Naši dopisi. Iz Celja. (Jakob Lopan f.) Neizprosna smrt je posegla zopet s krutoj rokoj v naše vrste, pa izbrala si odlično žrtev: prvega urednika .Popotnika" in prvega nadučitelja in voditelja celjske okoliške šole, Jakoba Lopana, ni več! Dne 13. mal. travna t. 1. sino ga spremili ob ogromni udeležbi inteligentnega ljudstva k zadnjemu počitku na celjsko okoliško pokopališče, od koder je prekrasen pogled na savinjsko polje. Ko smo stali ob njegovi jarni, ko so nam glasovi žalobne nagrobnice rnilili tožno srce, ko so trde grude trdo udarjale na njega krsto, tedaj je naš pogled objel to krasno okolico, razgrinjajočo se pred nami v vsej pomladni lepoti in vzbudila se nam je misel, koliko dobrot je sipal mož, ki trd in mrtev zdaj leži v jami, v 22 letih svojega tukajšnjega bivanja med naše dobro ljudstvo. Ih spomnili srtio se zaslug, ki si jih je kot prvi urednik ,Popotnikov" stekel za južno-štajersko uditeljstvo in tedaj nam je z vso težo legla v dušo zavest o bridki izgubi, ki je zadela ves slovenski uditeljski stan. Porodil se je pokojni Lopan 1. 1844. v Braslovdah od kmeckih starišev. Študiral je v Celji, kjer je 1. 1862. zvršil jednoletni preparandijski tedaj. Ko je potem služboval na vedih krajib, postal je 1. 1875 naduditelj in voditelj na tedaj novo ustanovljeni okoliški trirazrednici v Celji. Tukaj pa je iinel precej težko stališde; boriti se mu je bilo na vse strani, kar je preje neizredeno delavnega in za vse pojave zanimajočega se moža konedno iz javnosti prepodilo popolnoma v zasebno življenje. 0 njegovi marljivosti govori obilica uradnih in razlidnib društvenih priznanic. Najvedja zasluga Lopanova za slovensko uditeljstvo in za novodobno šolo na spodnjem Štajerskem pa je, da je ob ustanovitvi ,Popotnika" prevzel uredništvo, kateri posel je opravljal skoro 2 leti. Spretno pero in dobro poznanje zakonov ga je usposobilo za ta posel in je tudi dastno izvršil svojo zadado. V svojem vedenji je bil Lopan skromen in pred vsem jako kolegijalen. Dvakrat je bil dlan okrajnega šolskega sveta. Tako smo v kolikor možno najkradjih potezah orisali njegovo življenje; seveda se pri tem mnogih stranij niti dotakniti nismo inogli. Ali naj toliko zadostuje: saj njegovo ime itak ne premine, ker je tako tesno zvezano z zgodovino štajerskega slovenskega uditeljstva. Naj v miru podiva! J. Sch.