Med drugim preberite
Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 12. januarja 1981 - št. 1 - letnik XXXII
Celostno usposabljanje za reformo

Veliko pišemo in govorimo o procesih preobrazbe vzgoje in izobraževanja in ob koncu naših razmišljanj navadno obstanemo pred vprašanjem: Kaj pa učitelji in drugi pedagoški delavci? Bodo zmogli uresničevati nove zahtevne naloge, ki jim jih družba zaupa? So osebno prepričani o nujnosti sprememb? So za spremenjeno vlogo učitelja, ki jo nakazuje sodobna pedagoška teorija ter zahteva naša družbena praksa, tudi dovolj usposobljeni?
Skopi statistični podatki (za področje srednjega izobraževanja kažejo, da so se za prehod na usmerjeno izobraževanje na osrednjih seminarjih, ki jih je organiziral Zavod SRS za šolstvo v letu 1980, izpopolnjevali in usposabljali vodstveni delavci
povprečno po tri dni, učitelji pa prav tako od dva do tri dni (lahko površnemu opazovalcu izkrivijo pravo podobo izobraževanja in izpopolnjevanja učiteljev za novo šolo. Upoštevati moramo namreč celoten sistem strokovnega izpopolnjevanja pedagoških delavcev, vse oblike njegovega uresničevanja ter vse organizatorje in izvajalce tega izpopolnjevanja, da lahko sodimo o zadovoljivi ali slabši pripravi učiteljev.
Ko govorimo o usposabljanju učiteljev, največkrat pomislimo na pedagoško službo, ki je prav gotovo doslej najpogosteje sodelovala pri vseh oblikah izpopolnjevanja učiteljev je bilo vedno povezano z novostmi, ki so jih učitelji uvajali v vzgojno-izobra-ževalni proces. Priprava učiteljev
za sodobnejše pedagoško delo je tudi sicer ena temeljnih nalog te službe in se uresniči v krajših ali daljših seminarjih za pedagoške delavce ter v delu s strokovnimi aktivi učiteljev v posameznih občinah in regijah.
Nova šolska zakonodaja na področju osnovnega in srednjega izobraževanja zadolžuje vse kadrovske šole, da skrbijo za ne-
nehno dopolnjevanje strokovnega znanja svojih diplomantov. Posamezne višje in visokošolske izobraževalne organizacije pa to svojo nalogo zelo različno uresničujejo. Nekaterim kadrovskim šolam taka pravna ureditev le potrjuje, da so imeli prav, ko so vsa leta vlagali v posodabljanje strokovnega znanja svojih nekdanjih študentov. Spet druge šele zdaj iščejo možnosti in poti.
•	IZPIT SPORAZUMEVANJA IN DOGOVARJANJA, str. 2
•	SKROMNE MOŽNOSTI ZA RAZISKOVALNO DELO, str. 2
•	KLJUČ DO NAPREDKA JE V LJUDEH IN NARAVI, str. 3
•	REŠITEV JE V POGLOBLJENEM STROKOVNEM DELU, str. 4
•	DELOVNA ORGANIZACIJA — DEL ŠOLE, str. 5
•	SAMOUPRAVLJANJE V ZVEZI PIONIRJEV, str. 6
•	KAKO PO NOVEM V ZASTARELIH RAZMERAH?, str. 7
•	SKRB ZA PRAVILNO TELESNO DRŽO — POMEMBNA NALOGA ŠOLE, str. 10
kako izpeljati to zahtevno in dolgoročno nalogo. Mnogi učitelji so v preteklem koledarskem letu že sodelovali pri prvih poskusih takega izpopolnjevanja v kadrovskih šolah. V tem času, ko na nekaterih predmetnih področjih že govorimo o pomanjkanju učiteljev, bo pomembno tudi, če se bodo kadrovske šole močneje zavzele za tiste učitelje, ki delajo v vzgojno-izobraževalnih organizacijah, pa študija še niso končali. S primerno organizacijo študija in tesnim sodelovanjem s šolami, ki te učitelje zaposlujejo, bi se kvalifikacijska sestava naših učiteljev lahko kmalu precej izboljšala.
Na nenehno izpopolnjevanje učiteljev in tudi na sedanje pri-' prave na preobrazbo pa lahko najmočneje vpliva vzgojno-izo-braževalna organizacija, v kateri je učitelj zaposlen. Ta je poleg pedagoške službe in kadrovskih šol tretji dejavnik celostnega usposabljanja pedagoških delavcev.
Kakšna je vloga posameznih šol v skrbi za stalno izobraževanje in izpopolnjevanje svojih delavcev? Gre za več nalog, ki jih je mogoče uspešno izpeljati le v delovnem kolektivu. Najprej je tu delo z učitelji pripravniki. Nenehno spremljanje in usmerjanje pripravnikovega dela je zahtevna naloga, ki ji je kos le izkušen učitelj-mentor. Strokovni izpit potrdi učiteljevo usposobljenost za poklic, hkrati pa se od tu začenja tudi proces nenehnega dograjevanja v šoli pridobljenega znanja. Zakonski predpisi zadolžujejo tudi vzgojno-izobra-ževalne organizacije, da skrbijo za strokovno, predagoško in družbeno-politično izpopolnjevanje znanja svojih delavcev. Šole organizirajo vta namen interne aktive učiteljev, razne študijske sestanke ipd. in se pri izvedbi povezujejo s kadrovskimi šolami in pedagoško službo. Pretežni del tega izobraževanja pa največkrat tudi izvedejo sami, saj mnogi učitelji praktiki lahko veliko svojega znanja in izkušenj posredujejo svojim mlajšim kolegom in drugim, ki osebno niso dovolj zavzeti, da bi sami sledili novostim v strokovnem, pedagoškem in drugem tisku.
V posamezni vzgojno-izobra-ževalni organizaciji je treba nenehno spodbujati in motivirati za študij tiste učitelje, ki opravljajo svoje naloge nezadostno strokovno usposobljeni. V želji
po boljši kadrovski sestavi je nujno spodbujati učitelje k študiju ob delu, da si pridobijo višjo stopnjo izobrazbe, ter pedagoško in andragoško izobrazbo ipd. K izpopolnjevanju učiteljev lahko veliko pripomorejo posamezna strokovna društva in organizacija, kot so npr. Slavistično društvo. Društvo matematikov, fizikov in astronomov, Zveza organizacij za tehnično kulturo ipd. Mnoga so z raznimi oblikami dejavnosti pridobila širok krog stalnega članstva, med njimi tudi veliko pedagoških delavcev. Razveseljivo je, da v svoje letne programe dela ved no uvrščajo tudi krajše ali daljše strokovno izpopolnjevanje svojih članov.
In končno je odločilen dejavnik v procesu svojega izpopolnjevanja vsak pedagoški delavec sam.
Zadnje čase slišimo včasih dvome, da so učitelji »v sebi« sprejeli naloge reforme, da so tudi sami pripravljeni prevzeti nase del bremena, ki ga prinaša reforma. Nemara se nikoli »ni mogoče navdušiti« za stvar čez noč in povsod enako močno. Veliko učiteljev je bilo že leta in leta nenehno »v reformi«, saj so sproti sprejemali strokovne in pedagoške novosti in jih uvajali v pouk. Nekatere je bilo treba tudi doslej spodbujati k učinkovitejšemu, doslednejšemu delu. Vendar, če učitelja nenehno opozarjamo, naj organizira svoje vzgoj-no-izobraževalno delo tako, da bo učenec dejaven v vzgojno-izobraževalnem procesu, potem vemo, da se tudi učitelj zaveda svoje moči in vpliva na tok preo-brazbenih procesov. Njegova strokovna usposobljenost in dosedanje izkušnje nam nekoliko zagotavljajo, da ne bo vedno pasivno čakal na zunanje vplive in pomoč. Z načrtnim in zavestnim izpopolnjevanjem svojega znanja bo dvignil samega sebe in pozitivno vplival na kolektiv, v katerem živi in dela. Dokaj gotovo pa lahko trdimo, da bodo tudi zunanji vplivi zbledeli, če sleherni učitelj ne bo zavestno sprejel izobraževanja in samoizobra-ževanja kot nujnosti današnjega časa.
Usposabljanje pedagoških delavcev za uresničevanje preobrazbe torej nikakor ne more biti naloga posameznikov. Učinkoviti bomo lahko le, če bomo združili moči, da bi dosegli skupen cilj.
Preverjanje znanja v usmerjenem izobraževanju
Nekaj značilnosti novega pravilnika
Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo je 24.12.1980 in 7.1.1981 ponovno obravnaval pravilnike, ki podrobneje urejajo usmerjeno izobraževanje. O osnutkih teh pravilnikov je pred tem razpravljal ožji krog družbeno-političnih in strokovnih organov, ki so poslali precej pripomb in spreminjevalnih predlogov. Ker smo večino novih pravilnikov v našem glasilu že predstavili (glej Prosvetni delavec št. 19 z dne 8.12.1980), kmalu pa bodo izšli pravilniki v Objavah Republiškega komiteja, bomo tokrat prikazali nekaj značilnosti pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v usmerjenem izobraževanju, ki prinaša precej novosti.
Preverjanje in ocenjevanje znanja je bilo doslej urejeno s pravilnikom samo v obsegu osnovnega in srednjega izobraževanja, višje in visoke šole pa so urejale ta vprašanja s svojimi predpisi. Novi pravilnik ureja preverjanje in ocenjevanje znanja v obsegu celotnega usmerjenega izobraževanja in predpisuje enotna načela in pravila ravnanja vsem srednjim, višjim in visokim šolam ter drugim organizacijam za usmerjeno izobraževanje. Poenotiti sedanjo raznorodnost in uskladiti dejavnost vseh organizacij za usmerjeno izobraževanje ni lahka niti preprosta naloga. Zato so tudi pripombe srednjih in visokih šol na osnutek pravilnika številne, kritične ocene pa lahko pričakujemo še pozneje, ko bo treba pravilnik uresničevati v praksi.
Razčlemba pripomb na osnutek pravilnika je pokazala, da so nekaterim sedanja določila preveč splošna, drugim preveč podrobna. Pravilnik, ki ureja celotno področje srednjega in visokega izobraževanja, seveda ne more več v take podrobnosti, kot dosedanji pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja v srednjih šolah, ampak prepušča vzgojno-izobraževalnim organizacijam, da samoupravno podrobneje določijo svoje posebne zahteve in okoliščine v svojih predpisih. Pri tem morajo seveda spoštovati temeljna načela pravilnika, to pa zahteva kritično ovrednotenje dosedanje prakse posameznih izobraževalnih organizacij. Medtem ko so na primer nekatere visoke šole skrbno spremljale napredovanje študentov, je ponekod »pavziranje« obsodilo študenta za leto dni na brezdelje in iskanje priložnostne zaposlitve (takih zaposlitev pa je vedno manj) in to tudi takrat, ko bi študent potreboval samo nekaj dodatnih spodbud in možnosti za uspešen študij.
Novi pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja v usmerjenem izobraževanju izhaja iz spoznanja sodobne didaktike, da je sprotno spremljanje in ugotavljanje uspešnosti izobraževanja bistvena sestavina vzgojno-izobraževalnega procesa, učiteljeva obveznost do lastnega dela, do učencev in študentov. Sprotno preverjanje uspešnosti
omogoča učiteljem in učencem pregled nad učinkovitostjo skupnega dela in učenja ter jim zagotavlja »povratno informacijo«, ki je pogoj za vodenje zahtevnih procesov.
Pravilnik želi s tem vplivati tudi na prakso tistih učiteljev, ki pri preverjanju in ocenjevanju znanja gledajo samo posameznega učenca in mislijo predvsem na tehniko ocenjevanja, premalo pa razmišljajo o uspešnosti celotnega vzgojno-izobraževal-nega procesa in vzrokih za kolektivne neuspehe. Koliko bo pravilnik spremenil tako prakso, se bo pokazalo šele v prihodnjih letih, saj tudi sam pravilnik v izpeljavah tega temeljnega načela sodobne didaktike ni povsem dosleden.
Pravilnik ureja na novo mnogotera vprašanja, povezana s preverjanjem in ocenjevanjem znanja, različne vrste izpitov, dolžnosti vzgojno-izobraževalne organizacije, kaj vse moramo pri preverjanju in ocenjevanju upoštevati in ovrednotiti, kako usmerjamo in spodbujamo udeležence izobraževanja h kritični oceni svojega napredka in drugo. Učence in študente spodbuja k sprotnemu učenju, učitelja pa k celostni obravnavi vsakega udeleženca izobraževanja. Posebej bo treba v pravilniku obravnavati tudi preverjanje in ocenjevanje znanja tistih udeležencev, ki se bodo s samoizobraževa-njem skušali prikopati po strmi poti do strokovne izobrazbe.
Sedanji pravilniki, ki jih po zakonu predpisuje Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, nastajajo s pospešenim ritmom kot dopolnilo zakona o usmerjenem izobraževanju. Škoda, da v teh okoliščinah niso dejavno vključeni v oblikovanje novih pravilnikov tudi učitelji, ki jih bodo morali izvajati. Nemara bi razprave o predlaganih pravilnikih veliko pripomogle k oblikovanju in uveljavljanju naprednih stališč in rešitev, kakršna vsebuje novi pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja v usmerjenem izobraževanju. Zagotovo več, kot kasnejši študij teh pravilnikov in pasivno sprejemanje predpisov nadrejenega organa. JOŽE VALENTINČIČ
Popravek
V novoletni številki Prosvetnega delavca, je bil pomotoma izpuščen zadnji odstavek pri članku Zlati znak najboljšim na 2. strani. Dopolnjujemo besedilo in se hkrati opravičujemo odlikovancu in bralcem. Zadnji odstavek se glasi:
— Politolog STANE MURKO VIČ, direktor Delavske univerze v Postojni je dolgoletni aktiven družbeno-politični delavec, ki deluje v sindikatu že od leta 1956. Imel je številne odgovorne
Izpit sporazumevanja in dogovarjanja
Sprejeta mreža šol — zelena luč za nadaljnje delo
C
Delegati obeh zborov skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije najbrž že zlepa niso bili pred tako odgovorno nalogo kot na zadnji seji: po dvomesečni javni razpravi so se morali odločiti o tem, ali »predlog razmestitve izvajanja usmeritev in vzgojno izobraževalnih programov ter števila oddelkov prvega letnika srednjega usmerjenega izobraževanja v SR Sloveniji za leto 1981-82« ustreza ali ne. To, da so skoraj soglasno sprejeli mrežo, pomeni veliko, saj odpira pot nadaljnjemu oblikovanju sistema usmerjenega izobraževanja v prihodnjem letu Sprejeta mreža je torej zelena luč za nadaljnje delo: pravočasen vpis, ustrezne kadrovske priprave, dogovarjanje o sodelovanju pri programih, proizvodnem delu učencev, usposabljanju učiteljev, mentorjev, inštruktorjev. In ne nazadnje: odpira pot nadaljnjemu razvijanju novih družbenoekonomskih odnosov, boljšemu povezovanju šolstva z gospodarstvom.
Najbrž že zlepa ni bilo zadeve, ki bi tako razburila duhove in izzvala toliko zavzetih razprav kot prav vprašanje, kje bodo kaj izobraževali. V razpravi so sodelovali občani od učiteljev, staršev in delavcev v združenem delu, zanimivo pa je, da so najmanj pisnih pripomb poslale Izobraževalni skupnosti Slovenije občin-
ske izobraževalne skupnosti (od 126 le 4). Kljub številnim spre-minjevalnim predlogom, ki jih je Izobraževalna skupnost Slovenije že upoštevala, se je na nedavni seji skupščine (lanskega 25. decembra) oglasilo še 27 razpravi) alce v in predlagalo spremembe. Kar tri ure je trajal sklepni del razprave* precej predlogov pa je bilo »svežih«, neposredno iz občin in takih, o katerih se — vsaj tako je bilo videti — na domačih tleh niso zmogli dogovoriti.
Mnenja pa bi se morala »kresati« v posebnih izobraževalnih skupnostih, je pripomnila raz-pravljalka iz posebne izobraževalne skupnosti za gradbeništvo, to pa pomeni, da je bil že postopek dogovrjanja zgrešen. Rok za dogovarjanje je bil postavljen 10. novembra, kljub temu pa
smo poslušali na skupščinski seji novice in želje od vsepovsod. Povedano natančneje: vsi ti predlogi niso bili obravnavani v posebnih izobraževalnih skupnostih, kjer naj bi jih enakopravno pretehtali tako uporabniki kot izvajalci. V takih razdrobljenih razpravah, kjer nastopajo delegati iz občin posamično in govorijo neusklajeno včasi celo o istih zadevah, pa se izkaže, da vidi vsakdo le sebe in svoje težave, ne pa tega, kako bi koristil uvajanju novega. Posebne izobraževalne skupnosti torej še vedno nimajo tiste vloge, ki jim je zapisana, to pa pomeni, da tudi gospodarstvo še ni povedalo vsega o na novo razporejenih šolah.
S sprejeto mrežo smo se torej načelno približali tistemu, kar želimo — prilagajanju vpisa demografskim možnostim in
ustreznemu razmerju med proj' zvodno-naravoslovnim in druž boslovnim izobraževanjem. Pra* sa pa bo pokazala, kaj bo tre* ba spremeniti, če zaradi ustne*' janja v izobraževanje ne bi do" segli ciljev, zapisanih v srednje' ročnih načrtih. Že zdaj je namre* jasno, da mreže ne bo mogoče takoj uskladiti z merili, opredeljenimi v družbenem dogovorile razmestitvi izvajanja vzgojno' izobraževalnih	programo'1
usmerjenega izobraževanja v naši republiki, saj je šolstvo še vedno precej razdrobljeno, ve' liko pa je tudi neskladij, ki se po-javljajo prav zato, ker pri načrtovanju in sporazumevanju v vzgoji in izobraževanju niso dovolj sodelovali uporabniki — organizacije združenega dela.
M. K.
Skromne možnosti za raziskovalno delo
Z ustanovne skupščine Posebne raziskovalne skupnosti za družbene dejavnosti
V zadnjem času postavljamo na nove družbenoekonomske temelje tako vzgojno-izobraže-valno kot tudi raziskovalno dejavnost. Ob raziskovalni skupno-
Veliko novosti
Pogled v delavnico nove učne vsebine
funkcije v kraju in občini, še posebej se je uveljavil kot dober aktivist in organizator ob uvajanju delavskih svetov in pri utrjevanju samoupravnih odnosov. Kot vesten in zanesljiv delavec si je nenehno prizadeval uvesti način kolektivnega delovanja in odgovornosti v delovnih organizacijah in se zavzemal za družbe-no-politično izboraževanje delavcev v samoupravnih organih in organih družbeno-političnih organizacij.
Kot je v Sloveniji v navadi že nekaj let, bo tudi letos v marcu izšel skupen razpis za vpis novincev v srednje šolstvo. Letošnji vpis učencev v prve letnike srednjega usmerjenega izobraževanja za šolsko leto 198 1 —82 bo seveda bistveno drugačen od tistih prejšnja leta — s prvimi letniki bodo namreč vse srednje šole startale v usmerjeno izobraževanje. Da bo to mogoče, morajo učenci že ob razpisu za vpis poznati vse bistvene stvari, potrebne za odločitve glede izobraževanja in dela. Znana mora biti nova šolska mreža, narajeni morajo biti učni načrti za celotno srednje izobraževanje tako po usmeritvah kot po času izobraževanja, znani morajo biti pogfiji za vključevanje v izobraževanje in delo ter pogoji za nadaljevanje izobraževanja, urejeni morajo biti materialni odnosi med uporabniki kadrov in izvajalci izobraževanja, znan mora biti obseg vpisa učencev v razne usmeritve v posameznih regijah itd.
To mora biti v glavnem opravljeno najpozneje do srede februarja, če že ni. Akcijski načrt priprav na uvedbo usmerjenega izobraževanja, ki ga je sprejel svet za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu republiške konference SZDL lani spomladi, je te in številne druge naloge natančno opredelil po rokih izvedbe. Bežen pogled v ta akcijski načrt kaže, da priprave nekoliko zamujajo. Vse posebne izobraževalne skupnosti so ustanovljene, šolska mreža je sprejeta in z njo je v bistvu opredeljen tudi obseg vpisa v posamezna usmeritve, izobraževalni programi z raznimi spremnimi stvarmi so v osnutkih predlogih napravljeni — to pa so najbrž bistvene stvari, ki jih je bilo treba pripraviti do bližnjega razpisa za srednješolski vpis.
Razumljivo je, da gre v teh pripravah za velike reči, ki jih je treba opraviti z razmeroma skromnimi kadrovskimi močmi in v skopo odmerjenem času, in da je zato ob iskanju najboljšega čutiti tudi nekaj živčnosti. To ni značilno le za oblikovanje nove šolske mreže, marveč tudi za pripravo vzgojno-izobraževalnih programov. Prav ti so gotovo najpomembnejša stvar v verigi
priprav, četudi njihovi ustvarjalci tega nemara ne dajejo čutiti. Vse delo poteka nekako tako v ozadju glasnih bitk za šolsko mrežo in podobnega. Bežen pogled v to delavnico nove učne vsebine srednjega izobraževanja za mlade in odrasle, v kombinacijo programov za izobraževanje, ki bo trajalo tam od poldrugega leta do štirih let, ki bo omogočalo prehajanje iz enega programa v drugega, odpiralo pot v delo in nadaljnje izobraževanje, ki bo na novih temeljih povezovalo teoretično in praktično delo, ustrezalo tako najbolj sposobnim kot onim z majhnimi izobrazbenimi željami, odpiralo -perspektivo tako mladini s končano osemletko kakor tudi desettiso-čim zaposlenim delavcem brez popolne splošne izobrazbe — pogled v sklop teh vprašanj pove, da gre za velikansko delo. Nosilec priprav je v bistvu Zavod SRS za šolstvo s sodelavci, ki jih je skupaj v 29 delovnih skupinah okoli 670, in sicer nad 200 iz vrst uporabnikov, okoli 150 iz vrst visokošolskih učiteljev ter približno 300 izmed izvajalcev prihodnjega srednjega usmerjenega izobraževanja. Če bi upoštevali, da obsega en celoten vzgojno-izobraževalni program okoli 100 tipkanih strani besedila in da bo programov nekaj nad sto, bi lahko rekli, da gre za gradivo v obsegu 10.000 ali več strani.
sti Slovenije je tako nastalo 12 posebnih izobraževalnih skupnosti, ki bodo povezovale uporabnike raziskav in njihove izvajalce. Skupaj bodo načrtovali in pospeševali raziskovalno delo, uporabniki pa bodo zagotavljali izvajalcem s svobodno menjavo dela potreben denar za raziskovalno dejavnost.
Področje vzgoje in izobraževanja je vklj učeno v posebno raziskovalno skupnost (na kratko jo imenujemo kar PORS) za družbene dejavnosti, ki obsega hkrati tudi otroško varstvo, telesno kulturo in kulturo (zdravstvo ima svojo posebno skupnost). Ustanovna skupščina PORS za družbene dejavnosti, ki je bila v Ljubljani dne 23. 12. 1980, je prvič povezala uporabnike in izvajalce raziskav na teh področjih, izvolila nekatere skupščinske organe in obravnavala temeljni listini te skupnosti: statut in program raziskav v srednjeročnem obdobju 1981—85.
Za predsednika skupščine, ki po samoupravnem sporazumu predstavlja in zastopa to raziskovalno skupnost, je bila izvoljena Breda: POGORELEC, profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, za njeno namestnico pa Breda VRBER-MEJAK s Tehniške šole za strojništvo v Ljubljani.
Zboru uporabnikov bo predsedoval Mitja GUŠTRIN iz brežiškega muzeja, zboru izvajalcev pa Nuša KOLAR s Pedagoškega inštituta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Raziskave, namenjene vzgo]1
i
in izobraževanju v osnovni šol1'j poudarjajo nove metode vzgoj'| no-izobraževalnega dela, nje' govo večjo uspešnost z uporabo znanstvenih dosežkov ter obli", kovanje celostne osebnosti osemletnim šolanjem. Raziskave obsegajo tudi didaktično-meto-dično področje, nadaljnje razvi-i janje celodnevne osnovne šole ter podružbljanje osnovne šole-Usmerjenemu izobraževanj11 je namenjenih precej raziskav, s katerimi naj bi proučili programske, didaktično-metodič-ne, psihološke in sociološke vidike preobrazbe, preverjali nove programe in uvajali sodobnejše metode, oblike ii sredstva vzgojno-izobraževal' nega dela. Razviti bo treba, tuji1 posebne metodike strokovni!1 predmetov.	> u
Izobraževanje odraslih je v; osnutku programa predstavljeno z različnimi temami, od motivacije odraslih za izobraževanje do oblik zunajšolskem3 izobraževanja. Program .raziskav na področju usmerjeneg3 izobraževanja je na,menj,ell! predvsem izobraževanju rpladjt1 pred vstopom v delo, p rog rab1 raziskav s področja izobraževa-j nja odraslih pa še ne daje vtisa-da smo skladno zajeli potrebe usmerjenega izobraževanja ob delu in iz dela in upošteval prednostne razvojne potrebe Program telesne kulture ob' sega predvsem raziskave, Id 80 splošnega pomena za razvpj te' lesne kulture, nekatere teme p3
Na svoji zadnji lanski seji se je Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje seznanil s pripravami in vzroki za zamude ter se organiziral za obravnavo tega gradiva. Predstavniki strokovnih svetov posebnih izobraževalnih skupnosti so ga seznanili, da bo do konca decembra delo opravljeno v strokovnih svetih vseh posebnih izobraževalnih skupnostih; to pomeni, da so vsi vzgojno-izobraževalni programi v glavnem pripravljeni. Zdaj jih prebirajo člani Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje, kajti ta organ mora do konca januarja dati mnenje o vseh programih, nato pa jih bodo do srede februarja sprejele skupščine posebnih izobraževalnih skupnosti.
J. S.
BO PROGRAM SKLADEN S POTREBAMI?
Iniciativni odbor posebne raziskovalne skupnosti je zbral nekaj predlogov izvajalcev in uporabnikov in jih oblikoval kot programsko izhodišče za naslednje obdobje. Predlogi so večinoma še zelo splošno opredeljeni, vrstni red raziskav pa še ni po vseh področjih skladen s prednostnimi potrebami reforme.
Pri predšolski in družinski vzgoji bodo raziskave usmerjene predvsem k odkrivanju novih možnosti v zgodnjih življenjskih letih, k proučevanju prvin družbenega varstva otrok in k razvijanju predšolske vzgoje. Preobrazba predšolske vzgoje zahteva raziskave o uveljavljanju vzgojno-varstvene organizacije kot središča predšolske vzgoje v krajevni skupnosti, uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov v tej dejavnosti in načrtnejšo pripravo otrok za šolo. Nekaj raziskav bo poseglo tudi v metode predšolske vzgoje, v sistem usposabljanja in izpolnjevanja vzgojiteljic, v pripravo, izvajanje in vrednotenje vzgojnih načrtov.
zajemajo tudi vzgojno področje-Podobno je tudi v programukul-
ture, kjer je sicer močno poudarjena estetska vzgoja v vsel1 obdobjih človekovega življenja-večina raziskav pa bo iskala odgovor na temeljna vprašanj3 kulturnega področja, kot so: organiziranost kulturnih dejavnosti, arheologija, bibliotekarstv3 in arhivistika.
Skupščina je izvolila po sebe* odbor za pripravo in oblikova' nje končnega programa razi' skav. V njem so predvsem izva' jalci raziskav. Upravičena je bo' jazen, izražena v razpravi, da r3' ziskave ne bodo v skladu s pred' nostnimi potrebami pedagošk® in andragoške prakse, ki išce jasen odgovor na veliko nerešenih vprašanj.
