Znotrajjezikovni in/ali medjezikovni dejavniki oblikotvornih sprememb v slovenskem zgodovinskem oblikoslovju Irena Orel Cobiss: 1.01 Internal Linguistic and/or External Factors in Inflectional Changes in Slovenian Historical Morphology m Prispevek utemeljuje razmerja med stalnicami in variantami v zgodovini slovenskega (knjižnega) jezika, predstavlja tipologijo dvojnic glede na različne dejavnike, ki jih povzročajo, ter obravnava posamezne nalikovne spremembe v pregibalnih vzorcih knjižne in neknjižne zvrsti jezika. Nekatere spremembe, ki so bile izkazane v posameznih slovanskih jezikih, bi lahko razložili tudi s sociolingvističnimi medjezikovnimi vplivi. Ključne besede: zgodovinsko oblikoslovje, nalika, pregibanje, jezikovna va-riantnost, sociolingvistika Z O fà This article substantiates the relationships between fixed and variable elements in the history of (standard) Slovenian, presents a typology of doublets with regard to various factors that give rise to them, and examines individual analogical changes in inflectional patterns in the standard and nonstandard form of the language. Some changes that have been attested in individual Slavic languages can also be explained through sociolinguistic interlinguistic influences. Keywords: historical morphology, analogy, inflection, language variation, sociolinguistics 1 Jezikovne spremembe v zgodovini slovenskega oblikoslovja 1.1 Zgodovinsko jezikoslovje, usmerjeno v prepoznavanje tistih sistemskih razvojnih procesov, ki določene obstoječe glasovne, oblikoglasne, oblikovne, skladenjske, besedne prvine sopostavljajo in jih zamenjujejo z novimi, vključuje razvojno perspektivo z ugotavljanjem skupin sprememb v jeziku, nastalih zaradi različnih jezikovnosistemskih in zunajjezikovnih vzrokov od najstarejše stopnje v razmerju do mlajših stopenj, in z določanjem skupin inovacij v prostorski in časovni razsežnosti. V starejših obdobjih spremlja razgibano glasovno spremenljivost živahno nalikovno posploševanje ali razlikovanje. V zgodovinskem oblikoslovju je nalika ali analogija pojmovana kot neregularen neglasovni dejavnik, pri katerem ene oblike paradigme vplivajo na druge tako, da se povečuje glasovna in obliko-slovna podobnost med oblikoslovno sorodnimi besedami (Hock 1991: 167). Že od ^ mladogramatikov je analogija skupaj z regularnimi fonološkimi spremembami in W jezikovnim prevzemanjem ena od treh osnovnih vrst jezikovnih sprememb in po N lastnostih drugo sredstvo, ki nadzoruje jezikovni razvoj, hkrati pa je najbolj hetero-1 gena in problematična, kot pravi Ljiljana Subotic (2002: 92); razlaga jo kot težnjo, da tiste enote, ki so podobne po pomenu, postanejo podobne tudi po obliki, upošte- 0 vajoč načelo izomorfizma in načelo jasnosti (transparentnosti). S L 1.2 Oblikoslovje je tisti del slovnične zgradbe, ki je najmanj odvisen od tuje° jezičnih vplivov, saj temelji na lastnem oblikospreminjevalnem in oblikotvornem sistemu, ki se mu podrejajo tudi prevzete leksikalne jezikovne prvine z oblikovnimi podomačitvami. Poleg glasovnih in nalikovnih sprememb je treba pri normiranju 1 knjižnega jezika v starejših obdobjih upoštevati tudi vplive geografsko bližnjih ali sorodnih slovanskih jezikov, ki so spodbudili nalikovne spremembe ali samostojno Z učinkovali na slovensko knjižnojezikovno paradigmatiko, kar je odvisno od druž-A beno- in kulturnozgodovinskih razmer določenega obdobja in od splošnih silnic p jezikovnega spreminjanja v govorih. Fran Ramovš je med dejavniki, ki povzročajo i glasovne spremembe tudi v oblikoslovju, v svojih predavanjih navedel, da neusta-S ljene družbene razmere vplivajo na bolj sproščeno razvojno jezikovno pot (Ramovš FJ 1952: 6),1 kar vsekakor velja za slovenščino, ki si je kot nedržavni in neuradni ne- 1 institucionalni jezik morala izboriti svoj položaj na različnih družbenih področjih. i • 1.3 Oblikovne spremembe neglasovnega značaja so motivacijska sila jezikovne- 2 0 ga razvoja in izraz jezikovne dinamike, živosti, inovativnosti, produktivnosti in kre- • ativnosti, glede na starejše prvine odpravljajo oblikovno kompleksnost, variantnost, 1 redundantnost in posplošujejo, poenostavljajo, poenotijo razlike z uvajanjem ene same oblike v paradigmatičnem in sintagmatičnem razmerju ali pa vzpostavljajo razlikovanje med dvema v glasovnem razvoju sovpadajočima oblikama. Odvisnost pisnega/knjižnega jezika na starejših stopnjah od zemljepisne oz. pokrajinske gla-sovno-oblikovne raznovrstnosti je z osmotskim prehajanjem iz govora v pisni kod sprožala dvojničnost oz. variantnost, normativno neenotnost, neustaljenost, uveljavljanje regionalne sredobežne, na govoru temelječe rabe v nasprotju z narodnopo-vezovalno vlogo knjižnega jezika. V slovenskem zgodovinskem razvoju so tovrstne inovacije2 pogosto soobstajale istočasno s starejšo prvino ali drugo spremembo in ustvarjale (ne)hoteno variantnost. 1 »[P]olitične in socialne izpremembe vplivajo tako na glasovne kakor na morfološke iz-premembe. [...] Dokler je življenje družbe mirno in urejeno, je vse polno ustanov, ki jezik vežejo: šole, cerkev, gledališče, zlasti pa knjiga; vse te ustanove gojijo določene norme in jih predajajo družbi. Če se gospodarske ali socialne in politične razmere omajejo, postanejo neurejene tudi družbene institucije, jezik dobi bolj sproščeno pot.« (Ramovš 1952: 6) 2 Martina Orožen je opredelila jezikovne inovacije v razvoju slovenskega jezika »vse od nastanka alpske in panonske slovenščine (8.