33°
Jos. Stritar:  Kje si ti,   država?
Kar rodoljubje  v letih je nabralo, Veselje in ponos slovenski  duši; Kar tujca je oko  občudovalo, Vse ena noč nevsmiljeno razruši! Od konca treba bo začeti znova, Brez mere  truda,  sreča   negotova !
Od juga Instovka je  priletela,   — Otožno  obletava  mesto znano ; Kjer mirno gnezdo  svoje je  imela, Podrto,  pusto  vse  in  razdejano! Od  tod,  kjer se  nesreča  naselila V  kraj  srečneji  neso jo  lahka  krila.
Glas gre" po zemlji:  Bratje,  pomagajte'
Vsi  enega očeta  smo  sinovi ;
Odprite srca in rok^ in dajte !
Sad dober blagi  obrode darovi;
Hitite lajšat  vsi  nesrečo grozno,
Na  pdmoč,  bratje,  da ne bo  prepozno!
Jos.  Stritar.
1k
Kje si ti, država?
aplje,  kaplje!  — Kje si  ti,  država, Avstrija ?  —  Slovenec, sin ti zvesti, Naj ne bo,  če si mu mati prava, Kakor kamen zapuščen  na cesti.
Razdejano  vse  in  pokončano! Kamor se  ozre,  zgolj  razvalina ; Da  sezida  novo  si  Ljubljano, Ti pomoči moreš mu  edina
c^J
Hiti,  hfti!  gleda te Evropa, Ce obilo daješ,  ne stiskaje; Sinom mati naj ne bode skopa, Košček kruha se beraču  daje !
Skop  ni bil  Sloven,  ko  v stiski hudi Kri je zate treba bilo dati; V stiski  zdaj je on, dolžnost  ti  tudi Svojo st<5ri,  kaži,  da si mati!
Jos. Stritar.
Po konci glave
j   o konci spet,  rojaki,  tožne glave, Zdramimo se  iz žalosti globoke! Dovolj z nebčs bridkosti  in  težave, Spet šibo  Oče bo dejal iz roke; V nas milostno se bo ozrl iz nova, Nas  pogubiti  volja ni njegova.