Pregledni znanstveni clanek  Prejeto 12. novembra 2024, sprejeto 25. januarja 2025  
doi: 10.51741/sd.2024.63.4.319-331  
Bor Zavrl  

Elementi socialnega dela v dejavnosti zašcitnih sester v Sloveniji 
Prispevek obravnava tematiko socialnega dela med obema svetovnima vojnama oziroma vlogo predhodnic medicinskih sester, zašcitnih sester v socialnem delu v Sloveniji. Do ustanovitve Šole za socialne delavce v Sloveniji let 1955 ni bilo formalno izobraženih socialnih delavcev, ceprav so bile potrebe po socialnem delu v tem obdobju velike. Vloge in naloge socialnih delavcev so zato opravljali nekateri uradniki, funkcionarji in clani raznih društev in organizacij, redovnice, dobrotniki in pa tudi zašcitne sestre. Avtor opisuje, kaj natanko so pocele zašcitne sestre in kako so se odzivale na takratne potrebe po socializaciji medicine oziroma kako so zagotavljale most med bolnišnicami in javnim skrbstv om. Opisan je tudi proces nastajanja formalnega izobra­ževanja strokovnjakinj za socialno pomoc in podporo. 
Kljucne besede: zdravstvena nega, medicinska sestra, socialna medicina, javno zdravje, socialno skrbstvo, izobraževanje. 
Bor Zavrl je magister zdravstvene nege. Poleg dela v zdravstvu se ukvarja z raziskovanjem zgodovine medi­cinskih sester. Je clan Delovne skupine za ohranjanje zgodovine zdravstvene in babiške nege pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Kontakt: bor.zavrl94@gmail.com 
Elements of social work in protection nurses' activities in Slovenia 
The author studies the topic of social work in the period between the two world wars, or the role of the prede­cessors of nurses, protection nurses in social work in Slovenia. Until the establishment of the School for Social Workers in Slovenia in 1955, there were no formally educated social workers despite the fact that the need for social work was great during this period. The roles and tasks of social workers were performed by some offi­cials, functionaries and members of various societies and organizations, nuns, benefactors and also protection nurses. The paper explores what exactly these protection nurses did and how they responded to the needs for socialization of medicine and how the y provided a bridge between hospitals and public care. The process of establishing formal education for professionals for social assistance and support is also described. 
Key words: nursing, nurse, social medicine, public health, social care, education. 
Bor Zavrl is a Master of Nursing. In addition to working in healthcare, he is involved in researching the history of nurses. He is a member of the Working Group on the History of Nursing and Midwifery Care at the Chamber of Nursing and Midwifery of Slovenia-Association of the professional societies of nurses, midwives and health technicians of Slovenia. Contact: bor.zavrl94@gmail.com 
Uvod 
Med raziskovanjem zgodovine slovenskih medicinskih sester sem naletel na zanimivo, manj znano dejstvo. Že Sonja Bezjak(2016, 254) v svojem delu po­trjuje ugotovitev Darje Zaviršek, da je bilo po drugi svetovni vojni delo pred­hodnic na podrocju socialnega dela zamolcano. Pomembne predhodnice da­našnjih socialnih delavk so bile redovnice razlicnih katoliških redov. Irena Selišnik in Ana Cergol Paradiž (2016, 246) se sprašujeta, ali bi lahko v pred­hodnicah današnjih patronažnih medicinskih sester, oskrbnih sestrah oz. po­setnih zašcitnih sestrah prepoznali predhodnice socialnih delavk. Na vpraša­nje odgovarjata pritrdilno, prav tako nanj pritrdilno odgovarja DunjaDobaja 
Socialno delo, 63 (2024), 4:319-331 
(2018, 103), ki med drugim Angelo Boškin opiše kot prvo medicinsko se­stro in socialno delavko v Sloveniji. Feministka Angela Vode je v svojem delu Žena v današnji družbi iz leta 1934 kot najstarejši socialni poklic opredelila babico, kot najizrazitejši socialni poklic bolniško strežništvo, med socialne poklice pa je prištela tudi poklic zašcitne sestre in otroške sestre negovalke (Vode, 1934, 152).
Razumevanje pojma socialno delo v preteklosti seveda ni bilo enako da­našnjemu niti med obema svetovnima vojnama na Slovenskem ni bilo for-malno izobraženih socialnih delavk, kot jih poznamo danes (Dugac, 2015, 45). Med obema svetovnima vojnama sta bila socialno delo in socialna skrb aktualni temi, o katerih se je vedno vec govorilo. Vclanku želim poudariti oz. predstaviti vlogo zašcitnih sester v socialnem delu. Ne trdim pa, da so edine zacetnice ali edine predstavni­ce te panoge v tistem casu. 