-9. stoletje)«, »najbolj prepoznavne, v govor-ni-dialektalni podobi slovenskega jezika v danem prostoru« (Orožen 2010: 25) in predstavila sistemske poenostavitve v oblikoslovju (Orožen 2010: 28-31). m o. 1.4.1 V zgodovinskem raziskovanju slovenskega pisnega (10. stoletje) in od 16. ^ stoletja tudi knjižnega jezika je prepoznavna zakonitost dvojničnost oz. variantnost w jezikovnih prvin, izkazana na vseh jezikovnih ravninah na sinhroni in diahroni rav- ^ ni. Nastala je kot posledica soobstoja starejše (prednalikovne) oblike in (nalikovne) ^ inovacije, redko dveh različnih inovacij zaradi strukturnih zakonitosti; omogočajo ^ jo neustaljenost pisne norme, govorna/narečna raznolikost, posnemanje (jezikovno 1—1 zgledovanje) in jezikovnostično ali načrtno zunajjezikovno osmišljeno oživljanje ^ nekaterih oblik. Dvojnice prepoznavamo v jeziku istega avtorja, istega besedila, pojavljajo se celo v isti povedi, v razvoju lahko ena prevlada in postane normativna. Jezikovne spremembe nastajajo s posplošitvijo ene od dvojnic ali variant zaradi različnih znotraj- in zunajjezikovnih razlogov, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju. SI 1.4.2 Antipod prevladujoči dvojničnosti oz. variantnosti nekaterih jezikovnih prvin predstavljajo stalnice (invariante), ki določajo jezikovno ustaljenost, stabilnost posameznih jezikovnih prvin skozi čas in jih lahko spremljamo v pisnih/knjižnih besedilih na vseh jezikovnih ravninah. Ohranitev prvotne, izhodiščne oblike ne pomeni le razvojnozaviralne težnje, temveč je dokaz za ustaljenost, stabilnost, arha-ičnost jezika, medgeneracijsko ali medobdobno jezikovno preslikavo kot posledico vzorovanja in sovplivanja ob neprestani konfrontaciji z živo rabo v vsakdanjem sporazumevanju, izkazuje pa tudi posnemanje predhodnega jezikovnega vzorca in prezrcaljanje podobnih struktur pod vplivom predhodnih besedil, piscev, lastnih ^ jezikovnih pogledov idr. SI I.5.1 Za starejši pisni in knjižni jezik se izkazuje, da je dvojničnost oz. variantnost W celo stalnica, ki dobi v 18. stoletju tudi normativno vlogo. Pojavi se že v najsta- P rejših ohranjenih rokopisih iz najzgodnejšega obdobja, v Brižinskih spomenikih (972-1039), ki so nastali na prehodu iz praslovanskega narečja v alpsko-panonsko slovenščino kot prepisi po starejši predlogi, z uvajanjem zgodnjeslovenskih inovacij (mlajših oblik) in je prvopisno-prepisnega značaja, diahrona in večavtorska. Oblikovne dvojnice, nastale po naliki, ki se ohranja v slovenščini do danes (npr. greh - grehov, grehi - grehe, iego - iega, moiego - mega idr. (Ramovš - Kos 1937: II, 13),3 prva in druga zaradi medsklonskega razlikovanja - prva z uvajanjem glasovne končnice, druga s posplošitvijo mehke končnice, zaimenski z južnoslovansko inovacijo po sintagmatskem ujemanju s samostalniško končnico), so (ne)hoteno nastale inovacije pod vplivom govorjene rabe (na Koroškem) ob prepisu/zapisu besedila. Tudi v poznejših srednjeveških zapisih molitvenih obrazcev (Celovški/Ra-teški rokopis (1362-1390) in Starogorski rokopis (1492-1498)) so dvojnice lahko uvedene s prepisovanjem in diatopično, deželnojezikovno razlikovalno: čeprav so nastali v osrednjem gorenjskem narečnem prostoru, so v njih vidni narečni vplivi 3 Ramovš govori o jezikovnih dvojnostih: »Vse te razlike se po svojem bistvu skrčijo na eno samo: poleg oblik, o katerih vemo, da jih je imela praslovanščina in jih je podedovala tudi prvotna slovenščina, nastopajo tudi že oblike, ki so slovenska jezikovna novost. Pred seboj imamo tedaj izraz dveh časovno različnih razvojnih stopenj (starejše [...] in mlajše).« (Ramovš - Kos 1937: 11) ^ prepisovalcev s področja njihove rabe (koroško; beneškoslovensko-notranjsko). W Drugačnega, medjezikovnega izvora so oblikovne spremembe v Stiškem rokopisu; zaradi neslovenskega porekla zapisovalcev (čeških menihov) lahko nekatere spre-1 membe končniških sklonskih morfemov pripišemo češkim interferencam, npr. v se-^ danjiku 1. osebe množine glagolov (vpiti, zdihovati): vpyeme, zdvchvgeme (Czest-O yena body III, V); kjer sovpadejo z dolenjskimi položajnimi glasovnimi premenami s (narečni preglas), so lahko razložene tudi glasovno: rodilnik ednine fwetega kryjfe L (Mylost yno gnada V), podobno Jeffyffe (Czestyena body IX; Toporišič 1992: 17). 0 1.5.2 V osrednjem slovenskem knjižnem jeziku od srede 16. stoletja je družbeno-zvrstna prepletenost spodbudila variantnost, ki se odraža na več ravneh, saj je knji- 1 žni (deželni) jezik v stalni interakciji z zemljepisnimi različki, pa tudi bližnjimi in oddaljenimi slovanskimi slovničnimi vzori, tako zaradi tovrstne pripadnosti piscev, Z uglednosti, upoštevanja širše slovensko, ne le deželno, že kar slovansko usmerjenih A naslovnikov. Izkazana je bila glasovno arhaična ali pa dolenjsko spremenjena knji-p žna norma, ki od Trubarjevega najbolj dolenjsko narečno obarvanega glasovnega i in arhaičnega oblikoslovnega sestava4 dobiva pri jezikoslovno izobraženih piscih S (Sebastijanu Krelju, Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu) vse bolj etimološko gla-FJ sovno podobo z opuščanjem nekaterih glasovnih narečnih prvin, ki vzdržujejo tudi 1 nespremenjene oblikovne vzorce (npr. samostalniške končnice -om5 v moškem in 9 srednjem spolu, ohranjanje nedoločniškega končaja -ti idr.). • 0 1.5.3 Medtem ko je bila v 17. stoletju spremenljivost sprva zamejena zaradi slede-• nja pisni tradiciji 16. stoletja nasproti drugačni govorjeni rabi kljub ideološki verski 1 razliki - opazna je v katoliški Hren-Čandkovi priredbi lekcionarja iz leta 1612 ter deklarativno izražena v 60 let mlajši izdaji Janeza Ludvika Schonlebna (1672) kot pisanje po šegi rodu (»scribamus more gentis«) nasproti govorjenju po šegi pokrajine (»loquamur more regionis«) -, je v rokopisih gorenjskih piscev (npr. Adama Skalarja, v prevodu Stapletonovih evangelijev) ponovno zaživela gorenjsko-dolenj-ska knjižna nadnarečna dvojnost, prepoznana že v kranjskih mestnih prisegah iz prve polovice 16. stoletja. 