92 93
  OTROK IN KNJIGA 122/123,  2025 |  POGLED NA SVOJE DELO
Andrej Rozman Roza je igralec, pesnik, pisatelj in predvsem mojster besed. Čeprav 
sam pravi, da je za otroke začel ustvarjati zaradi odličnega čuta za trženje, je dejstvo, 
da je eden izmed bolj plodovitih ustvarjalcev za otroke in mladino. Kajti z njegovimi 
deli so – in bodo –  odraščale generacije otrok. Da je vsestranski umetnik, pa dokazuje 
tudi s svojim gledališkim ustvarjanjem, saj je v Slovenijo med prvimi pripeljal ulično 
gledališče, ki živi še danes. In če Trubar velja za očeta slovenskega jezika, potem lahko 
Roza velja za očeta neštetih slovenskih skovank. Četudi ob tem kdaj razjezi lektorje.
Ker se pogovarjava za revijo Otrok in knjiga, se mi zdi edino pravilno, da začneva 
pogovor z deli za otroke in mladino. Kajti generacije otrok so odraščale ob vaših 
delih. Kdaj se je zgodil preskok k mladinski književnosti? Je šlo za zavedno 
odločitev ali zgolj naključje?
Ne spomnim se povsem, katerega leta, nekoč v moji mladosti, je bil Lev Kreft 
urednik revije Problemi. To je bila literarna revija, no, saj še vedno je, za odrasle. 
In v tej reviji sem objavil neke svoje pesmi. Pesmi za odrasle. Na to sem bil izredno 
ponosen. Za te pesmi sem dobil tudi kritiko v reviji Sodobnost, v kateri je Ciril 
Kovač raztrgal sodobno, modernistično poezijo in omenil tudi mene, češ da gre za 
infantilno poezijo. Bil sem torej omenjen kot zgled infantilnosti slovenske poezije. 
No, že takrat bi lahko vedel, kam to pelje (smeh). Nekoliko kasneje pa je Boris 
A. Novak, ki je bil urednik Kurirčka, danes Kekca, začel objavljati moje pesmi iz 
Problemov. Te so bile igrive in navihane ter objavljene kot pesmi za otroke. Prav 
takrat pa sem že imel svojega otroka in se seveda z njim veliko ukvarjal, tako mi 
je ta otroški svet postal zelo poznan in blizu. In nekako sem zavohal poslovno 
INTERVJU
G A Š P E R  S T R A Ž I Š A R
70 let Andreja Rozmana Roze: »Trudim se, da v mladinski 
književnosti ne bi delal prevelike jezikovne revolucije.«
FO
TO
 S
AŠ
A 
KO
VA
ČI
Č
11 minut, združil v posamezne dele. Za predvajanje v radijskem etru so tako nastali 
4 deli. To število namreč po večini datumsko omogoča mesečni cikel v terminih 
radijske iger za otroke ob nedeljah ob 8.05 na Prvem programu Radia Slovenija. 
To je že desetletja nespremenjen termin, ki je z leti postal medgeneracijski. To v 
praksi pomeni, da ga večinoma posluša odrasla in starejša populacija, sam pa ga 
razumem kot pomembno in dragoceno spodbudo za t. i. skupno poslušanje.
Ker pa sedanje generacije otrok in njihovih staršev do medijskih vsebin dostopajo 
predvsem na zahtevo, so vse radijske igre za otroke še mesec dni po predvajanju v 
linearnem programu dostopne tudi na spletnem portalu RTV Živ Žav1. Prav za ta 
portal sem s kolegi z MMC RTV Slovenija že pred leti zasnoval samostojno podstran 
Radijska igra za otroke, v arhivu katere so ob časovno omejenih tudi trajno dostopne 
igre. To mesto je zavzela Gospa s klobukom s samostojnim zavihkom2 in vsemi 
12 epizodami, ki jih otroci lahko poslušajo »na mah« ali vsako zase.
Sicer pa je Gospa s klobukom že v osnovi nakazala potencial opisane modularne 
programske rabe, kar podaljšuje njeno življenjsko dobo na poti do poslušalcev, 
predvsem pa je uporabniku bolj prijazna, saj se prilagaja njegovim potrebam, 
željam in razpoloženju.
Ker pa je jasno, da pri starostni stopnji ciljnega poslušalstva tovrstne vsebine še 
izbirajo in kurirajo odrasli, bodisi pedagoški delavci bodisi starši in skrbniki, sem 
skupaj s krovno stranjo zasnoval tudi podstran Za starše in mentorje3, kjer pa so pri 
izbranih radijskih igrah na voljo tudi t. i. didaktična gradiva za aktivni sprehod z 
otrokom skozi zvok. Za vsako od 12 epizod je tako v tem segmentu tudi pri Gospe 
s klobukom4 na voljo gradivo, ki otroka predpripravi na poslušanje, ga z vprašanji 
spodbuja med poslušanjem in mu ob koncu razširi izkušnjo s poglobljenimi 
vprašanji o vsebini in slišanem. Hkrati pa mu predlaga tudi likovni, torej čisto 
konkretni, taktilni prenos slišanega v likovni jezik. Vse z namenom, da bi skupaj z 
odraslim v polni meri doživel slušno izkušnjo.
»Življenje je piknik!«
Projekt Gospa s klobukom, ki me je od osnovne ideje do realizacije potrpežljivo 
čakal skoraj pravljičnih 7 let, je nakazal velik potencial slušnih ali umetniških 
pripovedi, kot ene od podzvrsti radijske igre, tudi pri nas s precejšnjo tradicijo. 
