 
bo umetnik, kateremu jaz niti od daleč ne bom 
podoben .” 

Preteklo je tako par let . Anton je vscvetel 
kakor vrtnica v gredici : krasen mladenič je bil. 
In spet je bil božič pred durmi, in spet sta prišla 
pod gostoljubno gozdarjevo streho gospod Ridinger 
in Anton. Enkrat po večerji je bilo, ko se pa 
slikarju ni kar nič mudilo k počitku, dasi so bil i 
gozdarjevi otroci in Anton že zdavnaj v sladkem 
spanju. Gozdar je sprevidel, da ima slikar neka j 
na srcu, kar bi jima rad povedal. Pa kar ni 
mogel začeti. Slednjič se vendar ojunači in začne : 
,,Kar se je Anton mogel pri meni naučiti, se je 
naučil. Jaz mu ne morem več pokazati, česar b i 
ne znal. Treba, da gre po svetu, potovati mora, Italijo mora videti . Gotovo to ne bo malo stalo, a splač a 
se. Ne bi mogli denarja naložiti na boljše obresti . 
In jaz stavim ne vem kaj, da bi tak denar nesel 
bogatih obrestij. Kar taka pot stane, tega pa č 
en sam človek navadno ne zmore. Zato sem si 
mislil tako-le: Popolnoma na tuje stroške Anton 
ne bo potoval, si mora tudi sam nekaj prislužiti . 
Vendar pa potrebuje še vedno znatne podpore, 

Krištof Šmid, XIII . 3 


34


kajti imeti mora tudi zase prostega časa, da se 
izpopolni v umetnosti. Kar se mene tiče, bom 
mu pomagal kolikor le morem izdatno . Vaš zgled, 
gospod gozdar, mi je izbudil trden sklep, da na 
pravim iz Antona umetnika, in veljaj kar hoče. 
Dela, katera je dosedaj izvršil, so mi ljudje plačali prav dobro. Ta denar sem nosil v hranilnico 
in dam ga mu, kadar gre na pot. Pa manjka še 
velika vsota. Ali bi morebiti hoteli tudi Vi kaj 
doložiti? Ne bo malo, a mislim, da treba začeto` 
dobro delo tudi dovršiti." Ponudil je gozdarju 
desnico in čakal, da udari. Lepo vedenje in očividen napredek v umetnosti, to niu je nad Antonom 
jako dopadlo. Tudi precejšnje premoženje je imel . 
Po strani pogleda svojo ženo, češ, kaj poreče ta. 
A ona mu prikima . Zato udari v desnico slikarjev o 
in pravi : „Bodi, če ona vsota ni večja ko moj e 
premoženje, dam jo” . Potem so tako počez izračunali, koliko bi stalo to potovanje in sklenili so , 
da se Anton poda na pot prihodnjo pomlad . 

Drugo jutro odpeljal se je Anton s slikarje m 
nazaj v mesto. Pri gozdarjevih pa se je seda j 

pričelo nemirno, delavno življenje, pripravljali s o 
vse potrebno za pot, katero je po njih sklepu imel 
Anton pomladi nastopiti. Gozdar kupil je raznega 
sukna in blaga, da bi svojemu rejencu preskrbe l 
zadosti dostojne obleke. Pod streho je poiskal 
med staro šaro svoj potni kovčeg in ga dal n a 
novo prevleči. Gozdarjeva žena in otroci pa so 
prav pridno šivali in pletli, kajti perila in nogovic 
se največ potrebuje in porabi, rekla je gozdarjeva 
žena. Začetkom pomladi prebil je Anton še par 


35


dni pod gozdarjevo streho . Gozdar mu je dajal veliko lepih nasvetov in modrih pravil za življenje , 

katerih ga je naučila dolgoletna izkušnja. Ravnal 
je ž njim jako ljubeznjivo, da, prav očetovsko, i n 
sam mu je nabasal kovčeg. Kadar mu je žena podala kak nov kos obleke, da ga spravi v kovček , 
bil je Anton vedno zopet ginjen. „Oj koliko, kolik o 
dobrot mi delite!” je rekel. „Moji lastni stariši, ko 
bi še živeli, ne mogli bi toliko storiti za me .” Kovčeg 
poslali so naprej na nekega znamenitega slikarja, 
kateremu je bil gospod Ridinger Antona priporočil . 
Le ta je namreč hotel celo pot peš prehoditi . Kristijan, 
Antonov najboljši prijatelj, pa mu je še preskrbe l 
malo potno torbico, v katero naj bi spravil najpotrebnejše stvari. 

In tako je prišel dan odhoda ter ura ločitve . 
Po kosilu hotel je Anton odriniti in najprej iti 
v mesto k gospodu Ridingerju, odtod pa dalj e 
v širni svet. Gozdarjeva žena je napravila dobr o 
kosilo in še enkrat so vsi vkup obedovali ; kdo 
ve, kdaj bodo spet? Bil je ta dan za gozdarjevo 
družino kakor mal praznik. Vse je bilo tako 
slovesno, a tudi ginjeno . 

In gozdar je pogledal krog sebe, bilo je tako 

čudno tiho pri mizi. „Nikar ne žalujte, otroc i 
moji,” spregovori, ,,in tudi, ti dobra žena, obriš i 
si solze. Pač mora tako biti. Sinovi, ko so odrasli, morajo ven med svet ; isto tako boste ve 
hčerke kmalu toliko stare, da boste zapustile očet a 
dom prej ali slej. Pa če prav nas ločijo hribi in 
doline, v duhu ostanemo vedno združeni in zjedi 
njeni. Gotovo je vsako slovo žalostno, a tem bolj 

3* 


36


veselo je svidenje, naj bo že tu ali tam ." S takimi 
in drugimi besedami je vrli mož kmalu pregnal 
žalost od mize. Velel je prinesti steklenico naj

boljšega vina, kakoršnega si je sicer privoščil samo 

o velikih praznikih . Branili so se, ko jim je natakal 
dobre kapljice, a morali so piti . „Zalostnim daj 
vina,” rekel je smeje se. Ko je bilo kosilo končano , 
poprime gozdar kozarec in pravi : „Anton, trčiv a 
na srečen pot in veselo svidenje!” „Dal Bog! ” 
pristavi žena gozdarjeva in tudi trči z Antono m 
in za njo drugi po vrsti . Vsem so igrale solze 
v očeh, najbolj ginjen pa je bil Anton sam. Kar 
nič več ni mogel zadržavati solz in rekel je : „O predobri stariši moji, kolike hvale sem Vam dolžan ! 
Kaj bi bil brez Vas ! Nikdar, nikdar Vam ne bo m 
mogel povrniti, kar ste mi storili dobrega. Bog 
sam naj Vam bo plačnik. On naj mi pomaga, da 
Vam in svojim sestram in bratu pokažem svojo 
hvaležnost v dejanju! ” 
„Prav govoriš, Anton,” povzame gozdar, „prav 
govoriš. Kar nič ti ne bom prikrival, veliko storimo za te, da, če pogledam svoje lastne otroke , 
dejal bi kmalu, skoro preveč.” 

„Moja ljuba žena in jaz pač veliko ne bov a 
več potrebovala zase . Precej sva že osivela, a d o 
smrti nama kruha gotovo ne zmanjka. Toda če 
bode moje otroke kedaj pomanjkanje zadelo, tedaj , 
ljubi Anton, nikar ne pozabi, kako sva midva teb e 
pogube otela in tedaj jim moraš ti prvi pomagati . 
Daj mi roko, da hočeš res skrbeti zanje, ako b i 
bili v bedi in pomanjkanju!” Rade volje poda 
Anton desnico vrlemu možu in pravi : ,,Ljubi oče! 


37


Kako grozno nehvaležen človek bi pač bil, ko bi 
kedaj pozabil, Vaših dobrot. Gotovo ne želim, da 
bi Vaši otroci kedaj trpeli pomanjkanje. A če bi 
se zgodilo, bo mi največja 'sreča in zadoščenje , 
pomagati jim in jih podpirati ." 

„Prepričan sem, da bi to storil,” reče gozdar. 
„Toda ura ločitve je prišla.” To rekši vstane in 
pravi ves ginjen : „Poklekni, ljubi sin, da ti da m 
še očetovski blagoslov.” Anton poklekne. Gozdar 
upre oči kvišku, in bilo je v tem trenutku nekaj častitljivega in slovesnega v njegovem obličju na njegovi 
postavi. Blagoslovil je mladeniča in rekel : „Spremljaj te Bog na vseh tvojih potih, obvaruj te greha 
in stori, da prideš zdrav in nepokvarjen nazaj 
pod našo streho.” Mati in otroci, ki so stali poleg, 
roke držeč sklenjene k molitvi in oči polne solz , 
reko : „Amen.” Gozdar potegne Antona kvišku, 
ga prisrčno objame in pravi : „Pojdi torej in Bog 
naj je s teboj. Imej ga vedno pred očmi in ne 
pozabi, da te povsod vidi njegovo oko . Pomni : 
predober si, da bi delal slabo . Slasti in užitki 
sveta pa niso vredni, da bi radi njih imeli težk o 
vest. Ne pozabi, da nismo ustvarjeni za to ped 
časa na zemlji, marveč za večnost. Ogibaj se ne 
samo greha, ampak tudi prilike v greh . Zlasti pa 
ne imej opraviti z ljudmi, ki smešijo sv. vero naših 
pradedov in pošteno življenje. Se enkrat: Bog 
bodi s teboj! ” 

Sedaj se obrne k njemu tudi gozdarjeva žena 
vsa solzna .. „Anton ! Glej moje joka rudeče oči, 
moja solz mokra lica. Radi teh solz ostani Bogu 
zvest, dober in pošten . Teh solz se spomni, če 


38


pride skušnjava nad te. Dosedaj si nam delal sam o 
veselje, ne žali nas nikdar! Jokam sicer danes , 
a vendar mi je srce polno tolažbe . Ko bi pa kaj 

napačnega slišala o tebi, bile bi moje solze, solz e 
grenke žalosti! Ne pozabi najinih prisrčnih opominov in besed svoje rajne matere in hodi z Bogom! " 

Cela družina je spremila žalostnega mladeniča 
precejšen kos pota skoraj do konca gozda. Se enkrat 
so se poslovili in se razšli. Anton je korakal dalj e 
in se često oziral ter mahal s klobukom v pozdra v 
gozdarjevi družini, ki je stala na istem mestu 
dolgo še potem, ko je bil Anton izginil za mali m 
gričem. 

Peto poglavje. 

Božično darilc.). 

V tretjič se je povrnil sveti večer odkar j e 
bil Anton z doma. Gozdar in Kristijan sta se 
vrnila nekoliko bolj zgodaj iz gozda kakor sicer . 
Bilo je jako hudo mraz . Skozi zamrzla okna prelivala se je večerna zarja v gozdarjevo hišo v 
vsej krasoti, in ledene cvetice so se svetile kako r 
biseri in dragi kameni. Zadovoljno je sedel gozdar v svoj naslonjač poleg peči ter pridno nalagal drva na ogenj. Vratic pa ni maral zapreti , 
ker dopadlo mu je, kako se je odsvit ognja širil 
po sobi, kmalu je premagal zadnji svit zarje i n 
obseval do vrha zamrznjena okna in njih bajno 
blesteče cvetje do znotraj . 


39


Kmalu vstopi gozdarjeva žena. „Ali je prišlo 
kako pismo od Antona?” vpraša gozdar. „Ne,” 
odgovori z žalostnim glasom . „To je pa res čudno,” 
mrmra gozdar. „Za vsak sveti večer nam je gotovo pisal. In njegova dolga pisma so mi bil a 
največje praznično veselje. Zakaj neki letos ni 
nič pisal?” 

