„GLASBENA MATICA“ V LJUBLJANI. XLII. DRUŠTVENO LETO. XXII. LETO REDNIH DRUŠTV. KONCERTOV V torek 21. oktobra 1913. zvečer ob 3/ Svira g. M. Eisner. c) Smetana: Polka v Fis-duru. I 8. a) Dr. G. Krek: Zaprta so njena okenca. ) b) J. Pavčič: Padale so cvetne sanje. | Pesmi poje gospa Pavla Lov- c) A. Lajovic: Pesem o tkalcu. [ šetova. £) E. Adamič: Jezdec. J 9. Paganini: Ples čarodejk. Svira g. J. Kocian. Pevske točke spremlja na klavirju g. Anton Trost, koncertni pianist iz Ljubljane. CENE PROSTOROM: Sedeži po 4, 3 in 2 K. Stojišča po K T20, za dijake po 60 h. Predprodaja vstopnic v trafiki gdč. J. Dolenčeve v Prešernovi ulici in na večer koncerta od Vi8. ure naprej pri blagajni. — Vzpored in besedilo pevskim točkam po 20 h istotam. Pesmi poje gospa Pavla Lovšetova. Besedilo. 1. Zlata kanglica. Deklica šla je po vodo z lepo, srebrno kanglico. Zora na nebu sevala, ptičica v logu pevala: Jagoda zrela nudi se: Daj, le za hip pomudi se. „Jagoda rdečka, dober dan! Ali moj bratec je bolan. In on ozdravel prej ne bo, da mu prinesem z vrelca vodo. Deklica moram zajeti jo, predno da solnce obsveti jo.“ Hladne vodice zajela je, bistro domov odhitela je. Deklica šla je po vodo z lepo, srebrno kanglico. Deklica je domov prišla, kanglica bila zlata vsa. Oto Zupančič. □ □ 2. Poslednja noč. Še en poljub, dekle, mi daj 1 Ostani ,z Bogom“ vekomaj! Nocojšno noč, poslednjo noč, od tebe moram daleč proč. Le mesec bo tovariš moj, in zvezd na nebu bledih roj mi svetil bo na temno pot, ko pojdem samcat sam od tod. □ n Saj davno vem, saj dobro vem, da jaz te ljubiti ne smem. Poslednjič v črne ti oči pogled se moj naj potopi. V to hladno noč in sneg in led od tebe moram v tuji svet. Še en poljub mi, ljuba daj! Ne bo me nikdar več nazaj. Anton Aškerc. 3. Ali veš? Ali veš : ta hišica, krog jezero, gozd, polje ? A na straži poleg nje stari hrast. Ali veš: ta sobica? Majhna kakor kajbica; v njej le miza, stol in pa Kanape. Ali veš: ta tihi mrak? V samostanu že zvoni...: „Večno moja sreča ti!“ Ali veš? O. I. Bierbaum — Pastuškin. 4. Kaj bi le gledal. Kaj bi le gledal! Če bi me rad imel, naj bi povedal! Če bi zaprosil me, bi mu odrekla? O saj najrajši kar k njemu bi stekla! □ □ Če bi poljubil me, je li to grenko? Naj le pove, da rad bi me za ženko! Kaj bi le gledal! Če bi me rad imel, naj bi povedal 1 Burns — O. Zupančič. 5. Pomladni glasi. Škrjanček se dviga v sinji zrak, in vetrič tih pihlja, in dihljaj njegov sladak, mehak, čez dol in log igra. Pomlad se v krasoti vsi zbudi Vse gorje pusti srce, vsa bolest gubi se v prelest. Bol usahne sreča dahne in nazaj da nam raj, Solnca svit je razlit, kakor smeh po bregeh. Čuj, že pesmi vir šumi, ki molče predolgo spal je. in iz vej se zopet spev glasi Sladko trepetaje v dalje. Ah !------------ Tudi slavec že žgoli, prvi spev o sladki vesni, da ne moti kralja pesmi, pevcev zbor molči! V tihi mrak narašča spev sladak, O slavca mehki spev, ah! Duša drhti, ah — slavček žgoli, ah — njega spev, kot odmev tihe sreče v noč trepeče in zaziblje dušo glas ubran v sladek san. Sreča sladkost v srcu je gost. Ko z daljav spev sanjav poln sijaja prihaja. Ko čez dale lune bajni svit je razlit. Komaj, da noč se zdani, se škrjanček prebudi dan nam prikliče, tema se vmiče. Škrjanček se dviga v sinji zrak in vetrič tih pihlja in dihljaj njegov sladak, mehak čez dol in log igra. Pomlad se v krasoti vsi zbudi vse gorje pusti srce, vsa bolest gubi se v prelest. Sladko zveni pomladi glas, o srečni čas, da da! R. Renee — dr. Grošelj. 6. Pojdi zmenoj. Pojdi z mano, ko srebrne lune Pojdi z mano, ko srbrne lune obliva lesk liste vej, obraz valček ziblje mehko, morda njih šepet ti oznani tak’ duša te moja objemlje kak’ ljubim te brez mej. z ljubezni vso močjo. Pojdi z mano, da srebrna luna kraljev diadem položi ti v zlate lase, da kraljico moje duše ljubko časti. Pojdi z mano, o ljubica zlata! Renee — dr. Grošelj. □ □ 7. Zaprta so njena okenca. Zaprta so njena okenca, in ona spi božji sen. A kje bi jaz spal, kako bi jaz spal ? Pod milo nebo grem ven. Tu — tam — se utrne zvezdica kot solze iz očij. O krasni ljubezni šepečejo bleščeči tisoči. 4». □ Med njimi kot srebrn čoln pa plove bledi ščip, smehljajo se mu zvezdice, ko skrije se za hrib. A da bi mojo znali bol bleščeči tisoči, od smeha bi jim padale solzice iz oči. Dragotin Kette. □ 8. Padale so cvetne sanje. Padale so cvetne sanje v tvoje krilo v tihi noči, v tihi noči sem te ljubil, deklica moja. Okrog mene je puščoba, v mojem srcu pa vijo se kvišku hrepeneči cveti, k tebi hrepene. Dvigajo se. Pod žarečim nočnim nebom plavajo tak lahko, rahlo v nepozabni kraj. Nad teboj oblak iz samih rožic in dišav opojnih: Moje sanje, moje sanje nate padajo. In ležišče tvoje mračno in vse tvoje svetle steze vse posipane so z nežnim cvetjem — sanjami. Oto Zupančič. 9. Pesem o tkalcu. Kjer lije reka se v morje, kjer cvetke pisane žare, tja moje si želi srce, tam lep prebiva tkalec. Imela snubcev sem devet, blago in svoj denar neštet; vsak mi ponujal je razvnet; srce pa lepi tkalec. n □ Naj oče le besedo da njemu, ki več sveta ima. Ne dam jaz roke brez srca, srce sem dala tkalcu. Dokler cvetlice še cveto, dokler še setve v klas gredo, dokler mi je srce gorko ljubila bodem tkalca. Burns — Zupančič. 10. Jezdec. Jezdi, fantiček moj, Jezdil sem do noči hop, hop, hop, hop; tja do dobrav, lep je konjiček tvoj, divji se mož glasi v loko: kalop! v hosti: „Bavbav!“ Hej, ti konjiček moj, zdirjaj domov, spat gre fantiček tvoj, strah gre na lov! □ □ C. Logar. % Založila „Glasbena Matica“ v Ljubljani. — Tisk D. Hribarja v Ljubljani. V S Ul'SUMi* •§