Glede na obdobje človeštva, ki je gotovo eno najbolj vizualnih in konkretnih v 
njegovi zgodovini, so mehki pristopi k vnovičnemu slušnemu opismenjevanju 
korak v pravo smer, da bi postopoma spet razvili veščine t. i. osredotočenega 
poslušanja in tako lažje prešli k ponovnemu poslušanju bolj kompleksnih slušnih 
vsebin. Še posebej to velja za najzgodnejša razvojna obdobja. 
Čisto osebno pa mi prav vsebine za otroke in mlade odrasle še enkrat več 
potrjujejo, da je prav za to ciljno poslušalstvo najbolj smiselno in vredno ustvarjati. 
Sicer pa Ljudmila, ko se vrne domov, polna vseh vtisov s poti, ugotovi, da je 
življenje piknik. Tudi sam po poti, ki sem jo prepotoval z njo in njeno papigo, vse 
bolj in zares verjamem, da je tako, če si ga le znamo obrniti na takšen način. 
1 https://ziv-zav.rtvslo.si/radijska-igra-za-otroke.
2 https://ziv-zav.rtvslo.si/oddaja/gospa-s-klobukom/173251832.
3 https://ziv-zav.rtvslo.si/radijska-igra-za-otroke/za-starse-in-mentorje.
4 https://ziv-zav.rtvslo.si/clanek/za-starse-in-mentorje/gospa-s-klobukom-didaktika/712323.
94 95
  OTROK IN KNJIGA 122/123,  2025 |  INTERVJU INTERVJU  |  OTROK IN KNJIGA 122/123,  2025  
Balon velikon (Mladinska knjiga, 2001), ki ga vlečejo razni stroji. Kolikor vem, je 
bil njegov sin navdušen (smeh). 
Nato pa sem tudi v uganke začel vpletati stroje in začel ustvarjati pesmi za 
otroke in uganke, kjer vsak najde nekaj zase. Kajti spolov je več kot le dva in zato 
poezije in proze za otroke, mladino, pa tudi za odrasle ne moremo in ne smemo 
deliti na fantovsko in dekliško. Teme so tako pri meni vedno mešane in za vse in 
temu res posvečam pozornost. 
No, moram pa priznati, da e-poštna sporočila berem izredno površno, kar 
pomeni, da so mi kdaj uredniki kaj naročili, pa sem pravo poanto naročila 
spregledal (smeh). Tako mi je urednik KUD Sodobnost International Evald Flisar 
nekoč naročil zgodbo, ki bi vpletala slovenstvo. Oziroma zgodba je morala nastati 
na slovensko tematiko, izšla pa je dvojezično. Napisal sem zgodbo Kako je Oskar 
postal detektiv (Sodobnost International: Vodnikova založba, 2007). In šele, ko 
smo zgodbe predstavljali v Ameriki, sem ugotovil, da moja knjiga nima zveze s 
slovensko tematiko. 
Ste vedno sprejeli vsa naročila ali ste kdaj kakšno naročilo tudi zavrnili?
Sprejel sem večino. Vprašanje je, ali sem vse dokončal. Drznem si zaupati, in 
urednik bo presrečen, če bo bral ta intervju, da me je pred pandemijo urednik 
založbe Sanje Rok Zavrtanik prosil, da bi posodobil Desetnico. In res sem se lotil 
projekta, vendar je bil preobsežen in preprosto posodobitve nisem dokončal. Sedaj 
pa sem se predelave znova lotil in sem tik pred koncem in oddajo. Urednik bo 
presrečen (smeh). 
Ob posodobitvi Desetnice je najbrž treba posodobiti tudi jezik in slog. Po svoje 
ste znani prav po tem, da se znate z jezikom mojstrsko poigravati. Se je kdaj kdo 
vtaknil v vaše jezikovne posege? 
Mnoge ljudi moti, da ne uporabljam nedoločnika na »i«. Vseeno pa se trudim, 
da v mladinski književnosti ne bi delal prevelike jezikovne revolucije. Pogosto pa 
motim lektorice in lektorje. Ti pa izredno jezijo tudi mene. Jezi me, da lektorirajo 
moje kolumne in zgodbe, kajti s popravki izgubijo bistvo mojega jezika. Ampak 
brez lektorjev seveda ne gre. Ne pa vedno. Nekoč so mi lektorji popravili pesem, ki 
je s popravki izgubila ves smisel. Pozoren sem bil, da se ob glasnem branju pesmi, v 
kateri se ustnici poljubita, ob izgovorjavi ne dotakneta. To je pomenilo, da v pesmi 
nisem uporabljal črk oziroma soglasnikov p, b in m. In ustnici sta se zato v pesmi 
skregali. In ker lektorji, tako kot jaz, ne berejo e-pošte natančno, so mi pesem 
popravili. Tako sta se ustnici sprli in so mi uničili koncept pesmi že na samem 
začetku (smeh). No, sem jih pa navadil, da mi dela pred tiskom pošljejo v pregled 
(smeh). Ampak tudi sam sprejemam kompromise. Tako recimo »v redu« pišem 
z »v« in narazen, predvsem zato, da lektorjev ne prizadenem povsem do konca 
(smeh). S tem jim vsaj malo prizanesem. Tako tudi »čim prej« pišem narazen. 
Lahko pa rečem, da je slovensko jezikoslovje izjemno retardirano. In sem 
blazno vesel, ker pravkar berem knjigo Lada Kralja, v kateri prav tako ne 
uporablja nedoločnikov na »i«. Kajti slovensko jezikoslovje sploh ne sledi več 
jeziku. Živemu jeziku. Češki jezik oziroma češki jezikoslovci so že v petdesetih 
letih povsem ukinili nedoločnik na »i«. Pri nas pa ga je jezik ukinil, pisati ga pa 
še vedno moramo.
oziroma tržno nišo in začel pisati pesmi za Kurirčka. Boris A. Novak je nato postal 
urednik za mladinsko književnost na DZS in sem mu, ko se mi je že kar nekaj 
teh pesmi za otroke nabralo, predlagal, da bi izdala zbirko poezije. Ker pesmi ni 
bilo dovolj, sem jih med poletnimi meseci še nekaj dopisal in izšle so Rimanice za 
predgospodiče (Mladinska knjiga, 1993). In zame je bilo to zaključeno poglavje.