Javno zdravje in socialna medicina 
Prva svetovna vojna je evropske države hudo pretresla. Nekatere so razpadle in iznjih so nastale nove, tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozne­je preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo. Država je bila velika, gospodarsko zelo neenotno razvita in z vidika kulture, socialnega položaja prebivalstva in organizacije zdravstva zelo raznovrstna. Vojna je na tem obmocju povzrocila hudo opustošenje in splošno pomanjkanje. Povecala je revšcino, poslabšala higieno in razmahnile so se bolezni, tako telesne (španska gripa) kot tudi t.i. 
socialne. 
Beda je najbolj prizadela najranljivejše skupine: dojencke, otroke, nosec­nice in matere. Smrtnost otrok je bila zelo velika. Bakteriologija je sicer že znala prepoznavati povzrocitelje, a množicne proizvodnje zdravil še ni bilo, pa tudi zdravstvo ni bilo organizirano tako, da bi lahko pomagalo vsem. Ne-kateri zdravniki so zaradi vsega tega želeli predstaviti medicino in njene po­zitivne ukrepe ljudem in tako se je razvila socializacija medicine. 
Nastala je nova smer medicine, preventivna medicina oz. javno zdravje. Ideja je bila s preprostimi ukrepi spremeniti pogled na zdravje v družbi in tako vplivati na zdravje širše družbe in ga okrepiti. Strokovnjaki so si priza­devali bolezni preprecevati, delo je bilo usmerjeno v ukrepe, s katerimi so želeli zajezili razvoj, širjenje in napredovanje bolezni in ljudi obvarovati pred posledicami bolezni. Pomemben element je bila promocija zdravja in higiene. Pri tem je bilo treba spremeniti tudi vlogo zdravnikov. Prav zato preventivna smer medicine sprva ni naletela na veliko podpornikov, veliko zdravnikov jo je zavracalo in se bojevalo proti njej. 

Vodilno ime v kraljevini na podrocju javnega zdravja je bil dr. Andrija Štampar. Po njegovem mnenju je bilo treba na tem podrocju sodelovanje številnih strokovnjakov, ne le delovanje zdravnikov. Z zdravstveno-vzgojnim delovanjem je hotel predstaviti vedenje o zdravju, higieni in preprecevanju bolezni širšim množicam. Menil je, da bo znanje na tem podrocju pri ljudeh spremenilo pogled in njihove navade in s tem zmanjšalo pogostost bolezni. Zato so pomembno vlogo dobile tudi predhodnice medicinskih sester, zašci­tne sestre (Dugac, 2005, 24–28). 
Primarna ustanova za izvajanje javnozdravstvenega dela je bil zdravstve­ni dom. Vdržavi so jih pospešeno gradili, zanje pa so bili pristojni Higienski zavodi. Prvi zdravstveni dom v takratni državi in tudi v Sloveniji je bil zgrajen v Lukovici (Pirc, 1926, 41). Takratni odnos do vloge zašcitne sestre v jav­nozdravstvenem programu ponazarja citatdr. Josipa Rasuhina, Štamparjeve­ga bližnjega sodelavca. Menil je, da je zašcitna sestra »bolj uciteljica zdravja, bolj negovalka zdravega cloveka, da ne oboli, kot pa negovalka bolnega, da ozdravi« (Rasuhin, 1936, 444–446). 
Z ustanovitvijo sestrskih šol je bilo izšolano novo profesionalno osebje, ki je prevzelo eno od osnovnih vlog v javnozdravstvenem delu. Poleg zdravni­kov in zašcitnih sester pa je bilo v javnozdravstveno gibanje in socializacijo medicine vpetih veliko drugih poklicev , ki so imeli skupno nalogo – izboljša­nje ljudskega oziroma javnega zdravja (Dugac, 2005, 36–37). 

Zašcitne sestre 
VKraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Kraljevini Jugoslaviji so obstajale štiri sestrske šole: v Zagrebu, Ljubljani, Beogradu in Skopju. Sestrske šole so ustanovili zaradi izobraževanja pomocnic za delo na podrocju socialno-me­dicinske oskrbe otrok, pozneje pa se je program v državi poenotil in šola ni bila vec ozko usmerjena samo v otroško nego in zašcito (Berkopec in Keršic, 2023, 94). Po poenotenju izobraževalnega programa po vseh sestrskih šolah v državi so zapisali, da je njihov namen »služiti za pripravljanje in usposa­bljanje obiskovalnih skrbstvenih sester za socialno-higienske naprave in so-cialno-medicinsko delo« (Službeni list, 1938, 37). 
Leta 2024 mineva sto let od zacetka delovanja prve slovenske sestrske šole, Šole za sestre pri Zavodu za socialno in higiensko zašcito dece v Ljub­ljani. Prve diplomantke so koncale šolo že cez eno leto. To so bile otroške zašcitne sestre. Leta 1927 se je šolanje podaljšalo na dve leti, šola pa se je preimenovala v Šolo za decje zašcitne sestre in dojenske negovalke. Naziv diplomantk se je spremenil v decjo zašcitno sestro. Leta 1931 se je šola spet reformirala, tokratv triletno Šolo za zašcitne sestre v Ljubljani, diplomantke pa so se imenovale zašcitne sestre. Tako je ostalo do konca druge svetov­ne vojne (Zavrl in Osvald, 2024, 121–123). Zaradi lažjega poimenovanja vse diplomantke v besedilu imenujem zašcitne sestre. 