1.5.4 Spajanje rodovno opredeljene pisne normiranosti z regionalno govorjeno podobo v zamejenem obsegu lahko spremljamo zlasti v 18. stoletju, ko je pomenila ustrezni kompromis med obema kodoma ter starejšo in novejšo pisno normo. Pri jezuitskem pridigarju Jerneju Basarju (1734), ki je sicer upošteval normo »krajn-skih Evangeliov«, je izražena in uveljavljena dvojničnost v predgovoru k pridigam kot kompromisna odločitev za srednjo pot, ki bi zadostila potrebam različnih 4 Nekatere redke zapisane narečne glasovne altemacije nenaglašenih samoglasnikov pri Trubarju potrjujejo njegovo hoteno ohranjanje prvotne glasovne podobe. 5 Končnica -am za dajalnik možine srednjega spola (deylam proti yefikom) je izkazana že v Stiškem (1440), Starogorskem (dolfchnickham) in Kranjskem rokopisu (fduema perfta-ma) (Mikhailov 2001). CL naslovnikov:6 avtor ob pretežno črkopisnih/glasovnih dvojnicah (npr. gorenjsko-do-lenjski odraz (toko, toku)) omenja dvojnico za mestnik ednine (u'mejsti, u'mejste), knjižni in pogovorni končaj nedoločnika (snam pifat, snam pifati), navaja etimološko upravičeno obliko ob nalikovni, ki jo ima za izhodiščno: »u'taiftim kraju, na ^ mejiti, u'taiftimu (neperftavim u)« (predgovor, točka 9). h« 1.5.5 Regionalizacijski procesi in področno/zemljepisno govorno približevanje so ^ dosegli vrh v drugi polovici 18. stoletja v vseh treh deželah Notranje Avstrije s ^ kranjsko, koroško in vzhodnoštajersko različnostjo na vseh jezikovnih ravninah, medtem ko je prekmurski knjižni jezik pretežno temeljil na lastni (nad)narečni jezikovni podobi s posamičnimi glasovnimi etimološkimi popravki. Dvojnice soci-olingvističnega značaja soobstajajo med osrednjim knjižnim in pokrajinskim jezi- N kom (npr. pri Korošcih inu - noj 'in'), glasovne tudi znotraj narečja (rožanski dvo- in enoglasniški odraz za naglašeni jat pri Andreju Šusterju Drabosnjaku (diev, div 'del') in Ožbaltu Gutsmanu (griehe, riunost)), med nadnarečnim knjižnim jezikom in narečjem oz. govorom (npr. osrednjeslovensko kranjsko in vzhodnoslovensko pri Petru Dajnku in v prekmurskem knjižnem jeziku). hJ 1.5.6 Načrtna odprava dvojničnosti/variantnosti je značilna za izoblikovanje po- m enotenega splošnoslovenskega knjižnega jezika s premišljeno normativno vlogo. O T. i. »nove oblike«, uvedene sredi 19. stoletja, ki so jih že od srednjega veka v ^ osrednjem prostoru nadomeščale mlajše, pomenijo zamenjavo mlajše spremenje- hh ne oblike in ponovno vzpostavitev etimološko upravičene starejše oz. prvotne, ki Z je ostala stalnica v nekaterih zemljepisno obrobnih govorih in narečjih (koroško, W vzhodnoštajersko, prekmursko), kot npr. že omenjena samostalniška končnica -om ^ namesto glasovne ali nalikovne -am, edninske pridevniške končnice -ega, -emu, -em namesto iz srednjega veka poznanih nalikovnih -iga, -imu, -im. Do konca 19. stoletja so bile odpravljene še nekatere ponovno uvedene starejše prvine: npr. arhaična pridevniško-zaimenska končnica v dajalniku in mestniku ženskega spola, ohranjena v koroškem narečju (-ej), nedoločniška glagolska pripona -no- namesto -ni- (dvignoti), ki je imela kratek čas tudi ilirsko varianto -nu- (dvignuti), črez je bil zamenjan s čez, vže z že, kteri, keteri z v 16. stoletju normiranim kateri idr. Nekateri pisci in jezikoslovci so jih ohranjali še dlje ob drugih starinskih/starejših jezikovnih prvinah.7 1.5.7 Oblikovne dvojnice obstajajo tudi v sodobnem pravopisnem standardu in imajo značaj prvotnega, tradicionalnega, knjižnega proti sočasni govorjeni vsakdanji rabi, ki sicer področno variira (npr. dvojnična končnica v rodilniku ednine 6 »[S]em otel per timo mojmo pifanjo eno frejdno pot dershati, katero tebi u'timu predgovoru pokashem« (Basar 1734: predgovor), kjer so dvojnice opazne v mestniku ednine imenske sklanjatve, tudi glede na navedeno dvojnico v istem sklonu z -i oz. -e. 7 Pater Stanislav Škrabec je leta 1918 v Jezikoslovnih spisih I ohranjal starejšo izrazno podobo iz 16. stoletja, kot npr.: vže 'že', keteri 'kateri', ptujcem 'tujcem', najpopolniši 'najpopolnejši' (jezik), terdi 'trdi', verstice 'vrstice', djanja 'dejanja', mej 'med', temuč 'temveč' ipd. ^ moškega spola: medu in meda, miru in mira, ledu tudi leda, toda sina tudi sinu, -je W proti -i v imenovalniku množine določenih samostalnikov za osebe moškega spola: Z gospodje/bratje/fantje tudi gospodi/brati/fanti, osebnozaimenska oblika tožilnika 1 množine: njih in nje, ženski dvojinski obliki: medve tudi midve, mestniška dvojin- ^ ska prvotna (stalnica) in nalikovna oblika: naju tudi nama, dvojinska in pluralizira- 0 na oblika: njiju tudi njih itd.). S L q 2 Dejavniki sprememb v zgodovini slovenskega (knjižnega) jezika V 2.1.0 Kot je bilo prikazano v kratkem jezikovnem pregledu, tipologijo diahrone in 1 sinhrone variantnosti na starejših jezikovnih stopnjah sooblikujejo različni dejavniki. Razloge za zamenjavo stalnice z inovacijo lahko iščemo v jezikovnih struk- Z turnih razvojnih procesih: poleg glasovnih sprememb so prevladujoče nalikovne A izravnave psihične narave, kot so: odprava razlikovanja, posploševanje in