Pa vendar niste prenehali s pisanjem poezije za otroke. Kako se je ta zgodba 
nadaljevala?
Takrat sem ogromno ustvarjal. Pisal sem za Café teater, za gledališče Ane 
Monroe in Mladinsko gledališče. Živel pa sem predvsem od ustvarjanja reklam. 
Nato pa me je poklicala urednica Cicibana Nataša Bucik. Spomnim se, da sem 
bil na vaji v KUD France Prešeren. Kajti takrat, kdor še pomni, smo imeli žične 
telefone in klicatelj je moral vedeti, kje si, da te je lahko priklical. No, Nataša me 
je priklicala ravno med vajo in me vprašala, ali bi še pisal pesmi za otroke. Nisem 
prav dosti razmišljal o tem in sem preprosto znova začel pisati za Ciciban oziroma 
za otroke. In treba je bilo pisati sistematično, kajti revija Ciciban je izhajala kar 
naprej (smeh). In ugotovil sem, da mi to pisanje za otroke nekako še najbolje gre 
od rok. Nato pa sem začel iz teh pesmic ustvarjati še predstave za otroke. S teatrom 
sem se že tako ali tako ukvarjal in to znanje ali poznavanje prenesel še v gledališče 
za otroke. No, danes sem v zelo zanimivi situaciji, ker že toliko let nastopam za 
otroke, da se novih pesmi sploh ne morem več naučiti, kajti repertoarja je preprosto 
preveč (smeh).
Nastopi za otroke so vam verjetno koristili, da ste še bolje spoznali, kaj imajo radi, 
katere pesmi, rime in zgodbe jih bolj pritegnejo in katere manj. 
Zagotovo! Z nastopi sem dobil občutek, na kaj se otroci odzovejo, na kaj smejijo 
in na kaj ne. Sočasno pa sem lahko kakšno pesem glede na odziv tudi popravil. 
Pogosto je bila kakšna pesem predolga in sem jo nato skrajšal. Pravzaprav sem na 
teh nastopih ugotovil prav to, da so moje pesmi predolge (smeh). Ampak to sem 
popravil!
Kakšno pa je bilo takrat stanje v založništvu? So uredniki iskali nova dela za otroke 
in mlade, so jih naročali ali je bilo vse odvisno od vaše samoiniciative?
Redko se je zgodilo, da bi kaj sugerirali. Pogosto so bili zadovoljni kar z vsem 
(smeh). Če pa nisem redno pošiljal novih del, so me kar nestrpno poklicali, kdaj 
bom spet kaj naumil. Ko pa sem se čez čas nekako naveličal pisanja za otroke 
oziroma nisem več vedel, kam naprej in kako, pa so mi uredniki vedno dobro 
svetovali in me usmerjali. Tako sem začel pisati tudi zgodbe za otroke. Prav zaradi 
nekaterih urednikov, ki so me usmerjali, so nastale Predpravljice in popovedke 
(Mladinska knjiga, 2015). Pisati pa sem začel zgodbe tudi za Ciciban, vendar se 
tam objavljajo le krajše zgodbe, kar pa me je jezilo, ker nikoli nisem uspel povedati 
vsega. Zato sem se potem spet vrnil k poeziji za otroke. 
No, je pa Andrej Ilc kot urednik kar nekajkrat naročil ali pa sugeriral, kaj bi si 
želel objaviti. 
Ko je imel Ilc svojega prvega sina, je rekel, da je večina zgodbic napisanih za 
punčke. No, da ne bomo dobili kakšne bodeče neže, šlo je za bistveno širši kontekst 
(smeh). Tako je recimo predlagal, da bi napisal zgodbico za fantke. In nastal je 
94 95
  OTROK IN KNJIGA 122/123,  2025 |  INTERVJU INTERVJU  |  OTROK IN KNJIGA 122/123,  2025  
Balon velikon (Mladinska knjiga, 2001), ki ga vlečejo razni stroji. Kolikor vem, je 
bil njegov sin navdušen (smeh). 
Nato pa sem tudi v uganke začel vpletati stroje in začel ustvarjati pesmi za 
otroke in uganke, kjer vsak najde nekaj zase. Kajti spolov je več kot le dva in zato 
poezije in proze za otroke, mladino, pa tudi za odrasle ne moremo in ne smemo 
deliti na fantovsko in dekliško. Teme so tako pri meni vedno mešane in za vse in 
temu res posvečam pozornost. 
No, moram pa priznati, da e-poštna sporočila berem izredno površno, kar 
pomeni, da so mi kdaj uredniki kaj naročili, pa sem pravo poanto naročila 
spregledal (smeh). Tako mi je urednik KUD Sodobnost International Evald Flisar 
nekoč naročil zgodbo, ki bi vpletala slovenstvo. Oziroma zgodba je morala nastati 
na slovensko tematiko, izšla pa je dvojezično. Napisal sem zgodbo Kako je Oskar 
postal detektiv (Sodobnost International: Vodnikova založba, 2007). In šele, ko 
smo zgodbe predstavljali v Ameriki, sem ugotovil, da moja knjiga nima zveze s 
slovensko tematiko. 
Ste vedno sprejeli vsa naročila ali ste kdaj kakšno naročilo tudi zavrnili?