Vprvi sestrski šoli, Šoli za sestre, so ucenke pridobile znanje s socialne in higienske smeri, »ker sta ti dve panogi skoraj nelocljivi«, je zapisala najver­jetneje ucenka Angela Boškin (A. B., 1925, 164). Zašcitne sestre so svoje delo zacele v povsem novi stroki na jugoslovanskem ozemlju: v javnem zdravstvu. Same so želele široko, polivalentno izobrazbo in sodobno šolo, ki »bi izvežba-la vsestranskih strokovnih pomocnic za zdravstveno socijalno in prosvetno delo« (Pirc, 1938, 28).
Vsvojem ucnem programu so vse tri šole vkljucevale predmete, pri kate­rih so ucenke pridobile znanje za delo, tudi na socialnem podrocju. To so bili v enoletni šoli: tuberkuloza in boj zopernjo; venericne bolezni in boj zopernje; alkoholizem in boj zoper njega; organizacija zašcite dece in doticna za­konodaja; zakonodaja o zavarovanju delavcev s posebnim ozirom na materin dete; temeljni pojmi o zdravstveni zakonodaji, državni ustavi in ureditvi države. 
Vdvoletni šoli so bili predmeti: organizacija zašcite dece in doticna za­konodaja; tuberkuloza in boj zoper njo; venericne bolezni in boj zopernje; alkoholizem in boj zoper njega; obrtna higiena; zavarovanje delavcev s po­sebnim ozirom na materin dete; temeljni pojmi o državni ustavi, ureditvi države in o zdravstveni zakonodaji. 
Vtriletni šoli pa so poucevali predmete: socialna medicina; zakonodaja (splošna in zdravstvena); osnove pedagogike in psihologije. 
Šole so imele tudi prakticne vaje v socialno-medicinskem delu in bolniški administraciji. Vvseh letih so poleg strokovnih medicinskih in zdravstvenih predmetov imeti tudi predmete, povezane s socialnimi boleznimi, in pred-mete, ki so obravnavali socialno zašcito ljudi. Pri strokovnih predmetih pa so gotovo obravnavali tudi socialno-medicinske plati (Zavrl, 2024, 21–22). Zašcitne sestre pa so poucevali tudi številni zagovorniki socializacije medici­ne in zdravstva ter jih tudi na predavanjih opozarjali na to tematiko (Dragaš, 1938a, 6–20)
Prim. dr. Dragaš, ki se je veliko ukvarjals socialno medicino, predvsem socialno pediatrijo, je med drugim ugotovil: 
Karse tice dela zašcitne sestre, moramo razlikovati njeno delo kot oskrbnice v ožjem smislu, torej zašcitne sestre na soc.-medic. polju, dalje v bolnicah in kot socijalne uradnice. Za delo socijalne uradnice je potreben socijalni cut in socijalno razumevanje v ožjem smislu, kakor tudi prepoznavanje razlicnih zašcitnih naprav, zakonov, naredb itd. to zadnje se lahko v kratkem casu nau-ci. Mnogo težje si je pridobiti znanje za pristno delo na zašciti, torej za pravo sestrsko delo. (Pirc, 1938, 32) 
Zašcitne sestre so se po opravljeni šoli zaposlile. Vsaj na obmocju Slovenije so se zaposlovale vecinoma v primarnem zdravstvenem varstvu. Tiste zašci­tne sestre, ki so bile zaposlene v bolnišnicah in zdravilišcih, so bile najveckratredovnice, ki so si z diplomo pridobile naziv zašcitna sestra. Delo preventiv­nih ustanov je v tistem casu nadzorovalHigienski zavod v Ljubljani. Zašcitne sestre so se tako zaposlovale v ustanovah pod njegovim okriljem: v zdrav­stvenih domovih, šolskih poliklinikah, ustanovah za nego dojenckov idr. Del njihovega dela je potekal tudi na terenu (Zavrl, 2021, 138–142). 
Zašcitne sestre, predvsem tiste, ki so opravljale terensko delo, so delale na socialnem in zdravstvenem podrocju. S svojim delom so posameznikom in družinam skušale pomagati celostno (Dugac, 2015, 25). Gotovo v socialno delo niso bile vpete le oskrbne oz. posetne zašcitne sestre, temvec tudi druge zašcitne sestre, zaposlene na drugih delovnim mestih. 

Slika 2: Higienska razstava oziroma predavanje v Halozah; zašcitna sestra v terenski uniformi z diplomsko znacko pod ovratnikom (edina brez rute) deli blago in higienske pripomocke. (Hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije.) 

