Fra Gregorio Alasia da Sommaripa. Spisal Lovro Z vab. slovenski književnosti imamo zlasti o prvi dobi obilo praznin, ki se izvestno ne bodo dale nikoli podpolno izravnati; v stoletjih so pogreznile važne vesti v zabljenja bezdno, i mi liki pomorščaki v veliki opasnosti nad neizmerno globino — mečemo kotvo, nadejoči se pod seboj trdih tal, iz katerih nam bode moči morebiti s trudom in potnim čelom rešiti posamičnih malih podatkov. O nekaterih vrstnikih Trubarjevih znamo že le gola imena in še ta so cesto nedostatna. — Fra Gregorio Alasia da Sommaripa je živel v začetku sedemnajstega veka v Servitskem samostanu Divinskem. O tem moži smo vedeli doslej samo, da je bil 1607. 1. objavil v Vidnu natisnen „Vocabolario Italiano, e Schiauo" ; za tega delj ne bode vsaj nekaterim č. čitateljem neugodno, če jim podamo kratko črtico ob omenjenem književniku. Divinsk poveljnik grof Rajmund VI. ,Conte clella Torre-Valsassina', zvan tudi ,,Rajmund starejši" (Raimondo il Vecchio), bil je na dvoru imenit dostojanstvenik; sam cesar je želel 1594. leta biti krsten kum nekemu Rajmundovernu sinku, kateri posel je bil v cesarjevem imeni opravil grof Attems, ter Rajmund je zastopal cesarja o krščenji hčerke nadvojvode Karola. Rajmund je bil cesarsk poslanik (orator caesareus) v Rimu in v Benetkah, a imel je tudi vsa svojstva, — pišo vlaški zgodovinarji — ki so neobhodno potrebna državinemu zastopniku namenjenemu dogovarjat se s tujimi vladarji o javnih znatnih poslih. Pobožen mož je bil; s pismi, hranjenimi v Divinskem arhivu, osve-dočimo se lehko, kako ga je spoštoval papež Kliment VIII. Priznanja vredna je Rajmundova ustanovitev Servitskega samostana, katera nam dokazuje, da so globoko bila vkorenjena v njem verska načela. Da bi tudi on po svoji vzmožnosti zagradil daljšo pot protestantom, sezida 1591. 1. v Divinu cerkev ter pokliče tija Servite (Servi di Maria, kakeršni so se že nahajali v Gradišči [Gradiški] in Kopru), da bi utrjevali narod v veri z lepimi vzgledi, poučevali ga s propovedmi ter osnovali učilišče, v katerem bi izjasnjevali razen ostalih tedanjih znanstev i bogoslovske nauke vsem onim pod njega oblastjo, ki bi 62 L. Žvab: Fra Gre gorio Alasia da Sommaripa. radi bili duhovni; kajti v ono dobo je nedostajalo bogoslovij. Dogovoril se je v 17. dan septembra meseca 1598. leta v Ferrari z vrhovnim poglavarjem Servitskega redu, z Angelom Marijo Montursio; ta dogovor se čuva v Divinskem gradu. Znameniti ter učeni so zatorej morali biti vsaj nekateri očetje v novem zavodu! Vrnivši se Rajmund 1601.1. iz Rima — še v istem letu 20. aprila so bili načeli zidati Divinsk samostan — privede s seboj Fra Gregorja Al a sij o da Sommaripa, ki je čital prvo svojo mašo v Divinu 1602. 1. ter vodil do konca 1607. 1. samostansko obitelj. Rajmund VI. je umrl na Dunaji 17. avgusta 162.8. 1. O stavil je štiri sine; tretjega so zvali Rajmundka (Raimondino ali Raimondo VIL), ki je bil duhoven ,,canonico preposito di Trento," zatem opat (z mitro) v Perisu v Alzaciji; četrtemu sinu je bilo ime Ivan Matija, a tega niso bili posvetili. G. Levstik,. govoreč v ,,Ljublj. Zvonu" I. 1881. 1. na 772. str. o našem književniku Gregorji da Sommaripa ter o njega slovničku, pravi: „. . . svoj predgovor, posvečen gospodu Matiji ,della Torre, Conte di Valsasina, Preposito e Canonico di Trento etc.' Alasija podpisuje na konci tako: ,Di Duino li 15. Maržo. 