Še je torej čas, da se vzgojno' izobraževalne organizacij3, strokovna društva (na ta le PORS nemara pozabila) in dru? dejavno vključijo v priprav° srednjeročnega programa razi' skav in vplivajo na njihovo u*' kladitev s prednostnimi potr3' bami prakse.
(Nadaljevanje na 3. stran

Ključ do napredka je v ljudeh in naravi
>r°i-
rui'
tre-
ner
do-
nje-
ireč
;oče
:de-|
rue
jno-
nov
v
> še ve-po-ičr-i v do-or-
® vzgoji in nekaterih vprašanjih našega časa
Leto je minilo, desetletje je ^okroženo, mi pa že gledamo v n°vo srednjeročno obdobje in Vs? pogosteje poslušamo ocene ®l1 razmišljanja, kako bo leta '1100. Tak je naš čas; pogled sko-Zl Prizmo dialektike nam pokaže yekter razvojnih tokov in novih dosežkov.
V	minulem desetletju smo do-v naši domovini kljub vsem
težavam izredno lepe uspehe.
^mo v poletu, ko imamo dovolj dola, v katerem spremljamo naj-[tovejše dosežke, ko se primerjamo z razvitimi, ko nas poznajo •a sprejemajo po vsem svetu.
2ato smo se z veliko bolečino v srcu poslovili od tovariša Tita, ki nas je tako smelo in zanesljivo vodil p0 tej poti napredka. Prepričani smo, da vidimo tudi smer,
10 nam jo je nakazal za naprej —
't' bratstvu in enotnosti, utrjujoči neodvisnosti, v zavzetosti za napredek na vseh ravneh, v sožitju *n sodelovanju z drugimi. Toda Za to se moramo dosledno truditi prav vsi, vsak na svojem po-dročjudela in družbenega življenja.
V	razvitih deželah zdaj prizadevno raziskujejo nove vire energije. Začetek industrializa-e*je je omogočil parni stroj, elektrika je bistveno spremenila delo ,n življenjske razmere ljudi, nafta je omogočila razvoj sodobnega prometa in izredne razsežnosti leemije. Nadaljnji napredek Pa terja predvsem veliko več energije; elektriko bomo skušali Pridobivati iz premalo izrablje-npga geotermalnega in sončnega v'ra kakor tudi iz jedrske energije. Brez fizike ni energije, toda •udi ne brez narave. Poleg proizvodnih delajo že zdaj energetske bilance, v prihodnje pa bomo delali tudi bioenergetske!
Surovinska kriza pesti vse Proizvajalce. Razvite dežele jo skušajo premagovati s pridobi-vanjem neštetih umetnih snovi.
Kemična je postala poleg ek-straktivne industrije najvažnejša surovinska proizvodnja. Toda ketnizacija vsega — od kmetijske ln industrijske proizvodnje do gospodinjstev — je prinesla tudi zastrupljanje okolja in škodljive Posledice za ljudi. Zdaj skušajo Jo zaustaviti in zamenjati škod-'j>ve snovi z neškodljivimi. V kmetijstvu bodo namesto pesti-cidov uporabljali raje kemosteri-lante in izrabili moči narave v boju proti škodljivcem. Spet bolj Vr'eto iščemo naravne vire od goriv od zdravilnih zelišč in razmišljamo, kaj lahko sprejema naš organizem in česa ne.
Pomanjkanje hrane je velika tegoba sodobnega sveta. Četrtma svetovnega prebivalstva trpi hudo pomanje, tako količinsko kakor v kakovsti, sestavi hrane, t udi naša ožja domovina doku-Puje del hrane. Vsi moramo skrbeti, da bi pridelali dovolj hrane.
"red očmi imejmo naraščanje Prebivalstva v svetu: do leta 2000 se bo verjetno povečalo od ^danjih 4,5 na 6,3 milijarde.
Vsako leto je na tem planetu za štiri Jugoslavije več ljudi (porabnikov). Znanost išče nove možnosti in vire; upajo, da bodo vzgojili nove sorte kultur, ki bodo dajale dvakrat ali trikrat večji pridelek. Toda za pridelovanje teh kultur so potrebni milijoni hektarov orne zemlje. Mi pa najraje gradimo prav na lepih kmetijskih tleh. Kmetov je vse manj in stroji ne morejo povsem nadomestiti delovnih rok, še zlasti ne v hriboviti deželi, kakršna je naša. Pridelovanje hrane ni samo skrb kmetov, temveč je odgovornost vseh porabnikov. In ne bo šlo brez narave!
Skoraj neverjetno je, kar zmore sodobna tehnologija. Delavci v tovarnah izdelujejo čudovite reči, sodobni promet je zbližal dežele in celine, delavci v drugih dejavnostih rešujejo probleme in življenje ljudi. Tehnika, ki bogati delo in ne kvari okolja, ki ne škoduje zdravju ljudi, je dosegljiva le ob velikih naložbah, izkazanih ne samo v denarju, temveč tudi v znanje« in kadrih. Tisto, kar imamo, je treba .vzdrževati in primerno izrabljati. Vse manj ljudi je potrebnih ztt upravljanje tehnike, vse več za njeno vzdrževanje in razvoj. O naložbah ne morejo več odločati samo tehnologi in ekonomisti, ki pripravljajo projekte in programe — o teh pa se izrekajo delovni Ij udje in občani in združujejo potrebna sredstva; vsaka naložba postaja hudo celostna zadeva. Ključ do napredka je v ljudeh in naravi.
In ne nazadnje; napredek in dosežki niso samo nove vrednote, z njimi prihajajo tudi škodljivi vplivi in slabe navade. Kemiza-cija okolja vpliva na živi svet v njem; če je ne obvladamo, tudi škoduje. Uporabljanje tehnike ne more mimo doslednega spoštovanja fizikalnih in drugih zakonitosti, sicer je nevarno, če pa z njo posegamo v okolje, v naše življenje, moramo poznati in upoštevati še veliko več od znanja in izkašenj, ki jih terja tehnika sama. Spreminjanje življenjskih navad in potreb ni brez škodlj ivih posledic; hudo zask rb-Ijujoče je naraščanje bolezni sodobne civilizacije, ki izvirajo iz okolja in navad ljudi. Njihovo zajezitev vidimo samo v večji kulturi in v večjem spoštovanju narave.
NI NAPREDKA BREZ VZGOJE
IN IZOBRAŽEVANJA
Vse, kar orno povedali v prejšnjih šestih odstavkih, ima nekaj skupnega. Govorili smo o Ij udeh, o njihovem znanju in kulturi, o delu, pa o naravi, katere del smo sami in v kateri najdemo materialne vire življenja. Brez ustrezne vzgoje in izobraževanja se novi rodovi ne bi mogli take uspešno vklj učevati v življenje in prevzemati štafeto nadaljnjega razvoja. Brez vzgoje in izobraže-
vanja ni dela, niti družinskega in družbenega življenja, ne zdrave rekreacije, umetnosti in ne urejenega človekovega okolja. Toda obenem z novostmi v raznih dejavnostih in v življenju se spreminjajo tudi metode, sredstva in cilji, načini in trajanja vzgojno-izobraževalnega dela, sta znanje in poklic dota za vse življenje samo tedaj, če smo jim ob osnovi dali tudi usmeritev in jih navadili, da bodo vse življenje sposobni slediti spremembam ali jih celo ustvarjati. V eni delovni dobi se zavrti cela vrsta rodov tehnike, tehnologije, organizacijskih in pravnih sistemov, ljudje spreminjajo poklice in način življenja. Zato vzgoja in izobraževanje še zdaleč nista samo šolsko dogajanje, temveč se povezujeta s prakso, z delom na vseh področjih, z razvojnimi tokovi, tudi z načrtovanjem, združbenimi akcijami in z varstvom okolja.
In tu smo zdaj: v procesu integracije, kakor pravijo delavci v gospodarstvu. Za vsako integracijo je treba najprej ugotoviti udeležence in njihove cilje, izdelati programe, se o njih sporazumeti, izdelati vse potrebne dokumente in v njih opredeliti neposredne naloge, ki jih vsak sprejema, to uskladiti in referendumsko o tem odločiti. Samo soglasja ustvarjajo integracije, nove podvige. Uresničenje tega pa je odvisno tudi od ustvarjanja možnosti za uresničevanje sprejetih načrtov in ciljev. Ti pa so različni. Kaj vse moramo storiti, da vključimo učence v združeno delo, v nek proces dela in da v njem ustvarimo možnosti za pridobivanje znanja, izkušenj in navad? Kako bomo torej šolo vključili v neposredno gospodarsko in družbeno dogajanje? To je naloga slehernega kolektiva in je avtomatično ne rešujejo splošne priprave za reformo, saj tudi reforma ni le šolska, temveč splošna: Mesto dogovarjanja so samoupravne interesne skupnosti, toda priprava projektov in skupna delovna zasnova se uresničujeta tam, kjer se uresničuje tudi vzgojno-izobraževalno (integrirano) delo.
VZGOJA SE SPREMINJA
V delu in življenju nastajajo nove interdisciplinarne dejavnosti in tudi nove vede. Energetika, biokemija, usklajevanje ekonomskih in tehnoloških in ekoloških načel, urejanje pfrostora, projektiranje in konstruiranje itn. terjajo nove metode, združeno znanje in skupinsko delo. Tudi pogledi na zgodovino so drugačni — politično dogajanje, gospodarske razmere in razvoj, socialne sprememebe in kulturno življenje moramo ocenjevati povezano. Nismo več evro-pocentrični, ob spoznavanju razvoja in zakonitosti so nam dogodki (in podatki) ilustracija, naše obzorje je širše in podoba sveta ali razvojnega obdobja
preglednejša, bolj življenjska in razumljivejša. Prav tako je današnje znanje, ki ga skašamo zaokrožiti in prenašati na posameznih stopnjah, drugačno, pa naj bo to jezikovna kultura, spoznavanje narave, pogled na prostorsko stvarnost in dogajanje zaradi naravnih sil in družbenih dejavnikov — to skaša povezati geografija — odnos do tehnike in dela, konkretno znanje, ki naj ne bo uporabno samo za določen primer, ampak za različne položaje in postopke.
Dobro izobraževanje ne temelji le na skrbno izbranem znanju iz različnih področij in ved, temveč tudi na delovni, kulturni in domovinski vzgoji. Zadnje čase se že malo premika — zaradi širše družbene akcije, ko se povečuje zanimanje za proizvodne poklice. Vsak mlad človek, ki se pripravlja za kakršno koli delo, bi moral spoznati tudi fizično delo. Vsakdo od nas uživa tudi sadove fizičnega dela, svojega ali drugih. S spoznavanjem gospodarstva, s spodbujanjem mladine za astvarjalno delo, moramo vzgajati ljubezen do dela, do narave — ta prvina mora biti vsaj tako učinkovita, kakor je prenašanje znanja. Oboje skupaj je izobrSževanje.
Nadalje je v zdajšnjih razmerah potrebno, da bi bili učinkovitejši pri vzgajanju dobrih in preprečevanju slabih navad. Pred seboj imam pismo učitelja telesne vzgoje. M. K., ki ga boli, da mladina toliko kadi. Ko jim razlaga škodljive posledice kajenja, se mu posmihajo. Ne pri starejših, samo pri mladih ljudeh lahko kaj storimo, da se ne bi privajali kajenju; šola bi morala biti s svojimi zgledi in z dejavnostjo mladinske organizacije žarišče teh prizadevanj. Koliko mladine se zateka k pijači in sega po umetnih pijačah, žganih in brezalkoholnih!
V tem sestavku smo večkrat govorili o odnosu do okolja. Predvsem nismo v družbi samo nekateri odgovorni za to, da bi bilo okolje čisto, zdravo in lepo: to zadeva vsakogar. Toda v nasprotju s stihijo in divjimi posegi v okolje se je prav o tem treba dogovarjati in ravnati po predpisih.
Razpisal sem se o nekaterih vprašanjih našega časa. Saj jih vsi poznamo, to je res. Toda vsi skupaj imamo glede tega še veliko nalog. To je motiv tega zapisa.
V žariščih se morajo zadeve premikati, samo močne, združene, visoko kulturne in socialistično zavedne sile pa se lahko tega lotijo. Vendar brez pobud, brez gibalnih sil, brez zavzetežev ni akcij. Združeni prosvetni delavci pa so začeli in izpeljali že veliko nalog in akcij, zanje so znali pridobiti tudi druge. Zato smemo gledati na novo obdobje vedrega čela.
dr. AVGUŠTIN LAH
Skromne možnosti za raziskovalno delo
(Nadaljevanje z 2. strani)
SKLEDA,
premajhna za vse
Razpravo o programu je na skupščini kmalu zavrla skrb, kako bomo uresničili obsežne jaziskovalne programe, uteme-Jjene s preobrazbo vzgoje in izobraževanja, ob tako skopo od-merjenem denarju. Uporabniki ■n izvajalci, ki naj bi odločali o Programu raziskav in potrebnem denarj u, so se namreč znašl i Pred resnico, da je Raziskovalna skupnost Slovenije že pred tem sprejela samoupravni sporazum 0 temeljih plana za obdobje * 981-—85 in z njim določila in omejila višino sredstev za posa-mezna področja (glej: Poroče-' alec Sk upščine SRS z dne 2. 12.
980!). Medtem ko znašajo Predvidena sredstva za raziskave v raziskovalni skupnosti
Slovenije in poseabnih raziskovalnih skupnostih v tem obodbj u skupaj 3 milijarde 391 milijonov dinarjev, znašajo predvidena sredstva PORS za družbene dejavnosti za celo petletno obdobje skromnih 36,6 milijonov, to pa je le dober odstotek prejšnje vsote. Od tega je za ožje področje vzgoje in izobraževanja namenjenih samo 20 milijonov, za predšolsko vzgojo na primer samo 2 milijona 400 tisoč. Tudi če vsemu temu dodamo vsote, namenjene temam s področja vzgoje in izobraževanja, ki so vključene v skupni program raziskovalne skupnosti Slovenije, vzgojno-izobraževalna dejavnost ne bo imela več od 1 odstotka skupnega denarja za predvidene raziskave. Medtem ko bodo na drugih področjih lahko dopolnili ta sredstva s svobodno menjavo dela z OZD
iz materialne proizvodnje, ne moremo pričakovati, da bodo lahko vzgojno-izobraževalne in vzgojno-varstvene organizacije odstopile še nekaj dodatnega denarja za raziskave.
S tako skromnim denarjem ne bo mogoče uresničiti niti najpomembnejših raziskovalnih nalog, pa čeprav bi jih preobrazba vzgoje in izobraževanja še tako potrebovala. Ob tem zvenijo predvsem kot lepe besede sprejeta družbenopolitična stališča, da je vzgoja in izobraževanje prednostno »družbeno področje in da moramo pojmovati izobraževanje kot dejavnik pospešenega gospodarskega razvoja.
Ko so delegate seznanili z možnostjo, da znotraj posebne raziskovalne skupnosti lahko drugače prerazporedijo denar (npr. odvzamejo nekaj kulturi in
dajo vzgoji), so to možnost zavrnili. Taka razprava, so dejali, bi se spremenila v prerekanje ob skledi, ki je očitno premajhna za vse. Iskati bo treba torej še druge možnosti, potrkati na vrata drugih raziskovalnih skupnosti, zaprositi za pomoč izobraževalne skupnosti in druge, ki so kakorkoli povezani z vzgojno-izobraževalno dejavnostjo.
Ustanovna skupščina posebne raziskovalne skupnosti za družbene dejavnosti ni dala delegatom torej dosti optimizma za prihodnje delo, saj bo treba šele uresničiti temeljni namen te skupnosti, da bodo izvajalci in uporabniki prvi odločali o vsebini. obsegu in prednostnem vrstnem redu raziskav, ki jih bodo uporabniki gmotno omogočili.
JOŽE VALENTINČIČ
Marksizma ni mogoče utesniti v definicije
Kakšno družbenopolitično izobraževanje potrebujemo
Center za družbeno-politično izobraževanje pri Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani je decembra 1980 že drugič organiziral seminar o aktualnih vprašanjih družbeno-političnega izobraževanja. Iz bogate vsebine povzemamo odlomek iz uvodne besede Milana KUČANA, predsednika Skupščine SR Slovenije in predsednika komisije predsedstva CK ZK Slovenije za idejno in teoretično delo v Zvezi komunistov.
Vdanašnjemčasu je očitno, da samo izobraževanje in izpopolnjevanje v vzgojno-izobraževalnem sistemu in njegovih institucijah ne more dati človeku vsega potrebnega družbenega znanja in ga usposobiti za uresničevanje njegove dejavne vloge v družbi. Preprosto že zaradi tega ne, ker ne more slediti vsem praktičnim, konkretnim življenjskim razmeram in situacijam, v katerih se človek znajde in v katerih mora zavestno delati da spreminja obstoječi položaj in razmerja, z danim razmerjem družbenih sil vred. Mora pa dati in to tudi je ta trenutek največ ja težnja vzgoj-no-izobraževalnega sistema, s svojimi vsebinami dovolj teoretičnih in metodološki h osnov, na katerih je mogoče v različnih oblikah usposabljati ljudi za družbeno akcijo. Tako postajajo splošno, strokovno in družbe-no-politično izobraževanje in usposabljanje povezan, celosten proces, ki izhaja iz človekovih potreb v družbi, v katerih se uveljavlja človek le z delom, in iz njegove osebne potrebe, da nenehno spreminja družbo in odnose v njej.
Vprašanj družbeno-politič-nega usposabljanja zatorej ni mogoče šteti za akademska vprašanja. To so vprašanja, s katerimi so povezana izrazito aktualna, konkretna družbena vprašanja, o vzgibih in pobudah družbenega razvoja, o nosilcih tega razvoja in nosilcih zagotavljanja prihodnosti naše družbe. Vsebina in metoda družbenopolitičnega izobraževanja in usposabljanja torej ne moreta hiti dogmatično učenje, oprede-litevin teorij, temveč morata biti napotilo za praktično družbeno akcijo, za ustvarjanje, utrjevanje in razvijanje takšnih proizvajalnih in drugih družbenih odnosov, ki postopoma vodijo k ukinjanju razredov, k izginjanju ostankov razrednih odnosov ter vseh oblik razrednega in drugega izkoriščanja ali prisvajanja dosežkov tujega dela. Voditi morata k ustvarjanju odnosov, s katerimi se uveljavlja samoupravljanje delavskega razreda na ravni globalne in na ravni mikro družbe.
Prav najzahtevnejši del druž-beno-političnega izobraževanja in usposabljanja, t. i. ožje področje marksističnega izobraževanja, pa je pogosto obravnavano formalno in dogmatično. To področje je ob vseh drugih nesporazumih — še vedno pojmovano kot potreba ali kot možnost marksistične doktrina-cije, ki se opravlja z učenjem različnih definicij, temeljnih pojmov, teorij, doktrin in s podajanjem t. i. konkretnih, oprijemljivih marksističnih znanj. Tak dogmatični način obravnave tega izobraževanja pa ne upošteva, da prav marksizma ni mogoče utesniti v definicije, v doktrine, ki jih sestavlja določeno število natančno opredeljenih resnic, naukov in teorij, ker bi ga to spremenilo v njegovo nasprotje, metafiziko, formulo za razpoznavanje pojavov in pojmov. Vzelo bi mu njegovo — kot temu dostikrat rečemo — dialektično dušo, se pravi lastnost
iščoče in raziskujoče misli ter dialektičnega in spoznavnega procesa.
Spreminjanje marksizma v sistem znanj in resnic, ki se jih je mogoče »naučiti« — se dogaja pogosto v naši šoli tudi s predmetom samoupravljanje s temelji marksizma — pa tudi v naših političnih šolah — pomeni opustiti marksizem kot napotilo za razumevanje družbenih pojavov in procesov, kot metodo za analizo družbenih odnosov in svojega položaja v teh odnosih ter za njegovo spreminjanje. Zato se je mogoče učiti marksizma le na način, ki pokaže, kako marksizem omogoča razčlenjevanje in razumevanje družbenega dogajanja, zakonitosti, ki se kažejo v zgodovinskem razvoju človeške družbe in v konkretni družbi, družbenih sil, ki odločilno vplivajo na ta razvoj ter poti, po katerih je in z akcijo katerih družbenih sil je dane družbene razmere mogoče spreminjati. Potemtakem se marksizma ni mogoče učiti drugače kot z marksistično analizo povsem konkretne družbe in povsem konkretnih pojavov v tej družbi, torej s pomočjo marksistične, dialektične in spoznavne metode. Moč marksizma ni v tem, da je bil ali da je prepričljivejši s svojimi definicijami, kot so to razne meščanske doktrine, da jim je torej po natančnosti, po ustreznosti svojih definicij in formulacij konkurenčen, ampak po tem, da globlje, da bolj celostno od njih omogoča razumevanje dogajanja v družbi in s tem spodbuja k iskanju odgovorov, ki si jih človek zastavlja o svojem položaju v družbi in s tem tudi na akcijo za spreminjanje tega položaja. Marksizem tudi ni teorija o neki idealni družbi, ampak je teoretično orožje, orožje znanja v rokah delavskega razreda, v njegovem boju za osvoboditev in za mobilizacijo sil, ki v konkretni družbi, »v nedrih obstoječe družbe« (Kardelj) že so, torej orožje za mobilizacijo teh sil za prakso jutrišnjega dne.
Ta opozorila, ki veljajo za marksistično izobraževanje, bi -morali z vsemi specifičnostmi vzeti resno tudi kot izhodišče za celotno družbeno-politično izobraževanje in usposabljanje. Usposobljenost in znanje, ki si ju človek pridobi, zavest o svoji vlogi v družbi, ki si jo s tem usposabljanjem utrdi, postane materialna moč, ki je sposobna spreminjati razmere. To pa se zgodi le, če sta usposabljanje in izobraževanje po svoji vsebini in kakovosti, torej tudi po metodološki in didaktični plati, takšna, da bo človek, ki si ju pridobi, in je torej končal različne oblike družbeno-političnega usposabljanja, z njuno pomočjo sposoben odkrivati vzroke za razmere v družbi, vzroke za svoj položaj v teh razmerjih in povsem določno razpoznavati družbene sile, ki so nosilke različnih naprednih in konservativnih interesov. Človek mora biti torej sposoben iskati poti in možnosti za spreminjanje teh rezmer v sodelovanju s tistimi silami, ki vodijo k napredku.
Sl
Razvojno moteni otroci in mladostniki so zdaj deležni večje pozornosti kot so je bili kdajkoli. Za to je več vzrokov, med temi pa so najpomembnejši: splošna prosvetljenost, razvejen sistem usposabljanja in reformni procesi vzgoje in izobraževanja.
Društvo defektologov Slovenije je ob koncu preteklega leta organiziralo okroglo mizo z naslovom koncept usposabljanja duševno nezadostno razvitih otrok in mladostnikov v Sloveniji. Ocenilo je, da je usposabljanje razvojno motenih prišlo v obdobje, ko je spričo razvoja specialne pedagogike in defektologije in drugih sorodnih strok ter družbenoekonomskega položaja potrebno najširše strokovno in družbeno usklajevanje in dogovarjanje.
V preteklih treh desetletjih se je usposabljanje razvojno motenih izredno pospešeno razvijalo. Razraščalo se je omrežje zavodov za usposabljanje, izobraževali so se strokovnjaki za delo v njih. V družbi pa se je počasi oblikoval vse bolj stvaren odnos do prizadetih. Zdi pa se, da je usposabljanje doseglo tisto stopnjo, ko ne vemo, kako nadaljevati in kako ga prilagajati nastalim spremembam.
Usposabljanje razvojno motenih je po osvoboditvi prešlo nekatere razvojne stopnje prek usposabljanja za en sam poklic in celostneua usposabljanja do stopnje, ki jo opredeljujemo kot interdisciplinarna rehabilitacija. Ob tem pa se je spreminjal tudi splošni družbeni odnos do prizadetih. Prvotni zaščitniški odnos je počasi izginjal, nastala je potreba po integralni rehabilitaci ji: to pomeni, da mora družba v vse svoje dejavnosti vključevati tudi razvojno motene kot svoj sestavni del.
Slovenski in jugoslovanski specialni pedagogi ali defektologi so v zadnjem času pogosto razpravljali o nadaljnjem razvoju teorije in prakse usposabljanja prizadetih. Spremljali so tudi precej podoben položaj v drugih deželah. Večkrat so čutili premajhno povezanost med strokami, ki se vključujejo v usposabljanje. Povečano zani-
manje družbe za to področje je povzročilo, da so strokovnjaki prenašali v usposabljanje tudi različne zamisli. Kritično ocenjevanje tradicionalnosti in slabosti se je včasih sprevrglo v neracionalnost in nekritičnost do svojega dela. Poenostavljene sodbe so zmanjševale zaupanje v sedanjo zasnovo usposabljanja.
Specialni pedagogi in drugi strokovnjaki se sicer zavedajo najbolj perečih problemov, kot so prevencija, razvrščanje, poklicno usposabljanje, odpravljanje socialnih preprek itd., toda rešitev zanje vidijo le v poglobljenem strokovnem delu.
Med raznoterimi vrstami in stopnjami prizadetosti je usposabljanje duševno nezadostno razvitih najbolj pereče. Vzroki za to so v sami motenosti ali prizadetosti, ki je od vseh vrst najteže dostopna. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to vrsto prizadetih otrok in mladostnikov, so se v jugoslovanskem merilu lotili vprašanja tako imenovanih mejnih primerov. Lotevajo pa se tudi diagnosticiranja, zasnov poklicnega usposabljanja itd.
Nekateri pojavi v praksi kažejo, da so posamezni žgoči problemi tudi posledica nenadzorovanih vplivov in ocen. V Sloveniji uradno nismo sprejeli nikakršne spremembe v zasnovi usposabljanja duševno nezadostno razvitih. Ugotavljamo pa.
Rešitev je v poglobljenem strokovnem delu
Zasnova usposabljanja duševno nezadostno razvitih otrok in mladostnikov v Sloveniji
da se vpisuje v osnovne šole s prilagojenim programom od leta 1975 vse manjotrok. Priliv vzače-tne razrede seje zmanjšal od 2,61 na 1,19 odstotka osnovnošolcev. Praksa kaže, da velikokrat diagnosticirajo približno prav toliko laže duševno nezadostno razvitih otrok kot zmerno in teže razvitih. Glede na to je Društvo defektologov Slovenije sklenilo, da morajo o tem spregovoriti tudi strokovnjaki drugih strok. Le tako bo mogoče dobiti odgovor na vprašanje, kaj storiti, da bi prepoznali dejavnike, ki povzročajo tak položaj, in kako se je treba interdisciplinarno lotiti zasnove nadaljnjega razvoja usposabljanja prizadetih.
V pogovoru za okroglo mizo naj bi strokovnjaki povedali svoja stališča, ki naj bi prispevala k razčiščevanju nejasnosti in neskladij.
ENOTNA STALIŠČA
Čeprav se pogovora niso udeležili vsi povabljeni — manjkali so zlasti predstavniki družbenopolitičnih organizacij in nekaterih republiških organov — so udeleženci v dokaj pristojnem strokovnem sestavu razčlenili probleme, ki so pomembni tako za nadaljnje strokovno delo pri usposabljanju duševno nezadostno razvitih kot za druge družbene akcije na tem področju.