Delo zašcitnih sester 
Zašcitne sestre so imele pri svojem delu stik z ljudmi v vseh starostnih in so-cialnih skupinah. Trudile so se cim bolj približati tem ljudem, jim predstaviti zdravstvo in moc sodobne medicine terjim pomagati. Posebno skrb so po prvi svetovni vojni v novi državi namenjale najranljivejšim, otrokom in ma-teram (Dobaja, 2018, 28). Prve zdravstvene ustanove so bile namenjene prav njim. Veni od osrednjih je nastala tudi sestrska šola in prav ta zavod je prvi zaposloval zašcitne sestre (Zavrl, 2021, 40). 
Druga, za zaposlitev zašcitnih sester pomembna ustanova so bili zdra­vstveni domovi. Del njih so bile otroške in materinske posvetovalnice. Tam so zdravniki skupaj z zašcitnimi sestrami otroke pregledovali, spremljali nji­hov napredek in svetovali glede njihove nege in oskrbe. Ko je bilo to možno, je zašcitna sestra matere tudi obdarila oz. jim podarila pomoc v obliki ple­nic, srajck, mila, steklenick in podobnih pripomockov za dojencka ter tako poskrbela za dvig higienskega in socialnega statusa matere in otroka (Klanc­nik-Pivec, 1975, 124). S svojim poznavanjem zakonodaje in uredb države so zašcitne sestre skrbele tudi za razlicne oblike pomoci materi in uveljavljanja njihovih pravic.
Zanimiva tema je vkljucevanje zašcitnih sesterna podrocju rejništva oz. otroških kolonij. Gre za nacin dela, ki se je razvil z zdravstvenega podrocja. Zacetek v tedanji skupni državi sega prav v Slovenijo, v Lukovico, asanirano vas, za katero je poskrbel Higienski zavod. Vsklopu asanacije je bil zgrajen zdravstveni dom. Zašcitna sestra, zaposlena v njem, je bila pristojna tudi za rejništvo. Pobudnik te ideje v Sloveniji je bil dr. Matija Ambrožic, nadaljeval pa jo je dr. Bogoljub Dragaš. Dne 29. novembra 1926 je bil v rejo oddan prvi otrok in tam se je izoblikovala prva rejniška kolonija za otroke, ki jih matere niso mogle imeti pri sebi. Rejništvo je nastalo kot odziv na prostorsko stisko pri oskrbi otrok v zavodih in kot poskus nove oblike zašcite in oskrbe otrok. Izraz »kolonija« je bil izbran zaradi namestitve vecjega števila otrok v rejo na enem kraju. Rejništvo je bilo od zacetka do druge svetovne vojne dobro organizirano in uspešno (Dragaš, 2014; Dobaja, 2018, 109).
Dr. Dragaš (2014, 44) je trdil: »Sem samo za organizirano kolonijo (izrejo otrok v družinah) in brezpogojno za to, da vrši kontrolo izobražena in v ta namen specijalizirana zašcitna sestra (ali decja zašcitna sestra)«. Obstajale so namrec tudi otroške kolonije pod nadzorom banskih uradnic, rejništvo pa je bilo tudi skrito in brez nadzora. Kolonije Zavoda za zdravstveno zašcito mater in otrok v Ljubljani je podrobno nacrtovalin nadzorovalkuratorij, ki je delovalv omenjenem zavodu. Tajnica tega kuratorija je bila »sestra, ki je obe­nem socijalna asistentka v zavodu in je poleg predsednika najbolj uvedena v socijalno-zdravstveno delo«. 
Kolonija je bila pod stalnim nadzorom zavoda in zdravnika ter »nad­zorstvom zašcitnih sester ter socialne asistentke«. Zašcitna sestra je so-delovala pri izbiri rejnice, ocenjevanju primernosti pogojev za namestitevrejencev, opravljala je nenapovedane obiske rejnic in ugotavljala zdra­vstveno in socialno stanje ter urejenost rejencev (na 14 dni ali po potrebipogosteje), dajala je strokovne nasvete za nego in oskrbo otrok, skupaj zzdravnikom sta reševale želje rejnic in staršev otrok. Zašcitna sestra je bila»dolžna, da vzbudi zaupanje pri rejnici in pri obcinstvu in da na ta nacinposreduje med rejnicami in starši, ki imajo otroka v reji«. Zašcitna sestraje morala upoštevati, da »tudi rejnica potrebuje duševne hrane in to ji dajezašcitna sestra, ki ne sme biti samo njihova nadzornica, ampak prijateljicain svetovalka«. Veckrat je morala organizirati in voditi sestanke rejnic, jihpoucevati o negi otrok in spremljati razvoj otroka in odnos rejnice do njega (Dragaš, 1938b, 27–46). Vse to kaže na pomembno vpetost zašcitne sestrev sistem rejništva.
