3^435


Ivan Jakob Schell pl. Schellenburg.

ob

dvestoletnici

uršulinskega samostana

v Ljubljani.

LJUBLJANA.

Samozaložba. — Katoliška Tiskarna.

19  02 .

36485

O priliki svoje dvestoletnice si dovo¬
ljuje naš samostan izdati pričujočo spome¬
nico. Naj bo skromen donesek k zgodovini
našega reda. Ti listi slikajo v kratkih po¬
tezah notranji in vnanji razvoj samostana
samega in njegove šole.

Prosimo vse častite prijatelje in prija¬
teljice našega reda, naj blagovoljno vzprej-
mejo ta skromni spominek.

Uršulinski samostan.

V LJUBLJANI v marcu 1902.

Prvi del

1. Ustanovitev samostana; prihod uršulink
v Ljubljano.

Čuj me hči, uho obrni k meni;

Dom očetni, narod svoj pozabi!

Iv. Vesel, Psalmi.

Bilo je dne 27. prosinca leta 1540, ko je Angela
Merici, ustanoviteljica uršulinskega reda, dokončala
svoje bogoljubno življenje. Njena po papežu Pavlu 111.
potrjena ustanova se je začetkom XVII. stoletja razvila
iz kongregacije v cerkven red, ki se je naglo širil po
Laškem in Francoskem, pozneje tudi po drugih evrop¬
skih in inozemskih državah. V Avstrijo je pozvala
naša presvitla vladarska hiša prve uršulinke. Zlata
Praga je bila prva izmed avstrijskih mest, ki je spre¬
jela hčere sv. Angele v svojo sredo. Dunaj, Celovec,
Gorica, Požun, Line, Gradec, Inomost, Solnograd,
Olomuc in druga mesta naše države so tudi kmalu
potem dobila uršulinske samostane in ž njimi učilnice
za žensko mladež, med tem ko so se izobraževale
mlade odlične Ljubljančanke še vedno na tujem.

6

Okrog leta 1698 je bivala kot gojenka v uršulin-
skem samostanu v Gorici ljubljanska baronica Eva
Frančiška pl. Strobelhof, edina hčerka barona Volka
Strobelhof in njegove soproge Eleonore, rojene baro¬
nice pl. Billichgraz. Evi se je tiho samostansko življenje
tako omililo, da je svoje stariše iskreno prosila, naj ji
dovolijo, da vstopi v uršulinski red. Dobri stariši se
niso mogli dolgo ustavljati prošnjam svoje hčere; baron
Strobelhof in njegova soproga sta sklenila Bogu da¬
rovati svoje dete, vrhu tega pa še v Ljubljani usta¬
noviti samostan za uršulinke, za kar sta namenila
10.000 gld.

Ali tedanji ljubljanski knez in škof, Žiga grof
Herberstein, ni hotel dovoliti, da se naselijo uršulinke
v Ljubljani, ker se mu je ustanovnina 10.000 gld. zdela
premajhna, nekaj pa tudi zato, ker se je mislil ško¬
fovski časti odpovedati. Prošnjo, naj bi dal svoje do¬
voljenje za ustanovitev samostana, je odklonil s pri-
pomnjo: Jaz sem David in ne bom zidal Gospodu
templa; moj naslednik bo oni Salomon, ki bo storil
to.“ Toda tudi ta, Ferdinand grof Ktihnburg, se je
spotikal nad prepičlim kapitalom in ni dal zaželenega
dovoljenja.

Tako sta potekli dve leti. Baron pl. Strobelhof
je dobil sinka in vsled tega se je izneveril svojemu
sklepu, da ustanovi samostan; tudi gospodična Eva si
je premislila in ni postala redovnica, kakor bomo
še čuli.

Gospod Bog pa, ki ima srca človeška v svoji
roki in jih vodi kakor potoke voda, vzbudi drugega
ustanovnika, in ta je bil gospod Janez Jakob Schell
pl. Schellenburg. Rojen 24. julija 1652 v Sterzingu na
Tirolskem iz spoštovane, malo imovite rodovine, je

7

prišel pozneje v Ljubljano, kjer je s pošteno trgovino
jako obogatel ter novi svoji domovini storil obilo
dobrega.

Za ustanovitev uršulinskega samostana v Ljub¬
ljani se je pl. Schellenburg že koj v začetku zanimal
ter izjavil, da je pripravljen Strobelhofovo ustanovnino
s svoto 20.000 gld. pomnožiti, ako bi knez in škof
dovolil, da se ustanovi.

Ob koncu stoletja je praznoval Rim veliki jubilej
ali sveto leto, in Schellenburg se je odločil, da potuje
tja. Tako popotovanje pa je bilo takrat nevarno in
dolgotrajno; kdor je potoval v Rim, je prej napravil
oporoko ter uredil svoje časne zadeve. To je storil
tudi pl. Schellenburg, preden je šel od doma. V svoji
oporoki je odmenil 20.000 gld. za ustanovitev uršulin¬
skega samostana ter pripomnil, da ne bi se branil biti
ustanovnik omenjenemu samostanu, ako bi morda
baron Strobelhof odstopil od svojega sklepa. Ko je
gospod pl. Schellenburg tako uredil vse svoje zadeve,
se je podal na dolgo pot. V Gorici izroči še svojo
varovanko Marijo Frančiško Hofstetter, ki je bila sestra
njegovi soprogi, ondotnim uršulinkam v vzgojo. V
pogovoru z materjo prednico pl. Schellenburg tu izve,
kako so barona Strobelhofa naklepi o ustanovitvi
uršulinskega samostana vže splavali po Ljubljanici.
Pl. Schellenburg omeni nekega prijatelja, ki tudi snuje
načrte za ustanovitev samostana ter se poslovi od
gospe prednice z obljubo, da se domov grede zopet
oglasi v samostanu. Za vse dobro navdušen kakor le
kdaj se je pl. Schellenburg vračal iz Rima domov.
Oglasivši se pri materi prednici, je kmalu zasukal po¬
govor na svoj stari predmet, na ustanovitev samostana.
Prašal je tudi gospo mater, ne bi-li bila zadovoljna,

8

ako se oglasi kot ustanovnik mož preprostega stanu.
Prednica modro odvrne: „Bog ne gleda na visokost
stanu, ko si izbira ljudi v dosego svojih namenov.
Vesel hiti na to pl. Schellenburg proti beli Ljubljani,
da izvrši svoje sklepe.

Domov prišedši je blagi mož nevarno obolel.
Vendar je bolezen njegove načrte le še izpopolnila,
ker mu je nudila priliko slušati svete modrih in izku¬
šenih mož. Ko se mu je zopet povrnilo ljubo zdravje,
se je pl. Schellenburg energično lotil dane si naloge.
Najprej se je še sporazumel o zadevi ustanovitve sa¬
mostana z baronom Strobelhofom, potem pa se je
gospe prednici goriških uršulink pismeno izjavil, da je
pripravljen v Ljubljani ustanoviti uršulinkam samostan
ter v to svrho darovati 20.000 gld., zahtevajoč zase in
za svojo soprogo naslov ustanovnika in še nekaterih
pravic, ki jih navadno imajo ustanovniki samostanov.

Gospa prednica, mati Margarita Eleonora, je
ponudbo rada sprejela ter obljubila, da hoče za
novo ustanovo izbrati najspretnejših redovnic svojega
samostana.

Sedaj je pl. Schellenburg skrbel za to, da so
cerkvena in svetna oblastva odobrila njegov sklep ter
dovolila, da se uršulinke naselijo v Ljubljani. Prevzvi-
šeni gospod knez in škof, Ferdinand grof Kiihnburg,
se o tako ugodno spremenjenih okoliščinah ni več
branil dati svojega dovoljenja, dali so je tudi deželni
glavar Anton Seifried knez Eggenberg, deželni oskrbnik
Volk grof Gallenberg, cesarski deželni vicedom Anton
grof Lanthieri in mestni župan Gabriel Eder plemeniti
Edenburg.

Ko je bila ta zadeva urejena, izvoli konvent go¬
riških uršulink iz svoje srede štiri odlične redovnice,

9

ki naj gredo v Ljubljano pod vodstvom svoje dose¬
danje prednice, matere Margarite Eleonore. Imena štirih
redovnic so: mati Otilija Erhard, mati Elizabeta baro¬
nica Rossetti, mati Magdalena Simonetti in sestra Ro¬
zalija grofica Lanthieri. Dne 19. aprila 1702 so se te
gospe poslovile od svojih samostanskih sosester ter
se napotile proti Ljubljani. Spremljala jih je gospa Fe-
licita baronica Orzon, rojena grofica Lanthieri, in dva
gospoda duhovnika. Prvi dan so prišli naši popotniki
do vipavskega trga in tu prenočili v gradu grofov
Lanthieri, kjer je nekdaj tekla zibel ene potujočih re¬
dovnic, sestre Rozalije grofice Lanthieri. Na Vrhniki
bi se bilo potnikom slabo godilo, ako bi jih ne bil
zadrege rešil neki podložnik grofa Lanthieri. Ljudje so
jih imeli za preoblečene Francoze, za vojake admirala
Forbina, ki je tisto leto razsajal ob avstrijskem Pri¬
morju ter bombardiral Trst, kajti cesar Leopold I. pa
francoski kralj Ludovik XIV. sta se takrat kakor znano
vojskovala za špansko dediščino. Spoznavši, da ti pot¬
niki niso sumljivi ljudje, so jih Vrhničani radi preno¬
čili, dočim so prej vrata zapirali pred njimi. V jutru
dne 22. aprila je eden gospodov duhovnikov v bližnji
cerkvi sv. Lenarta daroval sv. mašo ob navzočnosti
vse popotne družbice. Po sv. maši pa zasedejo čoln,
ki naj jih nese po Ljubljanici do zaželenega kraja.

(Še se hrani v samostanskem arhivu mnogo pisem
tičočih se ustanovitve tukajšnjega samostana uršulink.
Najzanimivejša so ona, ki sta jih uršulinkam v Gorico
pisala v kulturni zgodovini naše ožje domovine slavno
znana brata pl. Dolničarja, Ivan Anton, tedanji gene¬
ralni vikar ljubljanske škofije, in Ivan Gregorij, zelo
izobražen akademik. Ta pisma svedočijo, da je bilo
zanimanje za novi samostan v Ljubljani kaj živahno,

10  —

posebno v višjih krogih. Soditi se more, da je pre¬
vzel Gregorij Dolničar namesto pl. Schellenburga ko¬
respondenco z goriškim samostanom glede manjših
zadev nove ustanovitve.)

Ko so bile naše potnice še za uro oddaljene od
Ljubljane, se jim gospod pl. Schellenburg v družbi
odlične gospode naproti pripelje ter jih najprijaznejše
pozdravi, obžalujoč, da po bolezni zadržan, ni mogel
sam v Gorico, da bi jih spremljal do Ljubljane. V
Ljubljani na Bregu pa je čakalo prihoda redovnic lepo
število imenitnih dam, med njimi svetla kneginja Tur¬
jaška, rojena grofica Herberstein, več dostojanstve¬
nikov, kakor deželni vicedom grof Lanthieri, generalni
vikar pl. Dolničar in drugi; vsi so navdušeno pozdrav¬
ljali došlece.

II. Začasno stanovanje in novi samostan.

Življenja valovje tani zunaj hrumi,
Tu vlada pa mir in tihota,

Tam zunaj vrvenje, drvenje ljudi,

Tu notri je sveta samota.

S. Gregorčič.

Lastnega stanovanja nune takrat še niso imele;
iz nežne dvorljivosti je hotel pl. Schellenburg, da si
ga izbero same. Začasno stanovanje jim je dal v
svoji hiši na mestnem trgu, kjer je bival tudi sam.
Tja je spremljala velika množica ljudi nove goste.
Pl. Schellenburgova gospa, blaga kakor nje soprog,
jih je sprejela z največjo gostoljubnostjo in prijaz¬
nostjo. Gorenje nastropje se je prepustilo nunam,
da so je priredile po samostansko. Za bogoslužne
vaje se je napravila provizorična kapelica. V tej kape-

11  —

lici so redovnice tudi prvič sprejele svojega novega
nadpastirja gospoda kneza in škofa Ferdinanda grofa
Kiihnburg, ki jih je počastil s svojim obiskom ter jim
podelil svoj blagoslov za pričeto delo.

Prva skrb pl. Schellenburgu je bila zdaj, da se
poišče nunam primerno stanovanje, kjer bi se lahko
otvorila toli zaželena dekliška šola.

Dne 16. septembra 1702 je uršulinkam došla ve¬
sela vest, da jim Nj. Veličanstvo cesar Leopold I. do¬
voljuje napraviti šolo in to na priporočilo cesarice
Eleonore Magdalene, ki je bila uršulinskemu redu iz-
vanredno naklonjena.

„Sestre je sililo pričeti šolo, ker se jim je smilila
brez pouka semintja begajoča mladež 1 ', pravi samo¬
stanska kronika. Zato je šel gospod pl. Schellenburg
v Gorico ter si od tamošnjega uršulinskega samostana
izprosil še tri redovnice, da bi bila tako bodoča šola
z učiteljicami dovolj preskrbljena.

Mestni župan Gabriel Eder pl. Edenburg je pre¬
pustil uršulinkam svojo hišo in vrt poleg samostana
gospe klarisinj na Dunajski cesti proti letni najemščini
250 gld. V to hišo so se preselile dne 23. junija 1703.
V Schellenburgovi hiši so bivale ravno eno leto in
dva meseca. Tri dni pozneje, 26. junija namreč, jim je
gospod generalni vikar Anton pl. Dolničar blagoslovil
novo stanovanje. V sobi, ki se je prenaredila v ka¬
pelo, je daroval sv. mašo, pri kateri so nune prejele
sv. obhajilo. Navzoč pri sv. obredih je bil tudi gospod
ustanovnik, njegova soproga in še nekaj drugih go¬
spodov in gospa. Po blagoslovljenju je ostal novi
samostan tri dni občinstvu odprt, da si ga je vsakdo
lahko povoljno ogledal.

— 12  —

Preden se je pričela šola, sta napravili stranki
ustanovno pismo dne 1. julija 1703. Od tega dne je
dobival samostan obresti od ustanovne glavnice
20.000 gld. Poprej je vzdržavala malo samostansko
skupščino radodarnost gospoda pl. Schellenburga in
njegove blage gospe soproge.

Meseca decembra istega leta se je ena redovnic
po nasvetu zdravnikov povrnila v Gorico. Spremljala
jo je neka dama pa gospod pl. Schellenburg, ki je
dobil v Gorici zopet štiri redovnice za Ljubljano. Med
temi je bila tudi njegova svakinja Frančiška Hofstetter,
s samostanskim imenom soror Ana Katarina, ki jo je
bil prej leta 1700 izročil ondotnim uršulinkam v vzgojo.
Le-ta je vstopila v Gorici v novicijat z namenom, da
se pozneje preseli v ljubljanski samostan.

Tako je skrbel preblagi pl. Schellenburg za vse
male in velike potrebščine samostana. Rad je obiskaval
uršulinke, ki so ga spoštovale kakor otroci svojega
očeta. Pa tudi gospa pl. Schellenburgova je srčno
ljubila svoje nune, ki so jo nasproti odkritosrčno
ljubile. Večkrat se je zgodilo, da so ljudje razne stvari,
bodisi živila ali kaj drugega koristnega prinesli na
prodaj, med tem, ko je bival pl. Schellenburg s svojo
soprogo v samostanu. Ako je prišla mati vratarica, da
o tem obvesti gospo prednico, pa ta ni kazala volje,
da kupi kaj, je velel pl. Schellenburg: ,,Le vzemite, le,
bom že jaz plačal!" Seveda je gospa prednica rada
slušala; kajti bila je večkrat v denarni zadregi.

Dan 11. maja 1704 je bil določen, da se vrši prva
preobleka v samostanski kapelici. V povzdigo te slo¬
vesnosti je daroval pl. Schellenburg kapelici majhen
zvon, presvetla kneginja Turjaška pa ji je omislila lep
mašni ornat, šest oltarnih svečnikov, šest vrčkov za

13

sv. maso in tablo z relikvijami. Ta plemenita gospa je
bila takrat poleg pl. Schellenburga in njegove soproge
samostanu največa podpora.

Tri sestre, prvenke domačih postulantinj, so spre¬
jele dne 11. maja 1704 redovno obleko iz rok pre-
čast. g. generalnega vikarja pl. Dolničarja. Njih imena
so : Soror Katarina Uršula od sv. Duha, rojena baro¬
nica Rossetti iz Orehka na Notranjskem; soror Kata¬
rina Ignacija od sv. Jakoba, rojena Ehrenreich iz Ljub¬
ljane; soror Monika od sv. Trojice, rojena Reinisch s
Tirolskega. (Soror Katarina Uršula je doživela visoko
starost 91 let, od katerih je 63 preživela v samostanu
kot vzorna, redovnica.) Preobleka se je vršila pred
200 leti po istem ceremonijelu kakor danes. Kar slo¬
vesnost dandanes povišuje, je to, da jo vodi večidel
prevzvišeni gospod knez in škof sam, dočim so jo v
poprejšnjih časih izvrševali njegovi namestniki.