Stališča in pogledi predstavnikov Filozofske fakultete — katedre za psihologijo. Pedagoške akademije — oddelka za specialne pedagoge iz Ljubljane, predstavnikov	republiških
upravnih organov in praktikov so bila enotna. Ugotavljali so, da je nujno pospeševati raziskovalno delo na tem področju, kajti to je pot, po kateri bomo spoznali,
kako naj poteka nadaljnje usposabljanje prizadetih. I ako pa se
bo mogoče tudi izogniti nestrokovnim prilivom in poenostavljanju, ki smo mu priča zdaj. Naj navedem le en zgled: Ce presojamo šolanje laže duševno nezadostno razvitih samo glede na to. kje se bodo ti otroci več naudili, pri tem pa ne upoštevamo tudi drugih dejavnikov in osebnostnih lastnosti otrok, gotovo zaidemo na napačno pot. S poenostavitvami in nestrokovnim pojasnjevanjem pa so tudi množična občila pogosto napačrto obveščala javnost 'o tej proble-
matiki.
Udeleženci okrogle mize so obravnavali vse razvojne stopnje usposabljanja laže duševno nezadostno razvitih^ Poudarjali so, da je treba čimprej odkrivati motene otroke, da bi jim lahko ustrezno pomagali v razvoju. Razvrščanje je treba vsebinsko izpopolniti tako, da bo postopoma napredovalo. Pri razvrščanju je še veliko pomanjkljivosti. Dogaja se, da si posamezni stfo-kovnjaki različno razlagajo tudi predpise. Zato bo trebamskladiti postopke razvrščanja, zlasf1 pa izpolniti metode proučevanja otrok. Praksa opozarja, dt, nastaja posebno veliko napak, ko napotijo duševno nezadostno razvite otroke v usposabljanje. Socialno skrbstvo izda na ttmelju izvida in mnenja strokovne komisije za razvrščanje oc^ločbo o napotitvi otroka na usrfosablja-nje. Svet za varstvo ofrcfk in družine pri socialnem skrbstvu pa je družbeni organ, ki odlfeča o izvršitvi predloga komisi w za razvrščanje. Dogaja se celd1 to, da povsem laični svet za vatJstvo otrok in družine razsodi v nasprotju z odločitvijo strokovne komisije za razvrščanje. Zate bo treba tako v predpisih kot v navodilih tem svetom opredeliti njihove naloge in pooblastila, ki so strokovno povsem jasna. Po mnenju nekaterih pa bi morali pri vseh teh po-
stopkih sodelovati le pristojni strokovnjaki. Tako tudi pomanjkanje denarja ali drugi podobni vzroki ne bi mogli vplivati na to. ali se bo otrok ustrezno uposabljal ali ne.
INTEGRACIJA — TODA JASNO OPREDELJENO
Največ pozornosti pa je bilo v pogovoru za okroglo mizo namenjenih vprašanjem o šolanju laže duševno nezadostno razvitih otrok. Pravkar končana raziskava, ki jo je opravil dr. Oto Petrovič, odkriva, da se laže duševno nezadostno razviti pa tudi mejni primeri razlikujejo od normalnih vrstnikov ne le po sposobnostih, temveč tudi po osebnostnih lastnostih. Te ugotovitve potrjujejo dosedanja spoznanja o tem, da duševno nezadostno razviti otroci drugače oblikujejo svojo osebnost. Zato potrebujejo ti otroci posebno vzgojno-izobra-ževalno delo, z drugačno vsebino, drugačnimi metodami in organizacijo. Integracija duševno nezadostno razvitih mora biti jasno opredeljena. Strokovnjaki s Filozofske fakultete v Ljubljani so poudarjali, da je sicer sprejeto načelo, naj se mejno inteligentni šolajo v redni osnovni šoli, toda po njihovem mnenju je to mogoče le tedaj, če se bo redna osnovna šola res lahko prilagodila tem otrokom in če se bodo ti otroci v redni osnovi šoli tudi osebnostno ustrezno razvijali. Naša osnovna šola pa tega še ne zmore, saj ima veliko objektivnih omejitev pa tudi od učiteljev pogosto preveč zahtevamo. Zato je nekoristno pripravljanje kakršnihkoli modelov usposabljanja, ki ne upoštevajo šolske stvarnosti, demografskih značilnosti, urbanizacije itd.
Najbolj neopredeljeno pa je gotovo usmerjeno izobraževanje laže duševno nezadostno'razvitih. Različna so tudi pojmovanja o tem, kakšen sistem
Duševno manj razviti učenci v usmerjenem izobraževanju
Pri Zavodu SR Slovenije za šolstvo je bila imenovana delovna skupina, ki je pripravila strokovna izhodišča za izobraževanje in usposabljanje laže duševno manj razvitih učencev v usmerjenem izobraževanju. Strokovna izhodišča smo obravnavali in dopolnili na posvetu vodilnih delavcev organizacij za usposabljanje. Objavljena so v posebni publikaciji: Načela za prilagajanje skupne vzgojnoizo-brazbene osnove v usmerjenem izobraževanju za strokovno izobraževanje in usposabljanje oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in invalidnih oseb v SR Sloveniji (Zavod SR Slovenije za šolstvo, 1980).
Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje jih bo obravnaval po sprejetju skupne vzgojno izobrazbene osnove v skrajšanih programih srednjega izobraževanja.
Namen družbene pomoči laže duševno manj razvitim je v prizadevanju, da bi se te osebe kar najbolj usposobile za samostojno življenje in družbeno koristno delo z dej avno vklj učitvijo v družbeno skupnost.
Laže duševno manj razviti učenci imajo v skladuz ustavnimi in drugimi zakonskimi določili po končanem obveznem šolanju pravico do usposabljanja in srednjega izobraževanja za tista dela in naloge, ki jih lahko opravljajo glede na svoje telesne in duševne sposobnosti.
Usposabljanje laže duševno manj razvitih učencev za samostojno življenje in delo je dolgotrajen proces, ki zahteva poseben individualen način obravnave s pedagoškega, didaktično
metodičnega, psihološkega, sociološkega in mentalnohigien-skega vidika ter nenehno utrjevanje in urjenje, da bi se že pri-dibljene aktivnosti obdržale na doseženi ravni. Laže duševno manj razviti učenci so si sposobni pridobivati znanje, spretnosti in navade za opravljanje del do zadovoljive ravni z družbenoekonomskega in socialnega vidika.
Programe izobraževanja in usposabljanja za te učence v usmerjenem izobraževanju je treba pripraviti tako, da bo mogoče vsebino in obseg vzgojno izobraževalnega dela in usposabljanja prilagoditi do usposobitve in vključitve učenca v delo. Nedopustno bi bilo, da se učenec po končani osnovnošolski obveznosti ne bi več usposabljal, saj bi vrzel v usposabljanju pomenila veliko tveganje, izgubo motivacije za delo ter resne osebnostne stranpoti. Pomenila bi izgubo s trudom in dokajšnjimi družbenimi sredstvi pridobljenih delovnih navad in doseženih smotrov usposabljanja.
Laže umsko manj razviti učenci naj bi se usposabljali in izobraževali za dela in naloge, ki ustrezajo njihovim telesnim in duševnim sposobnostim, pridobljenemu znanju, stopnji socialne zrelosti in osebnostne prilagodljivosti ter stopnji usposobljenosti.
Po zakonu o usposabljanju in izobraževanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju skrbi za usposabljanje posameznega učenca strokovna skupina, ki jo sestavljajo: učitelj — specialni pedagog, vzgojitelj, zdravstveni in so-
cialni delavec, psiholog in pedagog.
Ob koncu obveznega šolanja strokovna skupina organizacije za usppsabljanje skupaj s strokovno komisijo za razvrščanje in strokovno komisijo pri skupnosti za zaposlovanje ugotovi:
—	učenčevo splošno duševno in telesno razvitost
—	'stopnjo osebnostne prilagojenosti
—	stanje srohe in fine motorike
—	poklicne interese
—	izoblikovane delovne navade
—	znanje in stopnjo usposobljenosti učenca.
Starši laže duševno manj razvitih učencev imajo največkrat prevelike poklicne želje in zahteve do otrok in šole. Zaupajo naj strokovni skupini šole ali organizacije za usposabljanje, saj deluje strokovna skupina povezano in asklajeno pri oceni celostnega osebnostnega razvoja. Strokovna skupina organizacije za usposabljanje načrtuje izobraževanje in usposabljanje učenca za opravljanje del in nalog, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim sposobnostim. pridobljenemu znanju, stopnji socialne zrelosti in usposobljenosti. Enako upošteva strokovna skupina potrebe organizacij združenega dela in sodeluje s starši, pristojnim socialnim skrbstvom, skupnostjo za zaposlovanje, izobraževalnimi temeljnimi organizacijami srednjega izobraževanja ter po potrebi še z drugimi družbenimi dejavniki. Strokovna skupina določi ob koncu obveznega šolanja program in obliko učenčevega
nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v usmerjenem izobraževanju.
Predvidene so tele organizacijske oblike izobraževanja laže duševno manj razvitih učencev v usmerjenem izobraževanju:
—	enota izobraževalne temeljne organizacije usmerjenega izobraževanja
—	organizacija združenega dela
—	organizacija za usposabljanje.
V skladu z zakonom o usmerjenem izobraževanju in smernicami za oblikovanje vzgojnoizo-braževalnih programov v usmerjenem izobraževanju načrtujemo za izobraževanje in usposabljanje laže duševno manj razvitih učencev:
—	prilagojene skrajšane programe srednjega izobraževanja
—	programe za usposabljanje.
1.	Izobraževanje in usposabljanje po prilagojenih skrajšanih programih srednjega izobraževanja:
a)	Učenci, ki so na meji normalnih intelektualnih sposobnosti (mejni primeri), se bodo po sklepu strokovne skupine lahko usposabljali v rednih izobraževalnih organizacijah po skrajšanih programih srednjega izobraževanja. Prilagoditev bo pri individualizaciji pouka in dopolnilnih oblikah pedagoškega dela;
b)	v prilagojene skrajšane programe srednjega izobraževanja bodo vključeni laže duševno manj razviti učenci, ki bodo po sklepu strokovne skupine organizacije za usposabljanje lahko napredovali po prilagojenih skrajšanih programih srednjega izobraževanja.
Prilagojeni skrajšani programi srednjega izobraževanja bodo izdelani po sprejetju skupne vzgojno-izobrazbene osnove v skrajšanih programih srednjega izobraževanja. Izdelana bodo navodila za postopno in načrtno
razširjanje in poglabljanje splošnoizobraževalnih vsebin. Prilagoditve bodo obsegale predvsem metode in oblike vzgojno-izo-braževalnega dela z uporabo učnih pripomočkov. Pri vzgojno-izobraževalnem delu bo treba povezovati pouk s proizvodnim delom, da si bodo ti učenci na temelju lastnih izkušenj pridobili splošno teoretično in praktično znanje.
Izobraževali in usposabljali bi se praviloma dve leti ali do usposobitve, kar bi določila strokovna skupina za vsakega učenca posebej.
Zaradi posebnih osebnostnih lastnosti laže duševno manj razvitih učencev in dosedanjih izkušenj poklicnega usposabljanja v organizacijah za usposabljanje predlagajo, da bi se to izobraževanje organiziralo tudi v enotah organizacij za usposabljanje na območjih Slovenije.
S programsko zasnovo sta doslej sprejeta le dva prilagojena skrajšana programa srednjega izobraževanja in to v lesni in tekstilni konfekcijski usmeritvi.
Strokovni delavci organizacij za usposabljanje ugotavljajo, da bi se laže duševno manj razviti učenci lahko izobraževali in usposabljali po prilagojenih skrajšanih programih v usmeritvah:
kmetijska, živilska, gozdarska, rudarska, metalurška, kemijska, gumarska, nekovinska, kovinarsko predelovalna, elektrotehnična, gradbena, gradbene zaklj. dejavnosti, dimnikarska, lesarska, grafična, papirniška, tekstil-nome banska, tekstilnokonfek-cijska, tekstilnokemijska, usnjarsko krznarska, obutvena, galanterijska, usnjarsko-krznar-sko-konfekcijska, cestno-go-spodarska, PTT prometna, luško transportna, gostinsko in turistične, osebne storitve.
2.	Programi za usposabljanje
Programi za usposabljanje se

usmerjenega izobraževanja p°' trebujejo. V dosedanjih prizade vanjih za izdelavo nove zasnov« usmerjenega izobraževanja ^ bile premalo upoštevane potreb« laže duševno nezadostno razvitil1 otrok. Zdi se, kot da mnogi n« morejo ali nočejo prisluhniti te) problematiki. Postavljena izbe dišča za usmerjeno izobraževit' nje prizadetih v nadaljevanju n>' majo ustreznih vzgojno-izobra; ževalnih programov. Udeležene' so menili, da so tudi skrajšan' programi usmerjenega izobražC' vanja prezahtevni za duševn« nezadostno razvite, zato bo po-trebno več programov in večj" prilagoditev.
Ko so udeleženci okrogle miz«
razčlenjevali probleme, so poti; darjali, da tudi kadrovske šole. k
usposabljajo pedagoške delavce doslej niso veliko storile za to, ek bi prihodnji pedagoški delavk dobili vsaj temeljno znanje o rf' zvojno motenih učencih.
Ker je bila zamisel o interdj' sciplinamosti pri usposabljanj" prizadetih ves čas poudarjen" kot edino pravilna smer nadalj; njega razvoja, so razpravljal«1 podprli predlog o usposabljanj« specialnih pedagogov na visoko' šolski ravni. Zato bo treba v n"' slednjem srednjeročnem ob
Us
Pi
gc
d,
Ur
vi,
dc
Ul
P'
de
m
lo
in
pi
de
vi
Vl
de
pi
ra
■JV
h
n
k
si
is
I
b
n
n
'Sl
P
dobju izpeljati široko strokovn«! g
in družbeno akcijo, da bi v Sle veniji leta 1985 lahko začeli šolati specialne pedagoge na visokih šolah.
Ob koncu so udeleženci menili, da so razvojne motnje tako različne, da jih ni mogoče obravna: vati hkrati, kajti vsaka ima tolik0
posebnosti, da bi razprava o vse)1 s
le zabrisala jasnost predstave 0 motenih in njihovih možnosti! za usposabljanje. Zato naj bi, & bo potrebno, organizirali ka sneje pogovor, kakršen je b® pred nedavnim, tudi o drugi* vrstah motenosti.
DARKO OPARA
. j
___________________
b
,č
z
v
F
‘ t
s
li
oblikujejo v organizacijah zdrU" F ženega dela.	1
Usposabljanje za laže duševn" J manj razvite učence bi organih' ^ rali v organizacijah združeneg" e
dela ali v organizacijah za usposabljanje.
a) V organizacije združeneg" dela bi vključevali laže duševn0
manj razvite učence, ki so koO' i:
čali osnovno šolo, so dovolj stat« telesno in socialno dovolj zreli i« sposobni, da bi se usposabljali n" delovnem mestu.
b) Laže duševno manj razvil' učenci, ki se po izpolnjei"! osnovnošolski obveznosti za rad' telesne in duševne nezadostn« razvitosti ter pomanjkljive so-
cialne prilagojenosti še ne mo-
rejo usposabljati v OZD, naj t" se po odločitvi strokovne skU' pine usposabljali v organizacij'	j
za usposabljanje.
Smernice za oblikovanj«	^
vzgojno-izobraževalnih progra' mov določajo, da se lahko z«	j
mladostnike z motnjami v tele'	.
snem in duševnem razvoju po izpolnjeni osnovnošolski obvezno'	.
sti ali končani osnovni šoli d°'	t
polni program za usposabljanjez vsebinami, ki omogočajo nadalj'	I
nji razvoj Sposobnosti in poglabljajo znanja ter prispevajo k doseganju telesne in duševne zrelosti teh mladostnikov za začetej« usposabljanja z delom. Vzgoj"	i
no-izobraževalne vsebine se določijo na podlagi prilagojene?"	,
programa osnovne šole in j1"	j
sprejme Strokovni svet SR Slo"	|
venije za vzgojo in izobraževt'"	^
nie-	■	i
Omogočiti je treba trajno izo	,
braževanje in usposabljanje laž«	(
duševno manj razvitih mlado"1'	,
nikov. Za to naj bi poskrbele k"'	j
dravske službe OZD, strokov0«	,
službe skupnosti za zaposlovanj)	\
niza«')
za usposabljanje, zlasti pa tva za pomoč duševno prizad tim osebam.
in strokovne skupine organiza^;'
tittadrus'
Delovna organizacija — del šole
Nekateri posebni smotri dela v proizvodnji in delovni praksi
Y 26. in 27. členu zakona o Us>nerfenem izobraževanju je zapisano takole: »Z vsakoletno po-Sodbo se za čas šolskega leta podobne] e določata obseg in način uresničevanja medsebojnih pravic in obveznosti... S pogodbo se določi tudi število in razporeditev udeležencev izobraževanja pri Praktičnem pouku, proizvodnem delu oziroma delovni praksi v temeljni organizaciji oziroma delovni skiipnosti...
Udeleženci izobraževanja urtajo pri praktičnem pouku ter Pri opravljanju proizvodnega dela oziroma delovne prakse pravico do varstva pri delu in do zavarovanja za primer nesreče pri delu v skladu s posebnimi predpisi ter pravico do nagrade v sorazmerju s prispevkom, ki ga s svojim delom prispevajo k dohodku temeljne organizacije oziroma delovne skupnosti oziroma h prihodkom delovnih ljudi, ki samostojno opravljajo dejavnost s sredstvi v lastnini občanov«.
Misel teh členov je gotovo globlja in daljnosežnejša, kot ka-2ejo ti navedeni, na hitro prebrani stavki. Po določilih teh členov se del vzgojnoizobraževal-nega procesa prenese neposredno v delovno organizacijo ali Povedano drugače: delovna organizacija postane po novem del šole. Gotovo je prav v tem ena temeljnih značilnosti reforme, saj se prav v tem primeru izobra-zevanja fizično povezuje z drugim združenim delom.
Povezovanje šole in delovne 0rganizacije je v procesu reforme velik, zahteven, kakovosten in nadvse odgovoren družbeni premik. Prav zaradi teh značilnosti namenjamo zdaj proizvodnemu delu in delovni praksi Vejiko pozornost. Z dosedanjimi Pripravami želimo doseči, da bo učenec v delovni organizaciji resnično delal, se ob tem usposab-ijal in nazadnje naj bi delovni organizaciji ustvaril tudi del dohodka. To pa zahteva zelo veliko Priprav, volje in pri sami izvedbi tudi denarja. V nobenem primeru ne smemo dovoliti česa takega, kar se je zgodilo v neki šoli ene izmed naših republik: ko • šmo vprašali ravnatelja, kako se Jtm je posrečilo usposobiti dovolj mštruktorjev in kdo te inštruk-,t9rjč financira je odgovoril, da i njihpvi učenci v glavnem ne dela-i K^. so le opazovalci delovnega Prpcesa. Za to pa seveda ne potrebujejo veliko inštruktorjev in Jnnje tudi nimajo posebnih stroškov. Del delovne prakse so °PraVili kar v šolskih učilnicah.
trpba posebej poudarjati, da •takšne delovne prakse ali dela v Proizvodnji ne želimo in si ga tudi dovoliti ne smemo.
)i Zdaj že imamo nekatera izho-i- o^jšča, kako se pripraviti na orga-jii nizacijo dela v proizvodnji in delovne prakse. O tem je bilo pre-e čej napisanega v Prosvetnem de-- tevcu št. 18 z dne 24. nov. 3	1980.(Isto gradivo je bilo objav-
ljeno v Sindikalnem poročevalcu i s(- 9 z dne 26. nov. 1980).
Ob številnih tehničnih, organi-| zacijskih, kadrovskih in finančnih vprašanjih, ki so navedena v \ Predlaganih gradivih, želim opo-^rjti na nekatera vsebinsko-di-
daktična vprašanja, ko so izredno pomembna pri izpeljavi tega dela programa.
SMOTER: NAUČITI SE IN VZLJUBITI DELO
— Na proizvodnem delu in delovni praksi bodo učenci delali. Delali gotovo ne bodo zato, da bi zadostili programskemu formalizmu svojega vzgojno-izobraževalnega programa, temveč predvsem zato, da bi pridobili določene delovne izkušnje, dodatne delovne navade, spoznali vsebino in zahtevnost del in opravil za delovno področje, za katero se usposabljajo. Od tega, kako bosta proizvodno delo in delovna praksa izvedena in organizirana, pa bo odvisno, če bodo učenci vse to dosegli in še več, ali bodo ob delu svoje prihodnje delovno področje vzljubili ali ne. Delovna praksa bi morala biti organizirana tako, da bi učence in študente delo pritegnilo, da bi začeli resno razmišljati, kako bi se čimprej vključili v delovni proces in pozneje dopolnjevali svoje znanje ob delu.
Ce tega ne bo, in bojazen za to ni neutemeljena, bodo učenci kaj hitro začeli razmišljati o preusmeritvi, ali pa si prizadevali za vsako ceno, ne glede na svoje sposobnosti, pridobiti višjo izobrazbo, ki jo navzgor odprt sistem vedno dopušča.
Verjetnost, da bodo učenci težili k zahtevnejšim stopnjam vzgojno-izobraževalnih programov, omenjam tudi zato, ker osnutek pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v usmerjenem izobraževanju na široko odpira te možnosti in učenci jih bodo polno izrabljali, če jih bo delo na določeni stopnji odbilo, preusmeriti pa se ne bi mogli. Ob tem bi rad posebej poudaril, da je težnja po višji strokovnosti samo pozitivna, da jo moramo podpirati, da je višja strokovnost temelj za modernejšo tehnologijo v delovnih procesih z višjo organsko zgradbo, ki je edina sprejemljiva možnost v razvoju našega gospodarstva in s tem tudi drugih družbenih odnosov. Ne smemo pa podpirati tistih ambicij, ki so posledica bega pred delom, ki jih ne porajajo potrebne sposobnosti in ki končno niso družbeno utemeljene in sprejemljive.
— Zveni nekoliko nenavadno, pa vendar je res, da bodo morale delovne organizacije tudi ob proizvodnem delu in delovni praksi reševati ali vsaj začeti reševati svojo kadrovsko politiko. Vedno bolj bodo morale zaposlovati tiste delavce, ki jih bodo same izbrale, usposobile ter pozneje dodatno funkcionalno izobraževale. Če katera, potem je prav delovna praksa tista oblika, ko najdejo delovne organizacije prvi stik z učenci, jim predstavijo svojo delovno organizacijo, in če želijo, navežejo učence nase. Že doslej, ko so opravljali učenci proizvodno delo, so nemalokrat podaljšali to delo še v poletne mesece in pre-nekateri so postali štipendisti prav tistih delovnih organizacij,
andragoške službe
! V OZD
Y kadrovsko-izobraževalnih službah v OZD je v praksi doslej glavni poudarek na kadrovski Unkciji, izobraževalna vloga organizacije združenega dela pa je Zapostavljena. Zato bi morali Uačrtno razvijati v OZD tudi andragoške službe, ki bi proučevale temeljna vprašanja vzgoje in lzobraževanja in pripravljale Ustrezne predloge in rešitve. Če 'mamo pred očmi celotno izobraževalno in kulturno dejavnost v organizaciji združenega dela in tmoten proces andragoškega aela, moramo poskrbeti tudi za Ustrezno usposabljanje andrago-s 'hdelavcev. Ne bi smeli pristati
na umetno cepitev te enovite vzgojno-izobraževalne dejavnosti po tujih vzorcih, iz katerih smo prevzeli na primer kulturne animatorje, industrijske pedagoge in kadrologe. Andragogika je družbena veda, ki proučuje vzgojo in izobraževanje v procesu kolektivnega dela in samoupravnega življenja, izobraževanje in samoizobraževanje posameznika in socialnih skupin. Vse to pa zahteva ustrezno znanstveno in strokovno osnovo. Tudi strokovnjaki drugih poklicev, ki se želijo ukvarjati z andragoškim delom, morajo dobiti potrebno andragoško znanje.
DR. DUŠAN SAVIČEVIČ, Beograd
v katerih so opravljali proizvodno delo.
Ta smoter proizvodnega dela in delovne prakse je v samem začetku težko dojeti, moral pa bo postati obvezna sestavina vsakega izobraževalnega programa, saj ga bodo delovne organizacije, ki bodo delo organizirale, prav zato obravnavale bolj odgovorno. Sporazumi in pogodbe o organizaciji proizvodnega dela bodo morale vsebovati tudi ta smoter.
Tretji, nič manj pomembni smoter proizvodnega dela in delovne prakse, ki izhaja iz že prej omenjenih dveh, je poklicno usmerjanje in preverjanje že
sprejetih poklicnih odločitev. Dosedanje poklicno usmerjanje — in tudi v prihodnje bo tako še tudi ostalo — je potekalo predvsem zunaj delovnega procesa; sam delovni proces so si navadno ogledali učenci le ob obisku v delovnih organizacijah. Ob delu v delovnih organizacijah pa bodo inštruktorji, ki bodo delo vodili, lahko videli in spremljali zanimanje in sposobnosti praktikantov, spoznali, za katera dela so bolj ali manj prikladni, kaj jim ustreza in kaj ne itd. Iz vseh teh ugotovitev in iz tistega, kar bodo svetovalci v šolah že sami ugotovili, si bo mogoče ustvariti bolj celotno
Tehnična ustvarjalnost
Klub mladih tehnikov odpira velike možnosti
Povsod v svetu si prizadevajo, da bi pospešili znanstveno-razisko-valno. delo kot temelj za tehniške novosti pa tudi za to, da bi čimveč ljudi sodelovalo v ustvarjalnem delu — od drobnih tehničnih izbopav in izpopolnitev do velikih izumov in celotnih tehnologij. Pridobivanje lastnosti novatorja in razvijanje ustvarjalnosti v človeku pa je proces, ki ima svoje korenine že v predšolski dobi in se nadaljuje v osnovni šoli, zlasti z interesnimi dejavnostmi v klubu mladih tehnikov.
Tehnični pouk v osnovni šoli spremljajo številne prostovoljne teh-nično-konstrukcijske dejavnosti, v katerih učenci neposredno uporabljajo spoznanja različnih znanosti in ustvarjalno oblikujejo gradiva v izdelke in projekte. Glavni smoter dela v krožkih kluba mladih tehnikov je pridobivanje navad za koristno izrabo prostega časa, navajanje na kolektivno delo, na proizvodno in družbeno koristno delo.
V teh krožkih zadostijo mladi željam po dejavnosti in ustvarjalnosti, počno to, kar jih zanima in razvijajo nove interese. Uveljavljajo se in dokazujejo svoje sposobnosti, vse to pa pripomore k oblikovanju značaja mladega človeka, k razvijanju samoupravljalskih sposobnosti in ustvarjalnega tehniškega mišljenja, odkrivanju sposobnosti in interesov za poklicno usmeritev, zbuja ljubezen do tehnike in oblikuje pravilen odnos do dela.
V teh dejavnostih, ki potekajc v sekcijah ali krožkih, se uresni čuje načelo individualizacije ii se uveljavljajo načela pionirsk« samouprave.
Učenci, spoznavajo kaj vs< zmorejo in doživljajo priznanj« ob lepih in funkcionalnih izdel kih ter ob uspešnih tekmovanji! s svojimi modeli. Sami se odločajo za delovanje v različnih de javnostih. S tem ko se samostojno odločijo, prevzemajo tud naloge, ki jih potem opravljajc po vnaprej določenem in sprejetem načrtu. Zato je prav, d: lahko učenec v prostem časi spreminja dejavnosti, da ima široke možnosti gibanja od skupine do skupine, da je subjeki vzgoje in po svoji volji vztraja \ kaki dejavnosti. Zaživeti mora načelo »odprtih vrat« v delavnico v vsakem času in za vse učence, ki se prostovoljno odločajo, v katerih dejavnostih bodo sodelovali. Mentor sekcije ali krožka ne spreminja učenca v objekt vzgoje in ne uveljavlja svojih zahtev, pač pa spodbuja k ravnanju. Spodbujanje pospešuje uveljavljanje otrokove izvirnosti in je ne omejuje z vnaprej postavljenim programom, kakor ga mora pri učnem delu omejevati šola.