Gozdar ni bil še izgovoril, kar vstopi poštn i 
sel. V roki je imel pismo, a na hrbtu je držal no v 
zaboj iz jelkinega lesa. Zaboj je bil jako širok in 
tako visok, da se je moral mož skloniti med vrati . 

„Tu notri je pač kako veliko ogledalo”, rekla j e 
Katarina. Sel poda gozdarju pismo in prisloni zaboj 
na steno. „Pismo je pisal gospod slikar Ridinger , 
poznam njegovo pisavo”, pravi gozdar . „Kaj je neki 
to? Pa se vendar našemu Antonu ni kaj hudega 
primerilo.” Ni mogel strpeti, da bi počasi prerezal 
ovitek, ampak kar hitro ga raztrga in hlastno prebere pismo ob svitu ognja v peči, „Gujte”, zaklič e 
gozdar ves vesel, „Anton pošilja nam iz Rima po 
dobo za božično darilo. Zvito podobo je posla l 
gospodu Ridingerju ter ga prosil, naj jo da napet i 
v lep pozlačen okvir in jo nam pošlje ravno z a 
sv. večer. Gospod Ridinger piše, da je podoba zare s 
izvrstno delo. Anton je pač vrl mladenič, kar obje l 
bi ga, ko bi bil tukaj. ” 

„Katarina”, zakliče sedaj. „Prinesi vendar selu 
kozarec vina, da ložje počaka večerje. Mislim, 
da se Vam bo prav dobro prileglo pri tem silnem 
mrazu”, reče selu, ki se je grel pri peči. Sel je 
vino hvaležno sprejel, a vljudno je odklonil večerjo. 
,,V Jesenovem dolu imam sorodnike, in pri njih bi 


40


rad preživel sveti večer in božične praznike", odgovori sel. „Kakor Vam drago”, pravi gozdar. Ko 
je sel popil in prejel precejšnje plačilo, se je poslovil in odkorakal v noč. 

„Sedaj pa le sem, ljudje božji”, veli gozdar , 

zadovoljno se smehljajoč. Pismu gosp. Ridingerja j e 
priloženo tudi pismo našega Antona . To Vam hoče m 
sedaj prebrati." „Le malo počakajte, dragi oče, 
hočem prinesti svečo”, veli Lizika in odhiti . „Imaš 
prav, bom vsaj ložje bral”, reče gozdar. Skoro se 
vrne Lizika s svečnikom v roki in ga postavi na 
mizo. Vsi sedejo krog očeta in željno pričakujejo , 
kaj jim je Anton pisal. Gozdar začne brati : 

,,Ljubi, dobri stariši! Pošiljam Vam božičn o 
darilo : sliko, katero sem prav pridno slikal . Predočuje novorojenega Zveličarja v jaslicah. Mnogo 
umetnikov mi je zatrjevalo, da je slika prav dobra. 
Zelim, da bi Vas vse ta slika vsaj pol toliko razveselila, kakor sem se jaz razveselil jaslic, ko sem 
prvikrat stopil v Vašo hišo . Gotovo bi bilo Vaš e 
veselje precej veliko . 

,,O, ko bi mogel s to sliko tudi sam potovati 

k Vam in Vam jo osebno izročiti! Sicer je ta de 
žela zares krasna i Sedaj v novembru, ko to pišem, 
imate pri Vas že zdavnaj zimo, in Vaša streha i n 
hrasti in jelke, vem, da kar ječé pod težo snega . 
Tukaj pa še razveseljujejo moje oči drevesa, polna 
snežnobelega oranžnega in citroninega cvetja ter 
zlatorumenih sadežev . Vendar pa si želim nazaj 
pod Vašo tako gostoljubno streho k prostorni, gork i 
peči, koder sem, uživajoč Vaše dobrote, prežive l 
najlepše ure svojega življenja . 


41


„Tej Vaši dobrotljivosti se tudi moram zahvaliti, da bivam pod milim laškim nebom, da sem, 

če se smem tako imenovati umetnik. One Vaše 
jaslice, seveda kaj malo popolne in umetniške, iz 
budile so naj prvo mojo nadarjenost za slikarstvo . 
Se sedaj jih vidim, to veselje otroških src, in četud i 
skoraj dan za dnevom gledam neprimerno lepše in 
veličastnejše podobe Jezusovega rojstva, me vendar 
nobena tako ne prevzame in navduši, kakor tedaj 
priproste jaslice . Ni jih pač lepših let, ko so blažena leta otroške mladosti. Vse stvari krog na s 
kažejo nam v nedosežni, zlati lepoti žar mladeg a 
jutranjega solnca. Skoda le, da so ta leta minul a 
tako hitro ! 

„Pri Vas sem v duhu sedaj, ko berete to moj e 
pismo in zrete mojo slikarijo. Ginjenega srca se 
spominjam, kako sem prišel na pol zmrzel v Vaš o 

hišo, kako me je dobra mati okrepčala z gorkimi 
jedili, kako ste me usmiljeno sprejeli za svojega 
otroka, in kako so Vaši dobri otroci z menoj delil i 
svoja božična darila . Vsega tega spominjam se še 
prav dobro! In zato poljubljam Vam in Vaši ženi , 
moji drugi materi, dobrotljive roke. 

Objamem tudi brata in sestrici . Že sedaj se 

naprej veselim, kako Vam bom mogel čez par le t 
ne iz daljave samo v duhu, ampak iz obličja v 
obličje povedati, kako sem iz vsega srca Vaš 
hvaležni , Vas prisrčno ljubeči Anton. Rim, 

15 . novembra 17 6 5 .” 
„To je pismo!” vsklikne gozdar in si obriš e 

solzne oči. ,,Karkoli sva dečku dobrega storila , 
je bilo še vse premalo . Upal sem od njega vedno 


42


kaj več, a toliko nisem pričakoval. Ne bil bi verjel , 
da mi bo napravil tako veselje. Pa, večerja nas 
čaka," reče smeje, „po večerji pa bomo pogledali 
podobo .” 

„Ne, ne,” zakličejo vsi ob enem, „sedaj precej! 
To nam je ljubši ;ko jed.” Lizika pa pravi: „Bom 
brž še eno svečo prinesla, da bodemo podobo bolj e 
videli.” Kristjan je prinesel potrebno orodje in 
kmalu odprl zaboj . Nestrpno so čakali, da bi uzrl i 
podobo. In ko so jo zagledali, niso se mogli do 
volj načuditi. „0 kako lepa je ta podoba! Kako 
krasne barve, kaki nebeški obrazi! ” 

Sesto poglavje. 

Lepa podoba Jezuščka v jaslicah. 

Gozdar je postavil podobo na mizico ob steni , 

poleg pa dve goreči sveči. Vseh! 'Oči so bile uprt e 
v lepo sliko. Gozdarjeva žena je pobožno sklenil a 
roki in dejala : ,,Zares, kaj lepšega pač ni mogoče ! 
Zdi se mi, kakor da sem zares pri Jezusovih 
jaslicah. Kako ljubeznjivo, kako milostno nas pogleduje Božje Dete, kakor da bi nas vse hotelo 
blagosloviti in prisrčno pozdraviti. In Marija, glejte, 
kleči pri jaslicah ter gleda na Dete z neizrečenim veseljem ; z eno roko objema Dete, drugo pa pritiska n a 
svoje radosti razburjeno in sreče ginjeno srce ter 
vpričo milega Jezuščka popolnoma pozabi na revni 


43


hlev, v katerem prebiva . Sveti Jožef pa stoji 
za njo, globoko zamišljen in sklepa roki k vneti 
molitvi . Zares, častitljiva oseba je! Pastircem 
se priprostost in poštenost kar bere z obraza, 
in kako ponižno klečé pred jaslicami . Pa še 
angeljci tu na vrhu, kako nebeško so lepi ! 
Kako lahno plavajo 'za nočnem nebu ! Vse pa ob 
seva in razsvitljuje izvanredna svetloba, posebn o 
sijaj krog Jezuščka je nepopisno čudovit. Zares, 
kamenit srce bi moral imeti, kedor bi se tu n e 
veselil rojstva Gospodovega in mu ne prepeval čas t 
in slavo z angeljskimi trumami ." 

Gozdar dosedaj ni zinil ne besedice, marve č 
molče je ogledoval sliko v enomer . Slednjič spregovori : „Imaš prav, ljuba žena ! Ta sveta zgodba , 
tako lepo naslikana in v tako lepem okvirju, napravi na naše srce nek poseben utic, čim bolj jo 
ogledujemo. Bom poskusil tudi vam povedati, kaj 
najdem na ti podobi, in kako mi je pri srcu.” Primaknil je svoj naslonjač bližje in se vsedel tak o 
da je prav dobro videl podobo, potem pa jame 
govoriti : 

,,Uprimo svoje oči preljubi otroci, najprej v 
Božje Dete, v jaslicah ležeče! Pa za nekaj časa 
nič ne mislimo na to, da je Bog, oglejmo si j e 
najprej kot navadno človeško dete. Slabotno in 
ubožno, zavito v revne plenice, leži na slami i n 
mrvi. S sladkim nasmehom je pozdravlja mati 
polna ljubezni in nežno skrbi, kako bi to dete ka r 
najboljše preskrbela. Zvesti rednik sočutno gleda 
otroka in mater ; vidi se mu, da ga je resna volja, 
z močno roko čuvati ju in preživeti z delom svojih 


44


rok. Zvest oče, ljubeznjiva mati in otrok, ki t o 
zvesto ljubezen povračuje kakor hitro se zave pameti , 
to je najlepše kar na zemlji sploh more biti, j e 
nekaj, česar se morajo radovati tudi angelji. To 
ljubko trojico, oče, mati, otrok je Gospod Bo g 
sam združil ." 

„Otroci predragi, ko gledate to dete v jaslicah , 
vedite in domislite se tudi vi : tak slaboten otrok 
sem bil kedaj tudi jaz in nezmožen si pomagati 
sem ležal, kakor so me položili . Vsega hudega bi 
moral umreti, da se me niso usmilili dobri stariši . 
Toda z veseljem in zadovoljnostjo so sprejeli malega gosta, ker vse potrebno za njegov prihod j e 
bilo pripravljeno. Moja mati me je zavila v prv o 
obleko, v plenice, ki jih je sama predla, belila i n 
šivala . Noč in dan je samo to mislila, samo to skrbela , 
da bi mi ničesar ne manjkalo . Skrbno je čula ob moj i 
zibeli, ko sem spal; marsikako noč ni zatisnila očesa 
iz zgolj ljubezni do mene! Oče je tudi čutil materin e 
skrbi in delal za oba . Tako mislite in se zahvalit e 
Bogu, da vam je dal dobre stariše ; kajti on Vsemogočni in dobrotljivi je iz ljubezni do vas v materino srce vlil nekoliko svoje neizrekljive ljubezni , 
on je dal vašemu očetu zvesto skrbno srce podóbn o 
večni skrbi svoji za vas. Bodite torej tudi stariše m 
svojim hvaležni. Sin, hči, ki bi mogla pozabiti, 
kaj je mati zanjo prestala in pretrpela, kaj j e 
zanje storil oče, da jih je izredil, vzgojil, oblekel, 
tak sin, taka hči nimata več človeškega srca .” 