Meseca avgusta in oktobra istega leta so tudi
nekatere sestre naredile slovesne obljube. (Do leta 1770
je vsaka novicinja po dveletni poskušnji naredila slo¬
vesne obljube, ker se ni oziralo na starost; 16, 171etne
profesinje so bile kaj navadne. Leta 1770 pa je av¬
strijska vlada prepovedala pred dovršenim 24. letom
koga pustiti do slovesnih obljub.) Ena teh profesinj
je bila tudi soror Ana Katarina, že imenovana svakinja
gospoda pl. Schellenburga, ki je s posebnim zadovolj¬
stvom prisostvoval ginljivemu obredu. Slavnostni go¬
vornik je bil obakrat oče Lilip Hofstetter T. J., brat
profesinje Ane Katarine.

Število redovnic se je hitro množilo, še hitreje
pa je naraščalo število učenk. Kmalu je bila Ederjeva
hiša uršulinkam pretesna, ki so zato vedno bolj želele
astnega pa prostornejšega stanovanja. V dobrih delih

14 —

neutrudljivi gospod pl. Schellenburg je bil Ljubljano
že od vseh strani ogledal, da je naposled našel pro¬
stor, pripraven za zidanje cerkve in samostana. To
sta bila dva vrta pred vicedomskimi vrati, eden kneza
Turjaškega, drugi pa kneza Eggenberga last. Toda
prvi je bil fidejkomis in se ni smel prodati brez cesar¬
jevega dovoljenja. V teku enega leta pa so poskrbeli
dobri prijatelji samostanu najviše dovoljenje.

Z nakupom teh vrtov bi se bila skoraj potrošila
pl. Schellenburgova ustanovina 20.000 gld., zato je
daroval veledušni ustanovitelj za bodoči samostan
novih 24.000 gld., in sicer kot dotacijo dvanajsterim
ubožnim kandidatinjam. Ta vsota naj bi se porabila v
nakup omenjenih vrtov in zraven stoječih hiš. Pismena
pogodba o tej ustanovitvi se je napravila šele 8. sep¬
tembra 1714, ustanove pa so se jele oddajati takoj.
Leta 1707 je konvent oba vrta kupil z denarjem, ki
mu ga je pl. Schellenburg dal na roke. Kneza Turja¬
škega vrt je stal 12.000 gld., Eggenbergov, določen za
zidanje cerkve in samostana, pa 7000 gld. Knez Tur¬
jaški je prodal samostanu z vrtom tudi mal drevored.

Dne 24. aprila 1707 so se preselile nune v svoje
stanovanje, poleg katerega je stalo mestno plesišče.
Ali kmalu so se prepričale, da samostan in plesišče
ne bota mogla dolgo ostati soseda. Iz plesišča je do¬
nelo veselo življenje, včasi od zore do mraka, pa tudi
še od mraka do dne, v samostanu pa so redovnice
želele miru in tihote.

Mati prednica si je prizadevala dobiti plesišče;
a šele po dveletnih obravnavah so deželni stanovi v
to privolili s pogojem, da jim samostan zgradi novo
plesišče. Sestavila se je komisija, da poišče prostor za
zidanje novega plesišča; pl. Schellenburg je kupil do-

15

tični svet za 1100 gld. iz glavnice 24.000 gld. Staro ple¬
sišče (sedaj vnanja šola in župnišče) se je cenilo na
3000 gld., stroški za novo so znašali 5322 gld.

Pl. Schellenburg je prevzel poroštvo za zidanje
novega plesišča proti zagotovilu deželnih stanov, da
hočejo samostanu povrniti, kar bo imel nad 3000 gld.
stroškov. Vsled pl. Schellenburgovega poroštva so
dobile uršulinke staro plesišče ter je spremenile v za¬
časen samostan.

Seveda so nune tudi tu kakor v poprejšnjih sta¬
novanjih poskrbele najpreje za Gospodov tabernakelj,
brez katerega bi bilo vse samostansko življenje ne¬
skončno puščobno. Vendar je bila tudi tukaj njihova
prva kapelica še zasebna. Ko so pa kupile mestno
plesišče, so priredile v njem prostorno kapelo ter jo
odprle občinstvu. Ta kapela je imela tri oltarje ter je
služila nunam tudi za pokopališče do leta 1726, ko
je bila samostanska cerkev dozidana.i)

Odškodnine, ki so jo stanovi obljubili za novo
plesišče, ni dobil samostan nikdar. V hišni kroniki se
bere, da je mati prednica večkrat opominjala na do-
tičnih mestih, a ni dobila drugega kot zopernosti v
obili meri.

Leta 1710 je kupil gospod pl. Schellenburg
uršulinkam še en vrt od Fabijančičevih dedičev za
2000 gld. Tako je gospod ustanovnik od svoje usta¬
nove 24.000 gld. zakupil 21.000, ostalih 3000 gld. pa
je izplačal samostanu v denarju. Okrog vsega k samo-

i) Leta 1713 so si izbrali ljubljanski gg. zdravniki samo¬
stansko kapelico za praznovanje svojih stanovskih patronov
sv. Kozma in Damijana, kar se je potem do 1726 vsako leto
ponavljalo.

16

stanu spadajočega zemljišča se je napravil zid, kakor
še danes obdaje samostanski vrt. Znotraj se je okrasil
ta zid s freskami, predstavljajočimi dogodke iz življenja
Jezusa, Marije in drugih svetnikov. Žal, da je skoraj do
cela ugonobil časov zob te pobožne slike.

Za drevored, ki ga je kupil samostan od kneza
Turjaškega, se je vnel prepir. Gospa baronica Eleonora
pl. Strobelhof si ga je hotela prisvojiti; kakšne pravice
je imela do njega, ne vemo. Prišlo je do pravde. Stro-
belhofova gospa je izročila zadevo svojemu bodočemu
zetu, zaročencu hčere Eve, ki je prej želela postati
uršulinka, grofu Volku Lambergu. Ta je pritiskal z
vso silo na samostan, ki je izgubil pravdo in tako
imel precejšnjo škodo, ker mu niso povrnili ne na-
kupnine, ne stroškov za zid okoli drevoreda. Čudno,
da so morali oškoditi samostan oni, ki so ga prej
hoteli ustanoviti.

Ko je bil klavzurni zid okoli samostanskega po¬
sestva sezidan, so jele nune resno misliti na zidanje
samostana samega. Tedanja mati prednica Rozalija gro¬
fica Lanthieri, v vsakem oziru odlična gospa, je s po¬
močjo pl. Schellenburga in svojega brata, deželnega
vicedoma grofa Antona Lanthieri priskrbela potrebnega
gradiva. Meseca maja 1713 se je vložil samostanu te¬
meljni kamen. Nunski gospod spiritual Nikolaj Kra¬
šovec je ta kamen blagoslovil, gospod ustanovnik
pl. Schellenburg pa ga je vložil ob navzočnosti dveh
častitih očetov frančiškanov. V temeljnega kamena dol-
bini, zaprti s svinčenim pokrovom, je bilo mnogo de-
vocijonalij, na pokrovu pa so se brala imena papeža
Klemena XII., knezoškofa ljubljanskega Frančiška Ka¬
rola Kaunitz, prednice matere Rozalije grofice Lan¬
thieri, deželnega glavarja Seifrieda kneza Eggenberg,

17

gospoda pl. Schellenburg in njegove soproge Katarine
pi. Schellenburg.

V teh prvih časih mirnega razvoja se je samo¬
stanska družina kaj naglo množila; vsako leto je za¬
beležila hišna kronika novih sester, ki so stopile v
novicijat, dočim so druge naredile slovesne obljube.
Zato so se redovnice z radostjo ozirale po novi stavbi,
ki je rastla prav hitro kvišku. Že leta 1717 je bil del
samostana popolnoma dozidan. Gospod generalvikar
ga je blagoslovil, in koj potem so se nune Boga
hvaleč vanj naselile. Bilo jim je ondi pri srcu, kakor
da so prišle po dolgotrajnem potovanju v hrepeneče
zaželeno domovino.

III. Smrt blagega ustanovnika pl. Schellen-
burga.

Pokoj sladak te čaka v jami,
Neskončna sreča nad zvezdami ;

Mi spremljamo v miru te kraj,
Krilatci pa v nebeški raj!

S. Gregorčič.

Preblagi ustanovnik gospod pl. Schellenburg ni
učakal onega za nune tako veselega dne, ko so se
naselile v svoj nov samostan. Gotovo bi se bil tudi
on srčno veselil o pogledu Bogu posvečene hiše, ki
je vzpela največ po njegovi plemeniti radodarnosti.
Začetkom leta 1715 je nevarno obolel ter takoj slutil,
da je to njegova zadnja bolezen. Napravil je novo
oporoko, v kateri je izrazil željo, da se položi njegovo
truplo v uršulinski cerkvi k zadnjemu počitku. Določil
je 3000 goldinarjev, da se mu naredi primerna rakev.
Za uršulinsko cerkev je ustanovil tudi še beneficij s

2

18

400 gld. letnih dohodkov. Pravico do tega beneficija
naj ima v prvi vrsti rodbina Raab pl. Rabenheimb.

Sedemnajsti dan svoje bolezni, 1. februarja 1715
je pl. Schellenburg zaspal v Gospodu. V veličastnem
sprevodu so se prenesli njegovi zemeljski ostanki
dne 3. februarja v uršulinsko kapelo. Spremljale so
vzornega moža na njegovi zadnji poti vse ljubljanske
bratovščine, katerih takrat ni bilo malo. Vse so štele
pl. Schellenburga med svoje ude. Ves stolni kapitelj,
vsa duhovščina, vsi redovniki ljubljanskih samostanov
so z gorečimi svečami šli za krsto. Truplo blagega
pokojnika je ostalo do jutra 3. februarja v kapeli iz¬
postavljeno. Ob sedmi uri tega dne je gospod spiri-
tual Nikolaj Krašovec blagoslovil krsto, ki je bila potem
pred velikim oltarjem na evangeljski strani pokopana
v navzočnosti pokojnikove vdove in njegovih sorod¬
nikov. Dne 18. februarja so se opravile slovesne bilje
za umrlim. Kapela je bila črno preprežena, pred
oltarjem je visel pl. Schellenburgov grb, umetno raz¬
svetljen. Nad mrtvaškim odrom se je bralo ime pleme¬
nitega moža; istočasno je gorelo v cerkvici okolu
300 sveč. Eksekvije so trajale tri dni; vsak dan so se
darovale sv. maše neprenehoma od 5.—11. ure za
dušni pokoj gospoda pl. Schellenburga, ki je velel v
svoji oporoki, da se opravi zanj 4000 sv. maš. Gospa
pl. Schellenburgova pa je priskrbela, da sta dva du¬
hovnika vse tri dni delila miloščino. (Odrasli so dobi¬
vali po sedem, otroci pa po tri krajcarje.)

Tako se je ločil iz sveta ta blagi mož, ta veliki
dobrotnik kranjske dežele v obče in ljubljanskih siro¬
makov posebej. Sam ni nikoli spustil prosjaka brez
daru od svoje hiše ter je tudi svoji soprogi vedno
priporočal: „Katarina, daj, daj revežem! Od naše hiše

19

naj nobeden ne odide žalosten in brez tolažbe.“ Tako
pripoveduje samostanska kronika. Tudi na bodočo
samostansko cerkev je pl. Schellenburg pred svojo
smrtjo mislil ter ji priskrbel tri zvonove, lepo oltarno
sliko, en dragocen misale pa štiri navadne, srebrno
svetilko, srebrne vrčke za sv. mašo, pozlačen kelih,
lepo monštranco in mašni ornat.

IV. Dve dični samostanski prednici.

Kdo najde močno ženo ? Njena
cena je kakor stvari iz daljave
in od zadnjih pokrajin.

Preg. 31, 10.

Hvaležnost in spoštovanje nam veleva, da posta¬
vimo tu skromen spomenik i dvema vrlima gospema,
namreč prvi in drugi materi prednici tega samostana s
tem, da vpletemo zgodovini samostana njiju životopisa.

a)  Mater Margarita Eleonora.

Mater Margarita je zagledala luč sveta leta 1647
v Tridentu na južnem Tirolskem. Stariši so ji bili ple¬
menitega rodu, a brez imetja. Dorastla v zalo devo,
pride Margarita na cesarski dvor na Dunaj, kjer ji je
bila cesarica Marija Eleonora, soproga Ferdinanda lik,
jako naklonjena. Za nekaj časa izroči cesarica svojo
varovanko ondotnemu uršulinskemu samostanu, da bi
se tam učila finih ročnih del. Daši je bila Margarita
svoji visoki zaščitnici za njeno skrb in blagohotje/iz
srca hvaležna, vendar ji v samostanu začetkoftrnf ho¬
telo kaj dopasti. Ali duh božji veje, koder hoče. V
lepi, nepokvarjeni duši mlade deve je začela milost

2 *

20

božja krepko delovati. In Margarita kmalu ponižno
prosi gospo prednico, naj jo sprejme med redovne
kandidatinje. Prednica je rada uslišala prošnjo, ker je spo¬
znala, da ima prosilka vsa svojstva za dobro redovnico.

Dne 28. oktobra 1671 je bila Margarita preoble¬
čena. Je-li Margarita njeno krstno ali samostansko ime,
ne moremo povedati; soditi pa je, da si je nadela ime
Eleonora svoji cesarski pokroviteljici na čast. Pri vstopu
v novicijat ji je rekla mati prednica: „Sedaj pa glejte,
draga sestra, da popolnoma pozabite svoj rod in ce¬
sarski dvor!“ Bogoljubna novicinja si je ta opomin
utisnila tako globoko v srce, da se je pozneje še celo
z obljubo zavezala, da ne bo nikoli govorila o svojem
rodu. Iz tega vzroka nam tudi samostanska kronika
nje rodbinskega imena ne sporoča. Margarita Eleonora
je preživela ravno pet mesecev v novicijatu, ko jo
pošljejo s štirimi drugimi redovnicami v Gorico usta¬
navljat uršulinski samostan. Nobena njenih tovarišic ni
bila zmožna italijanščine; zato je morala v Gorici ona
občevati z vnanjim svetom. To pa bi ji bilo v pogubo,
da ni pravočasno razkrila predstojnikom nevarnosti.
Njeno fino obnašanje, njena prijaznost, njena krasota
in mladost, vse to je tako močno vplivalo na različne
visoke osebe, s katerimi je prišla v dotiko, da so se
trudile na mnogovrstne načine, da jo izvabijo nazaj v
svet. Toda Margarita je bila v kreposti že toliko utr¬
jena, da je premagala vse skušnjave.

Potem, ko je bila dostala novicijat in naredila
slovesne obljube, so ji izročili predstojništvo v penzi-
jonatu ter skrb za bolne redovnice in gojenke. Celih
petnajst let je opravljala obe te službi z vzorno na¬
tančnostjo in zato v splošno zadovoljstvo svojih so-
sester. Ko je umrla tedanja prednica goriškega samo-

21

stana, so želele nune, da bi ji bila ona naslednica;
ali Margarita se je tako branila, da so naposled nune
odjenjale od svoje zahteve ter jo izvolile za prefekto.
Čez leta je pa vendarle morala prevzeti čast in breme
predstojništva. Ko se je jel pl. Schellenburg ž njo do¬
govarjati glede ustanovitve ljubljanskega samostana,
tedaj je bila že devet let prednica goriških uršulink.
Daši že 54 let stara, se je vendar pridružila v Ljub¬
ljano odhajajočim sestram, da na stare dni še enkrat
prenaša vse nevgodnosti, ki spremljajo začetek novih
samostanov.

Res so čakale Margarito Eleonoro v Ljubljani
marsikatere poskušnje in bridkosti; ali ona je bila ju¬
naška duša, ki se ni ustrašila nobene žrtve. Večja čast
božja je bila njeno vodilo, njen nagib pri vseh pod¬
jetjih. Ko so nekoč radi ustanovitve samostana priti¬
skale na njo neprijetnosti od vseh strani, je rekla:
„Ako bi tudi vedela, da promine svet čez leto dni, bi
se vendar za prospeh novega samostana nič manj ne
trudila, kakor se trudim sedaj, da bi le bila prepričana,
da delam v božjo čast." Vse čednosti, ki dičijo redov¬
nico, so odsevale iz nje vzornega življenja, največja
prijateljica pa je bila samostanskemu uboštvu in zata¬
jevanju. Vse življenje se je trudila, da popolnoma po¬
zabi svet in njega dobrine ter da bi bila enako tudi
sama od sveta pozabljena. Pri vseh dogodkih v voljo
božjo udana, ni nikomur tožila svojih bridkosti, nikjer
iskala tolažbe razen pred tabernakljem. Le na tem, da
je bila veselejša kot navadno, so nune spoznale, kadar
je morala mati prednica nositi posebno težak križ.
Visoko je cenila točno pokorščino ter jo tudi tirjala
od svojih podložnih. Zahtevala je, da se nje redovnice
vedno bavijo s koristnim delom, vedoč,, da se je v

22

delo zamišljenemu človeku boriti le z enim skušnjav-
cem, lenuhu pa z deseterimi. Poleg tega je bila
svojim redovnicam najboljša, za vse njihove potrebe
skrbna mati.