Tehnične svobodne dejavnosti se vključujejo v klub mladih tehnikov, ki je pionirska samoupravna organizacija. Mentor kluba je praviloma učitelj tehničnega pouka, mentorji sekcij (krožkov) pa so učitelji šole in člani občinske zveze organizacij za tehnično kulturo. V posameznih sekcijah mora resnično živeti pionirsko samoupravljanje z vsemi prvinami samoupravnega načrtovanja, dogovarjanja, organiziranja in poslovanja.
OBLIKE IN VSEBINA DELA V KLUBIH
(Klub mladih tehnikov lahko sestoji iz naslednjih sekcij (omenil bom le nekatere, mogoče pa so tudi druge, ki jih uvede posamezna šola po svojih možnostih):
—	foto-kino sekcija
—	modelarska sekcija, ki ima lahko naslednje podsekcije:
(a)	ladijsko modelarstvo,
(b)	letalsko modelarstvo,
(c)	avto modelarstvo;
—	radioamaterska sekcija
—	maketarska sekcija
—	sekcija šolskega produktivnega dela
—	prometna sekcija
—	elektro-strojniška sekcija
—	konstrukcijska sekcija
—	energetska sekcija
—	televizijska sekcija
—	računalniška sekcija
Učenci pri vseh prostovoljnih tehnično-konstrukcijskih dejavnostih soodločajo pri sestavljanju, izvedbi in ovrednotenju programa (razstave, demonstracije, nastopi, razpolaganje s prihodki in dohodki, stroškovna analiza, smoterna izraba materiala, energije in odpadkov, tekmovanja itd.) Dejavnost usklajujejo s svojimi interesi, nagnjenji in sposobnostmi, to pa prav gotovo vpliva na razvijanje interesov in sposobnosti za poznejšo poklicno usmeritev.
Poklicnega usmerjanja kot celotne in sistematične dejavnosti ni mogoče uresničevati brez globjega odkrivanja in spreminjanja interesov in sposobnosti učencev.
Prav v tehnično-konstrukcijskih dejavnostih ima mentor veliko možnosti za odkrivanje osebnih značilnosti, psihofizičnih sposobnosti, nagnjenj in interesov ter za razvijanje te-teh, in sicer na vseh stopnjah ustvarjalnega nastajanja fotografij, filmov, scen, izdelkov, modelov, maket, konstrukcij, predlogov za novosti, itd.
Mentorji krožkov morajo spremljati uspešnost učencev v celoti in vsakega učenca posebej ter preučevati vpliv teh dejavnosti na razvoj njihovih ustvarjalnih sposobnosti, na njihov uspeh pri naravoslovnih predmetih, na krepitev obrambnih sposobnosti učencev in na njihovo usmerjanje v tehnične poklice.
Vsa ta dejavnost je še posebno pomembna v usmerjenem izobraževanju, za združeno delo materialne in nematerialne proizvodnje ter razvijanje celostne osebnosti za delo, samoupravljanje in prosti čas.
sliko o učencu in mu svetovati; kateri program naj nadaljuje. Prav ugotovitve, dobljene pri proizvodnem delu, bodo olajšale svetovalnim delavcem, da predlagajo učencem nadaljevanje programov, preusmeritev ali pa izhod iz izobraževanja in vključitev v delovni proces.
Razumljivo je, da zahteva uresničenje teh smotrov dela v proizvodnji veliko odgovornost delovnih organizacij in da tej odgovornosti v delovnih organizacijah ne bodo dorasli, če ne bodo imeli za to ustrezno uspo-
sobljenih ljudi. Danes takih ljudi gotovo nimajo in tudi pri-pravlj amo j ih še ne za to — je pa skrajni čas, da prične naše združeno delo razmišljati tudi o teh zadevah.
Napovedani regijski posveti o organizaciji proizvodnega dela in delovne prakse bodo morali obravnavati tudi naštete smoire, ker brez njih proizvodno tehnični pouk v usmerjenem izobraževanju ne bo to, kar pričakujemo,
Mag. VALENTIN PIVK
v osnovni šoli
Vsi krožki kluba mladih tehnikov se morajo nenehno zanimati za energetiko, varstvo okolja in obrambno vzgojo. Ta področja morajo biti unešena v njihove programe, tako da jih spoznavajo in odkrivajo novosti. Pri energetiki lahko namenimo posebno pozornost naslednjim področjem:
—	spoznavanju pomena energije v gospodarstvu in družbenem razvoju in smotemi porabi vseh vrst energije;
—	odkrivanju novosti pri izrabi virov energije, smotemi izrabi vseh vrst energije in pri graditvi modelov, maket, naprav za nadomestno pridobivanje energije (model vodne turbine, vetrne turbine, sončne celice, reciklažnih naprav itd.)
Pri varstvu okolja lahko posebej obravnavajo tale področja: — spoznavanje posledic nenadzorovanega poseganja v naravo;
—	način boja proti onesnaževanju zraka, vode, zemlje;
—	ustvarjalna (produktivna) dejavnost v boju proti hrupu; izdelovanje sredstev, naprav, modelov za ugotavljanje tega stanja in za odpravljanje škodljivih posledic;
— Sodelovanje v akcijah za čisto okolje (družbeno-koristno delo: izdelava plakatov, transparentov, opozorilnih tabel), ptičjih krmilnic in valilnic, čistilnih
in prezračevalnih naprav, signalnih naprav in opozoril itd.,
— razstave: ČISTO OKO-
LJE (fotografija, modeli, naprave, sredstva, predlogi za novosti itd.)
Pri obrambni vzgoji namenijo, pozornost:
—	uporabi tehničnega znanja in sposobnosti v obrambnih nalogah;
—	spoznavanju sredstev za obrambo in ohranjanju možnosti za življenje v izjemnih razmerah (obrambna sredstva, bivalne možnosti, sredstva za zveze, energija, hrana, obleka, itd.)
—	sodelovanju učencev iz vseh tehničnih dejavnosti v obrambnem programu šole in v obrambnih akcijah krajevne skupnosti in širšega okolja.
CELODNEVNA OSNOVNA ŠOLA ODPIRA NOVE MOŽNOSTI
V celodnevni osnovni šoli je zlasti pomembno, da vsem otrokom glede na njihove interese in sposobnosti omogočimo razvoj njihovih ustvarjalnih sposobnosti pri pouku in pri tehnično-konstrukcijskih dejavnostih kluba mladih tehnikov. Ne gre za to, da bo vsak za vse in v imenu vsestranskega razvoja danes mizar, jutri kuhar in pojutrišnjem Rafael, ampak, kot pravi Manc: »Naj bi imel vsak, v katerem tiči kak Rafael, možnosti, da se neovirano izrazi.«
Šole bodo morale dajati več denarja za izgrajevanje in opremljanje tehničnih delavnic, laboratorijev in fotografskih temnic in se odpirati v okolje, tako da bi v popoldanskem času lahko uporabljali te prostore, sredstva in naprave tudi društva in klubi za tehnično kulturo kraja pod vodstvom ustreznih mentorjev in z občutkom za odgovornost. Gre torej za obojestransko »odpiranje« v krajevni skupnosti in vsako egoistično ravnanje bi bilo družbeno škodljivo.
Prav tako pa bi morali v prostore, ki jih imajo na voljo društva, privabiti čim več mladine in pionirjev.
Naslednji problem je pridobivanje strokovnjakov — mentorjev za vodenje tehnično-konstrukcijskih dejavnosti. Za to delo ni dovolj samo pripravljenost, temveč tudi ustrezno an-dragoško-pedagoško znanje in usposobljenost. Zato je potrebno spoznavati stališča, prepričanja in poglede ljudi, ter jih opozarjati na ustrezne družbene vrednote, hkrati pa vplivati na spreminjanje prejšnjih stališč, prepričanj in hotenj.
Za tiste, ki želijo postati mentorji, je potrebno organizirati seminar za usposabljanje mentorjev tehnično-konstrukcijskih dejavnosti. Takšne seminarje bi morala organizirati in izvajati središča (centri) in dopolnilno izobraževanje, ki so ob visokošolskih temeljnih organizacijah (npr. VTOZD razredni pouk na PA v Mariboru ima center za permanentno pedagoško izobraževanje).
Da bi učinkovito širili tehnično kulturo, bo treba še nadalje organizirati razne tečaje za učitelje tehnične vzgoje, ki so že zdaj praviloma mentorji krožkov ali kluba mladih tehnikov. Ob tem lahko poudarimo, da so učni programi katedre za tehnični pouk na Pedagoški akademiji v Mariboru zasnovani tako, da usposabljajo študente — diplomante tudi za delo v krožkih kluba mladih tehnikov.
Da se bo tehnična kultura zvišala bo treba več vlagati tudi za urejanje »kotičkov za tehnično ustvarjalnost« v stanovanjskih naseljih, stolpnicah in blokih, kjer bi lahko tudi pionirji in mladinci ustvarjali z najrazličnejšimi orodji, stroji in napravami.
Naslednji problem je tehnična literatura in oskrbovanje z materiali za delo v klubih, krožkih in društvih. Glede tega pri nas ne moremo biti zadovoljni, saj nam primanjkuje ustrezne literature za ustvarjalno delo in trgovskih središč, kjer bi lahko klubi, šole in društva nakupovali ves material, opremo, naprave, modele, makete in zbirke.
AMAND PAPOTNIK
Ni naključje, da se v našem času tako zelo zanimamo za vlogo Zveze pionirjev v razvoju socialističnih samoupravnih odnosov. V svojem skoraj štiridesetletnem razvoju, polnem najrazličnejših oblik dela in vsebine je pionirska organizacija ne le formalno povezovala pionirje po vsej Jugoslaviji, temveč jih je tudi spodbujala k neposrednemu delu, usmerjenemu na samostojno vodenje, dogovarjanje, kolektivno odločanje, v dejavnosti, ki so po svoji vsebini zbujale zanimanje, hkrati pa razvijale najplemenitejše lastnosti mladega človeka, prihodnjega oblikovalca socialističnih družbenih odnosov.
Zveza prijateljev mladine Slovenije, ki že od začetka petdesetih let bdi nad dejavnostjo pionirjev, si torej povsem upravičeno prizadeva, da bi zagotovila Zvezi pionirjev ustrezno družbeno mentorstvo. Doseči želi, da bi ji pomagale vse družbene organizacije tudi zato, da bi se pionirji vključevali v vse zanje pomembne dejavnosti. Prav pionirska organizacija in Zveza prijateljev mladine sta spodbudili k urejanju otroških igrišč, razvoju posebnih oblik varstva otrok (letovanja, organizacija otroških praznovanj), razširjanju otroških vrtcev, organizaciji prehrane. Pionirska organizacija je po svoji vsebini in oblikah dejavnosti ves povojni čas vplivala na spreminjanje odnosov znotraj šole; zato lahko zdaj ugotavljamo, da je pionirska organizacija izredno veliko prispevala k reformi, k spreminjanju vsebine in oblike osnovne šole.
Ni mogoče oceniti vseh razsežnosti dela te organizacije, prav pa je, da poudarimo vsaj eno njenih bistvenih značilnosti. Samoupravljanje pionirjev, ki je bilo in je bistvena sestavina te organizacije, je prav zaradi intenzivnosti, s kakršno se je razvijalo, preseglo meje delovanja pionirske organizacije in postalo ena temeljnih zahtev socialistične samoupravne vzgoje. Kot tako je postalo sestavina vzgojno-izobraže-valnega procesa, postalo je dolžnost vseh, ki delujejo v tem procesu, in posebna odgovornost.
Zato je nujno, da opredelimo mesto in vlogo pionirske organizacije v zdajšnjih, razvitejših družbenoekonomskih odnosih. In prav je, da poleg drugih spodbudi k temu opredeljevanju prav Zveza prijateljev mladine, ki je tudi doslej prevzemala vso družbeno skrb za otroke in njihove organizacije.
Zveza organizacij za vzgojo in skrb za otroke Jugoslavije in Zveza pionirjev Jugoslavije sta skupaj z republiškimi in pokrajinskimi organizacijami spodbudili k iskanju novih poti za delo in življenje pionirjev. Potem ko so bile po republikah in pokrajinah organizirane posebne razprave, namenjene novi vlogi pionirske organizacije, je bil nekakšna sinteza teh prizadevanj zvezni posvet z naslovom Samoupravljanje v zvezi pionirjev, ki je bil 19. decembra 1980 v Ljubljani. Posvet s tako tematiko ni nov, pa tudi ne edini način reševanja posebnih značilnosti samoupravljanja otrok. Samo v zadnjem desetletju sta bila dva posveta namenjena iskanju rešitev pionirskega samoupravljanja (1972, 1975, oba v Sarajevu), poleg tega pa je bilo na tem področju opravljenih več raziskav, ki so odkrivale vsebinske, pedagoške, psihološke, sociološke vidike samoupravljanja pionirjev.
Ljubljanski posvet pomeni pa vendarle novost, saj je hotel:
—	odgovoriti na vprašanje, kako se uresničujejo temeljna stališča in teoretična spoznanja o samoupravljanju v pionirski organizaciji;
—	na temelju dobrih izkušenj v samoupravljanju pionirjev opozoriti na tiste posebnosti samoupravljanja otrok, ki so značilne prav za pionirsko organizacijo v vseh oblikah njenega delovanja (v pionirskih oddelčnih skupnostih, interesnih dejavnostih, v pionirskih domovih, v podmladkih društev itd.);
—	ponovno opredeliti vlogo družbenih dejavnikov in organizacij odraslih pri uresničevanju pionirskega samoupravljanja.
V enodnevnem posvetu, kakršen je bil ta, ni bilo mogoče odgovoriti na vsa vprašanja, ki so bila predvidena za obravnavo. Zato bomo poskušali v tem prispevku le bežno označiti nekatere bistvene težnje, ki so se pojavile v razpravi in v prispevkih udeležencev. Povejmo tudi to, da je posvet odprla predsednica organizacijskega odbora Fana Kočevska Petkovič, posebej pa ga je pozdravil tovariš Vinko Hafner, predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije.
KAJ JE PIONIRSKO SAMOUPRAVLJANJE
Tako na posvetu kot tudi v prispevkih so udeleženci opozarjali
na osrednji problem; kako opredeliti pionirsko samoupravljanje v odnosu do samoupravljanja kot temeljnega družbenoekonomskega odnosa odraslih. Pokazalo se je, da je od rešitve tega vprašanja odvisen tudi odgovor na vprašanje, kakšna je vloga pionirske oVganizacije v sedanjih družbenih razmerah. Emil Para-vina meni, da je pionirsko samoupravljanje »udeležba vseh (ali večine) pionirjev v razglabljanju in reševanju vseh vprašanj pionirske dejavnosti«. Pod tem razume: predlaganje, dogovarjanje, odločanje, uresničevanje, pregled nad načinom in stopnjo opravljanja nalog, vrednotenje opravljenih nalog in obveznosti. Vse to sodi v delo kolektivov v šoli in zunaj nje. Po njegovem mnenju in tudi po mnenju nekaterih drugih razpravljalcev ni mogoče ločiti pionirske samouprave od samoupravljanja učencev.
PIONIRSKO
SAMOUPRAVLJANJE ALI
SAMOUPRAVLJANJE
UČENCEV?
Prav ta odnos pa se je pokazal kot bistven. Znano je, da naša zakonodaja že od leta 1958 govori o samoupravi učencev, o oblikah samoupravljanja in o vsebini. Nastane torej pomembno vprašanje, kakšno vlogo ima v otrokovem življenju samoupravljanje, ki ureja položaj učenca v vzgojno-izobraže-valnem procesu in kakšno samoupravljanje kot temeljna sestavina delovanja pionirjev v pionirski organizaciji, še posebno, če vemo, da gre za iste otroke. Razpravljalci in poročevalci so menili, da bi bilo treba to dvojnost odpraviti in da je otrok po svojem temeljnem položaju pionir, ki se pojavlja v različnih okoljih: v šoli kot učenec, v klubu kot član kluba, v interesni dejavnosti kot član te dejavnosti in te skupine itd. Za opredelitev pionirske samouprave je torej bistveno to, kako je pionirju omogočeno, da se udeležuje dela in življenja v svojem okolju in da na to življenje in delo vpliva. Pri tem je pomembno, da je samoupravljanje kot cilj skupno vsem otrokovim vlogam možnosti za uresničevanje samoupravnih pravic in odgovornosti ter poti tega uresničevanja pa so različne. Zaradi posebnih možnosti, ki jih ima pionirska organizacija, so tudi možnosti za uresničevanje samoupravljanja v njej večje in drugačne.
Ce se je v bistvu mogoče strinjati s tako opredelitvijo samoupravljanja v Zvezi pionirjev, pa se porajajo nova vprašanja o tem, ko govorimo o organiziranosti teh okolij, v katerih se pojavlja otrok v različnih vlogah.
Samoupravljanje v Zvezi pionirjev
Nova spoznanja za boljšo prakso
Gre za to, da je samoupravljanje učencev ' osredotočeno v oddelčne in šolsko skupnost in da so poleg tega otroci še posebej organizirani tudi v pionirskem odredu in v. pionirskih skupnostih. To je v drugih republikah in pokrajinah različno urejeno. Tako govorijo v SR Srbiji zdaj formalno pravno in vsebinsko o samoupravljanju učencev — pionirjev kot enotnem delovnem in pedagoškem odnosu, ki se vzpostavlja v vseh oblikah vzgojno-izobraževalnega procesa (Vitomir Nešič iz Leskovca). Vladko Vlaškič iz Subotice vidi smotrno pionirsko samoupravljanje v taki organizaciji, v kateri je osrednja organizacijska oblika, kjer poteka pionirsko samoupravljanje, pionirski odred s svojim predsedstvom. To usklajuje samoupravljanje pionirjev v različnih pionirskih kolektivih: v pionirskih oddelčnih skupnostih, pionirskih razrednih skupnostih, različnih sekcijah, podmladkih društev itd. Po tem predlogu bi bile oddelčne skupnosti le poseben pionirski kolektiv, v katerem pionirji — učenci rešujejo probleme v zvezi z učenčevim položajem v vzgoj-no-izobraževalnem procesu, oblikujejo predloge in urejajo notranje odnose v oddelku. Tudi mag. Milutin Djordjevič meni, da se samoupravljanje najpo-polneje uresničuje v pionirskem odredu in pionirskih kolektivih.
ISKANJE NOVE VLOGE
PIONIRSKE
ORGANIZACIJE
Nadaljnje rešitve bi morali iskati v odgovoru na vprašanje, kako prilagoditi organiziranost pionirskega samoupravljanja temeljni zamisli: za razvoj otrokove osebnosti je bistveno to, da se s samoupravljanjem razvija v celostno socialistično osebnost. Oblika in organizacija pomenita lahko le boljšo ali slabšo možnost uresničevanja te zamisli v življenju in delu pionirjev. Ob tem bo prav gotovo treba pretehtati tudi tiste zamisli, ki so se pojavile že pred posvetom in na njem, in obravnavajo pionirsko organizacijo kot družbenoidejno organizacijo mladih. V takem pomenu naj bi pionirska organizacija spodbujala samoupravljanje v oddelčnih skupnostih in v šolski skupnosti, le-ta pa naj bi bila osrednja organizacijska tvorba, ki omogoča živo samoupravljanje učencev tako v razredu kot zunaj njega, v interesnih dejavnostih pa tudi v društvih in organizacijah v krajevnih skupnostih (dr. Rudi Lešnik). Pri tem razmišljanju ne bi smeli prezreti resnice, da ni mogoče enačiti vloge družbeno-politične organizacije odraslih z organizacijo otrok, ki mora nujno vključevati dejavnosti, s katerimi se otrok potrjuje tako, da zadovoljuje ne samo družbene, temveč predvsem svoje potrebe, ki so drugačne, kot pa jih imajo odrasli. Mag. Ranogajec iz Zagreba meni, da ni mogoče ločevati učenčevega in pionirjevega samoupravljanja, saj otroka ne smemo deliti na dve osebnosti, enkrat na samouprav-Ijalca in drugič na člana te ali one organizacije. Podobno misel je izrazil tudi dr. Mihajlo Ogrizo-vič, ki je menil, da je otrok vendarle otrok in to odseva tudi v njegovi dejavnosti. O tej problematiki so v svojih poročilih govorili še: Mirko Zafirovski iz Kumanovega, Smajkič Safet iz Sarajeva, Metod Resman iz Ljubljane, dr. Djura Kneževič iz Vojvodine, Užičanin Avdo, Boško Cvetkovič iz Kragujevca, Branka Djordjevič iz Beograda in Veljko Troha iz Ljubljane.
RAZISKAVE O PIONIRSKEM SAMOUPRAVLJANJU
Poročilo in prispevke v razpravi, ki so nastali kot posledica posploševanja izkušenj ali pa iz deduktivnih izpeljav iz zakonitosti samoupravljanja odraslih je popestrilo tudi to, da so na tem
posvetu posamezniki že poročali o rezultatih svojih raziskav, v katerih so preučevali, kako in koliko pionirji sami doživljajo samoupravljanje in kakšne narave je. Velikokrat se namreč pojmovanje o pionirskem samoupravljanju zoži na možnost, da nekdo lahko voli svoje organe vodenja, vodi sestanke itd. Zato je Branka Djordjevič poskušala empirično ugotoviti, do kakšne stopnje so razviti interesi pionirjev v samoupravljanju in kako jih je mogoče uresničiti. Med drugim je ugotovila, da učenci pionirji niso zadovoljni, ker ne morejo odločati npr.: o organizaciji kulturno zabavnega življenja, športa in rekreacije, o nagradah in kaznih in drugem.
S stanjem samoupravnih odnosov so bistveno bolj zadovoljni učenci nižje stopnje kot višje. Učenci višje stopnje menijo, da se učitelji z njimi sicer dogovarjajo, odločajo pa praviloma sami, torej ne glede na rezultat dogovora. M. Djordjevič je poročal o ugotovitvah raziskave z naslovom Razvijanje sposobnosti komunikacije kot predpostavka učenčevega samoupravljanja v pionirskem odredu in sklenil, da je povečana stopnja sposobnosti sporočanja pogoj za bogatejše in učinkovitejše samoupravno življenje pionirjev. Tega pa se naučimo v živi in neposredni praksi vsakodnevnega življenja in dela v ožjem ali širšem kolektivu.
Boško Cvetkovič je podal zanimiva psihološka spoznanja, ki bi lahko, če bi jih upoštevali, veliko pripomogla k vsebinskim in organizacijskim rešitvam pionirskega samoupravljanja. Med drugim je empirično ugotovil tudi tole: možnost, da učenec sodeluje pri načrtovanju in uresničevanju programov različnih dejavnosti je lahko za resnično samoupravljanje pomembnejše kot pa formalno odločanje o sestavu odbora kakega organa.
Veljko Troha je v svojem referatu Prosti čas kot dejavnik samoupravne vzgoje opozoril na različne možnosti razvijanja samoupravnih lastnosti pionirjev glede na to, v kakšni skupini in v kakšni dejavnosti učenci sodelujejo.
Dr. Djura Kneževič je v referatu Vzgojno delo v funkciji razvijanja samoupravne aktivnosti pionirjev v SAP Vojvodini med drugim ugotovil, da se razredniki (izmed osmih kategorij dejavnosti: ugotavljanje splošnega uspeha, organizacija dela v sekcijah, reševanje disciplinskih problemov, opravičevanje izostajanja, kaznovanje, pohvale, nagrajevanje, ocenjevanje vedenja) največkrat posvetujejo z učenci tedaj, ko rešujejo disciplinske probleme.
Prav gotovo bi bilo treba spodbujati tudi raziskovalno delo na tem področju, še prej pa v primerni obliki objaviti dosedanje ugotovitve raziskav, saj se je tudi na tem posvetu pokazalo, da znova razpravljamo o nekaterih zadevah, ki so bile v Jugoslaviji že pred več leti razjasnjene. Če bi jih ustrezno uporabili v družbeno vzgojni praksi razvijanja samoupravljanja pionirjev, bi se lahko zdaj lotili novih nalog.
MENTORJI — NUJNO POTREBNI
Vprašanje, kakšne mentorje potrebujemo za organiziranje pionirjev, neposredno vodenje sekcij, mentorstvo nad pionirskimi kolektivi, pionirski inštruktorji) je prav gotovo staro toliko kot povojna pionirska organizacija. O tem je govoril — bolj ali manj poudarjeno —- vsak poročevalec tudi na tem posvetu. Pokazalo se je, da je veliko neskladja med družbenimi zahtevami za razvijanje pionirskega samoupravljanja, pomenom, ki ga družba izraža po svojih organizacijah, ko gre za delo s pionirji, in med prakso, ki kaže na eni strani pomanjkanje mentorjev vseh vrst, na drugi pa preslabo
vrednotenje kadrov, ki z navdušenjem delajo med mladimi. Ko nekateri razčlenjujejo slabosti dela med pionirji in iščejo razloge za razmeroma počasen razvoj pionirskega samoupravljanja, vidijo enega izmed vzrokov tudi v tem, da je največ mentorjev v pionirski organizaciji iz vrst prosvetnih delavcev. Ti pa uvajajo šolski slog vzgojnega dela, uveljavljajo avtokratske odnose, ki preprečujejo uveljavitev bolj demokratičnih oblik in metod dela s pionirji. Ker se tudi kadrovske šole prepočasi odzivajo novim potrebam, da bi drugače usposabljale prihodnje učitelje, smo se znašli — kar zadeva mentorstvo nad drugačnimi vsebinami in oblikami dela, kot je pouk — v začaranem krogu.
Janko Rednjak poudarja, da je ža delo in razvijanje pionirskega samoupravljanja najpomembnejša mentorjeva osebnost bodisi v šoli ali na terenu, vendar pa družbeno-politične organizacije na ta mentorjev pomen pozabljajo. Zavzemajo se za različne vrste usposabljanja mentorjev glede na to, na katerem področju delajo v pionirski organizaciji. Posebno pozornost bi morali nameniti usposabljanju mladincev za delo s pionirji. Oblike, ki so bile svoj čas uveljavljene, izginevajo, novih pa se ne lotevamo. Vzrok za to, da je dejavnost pionirske organizacije v krajevni skupnosti, v soseski, v večjih stanovanjskih hišah taka, kakršna je, lahko marsikdaj poiščemo tudi v neučinkoviti izbiri kadrov za to delo, pa tudi v premajhni zavzetosti za usposabljanje mentorjev. Očitno je, da si v drugih republikah pri delu s pionirji bolj pomagajo s pionirskimi inštruktorji, to je z mladinci, ki so bili zelo dejavni še kot pionirji. Te usposabljajo na posebnih seminarjih, čeprav, kot ugotavljajo v BiH, ti ne morejo dati vsega potrebnega znanja. Menijo, da imajo pionirski inštruktorji kot mentorji nekatere prednosti pred odraslimi: saj so po starosti pionirjem mnogo bližji. Z ustrezno dodatno usposobitvijo teh inštruktorjev bi morda laže zapolnili vrzeli, ki nastajajo zaradi pomanjkanja mentorjev. V Doboju so se lotili ustanavljanja klubov pionirskih inštruktorjev. Ti pomagajo ustvarjati možnosti za delo inštruktorjev, usposabljajo se za uporabo posebnih oblik, metod dela s pionirji, kot so: program priprave otrok v zvezo pionirjev, program marksističnega izobraževanja in drugega. Občinska konferenca Zveze socialistične mladine iz Doboja nam v svojem prispevku zatrjuje, da so po njihovih izkušnjah klubi pionirskih inštruktorjev pomemben dejavnik v razvijanju pionirskega samoupravljanja.