Sprejel sem večino. Vprašanje je, ali sem vse dokončal. Drznem si zaupati, in 
urednik bo presrečen, če bo bral ta intervju, da me je pred pandemijo urednik 
založbe Sanje Rok Zavrtanik prosil, da bi posodobil Desetnico. In res sem se lotil 
projekta, vendar je bil preobsežen in preprosto posodobitve nisem dokončal. Sedaj 
pa sem se predelave znova lotil in sem tik pred koncem in oddajo. Urednik bo 
presrečen (smeh). 
Ob posodobitvi Desetnice je najbrž treba posodobiti tudi jezik in slog. Po svoje 
ste znani prav po tem, da se znate z jezikom mojstrsko poigravati. Se je kdaj kdo 
vtaknil v vaše jezikovne posege? 
Mnoge ljudi moti, da ne uporabljam nedoločnika na »i«. Vseeno pa se trudim, 
da v mladinski književnosti ne bi delal prevelike jezikovne revolucije. Pogosto pa 
motim lektorice in lektorje. Ti pa izredno jezijo tudi mene. Jezi me, da lektorirajo 
moje kolumne in zgodbe, kajti s popravki izgubijo bistvo mojega jezika. Ampak 
brez lektorjev seveda ne gre. Ne pa vedno. Nekoč so mi lektorji popravili pesem, ki 
je s popravki izgubila ves smisel. Pozoren sem bil, da se ob glasnem branju pesmi, v 
kateri se ustnici poljubita, ob izgovorjavi ne dotakneta. To je pomenilo, da v pesmi 
nisem uporabljal črk oziroma soglasnikov p, b in m. In ustnici sta se zato v pesmi 
skregali. In ker lektorji, tako kot jaz, ne berejo e-pošte natančno, so mi pesem 
popravili. Tako sta se ustnici sprli in so mi uničili koncept pesmi že na samem 
začetku (smeh). No, sem jih pa navadil, da mi dela pred tiskom pošljejo v pregled 
(smeh). Ampak tudi sam sprejemam kompromise. Tako recimo »v redu« pišem 
z »v« in narazen, predvsem zato, da lektorjev ne prizadenem povsem do konca 
(smeh). S tem jim vsaj malo prizanesem. Tako tudi »čim prej« pišem narazen. 
Lahko pa rečem, da je slovensko jezikoslovje izjemno retardirano. In sem 
blazno vesel, ker pravkar berem knjigo Lada Kralja, v kateri prav tako ne 
uporablja nedoločnikov na »i«. Kajti slovensko jezikoslovje sploh ne sledi več 
jeziku. Živemu jeziku. Češki jezik oziroma češki jezikoslovci so že v petdesetih 
letih povsem ukinili nedoločnik na »i«. Pri nas pa ga je jezik ukinil, pisati ga pa 
še vedno moramo.
oziroma tržno nišo in začel pisati pesmi za Kurirčka. Boris A. Novak je nato postal 
urednik za mladinsko književnost na DZS in sem mu, ko se mi je že kar nekaj 
teh pesmi za otroke nabralo, predlagal, da bi izdala zbirko poezije. Ker pesmi ni 
bilo dovolj, sem jih med poletnimi meseci še nekaj dopisal in izšle so Rimanice za 
predgospodiče (Mladinska knjiga, 1993). In zame je bilo to zaključeno poglavje.
Pa vendar niste prenehali s pisanjem poezije za otroke. Kako se je ta zgodba 
nadaljevala?
Takrat sem ogromno ustvarjal. Pisal sem za Café teater, za gledališče Ane 
Monroe in Mladinsko gledališče. Živel pa sem predvsem od ustvarjanja reklam. 
Nato pa me je poklicala urednica Cicibana Nataša Bucik. Spomnim se, da sem 
bil na vaji v KUD France Prešeren. Kajti takrat, kdor še pomni, smo imeli žične 
telefone in klicatelj je moral vedeti, kje si, da te je lahko priklical. No, Nataša me 
je priklicala ravno med vajo in me vprašala, ali bi še pisal pesmi za otroke. Nisem 
prav dosti razmišljal o tem in sem preprosto znova začel pisati za Ciciban oziroma 
za otroke. In treba je bilo pisati sistematično, kajti revija Ciciban je izhajala kar 
naprej (smeh). In ugotovil sem, da mi to pisanje za otroke nekako še najbolje gre 
od rok. Nato pa sem začel iz teh pesmic ustvarjati še predstave za otroke. S teatrom 
sem se že tako ali tako ukvarjal in to znanje ali poznavanje prenesel še v gledališče 
za otroke. No, danes sem v zelo zanimivi situaciji, ker že toliko let nastopam za 
otroke, da se novih pesmi sploh ne morem več naučiti, kajti repertoarja je preprosto 
preveč (smeh).
Nastopi za otroke so vam verjetno koristili, da ste še bolje spoznali, kaj imajo radi, 
katere pesmi, rime in zgodbe jih bolj pritegnejo in katere manj. 
Zagotovo! Z nastopi sem dobil občutek, na kaj se otroci odzovejo, na kaj smejijo 
in na kaj ne. Sočasno pa sem lahko kakšno pesem glede na odziv tudi popravil. 
Pogosto je bila kakšna pesem predolga in sem jo nato skrajšal. Pravzaprav sem na 
teh nastopih ugotovil prav to, da so moje pesmi predolge (smeh). Ampak to sem 
popravil!
Kakšno pa je bilo takrat stanje v založništvu? So uredniki iskali nova dela za otroke 
in mlade, so jih naročali ali je bilo vse odvisno od vaše samoiniciative?