Tri leta pred svojo smrtjo je naenkrat hudo zbo¬
lela. V goreči molitvi so prosile redovnice Marijo,
zdravje bolnikov, naj jim še ohrani ljubljeno gospo
mater. Marija je uslišala pobožne prošnje; bolnica je
okrevala v veliko radost vsega samostana. Čas, ki ga
ji je Gospod še podaril, je Margarita Eleonora prav
dobro porabila, tako za svojo dušo kakor tudi za bla¬
ginjo samostana.

V tem času se je kupil prostor za zidanje samo¬
stana in cerkve, in nune so dobile svoje lastno stano¬
vanje. Kakor iz daljave je gledala Margarita novi sa¬
mostan, ni ji pa bilo usojeno stopiti kdaj vanj; bližala
se je koncu svoje zemeljske hoje.

Ako je resničen pregovor: „Kakršno življenje,
takšna smrt“, potem je morala venčati Margaritino živ¬
ljenje blažena smrt.

Šest tednov pred Božičem leta 1708 jo napade
nevarna bolezen. V božjo voljo vdana kakor vedno
se uleže v postelj, da je več ne zapusti. Bolezen se
je hujšala od dne do dne; nič več ni hotel ljubi Bog
uslišati žalostnih redovnic, ki so prosile zdravja svoji
prednici. Na zadnjo pot pripravljena zbere še enkrat
svoje duhovne hčere krog sebe, da bi se od njih po¬
slovila ter jim v zadnji spomin podala še nekaj lepih
naukov, kojih jedro je bila medsebojna ljubezen, ve¬
likodušna pokorščina ter natančno izpolnjevanje re¬
dovnih pravil.

Čim bližje so prihajali veseli božični prazniki,
tem več je trpela draga bolnica. To je napotilo sestro

Mati Margarita Eleonora.

23 —

postrežnico, da je rekla bolnici: „Letos bomo imele
žalostne božične praznike, ker ste vi tako bolni, ča¬
stita mati!“

„Da“, odvrne gospa prednica, „sveti večer bode
že žalosten, čez praznike bode pa bolje."

Prišel je sveti večer in mati Margarita Eleonora
je v blaženem miru izročila stvarniku svojo dušo.

Žalujoče nje sosestre — bilo jih je 17 — so
trdile, da je Margarita po višjem razodenju izvedela
uro svoje ločitve.

Ker uršulinke takrat še niso imele svoje rakve,
položili so drago pokojnico k začasnemu počitku v
rakev čč. gg. klarisinj, kjer sta počivali že dve prej
umrli uršulinki.

Častita gospa prednica mati Margarita Eleonora
se še danes s hvaležnim spoštovanjem imenuje med
nami.

b)  Mati Rozalija od sv. Duha.

Matere Margarite naslednica v predstojništvu sa¬
mostana je bila mati Rozalija od sv. Duha. Ti močni
ženi je bila naloga, da zida samostan in cerkev, kar
je srečno izvršila z očividno pomočjo od zgoraj.

Mati Rozalija grofica Lanthieri se je rodila okrog
leta 1671 v gradu svojih očetov v vipavskem trgu,
kjer nje žlahtni rod še danes gospoduje. Vzgajale so
jo gospe klarisinje v Gorici ter jo tudi naučile najfi¬
nejših ženskih ročnih del. Po smrti gospe grofinje,
njene matere, so jo poklicali domov, da sladi dneve
gospodu grofu svojemu očetu. Ko pa je tudi ta čez
malo let legel v grob, tedaj pride mlada grofica k
sorodni grofovski rodbini Strassoldo. Radi nje pleme¬
nitega vedenja in vedrega duha so jo čislali in ljubili

24

vsi, ki so imeli priliko občevati z njo. Kar se odloči
ena njenih najljubših prijateljic, grofica Cecilija Herber¬
stein (leta 1703 je prišla v ljubljanski samostan), da
postane uršulinka v Gorici, ter jo povabi, naj ji bo
družica pri slovesni preobleki. Naša grofica je spre¬
jela povabilo in je naposled ginjena po vzgledu svoje
prijateljice sklenila slediti ji v samostan. Sorodniki ji
kar niso mogli verjeti, da bi dama tako vesela živ¬
ljenja res mogla zapustiti svet. Toda ona ostane pri
svojem sklepu ter prosi pri uršulinkah v Gorici za
vzprejem med kandidatinje. Pa tudi uršulinke so dvo¬
mile o pristnosti njenega poklica. Posebno pobožna
redovnica pa se je potegnila za postulantinjo rekoč:
„Prosilka bo vztrajala v svojem poklicu, brez skrbi jo
smemo sprejeti/' Prihodnost je pokazala, kako prav je
imela ta sestra. Dne 28. oktobra 1695 je oblekla mlada
grofica redovno obleko ter dobila novo ime : sestra
Rozalija od sv. Duha. Čas novicijata je kaj dobro po¬
rabila, ker se je trudila za čednosti, ki so kras prave
uršulinke in nje svatovska obleka za dan duhovne za-
ročitve z Jezusom pri slovesnih obljubah. Ko je pred¬
nica goriških uršulink, mati Margarita Eleonora, katere
življenje smo prej opisali, izbirala sestre za ustanovitev
ljubljanskega samostana ter se jim tudi sama pridru¬
žila, je želela tudi sestro Rozalijo vzeti seboj. V svoji
veliki skromnosti se je ta izgovarjala, da ni sposobna
za tako poslanstvo, toda mati Margarita je ostala pri
svojem sklepu, česar ji pač ni bilo treba obžalovati;
sestra Rozalija ji je bila pri ustanovitvi samostana v
Ljubljani najkrepkejša podpora. — Po smrti gospe
prednice Margarite Eleonore so jo nune izvolile za
njeno naslednico. Pač se je nekoliko ustrašila bremena,
ki ga je morala prevzeti z novim dostojanstvom, vendar

25

se je kmalu uklonila volji Najvišjega ter se pogumno
lotila svoje težke naloge. Čas je že bilo namreč, da
se začne z zidanjem samostana in cerkve. V primerno
kratkem času je dozidala del samostana; tudi zidanje
cerkve je prav modro pospeševala.

Matere Rozalije prva krepost je bila gorečnost
za čast božjo. Srčna skrb ji je bil cerkveni kinč,
tudi ona je smela s kraljevim pevcem vzklikati:
„Gospod, ljubila sem kras tvoje hiše!“ V umetnem
vezenju mojstersko izurjena, je z največjim veseljem
sama izdelovala mašno opravo. Istotako je skrbela
za cerkveno petje in godbo, seveda v tedanjem slogu.
Vsak večji praznik so poviševale slovesnost službe
božje pavke, trombe in druga godala. Zato se je pa
morala takrat vsaka nuna vsaj z enim godalom po¬
polnoma seznaniti. Po trudapolnem poslovanju je
pobožna prednica iskala razvedrila v molitvi in
branju duhovnih knjig. Zato je pa tudi v srcu hra¬
nila obilico lepih misli in naukov, da je z njimi
svoje nune navduševala krepko stopati po poti popol¬
nosti. Spisala je tudi mnogo pobožnih vaj v čast Ma¬
teri božji in drugim svetnikom ter jih razširjala med
svojimi podložnimi. — V vedenju je bila ponižna in
dvorljiva; z vsakim je znala občevati, kakor je zahteval
njegov stan in njegova olika. Posebno je umela ža¬
lostne, boječe in malosrčne duše tolažiti in razveselje¬
vati ter je bila za to ljubav vedno pripravljena. —
Junaško je hodila za svojim ljubim Izveličarjem po
poti križev in težav. Kot dolgoletni prednici samostana
ji niso izostale mnogovrstne bridkosti in poskušnje.
„Ako bi še ljudem dopadala, ne bila bi služabnica
Kristusova", je z apostolom rekla, ko so jo hudo obre¬
kovali nehvaležni ljudje.

26

Ko je že celih 21 let z vso ljubeznijo in po¬
žrtvovalnostjo vodila samostan ter mu v tej dolgi
dobi pridobila 47 novih udov, se je želela v tihi sa¬
moti pripravljati na srečno smrt. Tej opravičeni želji
je ugodil tedanji svetli gospod knez in škof Jakob
Viljem grof Leslie, ker je sprejel njeno odpoved na
službo predstojnice.

Zadnja leta svojega življenja je bila še nekaj časa
voditeljica novicinjam, potem pa zakristanka, dokler je
ni zadnja pa dolgotrajna in mučna bolezen položila na
posteljo bolečin. Potrpežljivo in v božjo voljo udana
je prenašala tudi to zadnjo poskušnjo. Bogata dobrih
del ter očiščena po mnogem trpljenju je dokončala svoj
zemeljski tek dne 21. avgusta 1743. Bila je v 72. letu
svoje dobe, pa v 50. letu samostanskega življenja.

Samostan vedoč, koliko se ima zahvaliti ti častit¬
ljivi gospe, ji je napravil slovesno zadušnico ter je za
njo naročil več svetih maš, kakor je bilo pri drugih
umrlih redovnicah navadno.

Pa tudi me, ki vživamo še danes sadove njenega
truda, tudi me smo častiti materi od srca hvaležne ter
ji čestitamo na nebeški kroni, s katero jo je Gospod,
kakor trdno upamo, ovenčal za večne čase.

V. Samostanska cerkev.

Glej, božji hram tam sred poljan
Dviguje se v nebo,

Oj božji hram tako prostran
In pa krasan tako!

S. Gregorčič.

Potreba, da se prične zidati nova samostanska
cerkev, je postajala čimdalje nujnejša. Leta 1717 je bil
samostan dozidan in nune so se takoj naselile vanj,

27

kakor smo že zgoraj omenili. Ravno tistega leta je
umrl na Dunaju prevzvišeni gospod knez in škof ljub¬
ljanski, grof Karol Kauniz, vračujoč se s svojega poto¬
vanja proti Ljubljani, in prav radi tega je počakala
mati prednica z zidanjem cerkve do prihodnjega leta,
ko je dobila osirotela škofija novega nadpastirja v
osebi prevzvišenega gospoda Jakopa Viljema grofa
Leslie. Le-ta je na ponižno prošnjo gospe matere prišel
že v dan po svoji intronizaciji, 26. julija 1718, ter je
slovesno blagoslovil in vložil temeljni kamen bodoči
uršulinski cerkvi. Na eni strani tega kamena so bila
vdolbena imena: papež Klemen XII., knezoškof Jakop
Viljem grof Leslie, prednica mati Rozalija grofica Lan-
thieri, na drugi strani pa: cesar Karol VI., deželni
glavar Ivan Gašpar grof Kobencl, Jakob pl. Schellen-
burg, Ana Katarina pl. Schellenburg.

Zidanje cerkve se je izročilo stavbinskemu odseku
društva „Academia Operosorum“.

Dolgo niso mogli zidarji napraviti trdne podlage,
ker jim je iz tal prihajajoča voda vedno nagajala,
zlasti ob strani, kjer se cerkev stika s samostanom.
Naposled so vložili precejšnje število hrastovcev ter
si tako pridobili varno stališče.

Tedanji deželni vicedom grof Lanthieri, brat gospe
prednice matere Rozalije grofice Lanthieri, je izposloval
pri dotičnih oblastvih dovoljenje, da smejo uršulinke
pri zidanju svoje cerkve porabiti rezane kamene že
razpadle, pred vicedomskimi vrati stoječe bastije. To
dovoljenje se je dalo nunam proti reverzu, da zgrade
sčasom novo bastijo iz navadnega kamenja. (Leta 1730
je zahtevalo mesto, da sezidajo nune omenjeno bastijo
ali pa naj plačajo 4000 gld. Takoj niso mogle ne enega
ne druzega; zidanje samostana in cerkve jim je usušilo

28

denarnico. Tedaj pa je posredoval za samostan pri
meščanstvu jako priljubljeni in spoštovani gospod ge¬
neralni vikar Jakob Schilling ter dosegel, da se je za¬
htevana vsota reducirala na polovico, t. j. na 2000 gld.,
katere je samostan v novcih izplačal mestni občini.

O tej priliki so pa tudi mestni očetje izročili
samostanu reverz z obljubo, da ga hočejo vsikdar
ščititi, nikoli pa mu delati neprilik.)

Jeseni leta 1726 je bila cerkev dozidana. Pre-
vzvišeni vladika, ki je bil osem let poprej vložil cerkvi
temeljni kamen, je ni mogel sam blagosloviti, ker je
bi! bolehen. Namesto njega je izvršil sveti obred
gospod generalni vikar Jakop Schilling dne 18. oktobra
leta 1726. V nedeljo potem, 20. oktobra, se je v novi
cerkvi prvič obhajala služba božja. Ta dan je gospod
spiritual Miha Mol daroval v stari kapeli zadnjo sveto
mašo, po kateri je zapel Te Deum v zahvalo za vse
milosti, ki jih je ljubi Izveličar delil dolgo vrsto let iz
tihega tabernaklja. Potem je prenesel ciborij s pre¬
svetim Rešnjim Telesom v novo cerkev ob spremstvu
vseh redovnic in njih gojenk, ki so nosile goreče
sveče. Ganljive slovesnosti se je udeležil tudi deželni
oskrbnik grof Orfej Strassoldo s svojo soprogo,
gospa pl. Schellenburg in nje sestri gospa Lipič in
gospa Snedic. Potoma so nune molile lepo himno
Pangue lingua. Popoldne istega dne so bile v novi
cerkvi slovesne večernice z litanijami in blago¬
slovom.

Prvo sveto mašo je daroval v novem svetišču
č. g. generalni vikar Schilling dne 21. oktobra, na
praznik sv. mučenice Uršule, zaščitnice samostana; med
sv. mašo je pristopila vsa samostanska družina k mizi
Gospodovi. Č. o. Bernard Šajn, frančiškan, je v lepi

Ana Katarina Schell pl. Schellenburg.

29

slovenski propovedi zbranim vernikom pojasnjeval
pomen slovesnega dne.

Veliko mašo je imel gospod stolni prošt Maksi¬
milijan grof Dietrichstein. Prevzvišeni vladika je spo¬
ročil materi prednici, da pride kljub svoji bolehnosti
počastit sv. Uršulo s tiho sv. mašo, kar je tudi storil.
(To je bila zadnja sv. maša, ki jo je vladika Leslie
javno daroval; meseca aprila naslednjega leta se je
preselil v večnost.) Dopoldansko slavje se je sklenilo
z zahvalnico Te Deum. Muzicirali so pri sv. obredih
deželni godci (Landschaft-Trompeter).

Pri popoldanski službi božji se je uvedla v novi
cerkvi bratovščina sv. Uršule. Kot prvi njen ud se je
vpisal prevzvišeni gospod knez in škof Jakop Viljem.
(Ta bratovščina se je zatrla za časa cesarja Jožefa II.)

V praznik sv. Kordule, mučenice in' tovarišice
sv. Uršule, 22. oktobra, je daroval v novi cerkvi svojo
prvo sv. mašo novomašnik Volk Schiffrer.

Dne 10. junija 1727 so začeli ljubljanski juristi v
samostanski cerkvi obhajati god svojega zaščitnika
sv. Ivona. Prošnjo, da bi pri službi božji muzicirale
nune, jim je gospa prednica odklonila s pripombo:
„Ne maram škodovati deželnim godcem.“

Nova cerkev tedaj še ni imela velikega oltarja.
Gospa pl. Schellenburgova se je ponudila, da ga na¬
pravi ter je darovala zanj 6000 gld. Delo je prevzel
sloveči italijanski, kipar in arhitekt Frančišek Robba. V
dotični s samostanom sklenjeni pogodbi našteva Robba
vrste mramorja, iz katerega bo zgradil oltar in izklesal
zanj različne kipe ter obeta, da izgotovi delo v treh
letih, vse pa po strogih zakonih umetnosti. Prve ob¬
ljube ni izpolnil, kajti delo je trajalo nad deset let;

30

da pa je zgradil oltar po zakonih umetnosti, to so
strokovnjaki že večkrat potrdili.

Skupni stroški za veliki oltar so znašali 11.136 gld.
39 kr., torej so za veliko presegali dar pl. Schellen-
burgove gospe.