,,Sedaj otroci, ko smo si ogledali sv. družino , 
poglejmo angelje, ki se zibljejo na nebu, in po 
glejmo tudi živali v hlevu. To nam jako dobro 


45


razjasni namen in pa dostojanstvo človekovo. -
Ozrite se še enkrat v mili obraz presvete Device , 
po katerem je razlita nebeška nedolžnost in ne 
izrečeno nežna in skrbna materina ljubezen! Premislite sv. Jožefa, kako resen je častitljivi mož , 
poln pobožnosti in možatosti ! Poglejte to nebešk o 
Dete, kako ljubko se smehlja njega obrazek in 
kakor zvezdice se svetijo njegove oči . Potem pa 
poglejte tja oni dve kosmati živalski glavi osličk a 
in vola. Kako nespametno in brezčutno gledata 
pred-se! Samo na krmo mislita, samo hrane čakata , 

o čem višjem, boljšem nimata pojma . Niti prijazno 
nasmehniti se ne moreta ! Ce tako primerjate človeka in živa], ali se Vam ne zdi človek višje, po 
polnejše bitje? Kaj ne da? Zares, človek spada v 
vrsto višjih bitij . Najbolj surovi človek bi bil užaljen , 
ko bi mu rekli : nič boljši nisi ko vol pred plugom, 
nič boljši ko osel, ki nosi žaklje v mlin, potem pa 
enkrat v kaki jami segnije . Ne, človek je bolj 
angeljem podoben, ki poznajo svojega Stvarnika , 
se ga veselé in mu prepevajo čast in slavo . Clovek 
je na zemlji edino bitje, ki tudi to zamore . V nekoliko je pač podoben živalim, a bolj soroden j e 
nebeškim duhovom. Res, pride na svet jokajoč , 
mnogo mora pretrpeti in prestati gredno stoji v 
cvetu let, pa hitro spet zvene kakor cvetka n a 
polju in kakor žival strohni, njegova telesna, zemsk a 
podoba razpade v prah, a ne umrje nesmrten duh , 
ki je v človeku : angelj je odet s krvjo in mesom. 
Kakor hitro odpade ta odeja, je angelj popolen , 
če je le človek izpolnil svoj namen na zemlji i n 
živel po volji svojega Stvarnika ." 

46


„Prav umestno in primerno se mi zdi, da j e 
slikar poleg večjih živali naslikal tudi jagnje in 
jerbas poln sadežev, katere so pastirci prinesl i 
novorojenčku v dar in jih položili tja pred jaslice. 
Clovek je gospodar vseh drugih bitij na zemlji. 
Najmočnejše živali ukroti in služiti mu morajo ; 
ovca mu daje volne in mleka ; zemlja mu rodi naj 
lepše sadeže. Le malo je Bog človeka zmanjšal po d 
angelje, ovenčal ga s častjo in slavo, postavil g a 
za gospoda nad deli svojih rok in mu vse položil 
k nogam. ” 

„Brez pomena tudi ni kraj, koder vidimo to 

Dete in njega stariše, uborne jaslice namreč i n 
siromašni hlev. Cloveku ni treba palače, da bi do 
segel svoj namen tu na zemlji. Tudi v najrevnejši 
koči in pod najbolj raztrgano slamnato streho lahk o 
zadovoljno živi in srečno umrje . Tu v hlevu vidim o 
le bedo in pomanjkanje. Toda, da je človek zares 
srečen, vreden vse prave časti in resnično plemenitega srca, ni mu treba ne svile ne zlata, ne bleska 
ne srebra. Ravno v tem, kar je za človeka najimenitnejše, Bog med ljudmi ni naredil nobenega raz 
ločka. Berašk hlev je stanovanje najsvetejših, najbolj 
srečnih in najbolj častitljivih oseb, ki so kedaj živele 
na zemlji.” 

,,Veselja in tolažbe polne so resnice, Ijubi 
otroci, ki sem vam jih dosedaj razlagal . To je 
gotovo. Pa vse, kar sem govoril, velja le o tem, 

kar ima ta zgodba človeško-lepega na sebi. Najvažnejše je, da je to božje Dete iz nebes prišlo 
in je naš Odrešenik . Kajti Jezus Kristus, včlovečeni Sin Najvišjega, je prišel na svet odrešit in 


47


zveličat ljudi, ki so bili odpadli od Boga in svoj e 
prvotne časti, ter se zato izgubili . Božja ljubezen 
do ljudi se je v njem vsem vidna prikazala ; v njem 
vidi Boga v človeški podobi . Bil je sicer rojen v 
najgorji revščini, kot otrok je ležal v jaslih, na tem 
svetu ni imel toliko svojega, kamor bi bil položil 
glavo, in umrl je na križu kakor kak hudodelec. 
Toda brez vseh pozemskih pripomočkov, brez bogastva in orožja je s svojo božjo modrostjo, ljubeznijo in vsemogočnostjo prenovil obličje zemlje, razsvetlil in poveličal človeški rod, ga otel pogube in 
tako dokazal, da je Sin Božji in Bog . Tudi to je 
na tej podobi prav lepo razvidno . " 

,,Glejte, krog in krog je noč ; gosta tema krij e 
nočno pokrajino : le od božjega Deteta izhajajoča 
luč osvetljuje vse s svojim svitom. Pri rojstvu 
Jezusovem je tako krila zemljo noč n ev e d n ost i 
in tema poganstva ; v Jezusu Kristusu pa je svetu 
vzšla luč, ki razsvetljuje vsacega človeka, ki prid e 
na svet. Ljudje so bili pogreznjeni v greh in 
sramoto, mnogi so bili po svoji surovosti podobni živalim v hlevu ; da mnogi so se s svojim i 
sramotnimi grehi ponižali celo pod žival. A Kristus 
je vse, ki so zares vanj verovali, preobrazil v 
boljše ljudi, prenaredil jih v svetnike v človešk i 
podobi. Kakor pa so bili ljudje nevedni in grešni, 
ravno tako so bili tudi bedni. Kako srečni pa so 
že ti ljudje, ki obdajajo njegove jaslice in se vesele 
njegovega rojstva! Marija, Jožef, pastirci : nobeden 
njih pri pogledu na novorojenega Izveličarja n e 
občuti, da biva v solzni dolini, vsak pozabi vse 
svoje gorje. On, ki je prišel na svet odrešit ljudi vse 


bede, prinest jim pravo veselje in božji mir i z 

nebes, začenja s tem že pri svojem rojstvu . Vsem 
ljudem se glase še vedno angeljeve besede : „Oznanjam Vam veliko veselje ; rojen vam je Zveličar, 
ki je Kristus, Gospod .” 

„Vsak človek sme priti k njemu. Pokazal in 
razodel se je najprej ubogemu priprostemu ljudstvu , 
pastirjem ; revna je tudi njegova mati, njegov rednik 
je ubog rokodelec, ki si s trdim delom služi kruh. 
Ze jaslice nam kažejo, da pred njim nič ne velj a 
bogastvo, čast in posvetna modrost. Le ljudi dobre, 
svete volje hoče zbrati krog sebe, kakor : Marija, pre 
čista Devica, Jožef „pravični, pastirji, ti pobožn i 
možje polni strahu božjega in pravičnosti. Vendar 
pa tudi ne zapodi največjega grešnika, ki obžaluj e 
svoje grehe in se hoče resnično poboljšati . Saj to 
že pomeni in naznanja ime božjega Deteta. Kajti 
Mariji je angel oznanil to božje povelje : „In imenuj 
njegovo ime Jezus!” Zato je to povelje ponovil tud i 
Jožefu: ,.Imenuj njegovo ime Jezus, ker bo svoje 
ljudstvo rešil njih grehov ." Grešni človeški rod 
naj postane njegovo ljudstvo, sveto ljudstvo božje. 
Zato so nad jaslicami Jezusovimi nebesa odprta. 
Hotel je ljudem zopet odpreti prej zaprta nebesa , 
na zemlji ustanoviti nebeško kraljestvo in tak o 
zopet združiti nebo in zemljo . Tega se vesele svet i 
angelji božji, radujejo se in pevajo, hvalijo Boga 
na višavi in voščijo ljudem srečo k izveličanju, k i 
jim je pripravljeno v Jezusu Kristusu ." 

,,Kar so angelji ob jaslicah oznanovali, to j e 

Jezus Kristus izpolnil, če tudi sta mu delala hud e 
ovire nevera in trdovratnost ljudij, čeprav je bilo 


---49 

za tako mnoge njegovo rojstvo in smrt brez sadu . 
Ustanovil je božje, nebeško kraljestvo na zemlji, i n 
njegovo delo je obstalo. Mnogi osvojevavci sveta so 
ustanovili svetna kraljestva ; a niso dolgo preživeli 

svojih kraljestev, ali so jih pa še na lastne oči videli 

v razvalinah. Samo kraljestvo Jezusovo pravo 

krščanstvo razširjalo se je še vedno bolj in bol j 
ter obstoji do današnjega dne. Celi narodi so sprejeli njegovo vero, in kralji so dičili svoje krone z 
njegovim križem. Stare poganske razuzdanosti in hudobije, daritve ljudij in druge take stvari so izginil e 
iz krščanskih dežel na svetu. Zraslo je nebroj cerke v 
in svetišč, v katerih ljudstvo moli pravega Boga i n 
posluša božje resnice in nauke. Krščanska ljubezen j e 

oživila brez števila šol , sirotišnic , bolnišnic, 
ubožnic. Koliko otrok, revežev in bolnikov bi moralo brez teh dobrodelnih naprav poginiti zaradi 
nevednosti, grehote in bede! Milijonom je vera v 
Kristusa pomirila vest, nemirno radi prejšnih grehov , 
in tako so postali po Kristusu boljši in plemenitejši ljudje. In če prav v naših dneh nevera 
in poguba vedno bolj prevladuje , bije zanj 
še vedno na miljone src ter najdejo v njem tolažb e 
in utehe za življenje in smrt. Se vedno se poganom oznanuje evangelij, veselo poročilo o Kristusu, in divji narodi se spreobračajo k njemu, ve 
rujejo vanj, vesele se nebeških resnic ter se počasi navzemajo boljših navad in lepših šeg. Rojstni 
dan Jezusa Kristusa je zato najznamenitejši da n 
svetovne zgodovine in po pravici so modri možje 
s tem dnevom začeli šteti leta in čase v človešk i 
zgodovini. Vsaka letnica naj nas opominja, da j e 

Krištof Šmid, XIII. 


-

50 _ 

rojstni dan Jezusov, rojstni dan luči in zveličanja i n 
miru vsem ljudem, ki mu hočejo odpreti svoje srce , 
zares rojstni dan prave človeške sreče, razsvitljenja i n 
požlahtnenja človeškega rodu. Zato pa se hočemo noco j 
in jutri, preljubi otroci, zopet pokloniti Zveličarj u 
in mu zajedno z angelci pevati čast in lavo ." 

Tako je svojim otrokom govoril ves razvne t 
modri, izkušeni mož. Ginjena je pristavila njegova 
žena : „Da otroci, to bodemo storili, prav gotovo ! 
Lepa podoba, ki nam jo je poslal Anton, je najlepše 

božično darilo, katero nam je mogel naš dobri si n 
podariti. Niti sam knez nam ne bi mogel dati 
tacega božičnega darila. Le dobro si zapomnite 
otroci, kaj so vam oče vpričo te podobe govorili 
in povedali : če v tem duhu praznujete sveti večer , 
praznovali ga boste vedno veselo in srečno ter s e 
spodobno zahvaljevali svojemu Zveličarju .” 

Sedmo poglavje. 

Gozdarju se godi kaj slabo. 