Pozneje, v šolski dobi, so se zašcitne sestre z otroki srecevale na šolskih poliklinikah. Ob pregledih so poleg zdravstvenih nalog opravljale tudi social-ne. Delile so brezplacna zdravila, omogocale brezplacne terapije in nadaljnje zdravljenje, omogocale skrb za osebno higieno s prhanjem v ljudskih kopali-šcih in zdravstvenih domovih, sprejemale so prošnje za pridobitve brezplac­nega obroka za najrevnejše v šolskih kuhinjah, ki so bile pogosto prikljucene šolskim poliklinikam, posredovale so tudi prošnje dobrotnikom, da so ti lah­ko zagotovili prehrano za cim vec ucencev. Opravljale so nadzor nad stano­vanjskimi razmeram ucencev in dijakov, ki niso bili nastanjeni doma, pregle­dovale internate in podobno. Vse to so bile naloge zašcitne sestre, ki so imele poleg zdravstvenega pomena tudi socialnega (Pirc, 1938, 320–349). 
Del Državne šolske poliklinike v Ljubljani so bile tudi šolske oz. pocitniške kolonije. Vnjih so bile zašcitne sestre stalno osebje. Tam so izvajale zdrav­stveno in higiensko delo pa tudi socialno. V kolonije so najpogosteje vklju-cevali otroke iz socialno šibkejših družin. Zašcitne sestre so jih spremljale. Otrokom so nadomešcale mamo, skrbele za njihovo razvedrilo, nadzorovale njihovo vedenje, druženje in igro ter jih spremljale med vsemi aktivnostmi. 
Dr. Slava Kristan-Lunacek, ki je vodila številne šolske kolonije Državne šolske poliklinike v Ljubljani, je zapisala: »Sestra, ki si je svestna svoje nalo­ge, lahko tu popravi marsikatero napako, katere starši, ki cesto nimajo prilike opazovati otroka kot socijalno društveno bitje, niti ne opazijo« (Pirc, 1938, 51–54). S tem stavkom je zašcitnim sestram priznala, da so obvladale tudi to podrocje in znale ukrepati. S podobnim delom so v poletnih mesecih sodelo-vale tudi v pocitniških kolonijah raznih društev, kot je bilo Kolo jugoslovan­skih sester v Kraljevici.
Ustanovitelji zdravstvenih domov so se zavedali, da bo ljudem verjetno veckratkot zdravniška zašcita potrebna socialna, in so poskrbeli tudi zanjo. Ljudje so stik z zašcitno sestro imeli tako v ambulantah kot tudi na terenu. Poleg zdravstvenega dela so zašcitne sestre v ambulantah velikokratizpol­njevale najrazlicnejše obrazce in vloge, jih posredovale oblastem, pisale proš­nje za pomoc bolnikom in jih pošiljale na številne naslove. Bile so najboljše svetovalke, saj so bile v … 
stalni zvezi z vsemi napravami, ki morejo nuditi pomoc in za katere narod navadno niti ne ve, [… saj so vedele …] katera privatna ali državna institucija nudi pomoc deci, pozna natancen ustroj bolniških blagajn, ona najde – ako nihce drug – vir tudi za denarno pomoc. (Pleško, 1927, 3) 
Tudi v ambulantah so brezplacno delile zdravila in higienske pripomocke, kadar je je bilo to le možno. Vnekaterih zdravstvenih domovih so obstajala tudi ljudska kopališca in tam so ljudje lahko poskrbeli za svojo higieno. Vposameznih zdravstvenih domovih oz. pod njihovim okriljem so bile ustano­vljene tudi ljudske šole oz. so izvajali predavanja zrazlicnimi tematikami, ki so povecevale javno ozavešcenost in znanje. 
Hišni obiski in socialno skrbstvo na terenu je bilo predvsem delo zašcitnihsester. Terenski obiski hiš so bili velikokrat zelo žalostni, saj so ljudje živeli vhudih socialnih razmerah. Trudile so se jim vsaj malo izboljšati zdravstvenoin socialno stanje. Predvsem v delavskih in rudarskih kolonijah, revnejšihruralnih krajih in predmestjih so bile socialne razmere hude. Najhuje je bilopri kronicno bolnih, jeticnih bolnikih, nezmožnih dela; t. i. socialne bolez­ni so bile precej razširjene. Tu so pogosto pomagale z brezplacno pomocjoin deljenjem zdravil, razkužil in higienskih pripomockov. Ocenjevale so živ­ljenjske in stanovanjske razmere bolnikov, prosile za pomoc in podporo inpodobno. Spodbujale so preglede družinskih clanov za zgodnje odkrivanjezdravstvenih težav in s tem preprecevanje širjenja bolezni in povecevanjestisk družin. Z nasveti so skušale delovati tako na zdravstvo-higienskem kottudi na socialnem podrocju. (Jaklic, 1937, 106; Modic-Cebela, 1937, 29–30;Pirc, 1938, 142–150). 

Slika 3: Zašcitna sestra Angela Boškin pred odhodom na terensko delo. (Hrani: Muzej nauke i tehnike, zapušcina Matije Ambrožica.) 
