Narodna zavest Doba, ki v njej živimo, je rodila zelo veliko potrebo po mačnih posameznikih, kremenitih značajih, trdnih in samozavestnih ljudeh. Opaža pa se, da prav te največje človeške vrline zaznamujejo pri nas znaten padec namesto temeljitc okrepitve. Kje iskati vzroke? Že ,samo površen pregled političnega življenja in udejstvovanja Slovencev, predvsem onega v zadnjem desetletju, nam pokaže, da so šla, hote ali nehote, vsa stremljenja za tem, vzgojiti čim več neznačajnih sebičnežev. In posledice? Učiteljstvo, ki živi z narodom v najtesnejših stikih, ima priliko opažati, kako neodločno se kaže ljudstvo ob naraščajočem pritisku dušljive atmosfere, ki se od dne do dne bliža svoji kulminaciji. Neko malodušje, brez vsakega narodnega ponosa, podcenjcvanje samega sebe, lastnega naroda — lastnc države, je zavalovilo širom naše ožje domovine in zajielo v svoj škodljiv objem vse slabiče in omahljivcc. Upirajo se mu le značajni samozavestneži in vsi oni, ki jim najrazličnejši pritiski niso skrivili hrbtenic in polomili značajev. Res je, da se s filmsko naglico vršijo dogodki, države izginjajo s zemljevida, drugc spreminjajo svoje oblike. — Toda mi moramo biti pripravljeni in odločni upreti se vsakemu poizkusu razširjanja tuje miselnosti med našim ljudstvom, pobijati mišljenje, da gleda naš narod na svetovne dogodke skozi tuja očala. Še je med nami ponosa, še je narodne zavesti, še odločnosti, le krepiti in širiti je treba te največje, narodu tako zelo potrebne vrline. Res je, da smo Slovenci številčno zelo majhen in še to razkosan narod, toda sorazmerno, procentualno naše ustvarjanje na kulturnem, gaspodarskem in stoletna borba na nacionalnem polju, vse to je vredno vsaj iskrenega respektiranja. Združeni s svojimi brati smo se iborili in si zgradili močno skupno nacionalno domovino, v kateri smo dokazali in skušali vedno uveljaviti svoja najiskrenejša stremljenja po nje demokratični ureditvi. In precenitev teh lastnih usnehov, vrednih velikih narodov, nam nudi zadosten povod za velik ponos na lastna dela in ustvarjanja, a uspehi in pridobitve tudi popolno upravičenost do močne in trdne samozavesti. In to pokažimo vsaj nasproti tujcem! Še vedno obstojajo v naši državi nerešeha vprašanja. Toda dejstvo, da obstoja istočasno močno stremljenje posameznikov in velikih skupin za čim liberalnejšim načinom njihove rešitve, nam mora biti zadosten razlog, da pričakujemo pozitivnih uspehov. — Sele 20 let obstoja, se razvija in urejuje Jugoslavija. V trojnih, povsem različnih razmerah smo prej živeli Srbi, Hrvati in Slovenci in po zedinjenju v enotno državo bi bil res čudež, če bi med nami vsemi zavladala ista mentaliteta. Tudi isto gledanje na obstojeee in porajajoče se probleme je nemogoče in izključeno. Toda to so naše interne zadeve, ki jih bratski obravnavamo in tudi rešujemo. Kajti močna in trdna je zavest vseh Jugoslovanov, in ta zavest ne pozna in tudi ne potrebuje nikakih kompromisov, skupna nam je domovina, skupne so nam meje in kdor nanje preži je naš skupni sovražnik. Ta zavest nam mora dvigaiti ponos. Na eni strani se torej opaža veliko >pomanjkanje narodne zavesti, ponosa in odločnosti, a na drugi strani popolna upravičenost in velika potreba do posesti teh vrlin pri vsakem posameznem članu našega naroda. Vsi moramo namreč stremiti za tem. da bo naša domovina čim trdnejša in odpornejša nasproti vsem zunanjim vplivom. Že to spoznanje samo nas sili k najintenzivnejšemu delu za pobijanje malodušja in pesimizma, ki zastruplja predvsem našo ožjo domovino. Učiteljstvo, ki prihaja še vedno v stike z najširšimi plastmi našega naroda, čeprav so mu to nekateri hoteli preprečiti, mora danes gledati povsem trezno, stvarno in preudarno na vse kvarne pojave, kajti najnujnejšo potrebo narodne zavesti in narodnega ponosa je že zdavnaj spoznalo. — In sedaj se pojavlja pred njim težka, toda nu.jna naloga popravljati napake, ki so jih zagrešili drugi v preteklosti. Ne sme in ne more nam biti vseeno, ali nas posamezniki predstavljajo pred tujci kot značajni, samozavestni in narodno zavedni pripadniki naše lepe domovine, ali pa se odlikujejo po svoji pripravljenosti odkriti pred tujcem prav vse istrogo domače probleme in kazati nanie z zgolj negativističnega stališča. Ne sme in ne more nam biti vseeno. ali taki neznačajni in omahljivi posamezniki ustvarjajo pri pripadnikih drugih narodov vtis, da gledamo z občudovanjem, priznanjem in najlepšimi čustvi na njihova dcjanja, ki morajo vzbuiati pri vsakem človeku le grajo in prezir. Ne sme in ne more nam biti vseeno, ali bodo razširjevalci tuje miselnoisti med našim narodom naleteli na odobravanie ali na prezir in odpor. Sami poglejmo okoli sebe. naš 'Posled naj sega preko najožje domovine. preko hribov, presodimo »dobrote«, ki jih prinašajo našemu ljudstvu tuje ideje in potem obr- nimo svoj pogled po naši domovini. Dovolj bomo videli, dovolj spoznali, da bomo imeli najlepši in najupravičenejši povod za Tazširjanje narodne zavesti, ponosa, značainosti in zaupanja v moč lastnega naroda, lastne države. Težko je ponovno graditi ono, kar se je zadnja leta sistematično rušilo. Toda današnja doba nas je postavila pred povsem nove in neizbežne naloge. Tuja miselnost, tuje težnje in aspiracije okužujejo s popolno demokratično miselnostjo prepojeno ozračje naše domovine. Vsi omahljivci, narodno nezavedni in neodporni bodo omagali, ako jih pravočasno spoznanjc nc bo rešilo pred tako spretno maskiranimi vabami. Dvigajmo torej narodno zavest in zavedajmo se, da je že pred davnimi leti zapisal naš pesnik verz: »Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.«