iz njega p izhajajoče poenostavljanje oblikovnih sestavov, vzpostavitev paradigmatskega ali i sintagmatskega ujemanja, uvajanje razlikovanja, kontaminacija, zlitje dveh oblik v S eno (blending) itd. Najvidnejša jezikovnozvrstna dejavnika sta kodno in družbeno-FJ jezikovno določena: (a) medkodno preklapljanje oz. prehajanje prvin govorjenega v 1 pisni jezik in z njim povezano (b) socialnozvrstno preklapljanje med zemljepisnimi 9 različki (idiolekti), jezikom okolja (sociolekti).8 Enopokrajinski/enodeželni večna- • rečni in s tem nadnarečni usmerjenosti pisnega/knjižnega jezika v vseh obdobjih 0 (kranjsko : gorenjsko-dolenjsko) je sopostavljena meddeželna mednarečna (kranj- • sko - koroško - štajersko v okviru politične enote Notranje Avstrije), ki je nato z 1 izbranimi izvornimi invariantnimi zamenjavami prevladala kot vseslovenski knjižni jezik. V omejenem obsegu pa je jezikovna dihotomija tudi diasistemska (osre-dnjeslovenski (kranjski) in vzhodnoslovenski prekmurski knjižni jezik): s spremenjenimi družbeno-političnimi razmerami po prvi svetovni vojni zmagajo sredotežni procesi, diasistemskost pa ostaja na ravni zvrstnosti: knjižno - neknjižno. Poleg teh dveh družbeno opredeljenih dejavnikov je imel pomembno vlogo pri jezikovnem spreminjanju tudi jezikovnostični dejavnik, vsi pa so v interakciji s pragmatičnimi silnicami, ki imajo največjo spreminjevalno moč. 2.1.1 Oblikovno zamenljivost v vseh obdobjih povzroča sovplivanje na ravni pre-nosniške zvrstnosti oz. medkodnih prehodov med govorjenim in pisnim jezikom, ki so bili najizrazitejši v predknjižnem obdobju od prvih zapisov v visokem in poznem srednjem veku (Brižinski spomeniki, molitveni obrazci) in v času neustaljene knjižne norme do poenotenja knjižne norme sredi 19. stoletja (v rokopisnih besedilih tudi pozneje). Na neupoštevanje normativnih pravil čedalje bolj vplivajo tudi danes. 2.1.2 Dvojničnost/variantnost povzročajo družbenozvrstna preklapljanja: med nadnarečnim pisnim/knjižnim (deželnim) jezikom kot izrazom kultivirane stopnje v razmerju do zemljepisnih različkov, tudi namerno zaradi dostopnosti pisnih besedil 8 Prim. Orel 2003: 552; 2009: 3. m o. vsem slovenskim in (bližnjim) slovanskim bralcem. Medzvrstna prehajanja poteka- ^ jo v treh koncentričnih krogih: (a) v ožjem (notranjem) med knjižnim jezikom in w narečji, konkretnimi zemljepisnimi različki, primarnim govorom pisca ali okolja, ^ (b) v širšem deželnem (upravno/cerkveno določenem) in (c) najširšem meddežel- ^ nem s funkcijo vplivnosti osrednjedeželnega proti obrobnim (perifernodeželnim). ^ Pisci so si v različni meri in po lastnih močeh prizadevali za nadnarečnost besedil, 1—1 kar so dosegali tudi z uporabo dvojnic (knjižno - narečno) v različnih vrstah bese- ^ dil. Največjo jezikovno enotnost in normativnost z najmanj variantnosti so imeli komisijsko nadzorovani prevodi Svetega pisma (tako enoavtorski protestantski prevod Jurija Dalmatina (1584) kot skupinski katoliški (1784-1802)), najmanjšo pa rokopisi, tudi uradovalni, odvisni od jezikovne zmožnosti piscev oz. pisarjev. SI 2.1.3 Slovnično dvojničnost/variantnost so pospeševali tudi jezikovnostični vplivi (prevzemanje, prevajanje, kalkiranje, medjezikovne interference) zaradi ozemeljske bližine, gospodarsko-političnih in kulturnih stikov, tujejezične politično-uprav-ne nadrejenosti, latinskega cerkvenega jezika, pa tudi zaradi jezikovnega sorodstva in kulturnega povezovanja, na (ne)posredne tujejezične prenose pa je vplival tudi izhodiščni jezik prevodnih besedil, piščeva večjezikovna izobrazba, dvojezičnost ali nezmožnost rabe prvega jezika idr. Zavest o različnosti slovničnih zgradb in leksemov je širilo primerjanje jezikov vsaj od humanizma dalje,9 ki se je okrepilo v O času preroda z dejavnostjo jezikoslovcev v oživljenem projektu slovnice in slovarjev jezikov sveta in doseglo višek sredi 19. stoletja z ilirističnim in vseslovanskim hh gibanjem na književni ter s primerjalnim slovanskim jezikoslovjem na znanstveni ravni. 2.1.4 Dvojničnost podpirajo pragmatični dejavniki: živost, tj. potrjenost v govorjeni rabi, sporočilnost, vplivanjska vloga (argumentacija, prepričevanje) ipd. Neu-staljenost pisne norme v starejšem knjižnem jeziku je lahko posledica dajanja prednosti besediloslovnim načelom koherentnosti, posredovanju miselne vsebine pred jezikovnim izrazom ali upoštevanju družbeno in krajevno različnih naslovnikov. Variantnost ustvarja izbirnost jezikovnih sredstev iz dveh ali več podsistemov ter omogoča boljšo recepcijo bralcev in širšo uporabnost besedil.10 Opredelimo jo lahko tudi glede na besediloslovna merila: pojavlja se v istem besedilu ali v različnih besedilih, pri istem piscu, v času zapisa, v različnem trajanju pojavitve oz. rabe, za določene naslovnike ipd. Če je merilo besedilo, so dvojnice prepoznavne: na ravni istega besedila kot prepisovalna variantnost ali v različnih izdajah istega besedila istega ali drugega avtorja, med besedili istega avtorja ali v primerjavi z različnimi istočasnimi ali raznočasnimi besedili ipd. Dvojnice rušijo kohezivnost besedila in jo 9 Npr. primerjava očenašev v Bohoričevi slovnici in pri Hieronimu Megiserju (očenaš v štiridesetih jezikih, 1593) ter sopostavitev Svetega pisma v šestih jezikih tudi s slovenskim prevodom (Biblia Sacra Eliasa Hutterja (1599)). 