Odkar je bil Anton odpotoval v Italijo, žive l 
je vrli gozdar s svojo družino v miru in zadovoljnosti. Njegovi otroci so med tem odrastli : sin je 

postal čvrst, krepak mladenič, hčere lepe, cvetoče 
dekleta. Vsi so bili dobro vzgojeni in lepega, ne 
omadeževanega obnašanja. Pri dobrem očetu pa se 
je vedno bolj oglašala starost, čim dalje bolj je 


51


čutil nje nadležnost. Mislil je resno na to, da bi 
službo prepustil sinu. Knez prihajal je vsako jesen 
na svoj grad Skalnik za nekaj dni in se tu bavil 
z lovom. Lov mu je bil po mnogih opravilih naj 
prijetnejša zabava in okrepčilo. Bil je dobrosrčen , 
prijazen gospod, ki je vsacega svojih služabnikov , 
tudi najzadnjega, rad poslušal in prijazno ž nji m 
govoril. Ko je knez zopet prišel na imenovani grad, 
in se je lov v gozdu starega gozdarja izvrstn o 
obnesel, stopil je knez k gozdarju, ga zadovoljn o 
potrkal po rami, rekoč : „No, kako se vam godi, 
dragi moj gozdar? ” 

„Presvetli knez”, odgovori gozdar, „moj hrbet 

se je začel nekam šibiti pod težo let ; rad bi svoj o 
službo naložil na mlajše rame, če dovolite.” „Pač 
svojemu Kristijanu, ki tam-le stoji, kaj ne?” prav i 
knez. „Izvrsten lovec je, a kar cenim še višje, na 
gozdarstvo se vrlo dobro razume . Gozdi so v najlepšem redu in dobro oskrbljevani, kakor sem s e 
na lovu sam prepričal . Zanesite se, nihče drugi ne 
dobi službe. Naj ta kar začne službo opravljati . 
Ljubo bi mi pa bilo vsekako, če ga vi še nekaj 
časa nadzorujete in pridržite naslov gozdarja . Tudi 
najbolj pridni in najbolj nadarjeni mladi ljudje se 
radi prevzamejo in se polenijo, če pridejo zgodaj 
do kake dobre službe. Za me in za vas je dobro , 
če vsaj nekaj časa še ostanete gozdar.” 

Gozdar se je knezu za toliko naklonjenost spodobno in ponižno zahvalil in še pristavil : ,,Se nekaj 
imam na srcu, presvetli knez. Moj sin bi se seda j 
lahko prav primerno oženil - s hčerjo mojega prijatelja iz mladih dnij, že davno umrlega gozdarj a 

4* 


52


Grma. Pred kratkim ji je umrla tudi mati in seda j 
je deklica popolnoma osamljena. Revna je, res da , 
a pobožna, pridna. Sama nedolžnost jo je in skromnost." „Prav imate”, pravi na to knez, „in popolnoma sem zadovoljen s tem, da priden in pošte n 

mož gleda bolj na nedolžno in čednostno srce, k o 
pa na denar in imetje. Z veseljem mu dovolim 
ženitev, ob enem pa mu zagotovim Vašo službo , 
kakor svá se domenila . Takoj ukažem, da dobi tozadevno pismo in potrdilo .” 

Kristijan je z utripajočim srcem stal nekolik o 
oddaljen in čakal, kaj bo. Kar mu pomiga oče, naj 
gre h knezu. Ves vesel se je dobremu gospod u 
zahvalil, in tudi knez sam je bil oveseljen, ko je 
videl, da je osrečil nekaj ljudij . 

Kmalu je bila poroka in svatba . Z mlado, 
krotko in prijazno ženo prišel je v hišo nov blagoslov. Mir in edinost bivala sta tudi poslej pod 
streho dobrega gozdarja. Stari mož je doživel še 

to veselje, da je ves srečen pestoval svoje vnuke, 
njegova že priletna žena pa se je kar pomladila , 
ko je oskrbovala in negovala mali zarod . Sestri se 
dotedaj še niste omožili, zato ste živeli doma i n 
živeli vedno v najlepši slogi z ženo mladega gozdarja. 
Bili so vsi zares srečni. 

A kmalu se jevlegel nad hišo temen oblak nezgod e 

in nesreče. Izviralo je vse to iz necega dogodka, katerega je bil stari gozdar že skoro popolnoma pozabil . 

Oni mladi gospod pl. Trst, ki je svoj čas 
skušal s svojim puhlim besedičenjem gozdarjevim 
otrokom zagreniti veselje nad jaslicam, in katerega 
je gozdar jemal s seboj na lov, torej ta gospod je 


53


mislil, da sme vse kar hoče. Sam in brez gozdarjevega dovoljenja šel je nekoč v gozd in vse brez 
usmiljenja postrelil, kar je srečal . In gozdar ga 
je zalotil ter mu dejal : „Strogo je prepovedan o 
streljati brez dovoljenja ; to delajo divji lovci in 
zato dobe tudi primerno kazen . Ce vas lov veseli , 
dragi gospod, pridite k meni kakor dosihmal. Rad 
vas vzamem seboj in odkazal vam bom najlepš e 
prostore, kjer potem lahko streljate kolikor s e 
vam zljubi. Toda sami ne smete nikdar več na lov 
v gozdu, ki je izročen meni v oskrb, tega n e 
dovolim!” 

Oholemu gospodiču pa se je grozno pokadilo , 
da ga je gozdar tako oštel. In nalašč, iz sam e 
trmoglavosti, je še hodil na lov. A spet ga je 
zasačil gozdar. To pot mu je vzel puško in dejal : 
„Bog ve, da tega ne storim rad. Pa moram. Ukazi 
so jako ostri. Ce se pa še enkrat snideva na tak 
način, potem vas naznanim, no dobro se va m 
potem ne bo godilo .” Vestni in možati gozda r 
šel je tudi k staremu gospodu pl. Trstu in ga 
prosil, naj sinu prepove hoditi na lov. Stari gospod je bil sicer jako mehak ter je marsikaj i n 
marsikaj sinu pregledal . Toda to pot je bil zare s 
hud in razjarjen ; bal se je namreč priti pri knezu 
v nemilost. Zagrozil je svojemu sinu, da ga ne 
bo več priznal za svojega sina, ako gre le š e 
enkrat na lov ; z gozdarjem pač sme iti, a drugače 
nikdar več! A mladi gospod kakor sicer vedn o 
tudi to pot ni ubogal očeta ; je bil že pozabil popokorščine. Kmalu pozneje sliši gozdar strel v 
gozdu. Brž gre iskat, in res najde mladega gospoda 


54


pri ustreljenem jelenu. Sedaj ga je naznanil. Stari 
gospod pl. Trst potoval je sam k knezu in ga 
prosil milosti. Knez je rekel : „Po pravici in postavi bi moral vaš sin v kaznilnico . Za sedaj ga 
pomilostim . Toda če se drzne še enkrat kaj tacega, potem mora tja brez usmiljenja. To pač 
razumete, da si svojih svetovavcev in drugih služabnikov ne bom jemal iz kaznilnice.” Tako je 
bila tedaj stvar poravnana. 

Mladi prevzetni gospodič pa je od tedaj strupeno sovražil poštenega gozdarja, ki je storil l e 
svojo dolžnost. Se sedaj po mnogih letih mu tega 
ni bil pozabil in le čakal prilike, da se znosi na d 
njim in zmascuje. 

Po kratki bolezni umrl je stari, dobri knez . 
Mladi knez in naslednik še ni bil polnoleten in j e 
bil ravno na potovanju. Nastavili so zato varuhe 

in začasno vlado. Marsikaj v deželi se je spremenilo. Mladi gospod pl. Trst, ki je bil jako bogat 
in imel vplivne sorodnike postal je kar hipom a 
nadgozdar, dasi ni bil zmožen za to . Z velikim 
sijajem prišel je v knezov grad Skalnik, kojega en 
del mu je bil odkazan za stanovanje. Bil je torej 
sedaj predstojnik dobrega gozdarja in je stareg a 
moža mučil neznosno . Venomer ga je karal ter mu 
oponašal to in ono. Naj si je gozdar prizadeja l 
kar je hotel, ničesar mu ni mogel narediti prav 
in po volji . 

Mladi knez je med tem prevzel vlado sam . 
Nadgozdar pl. Trst, ki je bil jako gladek, priliznjen in zgovoren ter lepega zunanjega vedenja, 
znal se je prav zelo prikupiti višjemu gozdarju, 


55


katerega je imel knez jako v čislih . Odslej je z 
gozdarjem ravnal še bolj ošabno in sovražno kakor 
prej. „Vi niste več za službo,” mu je enkrat rekel ; 
„predlagal bom, da nastavijo za oskrbovanje gozd a 
bolj izvedenega moža.” Gozdar reče : „Prav rad 
pustim svojo službo. Ze davno bi bil to storil, ko 
bi bil dovolil rajni knez . Torej je moj sin gozdar! ” 
Zaničljivo se smejoč vsklikne nadgozdar : „Kako ? 
Vaš sin? Kaj se vam meša? O tem ne vem ničesar.” Gozdar se sklicuje na knezovo potrdiln o 
pismo, katero je dobil njegov sin pred ženitvijo . 
„A, tisto pisanje mi je pač znano!” In razložil je 
je prav zvito. „To je samo obljuba, če se bo vaš 
sin obnesel. A ni nič prida in za nobeno rabo . 
Si bom že sam izbral boljšega. ” 

L-Lahko si mislite, da je v zvesti službi osi

,-] 

velemu možu vskipela kri. Toda premagal se je , 
le zolze ni mogel skriti, ki se mu je prikradla v 
oko. Mirno je rekel : „Ne bodite krivični, gospo d 
nadgozdar! Vi še vedno mislite, da sem Vas jaz 
takrat razžalil, zato imate tem več vzroka, da mi n e 
delate krivice.” Tedaj se je pa ta „plemeniti” gospo d 
razkoračil in bolj vpil ko govoril je nad gozdarjem 
ves rudeč dolgo pritajene jeze : ,,Kaj? Se sami 
me opomnite svoje tedanje surovosti? Sami me 
spominjate, da ste mi skazili edino mladostno zabavo in me počrnili na dvoru? To je pa res lepo ! 
Vi ste ošaben, neotesan človek. Ze od nekdaj niste 
spoštovali višjih stanov in. se pajdašili z berači . Saj ste 
dovolili svojemu sinu, da je vzel dekle brez denarja i n 
imetja, pravo beračico, za ženo. In tistemu pritepencu, 
Antonu, ste razdali svoje lepo premoženje . Svojega 


56 —


lastnega premoženja niste znali oskrbovati, kak o 
neki boste skrbeli za knezovo lastnino in blaginjo ! 
Ze vidim, midva ne bova mogla izhajati. Zato pa 

upam, da se bova kmalu ločila. In glejte, da mi 
ne pridete zlepa pred oči. " 

To so bile besede plemenitega gospoda pač 
skrajno nedostojne. In gozdarja je na poti proti 
domu silno pekla ta krivica, storil je le svojo 
dolžnost, in to oni imenuje surovost ! „Pa naj reč e 
nadgozdar kar hoče. Moji gozdi so v najlepše m 
redu. Ce tudi me sovraži, storiti mi ne more ni 
česar. Bomo videli, kaj poreče preiskava!” Dobr i 
gozdar, dasi star mož, vendar še ni poznal človeške zlobe, in zato ga je tem bolj bolelo, ko j o 
je sedaj okušal v polni meri . 

Domačim ni nič povedal, kaj sta imela z nad 
gozdarjem. Ni jim hotel brez potrebe napravljat i 
skrbi. Pa komaj je bil prišel domu in počival v 
naslonjaču, stopi v sobo služabnik in prinese pism o 
od nadgozdarja . „Dosedanji gozdar Zelenko se p o 
najvišjem naročilu odpusti iz službe radi starostn e 
onemoglosti in odtod izvirajoče nesposobnosti. Gozd 
pa bo začasno do prihoda novega gozdarja oskrboval 
sosedni gozdar. V gozdu se odslovljeni gozdar od 
tega trenutku ne sme več prikazati s puško, niti 
streljati, sicer se mu puška odvzame.” Tako je 
bilo pisano, a nič o pokojnini starega gozdarja nit i 

o njegovem sinu kot novem gozdarju. 
Stari gozdar je odprl pismo in je prebledel, 
tresla se-mu je roka, v kateri je držal pisanje. Pa 

kmalu se je zopet osrčil in je pismo prebral n a 
glas svojim dragim, ki so bili slučajno vsi v sobi . 