Redko se je zgodilo, da bi kaj sugerirali. Pogosto so bili zadovoljni kar z vsem 
(smeh). Če pa nisem redno pošiljal novih del, so me kar nestrpno poklicali, kdaj 
bom spet kaj naumil. Ko pa sem se čez čas nekako naveličal pisanja za otroke 
oziroma nisem več vedel, kam naprej in kako, pa so mi uredniki vedno dobro 
svetovali in me usmerjali. Tako sem začel pisati tudi zgodbe za otroke. Prav zaradi 
nekaterih urednikov, ki so me usmerjali, so nastale Predpravljice in popovedke 
(Mladinska knjiga, 2015). Pisati pa sem začel zgodbe tudi za Ciciban, vendar se 
tam objavljajo le krajše zgodbe, kar pa me je jezilo, ker nikoli nisem uspel povedati 
vsega. Zato sem se potem spet vrnil k poeziji za otroke. 
No, je pa Andrej Ilc kot urednik kar nekajkrat naročil ali pa sugeriral, kaj bi si 
želel objaviti. 
Ko je imel Ilc svojega prvega sina, je rekel, da je večina zgodbic napisanih za 
punčke. No, da ne bomo dobili kakšne bodeče neže, šlo je za bistveno širši kontekst 
(smeh). Tako je recimo predlagal, da bi napisal zgodbico za fantke. In nastal je 
96 97
  OTROK IN KNJIGA 122/123,  2025 |  INTERVJU INTERVJU  |  OTROK IN KNJIGA 122/123,  2025  
Velik del vašega ustvarjanja pa je tudi humor ...
Hja, najbrž. Tako pravijo.
Se s humorjem rodiš ali se ga priučiš?
Mislim, da se humorja priučiš. No, morda pa se z njim tudi rodiš (smeh). 
Zagotovo je humor dedno prenosljiv. Pogosto pa je humor neke vrste obrambni 
mehanizem, kar je bilo zame pogosto izredno pomembno. Skozi humor si lahko 
kritičen, lahko pa si tudi zadrt. No, je pa veliko humorja prisotnega na političnem 
parketu. Humor je torej lahko zelo grob in sam po sebi humor ni vrednota, je pa 
orožje. In vsak razume humor po svoje. Meni je pač blizu, a sem pozoren na to, 
kako ga izkoriščam. 
No, sicer pa Butalci, ko so izšli, niso veljali za vredno čtivo. Še več! Razumeli so 
jih kot manj vredno. Danes pa veljajo za izvrstno satiro in humoreskno besedilo. 
Torej se humor skozi čas tudi spreminja. Moja kolegica, prevajalka iz slovenščine 
v češčino, mi je nekoč dejala, da smo Slovenci šele v šestdesetih letih prejšnjega 
stoletja izstopili iz romantike. In po svoje se s tem strinjam. Kot sva že dejala, smo 
v jezikovnem smislu pa še v marsičem zelo retardirani. Tudi kot narod. In enako 
velja za humor. Dolgo časa ga kot narod nismo sprejeli. Humor je v zavest vstopil s 
pomočjo prvih spikerjev Radia Študent, ki so k nam pripeljali neke vrste britanski 
humor in pogovorni jezik ter sproščeno govorjenje. To je, po moje, pomemben 
premik v razumevanju humorja in jezika za naš narod. 
In po svoje ima prav tudi zato, ker so v šestdesetih letih začele tudi izhajati 
tematske revije, posvečene svetovnim literarnim premikom. Tako je bila celotna 
edicija Problemov recimo posvečena ruskemu futurizmu. In name je ta edicija 
izjemno vplivala. Zato sem tudi postal nekakšen modernist s humorno distanco 
in tudi začel z demontiranjem jezika, kar je močno prisotno v vseh mojih delih 
še danes. In od tod sem tudi razvijal besedila za teater, se poigraval z jezikom, 
formami. Torej: moja kolegica ima prav, šele v petdesetih smo izstopili iz romantike 
(smeh). 
Omenili ste teater. Ste eden izmed pobudnikov uličnega gledališča, gledališča Ane 
Monroe, pisali ste in še pišete muzikale, priredbe, besedila in tako dalje. Imate svoj 
teater, ki se imenuje Rozinteater, ki, kot pravite sami, je repertoarno gledališče s 
predstavami za občinstvo od dveh let do zadnje ure. V Slovenskem mladinskem 
gledališču ste imeli nedavno premiero svojega besedila Prepelka – zgodba za vso 
družino.1 Torej ustvarjate še vedno, nastopate prav tako in teater ostaja z vami.
Za teater danes ustvarjam le še takrat, ko me k sodelovanju povabijo. Nazadnje 
je bila Prepelka in, vsaj zaenkrat, ne vem, da bi bilo z menoj še kaj (smeh). V 
svojem teatru pa igram le še stare predstave. Obnovili smo Kekca in še vedno 
igram predstave tako za odrasle kot za otroke. Sem pa vesel, da sem v teatru, tudi 
kadar so le uprizarjali moje besedilo, lahko spremljal proces ustvarjanja in sem 
lahko »nadzoroval« popravke oziroma besedilo sproti popravljal. Tako je besedilo 
vedno ostalo moje. 
1 Glej: Arhar, N. (2024). Pepelka kot begunka v družbi privilegiranega Zahoda. Otrok in knjiga, 51(121), 
129–132.
Zakaj smo tako rigidni pri slovenskem jeziku? Zakaj se slovensko jezikoslovje ne 
prilagaja živemu jeziku?
Hja, v tako šolo so hodili in tako so jih naučili (smeh). Vodilni jezikoslovci so 
krivi za tako rigidnost. Že zgodovinsko se jezikoslovje ni prilagajalo. Pravzaprav 
se je začelo že s Prešernom, ko mu je Dubrovski svetoval, naj uporablja opuščaje 
tam, kjer izpusti črko. Medtem ko češčina preprosto zapiše Petr. In že od takrat 
se držimo tega pravila, pa bi ga lahko preprosto spremenili in opustili. Na srečo 
sem faliran študent slovenistike, saj imam od nekdaj previsok pritisk, in če bi se 
ukvarjal še s tem jezikoslovjem, bi bil najbrž pritisk še višji. Ampak škoda je, da 
ne prilagajamo jezikoslovja. Kajti če želiš kot narod obstati, sploh kot tako močno 
komplicirana jezikovna skupnost, katere jezik je majhen in ima kopico dialektov, 
potem se mimogrede vse skupaj podre in gre v pozabo. Nedavno sem po naključju 
ugotovil, da je za Slovence izredno pomembno, da smo zedinjeni. Morda pa se 
kdaj kaj spremeni.
