KRONIKA NEKAJ POZABLJENIH LJUBLJANSKIH SVETIŠČ + IVAN VRHOVNIK KAPELA VSEH SVETNIKOV Ghetto, bivališče Židov v Ljubljani, je bil v sedanji židovski ulici in židovski stezi; prva se je imenovala prvotno Dolga ulica, druga za 'Valvasorja pa Reve- renčna uličica (Reverentzgassel). Obe ulici sta tvorili severno-vzhodni del Novega trga. Tu je bila stara naselbina Židov, ki so se bavili s trgovino in denarno kupčijo. Valvasor (XI, 710) po roča, da so bili že v začetku 13. stoletja jako bogati in da so gojili živahno trgovino z Benečani, Ogri in Hrvati. Izpodrivali so domačine, katerim so postajali čedalje bolj neljubi gosti. Zoprnosti, izvirajoči iz ver skih nazorov, sta se pridružili zavidnost in sovraštvo. Med židovskim ghettom in krščansko Ljubljano ni bilo miru. Prišlo je do rabuk in pokoljev — zaradi pogrešenega krščanskega otroka (1290), zaradi do mnevnega zastrupljenja vodnjakov (1337), zaradi oskrunitve krščanske deklice, ko so krivca Žida ob- glavili (1408 -- Kessler, ZMS VIII, 131). Oškodovanje domačinov in ponovni nemiri so iz zvali pritožbe ljubljanskega načelstva, ki ni mirovalo, dokler ni doseglo od vlade privilegija, da bodi Ljub ljana za vselej brezžidovska. Naposled je cesar Maksi milijan leta 1513. podpisal ukaz, ki prepoveduje Ži dom obrt in trgovino v Ljubljani, na novega leta dan 1515 pa je zapečatil usodo ljubljanskih Židov z jav nim pismom, po katerem župan, sodnik in ljubljanski svetovalci za vse večne čase niso dolžni trpeti Židov v svoji sredi (Kessler, ib. 134). Ljubljanski židje so torej morali zapustiti Ljubljano, izselili so se, kakor večina Židov Notranje Avstrije, med Poljake (J. Rus). V svoji naselbini so imeli Židi sinagogo; o njej je ohranil Valvasor (XI, 710) vest, da je stala že pred 1. 1213., da pa so si obogateli Židi tedaj sezidali novo, krasnejšo. Ko so bili izgnani, so Ljubljančani spre menili zapuščeno shodnico v kapelo Vseh svetnikov. Za preureditev se je zavzel zlasti meščan Peter Gaj- ser (Gavsser). V ta namen je pridobil ljubljanskega rojaka Jurija Slatkonjo, ki je bil tedaj dunajski škof (1513 do smrti 1522), a hkrati tudi pičenski škof, ljubljanski in novomeški prost, moravški župnik in kaplan pri oltarju sv. Jurija v ljubljanski stolnici (Mantuani DS 1907, 306). Njega je naprosil Gajser, da bi oblagodaril novo krščansko svetišče z odpustki, ki bi privabili vernike in po njih mile darove novi kapeli, škof Slatkonja je rade volje ustregel tej proš nji, kar priča listina na pergamenu z odtrganim in izgubljenim škofovim pečatom, izdana na Dunaju dne 20. maja 1516, shranjena v ljubljanskem kapi teljskem arhivu (48, 1). V slovenskem prevodu se glasi: »Jurij, dunajski škof, podeli kapeli Vseh svetnikov, ki stoji na mestu židovske sinagoge v ljubljanskem mestu, na prošnjo meščana Petra Gavsser j a, zato, da se kapela popravi, z oltarji, odpustek 40 dni (crimi- 95 nalium) in 80 dni (venialium peccatorum de iniunctis eis penitentiis), ako o praznikih: na božič, obrezo vanje, razglašenje, veliki četrtek, veliki petek, veliko noč, vnebohod, binkošti, sv. Trojico, sv. Rešnje telo, o praznikih Matere božje, sv. Jurija, sv. Petra in Pavla, sv. Krištofa, sv. Avguština, sv. Križa, sv. Jero- nima, sv. Gregorja, o patrociniju Vseh svetih, na,ver nih duš dan, ob godu sv. Katarine, sv. Barbare, sv. Ane, sv. Doroteje, ob dedikacijah kapele, obiščejo to kapelo in zmolijo pred velikim križem, ki je v oltarju, pet očenašev in pet zdravomarij in vero v počeščenje peterih sv. ran in Kristusovega trpljenja.« Bolj kakor odpustki bi bila podprla kapelo Vseh svetnikov ustanova kaplanije, a takega dobrotnika ni bilo od nikoder in tako je uboga pokristjanjenka kmalu izginila iz vrste ljubljanskih svetišč, škof To mo Hren se mimogrede v nekem konceptu še spo minja tega svetišča, Valvasor in Thalnitscher ga pa ne omenjata več. Po mnenju Kluna (Archiv I 8) in Dimitza (Gesch. Kr. I, 161) (gl. MHK 1848, 85) je stala židovska shod- nica in za njo kapela Vseh svetnikov na stavbišču sedanje hiše št. 4 (prej 226) na židovski stezi. Sedanji lastnik te hiše je Luka Bencina. Sicer pa od nekdanjih židovskih stavb ni ničesar ostalo. Sedanje najstarejše hiše židovske ulice in steze izvirajo iz 17. stoletja (A IV, 1895, 221). Na nekdanji ghetto pa nas vendar še spominja tesno odmerjena širina obeh ulic, ki je za vsa stara bivališča Židov tako značilna.