57


Gozdarjeva žena in njeni dve hčeri ste strah u 
prebledeli. Mlademu gozdarju je šinila kri v glavo 
vsled jeze nad toliko zlobnostjo nadgozdarja. Mlada 
njegova žena je za hip kar obnemela, a pote m 
udari v glasen jok. Ko so videli otroci, da njih 
mati joka, začeli so še oni, in po celi hiši je odmeval vik in jok in stok. Le častitljivi stari 
gozdar je ostal miren in dejal : „Nič se ne bojte, 
stari Bog še živi ! Ti stara mati, moraš najpre j 
nehati jokati. Daj svojim otrokom in vnuko m 
lep zgled zaupanja v Boga. Proti njegovi volji 
hudobni ljudje ne morejo nič opraviti . To poskušnj o 
On pošilja in pripušča, vedel jo bo tudi obrnit i 
na dobro. Torej : ne bojte se, in pogum velja ! 
Bog je naš mogočni varuh. Ne bo nas zapustil, če 
tudi bi nas zapustil ves svet . On, dobri, bogati 
Oče nam svojim otrokom kruha ne bo odtegnil . 
Vanj zaupajmo in bodimo potolaženi .” 

„Med tem pa”, nadaljuje, ,,tudi jaz ne bo m 

držal rok križem, marveč, storil, kar je v moj i 
moči. Saj veli prislovica : Pomagaj si sam, i n 
Bog ti pomore. Jutri odpotujem k knezu . Pravijo, 
da je ravno tako plemenitega in dobrega srca, ko 
rajni njegov oče. Poslušal me bo, četudi ima sedaj ob 
nastopu vlade dela obilo . Pravičen je in ne bo pripustil , 
da bi starega zvestega služabnika, ki je knežji hiši 
služil udano nad 40 let, kar tako postavili na cest o 
ter ga z otroci in vnuki pustili stradati. Ti, Kristijan, 
pojdeš z mano. Sedaj greva lahko oba z doma, n e 
da bi prosila odpusta pri nadgozdarju . Potovala bov a 
peš. Jahati ali se voziti bi bilo za naše sedanj e 
razmere predrago , pa tudi treba ni. Kar po


58 --

trebujeva obleke, te bova že spravila v lovsko torbo . 
Le glejte, da bo jutri zjutraj vse pripravljeno!" 

Davno predno se je zaznal novi dan, je ž e 
vstal stari gozdar in zbudil svojega sina : „Mi je 

predolgo čakati dneva ; saj sveti mesec, pot pa tud i 
znava. Pojdiva!” V potnih torbah je že bila spravljena gozdarjeva lepša uradna obleka, malo peril a 
in nekaj jestvin za na pot . Tudi zajutrek je bi l 
že pripravljen. „In kedaj se misliš zopet vrniti?” 
vpraša stara mati svojega moža. „Tega ti sam 
ne vem povedati,” ji odgovori, „a pred osmimi dnevi 
težko.” „Jutri štirinajst dni je sveti večer ; do tedaj 
pač gotovo prideš, kaj ne?” poizveduje dalje. „Ce 
je volja božja, pridem že jutri teden. Sicer pa 
naj se stvari zasučejo tako ali tako, sveti veče r 
hočem praznovati z vami.” ;,Dal Bog, in da bi 
bilo srečno tedaj," reče stara mati . „Med tem p a 
molite,” še naroča stari gozdar, „in zaupajte v 
Boga. On bo vse prav uredil.” Vsi so zgodnja 
potnika spremili do hišnih vrat . Bila je še noč , 
a mesec je svetil na jasnem zimskem nebu . Pogumno 
sta odkorakala moža v hudi mraz in temni gozd. 

Družina je bila polna skrbij za potnika, zlasti z a 

starega očeta so se bali . Minil je tako prvi teden ; tolažili so se z upanjem, da kmalu prideta . Ko je pa pote m 
prešel dan za dnevom, ko je nastopilo grdo, viharn o 
vreme z neprestanim deževjem, tedaj so bili vs i 
prav zelo preplašeni in nemirni. „Kristijan”, tako so 
se menili, „bo pač imel dosti prestati ; pa Bog ve, 
če ne bo omagal stari oče?” Otroka mladega 
gozdarja tekala sta vsak hip pred vežo gledat, ali že 
gresta oče in stari oče. Toda ni ju bilo od nikoder. 


59 ---

Tako je preteklo štirinajst dni v skrbi in žalosti. Vrh tega pa je kmalu po odhodu obeh gozdarjev prišel nek lovec iz Skalnika ter prinesel 
uradno pisanje . Gozdarjeva žena si ni upala pism a 

odpreti, a slutila je, da ni nič dobrega, kajti lovec 
je prav zaničljivo pristavil : „To je vendar preneumno, da gre stari mož s svojim sinom k knezu ; 
gospod nadgozdar že ve, kaj dela . Onadva gotovo ne bosta ničesar opravila, in vrneta se s 
sramoto in škodo domu.” Cela hiša pa je v teh 
dnevih neprestano in goreče molila, da bi potnikoma šlo vse po sreči, ter bi zdrava prišla domu . 
Tudi otroci so prav pridno molili, ne da bi jim 
bil kdo velel . 

Osmo poglavje. 

Žalosten sveti večer . 

Tako je prišel sveti večer, a to pot jako žalosten. Danes se je stemnilo prej ko sicer. Nebo 
je bilo popolnoma prepreženo z gostimi črnimi 
oblaki. Vihar je besno divjal po gozdu in pripogibal stoletne hraste in visoke jelke . Vmes pa 
je snežilo in deževalo ob enem . V strešnem žlebu 
je ropotalo in šumelo, kakor da bi padal hudourni k 
po skalah. „Moj Bog, moj Bog, kaj bo to?” tarnala je stara mati in v euomer gledala skoz i 
okno. „Ni jih, pa jih ni. Ce ne prideta do večera, se jima je gotovo primerila kaka nesreča. 


Neizrečeno tesno mi je pri srcu . Ob takem vremenu bi niti psa ne spodil vun, ona dva pa tavata, kdo ve kje po slabih razmočenih potih . 
O da bi bila že tukaj, potem naj bo drugo , 
kakor že je." 

Ko je spet enkrat odprla okno in pogledala 

ven, zakliče : „Hvala Bogu ! Vendar že enkrat 
prideta!” Vsi hite brž pred vrata pozdravit toliko 
zaželjena moža, vsi ju obsujejo z enoglasni m 
vprašanjem : „No, kako se vama je godilo v mestu?” 
„Upam, da se bo vse dobro izteklo!”, pravi stari 
gozdar. „Gotovo ste imeli velike skrbi za naju . 
Sva pač dolgo izostala, to je res. Kajti jaz sem 
na potu oslabel, in zato nisva mogla naprej. Ko 
sem ozdravel, spet ni bilo mogoče dalje potovati, 
ker so reke in potoki vsled vednega deževja siln o 
narasli, in spet sva se zamudila par dnij. No, pa 
da sva le zopet doma, hvala Bogu!” Stopil je v hišo, 
se preoblekel in sedel v svoj stari naslonjač poleg 
peči. Njegova žena prinesla je steklenico vina , 
dva kozarca in svetilko . „Morata se nekoliko pokrepčati,” je rekla, ko je nalila oba kozarca, „saj 
sta gotovo trudna in zato potrebna. Tudi večerja 
bo skoro gotova, le malo potrpita .” Stari gozdar 
pa se je zadovoljno oziral po sobi in slednjič dejal : 
„Kako dobro in prijetno je vendar spet biti dom a 
med svojimi dragi, koder vidim vesele in prijazn e 

obraze. ” 

Mladi gozdar je precej ko je prišel, stopil v 
kuhinjo k svoji ženi in ji rekel na tihem : „Slabo 
kaže ; bržkone bomo izgubili službo.” Seveda se 
je ta silno prestrašila, in brž je povedala skrivaj 


6I


tudi drugim . Zato je pa stari gozdar začudeno 
gledal, ko se je naenkrat krog njega zbrala družina, vsa preplašena, žalost na obrazih in solz e 
v očeh . 

„Seveda, Kristijan, ti nisi mogel molčati! No , 
pa kar je, je. Prej ali slej bi se itak zvedelo . 
Vse vam povem, samo preveč žalostni ne smet e 
biti. Saj nam je nocoj to noč rojen Zveličar : radi 
tega velikega veselja moram svoje male posvetn e 
skrbi pozabiti ali si jih vsaj ne preveč vzeti 
k srcu. ” 

In začel je pripovedovati : „Ko sva prišla že 
pozno v noč v mesto, šel sem takoj k starem u 
gozdarskemu svetniku Milerju. To je pošten in 
značajen mož, sem si mislil ; bil je kedaj moj nadgozdar in vedno moj prijatelj . Drugi svetniki, ki 
so me poznali, so bili že umrli ali pa so stopili v 
pokoj. Dasi se je tudi on zaradi starosti odtegnil 
službi, vendar mi more dobro svetovati . Tako sem 
si mislil. Res, plemeniti gospod me je sprejel jak o 
ljubeznjivo in prisrčno . Povedal sem mu svoje težave in nadloge. Dejal je: „,,Novi nadgozdar je 
jako hud sovražnik vaš, in ima tu mogočne prijatelje. Vašo službo bi rad preskrbel nekemu 
mlademu človeku, ki je bil nekdaj njegov sluga , 
in zato vedno piše najslabša poročila o vas in 
vašemu sinu. Bojim se prav želo, da bo zmagal 
in vašega Kristijana pripravil ob kruh.” Tako dale č 
vendar ne bo prišlo, sem rekel. Kaj pravite: ali 
bi ne šel k knezu samemu? „,,Le pojdite,” reč e 
gozdarski svetnik	Jaz grem z vami. Toda ravno 
ob najneugodnejšem času prihajate . Gospod ima 


obilo posla . Ne vem, če vas bo sploh sprejel . Tudi 
k najvišjemu gozdarju in k gozdarskim svetniko m 
morate iti . Bojim se le, da ne boste nič opravili . 
Gospod pl. Trst je vas silno počrnil, one gospod e 
pa oslepil."" „Stari gozdarski svetnik je imel popolnoma prav. To je bila trnjeva pot! Najvišj i 
gozdar me je sprejel jako hladno in me na kratko 
odpravil. Tudi pri drugih svetnikih se mi ni godilo dosti boljše. Le temne obraze sem videl in 
marsikako trpko, grenko preslišal. Knez me ni 
vsprejel, ker je bil ravno najvišji gozdar pri njem . 
Naš nadgozdar je mene in Kristijana jako zvito po 
črnil. Toda tega vam ne bom razlagal na dolgo 
in široko, saj se gre za stvari, katerih itak n e 
umete. Kar moremo upati, je preiskava. A bojim 
se, da bodo preiskovali ljudje, kateri niso pravičn i 
in nam vseskoz sovražni. — Toda dosti teh po 
govorov, to nas preveč užalosti. Nocojšni večer pa 
naj bodo vsi dobri kristjani veseli . Saj je sveti 
večer, božični večer . Razveselilo se bo naše srce 
če se spomnimo svojega Zveličarja .” 