Izmed stranskih oltarjev bodi omenjen oltar bla¬
žene Device, ker ima dosti zanimivo zgodovino. Oče
dveh redovnic, ki sta bile doma iz Mtihldorfa na Bavar¬
skem, je podaril samostanu sliko Matere božje, kakor
se časti v neki ondotni romarski cerkvi. Nune so to
podobo posebno častile ter jo postavile v cerkvi na
stranski oltar, ki je bil itak Mariji posvečen. Nadele
so ji ime: kraljica miru. Takoj se je kraljica miru tudi
Ljubljančanom tako omilila, da so jo v najrazličnejših
zadevah hodili prosit pomoči. Kmalu je zavladal glas,
da „kraljica miru“ nobenega v njeno pomoč zaupajo¬
čega prosilca ne spusti brez tolažbe od sebe. Od dne
do dne so se množili nje častilci. Novomašniki so radi
darovali prvo sv. mašo na njenem oltarju. Sploh se
je zdelo, da si je osvojila srca duhovnikov pred dru¬
gimi, kajti nekatera leta se je darovalo na njenem oltarju
po 1500—1600 sv. maš. Pozneje se je celo bratovščina
,,kraljici miru“ na čast ustanovila; nje titulami praznik
je bil v nedeljo pred Velikim Šmarnom. Za cesarja
Jožefa 11. je preminola tudi ta bratovščina.

Od znotraj in zunaj popolnoma dozidana je bila
cerkev še le čez dolgih 29 let, t. j. leta 1747. Dne
17. julija imenovanega leta jo je slovesno posvetil
vladika Ernest Amadej grof Attems. Za obletnico cer¬
kvenega posvečevanja je določil deseto nedeljo po
Binkoštih.

Slike, ki krasijo cerkev, so delo Valentina Men¬
cinger, Mateja Langus, ki sta oba domača mojstra,

31

matere Jožefe Štrus, (f 3. januarja 1880 kot prednica
tega samostana) učenke Langusove in drugih nepo¬
znanih umetnikov.

Vsi stroški za zidanje cerkve in samostana so
znašali 93.547 gld.

VI. Ob tihih rakvah.

Odprta noč in dan so groba vrata;

Al’ dneva ne pove nobena pratka.

Fr. Prešeren.

Rakev za poslednje počivališče uršulinkam se je
prej blagoslovila kot cerkev sama, namreč 12. avgusta
1726, ker je bila ravno redovnica mati Leopoldina
Kechelsberg na smrtni postelji. Ta je bila prvi mrlič,
ki so ga pokopali v novi cerkvi.

Dne 13. novembra 1726 so domov prinesli tri
umrle redovnice, ki so že 18 let počivale pri gospeh
klarisinjah. Med njimi je bila tudi prva prednica tega
samostana, mati Margarita Eleonora od sv. Trojice.
Drage pokojnice so med molitvijo častite duhovščine
in redovnic položili v domačo rakev. Dan pozneje se
je odprla rakev v ostavljeni kapeli, da vrne svoje
mrtve, katerih je bilo devet, med njimi kandidatinja,
ki je želela v redovniškem habitu poleg nun spati
smrtno spanje. Vse te so položili k prej omenjenim
trem sestram v novo rakev k večnemu počitku. Preden
se je pa to zgodilo, so nune z višim dovoljenjem od¬
prle vse krste, da jih nema, a jako pretresljiva propoved
navduši, zaničevati svetin vse njegove minljive dobrine.

Naposled je dne 10. decembra istega 1726. leta
osem redovnic preneslo zemeljske ostanke svojega
preblagega dobrotnika in ustanovnika g. pl. Schellen-

32

burga iz poprejšnje kapele v rakev, ki je bila v cerkvi
pripravljena zanj. Pri tem pogrebu je bila prisotna po¬
kojnikova vdova Ana Katarina pl. Schellenburg, go¬
spod samostanski spiritual Jožef Kloderer, več častitih
patrov frančiškanov, med njimi brata gospe Schellen-
burgove p. Jakop in p. Ivan Hofstetter in nje že prej
imenovani gospe sestri. Od Schellenburgove smrti
je bilo takrat že nad deset let. Kraj, kjer je bil po¬
kopan, je bil sila vlažen, zato je bila krsta tako trohla,
da so jo v prtu prenesli na kraj nove rakve. Ali ve¬
selo pretresljiv prizor preseneči vse navzoče, ko je
bilo na tem, da se blagega moža koščice polože v
novo grobišče. Njegovo truplo je postalo rop troh¬
nobe, toda njegova desnica je bila še popolnoma
ohranjena in gibčna. Navzoči so sklepali, da je Gospod
blaženo to desnico obvaroval trohljivosti v plačilo
obilih dobrot, ki jih je nekdaj delila. Te častitljive
ostanke so pokopali v svetišču pred velikim oltarjem.

Dne 26. junija 1736 je sledila gospa pl. Schellen-
burgova svojemu soprogu v večnost. Dolgo so zaman
iskali njeno oporoko, ker je bila shranjena v cesar¬
skem arhivu na Dunaju. Našel se je pa kodicil, s ka¬
terim se je pokojnica sklicevala na prej omenjeno
oporoko ter izražala željo, v uršulinski cerkvi poleg
svojega moža čakati dneva vesoljnega vstajenja. Ve¬
lela je tudi, da se nje truplo pokoplji prav preprosto;
toda uršulinke so priredile svoji dobrotnici sijajen
pokop. Za dušni pokoj blage rajnice so se tri dni
opravljale slovesne bilje. Med tem pa je dospelo iz
Dunaja poročilo, da je gospa pl. Schellenburg imeno¬
vala dedičem svojega imetja svojo sestro, ki je bila
uršulinka s samostanskim imenom mati Ana Katarina,
in samostan uršulink sploh.

33 —

Izvršiteljem svoje zadnje volje je gospa plemenita
Schellenburg imenovala gospoda pl. Biel, deželnega
svetnika, ki je po nje smrti takoj potoval na Dunaj in
od tam seboj prinesel na najvišem mestu potrjeno
oporoko z oblastjo, da jo precej izvrši. To oporoko
je podpisal sam cesar Karol VI., ker je oporočiteljica
Nj. Veličanstvu že prej izročila 100.000 gld., da se
obrnejo v pobožne ustanove. (Prvotno je bila ta svota
namenjena, da jo porabijo deželni stanovi v dobre
namene; ker se je pa gospa pl. Schellenburg bala, da se
utegne ta denar drugače porabiti, kakor je bila želja nje
ranjega soproga, zato ga je izročila cesarju, ki ji je za¬
gotovil, da se napravi ž njim vojaška bolnica v Ljubljani.)

Zgoraj omenjene dedščine pa deželni stanovi niso
brez oporekanja pustili samostanu; pravda za njo med
samostanom in stanovi se je končala šele leta 1751.

Leta 1744 se je vložila nad rakvijo gospoda
pl. Schellenburg in njegove soproge Katarine nova
plošča iz belega mramorja, ki nosi napis:

D. O. M.

Hic iacet

D. Jac. de Schellenburg
nob. Carn. patr.,

qui obiit an. 1715 die 1. men. febr.
et

Catharina eius coniux

quae fatis cessit an. 1732 die 26. men. lun.

Fundatores

monast. societ. S. Ursulae
Religione, pietate, nobilitate clari,
quorum

_ sit in pace memoria.

*) B.(ogu) N.(ajboljšemu) V.(išnjemu). Tukaj počiva g. Jak.
pl. Schellenburg, znamenit kranjski plemenitaš, ki je umrl 1. 1715
dne 1. februarja in Katarina njegova soproga, ki je umrla 1. 1732
dne 26. junija, ustanovnika samostana družbe sv. Uršule, odlična
po veri, pobožnosti in plemenitosti. Naj bo blažen njun spomin.

3

34

Leta 1735 se je napravila pod pevskim korom
rakev za meščane, ki bi želeli imeti v nji zadnje po¬
čivališče.

Po uredbi cesarja Jožefa II. se niso smeli več
navadni mrliči v cerkvah pokopavati, tudi nune ne.
Leta 1784 umrla mati Elizabeta pl. Sartori je bila prva
uršulinka, ki so jo pokopali pri sv. Krištofu.

VII. Razni dogodki.

Kako so redki jasni solnčni dnevi!

Kako nam često pot zastira mrak!

Aškerc.

Leta 1741 je poslala cesarica Elizabeta, vdova
Karola VI., nunam fino ročno delo, da je izgotove za
kraljico, poznejšo cesarico Marijo Terezijo. Delo se je
nunam sponeslo v polno zadovoljstvo cesarice Eliza¬
bete, ki je v znak svoje najviše milosti poslala samo¬
stanu 16 vatlov srebrnega brokata pa 24 zlato v za
oltar kraljice miru. Iz brokata se je napravil mašni
ornat, ki je še zdaj kinč samostanske cerkve.

Leta 1745 je hotel samostan sezidati stanovanje
za svojega vsakratnega gospoda spirituala. Toda slav¬
nemu mestnemu magistratu ni dopadel načrt nove
stavbe, češ da je contra decorem publici; zaukazal je,
da se ima začeto delo ustaviti. Samostansko predstoj-
ništvo je iz različnih vzrokov smatralo to povelje za
neveljavno, in hiša se je zidala naprej. Nekega dne
pa aretira magistrat zidarje, pomagače in nosače. Sa¬
mostan se v skrajni sili obrne do cesarice Marije Te¬
rezije, ki je dovolila uršulinkam zidanje nadaljevati.

35

ln hiša se je kmalu zgradila v obliki, kakor je stala
do leta 1897.

Sedemletna vojska je spravila samostan v prav
neugodno gmotno stanje radi obilih vojnih davkov in
prispevkov. Do leta 1761 je položil samostan na oltar
domovine že celih 9079gld., vsoto, kisejevsa naposodo
vzela, 1762 je plačal samostan 3000 gld. vojnega davka,
1763 zopet 4360 gld. 8 kr., poleg tega pa še osebni davek.

Stara pesem o slabih časih in draginji zveni iz
vseh listov hišne kronike tudi naslednja leta. 10.000 gld.
dolga, ki ga je moral napraviti samostan, da plača
vedno rastoče davke, je mora, ki ga tlači bolj in bolj.

Kljub temu pa je bila visoka vlada še vedno
mnenja, da so v samostanskih skrinjah nakopičeni
gorostasni zakladi ter je nadlegovala predstojništvo na
mnogovrstne načine.

Leta 1782 so zapadli sekularizaciji samostani gospe
klarisinj v Ljubljani, Škofji Loki in Mekinjah. Več ljub¬
ljanskih klarisinj je želelo preživeti svoje dni v tukaj¬
šnjem uršulinskem samostanu. Prevzvišeni vladika Karol
grof Herberstein naroči uršulinkam, da mu vsaka izmed
njih pismeno izjavi, je-li zato, da se sprejmo klarisinje
ali ne. Nune so bile za vzprejem klarisinj. Ali kmalu
potem je prišel z Dunaja ostri ukaz, da se smejo sprejeti
samo one klarisinje, ki hočejo prestopiti v red svete
Uršule. Dve eksklarisinji sta se odločili za to: Sale-
zija baronica Rossauer iz Gorice pa Cecilija Žnidaršič
iz Krope doma. Dne 30. junija 1782 je bila njuna pre¬
obleka. Cesar jima je določil za novicijat eno leto, po
katerem sta naredili slovesne obljube. Kot letno dota¬
cijo jima je odkazal po 200 gld. iz verskega zaklada.

Dne 6. oktobra 1782 so prišle iz Gradca v tu¬
kajšnji samostan tri uršulinke, ki so bile namenjene v

3 *

36

Škofjo Loko, da v ondotnem samostanu klarisinj uvedo
red sv. Angele. Ostale so tukaj do 12. oktobra.

Meseca marca istega 1782. leta je imela Ljubljana
vzvišenega potnika v svoji sredi. Bil je sam sv. Oče
papež Pij VI. potujoč k cesarju Jožefu II. na Dunaj.
Zagledavši samostansko cerkev, je prašal svoje sprem¬
stvo: „Kaj je to poslopje?" „Svetost, tukaj je uršulin-
ski samostan in to je njegova cerkev", je bil odgovor.
Sveti Oče pa dvigne k blagoslovu svojo desnico. Ta
očetovski blagoslov je bil uršulinkam na veliko veselje
in tolažbo, bil jim je pa tudi vir očividnega nebeškega
varstva v hudih viharjih naslednjih let.

V letu 1784 je počastil cesar Jožef II. samostan
s svojim najvišim pohodom vračujoč se iz Italije proti'
Dunaju.

Leta 1786 pa je zapovedal isti cesar, da morajo
vse gospe in gospodične zapustiti samostan, da bo več
prostora za učenke in gojenke.

Na praznik Marijinega vnebovzetja 1790 je izdal
papež Pij VI. odlok, da se smejo pričeti obravnave za
kanonizacijo blažene Angele Merici, ustanovnice uršu-
linskega reda. Naše uršulinke so to veselo vest z na¬
vdušenjem pozdravile ter prosile Eminenco nadškofa
Mihaela Brigido,.da smejo obhajati važni dogodek s
slovesno sv. mašo zahvalnico.

Samostansko predstojništvo je dobilo ta-le od¬
govor:

„Ordinarijat s tem dovoljuje, da se opravi ome¬
njena zahvalna maša, toda brez slovesnosti in ob za¬
prtih cerkvenih vratih, ako gospa prosilka ne dobi pri
dotičnih oblastvih dovoljenja, da se v tem slučaju raz¬
veljavi predpisani red za verske vaje.“

37

VIII. Dolga vrsta hudih dni.

Kakor bljuje morje ljuto
Val za valom na brege,

Se drvijo od zahoda
Sem sovražnih čet vrste.

Fr. Svetličič.

Hude poskušnje so prišle čez samostan med
dolgotrajnimi francoskimi vojskami. Razen obilih kon-
tribucij in druge bede sta se tudi samostan in cerkev
vporabljala za vojaške namene. Več kot enkrat je ugas¬
nila večna luč pred tabernakljem, ker se je moral ljubi
Jezus iz njega umakniti v samostansko kapelo. Že za
prve zvezne vojske se je napravilo v samostanskih
prostorih žitno skladišče za italijansko armado. V mestu
sicer ni manjkalo javnih poslopij, ki bi se v njih lahko
spravilo žito; ali deželna vlada je strogo zahtevala, da je
porabiti v to uršulinski samostan pa njega cerkev.

Samostansko predstojništvo je poskusilo vse, da
odvrne to klavzuri in redovni disciplini nasprotu¬
jočo uredbo, a vse zaman. Cerkvi so za zdaj še pri¬
zanesli, ali v samostanu je bilo po vseh kotih in pro¬
storih polno vreč z žitom, po dnevu in po noči so
stala vrata odprta; tu je bilo ropotanja in drvenja
kakor v kakšnem odprtem skladišču. Iz Banata in Sla¬
vonije po Savi prihajajoče žito je med potjo večkrat
dež premočil. Da bi ga prej presušili, na to niso mi¬
slili dotični oskrbniki, ampak vlažne vreče so naložili
eno vrh druge. Vlažno žito je jelo gnjiti, kar je oku¬
žilo zrak in provzročilo epidemijo v samostanu. Na¬
padla je posle, gojenke in nune. Obolelo je deset
redovnic, štiri izmed njih so umrle.

38

Ali najhujše je prišlo, ko je dne 21. marca 1797
poslanec deželnega podpredsednika grofa Hohen\varta
prinesel kruto povelje, da se mora samostan v štiri¬
indvajset urah izprazniti, nune pa da se morajo prese¬
liti v zatrti samostan velesovskih dominikank. Vse mile
prošnje, da se prekliče trdo povelje, niso pomagale
nič. Tedanji g. spiritual Ivan Lipič je obhodil vse ljub¬
ljanske mogočnike, za uboge redovnice usmiljenja
proseč; a dosegel tudi on ni ničesar. Na pripomnjo,
da je v samostanu osem gojenk in deset redovnic,
med njimi tudi gospa prednica, nevarno bolnih, so mu
odgovorili, naj se odvedejo v javno bolnico ali pa
v zasebne hiše.

Končno so se morale udati uboge redovnice.
A v štiriindvajsetih urah se pri najboljši volji niso
mogle pripraviti na pot; odšle so v Velesovo dne
23. marca.

Že dne 22. marca se je nastanilo v samostanu
dvajset vojakov od vozatajstva s konji in vozovi, ki
so bili z vojaškimi pečmi (Feldofen) obloženi. Od vseh
strani so zdaj prihajali ljudje v samostan; vsak je vzel
s seboj, kar je našel; prtljaga, pripravljena, da se pošlje
za nunami v Velesovo, je deloma izginila, iz sob, iz
kora, zakristije in iz drugih prostorov je marsikaj
zmanjkalo, tako da se je samostanu napravilo veliko
škode.

Med tem se je bližala koncu prva zvezna vojska,
ki je bila za Avstrijo nesrečna, odkar je prevzel po-
veljništvo nad francosko armado v Italiji ženijalni
Napoleon Bonaparte. Nadvojvoda Karol se je umaknil
za Sočo, Francozi pa so hiteli za njim. Massena je
korakal proti Celovcu, Bernadotte pa proti Ljubljani,
kamor je dospela njegova divizija dne 2. aprila 1797.