Zašcitne sestre so organizirale eno- ali vecdnevne socialno-medicinske akcije na slovenskem podeželju in se jih udeleževale. Tu so vodile razstave, predavale, prakticno prikazovale razlicne postopke in nego ter odgovarjale na najrazlicnejša vprašanja obcinstva. Veckratso takšne akcije organizirala tudi napredna dijaška in študentska društva ter dobrodelna društva in orga­nizacije. Vanj so vkljucevali tudi zašcitne sestre. Veckratso na takih akcijah in higienskih razstavah delili tudi zbrana oblacila, obutev, higienske pripo­mocke in podobno ter tako skrbeli tudi za izboljšanje socialne varnosti. Na posameznih akcijah so zbirali tudi podatke za analize hrane in življenjskega statusa, na podlagi katerih so nato nastajale študije (Jaklic, 1937, 105; Klanc­nik-Pivec, 1975, 125; Tušek, 1987, 241).
Zašcitne sestre niso bile zaposlene samo v zdravstvenih ustanovah. Ljub­ljanska mestna obcina je v svoji mestni upravi imela tudi Socialno politicni urad. V njem so delovali »uradni poizvedovalci«, ki so ugotavljali socialne razmere prosilcev za podporo. Imel pa je tudi »oddelek socialnih zašcitnih sester, zlasti za važno delo socialno preventivnega znacaja« (Tiskovni referatmestne obcine, 1940, 135).
Dr. Alojzij Zalokar je leta 1936 napisal clanek znaslovom »Pomanjkanjepostelj in socialna služba v naših bolnicah«. Vnjem razmišlja o možnostirazbremenitve hude prostorske stiske in prenatrpanosti tedanjih bolnišnic zbolniki. To bi po njegovem lahko rešili s sistemom socialne službe in pomoci.To možnost je omenjal že Zakon o bolnicah v svojem 18. clenu, v katerem jenalagal, da mora bolnišnica v sodelovanju z javnimi in zasebnimi ustanova-mi poskrbeti za socialno pomoc nepreskrbljenih bolnikov, ki so odpušceni izbolnišnic. Vpraksi se to ni izvajalo, kljub zahtevam nekaterih feministicnihorganizacij po izvajanju tega clena. Avtorv clanku navaja avtorje, ki so o tempisali, in primere iz tujine. To socialno pomoc, poimenuje jo odprta socialnaskrb, opredeli kot vez med bolnišnico in družbo terkot most med javnimskrbstvom in bolnišnico. Opredeli jo tudi kot vezmed zdravnikom in sestrona eni strani in bolnikom na drugi. Navaja, da mora biti takšna socialna skrbzunaj bolnišnice v neposredni zvezi z bolnišnicno oskrbo. Ta socialna služ­ba naj bi skrbela za prevoz iz bolnišnice domov, nadzorovala zdravljenje vdomacem okolju in dieto, skrbela za redno ambulantno zdravljenje in oprav­ljala pomembno medicinsko-pedagoško nalogo. Vclanku ne omenja, kdo najbi to nalogo izvajal, le iztujine omenja primer neke »sestre« (Zalokar, 1936,211–216). 

Ideje o izobraževanju socialnih delavcev 
Države v razvoju je v tistem casu podpirala Rockefellerjeva fundacija. Nje-no podporo je prejemala tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Kraljevina Jugoslavija. Fundacija je veliko denarja namenila za izboljšanje zdravstvenih razmerv državi, predvsem s financiranjem izobraževanja me-dicinskega in zdravstvenega osebja ter dela preventivnih zdravstvenih usta­nov. Predstavniku fundacije je v zgodnjih tridesetih letih dr. Andrija Štam­par svoj pogled na izobraževanje socialnih delavcev predstavil tako, da bi v državi ustanovili dva centra za njihovo izobraževanje, in sicer v Zagrebu (Škola narodnog zdravlja) in Skopju (Institut). Tisti ki bi se izobraževali za ta poklic, bi del izobraževanja opravili v teh dveh centrih, del pa z nacrtova­njem samostojnih programov za socialno delo in zašcito prebivalcev v okviru veljavne zakonodaje. Programa v Zagrebu in Skopju ne bi bila enaka (Dugac, 2005, 81). Drugacen pogled na izobraževanje socialnih delavcev pa je imel ban Dravske banovine. 
Vpoznih tridesetih letih so se zaceli pogovori o ustanovitvi »šole za soci­alne pomocnike in pomocnice«, kakršne so že obstajale v nekaterih državah. VBerlinu so že leta 1908 ustanovili prvo šolo za socialno delo za ženske, v slovenskem prostoru pa so idejo socialnega dela širile napredno mislece ak­tivistke, na primer Angela Vode in Alojzija Štebi (Bezjak, 2016, 254). Pobudo za šolo za socialne delavce oz. socialne pomocnice in pomocnike je izrazil tudi ban Dravske banovine, dr. Marko Natlacen. Izobraževanje bi trajalo štiri leta, v šoli pa bi se poucevala celotna socialna zakonodaja, delavska zašcita, zašcita mater in otrok, delavska zavarovanja in podobno. In socialni pomoc­niki in pomocnice bi bili tisti, ki bi posredovali med realnim pravnim redom in dejanskimi potrebami ljudi (Dobaja, 2018, 72–73). Izvedbo te ideje je prekinila vojna. Na tem podrocju je delo zacela tudi vsestransko dejavna dr. Amalija Šimec. Organizirala je vecmesecni socialnozdravstveni vzgojni tecaj kot pripravo za socialno šolo za ženske (Keber, 2020, 909). 