PIONIRSKO
SAMOUPRAVLJANJE V KRAJEVNI SKUPNOSTI
Posebno pozornost so zbudili na posvetovanju prispevki o dejavnosti in problemih delovanja pionirjev v krajevni skupnosti. V nekaterih slovenskih krajevnih skupnostih, npr. v Vuzenici, Podčetrtku, Prestranku in Cerknem, zelo uspešno sodelujejo s pionirji. V teh krajih se šola odpira krajevni skupnosti, uveljavili pa so se tudi povsem novi načini sporazumevanja med pionirsko organizacijo, krajevno skupnostjo in organizacijami združenega dela. V prihodnje bi kazalo bolj spoznati njihovo delovanje in ga poskušati presajati tudi v druge krajevne skupnosti. Zelo zanimiva so bila poročila o oblikah delovanja pionirjev v mestnih krajevnih skupnostih. Tako sta Ivica Fišer iz Celja in Romana Savnik iz Ljubljane opisali, katere naloge lahko prevzema pionir v mestni krajevni skupnosti in kakšno je samoupravljanje pionirjev v njej.cPosebej sta opozorila na to, da pionirji skupaj z mladinci lahko organizirajo akcije za čisto okolje, urejanje ze-
lenic, otroških igrišč, spominski^ " krajev itd. Skrbijo za osamel C starostnike in krajane, ki so k3" korkoli potrebni pomoči. Lahk° zbirajo odpadni material, pr?' P< gotovo pa jih je mogoče vključi11 zc
tudi v razne dejavnosti društev klubov, posebno na področj11 splošne ljudske obrambe 111 družbene samozaščite.
Tudi v Titogradu so naši1 dokaj posrečene oblike de lova’ nja pionirjev v krajevnih skup’ te nostih. Na temelju načrtov del* ki
so sklenili samoupravne spora-zume z organizacijami združ?’ nega dela, ki so jim zagotovi'6 denar za razne koristne akcije Podobno je v Kotom, v Sarajeva in drugod. Povsod, kjer delajo imajo sicer težave, o katerih sr?0 že govorili, vendar z aktivnostj0 družbeno-političnih organiza-
šti
us
O
k;
Šk
U(
D
cijah, šolah in krajevnih skupno- d( stih počasi odstranjujejo eno te-i f0 žavo za drugo.	ta
PIONIRJI V DRUGIH	te
OBLIKAH ZDRUŽEVANJA
Dejavnost pionirjev se uve-Ijavlja tudi v drugih oblikah i0 zunaj tistih mest združevanja, 1°: ^ so bila do zdaj v navadi. Neka- . tere od teh oblik imajo nei-zmerno več možnosti tudi za ra-zvoj samoupravnih lastnosti Tako samoupravljanje v pionir-! skih domovih veliko bolj zaživi' dobi pa tudi drugačno vsebino Nekateri domovi postanejo us-klajevalci vseh dejavnosti pionir-1 jev v kakem kraju, drugod so 11 domovi bolj zaprti, dejavnost p* je namenjena le tistim pionirjem (o ki so v pionirskem domu.	u.
Posebna oblika združevanja ir n'
m bi
možnosti za samoupravljanje j{ pionirski tabor Sutjeska. Ta daj6 v vseh republikah neizčrpen vi1 možnosti za samoupravno delm vanje pionirjev in lahko pomen' središče za razvijanje pionir n* skega samoupravljanja tudi ' drugih oblikah. Te in še drug6| vj oblike dejavnosti, v katerih pio- ij nirji tako ali drugače samoupra'’- ^ Ijajo, kažejo, da si povsod priza- js) devajo najti v skladu z mož- y nostmi takšne oblike delovanj* ‘(i pionirjev, ki zagotavljajo uspeh Pomembno pa je sodelovati in s« Sg ne opravičevati, da ni možnosti za delo. Mnoštvo pobud, ki sm° jih slišali na tem posvetu, kažt' ‘ da je delo s pionirji zelo razveja-
Med analizami je posebno za- | nimiva tista, ki govori o preuče- I
vanju odnosa krajevnih skupnč-sti občine Nikšič do vključevanj* pionirjev v njihove program0' Pedagoga Vida Draškovič h ” Slobodan Simovič sta ugotovila po izjavah krajanov, da v večin? programov krajevnih skupnosti dejavnost pionirjev ni uvrščena Podobno je tudi glede skrbi z* Pe delo s pionirji v soseskah in v| Pc ■blokih: kar 83 odstotkov kraja- čr nov je odgovorilo, da pri njih n* ije deluje nobena pionirska skup1- di na.	so
In kaj lahko rečemo o posv°- te tu?	nc
Poudariti je treba, da bi bil Ur tako organizacijsko kot vsebin- sk sko bolj učinkovit, če bi si orga- *tl; nizatorji vzeli zanj več časa ali Pa| nj izbrali iz množice problemov, h1: na jih je posvet zgolj načel, le ho- va mogeno skupino problemov; ra: Prav nemoč, da bi v neposredfl1 Pr razpravi lahko izluščili nekater6 Ze probleme, zanje nakazali tud' °e najustreznejše rešitve, je kriv0' so da se bo treba o vprašanju, ki je °o bilo tema tega posveta, še raz-pravljati.	SP
Vendar: udeležba na posveti1' (a; okrog štirideset prispelih refera; ja, tov, s katerimi so avtorji razkril* Zo svoje poglede in predloge, kak0 Pr razvijati pionirsko samouprav- S1* Ijanje, pomeni, da je opravljen0 J11 veliko uspešno delo; veliko j° s° novih spoznanj, s katerimi bom0 ^ obogatili prakso, tako da se b° sti pionirsko samoupravljanje ra- fe zvijalo še hitreje. V tem pomen0 ne je tudi posvet sam, razvoj pionir- Ur, skega samoupravljanja pa bo s° 013 bolj, pomenil skromen prispe'*6'' 1111 k trideseti obletnici samouprav' no Ijanja v Jugoslaviji.	ra:
V. T.	k- 231
5.-0 > o 5
Kako po novem v zastarelih razmerah?
^ pouku pedagogike na Pedagoški akademiji v Ljubljani
Reforma pedagoškega šolstva Poteka že šesto leto in tako so ^daj študenti iz usmerjenega pedagoškega šolstva v zadnjem letaku pedagoške akademije.
Čeprav nismo sistematično sPremljali dela po novih programih, na stopnji pedagoške akademije, so si učitelji, ki delajo na Jej šoli, že pridobili nekatere izkušnje, ki jih kaže predstaviti Pedagoški javnosti. v Razumljivo je, da o začasnih studijskih programih za vse usmeritve ni mogoče govoriti.
Cpisala bom le problematiko, s katero imam opraviti na Pedago-$ki akademiji v Ljubljani pri učnem programu za pedagogiko.
Va hi jo laže razumeli, naj navedem najprej nekaj splošnih in-
formacij. Pedagogika sodi med foko imenovane skupne predme-te- Vsi študenti jo imajo v 1. in 2. Semestru, in sicer po eno uro Predavanj in eno uro seminarja da teden: enem študijskem letu id namenjeno za pedagogiko 60 I- dr organiziranega študija. Za tak studijski program je na ljubljanski pedagoški akademiji en sam
učitelj.
V tem sestavku seveda ni pro-vi, štora za široko obravnavo vseh Problemov, ki so povezani s pedagogiko kot učnim predmetom v Pedagoškem šolstvu.
Ob sestavljanju novega osnutka učnega načrta za srednje Pedagoško šolstvo je bilo ugotovljeno, da med prejšnjim učnim načrtom za srednje šole in Uačrtom za pedagoško akade-urijo ni bilo usklajenosti, kakršna hi bila potrebna. Tako so nekatere vsebine v obeh programih istovetne, drugih za današnji čas aktualnih vsebin pa ni v nobenem načrtu.
Nadaljnja razhajanja ugotovimo, če primerjamo program 'julijanske pedagoške akade-[rtije s programom mariborske za 'sti predmet. Razločki se kažejo \]i ^ smotrih, v vsebini, v oblikah, .j, studijskih zahtevah in v številu se Ur- Ti razločki sb nastali predv-sti sem zaradi širše zasnovane peda-no 8°gike na mariborski akademiji, je, larn obravnavajo pedagogiko ja- Prohlematiko prostega časa in
njegovih dejavnostih v skupnem obsegu 40 ur. Mariborska akademija je jih uresniči v 15 urah predavanj in 25 urah vaj.
Takega študijskega programa ljubljanska pedagoška akademija nima, ker ga Izobraževalna skupnost Slovenije ne financira. Tudi obveznosti študentov so zaradi različno usmerjenih akademij različne. Tako mora mariborski študent v primčrjavi z ljubljanskim poleg izpita iz pedagogike opraviti še kolokvij iz dejavnosti za prosti čas, seminarsko nalogo iz pedagogike in iz dejavnosti za prosti čas. Študent ljubljanske akademije opravlja tako kot mariborski izpit iz pedagogike pred vpisom v 4. semester, seminarsko nalogo pa si lahko izbere pri enem od skupnih predmetov, in sicer iz razvojne psihologije, pedagoške psihologije, didaktike, sociologije, filozofije in pedagogike.
Ob razločkih med mariborsko in ljubljansko akademijo je treba poudariti, da so decembra lani potekali usklajevalni pogovori ne samo za pedagogiko, temveč za vse predmete tako glede poimenovanja posameznih predmetov, študijskih oblik, obveznostih študentov in literature. V tem letu pa naj bi se programi tudi vsebinsko uskladili.
Kar zadeva pedagogiko na obeh akademijah, je bilo doseženo popolno soglasje v vseh pogledih. Glede na to ugotovitev bo morda kdo pomislil, čemu razgrinjam preteklost, ko je že vse lepo usklajeno. Zadeva pa ni tako preprosta. Novi študijski programi se bodo v prihodnjem obdobju uveljavljali postopoma, to pa pomeni, da bomo v najboljšem primeru na Slovenskem šele čez štiri leta začeli usposabljati prihodnjega učitelja po enakih programih.
Pri izpolnjevanju učnega načrta za pedagogiko pa pestijo ljubljansko pedagoško akademijo še druge težave.
Naj navedem samo osrednje: V zadnjem letu se je v prvi letnik vpisalo približno 700 rednih in 300 študentov ob delu. Prostorske in kadrovske (za pedagogiko
je en učitelj) razmere ne omogočajo organizirati študijskih skupin po normativih. Zato presegajo seminarske skupine normative od tri — do štirikrat, saj je v posamežnih seminarskih skupinah tudi do 120 študentov. Razumljivo je, da pri taki množici nista mogoči niti kakovostna razprava niti dejavna udeležba študentov, to pa slabša kakovost njihove pedagoške izobrazbe. Taka organizacija študija tudi onemogoča, da bi pedagogika prispevala k celostnemu oblikovanju učiteljeve osebnosti.
V takih delovnih okoliščinah je tudi težko ocenjevati študentovo sodelovanje pri seminarskem delu in to upoštevati pri ocenjevanju znanja. Razumljivo je, da v takih razmerah študent ne čuti potrebe po sprotnem študiju in redni pripravi na seminar.
Ob tej množičnosti študentov nas bodejo v oči tudi drugi problemi, povezani z njihovim poprejšnjim znanjem. Na pedagoško akademijo se še vedno vpisuje veliko študentov, ki so obiskovali najrazličnejše srednje šole. Zanje ni nobene oblike za dopolnilni študij, ki biposkrbelza dopolnitev manjkajočih znanj. Zato so skupine po svojem poprejšnjem znanju zelo različne, to pa je dodatna težava pri izpolnjevanju programa.
Nadaljnji problem so izpiti. Število teh narašča, saj moramo k rednim študentom in študentom ob delu prišteti še tiste, ki so formalno vpisani kot redni in so predavanja poslušali pred desetimi, petimi in več leti, zaradi kadrovskih in drugih najrazličenj-ših razlogov pa izpita iz pedagogike še niso opravili.
Ker je študentov veliko opravljajo izpit pisno, čeprav ima študent po statutu pravico, da izbira med ustnim in pisnim izpitom. Ta njegova pravica pa ostaja le na papirju, saj spričo tolikšnega števila izpitov pri enem učitelju ni mogoč — razen v izjemnih primerih — ustni izpit.
Tb so take ovire, ki bi jih na Pedagoški akademiji v Ljubljani lahko odpravili z namestitvami
Učitelj — strokovnjak ali pedagog?
Vloga skupnih predmetov v kadrovskih šolah
Razprave o študijskih pro-Stamih za peto in šesto leto Usmerjenega izobraževanja se na Pedagoški akademiji v Ljubljani ' Počasi iztekajo. V skupnem na-a’ a’rlovanju in dogovarjanju učite-n£ Jjev je bilo pojasnjenih veliko )!• dilem, ki jih posamezniki brez sodelovanja drugih ne bi mogli e' rešiti. Ob tem pa so se odprla nova vprašanja, taka, ki jih bodo Ji diorali učitelji tudi v prihodnje, n’ uPaj reševati, predvsem pa us-3' ^fojevati in spreminjati doseda-Pa nja stališča in dosedanjo prakso k1 na kadrovskih šolah. Z usklaje-0' vanjem mnenj učiteljiv istih in |V: raz"čnih strok pri sestavljanju m Programov usmerjenega izobra-‘.j veVanja se je spreminjanje že zali te'o, pričakujemo pa, da bo ob
j«
z-
Ul a-ili £0 V'
10 jo 10 >0 af |U p 56
:k v-
.	■ ^1ciiv vjjv- mvr pa, ua
konkretnem delu potekalo še °'j pospešeno.
Kakšno vlogo imajo pri tem sPreminjanju skupni predmeti, ,azvojna in pedagoška psihologi-Ju. Pedagogika in didaktika, filo-^uja jn sociologija in drugi Predmeti, ki jih poslušajo vsi ^udenti pedagoške akademije? v jretjino učnih ur v dveletnem °lanju učitelja za osnovno šolo ° ti predmeti pomemben del rokovnega izobraževanja, ezko si predstavljamo sodobna učitelja, ki bi v praksi lahko ohru'čeva' vzgojne smotre in "koval vsestransko razvito sa-oupravno socialistično oseb-ost, ne da bi poznal zakonitosti Voja otroka in mladostnika, konitosti družbenega razvoja.
temelje marksistične misli, teorije vzgoje in učenja, torej znanja, ki si ga pridobivajo študenti pedagoške akademije pri omenjenih skupnih predmetih.
Sodobno vzgojno-izobraže-valno delo terja vsestransko izobraženega učitelja, ki mu besede, kot so samoupravna socialistična osebnost, demokratično vedenje, samoupravno vedenje, kolektivnost, uspešno učenje, niso fraze, temveč pojmi, ki so teoretično utemeljeni in operacionalizirani za prakso. Za tovrstno delo pa naj bi dobil prihodnji učitelj v usmerjenem izobraževanju primemo strokovno osnovo prav pri skupnih predmetih.
Če učitelj dobro pozna le ožjo stroko, npr. fiziko ali geografijo, mu to ne zadošča niti za poučevanje v tradicionalnem pomenu, kaj šele za vzgojno usmerjanje učencev pri pouku in prostočasnih dejavnostih, za vodenje oddelčnih skupnosti, za mentorstvo v pionirski in mladinski organizaciji, za razvijanje samouprave učencev itd. Še in še bi lahko naštevali naloge, ki jih opravlja učitelj v osnovni šoli in se ne nanašajo zgolj na poznavanje učne snovi kakega predmeta. Res, da učitelj v osnovni šoli ne poučuje psihologije in pedagogike, vendar so spoznanja obeh znanosti nujna sestavina njegovega dela v vzgojno-izobraževalnem procesu. Ker se učiteljeva vloga v usmerjenem izobraževanju spreminja, postajajo
tudi ta spoznanja čedalje pomembnejša. In to bodo kadrovske šole pri organiziranju dela morale upoštevati. Franc Šetinc pravi: »Bolj kot doslej bo treba posegati po dosežkih in spoznanjih pedagoške in psihološke znanosti. Nikakor ne slepo in nekritično...« (Učiteljevo poslanstvo, Prosvetni delavec, št. 20).
Glede na to, da usposablja pedagoška akademija učitelja fizike ali kake druge stroke in ne le strokovnjaka fizika ali geografa, smo tudi sestavljali programe skupnih predmetov, katerih vsebina dopolnjuje ožjo strokovno izobrazbo in izpopolnjuje znanje prihodnjega učitelja glede na potrebe sodobne osnovne šole.
Novi programi v usmerjenem izobraževanju pa seveda sami po sebi še ne bodo prinesli bistvenih sprememb, če ne bomo reševali tudi organizacijskih in drugih problemov na kadrovskih šolah. Učitelji skupnih predmetov se bodo morali veliko bolj kot doslej povezovati z učitelji praktiki v osnovnih šolah. Spremljati, razčlenjevati in preverjati bodo morali strokovno izobraževanje na kadrovski šoli in pri tem upoštevati, koliko je učinkovit študij v praksi osnovne šole. Le. ob takem delu lahko pričakujemo, da se bosta nenehno izboljševala praksa in izobraževanje za to prakso.
Tako kot za vse, ki se usposabljajo za svoj poklic, so tudi za učitelje skupnih predmetov po-
novili učiteljev, če bi ta predmet bolj upoštevali.
Veliko težav nastaja tudi zato, ker na zdajšnji Ljubljanski pedagoški akademiji ni dovolj prostora. Obljube, da bo nova stavba gotovo v prihodnjem letu, še ne rešujejo teh perečih problemov. Glede na pomembnost vzgoje in izobraževanja si jih skoraj ne moremo razložiti. Za ponazoritev naj povem samo to, da so bila predavanja (razen za specialne pedagoge) in deloma seminar v prvem semestru letošnjega leta v kulturnem centru krajevne skupnosti — Poljane: tam so imeli študenti — redni in oni ob delu — na voljo le stole (ob polni udeležbi pa še stolov ne vsi), za mize — pa svoja kolena.
Odveč je dokazovanje, da slabe prostorske razmere resno ovirajo pedagoško in andragoško izobraževanje prihodnjih učiteljev. V takih okoliščinah tudi težko govorimo o dopolnilnem stalnem pedagoškem izpopolnjevanju učiteljev, ki so že na šolah.
Mag. ANA TOMIČ
Skrb za reformo pa tudi za učitelja
Skupščina SR Slovenije o pripravah na usmerjeno izobraževanje
Le dobrega pol leta nas loči od novega šolskega leta, ko bomo uvedli v srednje izobraževanje nove vzgojno-izobraževalne programe. Zato so razprave v družbeno-političnih organih zdaj namenjene predvsem pripravam na uvajanje usmerjenega izobraževanja in ukrepom, ki pomenijo izvajanje zakona o usmerjenem izobraževanju.
O pripravah na postopno uvajanje usmerjenega izobraževanja je v decembru razpravljala tudi slovenska skupščina, ki je obravnavala širše poročilo, ki ga je o tem pripravil Izvršni svet. Skupščini je ob tem posredovala svoje ugotovitve in predloge tudi posebna skupina delegatov, ki spremlja uresničevanje zakona o usmerjenem izobraževanju. Razprava v skupščini in v navedeni delegatski skupini je opozorila zlasti na nekatera vprašanja, ki zaslužijo v pripravah na uvajanje usmerjenega izobraževanja večjo pozornost.
Priprave na postopno uvajanje novih programov potekajo v glavnem po načrtu. Pri tem ne
membne delovne razmere. Vse preveč je še zakoreninjena miselnost (ne pri učiteljih skupnih predmetov), da je dovolj, če te predmete samo predavamo, po možnosti v čim večjih skupinah, ne da bi upoštevali normalne standarde za sestavo skupin. Neupoštevanje standardov za sestavo skupin pa izredno slabo vpliva na delo v seminarjih, saj seminarji v skupinah, v katerih je po 60, 90 ali celo več študentov, zgubijo smoter, ki ga od takšne oblike dela pričakujemo. Delovne razmere morajo biti take, da v njih lahko uresničimo smotre, zapisane v učnih programih, uvajanje novosti, spodbudimo študente k sodelovanju in jih navdušimo za poglabljen študij. Da nekateri ocenjujejo te predmete le kot mehanično in neosebno posredovanje znanj, potrjuje tudi povsem resen predlog, naj se na visokih šolah za ponovljena predavanja »delovna obveznost visokošolskim učiteljem podvoji«. Predlog živo zadeva skupne predmete, kjer se »ponovitvam« predavanj, glede na veliko število študentov različnih študijskih smeri, ni mogoče izogniti.
Stališča in delo šele usklajujemo. Dogovarjanje in resnično prizadevanje za izboljšanje zdajšnjega položaja pa bo prav gotovo otuodilo vsaj nekaj dobrih sadov.
smemo prezreti, da se preobrazba vzgoje in izobraževanja pri nas ne omejuje le na šolsko reformo in na pedagoška vprašanja, saj moramo hkrati spremeniti tudi odnos med združenim delom in izobraževanjem in usposobiti organizacije združenega dela, da bodo prevzele svoj del nalog pri uresničevanju usmerjenega izobraževanja. Po oceni skupine delegatov zaostajamo zlasti pri samoupravnem urejanju pravic in obveznosti TOZD do izobraževanja, pri urejanju možnosti za izobraževanje ob delu in iz dela in pri načrtnem usmerjanju delavcev v izobarže vanje.
Organizacije združenega dela še niso dovolj pripravljene na izvajanje proizvodnega dela in delovne prakse; strokovno usposabljanje m izpopolnjevanje strokovne izobrazbe, ki sta del usmerjenega izobraževanja, v njih še nista zaživeli.
Delavci v TOZD bi morali hitreje uveljavljati svoje pravice in obveznosti do izobraževanja, zlasti do dolgoročnega načrtovanja kadrov in izobraževanja, na katerem mora temeljiti tudi nova mreža organizacij za usmerjeno izobraževanje. Zbori uporabnikov posebnih in občinskih izobraževalnih skupnosti bi se morali kot nosilci interesov združenega dela bolje uveljaviti in prevzeti svoj delež odgovornosti za vsebinski, kadrovski in gmotni razvoj usmerjenega izobraževanja.
Pri pripravi in sprejemanju vzgojno-izobraževalnih programov se morajo strokovni sveti posebnih izobraževalnih skupnosti in strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje uveljaviti v svoji novi in odgovorni vlogi. Vzgojno-izobraževalni programi naj bodo v skladu s tehnološkim razvojem in našo dolgoročno gospodarsko usmerjenostjo. Zato ne smejo biti preveč razdrobljeni niti ne smejo izhajati iz nerazvite tehnologije določenih OZD.
Na programih srednjega usmerjenega izobraževanja naj bi čimprej nastali tudi vzgojno-izobraževalni programi višjega in visokega izobraževanja in programi za izpopolnjevanje strokovne izobrazbe. Pri tem moramo zagotoviti notranjo povezanost in prehodnost v programih ptosameznih usmeritev. Pravočasno naj bi bili pjripravljeni tudi ustrezni učbeniki.
Vpisi novincev v srednje, višje in visoke šole kažejo, da se izobraževanje ob delu in iz dela še ne uveljavlja kot enakovredna piot do strokovne izobrazbe. Organizacije združenega dela ne usmerjajo načrtno zaposlenih v nadaljnje izobraževanje, čeprav bi morale enakovredno poskrbeti za usmeritev delavcev v različne programe srednjega izobraževanja, v višje in visoke šole in v programe strokovnega izpopolnjevanja. Posledica zdajšnjega položaja je, da se odrasli premalo vpisujejo v proizvodne usmeritve. Poskrbeti bo treba tudi to, da bodo programi bolj prilagojeni izobraževanju ob delu in iz dela kot doslej. Z načrtnim razvijanjem izobraževanja zaposlenih bomo hitreje izpopolnili izobrazbeno sestavo delavcev, s tem pa bomo prispevali tudi k višji delovni storilnosti in kakovosti dela, hkrati pa odpirali zaposlenim več možnosti za hitrejšo napredovanje v stroki.
V skupščinskih razpravah je bilo poudarjeno tudi to, da morajo vsi pristojni občinski in drugi organi zagotoviti učiteljem sedanjih srednjih šol jasno perspektivo dela in trden družbenoekonomski položaj. Ob postopnem preraščanju srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje in ob prerazporeditvi programov moramo zagotoviti, da bo učni proces potekel povsod brez motenj in da bodo ustvarjene potrebne okoliščine za uresničenje preobrazbe.
Skupščina SR Slovenije bo maja 1981 pionovno razpravljala o poteku priprav na uvajanje usmerjenega izobraževanja.
Seminarji v zimskih počitnicah
Večji del izpopolnjevanja za učitelje v osnovnih šolah bo potekal prek organizacijskih enot zavoda. Le-te so sklicale v počitniških dneh enodnevne strokovne aktive, s katerimi bodo zajele večji del razrednih in predmetnih učiteljev. Osrednja vsebina teh aktivov že vključuje tudi bistvene prvine nove osnovne šole, to pa bo vodilni motiv vsega nadaljnjega izpopolnjevanja učiteljev v tem letu. Seminarji za osnovnošolske učitelje so namenjeni problematiki celodnevne osnovne šole, individualizaciji in diferenciaciji pri pouku biologije, pouku prometne in proizvodno tehnične vzgoje. Posebej je treba poudariti enodnevne posvete o vpisu novincev v šole usmerjenega izobraževanja za novo šolsko leto. Namenjeni so šolskim svetovalnim delavcem, poverjenikom za poklicno usmerjanje in ravnateljem osnovnih šol ter bodo izvedeni v januarju in februarju. Vsi učitelji slovenskega jezika pa bodo vključeni v enodnevne seminarje ob predstavitvi učbenika Naš jezik 6. Učitelji telesne vzgoje v osnovnih šolah s prilagojenim programom se bodo na krajšem seminarju seznanjali z novostmi pri posebni telesni vzgoji.
Nadaljuje se usposabljanje pedagoških delavcev v srednjih šolah za prehod v usmerjeno izobraževanje. V zimskih počitnicah bodo spoznavali didaktič-no-metodično zasnovanost učbenikov učitelji fizike, matematike ter umetnostne vzgoje, ki v letu 1980 še niso bili na podobnih seminarjih. Učitelji tehnične vzgoje v gimnazijah splošne smeri, ki letos že poučujejo po novem učnem načrtu, se bodo na dvodnevnem seminarju seznanjali s snovjo za drugo polletje. V februarju in kasneje pa se bodo zvrstili seminarji za učitelje osnov tehnike in proizvodnje ter za učitelje praktičnega pouka, ki bodo sodelovali pri izvedbi delovnih vaj pri tem predmetu. Vzgojiteljem v domovih je namenjen tridnevni seminar o konfliktih v domovih učencev in o reševanju le-teh.
Del izpopolnjevanja bo izveden v sodelovanju s posameznimi fakultetami, društvi in dru-
Posameznik v zrcalu skupine
Pogovor s psihologom Leonom Lojkom
Na štiridnevni portoroški seminar o skupinskem delu so nas privedle v glavnem iste želje: po novih pedagoških spoznanjih, novih metodah dela, po odkrivanju pravih predstav o sebi in drugih, po spreminjanju medsebojnih odnosov. Seminar je organizirala Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije, sekcija za šolsko pedagogiko. Vodila ga je Antonija Štucinova z moderatorji Brankom Martinovičem, Bernardom Stritihom, Leonom Lojkom in Jožetom Škrljem.