39 —

Ravno ta dan je umrla gospa prednica, mati
Ignacija Muil de Melack, bolj vsled bridkosti radi bede,
v kateri se je nahajal samostan, kakor vsled bolezni.
Ob polu sedmi uri je izdihnila svojo dušo, a ob de¬
veti uri je že sledilo povelje za poveljem, da se mora
takoj izprazniti samostan. Umrla prednica naj se od¬
nese k sv. Krištofu, druge nune pa naj se preselijo z
bolnimi sosestrami v nadškofijsko semenišče, tako se
je velevalo; kajti Francozje hočejo in morajo imeti
prostorna stanovanja.

Bernadotte si je v Ljubljani ohranil spomin ple¬
menitega značaja; zgodovinarji so zapisali o njem več
lepih činov. Takega nam je zabeležila tudi samostanska
kronika. Med blažje čutečimi meščani, katerim so se
nune smilile in ki so tudi na to mislili, kako bi se jim
pomagalo, je bil uradnik državnega knjigovodstva
F. Fettich - Frankheim. Rojen Strasburžan, tedaj Fran¬
cozom rojak in njihovega jezika popolnoma vešč, je
imel dovolj poguma, da je stopil pred generala Ber¬
nadotte in pred druge generale, slikajoč jim bedo uršu-
linskega samostana ter proseč zanj pomoči. Prošnja
je bila uslišana. Bernadotte zapove mestnemu magi¬
stratu, da takoj napiše iztiranim nunam potni list ter
jih pokliče nazaj v njih samostan s pripomnjo: ,,Jaz
imam dovolj stanovanj za svoje vojake, ni mi jih treba
pridobivati na tako sramotilen način.“ Da pomiri
zbegane nune, jim pošlje v varstvo samostana vojakom
dano pisano povelje ter jim poroči po omenjenem
gospodu Fettich-Frankheim, da se smejo zanašati na
njegovo varstvo. V Velesovo prognane nune, bilo jih
je 16, so se pod francoskim varstvom takoj domu po¬
vrnile. Ena izmed njih, mati Vincencija Reichsigel, pa
se je dne 7. aprila 1797 v Velesovem preselila v večno

40

rajsko domovino. Pokopana je na velesovskem farnem
pokopališču pri sv. Marjeti.

Spomina vredni potni list se še hrani v samo¬
stanskem arhivu. Nad tiskanim nemškim tekstom se
bere pisana deviza francoskih republikancev ,,Egalite“
na eni, „Liberte“ na drugi strani. Poleg podpisa ljub¬
ljanskega župana, bil je Anton Podobnik, je še fran¬
cosko pisano potrdilo : » Vu et approuve pour voyager
en arriere des avants postes par ordre du General
Bernadotte.

L adjudant G a/  chef de V Etat major.

Sarrazin.«

Vendar pa se je pozneje nastanil v samostanski
cerkvi bataljon vojakov Massenove kolone, ne da je
smelo samostansko predstojništvo uporekati. Ko je pa
nekega dne ljubljanski trgovec pripeljal novo krdelo
vojakov ter z veliko silo zahteval, da se jim da sta¬
novanje v samostanu, tedaj je hitel gospod spiritual
Lipič do generala Bernadotte, da ga spomni dane ob¬
ljube. Bernadotte veli generalu Viktor, ki je bil ravno
gost barona Žiga Zoisa, da se odpravi nunam na pomoč.
Viktor je odpravil pred samostanom stoječe vojaško
krdelo, postavil stražo pred klavzuro ter prišel v samo¬
stan, kjer je izrazil nevoljo nad obnašanjem ljubljan¬
skih meščanov nasproti samostanu.

Kdo bi ne spoznal v teh dogodkih potov božje
previdnosti ? Ni li to delo Vsemogočnega, ki ima srca
človeška v svoji oblasti, da ščitijo nune v tujini oni
Francozje, ki so jih v lastni domovini brezčutno gle¬
dali krvaveti na giljotini? On je dal usmiljenje in pogum
v srce vrlemu Fettich-Frankheimu, da je posredoval
za samostan. Kdo bi bil takrat uršulinke iz Velesovega

41

nazaj poklical, da ni tega storil Bernadotte ? In ko je
tako ravnal, ni li izpolnil povelja Najvišega, ki je imel
s samostanom svoje namene?

Ker se je med tem sklenilo premirje med Avstrijo
in Francosko, je Bernadotte dne 7. maja izročil vlado
kranjske dežele avstrijskemu generalu Meerveldt, in
8. maja so zadnji Francozi zapustili Ljubljano.

Bernadotte je bil komaj v Postojni, ko so se na¬
padi na samostan zopet jeli ponavljati.

Med drugo zvezno vojsko je bila nekaj časa vo¬
jaška bolnica v samostanu in več kompanij vojakov
polka nadvojvode Rudolfa. Šolski pouk se je moral
prekiniti, ker se je šolsko poslopje porabilo za vo¬
jaške namene. Po neprevidnosti vojakov je nastal v
samostanu požar, katerega so pa naglo udušili, da ni
napravil ogromne škode.

Tako je minolo sto let od ustanovitve uršulin-
skega samostana v Ljubljani. Na posebno slavje prve
stoletnice ni bilo misliti v tako nevgodnih razmerah.
Koliko bede so prinesle samostanu francoske vojske!
Kako tužen spomin je nudila preteklost! Kako bridke
so bile slutnje za bodočnost!

Res je bodočnost prinesla še marsikaj hudega,
kakor bodemo koj čuli.

Vsled nesreče, ki je zadela avstrijsko armado pri
Ulmu, je imela Ljubljana ob koncu tretje zvezne vojske
vnovič Francoze v svojem ozidju; k sreči tudi zdaj
niso dolgo ostali tu, od 28. novembra 1805 do 4. ja¬
nuarja 1806. Kakor vse mesto, tako je tudi samostan
bridko občutil neznosno lakomnost generala Massena.
Samostanska cerkev se je porabila v skladišče za seno,
samostanska hodišča so bila polna vreč z žitom, rižem
in dvopekom, večje sobe pa so se morale prepustiti

42

ljubljanski normalki. Zahtevalo se je celo, da se pri¬
redi v samostanu stanovanje za ravnatelja dotične šole,
kar se vendarle ni zgodilo, ker je Massena po sklenje¬
nem požunskem miru Ljubljano ostavil s svojo vojsko,
katero zgodovinarji grajajo posebno radi slabe discipline.

IX. Angela Merici med svetnike prišteta.

„Trdno to ohrani vero:

Onstran lepši zor blešči."

S. Gregorčič.

Da dobi sv. cerkev, neprestano se vojskujoča z
Ijutimi sovražniki, novih priprošnjikov pri Bogu, je
izvršil sv. Oče Pij Vil. dne 24. maja 1807 sredi boj¬
nega groma v cerkvi sv. Petra v Rimu slovesno kano¬
nizacijo nad peterimi služabniki božjimi. Tudi Angela
Merici, ustanovnica uršulinskega reda, je bila med njimi.
Ta kanonizacija v tako hudih časih je bila uršulinkam
kakor prijazen solnčni žarek z oblačnega neba, kakor
glasan „kvišku srca“. Stroški za kanonizacijo so se
pokrili z darovi blagih dobrotnikov in prijateljev uršu¬
linskega reda, deloma pa s prispevki uršulinskih samo¬
stanov. Posamezni uršulinski samostani so obhajali ta
svoj praznik po določbi svojih Škotov. Ljubljanski
samostan je priredil slovesno tridnevnico 14., 15. in
16. avgusta 1807.

Prvi dan tridnevnice je bila pontifikalna sv. maša,
ki jo je daroval premilostni gospod Škot Anton Kavčič;
drugi in tretji dan pa je služil veliko sveto mašo eden
gospodov kanonikov. Vse tri dni je bila zjutraj slo¬
venska, popoldne nemška propoved. Slovesnost se je
zaključila s himno Te Deum. Domači pevski in muzi-

43

kalični zbor menda takrat ni bil v najboljšem stanju;
kajti vse tri dni je skrbela filharmonična družba za
muzikalični del slavnosti. V dotičnem dopisu je pre-
milostni gospod škof dovolil, da se smejo diletantje
na pevskem koru samostanske cerkve vežbati za slav¬
nost. Kdor je prinesel godalo seboj, so ga spustili na
kor; zato se je nabralo na koru tudi godcev, ki seboj
prinesenega godala niti pravilno držati niso znali. Za to
slavje so napravile nune tudi nov mašni ornat, kate¬
rega so izdelovale celih pet let.

X. Pod tujim žezlom.

Napoleon reče:

Ilirija vstan!

Vstaja, izdiha:

Kdo kliče na dan ?

V. Vodnik.

Leta 1809 je napovedal cesar Franc 1. Napoleonu
vojsko, v kateri so zopet zmagali Francozi. Dne
22. maja 1809, isti dan, ko je nadvojvoda Karol pre¬
magal Napoleona pri Aspernu, so prišli Francozi tre¬
tjič v Ljubljano. V dunajskem miru (14. oktobra 1809)
je odstopil cesar Franc I. Napoleonu tudi Kranjsko
kot eno sedmerih ilirskih provincij. Ta novica je na¬
polnila s strahom in trepetom naše uboge, že itak
vsem nezgodam izpostavljene nune.

Res je prirastla v samostanu beda do vrhunca v
teku prvega leta francoske vlade na Kranjskem. V
cerkvi, ki je bila zopet skladišče za vojaško seno, so
uganjali francoski prostaki ostuden vandalizem. Poško¬
dovali so mramornate svetniške kipe ter popolnoma
uničili za oni čas jako lepe orgle, ki so imele 24 spre-

44

menov. (Naredil je te orgle ljubljanski duhovnik Fran¬
čišek Ks. Križman za 2000 gld. Prvič so rabile na sveti
večer leta 1763.) Tabernakelj je bil k sreči z deskami
obit, sicer bi se bili morda ti junaki tudi nad njim
pregrešili.

Vnanja šola je vse leto ostala zaprta, ker je vlada
porabila prostore zase.

Samostan je trpel tako bridko pomanjkanje, da
je bila gospa prednica prisiljena zastaviti nekaj cer¬
kvenih posod, da kupi stradajočim redovnicam naj¬
potrebnejše hrane. Ko se je to izvedelo po mestu, so
se pač tudi našla usmiljena srca, ki so nunam poma¬
gala v tako hudih časih.

Vsekako čudno je vendar to, da je dobri Bog
tudi zdaj rešil samostan iz hude stiske, ali recimo rajše
pogina, po Francozih, ki so prišli v deželo kot sovraž¬
niki. Maršal Marmont, v Ljubljani stolujoči guverner
ilirskega kraljestva, je izvedel za bedo uršulinskega
samostana pa je takoj sklenil, da mu pomaga. Nena¬
doma dobi prednica pisanje glavnega policijskega
komisarja sledeče vsebine:

Častita mati!

Gospod Alborghetti mi je včeraj pravil, v
kako žalostnem stanju se nahaja Vaš samostan.
Kar sem izvedel, sem izporočil Ekscelenci mar¬
šalu guvernerju, ki mi je dal za Vas deset cekinov,
koje Vam izroči gospod Alborghetti. Veseli me,
da imam priliko koristiti samostanu, ki se na
splošno zadovoljstvo bavi z vzgojo ženske mladine.
Posebna radost mi bo, Vam, častita mati, o vsaki
priliki izkazovati svoje spoštovanje.

Toussaint,

glavni policijski komisar.

— 45

Ta dar je redovnice jako razveselil, deloma zato,
ker so bile res v skrajni sili, in morda še bolj, ker so
si usojale sklepati iz daru na naklonjenost darovatelja,
ki ni bil nič manj kot namestnik tedaj na vrhuncu
mogočnosti stoječega Napoleona, gospodarja kranjske
dežele.

Kmalu potem pošlje Toussaint svojega tajnika s
tolažilnim poročilom v samostan, da smejo redovnice
mirno zreti v bodočnost, ker vojvoda dubrovniški
(maršal Marmont) najživeje sočustvuje s samostanom
in hoče, da samostan to izve.

Sedaj je pal uršulinkam najtežji kamen od srca.
Istina je, da so se takrat na Francoskem pod pokro¬
viteljstvom cesarice matere, duhovite gospe Leticije,
že nekateri revoluciji zapadli ženski samostani, tudi
uršulinski, dvignili iz svojih razvalin; toda tu je biio
prav Marmontu prepuščeno, da samostan ohrani ali
pa razpusti. Vendar samostan še ni bil izvršil od pre¬
vidnosti božje izročene naloge, in Marmont je postal
v božjih rokah orodje za njegovo ohranitev kakor
poprej Bernadotte. (Še isto leto je Marmont zatrl dva
ljubljanskih samostanov, kapucinskega, pa onega usmi¬
ljenih bratov.)

Bližnja prihodnost je pokazala, da Marmontovo
sočuvstvo s samostanom ni bilo prazna beseda, kajti
gospa prednica je prejela od glavnega intendanta
nakaznico, na katero ji je izplačal glavni blagajnik
2000 frankov.

Odslej se je jela francoska vlada natančneje za¬
nimati za razmere uršulinskega samostana ter zahtevala
od predstojništva, da ji predloži izkaz o letnih do¬
hodkih in stroških. Gospa prednica je naročilo urno
izpolnila ter na to dobila nastopni dopis:

46

Oospa!

Izkaz o dohodkih in stroških, s kojim ste
me počastili, sem pazno pregledal. Ali preden ga
morem gospodu glavnemu intendantu predložiti,
mi je treba še natančnejega pojasnila o stanju, o
potrebah in dohodkih hiše, kateri ste predstojnica.

Prosim Vas torej, gospa, da mi o ustavu
uršulink tega mesta pošljete obširno poročilo, iz
kojega se poučim o kakovosti tega ustava, o njega
notranji upravi in o vsem, kar ga tej deželi pri¬
poroča in koristnega dela. Poročilo naj obsega
natančen izkaz letnih dohodkov pred vojsko, ako
so se ti dohodki znižali in zakaj so se znižali,
nje sedanje dohodke in stroške.

Ko dobim ta izkaz, ki ga iz toplega so-
čustva na zgodi Vaše hiše prej ko prej želim imeti,
ga hočem gospodu glavnemu intendantu predložiti
ter z vsem svojim ugledom podpirati Vašo prošnjo
za pomoč.

Jemljem si čast, zagotavljati Vas, gospa,  suo-
jega velespoštovanja.

Fargues, intendant.

Dne 16. avgusta 1810 je gospa prednica izpolnila
povelje visoke vlade. Iz precej obširnega izkaza tukaj
nekoliko.

1. Osobje.  Število redovnic je 20; 10 od teh se
bavi s poukom in vzgojo ženske mladine, ostale pa
opravljajo domača dela; lajiki sta dve; novicinja ena.

Duhovni voditelj je gospod Ivan Lipič, svetni
duhovnik; katehet in ravnatelj šoli je gospod Ivan
Debevec, svetni duhovnik.

2. Začetek in napredek tega ustava.  Uršulinke
je v to mesto pozval Ivan Jakob pl. Schellenburg in

47

sicer iz Gorice, od koder jih je prišlo leta 1702 pet,
naslednje leto pa sedem. Tekom časa je narastlo šte¬
vilo redovnic na 55.

Prve uršulinke so stanovale v hiši prej omenje¬
nega ustanovnika. Ta jim je kupil prostor, na katerem
so nune čez leta zgradile cerkev in samostan, kakor
se vidita danes.

K zidanju niso prispevali ne deželni knez, ne de¬
želni stanovi.

3. Dohodki samostana.  Letni dohodki samostana
so znašali 5757 gld. 36 kr. Iz teh so morale nune
vzdržavati sebe in dva duhovnika, plačevati posle in
najemnike, izpolnjevati pogoje ustanov, popravljati
poslopja, preskrbljevati cerkev z vsem potrebnim, od-
rajtavati javne naklade. Da tolikim stroškom navedeni
dohodki niso zadostovali, je razvidno iz dejstva, da
je avstrijska vlada, poučena o razmerah, samostanu
večkrat naklonila denarne podpore (vse skupaj 7281 gld.)
ter prevzela skrb za potrebščine vnanje šole.

Na ta izkaz je francoska vlada izjavila samostanu,
da mu za zdaj ne bo izplačevala obresti od ustanovnih
glavnic (tudi pozneje ni storila tega), skrbela pa bo
drugim potem za njegov obstanek. To obljubo je
vlada izpolnjevala, kolikor časa je trajalo Napoleonovo
ilirsko kraljestvo; plačevala je tudi po 1000 frankov
za vsakoletne potrebščine vnanje šole.

Tako je bila nova vlada samostanu dosti na¬
klonjena in ga ni nadlegovala v nobenem oziru. Ko
so enkrat med časom francoskega gospodstva novi-
cinje obhajale slovesne obljube, se nenadoma prikaže
v cerkvi vojaška kapela, da po moči vzvišuje lepo
slovesnost.

48

Vže so minola štiri leta, odkar so Kranjski za¬
povedovali Francozi. Prevstrojitev dežele po fran¬
coskem vzoru se je bližala koncu, ko je otemnela
zvezda Napoleonove sreče ob Berezini.