10 K vsesplošni rabi dvojnic je gotovo prispevala tudi ustaljena slogovna/retorična besed-nozvezna prvina, tj. raba dvojničnih prirednih zvez dveh so-, blizu- ali protipomenskih leksemov, ki je prisotna v slovenskih zapisih že od Brižinskih spomenikov dalje. ^ hkrati povečujejo za različne uporabnike. Glede na pisca se pojavljajo pri enem av- ^ torju, sočasno ali raznočasno, ali med različnimi avtorji, tudi posnemovalno, zavra- N čevalno idr. Glede na naslovnike so opredeljene lokalno, regionalno, narodnostno 1 in jezikovno sorodno, slovansko. K O s 3 Oblikovne spremembe kot dvojnice ali zamenljivke L 0 3.1 Soobstoj stalnic in spremenljivk, izkazanih v starejših slovenskih tiskanih in rokopisnih besedilih, lahko raziskujemo v okviru (a) sočasne dvojničnosti in (b) ra-znočasne zamenljivosti. Ena od dvojnic je prvotna, izhodiščna/starejša, tj. stalnica, 1 ohranitev prvotnega/starejšega stanja, druga je mlajša - inovacija, konkurenčna dvojnica, sprememba, zamenjava prvotne ali starejše; obe lahko soobstajata kratek Z ali daljši čas, iz obeh pa lahko nastane še vmesna nalikovna omejeno (avtorsko, A zemljepisno) rabljena tretja oblika. Npr. izhodiščnoslovenska dvojinska oblika rop dilnika in mestnika dveju, obeju izginja ob tekmujoči množinski obliki dveh, obeh; i obe sta lahko osnova za novo vmesno po nesistematični naliki (zmes, zlitje (angl. S blending)) tvorjeno ožjenarečno obliko dvejuh (Trubar) ali koroško obuh, poznano FJ tudi iz stare češčine, poljščine in ruščine (Ramovš 1952: 110). Po takem vzorcu je 1 nastala tudi v Bohoričevi slovnici navedena rodilniška dvojinska oblika osebnega 9 zaimka najh, vaih 'naju, vaju' proti njiu (Bohorič 1584: 79, 80), kjer je dvojinski • obliki dodan množinski -h zaimenske sklanjatve, kot je v rabi npr. pri svojilnih za-1 imkih (npr. mojh, tvoih, fvoih (Bohorič 1584: 86, 90 (= 88), 89). 3 1 3.2 Ob prevladi mlajše dvojnice pa je prvotna/starejša lahko ohranjena na zemljepisno obrobnih, izoliranih, odročnih področjih: npr. v mestniku ednine je prvotna končnica -e o-sklanjatve, izkazana le v Brižinskih spomenikih, v 16. stoletju pri Trubarju in Dalmatinu le v oksitoniranih oblikah (Trubar: vtim duhei, listei, moriei proti vduhi, na moryu (1), muryu (1), mury (1); Dalmatin: morjej, morji, morju, murji, murju)" in v obrobnih zahodnoslovenskih narečjih, ohranjena z odrazom ne-naglašenega e v ziljščini, rezijanščini, pri izomorfni dajalniško/mestniški končnici a-sklanjatve pa na Koroškem, v Reziji, Beneški Sloveniji, Beli krajini, tu vzporedno z mlajšo končnico -i z odrazom etimološkega i (Logar 1996: 321), medtem ko sta jo v osrednjem pisnem/knjižnem jeziku zamenjala končniška morfema -i in -u, ki se vzporedno pojavita že v stiškem spovednem obrazcu (1440): na boffyam meyftu (II, LXI), po jym fywoty (II, LV): prvi je značilen za mehki tip o-sklanjatve in za i-sklanjatev, tvoren na vzhodu in zahodu in je nalikovne narave, ponekod pa tudi glasovne po višanju prvotnega končniškega fonema (razvoj nenaglašenega jata v i), ali pa je nastal iz -u po pomiku proti sprednji legi v panonskih govorih. Nevtralni osrednjeknjižni dvojnici tipa na križu/križi,12 ki ju je utrdila knjižna norma 11 Oblike so preverjene v prevodih Svetega pisma na www.biblija.net (dostop 16. 5. 2013). 12 V prekmurskem knjižnem jeziku in vzhodnoštajerski različici je -i pri samostalnikih in zaimensko-pridevniških oblikah po narečnem glasovnem prehodu u > i posplošen tako v dajalniku kot v mestniku. Obe končnici sta v osrednjih narečjih glasovno oslabeli: -i m o. 16. stoletja, sta bili v času preroda ob koncu 18. stoletja v osrednjeslovenskem ^ knjižnem jeziku načrtno odpravljeni v prid -i zaradi medsklonskega razlikovanja w (dajalnik -u, mestnik -i) ali medsklanjatvenega nalikovanja (izravnava s končni- ^ cami ženske a- in i-sklanjatve). V 19. stoletju pa se posploši nalikovna končnica ^ -u kot ostanek prvotne moške u-sklanjatve po paradigmatični medsklonski izravnavi in uvedbi medsklonskega sinkretizma: dajalnik -u, mestnik -u, ki je obstajal 1—1 v drugih sklanjatvenih vzorcih (ženskega spola a- in i-sklanjatve), z naliko pa se uvaja medsklanjatveno razlikovanje po spolu (-i v mestniku ednine ženskega, -u pa moškega, srednjega spola);13 Kopitar (1808) in Vodnik (1811) imata v mestniku samo -u, medtem ko je v vzhodnoštajerskih slovnicah -i (u) (Šmigoc (1812), Dajnko (1824)). V splošnoslovenskem jeziku druge polovice 19. stoletja se dvojnici etimološko začasno fonetično razporedita glede na trdi/mehki soglasnik osnove (v N mestu : v pisanji). V govorjenem jeziku je tovrstno izenačevanje med dajalnikom in mestnikom po vzoru samostalnikov prešlo tudi k pridevniško-zaimenski sklanjatvi (dajalnik ednine njemu, temu, novemu - mestnik ednine pri njem, tem, novem > mestnik ednine *pri njemu, *temu, *novemu (k temu novemu sosedu - *pri temu novemu sosedu 'pri tem novem sosedu'), ki je podprta še z drugo, sintagmatično istosklonsko izravnavo končniškega morfema samostalniške odnosnice s končnico pridevniško-zaimenskega levega ujemalnega prilastka in se posploši tudi pri samo-stalniških zaimkih. To naliko lahko v besedilih sledimo že od začetka knjižnega O jezika, v 16. stoletju redko, pogosta je v 18. stoletju, ko je poleg Basarjeve omembe ^ (1734) dvojnica v pridevniški in zaimenski sklanjatvi (prvotna oblika in z dajalni- hh kom izravnana oblika) neenotno potrjena tudi v slovnicah 18.14 in prve polovice Z 19. stoletja; Gutsman (1777) ima medsklonsko razlikovanje kot pri samostalniški W moški sklanjatvi: dajalnik njemu, mestnikper njemi (31), pri pridevniku pa etimo- ^ loško obliko, ki se glasovno izenači z orodniško: per fvetem, se fvetem (20); Kopitar (1808) le z nalikovno