Slika 4: Tecaj zašcitnih sester v zdravstvenemu domu v Medvodah. Med njimi sta dve redovnici – usmiljeni sestri Sv. Križa. Predava dr. Amalija Šimec, zdravnica, ki se je veliko ukvarjala s socialno medicino. (Hrani: Irena Keršic.) 
Dejavnost zašcitnih sesterna podrocju socialnega dela je prekinila oku­pacija. Prav tako sta bila prekinjena nacrtovanje in izvedba izobraževanja so-cialnih delavcev. Izobraževanje strokovno usposobljenih socialnih delavcev v Sloveniji se je tako zacelo šele leta 1955 z ustanovitvijo Šole za socialne delavce (Mesec, 1996, 363). Prvi izobraževalni program za socialno delo na podrocju Jugoslavije pa se je zacel leta 1952, in sicer na zagrebški Višji šoli za socialne delavce, ki je bila model za razvoj izobraževalnih programov social-nega dela za vso skupno državo (Ajdukovic, 2006, 153). 

Sklep
Že kratek opis delovnega podrocja zašcitnih sester pokaže, da njihovo delo ni bilo omejeno zgolj na strogo zdravstvene intervencije, temvec so se v njihovo delo vpletale tudi intervencije in znacilnosti socialnega dela. Pridevnik »soci­alen« je bil po prvi svetovni vojni pogosto uporabljen in povezan z medicino in zdravstvom. Ceprav je bil takraten koncept socialnega dela drugacen od današnjega, lahko nekatere elemente delovanja primerjamo z današnjimi. Z idejo javnega zdravja in socializacije medicine so se pojavile tudi zašcitne sestre. Te so postale prve profesionalne oz. formalno izobražene delavke v zdravstvu. 
Zašcitne sestre so zdravniki, ki so delovali v javnem zdravstvu in socialni medicini, videli kot delavke, ki so usposobljene tudi za izvajanje socialnega dela. Prav to gibanje je povzrocilo velike premike na podrocju socialne vklju-cenosti, dostopnosti storitev medicine in države ter dviga socialnega statusa. Vtistem casu so bile zacetnice necesa novega, nosilke novega poklica in nove medicinske smeri. 
Med ljudmi so se zašcitne sestre hitro uveljavile, ljudje so se nanje pogos-to obracali, jim zaupali in jih prosili za pomoc. S svojim delom in znanjem so ljudem predstavljale pojma socialne medicine in socialne pomoci, ki so jo takratzagotavljale številne organizacije, državne, banovinske pa tudi pov­sem zasebne. 
Zašcitne sestre so bile vez med navadnim clovekom in institucijo. Vse njihove vloge in delo žalniso ostale zapisane. Zašcitne sestre so po drugi svetovni vojni zacele izgubljati vlogo v socialnem delu. Spremenila se je po­liticna ureditev in pojavili so se prvi socialni delavci. Zanimivi so izrazi, ki nakazujejo na nov poklic »socialna uradnica, socialna pomocnica, socialna asistentka«. Danes tako njihovih naslednic, medicinskih sester, v nekaterih dejavnostih ne srecamo vec. 
Zanimivo je razmišljanje o t. i. odprti socialni skrbi bolnikov po odpustu iz bolnišnice. Žalv clanku ni naveden profil oz. poklic, ki bi to skrb lahko prevzel. A glede na naloge, ki so povezane tudi z zdravstvom in nadzorom izvajanja zdravniških navodil, bi tudi to nalogo lahko izvajala zašcitna sestra. Spoznanje, da bo za podrocje socialnega dela potreben nov poklic, se je po­javilo že zgodaj. Vendar nacrt za njegovo izobraževanje ni bil enoten oz. se 
o njem še ni toliko govorilo. Na to sta gotovo vplivali tudi velikost države in 
raznovrstnost razmer v njej. 
Kako je na razvoj socialne medicine in napredka vplivalo usihanje financ­nih podporRockefellerjeve fundacije kraljevini, si lahko le predstavljamo. 
Izobraževanje socialnih delavcev je tako postala povojna tema. Zgodovinasocialnega dela gotovo ni raziskana v celoti, tako kot ne vloga zašcitnih se­ster v njih. Ob tem raziskovanju ne gre zanemariti niti vloge medicine, pred­vsem zdravnikov in zdravnic, ki so zagovarjali socializacijo medicine. Vse­kakor je velika tudi vloga ženskih karitativnih katoliških verskih redov natem podrocju, tako v pomenu dobrodelnosti kot institucionalnega varstva.Klici po profesionalnem socialnem delu pa so prihajali tudi iz feministicnihdruštev. 
