Vilko Mazi;. iz :-: Cul sem ljudi, ki so klicali1 dom, sosede svoje, ki so jim nepokojne duše romale slehrno uro do rodne zemlje. Nešteto pisem sem čital, nebroj knjig: povsod nebrzdano koprnenje po kraju, kjer je tekla zibelka, kjer je pela mati sladke uspavanke.koder je šlamladost vsa ovenčana in neskrbna. In bil sem sam med tisto množico nepokojnih in sem pošiljal dušo tja v svojo Belo Krajino, tja k Lahinji, ki tako ljubko objema Črnomelj, tja y Vojno vas, kjer počivajo vsi moji: mati, oče, sestra, bratje; tja na Majer, ki je bil dom vsem tistim uram mojega detrastva, kolikor jih morem šteti srečnih in blaženih... Ali če se zdaj domisJim teh starih koprnenj, klicanj in vzdihov, svojih tujih, se mi zde vsi tako majhni in nebogljeni, da bi brez truda našel tisto besedo, ki bi jih dopovedala: klic otroka, ki se mu je skrrla mati za vogalom. In sem videl obraze, ki1 so bili ozarjeni od glasu iz domovine. Sam sem bil dostikrat med njimi in sem mislil, da srečnejših trenutkov ne bo nikolr več. Zdaj spoznavam, kako smo bili vsi skupaj razvajeni, kako skromna ie bila vsa tista naša sreča. Kaj vse sem doživel zdaj! Lopate in krampi so izrebli globoke jarke, naša nova bivališča. Na levo in desno rov, podolgem in počez rov: pravo krtovo življenje. Obraz, roke in obleka — vse od prsti, od blata. Ponoči nemo prehajanje od jarka do jarka, od rova do rova, kakor prikazni, ki jih je zbudila noč.. Pogled vedno uprt po neskončni planjavi, kjer tu'— tam hušnfe iz sovražnega jarka droban ogenj — dva, trije zapbred, eela vfsta hkrati, in v terrt trčnutku že zbrlizga rezek žvižg nad glavo. Tam čisto na horizontu se zabliska v vešlikern p^Ikrogu. Nehote se sklonijo hrbtišča, zakaj čez; nekaj sekund raora že pribrenčati stfašna kepa jekla z nedopovedarid ljtltofetjo. Oorje, kartior se zarije s svojo divjo detonacijo! Ali padfe' spredaS, ali zadaj, morda levo, ali desho, morda si baš reže pot do mene? — Tesen trenutek — pa je že mimo: tam za mano je brizgnila zemlja visoko v mesečino. Glava se dvigne, zopet blisk tam v dalji, dva, trije ... Kako tuli po zraku; smrt se vozi pod zvezdami. S kakšnim cinizmom se vozi! — Če se te to uro izogne, ali te ne doseže morda prihodnjo, morda jutri? Nehote plane v dušo misel na1 dom. Ko bi se ji še tako skrival, ne uideš ji. Mimo tebe blisne slika vsega tistega najdražjega, kar si pustil tam dalbč za sabo. Zasveti se iri ugasne, vse v enem trenutku. Kako hitro se pogovarja duša z domom! Nikdar prej se ni pogovarjala tako. Mudi se. ji — vsak pogovor je lahko poslednji... Pogovor? — Saj so to pravzaprav samo vpraševanja, ki jim sam odgovarjaš po razpoložehju. Nazadrije se pfepričaš, da si vendaf Pdtrgan oddoma', da sovsi ti pogovori duše le sanje, in takrat se te poloti koprnenje po živem glasu iz dornovfrie s tako neodoljivo silo, da bi šel in bi gore razmaknil, da bi se ti pokazal živ dom ... Saj ni besed! Tisto koprnenje, ki si ga kdaj imenoval velikp, neizmerno, je bilo komaj koprnenje, pohlevna želja. Samo pisana beseda je. ki te more zdaj resnlčno zvezati z d6mom. Naj bo tudi skopo število teh besed, nedopovedafio blaženstvo gre skozi dušo, ko jih čitaš. Qias \i domovine! Kako dolgo sem čakal nanj! Cel mesec, ah, to je bila cela večnost. Vi, gospdd urednik. ste bili prvi, ki ste me našli. Preiskrena hvala1 Vara! Spominjal se Vas bom odslej še bolj pridno. Kadar bo le prilika, dobfte zopet sporočilo, če ne pade prej križ čez ta račun... Saj veste, kako pravi Schiller: »Denn mit des Geschickes Machten ist kein ew'ger Bund zu flechten, und das Ungliick schreitet schnell...« Pozdravite mi vse tovariše preiskreno! Radoveden sem, kako je kaj v Ljubljani — po Binkoštih!? Pošta, ki smo jo včeraj dobili, je še vsa od prvih dni maja, O vojni z Italijo smo zvedeli koj drugi dan. Vipavske črešnje so jim nemara zadišale! Na severnem bojišču, dne 27. maja 1915.