1607." Izvestno je zatorej imel Rajmunclek še drugo krstno ime: Matija, kajti vidi se, da knjižica ni mogla biti drugemu posvečena, nego li samo Rajmundku, kateri je septembra meseca 1623. 1. še živel. — Cesar Josip II. je 1788. leta zatrl tudi v Divinu Servitski red, čegar arhiv je denes raztresen in razgubljen (archivio, ora disperso, dei Patri Serviti di Duino). — Ta izvestja sem posnel iz vlaških tiskovin: ,,L'Istria" 1850. na 27. str., ,,L'Istria" 1852. na 10. str., ,,Dr. Kandler, Indicazioni ecc." 1855. na 91. str., sosebno pa iz R, Pichlerja zgodovine: „11 castello di Duino, Trento 1882." na 54., 86., 347., 349., 351., 362., .870.-372. in 374. strani. Pichler razglaša .od 449.-469. strani nekatere ,epigrafi'; med temi je za nas Slovene najzanimljivejši nadpis (na 461. str.), ki se nahaja v veži pred stolbami bivšega Servitskega samostana Divinskega. Napraviti je dal ta spomenik ,,po-steritatis gratia" baš naš Gregor Alasija 1606. leta ter slove tako: Raimundns Comes a Turri et Valsaxinae convenit aedificare Hoc Coenobium eum Priori Generali Servorum Angelo Maria Florentino anno Domini MDXCVIII, anno antem MDC1 Roma discedens Orator Caesareus, secum duxit Fr. Gregorinm Al a si a m De Snmaripa eiusdem Ordinis, qni snam primam Missam Dr. J. Vošnjak: Slovenska mati. 68 Ibi celebravit anno MDC1I hocque Monasterium rexit usque Ad totum MDCV1I, quo anno die XX Aprilis aedifi- cium coeptum est P. M. Franciscus Casasupra de Gentilino et P. M. Philippus Alexandrinns Prior Generalis visitavit Idem Fr. Gregorius eodem anno MDCVI posteritatis gratia Facere fecit. Slovenska književnost. i. Slovenska mati. Podučna knjiga materam, kako naj sebe in svoje otroke zdrave obvarjejo. Spisal dr. Kočevar. V Ljubljani 1882. 8, 48 str. Tiskala »Narodna Tiskarna". Založil dr. Kočevar v Celji. — Cena 30 kr. Slovensko slovstvo ima le malo v medicinsko stroko spadajočih knjig. Strogo znanstvenih nimamo in jih ne moremo imeti, a tudi popularnih je prav pičlo število. Razen še zastarelega dr. Prelo-g o ve ga prevoda Hufelandove makrobiotike in že pošlega „Domačega zdravnika," kateri pa ni iz zdravnikovega peresa, donašale so Mohorjeve knjige nekaj krajših zdravstvenih spisov, n. pr. o koleri, o prvi pomoči v smrtnih nevarnostih itd. Popularne knjige za kmetsko ljudstvo, kako naj bi si ohranilo zdravje (Gesundheitslehre), še pogrešamo in želimo, da bi Mohorjeva družba kmalu našla pisatelja, kateri bi jej spisal tudi tako potrebno knjigo. Sicer pa jej ni treba pisatelja iskati, samo naprosi naj ga, da se loti še tudi tega dela, naprosi naj pisatelja „ Slovenske matere", g. dra. Kočevar j a in slovenski narod bo imel knjigo, s katero se bo lehko smel ponašati, kakor se sme z ravno te dni na svetlo dano poučno istega pisatelja ponašati. Popularna literatura narasta pri vseh narodih, zlasti imajo Nemci cele biblijoteke pouku prostejšega ljudstva namenjenih knjig. A navadno imajo vse te knjige toliko učenega balasta, da jih človek, kateri ni vsaj srednjih šol dovršil, ne razume in kar je v njih praktičnega zrna, skrito je pod plevelom učenih fraz. Pisateljem je na tem, da razkazujejo svojo učenost, pa nič menj tudi na tem, da ima knjiga toliko več tiskanih