Danes smo priča posebnemu fenomenu, ko se iz del za mlade bralce črta določene 
besede, včasih se celo spreminja tematike. Tako recimo v Ameriki in Angliji v delih 
Roalda Dahla nihče več ni debel, grd, čuden ... Ste imeli kdaj problem ali pa se vam 
je morda zgodilo, da so vam kakšen izraz, poved ali temo prepovedali?
Sam takega problema nisem imel; pri delih za otroke in mlade pa sploh ne. No, 
sedaj, ko bom praznoval 70 let, bodo izšle moje pesmi za odrasle, kot nekakšna 
antologija. In ko sem prebiral stare pesmi, sem v eni izmed njih opazil mačističen 
verz, zato sem pesem odstranil iz zbirke. Ne zdi se mi prav spreminjati pesmi iz 
preteklosti, lahko pa jih ne poobjavljamo. Da bi s popravki sebe delal bolj finega, 
se mi ne zdi primerno. Priznam pa, da me včasih žena ob prvih branjih kje ustavi 
in mi pove, da sem rahlo šovinističen. V takem primeru pesem popravim (smeh). 
Pri delih za otroke in mlade pa so mi pesmi popravljali le lektorji (smeh). Je pa 
res, da so mi v Cicibanu nekoč zavrnili zgodbo o kraji kolesa, ker se je podobno 
zgodilo urednici in jo je osebno prizadelo. Potem zgodbe nismo objavili, sem 
pa zato kasneje napisal bistveno boljšo zgodbo. Ampak vsebinske cenzure nisem 
doživel. 
Ne zdi pa se mi prav popravljati zgodbe za nazaj. Recimo Huckleberry Finna 
res ne moremo popravljati. Če pa se že lotevamo popravljanja, potem moramo 
v prvi vrsti popraviti akrostih pri Sonetnem vencu Franceta Prešerna. Akrostih 
je namreč izredno moško-šovinističen. Prav tako pogosto omenja žide, kar bi 
prav tako morali zamenjati. Pri Otonu Župančiču pa je potrebno odstraniti verz 
»Turški nos, velik nos«. Popravkov je torej lahko nešteto, a gre za drug čas. Lahko 
pa ta dela ne uvrstimo v učbenike. Valentin Vodnik je recimo v Almanahu izdal 
dve pesmi, Zadovoljni Kranjc in Klek. Slednje pesmi skoraj nihče ne pozna, saj jo 
je Vodnik sam črtal iz vseh nadaljnjih objav. Klek namreč govori o čarovnicah, 
ki pa so jih kasneje prenehali preganjati in je pesem na nek način postala sporna. 
Vodnik se je iz svojega razsvetljenskega stališča odločil, da je ne poobjavlja. 
Takih pesmi je torej veliko, vendar jih spreminjati za nazaj nima smisla, lahko 
pa jih ne poobjavimo. 
96 97
  OTROK IN KNJIGA 122/123,  2025 |  INTERVJU INTERVJU  |  OTROK IN KNJIGA 122/123,  2025  
Velik del vašega ustvarjanja pa je tudi humor ...
Hja, najbrž. Tako pravijo.
Se s humorjem rodiš ali se ga priučiš?
Mislim, da se humorja priučiš. No, morda pa se z njim tudi rodiš (smeh). 
Zagotovo je humor dedno prenosljiv. Pogosto pa je humor neke vrste obrambni 
mehanizem, kar je bilo zame pogosto izredno pomembno. Skozi humor si lahko 
kritičen, lahko pa si tudi zadrt. No, je pa veliko humorja prisotnega na političnem 
parketu. Humor je torej lahko zelo grob in sam po sebi humor ni vrednota, je pa 
orožje. In vsak razume humor po svoje. Meni je pač blizu, a sem pozoren na to, 
kako ga izkoriščam. 
No, sicer pa Butalci, ko so izšli, niso veljali za vredno čtivo. Še več! Razumeli so 
jih kot manj vredno. Danes pa veljajo za izvrstno satiro in humoreskno besedilo. 
Torej se humor skozi čas tudi spreminja. Moja kolegica, prevajalka iz slovenščine 
v češčino, mi je nekoč dejala, da smo Slovenci šele v šestdesetih letih prejšnjega 
stoletja izstopili iz romantike. In po svoje se s tem strinjam. Kot sva že dejala, smo 
v jezikovnem smislu pa še v marsičem zelo retardirani. Tudi kot narod. In enako 
velja za humor. Dolgo časa ga kot narod nismo sprejeli. Humor je v zavest vstopil s 
pomočjo prvih spikerjev Radia Študent, ki so k nam pripeljali neke vrste britanski 
humor in pogovorni jezik ter sproščeno govorjenje. To je, po moje, pomemben 
premik v razumevanju humorja in jezika za naš narod. 
In po svoje ima prav tudi zato, ker so v šestdesetih letih začele tudi izhajati 
tematske revije, posvečene svetovnim literarnim premikom. Tako je bila celotna 
edicija Problemov recimo posvečena ruskemu futurizmu. In name je ta edicija 
izjemno vplivala. Zato sem tudi postal nekakšen modernist s humorno distanco 
in tudi začel z demontiranjem jezika, kar je močno prisotno v vseh mojih delih 
še danes. In od tod sem tudi razvijal besedila za teater, se poigraval z jezikom, 
formami. Torej: moja kolegica ima prav, šele v petdesetih smo izstopili iz romantike 
(smeh). 