Zimske počitnice ne pomenijo učiteljem le predaha do naslednjega polletja, temveč tudi najbolj ugoden čas za načrtno strokovno izpopolnjevanje. Že nekaj let se namreč v teh tednih zvrsti veliko različnih oblik strokovnega izpopolnjevanja, predvsem seminarji in aktivi.
Z izpopolnjevanjem pedagoških delavcev, ki ga bo v tem času izvedel Zavod SRS za šolstvo, želi le-ta predvsem nadaljevati usposabljanje učiteljev za preobrazbo vzgoje in izobraževanja na vseh stopnjah.
Zbrali smo se iz osnovnih in srednjih šol ter šol za odrasle. Zanima nas delo v različnih skupinah: v razrednih in učiteljskih kolektivih, v interesnih krožkih, v družini.
gimi. Tako bo v sodelovanju s Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo potekal seminar za učitelje samoupravljanja s temelji marksizma. Skupaj z Društvom matematikov, fizikov in astronomov bo izveden že tradicionalni seminar za učitelje fizike, to pot na temo Polprevodniki, fizikalne lastno-' sti in tehnična uporaba. Seminar o učni tehnologiji pri pouku tujih jezikov bo potekal v Rudarskem šolskem centru v Velenju, vodili ga bodo prevdsem učitelji angleškega jezika v tem centru. Filozofska fakulteta pa pripravlja za Sredino januarja, kot že vsa leta, seminar za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe. Namenjen je učiteljem z visoko izobrazbo, ki si pe-dagoško-andragoškega znanja niso pridobili med rednim šolanjem.
Za učitelje v srednjih šolah in enotah za odrasle se v teh počitnicah začenjajo enodnevni seminarji o sodobni organizaciji izobraževanja ob delu. Njihov namen je pospešiti posodabljanje organizacije izobraževanja ter modernizacijo pouka tudi v srednjih šolah za odrasle v skladu s procesi preobrazbe vzgoje in izobraževanja.
Kljub mnogim prizadevanjem organizatorjem tega izobraževanja ni bilo mogoče povsem uskladiti izobraževanja z željami mnogih pedagoških delavcev, pa tudi samih delavcev zavoda. Ker bo udeležencev manj, bodo mnogi seminarji še vedno v večjih središčih. Iz enakih razlogov, to velja predvsem za seminarje učiteljev v srednjih šolah, je bilo treba ponekod združevati učitelje v ljubljanskih, mariborskih in drugih občinah. Tako bodo nekateri na seminarju med počitnicami, drugi pa se bodo izpopolnjevali, ko bodo že poučevali. Kjer je bilo le mogoče, pa so se organizatorji skušali približati udeležencem časovno in krajevno.
Bogastvo vsebin ter pestre metode dela na seminarjih bodo zagotovile, da se bodo učitelji vračali s takega izpopolnjevanja bogatejši, z novimi spoznanji pa pripomogli k boljšemu pouku. MARIJA VELIKONJA
.Začetek je bil za vse udeležence nekoliko tesnoben, saj se je delo na seminarju začelo drugače, kot smo bili vajeni doslej. Tokrat nismo poslušali predavanj, ampak smo se učili ob svojem delu v skupinah »zdaj in tukaj«. Tako so morale vse tri-najstčlanske skupine same začeti razpravo, poiskati teme, zanimive za vse, in odkrivati vlogo posameznika in vpliv skupine nanj. Delali smo v dvojicah, trojkah, peterkah, bili pri razpravi opazovana skupina, kasneje pa postali opazovalci druge skupine. Učili smo se oblikovati ustrezne povratne informacije in jih sprejemati. Tekmovali smo v reševanju zahtevne programirane naloge. Celodnevno delo je bilo dovolj naporno in nekateri udeleženci sprva z njim niso bili posebno zadovoljni. Ob vsaki novi obliki pa nam je postajala vedno bolj jasna smiselnost takega dela. Spoznanja o sebi in drugih, ki nam jih je prinašalo skupinsko delo, so postajala prava doživetja. Ves čas smo odkrivali, kako odgovorna je v skupini vloga posameznika. V zdravi skupini, ki te hitro spregleda, si odgovoren za vsako besedo, ki jo poveš. To je pomembno prav za današnji čas, ko tako pogosto zaidemo v leporečje in frazarje-nje, ko marsikdaj brez poštene utemeljitve zavračamo mnenje drugega. Spoznavali smo, da je v skupini zaželen tisti, ki ob pravem času pove svoje misli vljudno, jasno, jedrnato, da pa se je treba takega načina sporazumevanja zavestno in vztrajno učiti.
Skratka, spet se je potrdila misel: znanje ti pomaga, da bolje in lepše živiš sam;pa tudi tvoje okolje.
Ker je psiholog Leon Lojk, moderator naše skupine, v glavnem molče spremljal naše delo, smo ob koncu seminarja želeli zvedeti od njega nekaj več.
Njegova odprtost in šegavost sta omogočili prijeten pogovor, kljub svoji skromnosti pa ni mogel skriti širokega strokovnega znanja, ki ga dobiva doma ih v tujini. Takole smo ga spraševali:
• Kot aktiven opazovalec in usmerjevalec našega skupinskega dela ste slišali, da vse nas
Z risanjem k boljšemu znanju angleščine v 5. razredu
Poučevanje angleščine je lahko prijetno in ustvarjalno tudi v 5. razredu, kljub »preprosti« angleščini, ki jo tu učimo.
Večina otrok v 5. razredu še še ni učila angleščine. Zato jim v skladu s priročnikom razložimo, da bodo kot zelo majhni otroci — taki, ki najprej samo poslušajo, šele precej pozneje pazačno tudi govoriti, brati in pisati.
Seveda v 5. razredu ta razmik med poslušanjem in pisanjem ne more biti tako dolg kot v najzgodnejši otroški dobi, ampak se zoži na dva meseca.
Tudi letos smo ta dva meseca dobro izrabili. Vsak učenec je izdelal kartonček, s katerega smo lahko razbrali iz katerega kraja
je, pa tudi učenčevo starost in telefonsko številko. Tako smo utrjevali oblike glagola biti, ne da bi prekinjali konverzacijo z nepotrebnim spraševanjem.
V dveh mesecih smo tudi veliko risali. Že vsebine pesmi, ki so se jih učenci naučili na začetku, so narsiali v zvezke. Letos smo upoštevali sistem POSLUŠATI — RISATI in pozneje POSLUŠATI — PISATI, tako da smo se vračali k narisanim predmetom in spodaj napisali besede, ki so jih učenci najprej spoznali ob sliki ali predmetu, nato s svojo risbo in končno tudi v pisani obliki.
Torej smo delali po sistemu POSLUŠATI — SPOZNATI —
RISATI in ponovno POSLUŠATI — PONAVLJATI — PISATI — ZAPOMNITI.
Učence sem sproti opozarjala, da se bomo k narisanim predmetom še vračali, zato so puščali med narisanimi predmeti dovolj prostora za pisano obliko.
Pbvedati moram, da so njihovi zvezki tudi zelo lepi, saj so nekateri med njimi male likovne mojstrovine.
Ob takem delu seveda neprekinjeno nadaljujemo z delom po učnem načrtu, obenem pa se vračamo k že pripravljenim slikam in jih dopolnjujemo zbesedilom.
Ko smo na primer govorili o sadju, so učenci najprej spoznali sadeže, ki so navedeni v lekciji.
nato pa so večkrat za menoj ponavljali, kako se te besede izgovarjajo. Potem so sadeže narisali v zvezke. Ko smo se pozneje vračali k pisanju, so učenci samo obrnili liste k že pripravljenim slikam in spodaj napisali ustrezne beseede.
V 5. razredu postane lahko včasih ura dolgočasna tako za učence kot za učitelja zaradi enostavnosti snovi. Z risanjem v tej začemi fazi pa učenca aktiviramo, sproščamo . in motiviramo, da se uči novih pojmov v angleščini.
večjo uspešnost skupine, v kateri delamo. Deklarativne rešitve postajajo ob takih izkušnjah manj pomembne.
težijo podobni problemi. Za pogovor smoizbrali tele teme:
— Disciplina v razredu — Kako doseči prave demokratične odnose med učenci in učitelji
— Kako doseči uspešnost oddelčnih konferenc — Odnosi med šolo in domom
— Odnosi v družini — Kako spreminjati medsebojne odnose.
Drug od drugega smo zvedeli veliko zanimivega, nismo pa prišli do zaželenih rešitev. Ali smo pričakovali preveč? Kako rešujete take probleme vi?
— Najprej se vprašam, kdo si želi »zaželenih« rešitev: vsi člani skupine, v kateri delam, del skupine ali samo jaz. Odgovor mi omogoča, da se ustrezneje vključim v delo skupine. Vse prerado se zgodi, da posamezniki pripišemo svoje želje in cilje drugim in potem nehote izrabljamo skupino, da bi dosegli te cilje. Skupina ponavadi tega ne dopušča in potem se čudimo, zakaj je toliko nesoglasij, zakaj skupina ni uspešna.
• Ob tem seminarju nas zanima, kakšni so bili vaši cilji in kakšna spoznanja ob koncu dela?
— Delo pedagoških delavcev je veliko bolj odgovorno, kot se to ponavadi misli. Mi smo tisti, ki pripravljamo mladega človeka za življenje. Mnogi naši učenci in dijaki se bodo zgledovali po nas. Velikokrat je odvisno prav od nas, ali bodo razvili pravi odnos do avtoritete, pa tudi to, kako bodo pripravljeni za samouprav-Ijalske naloge, ki jih čakajo. Da bi jih pripravili za to, ni dovolj, da jim samo predavamo o samoupravljanju. Mladi morajo samoupravne odnose doživljati, sicer bomo kasneje dobili tisto vrsto »samoupravljalcev«, ki vse vedo o samoupravljanju, lahko o njem govorijo ure in ure, ne da bi pustili sodelavca do besede, in pri tem zadovoljno zagotavljajo, da dobro samoupravljajo. Prav neverjetno je, kako včasih zaostajamo s kulturo medsebojnih odnosov za samoupravnimi družbenoekonomskimi odnosi.
Če smo v teh dneh začutili to problematiko, smo dosegli cilj, ki smo si ga postavili. Koliko so udeleženci to začutili, naj povedo sami. Zanje ne morem govoriti. Naj ostanem dosledno pri metodi tega seminarja.
— Izraza »delati z ljudmi« 0e maram, kadar gre za odrasK Uporabljam pa ga v zvezi z mte' dimi. So stopnje socialnega z°' renja, ko še ni mogoče zares sp; delovati z njimi, ampak v resnic j »delamo« z njimi. Vendar mP' ,
ramo »delati« z njimi tako, da bo, ,
čimprej mogoče z njimi tudi SO' > delovati. Pri tem radi zaidemo v dve skrajnosti, ki sta obe nepri' merni za resnično vključitev v svet odraslih.
Ugotovili ste, da nas težijo podobni problemi. Če o temah, ki ste jih navedli, premislite, boste videli, da vse tako ali drugače obravnavajo probleme medčloveških odnosov. Dokler samo razpravljamo, beremo ali pišemo o odnosih med ljudmi, je sorazmerno lahko najti rešitve. Toda ko take problematične odnose doživljamo na svoji koži, rešitve zlepa ne najdemo. Vedno znova se znajdemo v začaranem krogu: odnose s sodelavci, z zakonskim tovarišem, z učenci skušamo izboljšati, najbolj poštene namene imamo; odnosov z njimi pa navadno ne izboljšamo, temveč jih včasih celo poslabšamo. Zakaj? Zato ker pozabljamo, da nismo le reševalci problema, temveč hkrati tudi njegovi povzročitelji. Smo torej del problema in če ga hočemo rešiti, se moramo čimprej posloviti od iluzije, da tak problem lahko rešujemo povsem neprizadeto in objektivno. Šele ko se nam to posreči, znamo prisluhniti sebi in drugim. Ta izkušnja je v začetku lahko boleča, saj se s tem, ko se poslovimo od namišljene objektivnosti, hkrati poslovimo tudi od vnaprej »zaželenih« rešitev o samem sebi pa tudi od napotkov »kako je treba«, ki smo jih ne vem kolikokrat prebrali v raznih pedagoških in psiholoških knjižicah ali deklarirali pred učenci in kolegi... Po drugi strani pa se s tem odprejo možnosti za bogatejše sožitje, za večjo srečo in za
• Kaj vas vodi pri delu z ljudmi, zlasti z mladimi?
# Spoznali smo vas kot prijaZ' nega človeka, ki zna pravi ča* povedati spodbudno besedo. J* to odsev zadovoljstva ob delu’
— S kolegoma in učiteljem^ Martinovičem in Stritihom se ^ veliko let ukvarjam s skupinskin1 delom in od vseh teh izkušenj moralo nekaj ostati... ppsebn® še, če pomislite, da sem se srečal z nekaj sto udeleženci takih sd minarjev, od katerih sem 56 lahko učil.
DANICA CEDILNIK
Dvodnevni seminar za vzgojiteljice_____
Zavod za šolstvo SR Slovenije je pretekli mesec v sodelovanju z organizacijsko enoto Koper organiziral v VVZ Lucija pri Portorožu seminar o uvajanju vzgojnega programa predšolskih otrok slovenske italijanske narodnosti, z osnovami italijanskega in slovenskega jezika. Seminarja so se udeležile vzgojiteljice in učiteljice, ki pripravljajo otroke na šolo na narodnostno mešanem območju občin Izola, Koper in Piran, pedagoški vodje in učitelji predšolske pedagogike.
O nekaterih oblikah' in mete dah dela pri razvijanju drugeg* jezika predšolski h otrok je v sve jem referatu spregovorila td' Gruden-Suličeva. Poudarila je da je igra osnovna metoda dela: otroki. V igri otrok spoznava sve1
izkušnje. Vedno izhajamo okolja, ki je otroku čutno dč st opno, predvsem pa mor atrij skrbeti za pestrost in dinaffiič nost.	..'.n
Milena Butja in Miriam fcia' cuzzo sta v svojih vzornilViiasie pih udeležencem prikazali,. kaK?
Vsebina seminarja je bila široko zasnovana in je zajela celotno problematiko vzgoje za sožitja. V prvem plenarnem dnevu seminarja so se udeleženci seznanili s teoretičnimi izhodišči in osnovami vzgojnega programa, drugi dan pa je bil namenjen praktični uporabi teoretičnih izhodišč, zato je delo potekalo v skupinah.
smotrno zaposlimo otroke

MARJETA PETERLIN Osnovna šola Hinko Smrekar
O položaju narodnosti v SR Sloveniji, zakonskih določilih o dvojezičnosti in političnih razlogih uvajanja drugega jezika je v svojem predavanju spregovoril Raul Šiškovič, predsednik Občinske konference SZDL Koper. Osrednja tema seminarja pa je bila razčlenitev vzgojnega programa, po katerem seznanjamo predšolske otroke z osnovami italijanskega in slovenskega jezika. V svojem referatu jo je podrobno in poglobljeno posredovala Irena Levičnik, republiška svetovalka za predšolsko vzgojo. Poudarila je, da je uvajanje drugega jezika pomembna naloga vzgojno-varstvenih organizacij na narodnostno mešanem območju. Opredeljena je v 17. čl. zakona o vzgoji in varstvu predšolskih otrok, ki daje otrokom pravico, da spoznajo jezik okolja. V letnih načrtih sleherne VVO morajo biti opredeljene in konkretizirane naloge vzgoje-za sožitje, ki se morajo še posebej zrcaliti v neposrednem načrtovanju vzgojnovarstvenega dela vsakega oddelka, sodelovanju s starši, osnovno šolo in dejavniki v okolju.
Začutili so družbeno-političnoj razsežnost razvijanja drugega je:; zika, spoznali obseg jezikovnih | vsebin drugega jezika, oblikoval11 predlog o sprotnem in letnen1 načrtovanju vzgojnega dela in se opredelili za oblike in vsebin0 sodelovanja z osnovno šolo, g°' vorili o vključevanju staršev in krajevne skupnosti v razširjen0 vzgojno delo, razčlenjevali ka; dravske razmere, izoblikovan | oba aktiva in izvolili svoje vodj0 Izvajalci vzgojnega programa s prvinami drugega jezika bod° zbirali pripombe o svojem del01 oblikovali vprašanja ob dilemah pripravljali osnutke gradiv in p°' slopoma oblikovali in izpop0*' njevali priprave na vzgojno del°'
Udeleženci seminarja so ^ razšli obogateni z novimi spo^" nanji in ugotovitvijo, da je dobro načrtovano in razčlenjen0 delo porok neprestanega izp°' polnjevanja in strokovne rast1 vsake vzgojiteljice in predšolsk6 vzgoje.
Včasih »delamo z mladimi* j
tako, da se nikdar ne osamosv0'. j
jijo in mora vse življenje nekd° delati z njimi, včasih pa s preVC' liko vnemo in v obdobju, k° otrok še ni zrel za sodelovanje, ž£ »sodelujemo«; s tem pa ga spe1 j ne pripravljamo na kasnejše s0' ( delovanje z drugimi; Težko je dati kakšne recepte za to, vendal nam razumevanje dogajanj v skupini mladih ob poznavanj11 mladostnikovega psihofizične^3 razvoja lahko precej pomaga.
in si pridobiva prve življenjski
V njih sta upoštevali vsajeoff'; tična izhodišča: pedagoškega psi ho lingvističnega in politične: ga. S hospitacijo sta opravili pi°: nirsko delo na tem področju,.s3! sta prvič v zgodovini predšolski vzgoje demonstrirali »učenje« k; razvijanje drugega jezika v mah šoli.
Analiza ankete ob kontu se; ( minarja je pokazala, da So bil' udeleženci zadovoljni z vsebin°i obliko in s trajanjem seminarja-
VOJKA ŠTULAR
Vilko Menard
, Tudi Vilko Menard je bil eden tlstih slovenskih učiteljev, ki so i£ Opravljali svoj poklic z veliko e. ‘Jubeznijo, odgovorno in zavze-
3-	*°-
y
Rojen je bil v Ljubljani leta d 1898. Tam je tudi končal učite-y Jjišče leta 1916. Namesto da bi i° SeJ Poučevat, je moral obleči vo-y J^ko suknjo in se do konca prve svetovne vojne bojevati na raz-nih bojiščih.
Ro vojni je dobil učiteljsko sjužbo v Podgradu pod Gorjan-j Leta 1920 je opravil strokovni ?Pit, potem pa je do 1940 pou-?eval na deški osnovni šoli v
1'|ovem mesta Zanimal se je za Vse, kar se je dogajalo, spremljal je napredne tokove v svetu in do-lenjski metropoli ter svoje zna-nie prenašal v takratno sokolsko Organizacijo. Vse življenje je °stal zvest delavskemu razreda Ves čas, ko je živel v Novem ®estu, je zavzeto spremljal pojave fašizma in nacizma v Evropi jn v svetu ter vzgajal mladi rod v 'jubezni do domovine.
. Leta 1940 je tedanji nazadnja-s*n režim premestil napredne ie učitelje na kazenska mesta, tam Pa so postali ti učiteljišč bolj dejavni. In tak je bil tudi Vilko Me-ia nard, ko je služboval v Žusmu na 'li kozjanskem in Hotiču pri Kra-
n1 snicah.
jf Vilko Menard je bil priprav-1(- 'ien na april 1941, vedel je, kje je al njegovo mesto. Takoj po usta-e' n°vitvi Osvobodilne fronte Slo-* Venije je bil med ustanovitelji matičnega odbora vzgojiteljev in osnovnošolskih učiteljev, ki ga je ^io uspešno vodil do aprila 1944. Ves ta čas je vodil organi-?acijska opravila in neštete se-stanke v najstrožji ilegali ter Vzdrževal zveze s političnim vod-
stvom OF Slovenije. 14. aprila 1944 so ga okupatorji aretirali in ga odvedli v taborišče Dachau, kjer je kljub bolezni in izčrpanosti dočakal svobodo. Za svojo dejavnost med NOB je prejel partizansko spomenico 1941.
V Ljubljano se je vrnil julija 1945, ves izčrpan od težke bolezni in trpljenja. Kljub temu je sprejel zelo zahtevno mesto šolskega inšpektorja v Ljubljani. Veliko si je prizadeval, da se je po težkih vojnih razmerah in okupaciji delo v ljubljanskih osnovnih šolah začelo in vendarle redno potekalo ter posebno pozornost namenil didaktiki in organizaciji. Iz osnovne šole je bilo treba odstraniti usedline preteklosti in jo postaviti na nove temelje.
Sodeloval je tudi pri ustanovitvi Pedagoškega društva Slovenije in na ustanovnem zboru poročal o šolskih kronikah. Hotel je, da bi vsaka šola imela sestavljeno zgodovino NOB za svoj okoliš.
Napisal je kroniko NOB terenov Tržaška cesta — Kozarje in »Vlado Miklavc«, Vič-Brdo, Vrhovci, kjer je zgledno podal pregled raznih dogajanj med NOB in to s tistih območij, kjer se je v resnici veliko dogajalo in prek katerih so nenehno potekale zveze s celotnim narodnoosvobodilnim gibanjem na Slovenskem. Za svoje šolsko organizacijsko in pedagoško delo je prejel Vilko Menard časten naziv pedagoški svetnik.
Po upokojitvi je kljub šibkemu zdravju veliko delal in v svojem okolju pomagal z nasveti, kijih je črpal iz svojih bogatih življenjskih izkušenj. Za vse to smo mu iskreno hvaležni.
JOŽE JURANČIČ
Justina Trobina
V 75. letu starosti se je 29. no-veinbra izteklo življenje znane in spoštovane prosvetne delavke, zoorovodje in koncertne pevke grof. glasbe Justine Trobina iz Šoštanja.
Pokojnica se je rodila 19. 6. 1906 in po končanem učiteljišču v Mariboru že septembra 1927 nastopila službo na dekliški osnovni šoli v Celju. Kot odlična Povka se je želela glasbeno izpo-Pojniti, zato se je 1931 vpisala na Ofžavni konservatorij v Ljublja-p jeta 1936 ga je končala z od-lcnim uspehom. Istega leta se je ^Poslila kot profesorica glasbe na učiteljišču v Mariboru, kjer je Poučevala do okupacije, ko je morala službo opustiti in preki-mti svoje uspešno pedagoško plo. Po osvoboditvi je bila pro-eSorica glasbe na nižji gimnaziji n> na glasbeni šoli v Šoštanju vse a° upokojitve 1956. Zaradi pomanjkanja glasbenih pedagogov P,a je poučevala na Glasbeni šoli ran Korun Koželjski Velenje — °udelek Šoštanj vse do nekaj dni Pmd smrtjo, ko je morala v bol-
nišnico.
Že v predvojnem službovanju Celju in Mariboru je uspešno °dila mladinske pevske zbore in nastopala kot solistka in kon-Pnrtna pevka na različnih priredi-Zal je tudi njej nemška Mipacija nasilno preprečila na-aljnji umetniški razvoj in zavrla ■ tvarjalno moč, ki jo je razdajta svojim učencem, saj je že ta-rat marsikoga usmerila v čudo-uti svet glasbene umetnosti.
Po osvoboditvi je z velikim ve-‘Jem začela vaditi pionirski
zbor na osnovni šoli, mladinskega na gimnaziji ter moški, mešani in ženski zbor Kaj uh prosvetnega društva Svobode Šoštanj, ki ga je vodila dolgih 26 let. S svojimi zbori je nastopila na več kot sto koncertih po vsej Sloveniji in dosegla zavidljive uspehe; za to je dobila lepe ocene kritikov in številna odličja, od nekdanje občine Šoštanj pa kot prva kulturno prosvetna delavka tudi najvišje priznanje Kajuhovo nagrado.
Pred leti je prevzela tudi vodstvo na novo ustanovljenega mešanega zbora društva upokojencev Šoštanj. Kako zelo se je razdajala in ljubila svoje delo, potrjuje podatek, daje vzadnjihtreh letih nastopila s tem zborom na 27. revijah, proslavah in koncertih v domačem Šoštanju in drugih krajih Slovenije. Svoj zadnji koncert je dirigirala še lanskega 20. julija vaščanom znane partizanske vasice Ravne nad Šoštanjem.
Njen pevski izraz je obsegal dela domačih in tujih skladateljev, narodne in partizanske pesmi, operne arije in umetne solistične skladbe. Na svojih številnih nastopih, tako z zbori pa tudi kot solistka, je z globokim občutkom in doživetjem posredovala delovnemu človeku pristno glasbeno lepoto polnih 55 let. Na njeni zadnji poti jo je spremljala velika množica ljudi, kar pet govornikov pa se ji je zahvalilo za njeno družbeno in kulturno prosvetno delovanje na področju glasbene umetnosti.
V. KOJC
^SNOVNA ŠOLA
SNOUB-BELOKRANJSKA V METLIKI
r®zP'suje za nedoločen čas prosto delo in naloge
vodje šolske prehrane in učitelja gospodinjstva
p
°8oi: končana ustrezna višja šola (PA) žačetek dela: 26. 1. 1981 ali po dogovoru.
komisija za delovna razmerja
Prija'
ti i,a.'!e z življenjepisom sprejema kajšnje šole 8 dni po objavi razpisa
Marica Dekleva
Drago Vončina
Na predvečer 29. novembra 1980 smo se na ljubljanskih Žalah zadnjikrat poslovili od zavedne in zveste revolucionarno angažirane družbeno-politične, strokovne in znanstvene delavke Marice Dekleva-Modic, upokojene profesorice pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki je vse svoje poklicno življenje posvetila vzgoji mladih rodov v duhu revolucionarnih tradicij preteklosti samoupravne socialistične sedanjosti in njene vizije v prihodnosti.