Pogledal je na sliko Jezusovega rojstva, katero 
je bil pred leti poslal Anton. Visela je v sobi na 
zidu in bila zagrnjena z belim tankim zagrinjalom , 

da bi se preveč ne zaprašila. Ljubeznjiva vnuka 
starega gozdarja, Franci in Klara, sta se že ve č 
tednov veselila božičnega večera. Njiju obrazki so 
se najprvo razjasnili, in veselo sta poskočila k star i 
materi. „Stara mati,” prosil je mali Franc], „dajte 
dajte, odgrnite lepo sliko in prižgite kakor lani , 
tudi sveče, da jo bomo boljše videli .” „Vi stari 
oče,” rekla je njegova sestrica Klara, ,,pa nam 


63


boste zabrenkali na harpo, kaj ne?" Midva z 

Francelnom bova pa zapela božično pesem, ki s o 
jo naju mati naučili." 

„Dobro,” reče stari oče ; „bomo pa zapeli božično pesem, že zato, ker vidva tako hočeta . Prej 
pa še povejte, ali se je med tem, ko sva bila z 
doma, primerilo kaj posebnega ?” „Nič posebnega, ” 
pravi stara mati, „samo kmalu ko si odšel, prišlo 
je tole pismo od nadgozdarja. Kaj bo neki?” To 
rekši mu je pomolila pismo . On razgane obledi 
in reče, oči proti nebu povzdignjene : „Zgodi se Tvoj a 
volja, o Gospod!” Vsi se prestrašijo in ga pogledujejo, češ, kaj bo povedal. Stara mati spregovori 
prva : „Kaj pa vendar je?” 

„Iz te hiše moramo ven,” pravi, „da, mi bi 

niti ne smeli tu več bivati . Nadgozdar zapoveduj e 
v tem pisanju, da mora biti ta hiša najpozneje d o 
božiča izpraznjena in počedena, ker za praznike 
se preseli • le sem novi gozdar . Ce bi ga ne ubogali, grozi nam, da nas bodo odvedli sluge i n 
hlapci. Cudno se mi zdi, da še niso prišli. Niti 
trenutek nismo več varni, da nas ne vržejo vun 
na cesto!” 

„Moj Bog!” zajoka žena mladega gozdarja , 

„sedaj v tej viharni noči? Le poslušajte, kako 
tuli vihar ! Kako bije dež ob šipe! Kje pač bomo 
našli strehe in zavetja pred zimo?” Sesedla se j e 
na stol in krčevito objela svoja otroka . „Dobri 
Bog”, je vzdihovala, „usmili se ti teh malih ne 
dolžnih otrok.” Nje mož pa je stal solznih očij 
pred njo in z žalostjo gledal svojo deco. 


——


Tudi stara mati je vila roki in tarnala : „Na stare 
dni nas pode iz hiše, v kateri sem se rodila, v kateri so živeli moj oče in stari oče — to je pa č 
grozno! Raji bi umrla tu, ko pa zapustila svoj 
rojstni dom .” 

Katarina je na tihem jokala , ravno tako 
Lizika. Stari gozdar s svojim častitljivim obrazo m 
in z visokim, gladkim čelom, obrobljenim s sivimi 
lasmi, sedel je dolgo nepremično, potem pa reke l 
mirno . in vdano : „Da, predragi moji, vse kaže, d a 
bomo morali zapustiti hišo. Ne vem človeka, k i 
bi nas vse hkrati sprejel pod streho . Zato se bomo 
morali pa ločiti! Upal sem, da bom sredi vas 
mirno užival svoje stare dni, upal, da boste vi vs i 
zbrani krog moje mrtvaške postelje, a Bog j e 
sklenil drugače . Udajmo se v njegovo sveto voljo! ” 

Pogledal je svoja vnuka in dejal : „Srce se mi 

krči, ko se ozrem na ta jokajoča otroka. Pa Bog 
ima še boljše očetovsko srce za nas. Ce nam 
pošlje kako nadlogo ali poskušnjo, ve zakaj to hoče 
in čemu bo to služilo. Tudi našo sedanjo revo bo 
obrnil na dobro. Ko je enkrat tako hudo, da 
hujše ne more več biti, potem že pošlje boljše dneve . 
Naši stari so nas iz lastne skušnje učili : kadar je 
sila največja, je božja pomoč najbližja. V tej sobi 
smo preživeli veliko lepih veselih svetih večerov , 
tudi današnji žalostni sveti večer nam je On poslal , 
zato ga sprejmimo radi .” 

„Prav imaš, ljubi mož!” pritrdila je stara 
mati. ,,Vse prepustimo Bogu in potolažimo se. 
Cesto sem mislila na to, kako hudo je bilo Mariji , 

ko je morala prenočevati v mrzlem hlevu, koliko 


hujše pa še le pozneje, ko je morala v temni noči 
tudi hlev zapustiti in bežati v daljno, neznano de 
želo. Gotovo je bila velika in močna njena vera , 
trdno njeno zaupanje, a vem, da je tudi ona jokala, ne toliko radi sebe, marveč radi Detet a 
Jezusa. Tudi Marija ja poznala hude bolečine materinskega srca. Mora ,.pač vsak človek na svetu 
poskusiti kaj hudega, in nobenemu Bog ne prizanese s križi. Toda On, ki je Mariji v revnem 
hlevu, na hitrem begu in v daljni deželi pošilja l 
angelje v tolažbo, tudi nam ne bo odrekel tolažbe . 
Gotovo nam pošlje v pravem času pomoči! " 

Kar naenkrat se čuje trkanje na vežnih vratih. 
„So že tu,” pravi stari gozdar, „in nas bodo prepodili.” Njegov sin skoči pokonci, pogleda po pušk i 
na steni in zavpije : „Le poskusijo naj koga izme d 
nas vreči vun ! Prvega, ki se to drzne, " 

„Ne tako moj sin!”, svari stari oče, „ne iz 
pregovori strašnih besed, ki jih imaš na jeziku ! 
Bog varuj ustavljati se ali celo rabiti orožje . Bog 
je nad njimi in nad nami. Samo on je naše pribežališče in naša bramba. Ce nas hočejo možje 
ven zapoditi, bomo jih skušali preprositi in pregovoriti. Ako to nič ne pomaga, gremo zadovoljno 
iz hiše in za to noč v ono duplino, v kateri smo 
se često skrili, če nas je na lovu prehitela nevihta . 
Zgodi naj se sveta volja božja!” To rekši vstane 
iz naslonjača. 

Krištof Šmid, XIII. 

5 


Deveto poglavje . 

Nepričakovan obisk. 

Spet se čaje trkanje, še in še, in vedno bol j 
silno. „Kristijan, pojdi, in odpri vrata,” veli gozdar 
mirno. Kristijan gre. V sobi je bilo vse mirno in 
tiho. S strahom in trepetom so pričakovali, kaj bo . -
Skoro pa se prikaže med vrati lep, postaven gospod, zavit v temnozelen plašč in kučmo na glavi . 
Nihče ga ni poznal. „To je gotovo novi gozdar! ” 
mislili so si vsi in gledali prišleca. Zdelo se je, da se 
je neznani gospod sama prestrašil, ko je videl toliko 
objokanih očij in bledih, preplašenih obrazov . Sedaj 
sname kučmo z glave, mirno še en čas postoji , 
potem pa reče : „Kaj me res nič več ne poznate?” 
„Anton!” zavpije Lizika. „Anton, je li mogoče,” 
vikne tudi Katarina. „Kaj vam pade v glavo,” 
pravi stara mati, „ta gospod je vendar dokaj večj i 
in močnejši ko Anton .” „Zares, ' Anton je;” zatrjuje Kristijan. „Brate, kako vendar dojdeš k nam ? 
Mislil sem, da si v Rimu!” To rekši pristopi k 
njemu, da ga objame. A prehiti ga stari oče. Precej 
časa si je mel oči, počasi je pristopil bližje, potem 
pa se z razprostrtimi rokami vrgel Antonu nasproti, ga prisrčno objel in stisnil in v enomer ponavljal : „0 moj Anton!” Nato je Anton poln radosti pozdravil staro mater, brata, sestri, in tudi 


67


mlado ženo z otroci, katero je sedaj v prvič videl . 
Kakor so bili prej silno žalostni, tako močno s o 
bili sedaj veseli . Nepričakovana radost je mahomo 
prepodila vse . skrbi in vso žalost, kakor vzhajajoč e 
solnce prežene meglo in temo . 

Zdaj pa je začela stara mati : „Oh, Anton, 
ti ne veš, kako žalostni smo . Saj si še videl naše 
solze, ko si prišel v našo sobo. Cakaj, hočem ti 
povedati vso nesrečo .” „Vse vem,” reče Anton . 
„Vaše zadeve stoje jako dobro. Prihajam .ravnokar 
od kneza. Pozdravlja vas, predragi oče prav prijazno.” 

„Mene?” zakliče stari oče začuden . „Kako si 
prišel k knezu? Tega ne razumem . Resnično , 
bojim se, da so to samo lepe sanje.” 

„Nikakor ne, to niso sanje, ampak sama čista 
resnica”, odvrne Anton. „Le sedite v svoj naslonjač, dragi oče, in vi, ljuba mati, tu sem . Potem 
vam bom povedal vse prav natanko.” Odložil je 
plašč, primaknil stol in hotel sesti. Stara dva pa 
sta mu velela naj sede med nju, kakor da bi se 
bala, preslišati kako besedico iz njegovih ust. Vsi 
drugi pa so stali na okrog in radovedno pričakovali , 
kaj bo Anton povedal o svojem razgovoru s knezom . 
Anton pripoveduje : 

,,Naš sedanji premilostni knez je bil, ko j e 

še njegov oče živel, na Laškem . V Rimu pa so 
enkrat izpostavili slike mladih umetnikov na ogled . 
Tudi knez je šel tja, si ogledal slike, a izme d 
mnogih dopadla mu je posebno ena prav močno . 
Povedali so mu, da jo je slikal mlad slikar iz njegove kneževine, Anton Kroner po imenu. Mladi 

3k 


knez me je dal poklicati, me zelo pohvalil in ob

čeval z menoj jako milostno. Vprašal me je, koliko zahtevam za to podobo, in velikodušno mi j e 
plačal še enkrat toliko, kolikor sem povedal . Ker 
je hotel v Rimu videti najznamenitejše slike, mora l 
sem ga večkrat spremljati, sem se vozil ž njim 
v enem vozu, da celo obedoval sem pri njim." 

„V tistem času pa je bilo v Rimu na prodaj 
več starih slik izvanredne lepote. Knez se je 
peljal tja si jih ogledat, in jaz ž njim . Pri onih 
slikah, ki so se mu prav posebno dopadle, vprašal 
me je, kaj mislim jaz o njih in jih sklenil kupiti . Bil je dan določen, ko bi se imele prodati 
na javni dražbi. Knez pa ni mogel več tako dolg o 
ostati , moral je odpotovati domu in prevzeti 
vlado. Zato je naročil meni, naj mu slike kupim 
ter poskrbim, da pridejo nepokvarjene v njegove 
roke. Povedal je tudi, koliko smem največ dat i 
za slike in mi dal izplačati dotično vsoto denarja. 
Lahko si mislite, kako zelo sem se potrudil ustreč i 
knezu in ga zadovoljiti. Posrečilo se mi je slike 
nakupiti za precej manjšo vsoto, kakor mi je bil 
določil knez . ” 

,,Ker sem si na Laškem že. vse ogledal, kar 
more in mora zlasti slikar lepega videti in ker 

je bila ravno ob onem času neka ladija pripravljena na odhod, vkrcal sem se z onimi slikam i 
vred. Srečno sem prišel z dragocenim zakladom 
na suho. Tam sem najel za slike poseben voz, in 
da bi nikake škode ne trpele, peljal sem se sam 
poleg, dokler nismo prišli v knezovo prestolico . 
Takoj sem hitel na dvor in se dal oglasiti. 


