Iz spominov na babico
IV.
ekoč pa je prišlo tako, da je bilo treba pričeti s pravo, redno šolo. Za Ijibirrno namree smo hodili samo po dvakrat na teden ,,raolit.u Vsakdanja šola pa je vse kaj dnigega. Nikoli ne pozabim tistega dne, ko me je peljala babica ,,zapisat." Vso skrb za-me je prevzela raateri mojej: zjutraj me je umila, poeesala, zapela gombe pri kamižoli, da sem bil lepo ^prispravljen," poravuala klobuk na glavi, in — hajdi proti šoli!
Povedal sem vam vže, da je bila preprosta kmečka žena naša babica; vender je znala tudi z gospfido vesti se in govoriti, kakor malokdo. Da ste jo le. videli, kako se je znala napominanega jutra prikupiti mojemu poznejšemu gospodu uei-telju! Izmej vse velike množiee dečkov je poklical slednji na babičino prošnjo mene in njo prvo pred se ter rae upisal, češ, nda je starim ljudem najtežje Čakati z otroci." To se umeje po sebi, da me je babica potem še posebe priporočila varstvu in nadzorstvu učiteljevemu, govoreč modro iu resno: »Ako ne bode poslušen, okuša naj palico! Nič ne škodi takerau — šiba novo mašo poje."
Tako sem postal stalen gost v šolskih klopeh. Babiea je imela vedno delo z menoj. Zjutraj me je budila, napravljala, umivala, dajala zajutrek in povijala mi v ruto kruh za proste trenotke v šoli. V plačilo sem jo vsakokrat pred odhodom objel in poljubil. Orez dan je imela zopet drugačno opravilo. Sania vsaj se je pri-toževala: ,,da ni nikoli nobena šolska stvar, kjer bi imela biti, da mora človek neprenehoma pospravljati za tem igračnikom, zdaj tablico, zdaj konček črtala, zdaj abecednik. Kjer ima, ondii pusti," jezila se je nad menoj. rA naj bi še bilo vse to," običavala je pristavljati, ako bi se res kdaj kaj naučil! Toda dobro vem, da ga ne učakam, da bi znal brati.
—•¦< 196 >¦•—
Ob takih prilikah sem na poslednje besede eestokrat pritekel, vzel v roke svoj abecednik ter prieel glasno in počasi, kakor v šoli, čitati pred babico svoj a, i, u'tako dolgo, da naposled . sama ni vedeh, kaj naj počne z inenoj, ali se uaj smeji, ali me kara.
Nekega dne je naprosila babiea sosedo, da piše (tndi pisati ni znala samaj nje mlajšej kčeri, teti mojej, pismd v nemški Gradec. Kazume se, da je med tera časom spravila raene iz hiše, nda ne bi sitiiosti prodajal in motil sosede v pisanji". Toda jaz sem bil zvit in poreden, česar se pa še danes kesam. Da-si mi ni bilo nič mari, poslušal sem pri vratih, kaj li narekuje babica sosedi. In veste li, kaj je pisala teti mojej? Da hodini jaz v šolo, da sem doma sicer sila nerniren (lagala ni babiea nikdar in nikoraur), ali v šoli da nekaj obetam; naj mi torej kupi teta lepo šolsko torbico, tako, kakeršna se na hrbtu nosi z obramnicami, in naj §e ka.j vanjo vtakne ter mi pošlje, da bodem bdlj vesel   Mislite si dobre raoje babice! —
Za tri dni je vžfe bilo vse, kakor je pisala babiea. In takrat bi morali vi videti mene in njo! Ne mogli bi razsoditi, kateri se je bolj veselil torbe in piišicc, čvtalnikov in novega abecednika, svinenikov in popirja in zvezkov — jaz ali ona. Neizrečeno zadovoljna sva bila oba: jaz, ker sem dobil toliko lepih stvarij, babica, ker je videla raene zadovoljnega in oveseljenega.
,,Gledi poslej, da bodeš priden in tako hvaležen teti," požugala mijedobra starka.
A jaz sem smeje se potegnil iz žepa svojo rdečo ruto, odel si ž njo preko glave hrbet ter vzkliknil, pokazavši se babiei: ,,Priden, priden, babica— »gospod" bodem,.imam vže plašč."
Iu ona se rni je nebote vnovič nasmijala, rekoe: ,;Bodeš gospod, bodeš — prismoda!" A govorila je te besede tako, da se jej je na liei bralo, da jej je bila povšeei moja. ee prav otroška beseda. Toda kaj, ko ni upala niti, da učaka časa, ko bodem ztial brati!                           '                                          Mih. O. Podtrojišk