Kot že tolikokrat poprej smo se zbrali okrog nje mnogi njeni sobojevniki, prijatelji, sodelavci in nekdanji učenci. Žal ne več zato, da bi prisluhnili njenim iz bogatega znanja in velikih življenjskih izkušenj izvirajočim treznim mislim in spodbudnim besedam. Prihiteli smo z žaslost-nim namenom, da ji ob njenem neizprosnem vračanju v naravni krog rojstva, življenja in smrti spregovorimo nekaj besed v spomin, ki nje niso več dosegle, zato pa so toliko bolj občuteno odmevale v nas samih in ostrile naše predstave in misli na mnoge človeške in strokovne vrline pokojnice. Za njeno zunanjo vehementnostjo, s katero je ob velikem spoštovanju sobesednika tako vztrajno, kritično in demokratično utemeljevala pridobitve socialistične revolucije, branila svoj prav in se bojevala za humanejše medčloveške odnose, so se skrivale nažna in občutljiva duša, plemenita človeška toplina in skrb za človeka ter njegove še tako drobne vsakodnevne tegobe. Kolikim je v težkih življenjskih trenutkih pametno svetovala, jih prepričljivo spodbujala in materinsko tolažila! Tako jo je izoblikovalo njeno trdo otroštvo, ki se je začelo 1. 1916 v Trstu, sredi najhujše vojne in tedaj, ko je morala družina pobegniti pred italijansko okupacijo; njeno napredno delovanje v levičarskem študentskem gibanju, ko je na ljubljanski univerzi študirala pedagogiko in filozofijo in se po diplomi kot »sovražni element« ni mogla zaposliti in še posebej njeno aktivno sodelovanje v NOB, saj se je kot obveščevalka in funkcionarka OF vključila
vanj že leta 1941 in bila zaradi tega tudi dvakrat zaprta. Po vojni jo najdemo med vidnimi slovenskimi prosvetno šolskimi politiki in strokovnjaki in v vodstvu različnih prosvetnih organov in šolskih ustanov. Omenimo le, da je bila med najdejavnejšimi pobudniki osnovnošolske reforme 1. 1958, dolgoletna ravnateljica ljubljanskega učiteljišča, pozneje pa uspešna univerzitetna pedagoška in znanstvena delavka. S tem njenim zadnjim delovnim področjem je še zlasti povezana njena dolgoletna bogata znanstvena, strokovna, publicistična in organizacijska dejavnost posvečena sprva predvsem vprašanju enotnosti in marksistične idejne usmerjenosti šolstva, pozneje pa sta jo vedno bolj vznemirjali etika in teorija moralne vzgoje. O tem je veliko pisala v skoraj vse jugoslovanske pedagoške revije in se uvrstila med naše najvidnejše tovrstne strokovnjake. Njena teorija moralne vzgoje, uvrščena v visokošolski učbenik »Pedagogika«, je zdaj temeljni študijski vir na vseh jugoslovanskih univerzah. Njeni dijaki in študenti se je spominjajo kot kritične, marksistično angažirane, široko razgledane predavateljice in kot demokratične mentorice njihovega samostojnega študijskega dela. Tako jo imamo v spominu tudi mnogi njeni sodelavci v šolsko prosvetnih upravnih in samoupravnih organih. Zavodu SRS za šolstvo, Pedagoškem inštitutu in še marsikje drugod, saj skoraj ni bilo vidnejše pedagoške manifestacije, na kateri ne bi sodelovala s svojimi tehtnimi prispevki tudi naša Marica. Še dolgo jo bomo pogrešali, zlasti v Zvezi pedagoških delavcev Slovenije, katere častni član je bila, in v uredništvu Sodobne pedagogike, ki jo je dolga leta urejala kot odgovorna urednica. In prav te njene zasluge, njeno delo ter njene vidne človeške in strokovno znanstvene vrline so tisto, kar premaguje njeno smrt. To jo še naprej ohranja med nami in ustvarja trajno vez med njeno preteklostjo, našo sedanjostjo in prihodnostjo.
FRANCE STRMČNIK
Dne 25. decembra 1980 je po težki bolezni umrl v Ljubljani eden nekdanjih partizanskih okrožnih šolskih nadzornikov in dolgoletni pedagoški svetovalec Drago Vončina. Drago se je rodil
3.	novembra 1900 v Jetičnem vrhu (danes Gore) nad Idrijo. Po končani osnovni šoli je 1920 maturiral na idrijski realki, nato študiral romanistiko na ljubljanski filozofski fakulteti in 1924. absolviral. Zaradi bolehnosti se je zaposlil kot učiteljski pripravnik na Kočevskem (Loški potok. Papeži) in v Mimi peči. Po opravljenem učiteljskem strokovnem izpitu (1926) je bil deset let šolski upravitelj (1928—1938) v Dolenji vasi pri Ribnici, kjer je zaslovel kot živinorejec, sadjar in vrtnar. Nato je bil Vončina do 1943.okrajni šolski nadzornik v Črnomlju, kjer se je po kapitulaciji Italije vključil v NOV in POS, poučeval v oficirski šoli in bil njen intendant. Dne 10.3. 1944 gaje imenoval Odsek za šolstvo pri predsedstvu SNOS za šolskega nadzornika osvobojenega novomeškega okrožja, kjer je organiziral in vodil partizanske osnovne šole, poučeval metodiko v dveh pedagoških tečajih v Dobličah (1944) in skrbel za prehrano. Ko je bil po osvoboditvi Drago okrožni šolski nadzornik v Novem mestu (1945—1946), je obnavljal tamkajšnje šolstvo in poučeval metodiko v pedagoškem tečaju v Šmihelu pri Novem mestu. Kasneje (1948) je vodil tudi pedagoški tečaj na Koroški Beli in poučeval metodiko. Od 1946—1954 je bil Vončina pedagoški svetovalec za Ljublja-no-okolico in od 1955 do upokojitve (1961) za Ljubljano-mesto. Potem je še štiri leta delal na zavodih za prosvetno-pedagoško službo Logatec in Ljubljana-Vič.
Kot pedagoški svetovalec za osnovne in nekdanje vajenske šole je delal Drago celih 27 let in tako pripomogel k rojevanju partizanske osnovne šole na slovenskem osvobojenem ozemlju v Beli krajini, po osvoboditvi pa je sodeloval pri obnovi našega šolstva in zlasti pri reformi osemletne osnovne šole ter spodbujal učiteljstvo k boljšemu vzgoj-no-izobraževalnemu delu. Pedagoško in družbeno-politično delo je vestno in s pridom opravljal, ker se je sam veliko izobraževal iz dela in ob delu tudi po tuji, zlasti didaktični literaturi; obvladal je namreč nemščino, italijanščino in francoščino.
Pokojnik je bil eden izmed tipičnih naših šolnikov starejšega rodu, ki se ni usposabljal v tedanjih razmerah za znanstvenoraziskovalno delo, ampak za dobrega praktika. Predvsem praktikom so bila namenjena tudi nekatera obsežnejša Vončinova dela; Domoznanska učna snov Bele krajine (Čnomelj, 1941); Domoznanska učna snov za šole v občinah Borovnica, Dobrova, Logatec (Lj., 1959); Praktična navodila za šolske upravitelje (Lj., 1952); Šolski upravitelji (Lj., 1958). Zadnja leta se je posvečal Drago zgodovini šolstva med NOB in napisal Kroniko šolstva med NOB v Beli krajini (Lj., 1978), sodeloval pa je tudi pri obsežnejšem zborniku o NOB, ki ga je izdala Zveza borcev Ljubljana-Vič.
Vončina je bil zdravo ambiciozen, skromen, požrtvovalen, ljubezniv, in resnično dober tovariš ter bo gotovo dolgo ostal v spominu svojih učencev, učiteljev in prijateljev. Še prav posebno bo živ v Beli krajini in na Idrijskem, kjer je bil na obe pokrajini zelo navezan.
I. ANDOIJŠEK
PREJELI SMO
Več pozornosti pri obravnavi naše preteklosti
Pred nedavnim mi je profesorica zgodovine v naši šoli predložila Krajevni leksikon Slovenije, III. knjigo, Svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo, ki ga je s sodelovanjem Franceta Planine pripravil in uredil Roman Savnik.
Leksikon opisuje na 309. in 310. strani tudi Vitanje, njegovo zgodovino in razvoj. Na 310. strani je tudi zapis o Vitanju med okupacijo in sodelovanju prebivalcev tega kraja v narodnoosvobodilni vojni. Takole je zapisano: »Jeseni 1941 so Nemci izselili mnogo družin. Sredi tega leta so partizani dvakrat vdrli v trg ter odnesli s seboj živila, obleko in druge potrebščine. Malo nato so Nemci odredili mobilizacijo, a vsi naši fantje so odšli v partizane. Zanje je skrbel zlasti tukajšnji zdravnik Stanko Silan, ki je borcem tudi že prej pošiljal hrano in sanitetne potrebščine. Dne 14. februarja 1944 so Nemci ustrelili 10 talcev, na kar opozarja spomenik na do-tičnem mestu. Dne 11. julija 1944 je izvršila napad Tomšičeva brigada in zaplenila mnogo materiala. Požgani sta bili dve domačiji.«
Odkrito povedano, da sem se zgrozil, ko sem v tako reprezentativni knjigi prebral ta zapis, ki je, blago rečeno, površen, neresničen, stilno in slovnično pa zelo slab.
Poiskal sem, kaj je zapisano o tem v kroniki naše šole. V zvezku, pisanem takoj po osvoboditvi, sem našel s pisalnim strojem napisano prilogo, v kateri je o tej dobi napisano tole: »10. 4. 1941 ob 22.30 je fašistični okupator
zasedel območje Vitanja. Že 14.
4.	1941 so Nemci začeli zapirati zavedne domačine. Kitek Jožef je v priporu umrl, Pintar Jožef pa je bil ustreljen. Oktobra 1943. leta je prišla v bližino Vitanja četa partizanov. To četo je vodil Hrovat Jože, domačin iz vasi Sp. Dolič. Prebivalci Vitanja, so podpirali NOB, prispevali materialno z zbiranjem obleke in obutve ter sanitetnega materiala. Pri tem je posebno pomagal tov. dr. Silan Stanko.
14. 2. 1944 je okupator pripeljal v Vitanje 10 talcev in jih na nosestvu Fijavž Jerneja, ki je ob cesti Vitanje—Sp. Dolič, ustrelil. Ta dan je ostal spominski dan — krajevni praznik Vitanja.
Takoj po ustrelitvi je bil prehod 14. divizije preko Vitanja v Dolič in na Graško goro. Med tem časom so bile ogorčene borbe na Paki pri Vitanju, kjer je padlo sedem partizanov. Padli borci so pokopani na vitanjskem pokopališču. Julija 1944 so Nemci, po neuspelem napadu na Pohorju povečali teror. Nekaj časa za tem so partizani rekviri-rali imetje Nemcem in nemčur-jem v Vitanju. Marca 1945 so Nemci po vrnitvi s Pohorja zažgali dve kmetiji v Vitanju. 2. 5. 1945 je Šercerjeva brigada napadla policijsko postojanko v Vitanju, ter jo 3. 5. 1945 tudi likvidirala. Istega dne se je okupator umaknil iz Vitanja.«
Če le bežno primerjamo ta zapisa, lahko ugotovimo, da je zapis v šolski kroniki, čeprav nepopoln, veliko bolj konkreten in dokumentiran. Za vsakega ki kolikor toliko pozna razvoj narod-
noosvobodilnega gibanja na Slovenskem in še posebej na Štajerskem, pa so trditve v šolski kroniki prepričljive, in jih je mogoče uskladiti z razvojem narodnoosvobodilnega gibanja na tem območju.
Trditev, ki je navedena v omenjenem Krajevnem leksikonu Slovenije torej še zdaleč ni mogoče uskladiti s celotnim pregledom razvoja narodnoosvobodilnega boja na Štajerskem.
»Jeseni 1941. leta so Nemci izselili mnogo družin...« trdi Leksikon. Danes so nam vendar na voljo natančni datumi in vali izseljevanja, poznamo celo uro za posamezno družino. Vemo, da je bilo to tak<q, ko so prišli okupatorji. Tako je bilo povsod na Štajerskem in Vitanje ni izjema. Ševeda so izseljevali tudi prožneje. Šolska kronika pove, da so začeli Nemci zapirati zavedne Slovence že 14. aprila, to je štiri dni potem, ko so vdrli v Vitanje.
In takih nezanesljivih trditev je v Leksikonu še veliko. Preseneča me takšna površnost in nenatančnost v tako reprezentativni knjigi in učbeniku, kot je Krajevni leksikon Slovenije. Ta knjiga je v vsaki slovenski šoli kot učbenik in vir, iz katerega črpa mladi rod znanje o zgodovini svojega in drugih krajev, pa tudi o zgodovini našega narodnoosvobodilnega boja. Ta boj pa je za vse nas tako spoštovanja vreden, da je tako površno obravnavanje naše preteklosti v resnici neodgovorno.
Naši delovni ljudje so dali za izdajo tega leksikona precej de-
narja. Prepričani so bili o verodostojnosti in resničnosti vsebine. Kdo pa je odgovoren za vsebino?
Takšno površno in nenatančno pisanje proslavlja pod vprašaj celotno zgodovinopisje te dobe. Tisti, ki jim ta čas ni tako pri srcu, poskušajo na temelju ene tako očitne nepravilnosti omalovaževati in razvrednotiti celotno naše zgodovinopisje o NOB.
In naprej:, iz Krajevnega leksikona Slovenije jemljejo pio-datke razni prisci tudi za druge publikacije. In če so v njem neresnični podatki, so tudi druge publikacije take, da širijo neresnico.
Menim, da zasluži tak odnos do zgodovine narodnoosvobodilnega boja ostro kritiko. Ob tem se morajo zamisliti predvsem tisti, ki to zgodovino pre-učujejo in jo dobro prozna jo. Ti bi morali sodelovati pri sestavljanju vsebine iz tega obdobja za tako promembno knjigo, kot je Krajevni leksikon Slovenije. Prav bi bilo, da bi vse šole
r O	“	IV*	IJKJ
o NOB njihovega kraja v tem leksikonu. Če bi ugotovili še več provršnosti in nepravilnosti, bi morali leksikon propraviti.
Dokler smo udeleženci narodnoosvobodilnega boja še živi in dokler nas spromin še ni zapustil, moramo skrbeti za natančnp in resnično pisanje o tej slavni dobi. Neresnične in nepravilne odlomke pa moramo odstraniti. Kako bomo to storili v Krajevnem leksikonu Slovenije, pa naj povedo tudi avtorji.
FRANJO MAROSEK
V delovnem zvezku za spoznavanje narave in družbe, namenjenem učencem 3. razreda osnovne šole, je na 76. strani slika gimnastične vaje v sedečem položaju, ki jo strokovnjaki odsvetujejo odraščajočim otrokom. Lahko bi dejali, da je vaja bolj škodljiva kot koristna, saj ni v skladu s pravili, ki veljajo za oblikovanje pravilne telesne drže. Takšnih gimnastičnih vaj je še več in učenci — predvsem nižjih razredov osnovne šole — jih pogosto delajo pri urah telesne vzgoje. Problem je v ustrezni strokovni literaturi dovolj obdelan, vendar pa ta literatura učiteljem razrednega pouka ni toliko dostopna, da bi se lahko ravnali po njej. Zato ne bo odveč, če posvetimo temu vprašanju nekaj besed.
Sistematični zdravniški pregledi učencev osnovne šole kažejo veliko psihosomatičnih sprememb, ki bi jih z rednimi in smotrnimi preventivnimi ukrepi lahko preprečili. Med temi spremembami so po podatkih različnih zdravstvenih domov na prvem mestu slabosti telesne drže. Podatki govore, da ima 60—80% otrok takšne ali drugačne slabosti telesne drže. Kronološka primerjava podatkov tudi kaže, da število teh primerov raste, kar je mogoče pojasniti — zlasti v urbanih okoljih — s spremembami v načinu življenja (premalo gibanja, preveč sedenja). Med različnimi vrstami,slabosti telesne drže zavzemajo vidno mesto nepravilnosti v za-krivljenosti hrbtenice v sagitalni ravnini (v smeri naprej-nazaj). Gre predvsem za tri oblike nepravilnosti: za povečano krivino v prsnem delu, za povečano krivino v ledvenem delu in za kombinacijo obeh nepravilnosti. Za nastanek teh nepravilnosti krivijo strokovnjaki predvsem dolgotrajno sedenje. Otrok v nižjih razredih osnovne šole presedi poprečno 6 ur dnevno, kar znese v štirih letih 7.200 ur. To pomeni, da presedi otrok v štirih letih nekaj manj kot eno leto(!).
OBTOŽENO SEDENJE
Ko sedimo, imamo ponavadi glavo sklonjeno naprej, lahti so naslonjene na klop, prsna krivina hrbtenice pa je povečana (sl. 1). Pri tej drži so pripoji dolgih hrbtnih mišic oddaljeni (mišičevje je podaljšano), pripoji mišic in vezi na prednji strani ramenskega obroča (prsne mišice, vezi ramenskega sklepa) pa se približajo. Čim bolj je drža pasivna in malomarna, tem bolj je poudarjeno opisano stanje. Tudi prenizke šolske klopi pripomorejo k takšni drži. Pri dolgotraj-
nem sedenju (7.200 ur v štirih letih) brez ustreznih korektivnih učinkov lahko hrbtne mišice zaradi stalnega raztezanja izgubijo svojo notranjo napetost (tonus) in se podaljšajo, hkrati pa se lahko trajno približajo pripoji mišičevja in vezi na prednji strani ramenskega obroča. Posledica tega je povečana krivina hrbtenice v prsnem delu, ki lahko sčasoma povzroči tudi spremembe na kostnem tkivu hrbteničnih vretenc.
POTREBNA JE SMOTRNA IZBIRA VAJ
Šolska telesna vzgoja naj bi, med drugim, tudi preprečevala in odstranjevala negativni vpliv dolgotrajnega sedenja na otrokov gibalni ustroj. Med številnimi sredstvi, ki lahko koristno učinkujejo, so tudi gimnastične vaje. Iz opisanega vpliva dolgotrajnega sedenja na gornji del hrbtenice je mogoče povzeti, kakšne morajo biti gimnastične vaje, če z njimi želimo vplivati na pravilno pokončno držo. Gibi, ki učinkujejo na mišično in vezivno tkivo, ne smejo biti podobni sedenju. Vaje ne smejo raztezati hrbtnih mišic in približevati pri-pojev mišic in vezi na prednji strani ramenskega obroča. Prav to pa se dogaja pri dveh gimna-
REPUBLIŠKI SEKRETARIAT ZA LJUDSKO OBRAMBO SR SLOVENIJE RAZPISUJE
natečaj
Za dodelitev štipendij učencem srednjih šol v šolskem letu 1980/81
za dodelitev štipendij učencem srednjih šol v šolskem letu 1980/81
Učencem štiriletnih srednjih šol, ki bodo po končani srednji šoli šolanje nadaljevali na vojaški akademiji, in sicer:
a)	za vojaško akademijo rodov kopenske vojske in intendantske službe — učencem gimnazij in tehniškihšol (smer: strojniška, elektro, prometna, gradbena, kemijska in geodetska);
b)	za tehniško vojaško akademijo kopenske vojske — učencem gimnazij in tehniškihšol (smer: strojniška elektro in kemijsko-tehno-loška);
c)	za letalsko tehniško vojaško akademijo —učencem gimnazij in tehniških šol (smer: strojniška in elektro);
d)	za mornariško vojaško akademijo učencem gimnazij in tehniških šol (smer: strojniška in elektro).
Skrb za pravilno telesno držo—pomembna naloga šole ________________________________
O vajah, ki bolj škodujejo kot koristijo
stičnih vajah, ki jih delajo otroci skoraj pri vsaki vadbeni uri. To sta vaji:
— zib v globoki predklon (sl. 2) in
— zib v predklon v sedečem , položaju (sl. 3).
Obe vaji povečujeta gibljivost v kolčnem sklepu in raztezata dolge hrbtne mišice. Vaja torej lahko samo še pospešuje učinek dolgotrajnega sedenja. Otroci tudi nimajo potrebe po večanju gibljivosti v kolčnem sklepu, saj so že po naravi izredno gibljivi. Ne nazadnje je gibljivost v kolčnem obroču v smeri naprej zelo pogosta pri številnih vsakodnevnih opravilih, gibih in držah (sedenje, počep, hoja itn.). Vaji torej nista koristni. Lahko rečemo, da telesni drži celo škodujeta, saj se pri njiju dolge hrbtne mišice še bolj raztezajo kot pri malomarnem sedenju z upognjenim hrbtom. Obe vaji bi morali črtati iz vadbenega programa učencev nižjih razredov osnovne šole. V izjemnih primerih (kratke hrbtne mišice v ledvenem delu pri povečani ledveni krivini hrbtenice) ju lahko predpiše zdravnik-ortoped.
Pri urah telesne vzgoje morajo delati otroci vaje, ki krepijo dolge hrbtne mišice predvsem v gornjem delu trupa. Koristno je tudi raztezanje mišic in vezi na prednji strani ramenskega obroča.
Takšne vaje so:
— zib v predklonu (do vodoravnega položaja trupa) z ravnim hrbtom, lahti v odročenju ali dlani na tilniku z nazaj potisnjenimi komolci (sl. 4);
— dvigovanje trupa iz ležanja na trebuhu ali iz kleka (brez za-klanjanja v ledvenem delu hrbtenice), lahti v odročenju ali dlani na tilniku z nazaj potisnjenimi komolci (sl. 5);
— zibi nazaj z lahtmi v odročenju gor, dlani obrnjene navzgor (sl. 6).
Nobena vadbena ura ne bi smela biti brez navedenih vaj, pa tudi nekajkratna ponovitev ne more imeti želenega učinka. Samo veliko ponovitev se lahko uspešno upira 7.200 uram sedenja. Učence je treba spodbujati, da vadijo tudi doma.
NE SAMO
GIMNASTIČNE VAJE
Niso samo gimnastične vaje tiste, ki se lahko uspešno upirajo posledicam dolgotrajnega sedenja. Sedenja je le preveč in potrebni so še drugi ukrepi. Predvsem je potrebno dovolj raznovrstnega gibanja, doma in v šoli. Ure šolske telesne vzgoje bi morale biti bogate po vsebini, po intenzivnosti pa bolj učinkovite. Če nimamo telovadnice, je treba na prosto. Predvsem pa se ne bi smelo dogajati, da ure redne te-
lesne vzgoje (ki so na urnik" zamenjuje pouk matematik" slovenskega jezika in spoznav"' nje narave in družbe. Nema!0-krat se tudi zgodi, da so učencizS nemir v razredu kaznovani tak" da tisti dan nimajo telesne vzg" je, ki je na urniku. Otroke1* torej ogrožamo njihov telesni zvoj, ki je pogoj za njiho'1, uspešno intelektualno, čustve"1' in vedenjsko dozorevanje. Vs"| nadaljnji komentar o takšmj primerih je na tem mestu odv6 Pomemben dejavnik pri obl' kovanju pravilne pokončne dri1 je tudi navajenost otrok na m" lomarno držo. Če otroka nih" ne opozarja, naj se drži zravn" no, mu malomarna, sključen drža preide v navado in se poču? neudobno, če se mora drž"1 zravnano. Otroka bi morali ne preslano opozarjati (doma in' šeli) na pokončno zravna"1 držo; tako da bi mu prešla v na vado pravilna drža. Zato ^ moral učitelj tudi v učilnici n" nehno opozarjati učence na p"3 vilno pokončno sedenje z zra' nanim trupom in nazaj potisni" nimi rameni. Nekaj besed o tel" sni drži bi kazalo posvetiti tu" staršem na roditeljskih sesta" kih. Le od skupnih prizadeval1: učitelja in staršev si lahko ob" tamo najboljši učinek telesne i' zdravstvene vzgoje.
SILVO KRISTAN
Obvestilo naročnikom
Letos so se tiskarski stroški zaradi višjih cen papiija in storitev p večali za več kot tretjino, dotacije ustanoviteljev, s katerimi krijen" del razlike med ekonomsko in prodajno ceno časopisa, pa še zdaleč t sledijo rasti cen. Čeprav skušamo z drugimi viri dohodka (objave, rtf piši ipd.) in z varčevanjem zmanjšati primanjkljaj, tega ne zmore■<,, več brez ustreznega zvišanja naročnine.
Zato bo z novim letom naročnina na Prosvetnega delavca:
—	za posameznike 200 dinarjev
—	za vzgojno-izobraževalne in druge organizacije ter skupnosti P 350 dinarjev.
Cena i narjev.
naročnike, da z razumevanjem sprejmejo te spremembe. Uredništvo in uprava
na posameznega izvoda bo pri običajnem obsegu časopisa 10 & v. Študentje bodo imeli pri skupinskih naročilih popust. Prosi«1'


.— da so državljani SFRJ slovenske narodnosti; .
—	da so zdravi in sposobni, kar bo ugotovila pristojna vojaška zdravniška komisija;
—	da niso sodno kaznovani in da proti njim ni uveden kazenski postopek;
—	da imajo priporočilo občinskega upravnega organa za ljudsko obrambo o izpolnjevanju moralnopolitičnih pogojev za službovanje v Jugoslovanski armadi;
-— da učenci prvega rezreda niso starejši od 16 let, učenci ostalih razredov pa smejo biti starejši za toliko let, kolikor razredov so že opravili;
—	da so prejšnji razred zaključili z najmanj dobrim uspehom, iz matematike, fizike in kemije pa morajo imeti najmanj oceno dobro;
—	da nimajo pogodbene obveznosti iz naslova štipendiranja pri drugi pravni osebi.
NAČIN PRIJAVE
Prošnjo za štipendijo, kolkovano s 4 din upravne takse, je treba vložiti pri občinskem upravnem organu za ljudsko obrambo. Napisana mora biti na predpisanem obrazcu, ki ga dobite pri navedenem organu.
Prošnji je treba priložiti:
—	overjen prepis izpiska iz rojstne matične knjige;
—	potrdilo šole o vpisu v razred šole v šolskem letu 1980-81;
—	overjen prepis spričevala zaključenega razreda srednje šole; učenci prvega razreda pa overjen prepis spričevala o končanem osmem razredu osnovne šole.
ŠTIPENDIJE, NADOMESTILA IN NAGRADE
Učencem, ki bodo sprejeti za vojaške štipendiste pripada štipendija:
—	učencem III. razreda
—	učencem IV. razreda
1.540 dinarjev meseč|li 1.760 dinarjev meseči*
b)	Vojaškim štipendistom pripada med šolanjem na srednjih šd"* denarno nadomestilo za nabavo šolskih potrebščin v višini ene m" sečne štipendije za vpisani šolski razred.
c)	Učenci, ki končajo šolsko leto z odličnim uspehom, prejmd'
nagrado v znesku 1000 dinarjev, učenci s prav dobrim uspehom Pa znesku 500 dinarjev.	,.
č) Med opravljanjem praktičnega dela in počitniške prakse Pr' pada vojaškemu štipendistu poleg redne štipendije tudi povračil0' znesku 50,00 dinarjev dnevno.
Vojaškemu štipendistu, ki opravlja praktično delo in poč it niši'1' prakso zunaj kraja šolanja, če zapusti zaradi tega stalno prebivališč se znesek plačila iz prvega odstavka tega člena poveča za 1 30,00 d1* dnevno.
d)	Vojaškemuštipendistu pripada povračilo dejanskih stroško"2;1 prevoz, prehrano in nastanitev za ekskurzije v domovini, ki jihorgni11 žira šola, če ekskurzije prispevajo k njegovemu strokovnemu usp" sabljanju in če bi moral stroške kriti vojaški štipendist.
e)	Zdravstveno varstvo.	,
Štipendija teče od začetka šolskega leta 1980,81 in pripada za vs"
1 2 mesecev v letu.
Medsebojne obveznosti štipenditorja in štipendista so določen" pismeno pogodbo. Ta pogodba med drugim štipendista zavezuje da se bo po končani srednji šoli vpisal na eno od vojaških akademiji opravljenem študiju na akademiji pa v JLA služboval toliko časa, je dobival štipendijo, toda ne manj kot tri leta, in dvakrat toliko č"1"1 kot se je šolal na akademiji.
Natečaj velja vse šolsko leto.
Štipendiste bo izbrala komisija. O rešitvi prošenj bodo kandin*1 pisno obveščeni.
POGOJI NATEČAJA
Prijavijo se lahko fantje, učenci vseh letnikov navedenih srednjih šol. Izpolnjevati pa morajo še naslednje pogoje:
a)
—	učencem L razreda	1.220 dinarjev mesečno
—	učencem II. razreda	1.320 dinarjev mesečno
Podrobnejša pojasnila o pogojih, načinu prijave, pravicah in "H veznostih štipendistov lahko dobite pri občinskem upravnem orgal za ljudsko obrambo.
Moj najdaljši skok
Kako je bilo
na prvem srečanju pionirjev varčevalcev Jugoslavije
jO tem srečanju, ki je potekalo 1 Pod geslom »Vloga pionirjev v družbenem varčevanju in ^ stabilizaciji«, nam je poročala Stanika Jakopina, učenka ^ 7. razreda OS Podčetrtek.
