3 9 9 8 0 7
Miklavž Komelj Tri pesmi
Jok za Primožem Ramovšem
Ujeti vsako bližino, vsak videz bližine! Pravkar umrli je bliže kakor ljudje iz davnine samo še po joku, spomin mu je že pripisal smrt, ne da bi to življenju vzelo smisel.
Kako je lahko del našega življenja
tuja smrt? Sem se utelesil zaradi rjovenja?
Kako sem lahko kdaj slišal orgle s tako neizrekljivim
zvokom? Ali res plešejo v severnem siju živim
mrtvi? Ali samo v meglicah strupenega plina? Dotikam se mrtvih in živih, a kje je kakšna bližina? Tako brez besed, da pojejo božjo slavo, so zvoki, ki bi v besedah razgnali glavo,
a to dolžnosti do besed, z zlom prepojenih, ne lajša, samo Sonce znova zašije, samo Zemlja je mlajša. Zakaj brez konca ne čutimo do te tuje smrti, ki izpljune naš jok, srha, ki ga doživljajo volkovi v odnosu do Lune?
Samo v totalni zavesti, samo v tuljenju, ki stresa notranjost in zrak večno, je zaupanje v tuja nebesa. To noč, na tem mrazu. Pomembna je vsaka dlaka, ki se dvigne v tem srhu, vsaka enota zraka,
i. i i i; k A T l) R A
1
ki se strese. Poruši se vsaka gradnja.
Ta smrt je tako totalna, kakor da je to zadnja
smrt. Telo ne doživlja tuje smrti, le tuje
signale v svojem umiranju, na koncu um že blagruje
neznanega. Vse razkritje je v tem imenu: neznani. Vse prikrivanje v tem imenu. V vidno polje so vtkani stopajoči. Če se moj ples in trepet prekine, ne bo več zame na svetu nobene bližine.
Episcopus baptizans
Razpadajoče telo škofa. Navodila za posvečevanje nedelje: živino poklati prejšnji dan. Preveč krutosti, da bi izbruhnil v smeh nad absurdnostjo. Trdno se drži te roke, otrok. Trdno se drži te stene, otrok, jaz se ne bom več držal. Zakaj zapisuješ moje besede na lističe? Naj se izgubijo. Vse tvoje solze ob moji smrti so bile prelite pred njo. V želji po skrivnosti si vse skrivnosti ubil in to, da si jih ubil, je največja laž. Steber se maje, ko pade, si vsak oddahne. Izsiljena je želja po smrti, čisti gnus.
Izsiliš to, v kar te prisilijo,
samo to.
Gluhost.
Zapusti te tudi posluh, samo da lahko spet oblikuješ
K K A T li K A
3
rjovenje,
pred oltarjem
čisto rjovenje,
ne več petja.
Jok, pretrgan zdavnaj.
Bolezen, da lahko vpiješ.
Prekletstvo, nežno prekletstvo.
Kaj sem se naučil?
Da bliskne bič,
da vstanejo mrtvi,
si to želiš?
Kam hušknejo ptice? Po vsakem prepiru peric vrnitev peric v drevo in kamen. Med netopirji ob obrambnih jarkih, ob večernem obzidju mesta. Žalostna nekrofilija je v tvojih očeh, otrok, jokaš, ker nimaš trupla doma, vse je vrženo iz doma, vseeno je, ali je moj ali tvoj.
Odkril si rokopise. Zelja, med obredom še močnejša od želje, da bi žrtveno jagnje rešilo vse nas, rešilo mene:
I. I I 1- K A T II K A
želja, da bi žrtveno jagnje
rešilo sebe,
se iztrgalo,
zbežalo,
tako tiha želja,
da je zmeraj neizgovorjena,
ker bi bila drugače laž.
Slabo mi je od božje krvi.
I.ev, ki objokuje
svojo žrtev.
Rjovenje.
Prižnica katedrale
v Pisi.
Razsvetljenje v zaporu. Nežnost, olje, ki kaplja s prstov. Moral si se dotakniti trupla,
voska, ki se je vse življenje stekal
v to formo, v šepet neba.
Nihče se ni dotaknil skrivnosti. Nihče ne prevzame odgovornosti za tuj glas.
I. I I K K A T U K A
S
Pogovor dveh embriev
Tam ne živi že pet tisoč let. Drviva tja skozi vrata. Kdo bo potem dal piti? Žejen. Ne poznam še žeje. Vlečem tipalke skozi opno. Tam ne živi že pet tisoč let. Kdo? Videla bova. Glej, kri mi teče. Izlij jo v žile, izlij!