69


Knez je bil ravno vstal od kosila in je bil v svoj i 
sobi. Precej so me pustili k njemu . „Pozdravljeni 
na Nemškem”, zaklical mi je knez prav prijazno . 
„Kaj prinašate iz Italije dobrega ?” „Slike , 

katere ste presvetli izvolili naročiti, da jih kupim .” 
„No in koliko teh slik ste kupili?” „Vse,” odgovorim. „Vse!”, zakliče knez oveseljen „to je 
izvrstno.” Takoj je ukazal, slike vzeti iz zabojev 
in jih postaviti v neko dvorano, da si jih ogleda 
in določi, kam jih bodo obesili . Tudi jaz sem pomagal. Vse slike so bile popolnoma nepokvarjene . 
Knez je bil neizmerno dobre volje. Kajti ne 
samo rad ima lepe slike, marveč jih zna tudi 
ceniti po njih umetniški vrednosti . Izročim 
mu pobotnico za plačane podobe. „Saj ste veliko 
manj izdali, kakor sem vam bil dovolil,” reče knez . 
Na to jaz : „Izvolite le zapovedati, presvetli knez, 
kje naj oddam ostali denar.” 

„Pustite to,” reče milostno . „Jaz sem vaš 
dolžnik. Ce ste vi z menoj zadovoljni, sem velik o 
bolj jaz z vami. Toda vi ste trudni daljnega 
pota. Potrebni ste počitka.” In velel je, dati mi 
stanovanje v svojem gradu." 

„Necega večera sedim v svoji sobi . Kar mi 
pade v glavo , da bi šel obiskat starega gozdarskeg a 
svetnika Milerja. Poleg kneza je bil edini mož, 
ki sem ga poznal v knezovi prestolici, in jako 
dobro sem se še spominjal, kako vas je kot nad 
gozdar včasih prišel obiskat in bil vaš najljubš i 
prijatelj, kaj ne oče ? Vprašal me je, kako pride m 
sem. In povedal sem mu. „Pridete pa kakor nalašč, 
ravno ob pravem času,” je rekel, in mi vse povedal, 


70


kako vas je počrnil novi nadgozdar, in kako ste v i 
šli k knezu, ne da bi bili kaj opravili ." 

„Jaz sem hotel takoj zopet k knezu . „Kaj še!” 
zavrne me gozdarski svetnik, „sedaj ne smete iti . 
Jutri zjutraj morate posebej za to prositi, da va s 
knez sprejme. Jaz pojdem z vami. Stvar je že 
toliko pripravljena, da nas bo knez gotovo uslišal. ” 
Kmalu drugo jutro naju je knez vsprejel . Jaz sem 

precej začel o vas, ljubi oče, govoriti in govoril se m 
prav prisrčno. Pripovedoval sem, kako sem prišel 
v vašo hišo in koliko dobrega ste mi storili . Pripovedoval sem prav na dolgo in široko. Gozdarski 
svetnik me je vedno opominjal, naj povem, kar 
imam na srcu, a knez je potrpežljivo poslušal in 
rekel : „Pustite ga, naj govori ! Hvaležnost do 
brega sina do svojega rednika mi dopade . Bomo 
že videli, kaj hoče povedati.” „In začel som govoriti o g. Trstu in sem naravnost povedal, kak o 
in zakaj vam je sovražen, in da bi bil moral ko t 
divji lovec v ječo, da ni bil rajni knez tako prizanesljiv nasproti njemu.” 

„Nadgozdar je bil takrat mlad človek, in zat o 
se mu je lahko nekoliko spregledalo,” reče knez, 
„pa le nadaljujte.” „Pokazal sem mu nato pisma , 
katera ste mi vi ljubi oče pisali na Laško . Se po 
noči sem jih bil poiskal v svojem kovčegu. In v 
vsakem pismu bila so za mladega kneza, ki j e 
tedaj živel tudi na Laškem, vedno najboljša voščila . 
Knez je bral pisma, pa ne samo tista mesta, ki sem 
mu jih pokazal, marveč je prosil, da jih sme popolnoma od začetka do konca prebrati, kar se m 
mu rad dovolil. „Sedaj se spominjam,” je na to 


71


rekel knez, „da ste mi o tem vrlem možu marsika j 
že v Italiji pripovedovali. Mož, ki tako piše, in 
ki je vzgojil tako dobrega sina, ne more biti za'likam in brezvesten mož .” „Zato pa morate, ” 
pravim jaz, „zato pa morate, presvetli knez, nadgozdarja kaznovati, in gozdarjevemu sinu dat i 

očevoto službo.” Gozdarski svetnik me je pogledal 
silno grdo in rekel : „Kaj se tako govori s premilostnim gospodom? Knezu se vendar ne sm e 
reči : Vi morate!” Knez sam se je smejal in 
dejal : „Tako hitro pa stvar spet ne gre, kakor vi 
mislite, mladi mož . Moram prej tudi nadgozdarja 
zaslišati.” Potem sta šla z gozdarskim svetnikom k oknu in tam precej časa na tihe m 
govorila. Nato sede gozdarski svetnik in začne 
nekaj pisati. Meni pa reče knez; „Umirite se in 
potolažite. Vse bo dobro.” 

„Med tem ko je gozdarski svetnik pisal i n 
pisal, razgovarjal se je knez z menoj o slikah . 

„Moj rajni oče mi je zapustil prav lepo zbirko slik . 
Radoveden sem, kako jih boste cenili . Vse slike 
pa bo treba nekoliko prenoviti in osnažiti. To 
delo pa nameravam izročiti vam. Ali ste voljni je 
prevzeti?” „Z največjim veseljem,” sem odvrnil , 
„pa prosim še le po božičnih praznikih. Na sveti 
večer sem prvikrat videl svojega rednika ; na sveti 
večer bi ga rad spet videl po dolgem času, zlast i 
ker vem, da je potreben tolažbe in mi bo po vaš i 
milosti mogoče sporočiti mu veselo novico.` = 
„To se ume in je popolnoma prav,” prav i 
knez. „Rad počakam. Le pojdite in pokažite dobremu možu svojo hvaležnost.” 


72 

„Gozdarski svetnik je bil ta čas spisal in j e 
podal polo knezu. Knez je podpisal. „Pozdravite 
svojega dobrega rednika ,” mi še reče knez , 
„in recite mu, naj bo popolnoma brez skrbi .” 

„Gozdarski svetnik me je spremljal v mojo 
sobo. „Kako ste vendar mogli tako prostodušno 
govoriti s knezom?”, mi je dejal . „Vedno sem vam 
odmigaval, a niste se zmenili za to. No, zaradi 
vaše ljubezni do rednika se vam to že more oprostiti. 
Tudi se meni zdi, da je ravna pot vedno najboljš a 
pot.” Vprašal sem ga, kaj je knez govoril ž nji m 
in kaj mu je ukazal pisati . Pa sem ga moral precej 
dolgo prositi, predno mi je povedal zaupno : „Knez 
je rekel : skoro bi me bili zapeljali v krivico . 
Tam leži odlok, s katerim se na mesto starega 
gozdarja imenuje novi, pa ne njegov sin . Meni 
pa se je stvar zdela nekoliko sumljiva in zato nisem 
še podpisal, dasi so me vedno dregali. Sedaj bom 
celo zadevo dal natanko preiskati.” Kar pa je 
moral svetnik pisati, bilo je povelje nadgozdarju , 
nekako tele vsebine : „Presvetli knez je izvedel, 
kako nedostojno ravna nadgozdar z gozdarjem 
Zelenkam, in to ga je zelo užalilo . Nadgozdarj u 

se s tem naroča, naj do prihodnjega knezoveg a 
odloka pusti gozdarja in njegovega sina popolnom a 
v miru, sicer ga zadene ostra kazen.” To povelje 
moral je takoj nesti poseben sel nadgozdarju . 
„Mnogo mi je na tem,” dejal je knez, da ima 
pošteni stari mož čimprej mir." Gozdarski svetnik 
mi je tudi še naročil, naj vas pozdravim in va m 
rečem : „Preiskava, katero bo zapovedal knez, se bo 
za vas gotovo dobro izšla in vaš sin postane gozdar .” 


73 --

Stari gozdar kakor tudi vsi drugi so si me d 

tem večkrat brisali solzne oči . Sedaj vstane, objame Antona, odgrne zaveso izpred božične slike z 
hvaležno pogleda proti nebu in zakliče : „Zapojmo 
veselo pesem angeljsko : Slava Bogu na višavi 
in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje! ” 

Deseto poglavje. 

Božično drevesce. 

Ko je Anton končal svoje pripovedovanje , 
Yprašal je prav ljubeznjivo, kako se godi staremu 
očetu in stari materi. Z žalostjo je opazil, da st a 
se zelo postarala, odkar je odšel v Italijo . Njiju siv e 
lase in obilne gube na licih so ga skoraj spravile 
v jok. Toda premagal se je, da bi ju ne žalil. 
Jako pa se je čudil in veselil ko je videl, kako 
čvrsti so bili Katarina, Lizika in Kristijan. 

Prijazno je poklical k sebi oba Kristijanova 
otroka. „Kako hitro vendar preteče čas,” je rekel . 
Pred dvajsetimi leti smo bili Kristijan, Katarina i n 
jaz otroci, kakor ta dva sedaj ; Lizika še manjša." 
Prav z veseljem je opazoval oba otroka . „Kakšna 
božična darila pa sta dobila?” ju vpraša čez nekaj 
časa. „Nič nisva dobila,” odreže se mali Francl . 
„Nadgozdar nam je vse veselje pokvaril; to je 
pravi Herod.” Mati ga je radi tega priimka prece j 
pokarala. Mala Klara pa je rekla : ,,Anton, tebe 
je gotovo angelj poslal k nam . Si nam pa tudi 


~-- 74 

prinesel kaj božičnih daril!" „Seveda,” odvrne 
Anton, „seveda sem jih prinesel . Na vaju nisem 
pozabil ne. Samo toliko časa morata počakati, da 
pride kočija za menoj. Tam notri je vse.” In otroka 
sta bila zadovoljna s to obljubo . 

Pri večerji nato so več govorili ko jedli . Nenadno svidenje jim je vzelo vso slast do jedi. 
Otroke je kmalu obšel spanec in mati jih je spravila v posteljo. Vsi drugi pa so še dolgo bedeli. ' 
Govorili so to in ono ter obnavljali stare spomine . 
Slednjič reče Anton : „Otrokoma moramo jutri 
napraviti še prav posebno veselje. Napravili 
jima bomo božično drevesce . Kakor so namreč 
po nekaterih krajih jaslice v navadi, tako drugo d 
božična drevesca. Kristijan, pojdi še nocoj v goz d 
iskat malo smreko ; vem, da imaš, rad svoje otroke , 
zato boš že to storil, kaj ne? Drugo imam s seboj. 
Kočijaža sem pustil v Jesenovem dolu, ker s o 
konji skoro omagali, jaz pa sem peš prišel skoz i 
gozd. Jutri zjutraj pred dnevom še pa pride 
kočija za mano z mojim kovčegom in vso drug o 
prtljago.” 

Drugo jutro sta otroka še sladko in mirn o 

spala, ko so imeli odrasli dovolj dela z božični m 
drevescem. Mlado, lepo smreko z gostimi zelenim i 
vejami so postavili v kot. 

Anton je odprl veliko škatljo, katero je bil 
pripeljal kožijaž . Notri je vse polno samih taki h 

rečij, ki morejo razveseliti otroško srce. Mala darila	lepo sadje, pisane sladčice, majhne jerbaščk e 

z mandeljni vse to je razobesil po vejah . Vmes 

pa je obesil vsakovrstne igrače in vence umetnih 


75


cvetic z raznobojnimi trakovi . Vse je tako lep o 
uredil, da je bilo veselje videti. Tudi nekaj sveči c 
je prav pazno pritrdil, da bi lepo razsvetljeval e 
božično drevo, a je ne osmodile in zapalile. Ko je 
bilo vse dogotovljeno, šle ste Lizika in Katarin a 
poklicat otroke. „Toda prej ne smejo priti,” reče 
Anton, „gredno ne prižgem svečic in jih mat i 
pokliče .” 