Omenili ste teater. Ste eden izmed pobudnikov uličnega gledališča, gledališča Ane 
Monroe, pisali ste in še pišete muzikale, priredbe, besedila in tako dalje. Imate svoj 
teater, ki se imenuje Rozinteater, ki, kot pravite sami, je repertoarno gledališče s 
predstavami za občinstvo od dveh let do zadnje ure. V Slovenskem mladinskem 
gledališču ste imeli nedavno premiero svojega besedila Prepelka – zgodba za vso 
družino.1 Torej ustvarjate še vedno, nastopate prav tako in teater ostaja z vami.
Za teater danes ustvarjam le še takrat, ko me k sodelovanju povabijo. Nazadnje 
je bila Prepelka in, vsaj zaenkrat, ne vem, da bi bilo z menoj še kaj (smeh). V 
svojem teatru pa igram le še stare predstave. Obnovili smo Kekca in še vedno 
igram predstave tako za odrasle kot za otroke. Sem pa vesel, da sem v teatru, tudi 
kadar so le uprizarjali moje besedilo, lahko spremljal proces ustvarjanja in sem 
lahko »nadzoroval« popravke oziroma besedilo sproti popravljal. Tako je besedilo 
vedno ostalo moje. 
1 Glej: Arhar, N. (2024). Pepelka kot begunka v družbi privilegiranega Zahoda. Otrok in knjiga, 51(121), 
129–132.
Zakaj smo tako rigidni pri slovenskem jeziku? Zakaj se slovensko jezikoslovje ne 
prilagaja živemu jeziku?
Hja, v tako šolo so hodili in tako so jih naučili (smeh). Vodilni jezikoslovci so 
krivi za tako rigidnost. Že zgodovinsko se jezikoslovje ni prilagajalo. Pravzaprav 
se je začelo že s Prešernom, ko mu je Dubrovski svetoval, naj uporablja opuščaje 
tam, kjer izpusti črko. Medtem ko češčina preprosto zapiše Petr. In že od takrat 
se držimo tega pravila, pa bi ga lahko preprosto spremenili in opustili. Na srečo 
sem faliran študent slovenistike, saj imam od nekdaj previsok pritisk, in če bi se 
ukvarjal še s tem jezikoslovjem, bi bil najbrž pritisk še višji. Ampak škoda je, da 
ne prilagajamo jezikoslovja. Kajti če želiš kot narod obstati, sploh kot tako močno 
komplicirana jezikovna skupnost, katere jezik je majhen in ima kopico dialektov, 
potem se mimogrede vse skupaj podre in gre v pozabo. Nedavno sem po naključju 
ugotovil, da je za Slovence izredno pomembno, da smo zedinjeni. Morda pa se 
kdaj kaj spremeni.
Danes smo priča posebnemu fenomenu, ko se iz del za mlade bralce črta določene 
besede, včasih se celo spreminja tematike. Tako recimo v Ameriki in Angliji v delih 
Roalda Dahla nihče več ni debel, grd, čuden ... Ste imeli kdaj problem ali pa se vam 
je morda zgodilo, da so vam kakšen izraz, poved ali temo prepovedali?
Sam takega problema nisem imel; pri delih za otroke in mlade pa sploh ne. No, 
sedaj, ko bom praznoval 70 let, bodo izšle moje pesmi za odrasle, kot nekakšna 
antologija. In ko sem prebiral stare pesmi, sem v eni izmed njih opazil mačističen 
verz, zato sem pesem odstranil iz zbirke. Ne zdi se mi prav spreminjati pesmi iz 
preteklosti, lahko pa jih ne poobjavljamo. Da bi s popravki sebe delal bolj finega, 
se mi ne zdi primerno. Priznam pa, da me včasih žena ob prvih branjih kje ustavi 
in mi pove, da sem rahlo šovinističen. V takem primeru pesem popravim (smeh). 
Pri delih za otroke in mlade pa so mi pesmi popravljali le lektorji (smeh). Je pa 
res, da so mi v Cicibanu nekoč zavrnili zgodbo o kraji kolesa, ker se je podobno 
zgodilo urednici in jo je osebno prizadelo. Potem zgodbe nismo objavili, sem 
pa zato kasneje napisal bistveno boljšo zgodbo. Ampak vsebinske cenzure nisem 
doživel. 
Ne zdi pa se mi prav popravljati zgodbe za nazaj. Recimo Huckleberry Finna 
res ne moremo popravljati. Če pa se že lotevamo popravljanja, potem moramo 
v prvi vrsti popraviti akrostih pri Sonetnem vencu Franceta Prešerna. Akrostih 
je namreč izredno moško-šovinističen. Prav tako pogosto omenja žide, kar bi 
prav tako morali zamenjati. Pri Otonu Župančiču pa je potrebno odstraniti verz 
»Turški nos, velik nos«. Popravkov je torej lahko nešteto, a gre za drug čas. Lahko 
pa ta dela ne uvrstimo v učbenike. Valentin Vodnik je recimo v Almanahu izdal 
dve pesmi, Zadovoljni Kranjc in Klek. Slednje pesmi skoraj nihče ne pozna, saj jo 
je Vodnik sam črtal iz vseh nadaljnjih objav. Klek namreč govori o čarovnicah, 
ki pa so jih kasneje prenehali preganjati in je pesem na nek način postala sporna. 
Vodnik se je iz svojega razsvetljenskega stališča odločil, da je ne poobjavlja. 
Takih pesmi je torej veliko, vendar jih spreminjati za nazaj nima smisla, lahko 
pa jih ne poobjavimo. 