:i»
:!»
|U'
Njenega obširnega pisma ne moremo v celoti objaviti, saj je Stanika na več straneh napisala pravcati potopis z vsemi nadrobnostmi in bomo zaradi tega pač njene vtise strnili v naslednji zapis.
el1
'H 1
>ri
kf
če
ji*
P
K>'
Stanika je potovala kot delegatka s svojimi vrstniki in mentorji v Bosno in Hercegovino, natančneje v Tuzlo, kjer je potekalo nekajdnevno srečanje. Višek tega srečanja je bil prav gotovo dan 31. oktobra, ko so se zbrali vsi delegati in mentorji. Tudi
Stanika je prebrala svoj referat, poročilo o tem, kako varčujejo in kako so organizirani slovenski pionirji - varčevalci, kako s tem pomagajo sebi in skupnosti - našemu gospodarstvu, torej družbi v njenih prizadevanjih, da bi prebrodila težko obdobje stabilizacije.
Stanika je izpolnila svojo dolžnost, na katero je zelo ponosna. Vrnila pa se je s čudovitimi vtisi in zlepa ne bo pozabila tega potovanja, doživljajev, lepote krajev in dobrih ljudi, med katere je prišla. Bila je zelo lepo sprejeta.
V kratkem času, ki ga je Stanika preživela v bratski republiki, je videla veliko lepega: spomenike NOB, nekatera podjetja in njihovo proizvodnjo, razne kulturne spomenike in arhitekturne zanimivosti, rudnik soli in še marsikaj. Hrani pa tudi zelo lepe spomine na bivanje v domu učenke Merime Omeraševič, ki jo je že ob prihodu povedla domov, jo predstavila svoji družini in ji nudila pri njih prijetno bivanje, prijazno, in nadvse gostoljubno! Seveda sta z Merimo takoj postali dobri prijateljici in prepričani smo lahko, da si bosta pridno dopisovali.
Ni dvoma, da je srečanje lepo uspelo. Stanika pa v svojem poročilu piše, da je bilo potovanje lepo in zanimivo, zanjo še posebno zato, ker je spoznala, kako ljudje tamkaj živijo in delajo, kakšne običaje in navade imajo njeni vrstniki.
To pa je gotovo izpolnjeno poslanstvo takih srečanj, ko se mladi z istimi cilji srečujejo na ravni federacije, izmenjajo svoje poglede na življenje in sklenejo najlepše prijateljstvo.
Zato lahko rečemo, daje bilo prvo srečanje vseh pionirjev varčevalcev naše domovine uspešno!
ic
ljubljanska banka
Združena banka. Ljubljana n sub o
n«
»Predvsem je pomembno, da si Že takoj na začetku pridobite zaupanje mladih; postatimorate tako rekoč njihovi vzorniki,« so nam naročali naši šolski predstojniki, ko smo odhajali delit učenost v razne kraje domovine.
To naročilo mi je najbolj rojilo po glavi, ko sem prvič stal pred učenci v suhokranjski šoli na Prevolah pri Hinju.
Da bi pregnal zadrego, ki se je precej očitno'kazala na obeh straneh, sem začel pogovor: »Kaj pa najrajši delate, ko ste prosti?«
»Igramo nogomet,« so pojasnili najbolj pogumni fantje iz osmega razreda. »Me se gremo pa gnilo jajce,« so dodala dekleta. Prvi odgovori niso dajali najugodnejšega izhodišča za mojo pedagoško strategijo, zato sem vrtal dalje, kajti takoj za šolo je bilo nogometno igrišče, pa bi se moje »sposobnosti« prehitro izkazale, »gnilo jajce« je bilo pa še manj primemo za moje načrte. »Kajpa pozimi,« sem previdno usmerjal pogovor. »Smučamo se in sankamo, če je sneg,« so odvrnili, zdaj že kar številni glasovi. »Mi pa skačemo,« so dodali fantje iz osmega razreda.
Tiste čase, bilo je pred kakima dvema desetletjema, je bil skakalni šport zelo popularen, kaj bi tudi ne bil, saj je JanezSlibartedaj dosegel svetovni rekord. Reckna-gel in njegovi vrstniki pa so tako lepo letali v Planici, da nam je kar sapa zastajala. Takoj sem začutil, da sem speljal pogovor na pravo pot in da je tole ugodna priložnost za uspešen začetek moje šolske kariere.
»Skakanje, to pa je nekaj,« sem nadaljeval pomenek z nekoliko zvišanim glasom. »Pri tem športu se človek res lahko izkaže, če je kaj junaka. Kar zadeva mene, sem prav tu dosegel največ, vendar se mi zdi, da pri vas nimam prave konkurence, pa tudi pri-meme skakalnice naj brž n imate.«
»Ooooooo!« so zategnili, zdaj že v mešanem zboru. »Skakalnica se bo že našla, vašo mojstra vino pa nam lahko pokažete tudi brez konkurence.« »No ja,« sem rekel, tokrat malo tiše in z manj slovesnim izrazom na obrazu, »bom že pokazal, če se mi bo ponudila kaka priložnost pozimi.« Resnici na ljubo moram povedati, da sem v osnovnošolskih letih res skakal na smučeh, skoki pa so bili dolgi le kakih pet metrov. Skakali smo v posebnem slogu, tako da smo z odskočne mize prileteli na raven teren; to je dajalo pri tej dolžini kar prijeten občutek, daljših skokov pa ta tehnika ni dopuščala.
Zdelo se mi je, da se mi je start posrečil in da sem dosegel svoj namen, kajti v prihodnjih dneh sem moral še večkrat pripovedovano svojih skakalnih doživetjih in vsakokrat so me poslušali z odprtimi usti Malo me je sicer skrbelo, kaj bo pozimi, če bi zares moral skakati, kot sem obljubil jesen L »Pa saj je zima še daleč in otroci hitro pozabijo, kar slišijo v šoli,« sem se tolažil.
Prvi meseci pouka so hitro minili in kot nalašč se je tisto leto začela zima zelo zgodaj; kar nekaj čez meter snega je naneslo po su-hokranjskih gričih že sredi decembra. Na svoje jesenske »športne uspehe« sem že skoraj pozabil, ko se neko soboto proti koncu pouka dvigne Škufcev SU-vester in mi sporoči: » V nedeljo popoldne se vidimo.« »Kako vidimo, « sem izdavil s težavo, in zla slutnja me je preletela po vsem telesu. »Ja, skakalnico smo našli za vas, pa nam boste pokazali kako skačete, saj smo se jeseni domenili. « » Polde, zdaj si pa v kaši,« me je spreletelo, toda za obupavanje ni bilo časa. Hitro sem se začel braniti: »Zelo rad bi vam izpolnil obljubo, vendar letos še nisem v pravi formi pa tudi smuči še nimam pripravljenih.« »Smučiso kar okej, saj smo jih že včeraj videli na hodniku, za to, da izboljšate formo, pa vam pustimo nekaj poskusnih skokov.« Ko sem spoznal, da je moja obramba ponesrečena, pred vsem razredom pa tudi ni kazalo izgubiti vsega ugleda, ki sem si ga pridobil jeseni, sem se končno vdal v usodo. »Kje se pa dobimo?« » V Hinjah, blizu gasilskega doma,« so še povedali in že je bil razred prazen.
»Prišel je čas boja z velikanom, « je zapisal Levstik, ko je se-
stavljal svojega Martina Krpana, zame bi se pa reklo: » Prišel je čas boja s hinjsko velikanko.« Čeprav me je precej skrbelo, kako se bom izkazal kot »vrhunski« skakalec, sem bil vendarle radoveden, kaj so mi pripravili moji mladi prijatelji iz Hinj.
Na dogo vorjenem mestu so me že čakali. Zdelo se mi je, da je udeležba precej večja kot v šoli.
»Ste vendarle prišli,« so me hrupno ogovarjali že na daleč. »Kar rečem, tudi drži,« sem se delal samozavestnega. »Kar hitro mi pokažite skakalnico,« da bomo prej začeli Šli smo še malo naprej nad pobočje, ki se razteza pod cesto proti Selam in Lopati.
» Vidite, tamle je pa skakalnica, « so mi kazali in metali kepe na mesto, ker je bila, po njihovem mnenju, odskočna miza skakalnice. Sprva nisem mogel ugotoviti kaj mi kažejo, ko pa sem se dodobra razgledal, sem spoznal vso bridko resnico; sredi strmega pobočja je sneg prekril velik leskov grm in ga nagnil proti dolini tako, da je nastala nekakšna odskočna miza. Sneg na zaletišču in doskočišču je bil popolnoma ne-steptan.
»Spustil se boste kar tule s ceste, bomo imeli boljši razgled,« je določi Hrastov France. Hotel sem še nekaj ugovarjati glede nepripravljene skakalnice, pa sem videl okrog sebe toliko radovednih in pričakujočih obrazov, da sem to misel takoj opusti in se začel pripravljati na prvi skok.
Debela snežna odeja pod skakalnico mi je vlia precej poguma, saj sem vedel, da bom ob padcu, tega sem zanesljivo pričakoval, priletel na nesteptano snežno blazino, ki bo odrešino ublažia mojo ponovno vrnitev iz zračnih višav na zemeljsko površino. Naglo sem potisni kapo čez ušesa, se še enkrat ozrl po gledalcih in že sem se v značini upognjeni drži naglo približeval naravnemu pojavu, ki so mu otroci rekli skakalnica. Čeprav sem rezal svežo smučino po globokem snegu, je bila hitrost zaradi precejšnje strmine kar velika, da mi je žvižgalo mimo ušes. Na »odskočni mizi« sem še kar dobro ujel odriv in zaplaval v globino kot leteča veverica iz J užne Ame-
rike. Zdelo se mi je, da letim neznansko dolgo. Nekako sredi poleta sem zaradi strahu pred globino pričel kriliti z rokami, kot bi iskal zasilno zavoro in moj brezhibni skok se je spremenil v mešanico enojnega aksla in dvojnega salta. Ne vem natanko, kateri del telesa se je prvi dotaknil tal, vem samo to, da je žvižganje okoli ušes nanagloma prenehalo in da me je obdal nenavadno hladen mir. Prvo kar sem zaslišal, je bilo kričanje: »Tu mora biti, tu je naj večja jama.« Po glasu sem prepoznal Papeževega Tončka, ki se je prvi prikopal do mene. Prihiteli so še drugi, odgrebli sneg, me za silo naravnali in postavili na noge. Merilci dolžine niso imeli težkega dela, saj se je v svežem snegu natanko poznalo, kje so se smuči odlepile od tal in kje je bil prvi dotik s snegom: najbrž je bil to najbolj natanko izmerjen skok v zgodovini skakalnega športa. »Šestindvajset metrov,« so glasno poročali merilci. »Oooooo!« se je razlegalo s ceste, kjer je bila največja skupina gledalcev. »Šestindvajset, vendar s padcem,« je glasno pripomnil resnicoljubni Blatnikov Nace. »Res, daleč ste skočili,« mi je priznal Silvester, ko mi je iztepal še zadnji sneg z ovratnika. Največji prispevek za osebno rehabilitacijo pa sem dobil od gruče Zgoraj na cesti, od koder sem razločno slišal: »Mašina, saj bi bil res dober skakalec, če bi imel bolje pripravljeno skakalnico.«
»Za danes imate najbrž dovolj,« so menili mladi organizatorji prireditve. Hvaležno sem jim prikimal in začel iskati izgubljene smučarske pripomočke. S skupnimi močmi smo našli vse, kar je odletelo pri padcu, le moja kapa je za vedno ostala v dolini pod Hinjami. Morda so jo poleti med košnjo našli, vendar mene tedaj ni bilo več v teh krajih.
Od takrat se nisem več pojavljal na večjih skakalnicah, pravzaprav sem sploh prenehal skakati.
Moja nova zvrst zimskega športa so teki. V teh sem postal z leti pravi mojster, a kaj, ko v kraju, kjer živim, spet nimam prave konkurence...
LEOPOLD SEVER
NEJA STOPNJA
9. jan. Letni časi — glasbena 16. jan. Zima;
SREDNJA STOPNJA
13. jan. Pokrajinska središča Slovenije — Murska Sobota, Lendava lO. jan. Ljudska glasba neuvrščenih dežel IV
VIŠJA STOPNJA
15.	jan. Jame na Slovenskem
22. jan. Potresi in protipotresna varnost
NENAVADNI POGOVORI
10. jan. Meje vzgojnih spodbud
16.	jan. Odrasli tako, kako pa mi
ZA SREDNJE ŠOLE
12. jan. Znanost in ideologija
19. jan. Pogovore religiji in znanosti
10. jan. Bosanska pesnica Nasiha Kapidžič Hadžič
17. jan. Dragan Kulidžan
OBVESTILO
Da bo dovolj krvi, tega nenadomestljivega zdravila, ki ga ne more izdelati nobena tovarna, vabi Rdeči križ Slovenije vse občane in delovne ljudi, da se v čim večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK, odgovoren za krvodajalstvo.
Darujte kri dokler ste zdravi. Dajanje krvi je dokaz človečnosti in zato tudi eno izmed meril naše solidarnosti do sebe in drugih.
JANUAR 1981 KRANJ
LJUBU AN A-BEŽIGRAD
UUBUANA-CENTER
UUBUANA-MOSTE-POLJE
UUBUANA-ŠIŠKA
UUBUANA-VIČ-RUDNIK
12.,	13., 14., 15., 16., 20., 21.
22.,	30.
27.
29.
28.	’
23.
RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
200 let šolstva na Tržaškem
Predzadnjo nedeljo minulega koledarskega leta se je v tržaškem kulturnem domu izteklo proslavljanje 200-letnice šolstva na Tržaškem, šolstva, ki je odprlo vrata k splošnemu izobraževanju otrok tudi izrazito slovenskemu okolju, kakršno je tisti čas bil (in je še) Skedenj, tedaj ena večjih vasi v neposredni okolici mesta, zdaj pa naselja, ki ga je razraščajoče se mesto povsem obdalo z leve in desne.
Razumljivo je, da so imeli za to na sklepni slovesnosti 2 1. decembra 1980 »glavno besedo« prav Slovenci iz Skednja: Osnovna šola Ivan Grbec Skedenj, istoimensko kulturno društvo in škedenji Dom Jakoba Ukmarja. Med prireditelji so bili še odsek za zgodovino pri Narodni študijski knjižnici. Zveza slovenskih kulturnih društev in Slovenska prosveta; v sporedu so sodelovali otroški zbor Glasbene matice in člani tržaškega gledališča. Pobudnik in glavni organizator proslave je bil Deželni sindikat slovenske šole, kar je za tržaške razmere vsekakor značilno. Sindikat ima tam funkcije, ki so za naše razmere nekoliko nenavadne.
Proslava je imela tri temeljne sestavine. Najprej je bila v preddverju kulturnega doma odprta razstava učbenikov, ki so jih uporabljali v tržaških slovenskih šolah od srede prejšnjega pa do srede našega stoletja. Ob učbenikih je bilo tam še veliko drugih za razvoj šolstva na Tržaškem zanimivih dokumentov. Zatem so odprli razstavo likovnih del, ki so jih zbrali s posebnim razpisom. Zdeležili so se ga vrtci, osnovne in srednje šole. Najbolje so se odrezali vrtci v Miljah, v Barkovljah, Nabrežini in Mač-koljah pa osnovni šoli Karel Širok in Karel Štrekelj, goriška nižja srednja šola Ivan Trinko,
tržaška nižja srednja šola Fran Erjavec ter licej France Prešeren Trst. Sledila je uprizoritev igre — kolaža Frančka Rudolfa Moji dedje, moji starši in jaz v šoli. Kolaž je bil oblikovan po spisih, ki so jih ob ustreznem natečaju Sindikata slovenske šole napisali dijaki treh slovenskih nižjih srednjih šol: Ivan Cankar Trst, Sv. Ciril in Metod Trst, Ivan Trinko Gorica. V tem delu je bil vsekakor najbolj opazen delež otroške folklorne skupine, ki deluje na škedenjski osnovni šoli.
Ves ta zadnji del je bil ubran bolj šaljivo, tu in tam nekoliko premalo dodelano. Vrednost proslave je zlasti v široko zasnovanih pripravljalnih dejavnostih, ki pa jih, kot je videti, niso vzele vse šole enako resno. Vsekakor je bilo prav to dvestoletnico ustrezno poudariti in proslaviti, saj je tedaj začela nastajati ob naši zahodni meji slovenska šolska mreža, ki se je v dveh stoletjih, kljub različnim in mnogim oviram razmeroma lepo razpredla; čeprav njeno oblikovanje — kot je bilo poudarjeno v uvodnem nagovoru — še ni dokončano. V prihodnosti jo bo treba razširiti, tako da bo pokrila vse ozemlje od Miljskega zaliva do Beneške Slovenije, Rezije in Kanalske doline. Cesarica Marija Terezija je s svojim dekretom pred 200 leti odločila, »naj vsak podložnik dobi v šolah pouk, primeren in potreben njegovemu stanu,« ker je slutila v tem napredek. S tem je naredila prvo potezo. Na potezi so zdaj italijanske oblasti, ki vse predolgo zavlačujejo' z zakonom o globalni zaščiti slovenske narodne skupnosti. Za to se bijejo naši v Italiji že precej časa, a pravega napredka tudi po Osimu še ni videti.
R. O.
Skolske novine praznujejo
S proslavo, ki je bila v Zagrebu 18. 12. 1980, so Školske novine, glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture SR Hrvaške, praznovale 30-letnico svojega delovanj a.
Časopis Školske novine je začel izhajati, podobno kot Prosvetni delavec, v letih, ko sta oblikovanje nove šole in uvajanje delavskega samoupravljanja zahtevali večje ustvarjalno sodelovanje vseh prosvetnih delavcev. Glavna naloga, ki so jo tedaj dali prosvetnim glasilom, sta bila obveščanje in nenehna izpopolnjevanje vseh delavcev na področju vzgoje in izobraževanja, ki naj bi s svojimi izkušnjami in predlogi dejavno sodelovali pri uveljavljanju nove zasnove vzgoje in izobraževanja. Zveste tem ciljem Školske novine že tri desetletja uspešno opravljajo svojo družbeno vlogo in naloge. Nekaj časa so bile štirinajstdnevnik, po letu 1970 pa so postale tednik, ki je, kot so poudarili nekateri govorniki na proslavi, nepogrešljiv člen v sistemu obveščanja prosvetnih delavcev.
Školske novine prejmejo znatno denarno pomoč od interesnih skupnosti za vzgojo in izobraževanje in drugih skupnosti (za otroško varstvo, razisko-
valno delo ipd.), izdajajo pa tudi nekaj drugih publikacij. Temu primerna je tudi kadrovska zasedba, saj dela na primer v uredništvu šest novinarjev. Za razvoj časopisa je bilo odločilno tudi to, da so samoupravni, družbenopolitični in strokovni organi v republiki obravnavali Školske novine kot pomembno komunikativno sredstvo in j im zmeraj pripisovali veliko vlogo pri usposabljanju prosvetnih delavcev za uresničevanje reformnih nalog.
Taka vsestranska družbena podpora ter prizadevnost in zavzetost delovne skupnosti sta omogočili Školskim novinam nenehno napredovanje in velike uspehe, ki so jih na proslavi in v jubilejni številki glasila poudarili predstavniki družbenopolitičnih in strokovnih organov pa tudi samih vzgojnoizobraževalnih organizacij.
Ob jubileju si delavci Školskih novin, ki imajo med naročniki že vsakega tretjega prosvetnega delavca na Hrvaškem, želijo predvsem, da bi bila akcija, ki jo vodijo skupaj s sindikati uspešna: da bi vsak prosvetni delavec bral svoje glasilo in postal naročnik prosvetnega časopisa.
J. V.
Komisija za delovna razmerja
OSNOVNE ŠOLE HEROJA JANEZA HRIBARJA 61386 Stari trg pri Ložu
razpisuje za določen čas od L. 2. do 31. 7.1981 prosta dela in naloge
— učitelja razrednega pouka
Kandidati naj pošljejo prijavo na gornji naslov v 15-dneh po objavi razpisa.
Plastika je delo akademskega kiparja Antona Flega, ki pravkar razstavlja v galeriji Prešernove hiše v Kranju. Razstavo si lahko ogledate do 31. januarja.
POPRAVEK
V članku Kaj obetajo pedagogi bruci, objavljenem v 20. številki Prosvetnega delavca, popravljamo prvi stavek, ki se glasi pravilno takole: Na oddelku
pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je letos vpisanih okoli sto trideset študentov, povečini deklet.
./Č	//
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko, Milanka Dragar, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Milica Tomše, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc.
Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica.
Delati za mlade in z mladimi
Druga programska konferenca Zveze prijateljev mladih Slovenije
Uredniški odbor Prosvetnega delavca: Geza Čahuk, predsednik, Breda Cajhen, Tea Dominko, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Dušan Zupanc.
Skrb za uspešno rast in vsestranski razvoj mladega rodu v mestu in na podeželju — to geslo označuje prizadevanja Zveze prijateljev mladine Slovenije. Zasledovala ga je vse preteklo obdobje in ga potrdila z izredno bogato dejavnostjo in praktičnimi dosežki. Naj omenimo le del te dejavnosti: Na področju predšolske vzgoje in varstva je dosegla, da so jasli in vrtec pod skupno streho, uspešno je uvedena mala šola; prizadevala si je za humanizacijo odnosov med spoloma, skrbela za letovanja in rekreacijo otrok, za njihovo varstvo pred nesrečami itn. Še bi lahko naštevali.
Programska konferenca v klubu delegatov tik pred novim letom je bila pregled dosedanjega dela, hkrati pa so na njej opredelili naloge Zveze prijateljev mladine Slovenije za prihodnje.
Iz bogate razprave, kije sledila obravnavanim poročilom o delu, finančnem stanju in predlogu akcijskega načrta za prihodnje petletno obdobje, povzemamo temeljne misli: Na dosedanjih, s trudom doseženih uspehih, mora zveza še nadalje poglabljati svoje delo. Še bolj kot doslej si mora prizadevati za poenotenje in usklajevanje programov in akcij v skrbi za mladi rod — na vseh ravneh, od krajevne skupnosti do občine in republike. Skrbeti mora za podružbljanje vzgoje v vzgojno-varstvenih in vzgojnoizobraževalnih organizacijah. V to delo mora bolj kot doslej vključevati vse občane, ki že delajo z mladimi, pa tudi z mladino. Le tako bo lahko pridobivala nove. dejavne člane in okrepila vrste svojih aktivistov. Zveza prijateljev mladine Slovenije lahko deluje tudi kot sekcija pri
SZDL, kjer naj bi še posebej P" zadeva za vlogo in veljavo društev, ki delajo z mladimi-
Zvezo prijateljev mladine Sk venije je treba razvijati in hk)3 krepiti kot organizacijo akti'’ stov, ki bodo navzoči pri vseh*)' javnosti, v šoli in zunaj nje, kjt delujejo mladi skupaj z odras!J mi. Skratka, zveza naj povezuj delo za mlade in z mladimi. Pr? bi bilo, da se zveza še bolj povt-s starši, njeni člani pa naj sodci1 jejo s prispevki tudi vtisku. K1 jevna skupnost naj bo mesj kjer se srečujejo vsi aktivni ^ lavci strokovnjaki razliČf1 področij, ki lahko veliko prispe vajo k vzgoji mladih.
Razprava je poudarila, da 11 more biti nikakršnih »kotikj renčnih« organizacij, ne vpf šanj o tem, kje in v kateri orgai1 zaciji naj se »uvaja« samo upr*1' Ijanje, saj si vse prizadevajo ' iste smotre. Njihovo delo je s'1 teza hotenj, namenjenih mladi' Zveza si bo prizadevala, da bi uresničilo načelo o svobodni n* njavi dela v vseh organih zveZ* organizacije na temelju sode'1 vanja v skupno sprejetem p gramu in se zavzemala za poe: tenje sofinanciranja z dogovo1 Glede na svoje možnosti bo 51 delovala v skupnem progra' mednarodnega sodelovanja izmenjavi pionirskihdelegacij študijskih delegacij pri izmen]11 izkušenj s sorodnimi, napfC' nimi mednarodnimi organiza* jami.
Za prizadevno in vztrajno dt v korist mladih so bili na kon' renči odlikovani z zlatim znaki ZPMS: Dušan Šinigoj, Maf Bajt, Ivo Bajt in Nadja Fufli Udeleženci konference so izvo
za novega Šalija.
T. D.
predsednika Fran
Obvestila naročnikom

Naš naročninski oddelek pošilja te dni opomine naročnikom, kb niso poravnali naročnine za preteklo leto. Utegne se zgoditi, da * prejel opomin tudi naročnik, ki je svoje obveznosti že poravnal. Vi1 sih je vzrok premalo čitljiv naslov pošiljatelja na položnici, včasih f pačno napisana številka našega žiro računa, včasih je lahko kriv ti pomanjkljiv razvid pri nas. Naročnike prosimo, naj nam v takih prir1 rih ne zamerijo. Če so naročnino že poravnali, naj nam to sporočijo priložijo kopijo ustreznega potrdila. Če so le-tega morda izgubili, j1 bomo verjeli na besedo. Naši medsebojni odnosi morajo temeljit'1 obojestranskem spoštovanju obveznosti pa tudi na zaupanju.
Ponovno opozarjamo vse naročnike, da se je uprava Prosvetne delavca preselila iz prostorov v Nazorjevi ulici v nove, skupne prost«-uredništva in uprave, LJUBLJANA, POLJANSKI NASIP 28, L LEFON 315-585.
Bralce, ki so nam zadnje čase poslali vprašanja za pravnika, obv£* čarno, da jim žal še ne moremo zagotoviti pričakovanih odgovor« Pravna služba Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje11 telesno kulturo, ki je najbolj pristojna za ta vprašanja, je še ved11 preobremenjena s pripravo novih predpisov.
UREDNIŠT'
VODSTVOM IN SAMOUPRAVNIM ORGANOM VZGOJNO-VARSTVENIH IN VZGOJNO-IZOBRAŽE VAI ORGANIZACU
RAZPISNIM KOMISIJAM
Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Da bi omogočili vzgojno-izobraževalnim in vzgojno-varstven
organizacijam potrebno varčevanje z denarjem, namenjenim ' razpise prostih del in nalog, bomo odslej objavili vsak ponovi]* razpis del in nalog s 50-odstotnim POPUSTOM.	.
Cene prvega razpisa ostanejo še naprej nespremenjene, čeprav so' zdaj za dobro tretjino nižje kot pri dnevnih časopisih. Z objavo ^ pisov v Prosvetnem delavcu, ki ga prejemajo vse vzgojno-izobrS'* valne in vzgojno-varstvene organizacije ter večji del učiteljev 1 vzgojiteljev, varčujete s svojim denarjem, hkrati pa gmotno podpis glasilo prosvetnih delavcev.	UREDNIŠTVO IN UPR A''
SPOŠTOVANI,
morda je med vašimi sodelavci, ki so letos na novo prišli na v

šolo kdo, ki še ni naročen na Prosvetnega delavca. Ponudite mu ns'1 naročilnico — naj jo izpolni in pošlje v ovojnici na naš naslov.
Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104.
NAROČILNICA
Prosvetni delavec, 61104 Ljubljana, p. predal 21
Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 200 din za posameznike, 350 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 10 din. študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Naročam se na Prosvetnega delavca in prosim, da mi ga pošilj*^ naslov:
ii
Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
Ime in priimek:.
Naslov:........

Naročilnico Kom poravnal-a po prejemu položnice. Datum: ............. Podpis ..................„...