Mislim, da zašcitnim sestram lahko priznamo vlogo zgodnjih socialnih de­lavk. Z dodatnim raziskovanjem v tej smeri bi še podrobneje preucili zgodo-vino slovenske zdravstvene nege in osvetlili zgodovino socialnega dela. 

Viri 
A. B. (1925). Zavod za socijalno higijensko zašcito v Ljubljani. Ženski svet, 3(6), 164–167. Adjukovic, M. (2006). Ženske in zgodovina socialnega dela na Hrvaškem. Socialno delo, 45(3–5), 153–159. 
Berkopec, M., & Keršic, I. (2023). Zašcitne sestre. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstve­nih tehnikov Slovenije. 
Bezjak, S. (2016). »Socialna služba kot sredstvo za pridobivanje duš«: vloga redov­nic na podrocju institucionalnega skrbstva na ozemlju današnje Slovenije. So-cialno delo, 55(5–6), 253–266. 
Dobaja, D. (2018). Za blagor mater in otrok: zašcita mater in otrok v letih 1919–1941. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Dragaš, B. (1938a). Zgodovina in delo sestrstva v Sloveniji: od prevrata do leta 1934. Ljubljana: J. Blasnika nasl. Dragaš, B. (1938b). Otroške naselbine v Sloveniji. Ljubljana: Društvo Nj. Vel. kraljice Marije  (str. 5–47). Dragaš, A. Z. (2014). Prim. dr. Bogo Dragaš: zdravstveno, socialno in prosvetno delo. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Dugac, Ž. (2005). Protiv bolesti i neznanja: Rockefellerova fundacija u meduratnoj Jugoslaviji. Zagreb: Srednja Europa. Dugac, Ž. (2015). O sestrama, siromašnima i bolesnima: slike socijalne i zdravstvene povijesti meduratnog Zagreba. Zagreb: Srednja Europa. Jaklic, T. (1937). Pota zašcitne sestre. Zdravje, 13(3–4), 102, 106–107. 
Keber, K. (2020). Amalija Šimec: zdravnica pionirka: Slovenska zacetnica epidemi­ologije in bakteriologije v obdobju med svetovnima vojnama. Kronika, 68(3), 903–912. 
Klancnik-Pivec, K. (1975). Spomini na pionirsko delo v Halozah. Zdravstveni Obzor­nik, 9(2), 123–126. Mesec, B. (1996). Neskoncna ali samo dolga pot do celovitega sistema izobraževa­nja za socialno delo?. Socialno delo, 35(5), 363–384. Modic-Cebela, A. (1937). Naše delo proti jetiki. Zdravje, 13(1–2), 28–30. 
Pirc, I. (1926). Asanacija Lukovice: Spomenica ob otvoritvi zdravstvenega doma v Lukovici. Ljubljana: Drž. Higienski zavod kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. 
Pirc, I. (1938). Zdravje v Sloveniji: Zdravstvene prilike in delo higijenske organizacije v Sloveniji 1922–1936. Ljubljana: Higijenski zavod. 
Pleško, C. Š. (1927). Žena v socialno higijenski službi. Ženski pokret, 13(8), 3. 
Rasuhin, J. (1936). Da li ljecnicki stalež može danas snositi odgovornost za naro­dno zdravlje. Ljecnicki vjestnik, 58(10), 444–446. 
Selišnik, I., & Cergol Paradiž, A. (2016). Delovanje žensk od karitativnosti do soci­alnega dela: zgodovinski pregled razvoja dobrodelnosti in zacetki idej social-nega dela v letih 1850–1941 na Slovenskem. Socialno delo, 55(5–6), 293–252. 
Službeni list (1938). Uredba o spremembah in dopolnitvah dolocb zakona o stro­kovnih šolah za pomožno osebje v socialni in zdravstveni službi z dne 13. nov. 1930. Ljubljana: Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, 22. 1. 1938, 9(7), 37–40. 
Tiskovni referat mestne obcine (1940). Pet let dela za Ljubljano. Ljubljana: Tiskovni referat mestne obcine. 
Tušek, M. (1987). Študentski in dijaški delovni narodnoobrambni tabori v Sloveniji 1935–1940. Maribor: Obzorja. 
Vode, A. (1934). Žena v današnji družbi. Maribor: Žena in dom. 
Zalokar, A. (1936). Pomanjkanje postelj in socialna služba v naših bolnicah. Zdrav­niški vestnik, 8(5), 211–216. 
Zavrl, B. (2021). Slovenske medicinske sestre v osrednji Sloveniji v obdobju 1919– 1945 (Magistrsko delo). Ljubljana: Zdravstvena fakulteta Univerze v Ljubljani. 
Zavrl, B. (2024). Predmetnik in ucno gradivo ljubljanske sestrske šole do leta 1945. Utrip, 32(3), 21–23. 
Zavrl, B., & Osvald, I. (2024). Sto let formalnega izobraževanja medicinskih sester v Sloveniji (1923–2023): prva sestrska šola in njene naslednice. Kronika, 72(1), 119–132.