XI. Restavracija; visoki gostje.

Odrešen je svet
Železnih nadlog,

Smo Froncovi spet,
Zahvaljen bod’ Bog!

V. Vodnik.

Kranjska se je otresla Francozov, še preden so
prišli odločilni dnevi pri Lipskem. Povrnila se je av¬
strijska vlada na veliko veselje prebivalstva. Tudi naše
uršulinke so slavile dan, ki jih je spet pripeljal pod
očetovsko milo vlado cesarja Franca I., s presrčnim
„Te Deum“.

Meseca maja leta 1816 je prišel cesar v Ljubljano
ter je počastil tudi uršulinski samostan s svojim naj-
višim pohodom. Sočutno je poslušal tožbe gospe pred¬
nice o bedi, ki jo je prestal samostan za časa fran¬
coskih vojsk, o izgubah, ki jih je pretrpel. Ginjen je
cesar rekel na to: „Te izgube ste morali radi mene
trpeti; skrbel Vam bom za odškodnino." Potem je
osrčeval prednico, da napravi memorandum o vseh
svojih težnjah ter ga predloži visoki deželni vladi, kar
je prednica tudi storila. In po milosti blagega cesarja
Franca se je res določila samostanu primerna letna
dotacija.

Radi knežjega kongresa leta 1821 dlje časa v
Ljubljani bivajoč, je dobrotni monarh o nedeljah in
praznikih redno prihajal v samostan k sv. maši. Vedno

49

ga je spremljevala cesarica Karolina Avgusta, ki je
tudi ob delavnikih hodila k sv. maši; časi je prišel z
Veličanstvoma tudi ruski car Aleksander 1. k službi
božji. V samostanski cerkvi sta cesar in cesarica na
splošno spodbudo ljubljanskega prebivalstva prejela
tudi velikonočno sveto obhajilo. K oratoriju, kjer je
bival cesar pri sv. maši, je vodilo takrat odprto, tudi
slabemu vremenu izpostavljeno hodišče; dobrotljivi
cesar pa ga je dal na svoje stroške s steklenimi okni
zapreti. Cesarica je počastila s svojo najvišo prisot¬
nostjo slovesni profes novicinje sestre Ivane baronice
Cierheimb. Drugikrat se je osrčila kandidatinja Marija
Brence ter prosila Nje Veličanstvo, naj posreduje pri
cesarju, da bo kmalu med novicinje sprejeta, in cesarica
ji prijazno odvrne: „Bom rekla cesarju.“ In rekla je ce¬
sarju; kmalu potem je bila kandidatinja preoblečena
ter dobila Veličanstvoma na čast samostansko ime
sestra Frančiška od sv. Karola Bor.

Od ljubljanskega kongresa pa do najnovejših
časov je bila uršulinska cerkev takorekoč „dvorna
cerkev“; kajti kolikorkrat so bivali v Ljubljani udje
najviše vladarske hiše, vselej se je izvolila za njih
bogoslužje ta cerkev. Leta 1845 je prišla cesarica Marija
Lujiza, vdova Napoleona L, da prisostvuje sv. maši v
samostanskem oratoriju, iz istega vzroka je samostan
dvakrat obiskala cesarica Marijana, soproga Ferdinanda
Dobrotljivega, ravno tako cesarica mati, gospa nad-
vojvodinja Zofija. Tudi druge visoke osebe so pri¬
hajale semkaj izpolnit nedeljsko dolžnost, n. pr. vojni
maršal grof Radecki, bežni španski don Karlos i. dr.

4

50

XII. Blagri mirnih časov.

Mir preljubi,

Sloga sladka,

Oj prijazno

Bivajta nad mestom tem!

Friderik Schiller.

Cesar Franc I. se je mnogo trudil, da se zacelijo
rane, ki so jih Avstriji usekale dolgoletne vojske. Če¬
prav se je v prvi vrsti gledalo na zboljšanje gmotnega
blagostanja podložnikov, se je vendar tudi za šole
mnogo storilo. Zboljšanje šol je vzbudilo več zani¬
manja zanje, in ljudske učilnice so se jele polniti.
Tako je morala i uršulinska šola že leta 1818 svoje
prostore razširiti, da zadosti ukaželjnosti ženske mla¬
dine ljubljanske. Ko so se bile poprave v šolskem
poslopju izvršile, je slovesno otvoril šolsko leto sam
premilostni gospod škof Avguštin Gruber, ki je v šoli
navdušeno ogovoril učenke, njih stariše in učiteljice.
Pa tudi pozneje so se morala šolska poslopja še več¬
krat razširiti, tako leta 1855, 1862, 1881, o kateri pri¬
liki je blagovolil presvetli cesar darovati 300 gld. za
stroške, in leta 1888, ko se je zgradilo poslopje poleg
samostanskega vrta.

Ves čas francoske okupacije samostansko pred-
stojništvo niti misliti ni smelo na kakšne poprave sa¬
mostana ali cerkve; kajti francoska dotacija je bila tako
skromna, da se je od nje komaj živelo. Da se fran¬
coski vojaki niso kaj vitežko vedli v cerkvi in samo¬
stanu, smo čuli že prej. Ko so bile samostanu zaceljene
najhujše rane, se je takoj začela cerkev popravljati in
olepšavah. Največ se je storilo zanjo v zadnjih tride¬
setih letih. V tem času je dobila nov tlak, nova okna
iz slikanega stekla od firme Neuhauser, Dr. Jele et Co.

51

v Inomostu, lepe orgle, 56. delo domačega mojstra
Franca Goršiča, križev pot in še marsikatero manjšo
olepšavo. Snažnost samostanske cerkve pa tudi po¬
božno petje redovnic je že od nekdaj ugajalo ljub¬
ljanskemu prebivalstvu in marsikatera izvanredna slo¬
vesnost se je tu že vršila. Le nekatere hočemo omeniti.
Ko je bila po smrti knezoškofa Antona Alojzija Wolfa
1859 izpraznjena ljubljanska škofovska stolica, je pre-
vzvišeni gospod knez in nadškof goriški dr. Andrej Goll-
majer tukaj delil domačim bogoslovcem mašniško po¬
svečevanje — to se je zgodilo tudi že leta 1770 in
1771 po škofu Karolu grofu Herberstein, ki je bil
tedaj še koadjutor knezškofu Leopoldu grofu Pe-
tazzi — in je potem ravno tukaj tudi birmoval. Dva
ljubljanska škofa sta si izvolila uršulinsko cerkev, da
iz nje odhajata slovesno v svojo katedralo, nam¬
reč škof Avguštin Gruber leta 1816, pa knez in škof
Jernej Widmer leta 1860. Leta 1858 se je v tej cerkvi
ustanovila bratovščina vednega češčenja presvetega
Rešnjega Telesa, leta 1900 pa bratovščina častne straže
presvetega Srca Jezusovega.

Še en redovni praznik hočemo tu omeniti, tristo¬
letnico uršulinskega reda. Dne 18. marca 1837 je pre¬
teklo 300 let, odkar je ponižna brešijanska devica
Angela Merici ustanovila red, ki ga je izročila
varstvu sv. mučenice Uršule. Č. m. prednica praškega
uršulinskega samostana, Vincencija Mayer, je spod¬
bujala druge avstrijske samostane, da prav slovesno
obhajajo ta jubilej, ki ga je papež Gregorij XVI. ob¬
daril s popolnim odpustkom pod navadnimi pogoji
za uršulinke in za vernike sploh. Knezoškofijski ordi-
narijat je ljubljanskim uršulinkam odredil za prazno¬
vanje tega jubileja nedeljo, dne 26. novembra 1837.

4 *

— 52

XIII. Dinastično-patriotska slavja.

„Za vero, cesarja,

Za čast in za dom“
Se praša Slovenec,
„Kaj dal jaznebom?“

V drugi polovici 19. stoletja je imel samostan
večkrat priliko, izkazati presvetli vladarski hiši svojo
udanost in zvestobo. Z vso mogočo slovesnostjo in
z najvišim navdušenjem so pozdravljale nune in
njih učenke Nje Veličanstvo cesarico Elizabeto, ko
je leta 1856 s cesarjem potujoča po avstrijskem jugu',
počastila samostan s svojim najvišim obiskom, leta
1883 pa Nj. c. kr. apostolsko Veličanstvo našega pre-
milostnega gospoda in cesarja Franca Jožefa L, ki je
ugodivši srčni želji slovenskega naroda ž njim pra¬
znoval 600letnico združenja Kranjske z Avstrijo.

Med ustavi ljubljanskega mesta, katerim je o teh
za Kranjsko tako slovesnih dneh došla čast cesarjevega
poseta, je bil tudi uršulinski samostan.

Dne 14. julija ob treh popoludne je presvetli
monarh izvolil priti v samostan. Prevzvišeni gospod knez
in škof dr. Iv. Krizostom Pogačar gaje sprejel ob cerkve¬
nih vratih. Istočasno so zadonele orgle na koru svirajoč
avstrijsko himno. Po kratki molitvi se je cesar še nekoliko
ozrl po svetišču, motreč prazniški nakit ter je z opazko:
Jako krasno!" stopil v molitvenico redovnic, kjer mu
je mati prednica v imenu cele samostanske skupščine
izrazila pozdrav ter zahvalo za najviši poset. Nj. Veli¬
čanstvo je odvrnil: „V veliko veselje mi je, da morem
storiti to."

Nato je šel cesar v dvorano za njegov sprejem
prelepo okrašeno, kjer so imele gojenke in učenke

53

notranje šole čast svojemu vladarju z besedo in pesmijo
izražati iskrene pozdrave.

Iz samostana je šel cesar v vnanjo šolo, kjer je
z is.to prijaznostjo sprejel pozdrave šolske mladine,
kakor prej v samostanu. Ob prihodu in odhodu cesar¬
jevem so pele učenke cesarko himno.

Med potjo se je miljeni deželni oče prijazno
razgovarjal s č. gospo prednico ter izražal svoje
zadovoljstvo nad tem, da ima samostanska šola toliko
učenk.

Dospevši nazaj v samostan, je cesar še zapisal
svoje ime v za to pripravljeni album.

Odhajajočemu vladarju se č. m. prednica še enkrat
zahvali za najviši poset, na kar ji Nj. Veličanstvo od¬
govori: „ Veseli me, videti mladino v tako dobrih rokah 1 ',
ter zapusti samostan, čigar osrečene prebivalke so
tisočeri: „Bog ohrani, Bog obvari“ klicale za njim.

Tudi druge dinastične in patriotiške svečanosti
je obhajal samostan s svojo šolo z velikim navdu¬
šenjem, n. pr. cesarjevo srebrno poroko, zaročitev
rajnega cesarjeviča Rudolfa, jubileje vladanja, 50. in
70. rojstveni dan Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa 1.
ter je odkritosrčno žaloval ob prerani smrti cesarjeviča
Rudolfa in blage cesarice Elizabete.

Trikrat je pokazal naš presvitli cesar Franc Jožef 1.
samostanu svojo najvišo naklonjenost na poseben na¬
čin, ker je namreč prednico njegovo odičil z zlatim
križcem s krono, in sicer mater Alojzijo Petrič 1. 1856;
m. Ivano baronico Cierheimb 1. 1865; m. Antonijo
Murgel 1. 1895. Imenovane tri gospe so bile izvrstne
prednice, neumorno delavne -za prospeh samostana in
šole. Naš premilostni gospod in cesar, ki tako rad pri-

54

znava zasluge svojih podanikov ter jih še rajše po¬
plača, je odlikoval te gospe za njihov trud v službi
mile domovine ter tako počastil ne le ta samostan,
ampak ves red sv. Uršule.

XIV. Blaga srca v dnevih sile.

Prapori vihrajo, zvonovi pojo,
Procesija dolga se vije,

Pevaje moleč litanije;

In peva in moli in prosi tako:

„0 čuj nas, Bog, v sveta nebesa,
Obvaruj nas potresa!"

Ant. Aškerc.

Ob koncu 19. stoletja je Bog obiskal Kranjsko
in južno Avstrijo sploh s šibo potresa, ki jo je Ljub¬
ljana posebno hudo občutila.

Bilo je na veliko nedeljo, 14. aprila 1895. V živah¬
nem veselju je minola redovnicam ura večerne rekre¬
acije. Marije — to so one sestre, ki pridejo v noči
Gospodovega vstajenja molit ga pred tabernakelj pred
jutrnjo zarjo — so si pripovedovale svoje nočne do¬
godke. Marsikatera izmed njih je bila že na mestu, še
preden je odbila ura vstajenja; dobre sestre so bile
radi tega nenavadno trudne ter so se nadejale slad¬
kega počitka za prihodnjo noč. Toda prišlo je drugače.

Ob 11. uri 18 minut se je zemlja hudo stresla,
prvemu sunku je sledilo še veliko drugih nič manj
silnih. V hipu je bilo samostansko prebivalstvo po
koncu. Vik strahu se je glasil po celi hiši. Redovnice
in čez praznike v samostanu ostale gojenke so zapu¬
ščale sobe; ne sluteč, kolika je nevarnost, so iskale
zavetja v molitvenici. Med tem, ko se je tu zbrana

55

samostanska družina z vso vnemo priporočala božjemu
varstvu, se zemlja vnovič grozno strese.

Prestrašene šinejo molilke narazen, ene beže na
vrt, druge v pritlični refektorij, iz katerega bi bile ob
ponavljajoči se nevarnosti kmalu na planem. V samo¬
stan prihiteli gospod spiritual Valentin Eržen si je pri¬
zadeval potolažiti in pomiriti prestrašene nune in go¬
jenke. Z malimi prenehljaji se je molilo, iz polne duše
molilo do jutra. Sunki pa so se od časa do časa po¬
navljali, do jutra se jih je naštelo 30.

Kako dolga je bila ta strašna noč! In kako tužno
je bilo jutro, ko je oko vsepovsodi videlo le grozno
razdejanje!

Ob 6. uri je pristopil č. g. spiritual k oltarju, da
opravi presv. daritev in podeli zraven sv. obhajilo —
morda zadnje — vsi samostanski družini. Tudi med
sv. opravilom so se ponavljali sunki; v Boga zaupajoč
so zbrani vendar vztrajali do konca najsv. daritve.

Po dokončani službi božji je vse hitelo na vrt,
kjer je samostanska družina kljubu dežju in snegu
prebila šest tednov. Kmalu je sledil tudi mili Izveličar
v najsvetejšem zakramentu svojim udanim ovčicam v
prognanstvo. Ker je bila samostanska cerkev vsled
potresa jako poškodovana, je dovolil prevzvišeni vla¬
dika, da se prenese presveto Rešnje Telo v Jezuso¬
vega Srca kapelico na samostanskem vrtu, kjer se je
nekaj dni darovala tudi sveta maša. A stavbinska
komisija, ki je preiskala samostan, je izjavila, da je
molitvenica redovnic varna, zato se je pozneje ondi
napravil tabernakelj za zakramentalnega Izveličarja,
pred katerim so se nadalje vršile bogoslužne vaje med
popravljanjem samostanske cerkve.

56

V teh hudih dneh je prejel samostan od več
sestrinskih samostanov, posebno pa od goriškega,
ljubeznjiva povabila. Goriške uršulinke so bile pri¬
pravljene, gostoljubno sprejeti polnoštevilno svoje
ljubljanske sosestre. Temu povabilu se je odzvalo
osem redovnic, kojih zdravje je bilo v nevarnosti, ako
bi dalj časa bivale pod milim nebom; z dovoljenjem
duhovnih prednikov so se podale v Gorico.

V teku dveh stoletij je sprejel ljubljanski uršu-
linski samostan od svojega materinega samostana v
Gorici neštetih dokazov sestrinske ljubezni; vedno je
bilo med obema redovnima hišama iskreno sočuvstvo.
Tako so si predobre goriške sestre tudi zdaj priza¬
devale, da napravijo svojim gostom prijetno bivanje
v svoji sredi. Domov prišle redovnice niso mogle
dosti povedati, koliko ljubavi jim je izkazal goriški
samostan.

Tudi druge domače in inozemske redovne hiše
so nam izrazile svoje sočutje s tem, da so nam po¬
slale — nekatere same siromašne — prispevkov, da
poravnamo po potresu nam prizadeto škodo. Istotako
so se nas spominjali mnogi p. n. gospodje in gospe
duhovskega in svetnega stanu.

Za vse te dobrotnike moli samostanska družina
sleherni dan, da jim ljubi Bog tu in tam obilno
povrni.

Na posebno uteho je bila samostanu vest, da
namerava Nj. Veličanstvo naš presvetli cesar sam v
Ljubljano priti, da pokaže prebivalstvu svoje očetovsko
sočutje ob hudi nesreči, in da utegne z najvišjim obiskom
počastiti tudi samostan in njegovo cerkev. Komu iz¬
med nas Avstrijcev ni znano, da se sme vsak pod¬
ložnik v dneh nesreče zanašati na modrost in do-

57

brotljivost preljubljenega vladarja, ki ima zanj prvi
tolažilno besedo, ki prvi pomaga in čigar plemeniti
vzgled je kakor vedno tudi v imenovani ljubljanski
nesreči po vsi Avstriji vzbudil nešteto src za veliko¬
dušno usmiljenje in pomoč?