98 99
  OTROK IN KNJIGA 122/123,  2025 |  INTERVJU
UDARNO S PREVODOM
P R E V O D N I  P R A N G E R
Avstrija na obisku: prevajanje mladinske proze
D I S K U S I J A  S E L E K T O R I C E  A L J E  L I P A V I C  O Š T I R  
I N  P R E V A J A L K E  A N E  G R M E K
( 1 .  D E L )
V reviji Otrok in knjiga v sodelovanju s festivalom Prevodni Pranger predstavljamo 
prevajalke in prevajalce otroške in mladinske književnosti, ki prenašajo sodobna 
besedila v slovenski jezik in kulturni prostor, s čimer pomembno prispevajo k 
razširjanju obzorij mladih bralcev. Vodstvo festivala Prevodni Pranger za vsak 
pogovor izbere tuji jezik in selektorico, ki v fokus večera postavi dve knjigi prevajalca 
ali prevajalke, za kateri je mnenja, da ju je treba osvetliti. Tako selektor(ica) »iz oči v 
oči« pojasni svoja mnenja ustvarjalki oziroma ustvarjalcu prevoda, ki ima priložnost 
odškrniti pogled v svojo prevajalsko delavnico ter razkriti manj znana dejstva ali 
besedilna mesta, ki sta jih razpravljavca nemara interpretirala po svoje.
Priljubljena mladinska avtorica Christine Nöstlinger1 se je slovenskim bralkam in 
bralcem približala v prevodih, ki prihajajo iz različnih prevajalskih delavnic. Pobližje 
smo si pogledali prevoda Stanislava M. Maršiča in Ane Grmek, ki ju je za razpravo 
izbrala selektorica dr. Alja Lipavic Oštir, obenem pa tudi delo in okolje, v katerem so 
ti prevodi nastali – čez državno mejo, na Koroškem v Avstriji, kjer Mohorjeva založba 
Celovec vztrajno ohranja in krepi izmenjave med slovensko in nemško kulturo. 
Razpravo je moderirala Urška P. Černe, večer pa je bil namenjen tudi spominu na 
prevajalko in urednico Lučko Jenčič. Izbrani deli sta bili Ko se je moj oče hotel poročiti 
z materjo Anne Lachs (Celovec: Mohorjeva, 2015) (Als mein Vater die Mutter der 
Anna Lachs heiraten wollte, Hamburg: Oetinger, 2013) in Capasta Loreta (Celovec: 
Mohorjeva, 2011) (Lumpenloretta, St. Pölten idr.: Nilpferd im Residenz, 2010). Večer 
je potekal 21. novembra 2023, Stanislav M. Maršič se je opravičil. 
1 »V slovenščino je do danes prevedenih 63 del Christine Nöstlinger, pri čemer precejšnji del predstavljata serija 
knjig o Francu (27 enot) in serija knjig o Mini (13 enot). Tradicija prevodov se je v slovenskem prostoru začela šele 
14 let po prvem objavljenem delu Christine Nöstlinger (Die feuerrote Friederike, 1970). V slovenščini smo namreč 
prvi prevod dobili leta 1984, ko je Mira Miladinović prevedla delo Das Austauschkind (slov. Fant za zamenjavo, 
Mladinska knjiga). Gre za zgodbo, ki je izšla leta 1982 in je do danes v nemškem prostoru doživela več ponatisov.« 
(Lipavic Oštir, A., & Černe, U. P. (2024). Svoboda sloga in (ne)svoboda prevajalca na primeru mladinskih del 
Christine Nöstlinger = Freedom of style and (non)freedom of the translator in the case of Christine Nöstlin-
ger’s juvenile works. 7. mednarodna konferenca Slavistični znanstveni premisleki: zbornik povzetkov, 66–67. 
https://szp7.ff.um.si/wp-content/uploads/2024/05/zbornik-povzetkov.pdf)
Se vam je pri vsej tej količini ustvarjanja kdaj zgodilo, da vam je zmanjkalo idej, da 
niste vedeli, kako nadaljevati? Ali pa morda, če ubesedim nekoliko drugače, se vam 
je kdaj zgodilo, da na prazen list papirja niste imeli ničesar za napisati?
Trenutno obdelujem Desetnico. In pogosto se mi proces pisanja ustavi oziroma 
ga ne morem nadaljevati. Vedno pa pride neko obdobje, ko nimam idej, ko ne 
vem, česa bi se lotil. V kolikor pa me preganja rok, ali pa se sam odločim nekaj 
napisati, potem vztrajam tako dolgo, dokler pisanja ne zaključim. Vedno pa sem 
pazil, da sem imel in da imam dovolj časa. To pomeni, da nikoli nisem imel preveč 
dela na kupu in sem si ga vedno razporejal. Tako sem se vsaki stvari vedno lahko 
posvetil. 
Imate morda po vseh teh letih ustvarjanja dovolj? Ali morda ravno nasprotno in 
vam v glavi še kar naprej brni?
So neke stvari, ki bi jih rad še naredil in zaključil. Nekatere stvari so na pol (do)
končane in si jih želim končati. Če pa bi dobil kakšno ponudbo za nekaj napisati 
in bi mi bila ponudba všeč, potem bi se je še vedno lotil. Nimam pa več potrebe 
po nenehnem pisanju. Rad nastopam in prav ustreza mi, da tu in tam še igram 
predstave. Poleg tega mi dobro dene nastopanje, ker me drži v formi. Da bi se 
umaknil, tako kot se je Patti Smith, pa sem že prestar (smeh). Ne vem, zakaj bi 
se sedaj umikal. Ustvarjanje je del mojega življenja in dokler sem, bom ustvarjal. 
Nimam pa več ambicije po nekih novih, velikih projektih.