obliko v mestniku: lep-imu, njemu (255, 281), Vodnik (1811) z nalikovno obliko pri zaimkih in dvojnico pri pridevnikih moškega spola: per njemu (57), moški spol: per lep-imu (lepim), srednji spol: lep-imu (37); Šmigoc (1812) z dvojnico in etimološko obliko na prvem mestu: njem (mu) (56), lep-im (-imu) (37), enako Murko (1832: 27), a kasneje le lep-imu (1843: 31, 1850: 25), pri osebnem zaimku le z obliko njem (1832: 43) oz. onemu, onem (1843: 59, 1850: 49), kvantitetno v polglasnik in intenzitetno v -e, kar se pojavlja tudi v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku od 18. stoletja: -u prehaja intenzitetno v -o v gorenjskem narečju in pri gorenjskih piscih (npr. v rokopisih pri pridevniških oblikah variantno že v kranjskih prisegah iz začetka 16. stoletja (deželskimu/deželskimo/deželskemo), pri Basarju (1734) v predgovoru in v pridigah, v nekaterih kranjskih in koroških tiskih druge polovice 18. stoletja ipd.). 13 Redko pa se nasprotno, verjetno po sintagmatski izravnavi, v mestniku ednine posplošuje oblika orodnika: po mojempromožejnem (Kranjski rokopis 2), sicer je zapisan -u (kher fe Vpraudj, olli vfuetu rezhe) (Kranjski rokopis 3). Ta nalika se izjemoma pojavlja tudi v starejšem knjižnem jeziku, npr. pri Trubarju, Svetokriškem idr. 14 Pohlin mestnika še ni prepoznal in navaja namesto njega ablativ z od in samostalnikom v rodilniku, v besedilih pa v mestniku prevladuje -u: per temu, njemu; tako tudi pri samostalniku samo -u: na/po svejtu, v' njegovemupofhelenju (Pohlin 1789: 46) itd. ^ Dajnko (1824) z nalikovno obliko: dajalnik, mestnik lepemi (157), Metelko (1825, W 1830) ima že današnje stanje, Muršec (1847) z dvojnico: (per) njemu, njem (26), JaN nežič (1854) pa ima že današnje sklonske oblike (lepem (30), njem (42)). Nalikovna 1 medsklonska izravnava se pri določenih zaimkih (vprašalnih in/ali iz njih tvorjenih ^ oziralnih, nedoločnih in nikalnih) razširi iz dajalnika in mestnika še v orodnik (kar je značilno za zaimensko-pridevniški vzorec v gorenjskem narečju), v slovnicah s npr. Kopitar (1808): mestnik komu (kom) 'kom', orodnik kom : mestnik komur 'koL mer', orodnik komur 'komer' (295-296), Vodnik (1811): mestnik per komu, kom, ° zhim, zhim, orodnik s' kom, s' zhim : per komur, s' komur, per zhimur, s' zhimur (61); celo še v drugi polovici 19. stoletja (Janežič (1854): kdo, mestnik, orodnik kom, kaj: mestnik čem, čim, orodnik čim (45), kdor: dajalnik, mestnik, orodnik komur; kar: i dajalnik, mestnik, orodnik: čemur, čimur (46). Z 3.3 Kljub normativni dvojničnosti v vseh pisnih besedilih imajo stalnice kontinui-A teto v obrobnih narečjih (npr. rezijanščini, ziljščini, prekmurskem narečju) in so bile p lahko ponovno uvedene ob kodificiranju splošnoslovenskega knjižnega jezika sredi i 19. stoletja (npr. nekatere vzhodnoslovenske narečne in knjižnojezikovne stalnice S (-om/-em pri samostalnikih moškega in srednjega spola v orodniku ednine in dajalni-ku množine namesto glasovne/nalikovne -am, tu so bili lahko zgled ob stari cerkveni 1 slovanščini tudi nekateri slovanski jeziki (hrvaški, ruski, češki le v množini), edninske 9 pridevniške oblike -ega, -emu, -em namesto nalikovnih -iga, -imu, -im idr.). • 2 • 4 Medjezikovne vzporednosti oblikovnih sprememb i 4.0 Medjezikovno vzorovanje oz. oblikovni prenos kot posledica stičnega vpliva tujega jezika na bližnje govore ali načrtnega uvajanja iz bližnjih in drugih slovanskih jezikov ali interferenc v knjižnem jeziku zaradi jezikovne bližine se v slovenskem knjižnem oblikoslovju izkazuje kot možen spreminjevalni dejavnik, predvsem če v govorih takšne spremembe ne obstajajo. Nekatere nalikovne spremembe, vzporedne v različnih slovanskih jezikih in znane slovenskim piscem in slovničarjem, ki so soustvarjali novo podobo knjižnega jezika, bi lahko bile posplošene tudi pod vplivom drugega jezika, ki ima to spremembo v svojem oblikoslovnem sestavu. Z medjezikovnega ali medkulturnega stališča ali z medsebojnim zgledovanjem (podobna struktura v slovanskih jezikih) bi potencialno lahko obravnavali nekatere samostalniške (npr. poenotenje nekaterih množinskih končnic v vseh treh spolih), zaimenske (npr. nove tvorbe svojilnih zaimkov za 3. osebo) in glagolske prvine (de-ležja v hrvaškem, kajkavskem knjižnem jeziku), čeprav so razložljive s tipološko sorodnimi spremembami (analogijo, poenostavljenjem, razlikovanjem). 4.1 Samostalniška sklanjatev v množinskem vzorcu moškega/srednjega spola v starejšem knjižnem jeziku izkazuje nekatere spremembe, ki pomenijo odklon od podedovanih prvotnih historičnih oblik in težnjo k oblikovnemu izenačenju, uni-fikaciji s samostalniki ženske a-sklanjatve, ki jo je v nadaljnji standardizaciji knjižnega jezika, temelječi na etimološkem načelu, opustila. Tine Logar v Pregledu m o. zgodovine slovenskega jezika v obdobju od 17. do 18./19. stoletja omenja »unifika- ^ cijo sklanjatve samostalnikov v množini, pri čemer so se lahko v stranskih sklonih w posplošile a-jevske, o-jevske ali i-jevske končnice ali pa je drugod razlika med ^ moškimi in srednjimi samostalniki na eni strani in ženskimi na drugi strani ostala, ^ kar je npr. značilno tudi za oblikoslovno arhaični slovenski knjižni jezik« (Logar ^ 1996: 336). Izenačenje treh množinskih sklonskih oblik (npr. dajalnik mestam, me- 1—1 stnik mestah, orodnik mestami) pa je poleg zamejene govorjene rabe pospeševalo ^ vzorovanje po ženski a-sklanjatvi, podobno kot v ruščini. Gre za posplošitev oblik ženskega spola -am, -ah, -ami poleg predhodne v dajalniku