Presvetli cesar se je pripeljal v Ljubljano dne
7. maja ob treh popoldne. Na poziv slavnega mest¬
nega magistrata so se zbrale vse naše v Ljubljani bi¬
vajoče učenke, da spoštljivo pozdravijo Njegovo Veli¬
čanstvo.

Predobrotljivi vladar se je s svojim spremstvom
pripeljal do uršulinske cerkve, kjer je visokega obisko¬
valca pričakoval Ekscelenca prečastiti gospod knez in
škof dr. Jakop Missia s častitim stolnim kapiteljnom,
v cerkvi pa č. m. prednica z dvema redovnicama. Ko
so mu bile predstavljene nune, je cesar izrazil svoje
sočutje ob nesreči, ki je zadela samostan in cerkev
njegovo ter vidno ginjen prašal, bo-li še mogoče po¬
praviti samostan. Gospo prednico je popraševal po
številu gojenk in učenk, koliko jih je še v samostanu,
kje biva samostanska družina ter je zapuščal cerkev
rekoč: ,,Tu je treba zdatne pomoči!" (Tem besedam
premilega deželnega očeta se je zahvaliti, da je vi¬
soka deželna vlada samostanu naklonila lep pri¬
spevek.)

Po dnevih strahu so se začele poprave v cerkvi,
samostanu in šoli, dasi se je zemlja še večkrat
zazibala.

Trakt samostana, del šolskega poslopja, župnišče
itd. se je podrlo in z velikimi stroški vnovič zgra¬
dilo, vsi drugi prostori so se morali temeljito po¬
praviti.

58

Ogromni stroški teh poprav so se pokrili z
zgoraj omenjenimi milodari blagih dobrotnikov, z
zdatno podporo ter z brezobrestnim posojilom visoke
deželne vlade.

Istočasno s popravami se je uvedla centralna
kurjava, se je napravil vodovod, pozneje pa električna
razsvetljava. Leta 1899. je podaril prevzvišeni gospod
knez in škof dr. Anton Bonaventura Jeglič samostanu
hišni telefon.

Drugi del.

I. Notranji razvoj; vodstvo in predstojništvo.

Glejte, kako dobro in kako
prijetno je, ako bratje pre¬
bivajo skupaj!

(Ps. 132.)

V pismu, s katerim je papež Pavel V. dne 5. fe¬
bruarja 1618 potrdil red uršulink, je tudi določil, da
so vsi samostani tega reda podrejeni in v skrb izro¬
čeni prečastitim škofom, v kojih škofijah se nahajajo.
Škofje so višji predstojniki uršulinskih samostanov in
priskrbljujejo za njih duhovno vodstvo sposobnih
mašnikov.

Ker je nedostajalo potrebnega beneficija, so do¬
bile naše uršulinke šele leta 1709, tedaj sedem let
po naselitvi v Ljubljani, svojega dušnega pastirja.
(Do leta 1709 so jim pastirovali najpreje častiti očetje
jezuiti, potem pa častiti očetje frančiškani.) Do sedaj
je imel samostan 23 gospodov spiritualov, ki so po
določilu zgoraj navedenega papeževega pisma vedno

60

svetni duhovniki. Najdalje sta vodila samostan častita
gospoda Ivan Lipič in Monsignore Mihael Potočnik;
tema gospodoma je samostan posebno zahvalo dolžan.

Vrsta čč. gg. spiritualov:

Do leta 1897 so se ravnale ljubljanske uršulinke
po pravilu, ki so ga sprejeli vsi samostani združeni v
kongregacijo, ki ima glavni sedež v francoskem mestu
Bordeaux, leta 1897 pa je uvel Ekscelenca prevzvišeni

61 —

gospod knez in škof dr. Jakob Missia novo izdajo
istega, pa po visokočastitem knezu in škofu sekavskem
dr. Zwerger za graške uršulinke jako pomnoženega
pravila, tudi v ljubljanskem samostanu.

Uršulinke, ki imajo dandanes naselbine po vseh
zemljinah, so že od nekdaj bolj ali manj živahno obče¬
vale med seboj. Redovni anali in cirkulari pripovedu¬
jejo o tem mnogo spodbudnega in zanimivega. Želja
sv. Očeta pa je, da se posamezni samostani, oziroma
posamezne sestre, še tesneje združijo. Z razpisom z
dne 15. decembra 1898 je zato sv. Oče imenoval redu
sv. Uršule posebnega glavnega pokrovitelja v osebi
Eminence kardinala Franca Satolli. Le-ta je tekom
leta 1900 pozval prednice vseh uršulinskih samostanov,
da se zbero v Rimu na posvet ozir redovnih zadev.
Iz treh delov sveta so prihitele gospe prednice v Rim,
da prisostvujejo prvemu generalnemu kapiteljnu, ki ga je
dne 15. novembra 1900 otvoril Eminenca kardinal po¬
krovitelj Satolli. Tudi naša č. g. prednica se je udele¬
žila tega kapiteljna. Kako se bo v celoti razvila ta
zaželena unija, o tem bo poročala bodočnost.

Redovna disciplina ni v tem samostanu nikdar
propadla, za kar se je zahvaliti očetovski skrbi in ču¬
ječnosti prečastitih gospodov škofov. Vedno so izpol¬
njevale redovnice dvojno svojo nalogo, da so se nam¬
reč zvesto trudile za svojo lastno popolnost, zraven
pa tudi skrbno delovale za izveličanje duš s krščan¬
sko vzgojo ženske mladine. Časi je vladala v samo¬
stanu še prav posebna vnema za vzorno redovno
življenje.

Tudi klavzura je bila primeroma stroga, dasiravno
je bil v prejšnjih časih vnanjemu svetu vstop večkrat
dovoljen kakor sedaj. V sili pa je cerkev tudi glede

62

klavzure vedno rada spregledala, recimo, da je šlo za
pridobitev potrebnih spričeval, za zdravje posameznih
redovnic ali pa tudi, da se drugim uršulinskim samo¬
stanom pomaga z učnim osobjem.

Ker govorimo o notranjem razvoju samostana,
je umestno, da povemo, katere pobožnosti so se tu
gojile in se še goje. Središče vseh pobožnosti je Jezus
v zakramentu ljubezni in zato je pač samo o sebi
umevno, da se je tudi v tem samostanu pobožnost do
Najsvetejšega vse čase posebno gojila in pospeševala.
Zgodaj se je tu tudi udomačila pobožnost presvetega
Srca Jezusovega. Nemški mesečnik „Sendbote des
gottlichen Herzens Jesu“ je v enem svojih letnikov
priobčil zgodovino te pobožnosti ter ondi povedal,
da so jo poleg redovnic Marijinega obiskovanja
in jezuitov posebno tudi uršulinke razširjale med
ljudstvom.

Kakor drugod, tako se je tudi v našem samo¬
stanu ta pobožnost v različnih oblikah sprejela in raz¬
širjala. Vse po zgoraj omenjenem mesečniku priporo¬
čene pobožnosti so se uvedle v samostanu, tako n. pr.
leta 1865 apostolstvo molitve, 1866 zadostilno sv. ob¬
hajilo, častna straža in dr. Praznik presv. Srca Jezuso¬
vega se vsako leto praznuje z osmino, tudi vsaka prva
nedelja v mesecu se posvečuje po uredbi prevzviše-
nega gospoda kneza in škofa Antona Bonaventura
presv. Srcu. Posebno slovesno pa se je vršilo po pa¬
pežu Leonu XIII. priporočeno posvečenje presvetemu
Jezusovemu Srcu dne 11. junija 1899. To je bil res
ganljiv prizor, ko se je med zvonenjem vseh zvonov,
med petjem in molitvijo redovnic in njih gojenk po¬
mikal sprevod z Najsvetejšim po samostanskem vrtu
do kapelice presvetega Jezusovega Srca pa do lurške

63

Matere božje in nazaj v cerkev, kjer se je vsa samo¬
stanska družina enoglasno posvetila presvetemu Srcu
našega Odrešenika. Kako navdušeno so donele besede:
„Tvoji smo, Tvoji hočemo biti!“ Z vnetim srcem za
Jezusa in s trdnimi sklepi, da hočemo vse svoje sile
Njemu posvetiti, vse svoje dneve zanj živeti, smo se
razšle spred tabernaklja.

Enako bi se dalo našteti mnogo mnogo pobožnih
vaj, s katerimi so nune tega samostana častile prebla-
ženo Devico Marijo in jo še časte. Množica starih
knjig: ,,Marijanski zvezdni venec“ svedoči, kako se je
naša ljuba nebeška mati tu v davno minolih časih lju¬
bila in častila. Iz boljših starih časov se je ohranila
navada, da se zbira na predvečer Marijinega vnebovzetja
vsa samostanska družina krog njenega oltarja, se od
nje poslavlja, jo prosi blagoslova in pomoči za smrtno
uro ter ji izroča vse srčne želje, da jih nese pred
obličje milega Jezusa. Običaj, da se pred večimi prazniki
Matere Gospodove opravljajo devetdnevnice in druge
take pobožnosti, je star, kolikor samostan sam. Koj,
ko so Šmarnice v naših krajih znane postale, so se
jele tudi v samostanu opravljati. S presrčnim veseljem
so pozdravile uršulinke radostni dogodek, ko se
je proglasilo za versko resnico brezmadežno spo¬
četje preblažene Device ter so Brezmadežno izvolile
v zaščitnico leta 1858 v penzijonatu vpeljani marijanski
kongregaciji. 1886 se je na samostanskem vrtu zgra¬
dila kapelica lurški Materi božji, v Monakovem izde¬
lani kip je 26. julija Ekscelenca prevzvišeni gospod
knez in škof dr. Jakob Missia slovesno blagoslovil.

Godovi sv. Angele Merici (31. maja), ustanovnice
uršulinskega reda, sv. Uršule (21. oktobra), njegove
zaščitnice, cerkvenega učenika sv. Avguština (28. avg.),

64

po Čigar pravilu uršulinke žive, so se od nekdaj slo¬
vesno obhajali.

Z nekim svetim navdušenjem se je vedno praz¬
novala samostanska petdesetletnica ali zlata obljuba.
Do zdaj je doživelo 33 redovnic ta slovesni dan.

Preprosto, a zanimivo nam opisuje samostanska
kronika tako slavje z dne 3. maja 1763. Jubilantinji
sta bili dve, tedanja gospa prednica mati Agneza
pl. Breckerfeld pa mati Katarina Jožefa baronica Val¬
vazor. Sam prevzvišeni gospod knez in škof grof
Leopold Petazzi je blagovolil izvrševati cerkvene
obrede ter darovati pontifikalno sv. mašo ob mnogo-
brojni asistenci častite duhovščine. Slavnostni govor je
imel č. o. Seibold T. J., tedanji nedeljski propovednik.
Sv. obrede je spremljala tedaj pri sličnih slovesnostih
obligatna deželna godba. (Landschaft-Trompeter.) Med
sv. mašo in ob sklepu pri zahvalnici pa so celo mož-
narji grmeli.

Na večer istega dne pa so priredile še redov¬
nice svoji ljubljeni gospe materi lično opereto.

Do danes je imel samostan 16 prednic. Skupno
število redovnic, ki so od začetka samostana do sedaj
tu živele, je 278.

65

II. Imenik redovnic od leta 1702—1902.

— 66

67

— 68

69

70

71

72

73

— 74

75

a n  tv o m ob. m



.



Tretji del.

I. Šola.

„Učiti otroke po kršansko modro živeti,
si za časno srečo in za izveličanje večno
skrbeti, za to je šoIa.“

Ant. Martin Slomšek.

Rojstveni dan ljubljanske uršulinske šole je bil
ljubki god Marijinega obiskovanja, dne 2. julija 1703,
ko si je bila mala samostanska družina uredila novo
stanovanje v Ederjevi hiši ob Dunajski cesti. Začelo
se je z notranjo šolo. Prvi gojenki in učenki sta bili
grofici Schrottenbach, podobni sadiki, iz katere je s
časom vzrastlo košato drevo. Kmalu potem se je otvo-
rila tudi vnanja dekliška šola.

Tako je dobila Ljubljana svojo prvo dekliško
šolo; celih 170 let ni bilo v Ljubljani poleg nje no¬
bene druge javne dekliške šole.

Vnanja in notranja šola sta se polagoma razširili
v trirazrednici in sta taki ostali do šolskega leta 1855/56;
vendar se je pa obema že leta 1818 dodal takozvani

78

ponavljavni razred, čigar namen, kakor deloma že nje¬
govo ime pove, je bil, učenkam nuditi priliko, da si
utrdijo pridobljeno znanje ter se nauče raznih ženskih
ročnih del.

Uršulinskim šolam splošni učni črtež je bil tudi
tej šoli vodilo. Obsegal je veronauk, branje, pisanje,
računstvo, navadne opravilne sestavke ter različna
ženska ročna dela. V penzijonatu se je že zgodaj učila
tudi godba. Leta 1786 je neka gospodična pl. Wutka
poučevala gojenke v francoščini, naslednje leto pa sta
prevzeli ta učni predmet dve redovnici.

Veliko odgovora dajati o svojem poslovanju te¬
danjim učiteljicam ni bilo treba; ali vnete za vzvišeni
svoj poklic, so storile vse, kar je bilo v njihovi moči.

Tako je ostalo do prevstrojitve avstrijskih šol za
cesarice Marije Terezije, ki je izpregovorila odločilne
besede: „Šola je in ostane politikum." Leta 1778 pošlje
cesarica gospodično pl. Kohlloffel v Ljubljano, da
seznani uršulinke z novo učno metodo. Ko so bile
dotične učiteljice dovolj pripravljene, so prestale izpit
učne sposobnosti v navzočnosti grofa Janeza Nep.
Edling, referenta za šolske zadeve, ki je bil z uspehi
marljivih redovnic popolnoma zadovoljen.

Gospodična Kohllbffel, ki je z isto nalogo kakor
v Ljubljano potovala tudi k uršulinkam v Gorico in k
benediktinkam na Reko, je pismeno posredovala, da
je Felbiger cesarici našo šolo priporočil v podporo.
Priporočilo je imelo ta dobri uspeh, da se je koj na¬
slednje leto 1779 v vnanji šoli nekaj poprav izvršilo
na javne stroške. (To je bila menda prva podpora, ki
jo je samostan prejel za vnanjo šolo.)

Močno so ovirale šolski pouk dolgotrajne fran¬
coske vojske. Vse leto 1809 se šola niti otvorila ni,

79

kakor smo že povedali. Ko je pa blagi maršal
Marmont sklenil, da ohrani mestu dekliško šolo, tedaj
se je vrnilo šolsko poslopje, poprej celo leto vojakom
prepuščeno, svojemu prvotnemu namenu. Februarja
leta 1810 se je pouk znova pričel. Prvi semestralni
preizkušnji je prisostvoval tudi francoski nadzornik
javnega pouka Abbate Rafael Zelli. Zadovoljen z vsem,
kar je videl in slišal, je poslal gospe prednici pohvalno
pismo, ki naj sledi tu v originalu in prevodu.

Madame V Abbesse des Ursulities,

Cest avec la plus vive satisfaction, Madame,
que je vais rendre justice au merite et d la verite'
en vous declarant que fai ete, on ne peut plus,
content des examens de vos ecolieres et eleves,
auxquels fai assiste. Ils m’ont prouve, Madame,

V intelligence, le bon esprit et le žele, qui vous
animent vous et vos Religieuses dans le precieux
service, que vous rendez par la d la societe. Je
me ferai un devoir, Madame, d’agir en conse-
quence d la prochaine organisatioti des ecoles des
filles. Recevez et agreez, Madame, mes applau-
dissements et le temoignage le plus solennel de

V estirne et de la consideration, que vous sont dues.

L’ Inspecteur General de  /’ Instruction
Zelli.

Gospa prednica uršulink!

Z največjim veseljem hočem priznavati za¬
slugo in resnico, naznanjajoč Vam, gospa, da so
me Vaših učenk in gojenk preizkušnje, ki sem jim
prisostvoval, tako zadovolile, da bi me ne mogle
više. Prepričale so me, gospa, o nadarjenosti, o
dobrem duhu ter o vnemi, ki Vas navdaja, Vas

— 80

in Vaše redovnice pri imenitnem poslu, ki ga s
tem izvršujete za človeško družbo. V dolžnost si
bodem štel, gospa, delovati v tem smislu pri bo¬
doči ureditvi dekliških šol.

Blagovolite sprejeti, gospa, mojo pohvalo
ter izraz velespoštovanja, ki sem ga Vam dolžan.

Glavni nadzornik javnega pouka
R. Zelli.

Kakor o stanju samostana, tako se je hotela nova
vlada tudi o samostanski šoli natančneje poučiti. Čujmo
to in ono iz poročila, ki ga je samostansko vodstvo
v to svrho vladi predložilo.