Ko so otroci slišali o božičnih darilih, bili so 
hitro hitro umiti in oblečeni, kar nič jih ni bilo 
treba priganjati . Slednjič zakliče mati : „Pridite 
otroci!” Hitro poskočita otroka v sobo, a mahom a 
obstaneta, tako ju je prevzel pogled na božično 
drevo, tudi govorila nista nič ; nepremično in odprtih ust sta strme občudovala prekrasni blesk i n 
sijaj. Jabolka, svečice, igrače, zlate hruške, zelene 
veje, pisani trakovi, vse se jima je zdelo kakor 
nekaj čarobnega. Nista vedela ali je vse to res , 
ali sanjata. Slednjič zakličeta oba hkrati : „Oj, kako 
lepo, kako krasno!” Mali Franci pravi : „Tako le 
pega drevesa, ki bi po zimi imel toliko sladkeg a 
sadja, pa v našemu gozdu ni!” In Klara ga poučuje : „Taka drevesa rasejo samo v raju ali cel o 
v nebesih, kaj ne mamica, Jezušček nam je poslal 
to drevo?” „To ravno ne,” odvrne mati, „saj kako r 
je drevo tukaj, ne. Vendar pa vama je Kristus, ki je 
nekdaj ležal v jaslicah in je sedaj v nebesih, napravil 
to veselje. Ko bi nam ne bil rojen na božični dan , 
bi ne vedeli, kaj je to božično drevesce in ka j 
božična darila! ” 

Sedaj se oglasi stara mati in gravi : ,,Zares, 

star človek nikoli ne more občutiti tacega veselja 


76


kakor otroci. Nedolžni otroci so najbolj srečna bitja 
na svetu ; čisto in neskvarjeno je njih veselje . Bog vas 
ohrani dobre in nedoline, ljubi otroci!" K od 
raščenim obrnjena nadaljuje : „Veselje odrasli h 
ljudij pa le pregosto kali skrb, lakomnost, častihlepnost in druge strasti ali pa tudi pekoča vest . 
Zato je lepa in resnična ona beseda božjega Zve 
ličarja : „Ako se ne izpreobrnete in `ne postanet e 
kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo .” 

Modri stari oče pa je poskušal razložiti pome n 
božičnega drevesca. Dejal je: „To mi je zares 
všeč, tako božično drevo . Naši dedje so bili razsodni in pametni ljudje, ker so hoteli ob različnih 
krščanskih praznikih otrokom napraviti vsakovrstnega veselja. Tako se prazniki otrokom priljubijo 
in polagoma začnejo razumevati vzvišene resnic e 
same, katerih nas uče naši prazniki . Zato pa bo 
odslej v naši hiši vsak sveti večer božično drevo 
postavljeno. Ce tudi ne bo tako krasno in bogat o 
ozaljšan ko ta, vendar bodo imeli otroci ž nji m 
veliko veselje. Kako malo je vendar treba, da s e 
zadovolji otroke : par jabolk, hrušk in zlatih oreho v 
je dosti, če ni kaj boljšega. Tudi ne bo nihče skoparil, če se gre za to, da nam more to božičn o 
drevo tudi mnogo pomagati pri vzgoji otrok ; tudi 
šibe nam ne bo treba tolikrat rabiti . Otroci, ki so 
enkrat videli božično drevo, se gotovo celo let o 
vesele nanje. In radi bodo ubogali, če se jim reče : 
Ako niste pridni, ne bo nič božičnega drevesca ! 
In to je često boljše ko šiba.” 

StarlŠi se Antonu niso mogli dosti zahvaliti za 
veliko veselje, katero je bil napravil njih otrokom 


II 

in vnukom. „Kaj bo to!” je odvrnil, „to je malenkost in ni vredno, da bi o tem govorili. Pa tudi 

Vam, preljubi, sem namenil nekaj malih božičnih 
daril; upam, da jih bote vsprejeli.” Odprl je kovčeg , 
ki je stal v kotu. „Ta kovčeg”, je rekel, „ste mi 
kedaj do vrha napolnili, ko sem se podal od vas 
v svet. Prav se mi zdi, da vam ga ne vračam 
popolnoma praznega.” Stari materi je potem izročil 
dragocene kožuhovine in svilenega blaga, rekoč : 
„Dobrih otrok dolžnost je, skrbeti, da imajo stariši 
po zimi toplo obleko.” Mladi ženi in dekletoma j e 
dal lepega zelenega blaga za obleko, svilenih ovratni h 
rut iz Milana in drugega ženskega lepotičja . Mladi 
gozdar je dobil izvrstno puško dvocevko, kater e 
kopito je bilo iz orehovega lesa in lepo vloženo s 
srebrom. „Vi, predragi oče”, reče Anton staremu 
gozdarju, „ne bote več hodili na lov, ker vam treb a 
počitka na stara leta. Potrebujete pa zato tembolj 
okrepčila. V onem jerbasu so steklenice z najboljši m 
starim renskim vinom. Tu vam pa izročam primerno 
kupico.” Pri teh besedah mu je podal srebrno kupico, ki je bila znotraj lepo pozlačena . Zunaj pa 
so bile pod vencem vrezane besede : „Svojemu ljubemu očetu Frideriku Zelenku v spomin na sveti 
večer 1750 izročil hvaležni sin Anton Kroner n a 
sveti večer 1770.” Stari gozdar je ves solzen obje l 
Antona in kar besedice ni mogel spregovoriti . A 
sedaj mu hvaležni sin poda še mošnjo cekinov in 
pravi : „Glejte, Ijubi oče, vi ste zame potrošili veliko denarja. Ne bilo bi prav, ko bi drugi vaš i 
otroci in vnuki za to trpeli škodo .” Vrli mož se je 
branil vzeti denarje, a Anton mu reče : ,,Saj vam 


tega ne podarim, s tem le deloma poplačam stari 
dolg, katerega vam popolnoma povrniti itak nikoli 
ne bom mogel. Prav veseli me pa, da mi je radi 
knezove darežljivosti mogoče storiti, kar mi velev a 
hvaležnost do vas ." Sedaj se stari gozdar res ni 
več branil. Njegova žena pa pravi : „Kdo bi si bil 
oni sveti večer, ko si prvič prišel v našo hišo , 
mislil, da nam boš kedaj napravil tako vesel 
sveti večer! S svojo besedo pri knezu si nas rešil 
velike nadloge in nam tako obilno povrnil, kar smo 
ti dobrega storili. Res, kdo bi si bil to mislil!” 
„Vse to, mati, je storil Bog”, odvrne Anton. „Pripeljal me je v vašo hišo, da je vas in mene obiln o 
blagoslovil. Bodi češčeno njegovo ime !” 

„Toda sedaj mi dovolite, da takoj odpotujem!” 

Kar skočili so vsi kvišku pri teh Antonovih besedah 
in ga obsuli z vprašanji . Anton jih je kmalu po 
miril, ko jim je razložil : „Popeljem se sedaj k gospodu Ridingerju. Tam bom še lahko pri službi 
božji, bom svojega izvrstnega učitelja z nepričakovanim obiskom gotovo razveselil ter ga jutri zvečer 
sem pripeljal. Ostale dni do novega leta pa se bom o 
potem skupaj poveselili.” Vsem je bilo prav. Anton 
se je odpeljal. Drugi večer pa se je vrnil s slikarjem . Stara gozdarska hiša v temnem gozdu še 
ni zlepa . videla tako veselih in srečnih.ljudij, kakor 
so v onih dnevih bivali pod njeno gosto z mahom 
poraščeno streho . 

Kako se je Antonu godilo nadalje, dá se prav 
ob kratkem povedati . Kmalu po novem letu se je 
enkrat Anton pripeljal kar nenadoma, pa prav praz

nično oblečen . Prosil je starega gozdarja in njegovo 


— 79 
ženo, naj mu dasta svojo hčer Liziko v zakon. 
Stara dva sta bila prav vesela in tudi Lizika s e 
ni kar nič branila. „Ah, Lizika”, rekla je stara 
mati, „tedaj ko si na sveti večer dala Antonu lep o 
jabolko, pač nisem mislila, da te kedaj kot svoj o 
nevesto popelje k altarju.” Kmalu na to je bila 
svatba. Veseli so bili in vsi dobre volje, bil je prav i 
praznik za gozdarjevo hišo in družino. Anton pa 
si je kupil v kneževi prestolici lepo hišo in je imel 
kot spreten umetnik vedno dosti dela in naročil . 
V zadovoljnosti in slogi minevali so njemu in Lizik i 
srečni, veseli dnevi, in nič ni kalilo nju sreče. 

Prihodnjo pomlad prišel je knez nepričakovan o 
v svoj grad Skalnik. Z njim je prišel še stari gozdarski svétnik Miler in še nek drug gospod, ki 
se je razumel na gozde in njih oskrbovanje . Nadgozdar je bil jako pobit in si ni nič dobrega obetal , 
ko ga je knez kmalu po dohodu poklical predse . 
„Vi ste prekoračili moje povelje”, mu je dejal knez 
nevoljen. „Po Vaših poročilih zapeljan sem res staremu gozdarju vzel službo in sem hotel mladega 
gozdarja prestaviti na slabše mesto . Toda tega 
nikdar nisem hotel, da bi celo gozdarjevo družin o 
pognali iz hiše tako nečloveško, kakor ste nameravali vi. Toda poglejmo sedaj najprej gozde .” 

Nadgozdarjev oddelek gozda je bil v prav slabe m 
stanu. „Na vaših listinah, ki ste jih pošiljali”, j e 
dejal knez, ,,je bilo pa vse tako izborno, vse tako 
lepo pisano in risano in slikano, da sem se ka r 

čudil. A tu v gozdu je vse popolnoma drugače. 
Očividno je na marsikakem kraju v gozdu stal o 
več lesa, kakor pa je pisano v računih. Osleparili 


O 

ste me prav grdo ." Preiskava je pokazala, da je 

nadgozdar tekom časa neki bližnji livarni železa 
prodal par tisoč sežnjev lesa več, kakor pa ga j e 
zapisal v račune . Seveda, živel je jako potratn o 
in razkošno ter tako kmalu pognal svoje po očet u 
podedovano premoženje. Zakopal se je v dolgove , 
vrh tega pa še svojega kneza in gospodarja precej 
občutno ogoljufal. Knez ga je odstavil in obsodil , 
da mora povrniti storjeno škodo. Plemeniti Trst 
je sedaj živel v jako ubožnih razmerah na svoje m 
malem strašno zadolženem posestvu. 

Gozd, katerega je oskrboval gozdar Zelenko , 
je bil v najlepšem stanu. Knez je bil izvanredn o 
oveseljen. Sam je prišel k gozdarju v hišo, izrazi l 
staremu možu svojo zadovoljnost, dal si predstaviti 
vso gozdarjevo družino in z vsakim govoril pra v 
prijazno. Predno je zajahal svojega belca, katerega 
je pred hišo hlapec držal za uzdo, rekel je gozdarjevemu sinu: „Odslej ste vi gozdar: bodite tako zvesti 

in pridni, kakor vaš oče, in vesel vas bom.” Potem 
pa se obrne k staremu gozdarju in pravi : „Res, 
precej ste že stari, a vendar niste tako opešali in 
oslabeli, kakor je poročal nadgozdar. Vkljub svoji 
starosti ste še jako čvrsti ; ne morem vas še torej 
odpustiti iz službe. Saj me razumete, če vam rečem : 
Zdravstvujte, gospod nadgozdar !”