še v mestniku in oro-dniku množine samostalnikov moškega in srednjega spola. Lahko jo je spodbudila glasovna/nalikovna sprememba dajalniške oblike, ki je medsklanjatveno izravnavo izvedla že prej. Posplošitev ženskih oblik je v množinskih sklonih izvedena v rušči- N ni (dajalnik volkam, mestnik volkax, orodnik volkami), delno v poljščini (dajalnik wilkom, mestnik wilkah, orodnik wilkami) (Matasovic 2008: 184; Babič 2003: 93 po Ivanov 1983: 277). Razlaga z medjezikovnim slovanskim vplivom je v primerih, ko oblikovno spremembo lahko razložimo z glasovno premeno ali vplivom krajevne rabe, neumestna. Zaradi njene izpričanosti v slovenskih vzhodnih in zahodnih zemljepisnih različkih jo lahko pojmujemo kot tipološko posplošitev ženskih oblik in posledično spolsko izenačitev oz. sinkretizem (prim. Orr 2000: 88-89). V dajalniku in orodniku je posplošena že v Pohlinovi slovnici: S' temi Krayl-ami, s' Fant- © -ami; s' Temi Rogami - Rogovami (Pohlin 1768: 23-26), is Serzami, s' Oblizhjami ^ (32-33), ki pa jo Pohlin glasovno razločuje od ženske oblike z zamenjavo -i z -e hh (s' teme Krayliz-ame (28)), kar pomeni, da ni predvidel medsklanjatvene izravnave Z po spolih, temveč istosklonsko izravnavo (v orodniku) v vseh številih: npr. s' Fant--am, -ama, s' Fant-ami (25), podobno kot pri sedanjiških glagolskih oblikah: dam, ^ dama, damo (62). Da je imel to končnico za prvotno, je pojasnjeno v opombi 2, kjer opozarja še na govorjene oblike brez te nalike, ki jih razlaga kot redukcijo (»v govoru pogosto požrejo črko ali dve: s'Kraylmi ali Krayli, s' Gospudmi ali Gospudi namesto s' Gospudami« (Pohlin 1768: 24/212)). Ali lahko po tem sklepamo, da je bila živa tudi v ljubljanskem govoru? Enake oblike v vseh treh sklonih navaja Gut-sman, ki jo izkazuje tudi v mestniku množine: per Gofpudah (Gutsman 1777: 9), nalike pa ne upošteva Kopitar (ima le tedanje knjižne -ama v dajalniku in orodniku dvojine ter -am v orodniku ednine in dajalniku množine, sicer so enake današnjim) niti Vodnik, ki pa ima le da ima v orodniku množine posplošeno končnico -mi (s' rak-mi, s' kraj-mi (Vodnik 1811: 15), v opombi pa pojasni alternacijo z -i »savol krajlhiga al leplhiga« (16), zlasti zaradi ujemanja s pridevnikom (s' lepimi raki (16), niti Metelko. Naliko zasledimo pri Dajnku (1824), a le pri samostalnikih srednjega spola v dvojini in množini (npr. v dajalniku, mestniku in orodniku let-ama;1 let-am, let-ah, let-ami (108)), kjer je narečno podprta, medtem ko v moški paradigmi nalike ni. Muršec (1847) ob sodobnih knjižnih kot dvojnice navaja v oklepaju še ženske končnice (Muršec 1847: 8), enako Murko (1843: 17; 1850: 13) le v dajalniku in orodniku (rak-om (am), rak-i (omi, ami, mi)), Janežič (1854) pa ne več. 15 V dvojinskem vzorcu je izkazana govorna izravnava mestniške in orodniške oblike. ^ 4.2 Med prepoznanimi vplivi jezikovne stičnosti so omenjene spremembe v W rabi določenih oblikoslovnih kategorij, npr. izguba dvojinske oblike in zamenjava N z množinsko pri osebnem zaimku nama ob jugozahodni slovenski etnični meji v 1 Primorju in Beli krajini ter v krajih blizu Hrvaške po Tesnierju kot posledica kaj-^ kavskih in čakavskih narečij (Jakop 2008: 27). Romanski vpliv italijanščine (be- 0 neščine ali furlanščine), ki nima srednjega spola, je bil omenjen tudi v sklanjatvi s samostalnikov srednjega spola s končnico -a na skrajnem zahodnem območju v L Nadiških dolinah (Cronia 1950: 324, 326): imenovalnik ednine miesta, brda, a po ° Ramovšu navaja tudi možnost poenotenja sklonov v množini med samostalniki ženskega in srednjega spola.16 Kalkirana je raba povratnega svojilnega zaimka namesto osebnosvojilnega za 3. osebo (sin svoj za 'njegov' v Černjejskem rokopisu s podro- 1 čja terskega narečja, podobno navaja tudi Skubic); povzemanje s samostalnikom ali z naglašeno obliko osebnega zaimka izraženega predmeta z naslonsko obliko Z osebnega zaimka v dajalniku ali tožilniku (Danijelo jo pozna puno judi, Mene me A ne boli (Matajur) (Skubic 1997: 84-86)) idr. V zgodovini slovenskega jezika je bila p poudarjena vloga nemškega jezika pri rabi trpnika, že od Brižinskih spomenikov i dalje, pogojena s tovrstnimi starobavarskimi starovisokonemškimi vzorci, ali raba S svojilnega rodilnika namesto svojilnega pridevnika, raba člena itd., kar živi (še daK nes) tudi v govoru. i 9 4.3.1 Panonski prostor je ohranjal nekatere posebnosti, skladne s hrvaškimi kaj- • kavskimi zaradi skupnega razvoja (npr. posplošitev trdih končnic zaimenske skla-o njatve (rodilnik ednine toga, novoga, mestnik ednine toj, novoj). Skupna nalikov- • na inovacija je značilna za rodilnik ednine zaimenske sklanjatve, izkazana že v o Brižinskih spomenikih, za samostalniški osebni zaimek, ki nastopa tudi v funkciji svojilnega zaimka za 3. osebo: iego - iega 'njega; njegov' (psl. *jego); v nadaljnjih obdobjih se starejša ne ohranja, v rabi je le mlajša, ki ima povsod še inovacijo z n- od predlogov (k, s, v). Od začetka 16. stoletja pa zaradi razlikovanja nastane pridevniška izpeljanka njegov (npr. Černjejski rokopis : niega, niegov - morda zaradi pisca s čakavskega govornega območja Janeza s Krka). V knjižnem jeziku 16. stoletja nastopa redko pri Trubarju (v Besedju 2011: 285 je navedenih 8 Trubarjevih ključnih del iz let 1555-1595 od skupno 33, 4 izpisi so dosegljivi tudi v spletnem Svetem pismu www.biblija.net (1555-1557)),17 tudi iz stilističnih razlogov, da bi se izognil ponovitvi v obeh funkcijah v istem stavku: »inu postauio na verh nega glave negoui uržah pissan« (Mt 27,36), »Inu negovi jogri vprašaio nega inu pravio:« (Jn 9,1). Krelj je posplošil rabo oblike njegov, ki jo je vnesel v prevod Biblije (1584) tudi Jurij Dalmatin, Bohorič (1584: 83) pa jo kot izpeljanko svojilnega pomena omenja pri osebnem zaimku on z opombo, da se latinsko ne da izraziti. Dvojnici se ohranjata celo v 20. stoletje z različno stopnjo pogostnosti: njega - njegov. Druge 16 »Ma essa puo essere avvenuta anche qui per l'unificazione di casi al plurale fra sostantivi femminili e neutri (Ramovš, VII, 167)« (Cronia 1950: 324). 