1. Uredba tega ustava.  Pred vsem je temu ustavu
namen vzgoja ženske mladine; zato imajo uršulinke
dve šoli, ena se zove vnanja, druga notranja. V no¬
tranjo šolo se sprejemajo deklice, ki so v samostanu
na hrani. Njih število se menjava med 20 in 30.

Vnanja šola, kakor notranja v klavzuri, je za de¬
klice v mestu ali pa v okolici bivajoče. Pouk se deli
vse tedenske dni razun četrtka, in sicer brezplačno.
Število učenk je bilo zadnja leta 120 do 140.

2. Uprava.  V obeh šolah je redovnicam dolžnost
poučevati žensko mladino pod vodstvom duhovnika,
ki ga je prečastiti gospod škof za to določil. Pouču¬
jejo pa v branju, pisanju, računstvu, spisju, v pletenju,
vezenju, šivanju in drugih ročnih delih.

Katehet, prej imenovani duhovnik in voditelj šoli,
uči deklice katekizem v pogovorih, učiteljicam pa je
dolžnost z učenkami ponavljati krščanski nauk ter jih
navajati k pravi pobožnosti.

Korist tega ustava.  Kako koristen deželi in
koliko priporočila vreden je ta ustav, o tem ni soditi

81

nam. Po glavni intendanci poverjene komisije zapisnik,
sestavljen malo pred razidom poprejšnje vlade, bi dal
pojasnila v tej zadevi. Navedena komisija se je o na¬
predku naših učenk precej ugodno izjavila, dasi se
je poskušnja vršila ob času, ko so deklice komaj za¬
čele pohajati šolo. Še več pojasnila pa daje priloženo
spričevalo gospoda glavnega nadzornika javnega pouka
Rafaela Zelli, v čigar prisotnosti se je izvršila polletna
skušnja.

Šolski katalogi kažejo, da se je zletom 1811 na
tej šoli uvedla francoščina kot obligaten predmet. Šola
se pričenja z mesecem februarjem pa jenja z novem¬
brom. Napredek iz posameznih učnih predmetov se
klasificira vsak mesec.

Voditelj šoli je bil tedaj gospod katehet Janez
Debevec. Samo še njegov naslednik, gospod katehet
Janez Šlakar, je opravljal tudi službo šolskega vodi¬
telja; pozneje je postala voditeljica šole vsakratna
prednica samostana, ki to službo oskrbuje sama ali pa
jo poveri drugim sestram.

Največje slavje celega šolskega leta je bilo v
starih časih razdelitev premij ob koncu drugega se¬
mestra. Za premije je darovala mestna občina vsako
leto po 86 gld. Za razdelitev se je odločil poseben
dan ; ta dan so se zbrale dotične učenke v okrašeni
šolski sobi, kjer so ob sviranju vesele godbe prejele
povračilo za svoj trud. Delilka premij je bila vedno
kakšna imenitna mestna dama, n. pr. soproga deželnega
predsednika ali pa katera druga odličnica.

Po francoskih vojskah se je jelo prebivalstvo
bolj in bolj zanimati za šolo; število učenk se je naglo
množilo. To je napotilo šolska oblastva, da so pred-

6

82

lagala visokemu guberniju prošnjo, da se šolsko po¬
slopje prezida in razširi, kar se je leta 1818 tudi zgo¬
dilo. Leta 1855 je postala uršulinska šola štirirazrednica
in zato so se ji morali zopet novi prostori dozidati,
kar se je poznejša leta še trikrat ponovilo. Še nekaj
let ji je ostal naslov ,,Dekliška industrialna glavna šola“,
dokler ni vsled odpravljenega konkordata in novih
šolskih zakonov prišla ob pravico javnosti, ki se ji je
pa z odlokom vis. c. kr. ministrstva za nauk in bogo¬
častje z dne 22. decembra leta 1871, štev. 14.774, zopet
povrnila. S šolskim letom 1871/72 je postala petraz-
redna, 1872/73 šestrazredna, 1877/78 sedem- in 1882/83
osemrazredna ljudska šola.

Z odlokom vis. c. kr. ministrstva za uk in bogo¬
častje z dne 16. marca 1894, štev. 2388 se je pretvo¬
rila ta osemrazrednica, vnanja in notranja, v petrazredno
ljudsko in v trirazredno meščansko šolo, prva s slo¬
venskim, druga z nemškim Učnim jezikom.

Z vnanjo šolo se je leta 1884 združil tudi otroški
vrtec, ki ga vzdržuje mestna občina.

Tako je uršulinska šola v teku dveh stoletij svo¬
jega obstanka prebila vse izpremembe avstrijskega
ljudskega šolstva.

Potreba časa je prisilila samostansko predstoj-
ništvo, da je leta 1894 otvorilo pedagogij, v katerega
se pa vzprejemajo samo interne gojenke.

Marsikatera gojenka izvršivši ljudsko šolo pa se
želi v tem ali onem obligatnem ali pa tudi neobligat-
nem predmetu še dalje izobražati. Zato se je leta 1899
priredil poseben tečaj, ki kolikor možno ustreza željam
posameznih učenk.

Vsikdar se je vodstvo trudilo, da ohrani šola
dobro ime ter da zadostuje zahtevam šolskih oblastev.

83

To so slavna šolska oblastva tudi vedno pri¬
znavala.

Kakor preje francoska, tako je pozneje tudi
avstrijska vlada vspehe naše šole s pohvalnimi dekreti
opetovano odlikovala. Cenjeni bralci nam bodo do¬
volili, da dva taka dekreta iz davno minulih časov tu
priobčimo.

1 .

583

Štev. Častiti gospe prednici uršulinskega samo¬

stana tukaj.

Vsled odloka visokega gubernija z dne
28. aprila, št. 48.114 se gospe prednici s tem na¬
znanja, da je visoki gubernij z zadovoljstvom na
znanje vzel poročilo o stanju dekliške industrialne
in glavne šole, ki se je zadnje čase dvignila na
visoko stopnjo popolnosti, kar se pripisuje vnemi,
s katero Vi, gospa prednica, soude Vašega kon-
venta spodbujate na marljivo delavnost pri šolskem
pouku. Visoki gubernij je naročil temu konzisto-
riju, da v njega visokem imenu pohvali marljive
učiteljice te šole.

•/. Konzistorij je zategadelj napravil prilo¬
žena pohvalna dekreta. Gospe prednici se naroča,
da jih dotičnima gospema učiteljicama izroči kot
spodbudo za bodoče delovanje ter obvesti tudi
pomožne učiteljice: g. Terezijo Žlebnik, gospo
Johano baronico Cierheimb in gospo Uršulo Appe
o zadovoljstvu, s katerim visoki gubernij in ta
konzistorij priznavata njihov trud glede šolskega
pouka in discipline.

Šk. konzistorij v Ljubljani, dne 6. jun. 1818.

6

84

II.

1213

Štev. Častiti gospe prednici uršulinskega samo¬

stana tukaj.

Premotrivši poročila o stanju škofijskih Šol
v letu 1819 je visoki gubernij z dekretom od
23. pret. meseca, št. 10.698 semkaj izjavil, da so
ga jako zadovolila naznanila o marljivosti gospe
prednice in vseh učiteljic vnanje in notranje šole
in da jih je predložil višjemu mestu v priznanje.
Pri tem pa je konzistoriju nalog, osobju uršulin-
ske šole, čigar zasluge postajajo večje od dne do
dne, izraziti polno zadovoljnost visokega gubernija.

Šk. konzistorij v Ljubljani, dne 9. oktobra 1820.

Tudi v poznejših desetletjih 19. stoletja se je več¬
krat vspešno delovanje te šole priznalo na višem in
najvišem mestu. Že prej smo omenili, kako je Nj. Ve¬
ličanstvo naš premilostni gospod in cesar Franc Jožef 1.
tri prednice tega samostana odičil z zlatim križcem s
krono, kar se je izvestno zgodilo zato, ker se bavi
samostan z vzgojo in poukom mladine. A tudi posa¬
mezne učne moči so si večkrat pridobile posebno za¬
dovoljnost šolskih nadzornikov z lepimi uspehi pri
pouku. Najzadnje je dne 15. oktobra 1900 slavni
mestni šolski svet z zadovoljstvom vzel na znanje po¬
ročilo okrajnega šolskega nadzornika gospoda ravna¬
telja Frančiška Levec, da se v tukajšnji šoli nahaja
pouk v dobrem stanju in da je učiteljstvo vestno in
trudoljubivo izpolnjevalo svoje službene dolžnosti.
Slavni c. kr. mestni šolski svet je zategadelj dne
17. oktobra 1900, štev. 946, izrekel učiteljskemu zboru
svojo zahvalo in priznanje.

85

Posebne zasluge za razvoj samostanske šole si
je pridobila č. g. m. Antonija Murgel, ki je petnajst
let načelovala samostanu ter ves ta čas marljivo delo¬
vala v prospeh šole. V nje duhu deluje i nje nasled¬
nica sedanja predstojnica č. g. m. Terezija Heidrich.

Obe šoli, vnanja in notranja, sta z učili prav dobro
preskrbljeni. Za nadaljno izobrazbo učiteljic se je na¬
pravila jako obširna knjižnica; ravno tako imajo raz¬
lične kategorije učenk svoje knjižnice.

Opetovano je došla tej šoli čast najvišega obiska.
Prvi, ki je iz naše presvetle vladarske hiše jo obiskal, je bil
cesar Jožef II., ko se je iz Italije na Dunaj potujoč ustavil
v Ljubljani dne 20. marca 1784. Daši je še isti dan Ljub¬
ljano zapustil, si je vendar ogledal šolo in samostan
uršulink. Leta 1821 je obiskala cesarica Karolina Avgusta
vse razrede vnanje in notranje šole. Kakor predobra
deželna mati se je pogovarjala z otroki, poizvedovala
je, kako je z učenjem, pregledovala ročna dela, izmed
katerih je posebno hvalila pletenje, šivanje in krpanje
perila ter priporočala, da naj se ta ročna dela še dalje
pridno goje. Dne 18. novembra 1856 je osrečila ce¬
sarica Elizabeta samostansko šolo s svojim najvišim
obiskom, dne 11. julija 1883 pa naš presvetli cesar
Franc Jožef L, kakor je bilo že omenjeno.

Kot izvrstno vzgojevalno sredstvo se je tudi tukaj
izkazala marijanska kongregacija, ki je na obeh šolah
vpeljana ter se pod spretnim vodstvom č. gospoda
Mihaela Bulovec v notranji in č. g. kateheta Alojzija
Stroj v vnanji šoli lepo razvija. Zadnjo nedeljo vsakega
meseca imata obe kongregaciji v samostanski cerkvi
skupno popoldansko službo božjo. Vzprejem novih
udov se vrši kar je mogoče slovesno. Dvakrat že je
počastil prevzvišeni gospod knez in škof dr. Anton

86

Bonaventura Jeglič kongregacijo s tem, da je sam
sprejemal nove Marijine hčerke.

Za potrebščine vnanje šole skrbi mestna občina.
Kot druge dobrotnike te šole moramo hvaležno ime¬
novati slavno kranjsko hranilnico, dalje enega njenih
ustanovnikov, namreč nekdanjega spirituala samostanu
in voditelja šoli č. g. Janeza Nep. Šlakar. Slavna hra¬
nilnica podpira že dolgo vrsto let siromašne učenke te
šole z letnim prispevkom 400 K, od leta 1898 dalje
500 K; gospod ravnatelj Šlakar pa je daroval precejšnjo
vsoto za razširjenje vnanje šole leta 1862, vrhu tega
se je tudi v svoji oporoki spominjal revnih učenk te
šole ter jim volil 2000 K. Po smrti gospoda oporoči-
telja 3. marca 1863 je tedanji gospod katehet Matija
Hočevar razdelil imenovano dedščino med ubožne
učenke. Tudi dobrodelna družba ljubljanskih gospa je
naklonila učenkam vnanje šole že mnogo dobrot, is o-
tako ljubeznjivi „Miklavž“, ki z darovi pohaja samo¬
stansko šolo skoraj tri desetletja. Vsem tem blagim
dobrotnikom naj Bog obilo povrne!

Sedaj t. j. v šolskem letu 1901/2 deluje na uršu-
linski šoli 37 učnih moči v 25 učnih sobah.

Do šolskega leta 1862/63 je poučeval verouk na
obeh šolah isti gospod katehet; ko so se pa v vnanji
šoli radi vedno rastočega števila učenk otvorili para¬
lelni razredi, je prevzel pouk veronauka v notra ji
šoli samostanski spiritual. Do sedaj so bili ti-le čč. go¬
spodje spirituali tudi katehetje notranje šole:

Monsignore Mihael Potočnik . . 1862—1894.

Gospod Valentin Eržen . . 1894—1899.

„ Mihael Bulovec . . 1899—

87

1902.

V času francoskih vojsk se je zmanjšalo število
učenk, ki jih je bilo prej 300, za polovico. Za spret¬
nega ravnateljstva gospoda Slakarja 1817—1839 se je
šola hitro povzdignila. Število učenk se je kmalu
zdatno pomnožilo. 1820 je izdala šola prvikrat tiskana
letna poročila in zato priobčimo tu statistični pregled
učenk vnanje in notranje šole od 1820—1901. leta.

‘) G. Janez Debevec je bil od leta 1798-1806 že bene-
ficijat pri uršulinkah.

88

89

Sklep.

Jeli ta oliki ženske mladine posvečeni zavod v
dveh stoletjih svojega obstanka učinil tudi veliko do¬
brega? Gotovo da. Ali spominjajoč se naših sester iz
leta 1810, ki same niso hotele dokazovati, koliko njih
šola mestu in deželi koristi, pravimo i me: Ako je
dobro, ki se je kedaj tu storilo, zabeleženo v knjigi
življenja, ima plačila dovolj.

Vsem p. n. dobrotnikom pa, ki so v teku dveh
stoletij na katerikoli način koristili temu samostanu,
kličemo iz dna srca: „Bog plačaj!“

Da bi pod varstvom Vsemogočnega in naših ne¬
beških priprošnjikov ta zavod še v bodoče rastel in
uspeval, vedno delujoč na slavo božjo in na blagor
naše mile slovenske mladine: To daj Bog!

*

Dodatek.

Vs po r e d

slavnosti

o priliki dvestoletnice.

Od 18. do 20. aprila je v Uršulinski cerkvi
sv. Trojice slovesna tridnevnica:

V petek, 18. in v saboto, 19. aprila, ob 1/26

zjutraj slovenska pridiga (prečast. gospod kanonik
dr. Andrej Karlin  in milostni gospod generalni vikar
prelat Janez Flis),  nato sv. maša z blagoslovom;
ob 10 . uri slovesna sveta maša. Ob 1/2 7  zvečer
nemška pridiga (preč. gospod P. Emil Volbert  T. J.),
nato litanije z blagoslovom.

V nedeljo, 20. aprila, ob 6  sv. maša z blago-
slovom, ob 9  slovenska pridiga (prevzvišeni
knez in škof dr. Anton Bonaventura Jeglič),  nato
pontifikalna sv. maša; ob 1/2 7  zvečer nemška
pridiga, litanije, Te Deum laudamus in blago¬
slov.

Na prošnjo prevzvišenega kneza in škofa je  sr. Oče z odlokom
13. marcija 1902 dovolil vsem vernikom, ki katerikoli dan izmed
imenovanih treh obiščejo uršulinsko cerkev in ondi molijo
na papežev namen, odpustek  7 let in  7 kvadragen; onim pa,
ki prejmejo tudi zakramenta svete pokore in sv. Rešnjega
Telesa, popolen odpustek. Ti odpustki se morejo obrniti tudi
v prid dušam v vicah.

Dne 21. in 22. aprila se prirede za slavnost
v penzijonatu muzikalične produkcije, gledališke
predstave, žive podobe: »Sv. Uršula in njene spremlje¬
valke«  in oratorij: »Sv. Angela .«

Kazalo

Prvi del.

1. Ustanovitev samostana ; prihod uršulink v

Ljubljano. 5

2. Začasno stanovanje in novi samostan ... 10

3. Smrt blagega ustanovnika pl. Schellenburga . 17

4. Dve dični samostanski prednici. 19

5. Samostanska cerkev.26

6. Ob tihih rakvah.31

7. Razni dogodki.34

8. Dolga vrsta hudih dni.37

9. Angela Merici med svetnike prišteta ... 42

10. Pod tujim žezlom.43

11. Restavracija; visoki gostje.48

12. Blagri mirnih časov.50

13. Dinastično-patriotska slavja.52

14. Blaga srca v dnevih sile.54

Drugi del.

1. Notranji razvoj; vodstvo in predstojništvo . 59

2. Imenik redovnic od leta 1702 — 1902 ... 65

Tretji del.

1. Šola.77

2. Šolsko obiskovanje.87

Sklep.89







*



&  • '' .



ptmi

'^L

rsiONA^

I. Pročelje cerkve in samostana. 111. Vnanja šola od notranje strani.

II. Penzijonat in otroški vrtec. IV. Pogled s samostanskega vrta.