17 Npr.: »Ta Gofpud ie Kral imer inu vekoma, Ty Aydie konez vfameio is negoue femle« (Ps 10,16); »Ifrael veffeliffe vtim, kateri ga ie fturil, Ty Sionski Otroci veffelite fe vtim nego- uim Kralu« (Ps 149,2). 154 V 7 tvojne oblike so opažene šele v 18. (njihov) oz. v 19. stoletju (njun); ženska oblika ^ njen je izkazana v Černjejskem rokopisu (jen), dvojinska najin šele v 18. stoletju, ^ vajin pa že v 16. stoletju v Dalmatinovi Bibliji (1584). Oblika negov je obstajala ^ tudi v kajkavskem in čakavskem knjižnem jeziku (npr. negov/nega : nih (Konzul ^ 1564)), a ne moremo z gotovostjo zatrditi, da se je uveljavila z medjezikovnim knji- ^ žnim vplivom, čeprav je rabo posplošil ravno Krelj, pri katerem so izkazani vplivi prek učitelja, Istrana Matije Vlačica, saj bi oblika lahko nastala po modelu pridev- ^ niških svojilnih zaimkov (za govor je namreč tipična rodilniška raba od njega). V hrvaščini se pojavlja od 13. stoletja kot inovacija, oblika je razširjena še v slovenščini in bolgarščini (Matasovic 2008: 240 po Lani Hudeček 2006); Blaž Jurišic (1992: 156) je razložil tvorbo oblike. Kopitar (1808: 289-290) navaja izpeljanko njegov, njen, toda v dvojini in množini ima oblike rodilnika osebnega zaimka naju, vaju, N njih, enako kot v grščini. m P- 4.3.2 V knjižnem jeziku je opazna povečana raba deležij sedanjega časa na -č in preteklega časa na -(v)ši namesto podrednega stavka na oblikoskladenjski ravni pod vplivom čakavske in kajkavske cerkvenoslovanske pisne tradicije, ohranjene v književnih delih 16. stoletja, ki jo lahko zaradi neživosti v govoru obravnavamo kot medjezikovno dvojnico:18 O Trubar 1557: ... inu ta Iskushnauez ftopi knemu ... (IIII, 7), ... inu on odpreJuia uufta, ¡^ nee uuzhi inupraui... (V, 9), Konzul: ... Ipristupivši knemu napastnik ... (4 A, 6), I otvorivši usta svoe učaša nih govoreči (5 A, 11), Krelj 1567: On pak odgovori inu ednimu mey nijmi rezhe (Mt 20), Vramec 1586: A on odgouoriufi iednomu zmeg nih reche (52), Kuzmič 1771: ipriftoupivfi knyemi te fzkusavecz (11). Pogostejša je pri nekaterih piscih hrvaškega rodu (Jurij Juričic) oz. poznavalcih njihovega pismenstva (Krelj)19 ter neposrednih uporabnikih kajkavskih obrednih besedil (prekmurski pisci v 18. stoletju), ki se je razširila po Kopitarjevem priporočilu Kuzmičevega prevoda v 19. stoletju tudi v osrednjem knjižnem jeziku (prim. Jesenšek 1998: 138 po Francetu Kidriču).20 18 Podobno tudi češka narečja ne poznajo rabe tvornopreteklih deležnikov (HMČ 1986: 243). 19 Miklošič (1856: 201) navaja primere za pretekle aktivne participe po Krelju, zagrebških (1730), trnavskih (1694) evangelijih, Kuzmičevi izdaji Novega zakona iz leta 1848, Metelku, narodnih pesmih in omenja ustno ljudsko rabo le redkih: oprimši, omedlevši, rekši, skrivši, ozeravši se (Vraz). 20 Marko Jesenšek ob Tomšičevi razlagi Kuzmičevo uvajanje deležij po grški predlogi razlaga s starocerkvenoslovanskim vplivom (Jesenšek 1998: 137, op. 1), za drugo polovico 19. stoletja pa navaja po Martini Orožen tudi kalkiranje po slovanskih čeških in ruskih vzorcih (Jesenšek 1998: 139). «i 5 Sklep M N Oblikovno dvojničnost oz. variantnost lahko pojmujemo kot pomembno komu-1 nikacijsko, normodajalno in nekonvencionalno pomenonosno in besedilotvorno ^ sestavino jezikovnega sistema. Glede na družbenozvrstno stratifikacijo jezika O nastajajo spremembe v starejšem knjižnem oblikoslovnem sestavu pod vplivom s številnejših sprememb v govorjenem kodu, s prehajanjem narečnih oblikospremi-L njevalnih vzorcev v pisni/knjižni jezik. Nekatere knjižne nalikovne spremembe, 0 izkazane v posameznih slovanskih jezikih, so potencialno posnemovalno vplivale na slovenski jezik, medtem ko so druge, izpričane tudi v slovenskih narečjih, ti-pološko razložljive. Sočasni medjezikovni zgledi (sosednjih) slovanskih jezikov 1 razen pri neslovenskih piscih (npr. v Stiškem rokopisu) so bili poznani slovenskim avtorjem v celotni zgodovini knjižnega jezika, od prerodnega in narodnega Z ozaveščenja v 18. in 19. stoletju pa so bili z razvojem primerjalnega slovanskega A obravnavanja jezika tudi hoteno vneseni v našo jezikovno strukturo, zato so bile p ujemalne knjižne izravnave lahko pospešene po zgledu slovanskih jezikoslovnih 1 stikov. V oblikotvorju so ob analognih in tipoloških razvojnih težnjah v lastnem S jezikovnem sistemu težje dokazljivi in so omejeni večinoma na nekatere ozko knjižne zgradbe. i i • Viri in literatura 2 • Besedje 2011 = Kozma Ahačič idr., Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stole- tja, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 (Slovarji). Babič 2003 = Vanda Babič, Učbenik stare cerkvene slovanščine, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2003. Basar 1734 = Jernej Basar, Conciones juxta libellum Exercitiorum s. p. Ignatij in singulas anni Dominicas digestaeper P. Bartholomaeum Bassar = PRIDIGE ISBUKVIZIMENVANIHEXERCITIA S. OZHETAIGNAZIA, Labaci: Adami Friderici Reichhardt, 1734